SLOVENSKI
PLES
bo
13. aprila v Restavraciji tovarne kos
Prijte vsi!
Od poplata vekši, od kolena menši. ..
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 11. aprila 1991* Leto I, št. 5 * Cena 10 forintov
„Tau se že dugo vleče!
Lanskoletni 15. avgust je bil topel, sončen poletni dan. Ptički so peli svojo pesem, v gozdu na mejni črti med Martinjem in Gornjim Senikom so ležale rože, po marsikaterem licu je spolzela solza ... Bil je dan, ko sta si Slovenec z ene in druge strani meje podala roke na meji, ki ju je dolga desetletja tako kruto ločevala. Že takrat — in tudi nekaj tednov za tem — so bile izrečene obljube, da bo prehod za stalno odprt že do konca leta 1990. Dobre pol leta po tem so obljube še vedno samo obljube.
Prišli so velikonočni prazniki. Na pobudo soboških socialistov so odgovorni z obeh strani meje uspeli zagotoviti dovoljenje za začasno dvodnevno odpiranje meje. Tokrat je šlo brez slovesnosti, bilo pa je veselo, a hkrati tudi trpko v marsikaterem srcu.
V sobotnem deževno-snežnem popoldnevu sta se srečala tista dva, ki sta si tisto avgustovsko sredo podala roke na meji: zdajšnji župan Gornjega Senika Martin Ropoš in predsednik vaškega odbora Martinje Alojz Kozar.
"Mislin, ka je tau pa dobro, ka se za te svetke leko srečamo, na žalost tau je zdaj samo za dva dni ge ešče," pravi Martin Ropoš, Alojz Kozar pa dodaja: "Usoda je pač taka, da se moramo po osmih mesecih spet le začasno srečati. Kljub velkim obljubam zdaj spoznavamo realnost tega življenja, tega območja, ki je za nas še zmeraj zaprto."
Na obeh straneh meje se mnogi v zadnjih tednih sprašujejo, kdo je kriv za zamudo, saj so bile obljube tako privlačne: "Ogorčeni smo nad to počasnostjo. Tako kot današnji sneg, ki
Na nedeljsko velikonočno mašo na Gornji Senik je prišlo tudi veliko vernikov iz Martinja in okolice. Odprta meja je bila priložnost za srečanje, pa tudi vprašanja, kdo je kriv, da mejnega prehoda še vedno ni. So krive zares le denarne težave, problemi, ki jih ima Slovenija z odceplanjem ali kaj tretjega? Obljube so še vedno samo obljube, kljub temu, da se je nekaj stvari že premaknilo z mrtve točke. Na slovenski strani bodo v teh dneh začeli z gradnjo mejnega objekta, na parceli pa so že uredili elektriko, vodovod in telefonske žice.
Če bodo odpiranje še nekaj časa zavlačevali, pa je treba poskrbeti vsaj za to, da bo meja odprta za konec tedna. Takšen je vsaj predlog krajanov Martinja, Trdkove in Boreče, ki so ga že pred tedni poslali tudi odgovornim politikom — od občine do republike.
je zapadel na to velikonočno soboto in se stopil, tako je tudi z obljubami, ki so nam jih dajali visoki državniki Republike Slovenije." Tako predsednik vaškega odbora Martinje.
"Pri nas je tu tak, ka liidstvo tau čaka. In štemo tu v novinaj in f se po sedi se čiije, da delegacije dejo, ka bau bau. Če po vesi se srečamo mene tu sakši pita. Meli smo tiidi vaško sejo, tan je tau tu naprej prišlo. Mi smo tu tak ge, ka smo zelo žalostni za toga volo, pa že til tau pitamo eden drugo-ga, če s toga že rejsan ka bau, ka se že dugo ta vleče taou se "razmišlja gor-njeseniški župan.
Na velikonočno nedeljo je sonce prineslo nekoliko več vedrine. Blatna cesta je mnogo popeljala z avtomobili na Gornji Senik, kjer je Lojze Kozar (mlajši) maševal v slovenskem jeziku. Cerkev je bila polna, izmenjavali sta se slovenska beseda in pesem.
Ne bomo zdaj naštevali razlogov, zakaj je mejni prehod nujnost, saj bi porabili preveč papirja, pa tudi preveč dobro jih že poznamo. 2 ali 75 kilometrov, mislim, da tu ni več nobenega vprašanja. Če Gyula Pusztai govori o moralni odškodnini, je tudi Slovenija Porabju še marsikaj dolžna. V prvi vrsti pa prav gotovo mejni prehod.
Silva Ettry
2
PO(D)PIS 1990
Ko nas je lani obiskala na našem domu v Sombote-lu popisovalka (Osszeiro), je imela že vse naše podatke (adatok) vpisane na vprašalniku (osszeiroiv). Samo kontrolirala jih je. Bili so kar natančni. Odgovori so se praviloma glasili: ja, ja...
Ko je pri preverjanju podatkov prišla do materinščine, je avtomatično rekla: madžarščina, kajne? In je že naštevala druga (kdvetke-z6) vprašanja. Oprostite, sem ji dejal vljudno, če bi bili tako prijazni, pa bi popravili, da je moj materni jezik slovenski. A tako! Prav. Gremo naprej. Ampak vaša narodnost je seveda madžarska. . . Ne zamerite, tudi narodnost je slovenska. A tako! Potem pa prečrtajmo in nadaljujmo! Gospa, vaš materni jezik je madžarski, kajne? Saj tu piše pri vaših podatkih. Ne, ne, je dejala žena in ji je na isti način razlagala, nato pa da je tudi njena narodnost slovenska. ..
Višek užitka pa smo doživeli pri popisu tretje osebe naše družine, namreč devetletnega sina Dušana, čigar ime na Madžarskem čisto nič ne zveni (hangzik) po madžarsko. Torej smo mislili, da bo popisovalki ob slovenskem priimku in nema-džarskem imenu ter ob slovenskih starših že vse jasno (vilagos). Da o Pavlovem refleksu niti ne govorim več. Ne boste verjeli, isti vprašanji, točneje ugotovitvi (megžllapitas), saj je bil vprašalnik že izpolnjen, češ da je Dušanov materni jezik madžarski, kajne? Oprostite. . . Aha! Ampak njegova narodnost je vendarle madžarska, ne? Ne zamerite ...
