I.
Mar Erosa kdaj oživim? (Zdaj ga gledam pred seboj
le zgolj nemega v kipu ...) Te še lahko v hodnikih sna
zadene s puščico v pobegli sij zavesti? Sin boga vojne je in lepote iz morske pene
[-je zaljubljenost sploh kaj drugega kot vojna dveh lepot?].
Če Eros ne, ti sam ponajdem še en splav v svetu teme in ti pot v luč povrnem.
Tik pod srajco utripa si izpulim levo rebro: zakrito v stihe
ti jo pošljem kot rešilno vrv,
da se mi iz večnih senc raztrganega vala dvigneš nazaj v prsni koš k bitju smrti.
n.
Ali pa brez vsake pomoči privezan k valu najinega drugega vstajenja brez poprej izrisanih poudarkov?
Ne prihajaj le kot usihajoča strela, najtišja prav na dnu, kjer naj udari.
Pusti strasti, naj se same razletijo iz ogledala, ki stoji na pol poti med nama.
Marko Novak
OGNJENI VALOVI VSTAJENJA
881
1
OGNJENI  VALOVI  VSTAJENJA
Marko Novak
(Na obali snidenja
pasti iz kosov mraka.) Ko mrk pospraviva čez rob neba,
potegneva izpod oblakov gradove. Vrneva se spet tja,
kjer sva si nekoč odgriznila noge.
in.
Res zdaj, ko sva si v valu tretjega objema, potrebni perzijska preproga
čez tvoje skalnate boke in ponarejeni biseri z bazarja
okrog jutranjega vratu? Da skriješ svoj skorajšnji odhod?
(Brez vsega si (še več) kot z vsem!)
Namesto prta iz tkanine te tako oblečeno zalijem z morjem
ter ukradene školjkine lupine vrnem besnemu Egeju -
na krvaveča nedrja v grobu.
Najina gola obrisa v vodi kot oči plitvine v globini ne-najdenih obzorij,
z oseko dvignjene čeri okamenelih pesmi. Najini duši kot plesalca,
ki sledita zvokom letnih časov na programu vesoljnega kvarteta.
Brusili sta, iz kipeče pene, ki drgneta različne premce
v ladjevje iz soli.
IV
Je vesolje, v katerem zdaj lebdiva, zgolj neprešteta jata,
ki se skozi trnkovo uho ujame na gladini?
Razseljena galeba
se med kozmičnimi ptiči kot otoka z gorečimi očmi
zlivava na grmado.
882
        III.
883                                                                  OGNJENI  VALOVI  VSTAJENJA 
Iz bližine na četrtem valu se v ognjenem plimovanju stiskava v obzorje nepreglednih valovanj.
V
Enkrat naj še podkožni tokovi krvi iz daljave pridrvijo čez podstrešne bregove.
Potem naju nebo lahko vseli v pogrebno senco.
Po bojnem plesu napol živi trupli
brez jeder, brez okončin zaideva še petič iz povorke mrliških ogrinjal
v goli, tavajoči pesek.
A namesto okostij s kupa premaganca, ki v valovitem morju zmagujeva na begu.
VI
Tedaj si se mi iz skrivališča k večerni uverturi z grobišča spuščenih jader,
vetru za nemirnim hrbtom, prikradla kot sončna nevihta z napetim platnom
na kratek jambor jutra brez vrnitve.
Kot ujeti čredi, ki se je izmuznila njegovemu krmilu, se zdaj maščuje veter ter naju ženi v noč.
V molče pobeglem toku iz črne vode prižgeva sveči,
da svetita v zasedi, ko z neprispelo ladjo potoneva v zalivu.
- Da si v razgled sedmega vala preoblečeva ramena?
Za tvojim golim hrbtom,
za valovito špansko steno se odpira ravno morje
in skrivajo tuneli.
VII
In kdaj se spet združiva v podzemlju v en glas, da skupaj poskusiva suite v tonu večnega bobnenja?
Afrodita, suženj se ti skrivam le v trenutkih, plodov daljših bivanj ne obiram.
Čeprav slepota v praznem nebu nad Pirejem,
se zdi lepota skritega telesa v tvojem razlitem kosu ogledala brez-smrtna,
ko duši ruši meje časa.
Podojiva se z nebeškim mlekom, popijva Hebin nektar, poglejva, kako je ne-smrt brezupna!
Bodiva si potem vsaj dobra, če sva že na zunaj grša kot bogovi -
lepota je preveč okrutna, da bi bila od tega sveta.
Operiva s sebe še to zemeljsko bogastvo, ki naju ločuje, [in sva si ga nagrabila po sedmih krogih],
da so najine skrbi s tem do konca strte in poti med nama postanejo povsem odprte.
Razgaljena brez primesi mesa lahko v grobnici morskega šumenja
počakava na čudež ponovnega vstajenja.
Marko  Novak
884