DOBER DAN, NAŠ OBČAN
Parkiriščni mojster
Stane Smolnikar /e zaposlen v Parkirni hiši na Trdi-novi že od prvega dneva, koje bila leta 1972 zgrajena v radost voznikov, ki v Centru niso imeli kje parkirati. Star je petintrideset let, v hiši pa poprime za vsako delo, čepravje zaposlen kot vzdrževalec. Ko smo se z njim pogovarjali, je delal v komandnem prostoru in pri blagajni, kjer vozniki plačajo parkirnino.
»Vsa dela so samostojna in tako se Tnoramo včasih med seboj zamenjati, če kdo zboli ali je odsoten iz kakega druge-ga vzroka.« Stane je prijazen s strankami. Pa ne samo ta tre-nutek, ko se pogovarjamo, tu-di sicer.
»S strankami nimamo po-sebnih težav. Večinoma so ljudje prijazni. Zgodi se, da kdo izgubi listek za plačilo, vendar je tega vedno manj. Včasih pride kdo, ki ne more najti svojega avta. Običajno že vemo, kje ga je treba iskati, saj so skoraj vsi taki na prvi stezi. Ljudje pozabijo odtrgati listke, težko pa si zapomnijo, v kateri etaži so pustili vozilo. Zato smo okolico dvigal ra-zlično pobarvali in ponavadi se ljudje spomnijo, pri kakšni barvi so stopili v dvigalo.«
»Kakšne naprave pa vas ob-dajajo?«
»Tu imamo požarne indika-torje,« pravi Stane in pokaže na štiri stenske omare. »Vča-sih se sprožijo, če kdo, poseb-no voznik dizelskega vozila, pozimi predolgo ogreva vozi-lo. Potem so tu še semafori za urejanje prometa, pa monitor-ji za spremljanje prometa pri vstopnih in izstopnih zaporni-cah, stikala za notranjo raz-svetljavo in še marsikaj, na kar mora biti delavec pozo-ren.«
Zazvoni interni telefon.
»Autocommerce tukaj. Mi odprete   zapornico?«    Stane
pritisne na gumb in na moni-torju zdrsne mimo velik mer-cedes.
»Ti pridejo ysak dan po ma-lico v Kompas in zato ne pla-čajo parkirnine in nimajo iz-stopnih žetonov.«
»Koliko prostora je pri vas?«
»Imamo okoli 1200 boksov, od tega jih imajo skoraj 1000 v najemu abonenti. Ti so razvr-ščeni v tri kategorije. ,A' so stalne stranke, ki imajo pravi-co parkirati noč in dan, ,B' od 6. do 18. ure, ,C pa so podjet-ja, ki lahko parkirajo v kleti, tudi če za druge naročnike go-ri rdeča luč.«
»Ali je zrak močno onesna-žen?«
»Kakor kdaj, nikoli pa čez dopustno mero, saj imamo ventilatorsko in naravno zra-čenje.
Včasih, zlasti pozimi, je ga-ražna hiša nabito polna. Ka-dar pa je lepo vreme, lahko dopoldan sprejmemo nekaj sto strank in kljub temu je do-volj rezerve, da nihče od abo-nentov ne ostane brez pro-stora.«
»Ali pride pri vas kdaj tudi do kraj?«
»Le zelo poredko, pa še ta-krat gre za manjše stvari, na primer brisalce, kar je sploh težko dokazati. Do večjih de-liktov, na primer vlomov, pa sploh ne pride.«
»Ali vozniki kdaj pozabijo ugasniti luči?«
»Pogosto. Ce na obhodu to opazimo in če je mogoče, voz-nike pokličemo ali pa luči ugasnemo sami. Če pa je pre-pozno, vozniku pri vžigu po-maga naša servisna delavnica s premičnim akumulatorjem ali pa mu akumulator tudi na-polnimo.«
»Pa pustiva službo. Ste po-ročeni?«
»Sem. Ze deset let. Dva otroka imam. Fantek je v pe-tem, hčerkica pa v četrtem ra-zredu.«
»Kaj pa počnete v prostem času?«
»Eh, bolj malo ga imam. Precej aktiven sem v krajevni skupnosti, kar mi vzame veli-ko časa. No, malo se ukvar-jam tudi s športom, predvsem s streljanjem.«
»Sodelujete morda tudi v samoupravnih telesih?«
»Seveda. Med drugim sem vodja delegacije za zbor zdru-ženega dela, kjer smo skupaj s turističnimi agencijami iz okolice. Moram reči, da pri delegatskem delu nimamo posebnih težav, delegati so dovolj resni, hodijo na seje pripravljeni, problemi so edi-no zaradi dela v izmenah. Mi-slim pa, da se dovolj trudimo za uveljavljanje naših pravic in dolžnosti, čeprav še ne iz-koriščamo vseh možnosti, ki nam jih daje samoupravlja-rvje.«
»Kaj ste sicer po poklicu?« »Elektrikar, opravil pa sem tudi delovodsko šolo. No, pri delu,- ki ga opravljam, pa se moram spoznati še na kup drugih stvari, saj si ne more-mo privoščiti več specializira-nih vždrževalcev.«
Dora Vodopivec