Tega doživetja (člmeny) sem se spomnil zdaj, ko listam po pravkar objavljenem, še neuradnem poročilu (gyorsjelentes) Osrednjega urada za statistiko, ki obravnava podatke v zvezi z narodnostnim prebivalstvom v 463 vaseh na Madžarskem. (Mesta še niso obdelana.) Namreč, kako neki naj bi pripadniki narodnostnih
skupnosti točno vedeli, kaj je razlika med maternim jezikom in narodnostjo (oziroma da v našem primeru ni nobene razlike!), ko pa teg^ niti nekateri popisovalci ne razumejo? Druga stvar je seveda ta, da so nas štirideset let dresirali, kako da smo predvsem madžarski državljani (allampolgarok), ki si-
cer govorijo slovensko. Nič nenavadnega torej, da po-rabski Slovenci, ki jim pojem (fogalom) narodnost v madžarščini zveni ravno tako uradno (hivatalos) in tuje kot pojem državljanstvo (madžarsko!), odgovarjajo, da govorijo slovensko, vendar so madžarske narodnosti.
Tako nastanejo potem in-
Pelali so je. Nika so nej vidli, ka je na autona po-njava bila. Auto je stano, ponjavo so gora oprii pa so eno navolno, grintavo, ftjüp zbito ženo ali dejklo ta pargnali.
Dva avoša sta go prijela pa sta go malo gora zdig-niia, tretji je pa v njau brsno. Pitala je, kama go pelajo? Eden sodak je skričo: "akasztófára!" (na gaudja). Ta dejkia je takša bila, kak če bi pamet zdjibila. Gnauk sé je fse djaukaia, gnauk sé je smadjala. Ra-štjala je i kričaia na pomauč. Mati pa či so sé go bodjaii pa so po tima bo-ga moliti.
Da so sé drgauč stavili, je eden avoš mater dola pomogo z autona. Tau je že zvüna Pešta bilau. Dejkia je tistoj tretjoj pomagala
formacije, da je — po ljudskem štetju 1990 — na Gornjem Seniku 701 ljudi "slovenske narodnosti in / ali govorijo slovensko", vendar od tega 37 ljudi "druge narodnosti, ki govorijo slovensko". Dejstvo (teny) pa je, da je v vasi en sam Madžar (Janos Balogh), ki govori slovensko. Prav pre-
senetljiva (meglepd) je tudi številka, da je v Stevanov-cih 178 ljudi "druge narodnosti, ki govorijo slovensko". Kar naj bi praktično pomenilo, da je toliko Madžarov, ki so se naučili slovensko. (Mogoče bi celo na prste ene roke lahko prešteli vse tiste Madžare v celotnem Porabju, ki so se
(2.)
dola z autona titi. Ta je zobé ftjüp stisniia pa z zobami škripala. Da je dejkia vidla, ka má dva srebarna zoba, go je spoznala. Njena sestra je bila. Od radosti so fsi djaukali. Nej so si več na daum brodili, radi so bili, ka so sé ftjüp najšli.
Nazaj so je zagnali na auto pa so pá šli na dugo, dugo paut. Starejša dejkia sé je skauz po pauti djauka-la pa je etak kričaia: "Draga mo mati pa sestra! Od-püstite, če sé vas kaj zbantüvata. Namé Zdaj na gaudja pelajo."
Gnauk je eden avoš pravo: "Na, tü smo dje!" 'teltja zidina so vidli, 4—5 veitje štale pa 2 — 3 mate rame. Dosta tüdi je ftjüp parlatelo pa so kričati: "Pá so že nakakoga parpeiaii."
Gnauk samo ena žena pa
naučili našega maternega jezika!) V resnici gre za to, da so se nekateri zaradi zgoraj omenjenih razlogov sicer izrekli za Slovence, obenem pa za pripadnike madžarske narodnosti. Skoda, da se tudi popisovalci niso zavedali tega, zato tudi popisanim niso mogli pojasniti stvari. (Bolje bi bilo, če bi bili popisovalci informirani o tem, kot pa da ". . . je materni jezik nemih ljudi . . . tisti jezik, ki ga ponavadi njihovi domači govorijo.")
Sicer pa se delež (re-szarany) slovenstva v Porabju zdi kar realen. G. Senik: 92.7, Števanovci: 84.0, Verica:	89.4, Sakalovci:
76.7, D. Senik:	41.2,
Andovci:	80.5 odstotka.
(Slovenska ves bo obdelana pri Monoštru.)
Ob priznavanju naporov statističnega urada bi vendarle omenil, da tudi pri popisu narodnostne populacije ni zmeraj podpis — popis.
Franček Mukič
dvej dekličina pariatijo k njin pa slovenski pravijo: "Baug daj Rejza, Rejzi, Anuš!" Kakša sreča v navo-// (nesrečiJi Z njine vesi so bili.
V enoj štaii so sé držali. Tista štala je že tak puna bila, ka sé je tista ženska z vesi molila drüdjin, aj sé malo ftjüp potegnajo, ka bi oni tö mesto meli. V en kaut so sé stisnili, dvej postale pa dva vantjiša so dobili. Tisti, steri so že tan bili, so njin djesti (hrano) tö dali.
Dobri lidjé, ka so je nikdar nej vidli.
Za pisala: Katarina Hirnök (nadaljevanje)
”Pravljica” o dobrih Ijudeh
"O, KAKO JE DUGA, DUGA PAUT.. 1
JOVIČ SE PREDSEDNIK
Prejšnjič smo pisali, da je predsednik predsedstva Jugoslavije dr. Borisav Jovič odstopil. Od takrat se je že marsikaj spremenilo, srbski član najvišjega organa države (in še do 15. maja predsednik ) se je vrnil na svoj položaj. Nič novega ni prineslo tudi srečanje na "vrhu", ko so se v Splitu sestali predsedniki šestih jugoslovanskih republik. Znova se je položaj zaostril, ko so se v turističnih Plitvicah spopadli srbski uporniki in hrvaška policija. Razpletu krize tako ni videti konca.
POPIS
Od 1. do 15. aprila poteka v Jugoslaviji popis prebivalcev. Več kot 100.000 popisovalcev po vsej državi zbira osnovne podatke, pomembne za statistiko in demografe. Ob zadnjem popisu leta 1981 je imela Jugoslavija 22 milijonov 400.000 prebivalcev, zdaj pa predvidevajo, da se bo številka povzpela na 23,7 milijona. Stroški popisa bodo 220 milijonov mark.
SEJMI
Začetek pomladi je prinesel tudi začetek sezone različnih sejmov. V Ljubljani je prvi del sejma Alpe-Adria, ki so ga organizatorji poimenovali Svoboda gibanja, obiskalo 50.000 obiskovalcev. Prve dni aprila so se odprla vrata na sejmišču v Gornji Radgoni. Obiskovalci so si lahko ogledali petdnevni mednarodni sejem gradbeništva in gradbenih materialov. Prav zdaj pa v Ljubljani poteka drugi del sejma Alpe-Adria, poimenovan Svoboda bivanja.
VEČJE KAZNI
Kršitelji prometnih predpisov bodo v Sloveniji morali globje poseči v žep, saj so denarne kazni tudi petkrat višje kot doslej. Najnižja denarna kazen, ki jo policist lahko izreče na kraju prekrška, je poslej 250 dinarjev, najvišja pa tisoč dinarjev.
PORABJE, 11. aprila 1991
3
PADAR SARMAKOV
V Železne)] županiji bi Calau radi, če bi Sveti Oča augustuša, da pride f Sombotel vöoznanili hercega (kneza) Lászlóna Batthyány—Strattmanna za blajženoga. Tau so že steli I. 1944 pa ob petdasetlejtnici njegove smrti I. 1981 tö. Letos je minaulo 60 lejt, ka je zdravnik sarmakov mrau f Kermedini. Kak vögleda, pá nika nede s toga. Kak smo zvödali, rimski Papa augustuša f Somboteli razglasi, ka je L. Batt-hyány—Strattmann "na herojskon (hösies) nivoni darüvau krščansko dobrauto".
REJSAN JE SVETNIK
"Če škete srečni biti, morete drüge srečne naredili!" Tau je dojspiso f svo-jon teštamentumi. Depa Sto je büu té človek, če sa v Rimi cejloga sveta kardinali spravlajo z njin že 60 lejt?! Nunciuš Schioppa je že 1923. leta, osan lejt pred smrtjov toga čüdnoga človeka poslau pismo Papani, f šteron o Batthyányni etak piše:	"Vaugri tak
pravijo, ka je sveti človek, ino ge samo leko potrdin Vašoj Svetosti, ka je rejsan svetnik."
Držina Batthyá-ny je tak stara, kak dugo so Madžari na Vogrskon.
Vezir örs je biu oča njinoga roda, ki je kauti I. 972 skorok cejli Dunántúl (Prek-odonavje) dobiu za svojo gazdijo. Iz njegove rodbine je biu Lajoš Batthya'ny tö, ki je biu prvi ministrski predsednik (miniszterelnök) vogrskoga orsaga I. 1848, šteroga je Haynau 1849. leta dau dojstarliti.
Mali Lászlő je I. 1882 samo 12 lejst star biu, da ma je mati mrla. Zato je trnok velko žalost čüto f sarcej pa sa čűdivo, kak tau, ka so Padarge nej znali pomagati njegvi dragi ma-tari?! Če rejsan je Oča, šteri je za enmalo mačijo parpelo k rami, nikak nej Sto, ka bi sa njegov sin za barbejra fčüu, je mladi grof li pa ti nej popüsto. L. 1900 je biu ranč tridaset lejt star, ka sa je vönafčo za zdravnika. (Tistoga cajta je aristokracija dojgledala (pre-ziralajpadarsko maštrijo, ka sa prej kak leko en gospaud — kak mladi grof tö, ki je sledik grato herceg — dotika zamazane, prausne lüdi, šteri so eške cuj puno grdoga betega!?!
RAJ PADAR,
KAK GROF
Depa tau je mladoga gospauda nikanej brigalo, ká so starejši, fajni gospaudge gučali. Un si je že v gimnaziji gordjau: nika drügo, liki pa-dar mo gé, pa mo sarmake
šenki vračo! L. 1901 je f kraji Kittsee v Burgenlandi dau gorzozidati ene moder-ne špitale z 24 postalami. Grof je nej šanjalivo pena-ze, f špitalaj je bila elektrika, telefon pa eške röntgen. Prinjen so bili fsigder prvi najvekši sarmacke, štere so v drugaj špitalaj nej gorzeli, ka so nej mogli plačati. Te eške nej bilau otina (bofniš-kega zavarovanja). Zato so ma pa dali ime, ka "padar sarmakov". Ka aj bi sa betežniki s ken prva ozdravili, jin je dau narediti f špitalaj kegíišče, drügan je karte talo, aj domau pišejo. .. Biu je čestni član Madžarske akademije čadnjakov. Zvali so ga, aj dé fčit na univerzo (egyetem), depa un je raj ostau par svojan sarmakan. Sprvoga f Kittsee, po prvoj bojni pa f Kermedini. L. 1920 je tü emo 5605 betežnikov. Operero je fse fküper blüzi 20 gezaro-krat. Največ mrene na očaj in druge bolezni na očaj. Samo za špitale in betežnike je goraldüvo več, kak dvej tretjim svojoga bogastva. Pa te je eške navadnin sarma-
kon tö pomago ...
GE OPERERO, BAUG OZDRAVO
Ka smo do Zdaj pravli, sa malo skor tak čüje, kak kakša parpovejst. Človek z bole racionalno glavo bi tak tö leko pravo, ka kak je tau mogauče, ka je takši velki gospaud vnoči — vodnék delo, namesto toga, ka bi tak živo, kak en pravi herceg?! Takše gvüšno samo f parpovejstaj ge. F ton nikše logike nega...
Geste. Vöra v Boga. Svo-jin betežnikon je dostakrat etak pravo: Ge sa vas operero, Baug pa vas je zavra-čo. Zato pa nigder nej üšo tak v operacijsko sobo, ka bi prva Boga f kapejli nej pro-so za pomauč. Gnauk je ena mati svojo malo dejte parne-sla, štero je etak tolažo: Če sa vi tö Znate Baugi lapau priporočati, te mo leko pomago vašoma dateti, ka ge sa samo- šker v Bauginaj rokaj . . . László Batthyány — Strattmann je f sakšon betežniki vüdo Boga pa si je mislo, ka s svojin žmetnin delom pomaga Baugi njegov žmeten križ nositi. . .
14 MEJSECEV TRPLENJA
7. novembra 1929 je operero zadnjikrat. Seden mrene nagnauk. Te je že v njemi biu smrtni beteg. Te so sa začnile njegove strašne moke. Njegovi strašanjski 14 štacij. Fsakša en mejsec tr-pljenja. F ton cajti je naprej prišla ena legend$, ka da je "padar sarmakov" najvekšo bolečine emo, je od svojoga padara nej zöu inek-ciona prauti bolečinan, ka so prej Kristoši tö samo bridki čemer dali na križi..
Francek Mukič
Foto: Aniko Székely
ODSELJEVANJE PREBIVALCEV Z JANEZOVEGA BREGA
Kakor se jeseni selijo ptice selivke iz svojih gnezd v daljne, toplejše kraje in zapuščajo svoja osamljena gnezda, prav tako se selijo že več desetletij tudi ljudje, prebivalci z Janezovega brega na Gornjem Seniku, in zapuščajo svoje drage slovenske domove.
Do leta 1956 je bilo na Gornjem Seniku skupaj 330 stanovanjskih hiš, na Janezovem bregu 92. Odseljevanje prebivalcev z Janezovega brega se je začelo leta 1950. To pa deloma zato, ker je veliko ljudi zapuščalo svoje domove in disidiralo v zahodne (nyugati) države zaradi takratne obvezne oddaje pridelkov (kbtelezč beszol-galtatas) in visokih davkov. Pa tudi za časa ljudske vstaje (ne'pfel-kelčs) leta 1956, ko meje nekaj časa niso bile tako strogo zastraže-
Foto: T. Standor
ne, so se mladi v trumah (tdmegesen) podali na pot in nelegalno prestopali mejo v upanju, da bodo imeli v tujih, zahodnih državah več možnosti za delo in boljši zaslužek.
Po drugi strani pa so se praznile hiše na Janezovem bregu zato, ker se je veliko mladih — zaradi več priložnosti za delo in boljši zaslužek — odselilo v notranjost Madžarske, se poročilo in za vselej ostalo tam. Hiše se praznijo tudi zato, ker so se mladi, ki hodijo vsak dan v tovarne in razna podjetja (vallalatokhoz) v Monošter, z visokih, blatnih in pozimi zasneženih hribov raje naselili spodaj na ravnini ter si tam zgradili moderne domove.
Z odseljevanjem mledih so na starih kmetijah ostali starci, ki so počasi izumirali in tako so se hiše na Bregu izpraznile.
Je tudi več takih stanovalcev (lakd), ki so si sicer zgradili nove hiše, toda tudi svoje stare hiše imajo še naprej v svoji lasti (tulaj-donukban). Prazne stare hiše imajo (hasznaljšk) za svinjske kuhinje in za shrambo gospodarskih orodij.
Hiše, ki jih ni imel nihče v lasti in so bile brez dedičev (flrdk-osok), so prišle v last občinskega sveta (kdzsegi tanaes). Od praznih hiš brez lastnikov jih je že več razpadlo in so v razvalinah (romok-ban).
V Porabju je v preteklih letih tudi prišlo v navado, da prihajajo iz Amerike, Anglije, Italije ali iz Budimpešte in raznih velikih madžarskih mest ljudje. Ti pokupujejo v Porabju, zlasti na Janezovem bregu, stare prazne hiše, ki jih lepo popravijo in jih preuredijo v čedne počitniške hišice. Ti ljudje poletje po navadi preživijo na Gornjem Seniku, jeseni se vračajo na svoja delovna mesta. In ko pride pomlad, znova pridejo, da bi poletje brezskrbno preživeli v našem lepem Porabju.
Vendel Mukič
PORABJE, 11. aprila 1991
/
4
GORIČKI IN PORABSKI PISATELJ LOJZE KOZAR
3.
KAK SO SE F TARANYI RAVNALI ?
S svojo četrto knjigo Licenciat Janez (2 dela, Mohorjeva družba 19/5, 376 strani) pa je Kozar globoko stopil v najbolj burne čase prekmurske preteklosti. "Licenciat'/ je v 17. stoletju, ko je po reformaciji v dobi turških vpadov ponekod, na Ogrskem primanjkovalo katoliških duhovnikov, pomenil pooblaščenca (latinski licentia = pooblastilo, dovoljenje), nekoliko šolanega laika — neduhovnika, ki je v kraju, kjer ni bilo župnika, z ljudmi molil v cerkvi, bral evangelij in ga razlagal, jih poročal in pokopal; ni pa j in smel spovedovati in ne maševati. Tak pooblaščenec v Dolencih je Janez Vogrinčič, sin svobodnjaka od Sv. Jurija, ki se je bojeval s Turki pri Monoštru leta 1oo4. Ta bitka ie natanko opisana v živem pripovedovanju dveh udeležencev v njej. "Pisatelj je postavil dogodke romana v okoliš svoje rojstne župnije Gorenji Senik/' piše v spremni besedi knjige pisatelj Jože Smej, sedanji mariborski pomožni škof, ki ga Porabje dobro pozna. Čitamo o Modincih, Dobri, predvsem pa o goričkih krajih od Grada in Petrovec do Sobote. Spoznavamo razmere med katoličani in lu-terani, ki zaživijo iz prvotnega nasprotstva v lepem sožitju.
Peta Kozarieva knjiga: Vezi in zanke (Mohorjeva družba 1979) pa sega prav v naš čas in prikazuje življenje našin delavcev po zadnji vojni v Nemčiji, kjer so izpostavljeni raznim nevarnostim tam in doma. V njej nastopajo ljudje z Dolinske-a, omenjeni pa so tudi nekateri gorički kraji Markovci).
Posebno zanimanje je vzbudila Kozarieva povest Premakljivi svečnik (v tedniku Družina 1984, v dveh knjižnih izdajah 1985), v kateri sta v ospredju dva mlada duhovnika, od katerih eden zapusti premalo premišljeni poklic, drugi pa služi mladini, zapuščeni družini in v zaporu svojim sotrpinom. Knjiga razgrinja mnogo strani današnjega razrvanega življenja.
Nadaljevanje življenjske zgodbe malega Pejpa, njegovo zorenje v dečka in mladeniča, je knjiga Topla babičina dlan (Ognjišče v Kopru, 1986, 341 str.J. Dogaja se v istih krajih kot Materina ruta in že drugi stavek izraža enotnost pokrajine: "Naš gorički svet je naj lepši oktobra. Takrat se razlije čez te naše bregačejn dole vse od Puconec do Slovenske vesi, od Zenavec pa do Hodoša toliko barvnega bogastva. . V obmej-
nem svetu se dogaja v prvih časih po združitvi prekmurskih krajev s Slovenijo naša povest, ko so skrivai prestopali mejo "proti Gorenjemu Seniku" (str. 51.), da so sli k svoji farni cerkvi. Imenuje "tistih osem slovenskih vasi, ki sedaj životarijo onstran državne meje" v času, ko je nednarodna komisija določala državno mejo. Živahno je orisano razgibano življenje v tistih dneh in posebej razvoj sirote Pejpa do srednješolca.
Isto leto je Mohorjeva družba dala na svetlo osmo Kozarjevo knjigo: Kamen in srcef imenovano po najdaljši povesti v njej, vsebuje pa še pet krajših spisov. Eden od njih so Korenine mojega življenja, ki jih morete čitati v našem listu, ena popisuje pisateljevo bivanje med vojno v Kermedinu, druge pa pripovedujejo o današnjih zapuščenih otrocih v razbitih družinah in o za* nemarjanih starših sodobnih mestnih otrok.
Za pisateljevo osemdesetletnico mu je Mohorjeva družba izdala deveto knjigo: Neuničljivo upanje (Slovenske večernice 140, 1990, 196 strani, s spremno besedo. V. Novaka), v katere prvem delu pripoveduje o svojem krivičnem zaporu, v drugem pa o gradnji cerkve v Odrancih. Knjiga je veliko pričevanje o trpljenju mnogih ljudi po zadnji vojni zaradi njihovega mišljenja in prepričanja ter zavoljo zaslepljenosti nezrelih nosilcev oblasti.
Lojze Kozar je v svojih knjigah predstavil slovenskemu svetu dotlej neznano Goričko in porabsko pokrajino z mnogimi njenimi kraji in ljudmi, ki imajo svoj poseben značaj, svoje posebno čustvovanje in izražanje. Kozar je posebej navezan na svoje Porablje, o čemer pričajo tudi njegovi krajši spisi v koledarju Stopinje, ki jih urejuje in v katerih tudi drugi spisi stalno poročajo o dogajanju v Porabju, o težkem položaju našega jezika in slovenstva v porabskih vaseh.
V Stopinjah beremo tudi leto za letom Ko-zarjeve prevode madžarskih pesmi Avgusta Pavla, ki bi jih morala Pomurska založba izdati v knjigi. Tudi od teh prevodov bomo objavili katerega. Objavili pa bomo tudi odlomke iz Kozar-jevih spisov, da vsaj tako skromno približamo čim več ljudem pisatelja, ki je — naš.
Vilko Novak
ROPOŠEVI SO DOŽIVELI VELKO NESREČO
Nega lepšoga in baukšoga, kak če sé človek v zimi doma f künji pauleg toploga špajeta segrejva, f toploj sobi spi. Vogrin pravi: "Fseposedi je dobro, da je pa najbaukše doma." Ro po še va držina je tü tak živela do tegamao na Gorenjon Seniki. Zdaj v zimi sé je zgodi la velka nesreča. Eden večer je eksplodérala nji na iža, samo ena sekunda in so ostali brez streje, brez toploga doma.
Ropošovo mater pitan, kak sé je tá nesreča zgodila? Mati mi pa etak prpovejdajo:	"Ti-
sti večer sva naš Oča pa dja f künji dojlegla. Naš sin Pištak je pa f sobi bio. Gnauk je na künjino okno nakak nika velko žrdjavo not lüčo , f tistoj minuti je strašno dünilo. Moj mauž krči, pa ga ranč ne vidin, zato, ka je stena na njega spadnila. Boža vola, ka ga je nej bujla. Više nas sé je vidla neba, streje je več nej bilao. Od velke nevaule sé kaj nej vejdla. Kričaia san prauti iži, sinej, če eštje živé ali nej. Sin je dao odgovor, dapa njega je eksplozija tü fse fkup zmlatila. Mojoga moža pa sina so odpelali z rešilcon (men-tönon) f špitale. Ge san ostala Sama doma. Not f špajz san sé spravila, ta edna lüknja je cejla ostala. Zdaj san eštje tü Sama. Nikši so ojdli tü, pa so pravili, ka nan škodo vőplaöajo. Mogli mo nazaj zidati. Nej dosta prva, kak sé je tá nesreča nan zgodila, san premišlavala od našoga živlenje. Dosta smo furt delali pa sé mantrale Baugi vala, fse smo si spraviti, eštje smo špajet küpili na plin (gáz). Lepao bi
leko živeli, Zdaj pa vidite tao velko nesrečo!"
Če človek pogledne Pülcin dom, je rejsan Žalostno. Starej-so,betežni) lüstvo živé — je živelo — v eton rami, in Zdaj morejo z boleznin srcon raztegno živeti. Tisti, šteri so vozvižgaliva-li nesrečo (policija, zavarovalni-
ca), so tak pravili, ka je zrok plin (gáz) bio.
Moderne dele smo si pokü-puvali, naj lekejše leko Živemo. Samo tau tüdi moremo znati, ka so te dele navarne, moremo
paziti, gda je nücamo. Nej samo material, človeški Žitek sé tü leko zaniči. Zatok pa PAZI-TE Z ELEKTRIKO, SPLINOM, in s fsejmi modernimi aparati.
I. Barber
Ana Vuk—D ra več i njini mauš Janoš Dravec so mi parpovejdali, kak so sé uni ravnali, da so mladi bili.
— Mi smo tak oditi: šörke süknje (srajce), pa pendöke (spaudnje srajce) od spodik, dobre parget. Če je vrauče bilau, te tö, fsig-der smo ono nosili. Da smo Prišli od meše, od večernice, te smo si cipele dol, pa ajd
düš po seli (vesi) bosi. Fsig-der bosi. Un gvant dol, s šterom smo k meši oditi, pa smo takši pozabnješi gvant te na sebe zeli.
—	Mladi pa stari so gnako bili narvnjani?
—	Stare žene so fsikder farbaški (plaudruk) gvant meli, farbaško süknjo, farbaški rukanc (rokafce), far-
baške hale so si zvezale na sebe. Pa so stare žene tak odile. Pa kašmir vacalejk, cifrasti, onoga so si djali k meši. Fsikder so bejli rukanc meli s kratkimi rokavi.
—	Ka so pa moški nosili?
—	Stari so šörke lače, čiz-me, pa škrlak (klobük) so nosili. V leti so bosi odili, nej f cipelaj. Fsaki den so budjoge (lače z domanjega platna), bajko (srajca z domanjega platna), ono je ton-jejše bilau. V nadelo baukši gvant büu. Caren, süknasti pa škrlak.
—	Da svetek büu, té so lepše bili gornaravnjani?
—	Svetek so zatok lejpi gvant meli moški. Delavin den pa so fsikder v lačaj bili. Takše sive lače so meli. Inda so sé tak išli zdavat tö. Sorke lače so meli.
—	Ka pa sneja?
—	Žene so pa kakšo süknjo, kakši šecli zele na sebe. Moški pa förtoj pa so sé šli zdavat. Pa je i tak bilau, ka je lača jako šürka bila, pa žmetna je bila, pa sé motvoz ftrgno, pa je mlado-mi dolspadnila lača,da je šau k zdavanji.
—	Kak so pa mlajše ravnali?
—	Mali dečki so fsigder bosi bili pa v lačaj. Da je bučora (buča) bila pa kakši svetek te tö. Ešče i velki dečki. Ka, znan, ka dušča-kova nevesta so sé dolzeli z enin dečkon, šteri je budjoge emo. Pa na debeli koci so stali bosige. Pa so si na bo-sige dali kejp rediti. Nej tak liki Zdaj.
Marija Kozar
Čas je denar — pravi znani angleški pregovor. S čim si lahko prihranimo največ časa? Sé ve da, s telefonom. Telefon je v danešnjom času nujnost. O tem, da bo mo lahko urejali svoje stvari Porabci prek telefona, smo dolga leta le sanjarili. PTT Podjetje iz Kerme-dina v teh tednih zbira naročnike za telefon v Monoštru in okolici (tudi po porabskih vaseh). Koliko bo nas stalo, da pridemo do tega nujnega aparata? 50 tisoč forintov. Na prvi pogled sé nam ta vsota zdi kar precejšnja, če pomislimo, da je tö pet povprečnih meseč-nih plač. Toda PTT nam deje nekatere ugodnosti pri plačevanju. Naročnino za telefon je treba vplačati v treh letih. Ugodno je tudi tö, da dobijo naročniki za večji del vloženega denarja obveznice (30 tisoč forintov), ali pa lahko uporabijo ta denar za pokrivanje telefonski!! pogovorov.
Po vseli verjetnostih bodo monoštrsko oentralo vključili v med-narodno telefonsko povezavo do konca maja. Torej ne zamudite priložnosti! Naročnike za telefon zbirajo v uradu župane.
M. S.
PORABJE, 11. aprila 1991
5
OTROŠKI SVET
Zelo smo se bali!
NEKAJ O NASTOPIH GORNJE-SENIŠKIH LUTKARJEV
Naša lutkovna skupina je imela to "sezono" precej nastopov. Prvič smo se predstavili z novo igrico 12. februarja na 2. osnovni šoli v Monoštru na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku. Ta nastop je bil koristen, saj smo dobili določene izkušnje.
4. marca smo se predstavili v Murski Soboti na lutkovnem festivalu, ki ga vsako leto organizira tamkajšnja ZKO. Z igrico z naslovom O deklici, ki je prehitro rasla smo nastopili tudi v enem vrtcu.
Popoldne smo nestrpno čakali mentorico Klaro Fodor, režiserko Jožico Roš in njeno "asistentko" Dragico Zvonik, da nam povedo, kaj menijo strokovnjaki o naši igrici. Zvedeli smo, da lahko gremo na srečanje v Gornjo Radgono. Vznemirjeno smo čakali 21. in 22. marec. Prvi dan smo imeli nastope v treh vrtcih v Soboti. Malčkom je bila naša igrica po mojem zelo všeč. Bili smo že precej utrujeni, ko so nas povabili v studijo Radia Murska Sobota. Nič hudega! Tudi to smo "preživeli". Najbolj težko "delo" je bilo še pred nami. Drugi dan smo imeli nastop v Apačah, kjer je strokovna komisija ocenjevala nastope. Priznati moram, da smo se je zelo zelo bali. Naša skupina šteje 5 članov, trije smo že 6 let "igralci", tako da smo vedeli, za kaj gre. Kaj bo, če bo kaj narobe? Menda se nismo še nikoli tako koncentrirali na vsak gib lutk, na vsak glas. Konec!! Po našem brez večjih napak. Potem nas je čakala še okrogla miza. Povedati moram, da so nas zelo pohvalili. Sploh ne verjamem!
Rada bi se zahvalila mentorici Jpžid in Dragici za ves trud in "trpljenje", ki sta ga imeli z nami v teh šestih letih. Toda ne bodita žalostni! Za vajino zaposlitev bomo poskrbeli tudi v prihodnje. To pa naj bo presenečenje!
Ester Šulič, dijakinja monoštrske gimnazije
PIŠTA, POVEJ NEKAJ O SEBI!
TO SEM JAZ
Sem fant, ki se je rodil pred 14. leti. Ni me prinesla štorklja, saj če bi me, bi se tega spominjal. Nastal sem kot vsi drugi ljudje po celem svetu. Ko sem se rodil, mi je bilo nič let. Potem sem imel eno leto, dve leti, tri, štiri, pet, šest. . . Sedaj jih imam štirinajst. To ni veliko, pa tudi malo ne. Nekaj vmesnega. Naj povem še to, da ne verjamem v Miklavža in da jelke ne prinese Božiček. To je za otroke.
Nekaj podatkov: Torej, kot vidite in sem že povedal, sem star štirinajst let. Imam zelene oči. Lasje so svetli in tudi koža. Zdi se mi, da z barvo kože nekaj ni v redu. Poleti je rjava, pozimi pa svetlorjava in skoraj bela. Imam popolnoma novo
elektronsko uro, ki nima kazalcev. Mati mi jo je kupila za rojstni dan v Ženavcih.
V šoli mi gre — Jezuš — bolj slabo kot dobro. Imam ocene od ena do pet. Vsi predmeti mi gredo "na živce", razen telovadbe. Sprašujete, če sem zaljubljen? Ne povem! To je moja osebna zadeva. Mogoče boste zvedeli čez leto, dve, tri. Verjetno čez dve. Zakaj? Zato. Kaj pa drugi pravijo o meni, tega ne vem. Znam plavati, ker odraščam ob Rabi. Česa ne znam? Tega še sam ne vem. Pa se že bo našlo kaj. Kaj pa naj povem za konec? Ves svoj besedni zaklad sem izrabil, za konec še nekaj: Zbogom šola!
BL
MALA SLIKOVNA KRIŽANKA
DRAGI OTROCI!
Zgleda, da ste zelo vznemirjeno čakali pomladanske počitnice in se pripravljali na veliko noč, kajti v uredništvo je prispelo le nekaj rešitev ugank. Pohvalimo lahko edino 5. b razred OŠ Monošter.
Rešitve ugank so: harmonika, televizija, metla, šolska torba, radirka, tri litre, rodila se je 29. februarja. Knjižno nagrado bo prejela Renata Horvat z OŠ Monošter.
Tokrat smo se odločili za malo slikovno križanko, ki bo verjetno privlačna tudi za mlajše učence.
TEKMOVANJE
V
DEKLAMIRANJU
19. marca smo imeli v Monoštru tekmovanje v deklamiranju. Na tekmovanj*e so prišli učenci z gornjeseniš-ke, monoštrske in števanovske osnovne šole. Začelo se je ob devetih. Člani komisije — Katarina Hirnok, Jože Hirnčk in predsednica Marijana Sukič — so nam povedali, kako bo potekalo. Bili smo razdeljeni v tri skupine. V prvi so bili učenci tretjega in četrtega razreda, v drugi učenci petega in šestega, v tretji skupini pa iz sedmega in osmega razreda. Najprej smo deklamirali obvezno, potem pa izbrano pesem. Ko smo končali, smo dobili malico. Nato je komisija ocenjevala.
REZULTATI:
1.	SKUPINA:
I.	Anita Kovač
II.	Tomaž Kozar
III.	Renata Čizmaš
2.	SKUPINA:
I.	Anita Čabai
II.	Čaba Šerfec lil. Monika Dravec
3.	SKUPINA:
I.	Brigita Soš
II.	Gabirela Časar
III.	Amanda Horvat
Zelo sem se veselila, ker sem bila prva v moji skupini. Dobila sem priznanje in knjigo z naslovom: Zgodovina rock glasbe.
v Brigita Soš, OŠ Števanovci
NAŠE
STANOVANJE
Naša hiša je velika. Tu stanujemo: mama, oče, sestra Andreja, brat Laci in jaz.
Laci skrbi za zajce. Jaz pomagam pomivati posodo in pometati. Šestrica Andreja pa gleda slikanice, se igra s punčko in riše. Hodi v otroški vrtec. Očka popravlja avtomobile in krmi svinje.
Naše stanovanje je zelo čisto in lepo, ker vsak pazi na red. V nadstropju so spalnica in dve otroški sobi. Spodaj sta kuhinja in dnevna soba.
Želim si, da bi bili vsi v tej hiši še dolgo srečni.
Renata Čizmaš, 4. rt, OŠ Gornji Senik
Mogoče se boste spraševali, kaj išče tu ta "besedna kita". Objavili smo jo z namenom, da jo doma nadaljujete, ali pa si izmislite kakšno podobno besedno igro. S tem se boste naučili veliko novih slovenskih besed.
VEŠ-VEM
POMLAD JE. ZAČELI SE BOMO IGRATI ZUNAJ NA PROSTEM. ZA MNOGE IGRE PA SO POTREBNE IZŠTEVANKE. JIH POZNAŠ? POGLEJMO IN NAUČIMO SE JIH NEKAJ!
Cicel mi cel lunkunkuk, kaj me gledaš kakor čuk, nisem ptiček,nisem miš, bunga, tunga ti loviš.
Sonce kliče, ne domov, travnik kliče, brž na lov, ti boš mačka, jaz bom miš, jaz bom bežal, ti loviš!
Petelinček pelje žito v stari mlinček, v mlinčku melje bela miš, cvik cvak, ti loviš!
Sladoled turški med stane dinar petdeset, kdor ga kupi se zastrupi, vija vaja ven!
SPOMLADANSKA BESEDNA KITA
pomlad — diši — izlet — tulipan — nagib — brstič — čmrlj — jabolko — opleti — izseljenec -cvet — topel — listnat gozd — dehteč — čriček — korenček — košek — krompir — regrat -topol — listnat — taščica — april
—	labod — drevje — enakoličen
—	navsezgodaj — Jožek — kres
dober — razplet — ton — nežen
—	netopir — rodoviten — nebo
—	obad — dež — živalski vrt — topol — lov — vrabec — cirip
—	petelinček — kokotiček — kikiriki — izvor — ropot — tok — klinček — klestiti — Izidor — robček — krilo — ograd — dinar
—	rumen — naliv — veder —
—	slavec — cvetni prah — hrošč
—	čebelji panj — jež — žerjav
—	velika noč — čas — setve — enoceličar — radost — taljenje
—	eksperiment — trg — galeb — breskev — vrišč — čas — sonce
—	drveti — igrati nogomet — travnik — kos — sprehod — drozg — gnoj — jug — gozd —
raznobarven — noj — jazbec — cekinček — krap — pirhi — Iris
—	slinček — kviz — zvonček
—	kriv — violica —
Renata Čizmaš 4. r
OŠ Gornji Senik
Uredništvo
PORABJE, 11. aprila 1991
DEZINFORMACIJE
Iz neuradnih virov smo zvedeli, da sta konec oktobra leta 1990 predsednika Madžarske in Slovenije prestopila državno mejo pri Gornjem Seniku.
Od takrat je minilo 162 dni, mejnega prehoda pa še ni. (Je bil to ilegalni prestop?)
PESEM OD MOK KRISTUŠA
ROKOPIS IZ LETA 1868 V SLOVENSKI VESI
Zdaj, ka so Ijiidje za vilzenske svetke malo več časa meli, so več obračali molitvenike, stare knjige ino rokopise. BELA LABRIC je v rokopisi, šteroga je leta 1868 f Slovenskoj vesi doj spiso Jožef Kozo, najšo eto lejpo pesem tč. Zavolo sta roga pisala smo go prejk spisali z modernimi literarni. Vejmo, ka gestejo par nan f Porabji calau takši, šteri go, kak kakšo molitev, molijo.
Jezuš na vrti moleči, krvave skuze točeči, potem Judaš z vojsko m pride, proti njemi Jezuš ide.
Židovje so ga vlouvili, vučeniki o stavi ti, kako iotra pripela!i, vnouge p luske so me dali.
Njega rano odpelali,
Pi/atuši ga v rouke dali.
Oh gde si ti draga mati, neščeš sinka ti poznati.
Sinka mojga so vlouvili, ne znam kama odpelali, natou materi govorio,
Pi/atuši ga peiajo.
Tužna mati za njimi ide, pomoči me nikaj nemre, vnougi meštri tam boudoče, zvidavati od nji začne,
Kaj kovači vi kovete, od sinka nikaj ne znate, oni njej tak odgovori, mi smo roba tu vlovili.
Cveke zanj ega ko vemo, imena njemi ne poznamo, oh jaj meni žalost moja, oh jaj meni tužnost moja.
Kroutka tužna mati ide, veliki križ vidoučega, za koga vi križ delate, i za koga sprav late.
Oni njej tak pravijo, vekšo žalost njej spravijo, mi ščemo roba pribiti, na ton križi šče višati.
Pride do dvora Pilatuša, Odprite mi vrata sveta, i tam k materi ide, i žalostno njej etak pravi.
Oh Marija tužna mati, kaj ti jaz ščem praviti, neščem meštra njega, sina svojega i tej la poznati.
Jako so ga bičuvali, njegovo tej/o razpraskali, natou Jezuša spelajo, pred Židova ga pri peiajo.
Jezuš s križom ob strani, zveličiteo naš lubleni, pride do breg Kalvarije, jako trUden sin Marije.
Tou ti večkrat premišlavaj, i vu srci obdržavaj,
Mater bomo milovali, i Jezuša žaiuvaii.
Amen
BERITE
PORABJE
RAZISKOVANJE DRUŽINE V PORABSKIH VASEH
Najprej moram povedati, da sem po poklicu etnologinja (neprajzkutato) in da delam na Inštitutu za narodopisje v Ljubljani. Naš inštitut že več let sodeluje z Madžarsko akademijo znanosti v Budimpešti. Njihovi sodelavci pridejo večkrat k nam, naši pa hodijo na Madžarsko. Tako sem imela v marcu možnost teden dni preživeti v Porabju.
Na inštitutu raziskujem družino in rodbino v različnih slovenskih krajih, od Istre do Prekmurja. Delam tako, da se z ljudmi pogovarjam in pogovore snemam na magnetofon, zato je zelo pomembno, da z njimi navežem dobre stike. V Porabju sva na srečo delali skupaj s Katarino Hirn6k, etnologinjo iz muzeja v Monoštru, ki je domačinka in je tu že etnološko raziskovala. Bili sva na Gornjem in Dolnjem Seniku, v Sakalov-cih, v Slovenski vesi, v Štava-novcih, na Verici—Ritkarovcih in v Andovcih. Ljudje so nas povsod zelo lepo sprejeli in si vzeli čas za naju. Tako sva lahko zbrali izredno zanimive podatke. Zanimalo naju je, kako daleč v preteklost se ljudje spomnijo izročila o prejšnjih rodovih, ali vedo, od kdaj so njihove hiše, kdo jih je sezidal, od kod in kam so se ženili sorodniki, ali spoznajo hišna imena.
Ljudje, ki sva jih obiskali, vedo o tem zelo veliko. Spomnijo se imen, priimkov, hišnih imen in letnic rojstev, porok in smrti dedkov in babic, njihovih bratov in sester, pradedov in prababic.
Eden prvih spomladanskih dni. Sonce se sramežljivo kaže izza oblakov in dan je kot nalašč za potepanje po Porabju.
Na Dolnjem Seniku prehitim voz, ki ga vlečeta dva konja. Ustavim se, vzamem fotoaparat in naredim nekaj posnetkov. Ferenc Kovač pravi, da je namenjen na njivo, da raztrosi gnoj. Manci in Či-lag pa sta neučakana. In tudi jekleni konjiček mora naprej.
stricev in tet, ujce in ujn in poznajo usode od babic do vnukov. Nekatere podatke sva preverjali in dopolnjevali v knjigah, kamor župniki vpisujejo rojstva in poroke. Tako kot je preučevanje družinske preteklosti in rodovine zamudno na terenu, je tudi za iskanje po starih knjigah potrebno veliko časa. Pri nekaj družinah v fari Števanovci pa sva vendarle sledili rod za rodom do začetka prejšnjega stoletja.
Pri preučevanju družine in sorodstva se je treba večkrat vračati na teren. Potem ko doma gradivo obdelamo, ugotovimo, kaj moramo vprašati natančneje. Ponovno moramo k istim ljudem in k drugim članom istih rodovin, da sliko dopolnimo. Tako se bo tudi v Porabje treba še vračati. V tem kratkem tednu pa nisem zbrala samo izredno zanimivega gradiva o družini in rodbini, ampak sem tudi spoznala, kako posebna, zanimiva in meni še skrivnostna je porab-ska kultura.
Mojca Ravnik
NA TO NE BOMO PONOSNI!
POZOR! POZOR!
Samoupravni organ Monoštra išče prometno ogledalo na kurjavo. Prosimo vse izdelovalce ogledal, naj ne zamudijo enkratne priložnosti za posel stoletja.
Samoupravni organ Monoštra se je odločil, da bodo žarnice mestne razsvetljave odslej zamenjali ponoči. Prednost tega ukrepa je, "da se v temi vidi, katera žarnica ne sveti".
OBISK
29. marca je Slovensko zvezo na Madžarskem in samoupravni organ Monoštra obiskala delegacija iz Slovenije. Vodil jo je Viktor Žakelj predsednik SSS, člani pa so bili Andrej Gerenčer, predsednik soboške občine, Geza Farkaš, predsednik SS Murske Sobote, in Geza Bačič, svetovalec za narodnosti pri izvršnem svetu Slovenije.
Pogovor je tekel predvsem o sodelovanju in vlogi narodnih manjšin, tako porabskih Slovencev kot Madžarov v Pomurju. Socialistična stranka Slovenije se je zavzemala za odpiranje mejnega prehoda med Gornjim Senikom in Martinjem in je pokazala veliko zanimanja za delovanje Slovenske zveze. Da ne bi ostali brez dela po odprtju mejnega prehoda (Gornji Senik—Martinje), so predlagali še odprtje mejnega prehoda Verica— Čepinci.
OBISK NA 2. OSNOVNI SOLI V MONOŠTRU
Pedagoški svetovalci za telesno vzgojo (testnevelčsi szakta-nacsadčk) iz Republike Slovenije so v marcu obiskali 2. osnovno šolo v Monoštru. Zanimali so se predvsem za razvoj in uspešnost športnih oddelkov na tej šoli.
0>gledali so si ure telesne vzgoje v športnih oddelkih razredne in predmetne stopnje.
Po ogledu učnih ur telesne vzgoje v teh športnih oddelkih je bil izredno živahen pogovor.
VIDEOKASETE ZA ŠOLE
Osnovne šole v Porabju in gimnazija v Monoštru so bogatejše za po 4—5 videokaset. Na njih so pomembni sestavki slovenske knjižvenosti in bodo učencem in dijakom v marsičem olajšali spoznavanje posamezne slovenske knjižne zvrsti. Tako imajo šole že bogate zbirke slovenskih videokaset, s čimer lahko posodobijo pouk.
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Szčll Kdlman tčr 11, p. p. 77
Cena:
posamezna številka 10 forintov oz. din, celoletna naročnina 240 forintov oz. din
Tisk: SOLIDARNOST, Arhitekta Novaka 4 69000 Murska Sobota, Slovenija
Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo.