Na naslovnici je Miha Kavcic, veckratni dobitnik zlatih tifanij, edinstvenih nagrad za posebne dosežke in osebe, ki so zaznamovali domaco LGBT-sceno. Kakopak je v ozadju vsega tega velika kuhinja, saj Narobe še ni dobil nobene zlate tifanije, ceprav pravoverno objavlja slike z vseh podelitev. Tokrat smo tifanije postavili na naslovni­co – in se odrekli goli sliki urednika, ki se je želel razgaliti na naslovnici v slovo od urednikovanja revije Narobe – v upanju, da na naslednji podelitvi dobimo vsaj eno tifanijo. No pressure. Zadn je … Po velikem porazu Aleša Primca in njegove Stranke poštenih otro­ških nasmehov na parlamentarnih volitvah leta 2020, sta pred tele­vizijske kamere stopila Metka Zevnik in omenjeni vodja stranke ter priznala, da njuna politika že ves cas temelji na lažeh. (A dej no?) Opravicila sta se državljankam in državljanom Slovenije in obljubila, da se za vecno poslavljata s politicnega prizorišca. Število istospolnih porok od sprejetja zakona leta 2017 strmo narašca. Samo v zadnjih petih mesecih se je porocilo 130 geje­vskih parov, 122 lezbicnih parov in 55 transpolnih parov. Statisti­ka kaže, da se vsi ti pari redkeje razvežejo kot raznospolni pari. V Šencurju so odprli že tretji LGBT-dom za ostarele osebe v Sloveniji. Prvi je bil odprt leta 2019 v Postojni, drugi pa še istega leta v Kranju. Županja Šencurja je ob tem izrazila dobrodošlico vsem ostarelim LGBT-osebam. LGBT-dom za ostarele osebe stoji tik ob domu za begunce, ki so ga v Šencurju s ponosom odprli leta 2017 na mestu, kjer je nekoc stal Baumax. Ekipa Narobe je spomladi leta 2016 odšla v stilu: s sel.jem. Jebi ga, vedno so si bili malo všec. Narobe. Revija, kjer je vse prav. Letnik VIII, številka 31/32 December 2015 – februar 2016 ISSN 1854-8474 Urednik: Roman Kuhar Sodelovali so: Alen Toplišek, Aleš Oblak, Aleš Zobec, Anamarija Šporcic – Janis, Andrej Zavrl, Barbara Rajgelj, Brane Mozetic, Iva Jevtic, Izak Košir, Izidor Nemec, Katarina Majerhold, Luka Pieri, Martin Gramc, Matej Repic, Nikolai Jeffs, Peter Davey, Suzana Tratnik, Tanja Kovacic, Tibor Bolha, Tilen Pajek, Tilen Tej Krnel Lektorica: Zala Hriberšek Fotografija na naslovnici: Nada Žgank/Memento Oblikovanje: Irena Woelle Izdaja: Društvo informacijski center Legebitra Trubarjeva 76/a, 1000 Ljubljana Vodja projekta: Simon Maljevac Tisk: Tiskarna Pleško Naklada: 800 izvodov Revija je izšla ob financni podpori ŠOU (Študentska organizacija Univerze v Ljubljani), Urada za mladino pri Mestni obcini Ljubljana, Ministrstva za zdravje in Fundacije za financira­nje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji – FIHO. Revija Narobe je objavljena pod licenco Creative Commons [priznanje avtorstva + nekomercialno]. Licenca je dostopna na www.creativecommons.si Narobe ti šenkamo! UVODNIK STOENAINŠTIRIDESET Alen Toplišek, Alenka Spacal, Alenka Švab, Aleš Lamut, Aleš Oblak, Aleš Zobec, Alma M. Sedlar, Ana Janjevak, Ana Kržišnik, Ana M. Sobocan, Anamarija Šporcic - Janis, Andrea Celija, Andrej Habjan, Andrej Pišl, Andrej Stopar, Andrej Zavrl, Anja Kopac Mrak, Anja Kruber, Anna Eherlemark, Barbara Rajgelj, Beata Akerman, Björn van Roozendaal, Boris Pintar, Boris Vezjak, Boštjan Mlakar, Brane Mozetic, Christine M. Hassenstab, Damjan Vavh, Danaja Grešak, Daniel Kretschmar, Darja Zaviršek, Dominik Maher, Doris Orel, Dušan Rutar, Ernie McLeod, Eva Gracanin, Gea Cešnovar, Gordan Bosanac, Greg Czarnecki, Grega Repovž, Hannes Dollinger, Helena Janecic, Igor Žabjek, Irena Klavs, Irena Kralj, Irena Samide, Irena Woelle, Iva Jevtic, Izak Košir, Izidor Nemec, Jadran Jelicic, Janez Tomažic, Jasmina Šepetavc, Jasna Magic, Jernej Škof, Johannes Dollinger, Jure Aleksejev, Karolina Bang, Katarina Majerhold, Katarina Župevc, Kevin Moss, Klaire Connor, Ksenija Zubkovic, Lana Zdravkovic, Lothar Orel, Luka Pieri, Luka Pieri, Luna Woelle, Maja Licen, Maja Lupša, Maja Mojškerc, Maja Pan, Malte Göbel, Marta Pirnar, Martin Gramc, Mate Cosic, Matej Kralj, Matej Repic, Mateja Merkandel, Mateja Petan, Matjaž Konvalinka, Meta Blagšic, Miha Kavcic, Miha Lobnik, Mihael Topolovec, Milan Šelj, Miran Šolinc, Mitja Blažic, Mitja Cosic, Mojca Dobnikar, Mojca Koželj, Mojca Pajnik, Mojca Urek, Nada Žgank, Nana Weber, Nani Poljanec, Nataša Sukic, Nikolai Jeffs, Nina Hudej, Nina Tuš, Peter Davey, Polona Cernic, Polona Jaunik, Rok Podkrajšek, Ruth Baldacchino, Sabina Hribar, Scott Crossland, Seku M. Conde, Simon Maljevac, Sindikat, Suzana Tratnik, Svetlana Slapšak, Tadej Žnidarcic, Taeko Fujita, Taja Borštnar, Tanja Kovacic, Tanja Lesnicar – Pucko, Tanja Rener, Tatjana Greif, Tea Hvala, Tea Sernelj, Tibor Bolha, Tilen Pajek, Tilen Tej Krnel, Tina Kogovšek, Tina Štor, Tine Germ, Tomislav Kiš, Tonci Kuzmanic, Urban Belina, Valentina Balija, Verona Andreuzzi, Veronika Sorokin, Vesna Lemaic, Viki Kern, Viktor Meglic, Vojko Gorjanc, Vuk Cosic, Zala Hriberšek, Zoran Rodic in Željko Blace – hvala vam! Poslavlja se moja generacija. Cas je za mlade ljudi. Narobe potrebuje novo_ega dirigentko_a. Vzemite Narobe, naredite app, prenesite ga na tablice in pametne telefone. Naj ne zamre LGBTQ-glas! ROMAN KUHAR, .ZADNJIC. UREDNIK NOVICE OD Mavricni MOL Foto: Nik Rovan V pocastitev mednarodnega dneva boja proti homofobiji in transfobi­ji je MOL maja 2015 organiziral okroglo mizo o vsakdanjem življe­nju LGBT-oseb. Po koncu okrogle mize je sledila svecana podelitev certi.katov »LGBT prijazno«, ki so jih prejeli: Zavod za oskrbo na domu Ljubljana, Javni stanovanj­ski sklad MOL in Nacionalni in­štitut za javno zdravje. Decembra so certi.kat podelili še devetim organizacijam: Ljubljanskemu gra­du, Snagi d. o. o., Turizmu Lju­bljana, Kinodvoru, Mali ulici – Centru za otroke in družine v Lju­bljani, Slovenskemu mladinskemu gledališcu, Osnovni šoli Franceta Bevka, Radiu Kaos in Javnemu holdingu Ljubljana. »Ker želimo osvešcati ljudi tudi širše, smo se skupaj z nevladnimi organizacijami lotili projekta certi­.kat LGBT prijazno, v katerega se lahko vkljucijo vse zainteresirane javne in zasebne organizacije ter podjetja,« so pojasnili. Namen pro­jekta je predvsem osvešcanje ljudi o LGBT-tematiki in ustvarjanje pozitivne klime znotraj delovnega okolja in navzven do LGBT-oseb. Mestna obcina Ljubljana je za aktivnosti na tem podrocju prejela nagrado najboljših praks na lokal­nem nivoju, ki jo v okviru Evrop­ske nagrade za javni sektor (EPSA 2015) podeljuje Evropski inštitut za javno upravo. Mestna obcina Ljubljana se je ob referendumu o noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih raz­merjih jasno postavila v bran clo-vekovim pravicam LGBT-oseb in nekaj vecerov ljubljanski grad odela v mavricne barve. Pogled na grad je bil cudovit. Filmski festival in stari zapleti V zacetku decembra 2015 se je uspešno zakljucil 31. festival LGBT .lma. Glavno nagrado žiri­je rožnati zmaj za najboljši .lm je dobila indijska melodrama Marga­rita s slamico režiserke Shonali Bose, glavno nagrado obcinstva pa .lm Kako (vsakic) zmagati v dami režiserja Josha Kima. Festival je potekal v šestih mestih v Sloveniji (Ljubljana, Ptuj, Celje, Koper, Maribor in Bistrica ob So­tli), kjer je bilo predvajanih 36 .lmov, v programu off pa še doda­tnih 7. Tako kot že v preteklih letih, se je tudi letos zapletalo s .nanciranjem festivala. Slovenski .lmski center (SFC) je avgusta obvestil organizatorje LGBT .lm­skega festivala, da je njihova vloga »nepopolna in vložena s strani neupravicene osebe«. Brane Mo­zetic je v odprtem pismu SFC za­pisal, da njihov odnos do festivala, z redkimi izjemami, »nikoli ni bil ugoden, državna podpora pa tudi ne – dolga leta je sploh ni bilo, zadnja leta pa se je podpora SFC gibala okoli številke 7.000 evrov. Ob tem, da gre za najstarejši tovr­stni .lmski festival v Evropi ter najstarejši slovenski mednarodni .lmski festival, s cimer bi se SFC lahko kitil, je ta podpora minimal­na. Res je, tudi brez nje bo festival preživel, in upam, da bo preživel tudi ta sistem, ministre in direk­torje.« Direktor Slovenskega .lm­ narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 skega centra Jožko Rutar se je od­zval na odprto pismo Braneta Mo­zetica in v njem obrazložil, zakaj SFC letos ne bo so.nanciral Festi­vala LGBT .lma. Rutar v pismu navaja, da so v centru natancno spoštovali Zakon o Slovenskem .lmskem centru, po katerem kan­didati ne smejo imeti nikakršnih dolgov do SFC-ja. Ker je ŠKUC pri SFC-ju zaprosil za sredstva skupaj z Emotion .lmom, ki ima do SFC-ja neporavnane dolgove, je slednji po natancnem spoštovanju crke zakona, zavrnil njihovo vlo­go. Ob tem pa vendarle ostaja odprto vprašanje, zakaj SFC, ki je sklep sprejel že maja, Škuc pa o tem obvestil šele avgusta, ni po­zval Škuc k dopolnitvi vloge, kot zahteva besedilo razpisa SFC. Fe­stival je bil sicer prvic organiziran že leta 1984 v okviru festivala Ma-gnus in velja za najstarejši festival gejevskega in lezbicnega .lma v Evropi. Ob 30-letnici so ga prei­menovali v Festival LGBT .lma. HIV in nacionalna strategija Društvo Legebitra je že leta 2010 aktivno sodelovalo pri nastanku petletne Nacionalne strategije za HIV in AIDS, poleti 2015 pa so pripravili izhodišca za pripravo nove strategije. Eden izmed pre­dlogov Legebitre je, da se po vzo­ru drugih držav, dosedanja strate­gija za HIV in AIDS razširi v Na­cionalno strategijo za HIV in SPO. Legebitra je junija 2015 pri­pravila tudi posvet O stigmi in HIV. Dopoldanski del posveta je bil namenjen vprašanju stigme mo­ških, ki imajo spolne odnose z moškimi, popoldanski del pa stro­kovni razpravi o dosedanji strate­giji za HIV. V okviru te razprave je Legebitra prvic predstavila svo­je predloge. Posnetke razprav strokovnjakov na temo strategije si lahko ogledate na Youtube stra­ni OdzivnaHIV.si. Medtem je Nacionalni inštitut za javno zdravje (koncno) objavil letno porocilo o okužbi s HIV-om za leto 2014. Ceprav so nekateri napovedovali, da bo število novih diagnoz rekordno visoko, s cimer naj bi presegli 55 novih diagnoz iz leta 2011, se to vendarle ni zgo­dilo. A številke niso vzpodbudne, saj je bilo prijavljenih 48 diagnoz okužbe s HIV-om, najvec po letu 2011 in na istem nivoju kot v letu 2008, ko je številka prvic presegla 40 primerov. Za primerjavo: pred petnajstimi leti je bilo prijavljenih 13 novih diagnoz, pred desetimi, ko je bil zaznan nenaden poskok, pa 38. NOVICE OD TU Od 44 moških je bila diagnoza postavljena pri 32 MSM (moških, ki seksajo z moškimi), pri dveh je šlo za prenos okužbe s hetero-seksualnimi spolnimi odnosi z ženskami iz držav z visoko preva­lenco, pri enem pa pri injiciranju drog. Devet moških ni bilo mogo­ce uvrstiti v nobeno od skupin z višjim tveganjem. Dve ženski sta se najverjetneje okužili s hetero­seksualnimi spolnimi odnosi, ena pa pri vbrizgavanju prepovedanih drog. Pri 58 % na novo diagnosti­ciranih HIV-pozitivnih oseb je bila diagnoza okužbe zelo pozna, prizadetost imunskega sistema pa tako huda, da bi te osebe že mora­le prejemati protiretrovirusna zdravila. Zaradi aidsa so leta 2014 umrle tri osebe. Pa še podatek za 2015: v prvi polovici leta je bilo prijavljenih 19 primerov novih diagnoz in trije oboleli zaradi aidsa. Nagrade in prevodi Med peterico pesniških zbirk za Veronikino nagrado 2015, ki je name­njena najboljši pesniški zbirki leta, je bila knjiga Nataše Velikonja Ostani, ki je izšla v zbirki Vizibilija pri Založbi ŠKUC. Ostani je peta pesniška zbirka Nataše Velikonja, s katero sledi ljubezenski in druž­benokriticni poeziji. Nekaj slovenske lgbt-literature je bilo v letu 2015 prevedeno tud v tuje jezike. Banalije Braneta Moze­tica so bile prevedene v francoski (Banalités) in nemški jezik (Banali­en 2), njegova pesniška zbirka Nedokoncane skice neke revolucije je bila prevedena v hrvaški jezik (Nedo­vršene skice jedne revolucije), kratkoprozna zbirka Vzporednice Suzane Tratnik pa je izšla v arab­skem prevodu. Oktobra sta se omenjena avtorja skupaj s Kristino Hocevar predstavila tudi na samo­ narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 NOVICE OD TU stojnem literarnem veceru v Ate­nah v gledališcu Semio, novembra pa sta Brane Mozetic in Gašper Malej nastopala v LGBT-centrih v Rimu in Neaplju. Trans-internet Ne spreglejte: prva domaca nevla­dna organizacija, namenjena pod­pori, informiranju, opolnomoce­nju in zavezništvu transspolnih oseb v Sloveniji, je koncno na spletu. Najdete jih na transakcija. si, kjer si najprej splaca ogledati slovarcek izrazov. Odprl se vam bo nov svet! 3. zlate tifanije Aprila so bile v Klubu Tiffany z velikim pompom podeljene 3. zlate tifanje, edinstvene nagrade za posebne dosežke in osebe, ki so zaznamovali domaco LGBT­sceno v letu 2014. Nagrade so bile podeljene v šestnajstih kategori­jah. Za nominiranke in nomini­rance je v štirinajstih kategorijah glasovalo ljudstvo, nagradi v kate­gorijah življenjsko delo in naj strejt/ka pa sta bili podeljeni po izboru organizatork in organiza­torjev (Društvo ŠKUC, Kulturni center Q, Klub Tiffany). Zlate tifanije so prejele oziroma prijeli: Salome za življenjsko delo, Nataša Foto: Nada Žgank/Memento Sukic za lezbo leta, Miha Kavcic za pedra leta, .eur de Tiffany, am­basadorko leta in naj žurerko, Je­dla za drama queen in naj kelnar­co, Eva Gracanin za naj strejtko, Andrej Peranic za naj tracarico, Bilybabe za naj DJ-ko in Ana Ko­bal za zlato taško. Za škandal leta je bila nagrajena kuhinja v ozadju Slovenia's Next Best Drag (SNBD), za umetniške dosežke dokumentarni .lm »Božja napa­ka«, za naj žur Fairy Queen Gar­den Party, za prodor leta pa Cafe Kolaž. Dike Roman Kuhar, Barbara Rajgelj, Anja Koletnik in vodja projekta Dike Mitja Blažic predstavljajo rezultate projekta. Ne, ni napaka. In ne gre za dyke, ceprav bi se kratica DIKE res lah­ko tako prebrala. To je projekt Legebitre, ki ga .nancno podpira­jo Norveški skladi, pri projektu pa sodeluje še Mirovni inštitut, Za­vod Open, Inštitut za pravno razi­skovanje, izobraževanje in sveto­vanje, Zagovornik nacela enakosti in norveški partner LLH iz Osla. V okviru projekta sta nastali dve pomembni študiji: analiza pravne­ga položaja istospolnih partner­stev in družin v Sloveniji, ki je pokazala, da so istospolno usmer­jeni diskriminirani v vsaj 70 zako­nih, transspolne osebe pa tako rekoc pravno popolnoma nevidne, in ponovitev raziskave o vsakda­njem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji, ki je bila prvic izvedena pred desetimi leti. V okviru pro­jekta je zacela delovati tudi pravna svetovalnica, vzpostavljena pa je bila tudi mreža lgbt-prijaznih od­vetnikov in odvetnic. Vse skupaj najdete na Facebook strani projek­ta (LGBT pravice) in na spletni strani lgbtpravice.si Svet za sovražni govor Pri Mirovnem inštitutu je zacel delovati Svet za odziv na sovražni govor, ki je v svojih štirih doseda­njih odzivih veckrat opozoril na homofobicni sovražni govor. Med drugim so opozorili, da spletna stran 24kul.si promovira neenako­pravnost, diskriminacijo in izklju­cevanje istospolno usmerjenih oseb, da je bil na spletni strani Nove Slovenije objavljen homofo­bicni komentar Irene Vadnjal, v katerem ta homoseksualnost ozna­cuje za nemoralno dejanje in po­sredno celo poziva k nasilju nad homoseksualci, opozorili so na sovražni tvit Romana Vodeba, v katerem kot odziv na spremembe ZZZDR poziva pedo.le vsega sveta, naj se združijo in pridejo v Slovenijo, ker jim tu ne bodo kr­šene clovekove pravice, poudarili so, da nekateri predstavniki RKC vztrajno širijo neprimerno retori­ko v odnosu do istospolno usmer­jenih itd. Odziv na stališca Sveta je bil velik in pogosto žolcen. Saj veste, ko macki stopiš na rep ... Svet za odziv na sovražni govor lahko spremljate na naslovu www.mirovni-institut.si/govor. PRIREDIL IN Z BLOGA NAROBE PREPLONKAL ROMAN KUHAR. SPREMLJAJTE AKTUALNE NOVICE NA WWW.NAROBE.SI. narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 Irski da, slovenski ne Na Irskem so homoseksualnost dekriminalizirali leta 1993, pri nas šestnajst let prej: leta 1977. Na Irskem so zakon o registraciji isto­spolnih partnerskih zvez sprejeli leta 2010, pri nas pet let prej: leta 2005. Na Irskem so maja 2015 na referendumu z nekaj vec kot 60 % glasov podprli poroko za vse, pri nas pa smo istega leta s prav takim deležem to pravico odrekli isto­spolnim parom. »Imamo 'da'. Z veliko vecino v Dublinu. Danes sem tako pono­sen, da sem Irec,« se je na twitter­ju takoj po razglasitvi rezultatov odzval irski minister za enakost Aodhan O'Riordain, minister za zdravje Leo Varadkar, prvi irski deklarirani istospolno usmerjeni minister, je menil, da je bila kam­panja pred referendumom »skoraj kot družbena revolucija«. Odzval se je tudi Stephen Fry, ki je na twitterju zapisal, da se Oscar sme­hlja v svojem grobu. Vidite razli­ko? Cas je relativen. Šlager maše Švedska luteranska cerkev že dol­go dokazuje, da biti veren ne po­meni nujno biti za casom. Poleg tega, da je med njihovimi nadško­., ško. in duhovniki kar nekaj žensk, je stockholmska ško.nja Eva Brunne tudi razkrita lezbijka. Cerkve po vsej Švedski se v casu parad ponosa tudi aktivno vkljuci­jo v dogajanje in sodelujejo z or­ganizacijo razlicnih dogodkov, postavitvijo stojnic, »hitrimi« is­tospolnimi porokami v cerkvah ter v nekaterih primerih tudi ... s šla­ger mašo. Da, prav ste prebrali. Poje se izkljucno šlagerje in evro­vizijske popevke, namesto berila pride prav kakšna pesem legendar­ne Carole, duhovniku ali duhovni­ci pa nošenje pernate boe ni prav nic izpod casti! Civilno partnerstvo v Grciji Tik pred novim letom je grški par-lament z veliko vecino 194 za in 55 proti sprejel zakon, ki istospol­nim parom v civilnem partnerstvu omogoca uveljavljanje istih pravic, kot porocenim parom z izjemo posvojitev. Leta 2013 je namrec Evropsko sodišce za clovekove pravice odlocilo, da je zakon o civilnih zvezah iz leta 2008, ki je eksplicitno izkljuceval istospolne pare, diskriminatoren. Premier Aleksis Cipras je ob tem dejal, da to koncuje obdobje naza­dnjaštva in sramote za državo, in dodal: »Namesto proslavljanja, bi se mogoce morali opraviciti vec sto tisoc sodržavljanom in drža- NOVICE OD TAM vljankam, ki so jim bile vsa ta leta njihove pravice zanikane.« Transfobno nasilje V ZDA je Nacionalna koalicija programov proti nasilju junija iz­dala porocilo, v katerem so zapi­sali, da se je odstotek umorjenih transspolnih oseb v primerjavi z letom 2014 povecal za 11 %. Pri koaliciji menijo, da je možno, da je odstotek umorjenih transspol­nih oseb še višji, saj policija lahko umorjeni osebi pripiše napacen spol. Statistike kažejo tudi, da je bilo v letu 2015 v ZDA ubitih vec nebelih transspolnih žensk kot v letu 2014. Koordinatorka raziskav in izobra­ževanja Emily Waters je ob tem dejala, da so »transspolne in spol­no nenormativne osebe, še pose­bej nebele transspolne ženske, nesorazmerno bolj izpostavljene hudemu nasilju in umorom.« Že avgusta je igralka Laverne Cox na oddaji »Dobro jutro, Amerika« (Good Morning America) dejala: »Tvoje življenje ne bi smelo biti ogroženo, ker si, kdor si. Menim, da so razlogi, zaradi katerih trans­spolne ženske doživljajo toliko nasilja, povezanega z zaposlova­njem, dostopom do stanovanj, zdravstvenih storitev itd. Zagoto­viti moramo, da so pomembna tudi življenja transspolnih oseb.« Dve paradi v Beogradu Septembra sta v Beogradu potekali tretja parada ponosa in prva para­da ponosa transspolnosti, ki je tudi prva tovrstna parada na Bal­kanu. Obe sta minili brez inciden­tov v praznicnem vzdušju in ob okrepljenem policijskem varova­nju. Prve se je udeležilo vec sto ljudi, druge pa okrog 200. Slednji so se kasneje pridružili udeležen­kam in udeležencem parade pono­sa. Organizatorji Parada ponosa Beo­grad so letos prvic izbrali botro parade, in sicer dramaticarko Bi­ljano Srbljanovic, ki je v govoru na plošcadi pred srbskim parla­mentom med drugim pozdravila tudi parado transspolnih oseb in begunce, ki dneve in noci preži­vljajo v parkih po Srbiji. Pri združenjih Egal in Gej lezbij­ski center, ki sta organizirali para-do transspolnih oseb, so izjavili, da so glede na ekonomsko situaci­jo v državi razmere za transspolne in cisspolno nenormativne osebe slabe, saj pravno priznanje spola ni docela urejeno. Eden izmed organizatorjev, Predrag Azdejko­vic, pa je ob tem dodal, da je cilj locenega organiziranja parade transspolnosti prav v izpostavitvi težave, s katerimi se spoprijema skupnost transspolnih oseb. Mediji so porocali o mešcanih in mešcankah, ki so udeležence pa­ narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 NOVICE OD TAM rad veselo pozdravljali in jim z balkonov metali cvetje, po drugi strani pa so nekateri duhovniki v spremstvu vernikov po obeh sho­dih ulice blagoslavljali in cistili s kadilom. Evropski parlament o pravicah LGBT Septembra je Evropski parlament sprejel novo celostno porocilo o temeljnih clovekovih svobošcinah v EU. Koncno porocilo bi bilo lahko precej drugacno, ce bi uspel poskus Evropske ljudske stranke (EPP), najvecje parlamentarne stranke, da iz porocila crta vse vsebine, ki se nanašajo na clove­kove pravice LGBT-oseb. Vendar jim to ni uspelo. V porocilu so prvic omenjene kršitve pravic in­terseksualnih oseb, saj porocilo obsoja nepotrebne medicinske posege na genitalijah interseksual­nih otrok. Parlament je tudi pod­prl predlog, ki olajšuje postopek pravnega priznanja spola za trans­spolne in cisspolno nenormativne osebe, kot tudi predlog, s katerim transspolni in cisspolno nenorma­tivni ljudje v medicinskih in zdra­vstvenih prirocnikih in seznamih ne bi bili vec obravnavani kot du­ševno bolni. Parlament je izposta­vil še, da morajo imeti istospolni pari omogoceno pravico do za­konske zveze ali registrirane sku­pnosti ter da morajo biti pravice, ki izhajajo iz tega, priznane pov­sod po EU. Poslanke in poslanci so v porocilu še poudarili, da je treba razviti celostno strategijo proti homofobiji in se zavzeli za potrditev direktive o enakem obravnavanju. Prva transspolna oseba v Beli hiši Avgusta so v ameriški Belih hiši zaposlili prvo odkrito transspolno osebo. Predsednik Barack Obama je za clanico svojega kabineta imenoval Raf. Freedman – Gur­span, nekdanjo svetovalko v naci­onalnem centru za enakopravnost transspolnih oseb (NCTE), ki bo v kabinetu predsednika delala kot direktorica zaposlovanja v pisarni predsedniškega osebja. Izvršna direktorica NCTE-ja Mara Kei­sling je ob tej priložnosti poveda­la, da predsednik Obama že dolgo izraža željo, da bi njegova admini­stracija odsevala ameriško ljud­stvo, in kot razume sama, to vklju­cuje tudi transspolne prebivalke in prebivalce ZDA. O – za drugo je z navdušenjem pozdravila ta dogodek kot velik dosežek na po­drocju pravic, ki zadevajo spole. V potnem listu je pod poglavjem spola po novem možno izbrati O (other – drugo), namesto ženska ali moški. Prvi_a, ki je prejel_a nov potni list je bil_a Monica Shahi, nepalski_a aktivist_ka na podrocju pravic transspolnih oseb, ki je ob izdaji potnega lista povedal_a, da težko opiše svojo sreco ob tem dogod­ku, ko je država koncno pripozna­la to identiteto. V izjavi za javnost je povedal_a, da se ni boril_a samo zase, temvec za vse priho­dnje generacije. V Nepalu so imele transspolne osebe od leta 2013 pri preostalih dokumentih možnost izbire tretje kategorije, pred nekaj meseci pa je vrhovno sodišce odlocilo še, da mora vlada vpeljati enake ukrepe tudi pri izdaji potnih listov. Dvojna merila hrvaških sodišc bljujoco sodno prakso, ki v za­dnjem casu omejuje pravice LGB­TIQ-oseb na Hrvaškem. Prvi primer tega je odlocitev okro­žnega sodišca v Osijeku, da je Zagreb Pride prizadel cast in do­stojanstvo Karoline Vidovic Kri­što s tem, ko jo je nominiral za najbolj homofobno osebo leta 2013. Karolina Vidovic Krišto je kot novinarka HRT v svoji oddaji predvajala kratek dokumentarni .lm The Kinsey Syndrome (Kinseyjev sindrom), ki homoseksualnost povezuje s pedo.lijo. HRT jo je suspendiral, saj ni pridobila avtor­skih pravic za predvajanje .lma. Karolina Vidovic Krišto je bila tudi ena izmed odgovornih za organizacijo obiska kvazi-znan­stvenice Judith Reisman na Hrva­škem, ki naj bi »znanstveno« ugo­tovila, da homoseksualnost spod­buja pedo.lijo. Drug primer te prakse je odlocitev Okrožnega sodišca v Zagrebu, ki je na podlagi svobode do izraža­nja zašcitilo profesorja Ivana Po­ljakovica z Univerze v Zadru, ko je ta javno trdil, da je bilo znan­stveno dokazano, da je homo­seksualnost bolezen in jo moramo kot tako tudi obravnavati. Vendar pa hrvaško sodstvo ne ponuja enake zašcite vsem drža­vljankam in državljanom. V pri­meru Krešic proti zagrebški Fakul­teti za organizacijo in informatiko iz leta 2012, je okrožno sodišce v Varaždinu razsodilo, da je gospod Krešic škodoval casti in ugledu svojih sodelavcev na fakulteti, ko je javno govoril o nadlegovanju, ki ga je doživel od sodelavcev zaradi svoje spolne usmerjenosti. Pri tem je zanimivo, da je bilo v vzporednih postopkih ugotovlje­no, da je bil Krešic dejansko žrtev nadlegovanj, tako da je bil, ironic­no, kaznovan, ker je izkoristil pra­vico do izražanja in javno povedal resnico. narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 Zagreb Pride bo tako vložil ustav­no pritožbo na Evropsko sodišce za clovekove pravice na podlagi odlocitve okrožnega sodišca v Osijeku in od ustavnega sodišca zahteval, da potrdi njihovo pravi­co do svobode izražanja. Zagreb Pride nacrtuje tudi številne nove tožbe kot del strategije spremeniti omenjene sodne doktrine hrvaške­ga sodstva, ki omejujejo svobodo izražanja na Hrvaškem. V ta na­men zbirajo tudi .nancna sred­stva. Iz organizacije Zagreb Pride sporocajo še: »Nikoli ne boste utišali našega opozarjanja na ho­mofobijo, bifobijo in transfobijo. Bitka se nadaljuje.« Zbudi se, Italija Evropsko sodišce za clovekove pravice je 20. julija razsodilo, da Italija krši clovekove pravice, ker istospolnim parom ne zagotavlja primerne pravne zašcite in prizna­nja. Pri tem je navedlo kršitev 8. clena Evropske konvencije o clo­vekovih pravicah in temeljnih svobošcinah, ki zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnosti in dru­žinskega življenja. Tožbo so na sodišce vložili trije gejevski pari, pri tem pa jih je podprl predse­dnik skupine za pravice gejev in lezbijk GayLib Enrico Oliari. Ob objavi razsodbe sodišca je dejal, da se je koncala 8 let dolga bitka v sodni dvorani in da je presrecen. Januarja so skoraj v 100 italijan­skih mestih organizirali shode v podporo pravni ureditvi istospol­nih parov, ki naj bi jo v kratkem obravnaval italijanski parlament. Na predlog zakona je že vloženih vec kot 6000 amandmajev! Slogan omenjenih shodov – tistega v Tr­stu se je udeležila tudi slovenska delegacija (slika zgoraj) – je bil: »Zbudi se, Italija, cas je za civilizi­ranost«. Malta postaja evropski vzor Malta je aprila sprejela zakon GI­GESC (Gender Identity, Gender Expression and Sex Characteristi­cs Act), ki naslavlja pravice trans­spolnih in interseksualnih oseb. Zakon naslavlja osebne okolišcine spolne identitete, spolnega izraza ter spolnih znacilnosti in omogo­ca pravno priznanje spola, osno­vano na samoidenti.kaciji, kar je v skladu s standardi Sveta Evrope, ki dolocajo, da naj bo pravno prizna­nje spola hitro, dostopno in tran­sparentno. Zakon GIGESC dolo­ca, da imajo vse osebe pravico do pripoznanja svoje spolne identite­te, svobodnega razvoja svoje osebnosti v skladu s svojo spolno identiteto ter obravnavanja, ki spoštuje to identiteto, hkrati pa doloca pripoznanje te identitete v vseh osebnih dokumentih, ki vkljucujejo omenjeno osebno oko­lišcino. Sprejetje zakona tako Malto, ki je tudi prva evropska država, ki je okolišcino spolne identitete vklju­cila v svojo ustavo, postavlja v ospredje kot primer dobre prakse na podrocju zakonodaje za trans­spolne osebe v Evropi. Malta se tako z optimalno urejeno zakono­dajo glede pravnega priznanja spola postavlja ob bok Argentini, NOVICE OD TAM zaenkrat vodilni državi na tem podrocju na svetovni ravni. Zakon spoštljivo ureja tudi druga podro­cja potreb in pravic transspolnih in oseb z interseksualnimi stanji, med drugim dostop do zdravstve­nih storitev in nediskriminacijo na osnovi zgoraj navedenih osebnih okolišcin. Poroke za vse v ZDA V zadnjih nekaj mesecih ste mora­li biti v kakšni luknji, ce še niste slišali, da je senat ameriškega vr­hovnega sodišca 26. junija 2015 s petimi glasovi za in štirimi proti odlocil, da so poroke istospolnih parov legalne v vseh zveznih dr­žavah ZDA. Gre za zgodovinski dogodek in predstavlja vrhunec v primeru Obergefell vs. Hodges, v katerem je moški iz Ohia tožil ZBOGOM, DAVID! državo, ker mu niso dovolili vpisa v mrliški list pokojnega moža. Odlocitev je pozdravil tudi sam predsednik ZDA Barack Obama, vrhovni sodnik Anthony Kennedy pa je v obrazložitvi sodbe zapisal, da istospolni pari zahtevajo enako dostojanstvo v oceh zakona in da jim ustava to zagotavlja. Odloci­tev vrhovnega sodišca je požela veliko navdušenja povsod po sve­tu. Podporo legalizaciji istospol­nih porok so na svojevrstne naci­ne podprla tudi razlicna podjetja in organizacije, kot so Amerian Airlines, Target, YouTube, Star-bucks, PETA in številne druge. Saj veste, anything for money ... PRIREDIL IN Z BLOGA NAROBE PREPLONKAL ROMAN KUHAR. SPREMLJAJTE AKTUALNE NOVICE NA WWW.NAROBE.SI. Foto: Nada Žgank/Memento narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 Naj se jebejo! Z Anjo Koletnik, aktivistko za transspolnost in sou­stanoviteljem Zavoda TransAkcija, prve slovenske nevladne organizacije, ki se ukvarja izkljucno z vpra­šanjem transspolnosti, sva se pogovarjala v Atenah, na letnem srecanju ILGA Europe. Ker se mi je mudilo z oddajo besedila, sem pogovor zapisal kar na avio­nu, na poti nazaj domov. Zraven mene je sedel nek­do, ki ni kaj dosti skrival dejstva, da ves cas bulji v moj racunalniški ekran in bere, kar sem zapisoval. Že ta situacija mi je bila neprijetna. Še manj je skrival to, da se z napisanim – s tem, kar boste brali v nada­ljevanju – ne strinja. Nekaj casa je, tako se mi je zdelo, vzdihoval, oddajal energijo v stilu: pa kaj se gredo ti ljudje ... potem pa, ker z moje strani ni bilo reakcije, koncno zaspal. V meni je seveda vrelo, a nisem rekel nicesar. Mislil sem si le: jebi se. In tako sva, kot boste videli, s sogovornico v tem intervjuju mislila še nekajkrat. Pravkar sem si na netu ogledal posnetek dragih rumenc­kov, ki so pred parlament prinesli podpise za referen­dum. Škatle so odložili na tla, imeli tiskovno konferenco, potem pa so škatle odnesli v parlament. Neka oseba, ki je stvar logisticno organizirala, je rekla nekako takole: »No, dajmo zdaj te škatle – moški ta težke, ženske ta lahke ...« Vidiš, svet je lahko tako zelo preprost. (Smeh.) (Smeh.) Tole me je spomnilo na kup izobraže­vanj, ki sem jih izvajal v obliki »trans ena na ena«. Ljudem razložiš, kaj pomeni krovni ter­poenostavim, moraš pravzaprav vedeti samo dve stvari: prvo je, da spol ni enako telo oziro­ma tvoje genitalije, drugo pa je samoidenti.­kacija. Seveda bodo ljudje na vprašanje o sa­moidenti.kaciji podajali zelo razlicne odgovo­re, a to ne pomeni, da moraš te identitete umešcati v blazno zakompliciran sistem, ki bi ga moral popolnoma poznati. Potrebno je le to, da vprašaš osebo, kdo je. Samo to. Moraš biti dovolj odprt, da ne de.niraš vnaprej. Predvidevam, da bi si želela, da je tvoja nebinarna iden­titeta zabeležena tudi v tvojih osebnih dokumentih, ki te predstavljajo. (Pustiva ob strani radikalni odgovor, da je vsaka identi.kacija že kontrola in s tem nasilje.) Zanima me, kakšno je tvoje stališce glede tega: bi bilo potrebno vse te identitete, ki so lahko tudi .uidne, nekako ujeti v pravni sistem, ali pa je tvoja pozicija pravzaprav »fuck gender« ali po domace: jebi se, spol. (Smeh.) Ne, moja pozicija ni nikoli fuck gender. Vedno stojim na stališcu: fuck gender assigned at birth ali fuck sex in celebrate gender ...1 Hm, tole bo težko prevesti ... Sori, srce ... (Smeh.) No, druga stvar pa je, da do tega vprašanja cutim nekaj podobnega, kot do kvot v politiki: dokler se obstojecega siste­ma ne da popolnoma preoblikovati oziroma zrušiti – in to se zagotovo ne bo zgodilo v casu mojega in tvojega življenja – potem je smiselno vsaj znotraj obstojecega pravnega sistema zagotoviti doloceno mero legitimitete. Tako kot menim, da trenutno potrebujemo spolne kvote, tako v obstojeci družbi ni do­volj, da so razlicne identitete legitimne samo na družbeni ravni, pac pa morajo biti tudi zno­traj pravnega sistema. To konkretno pomeni, da bi morali urediti pravno priznanje spola tako, da ne vsebuje zgolj dveh opcij, pac pa tri. 1 Ne, moja pozicija ni nikoli jebi spol. Vedno stojim na stališcu: jebi se spol, pripisan ob rojstvu ali jebi biološki spol in proslavljajmo družbeni spol. vajoc okolje in politicno klimo, v kateri živi­mo. Podobno kot pri kvotah. Tudi to ni ulti­mativna rešitev. Ampak s tako rešitvijo vseeno zagotovimo marsikomu obcutek, da je življe­nje te osebe vredno, hkrati pa je to najboljša rešitev, za katero si – glede na obstojece stanje in resurse – lahko prizadevamo. Po vrnitvi z magistrskega študija na Centralni evropski univerzi si se bolj intenzivno zacela ukvarjati s transspol­nim aktivizmom. Eden od prelomnih dogodkov, ki je imel precej odmeva v javnosti, je bil tvoj intervju za Sobotno prilogo Dela. Kako si se pocutil, ko si v soboto odprl casopis in videl, da so intervju s tabo naslovili Ne moški ne ženska? V soboto zjutraj sem poguglala intervju in vi­dela naslov. Iz mene se je zvalil en tak orgo­men, glasen: Neeeeeee! Opisali so me namrec ravno s tistimi kategorijami, za katere ne že­lim, da me opisujejo in de.nirajo. Res je, inter­vju je odprl veliko vrat, ampak naslov ... No, ne bi sicer rekla, da je bil to prvi prelomni do­godek. Prvic sem se javno razkril na konferen­ci Dvajset let po Pekingu, ki jo je organiziralo Mi­nistrstvo za delo skupaj z Ženskim lobijem. Tam nam je uspelo doseci, da so manifest iz ženskega manifesta preimenovali v feministic­ni manifest. Preprosto sem vstala in pred 150­imi udeleženkami povedala, da manifest, ki je samo ženski, mene ne predstavlja in vkljucuje. Dosegli smo, da so v manifest vkljucili ne zgolj vprašanje spola, pac pa tudi spolne iden­titete. Še en prelomni dogodek je bilo medna­rodno strokovno srecanje TransMisija I, ki smo jo organizirali v Celici. Ceprav je intervju v Delu naletel na, zdi se mi, vrsto pozi­tivnih odzivov, je hkrati – tudi zaradi naslova – dal veter v krila dolocenim skupinam, ki so te potem masakrirali na svojih spletnih straneh – ena je pri tem seveda še posebej izstopala. Se ti zdi z aktivisticnega vidika vredno ukvarjati se z njihovimi izpadi in odgovarjati na njihova vprašanja ali je to zgolj nepotrebno tratenje energije? Zdi se mi, da bolj to drugo. Kadar deluješ jav­no in politicno, se moraš zavedati, kdo so ak­ narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 INTERVJU terji na tvojem »bojišcu«: s kom greš lahko v spopad, kje se je potrebno cuvati itd. V celoti tega seveda ne moreš nikoli nadzorovati. Tako približno vem, kaj se dogaja na omenjeni sple­tni strani, da pa bi kar vsak dan to spremljala in se na to odzivala, to pa zagotovo nima smisla. Zame osebno – osebno pa je vedno tudi poli­ticno – je to kontraproduktivno. Sicer pa v tem, kar so pisali o meni, ni nobenega argumenta, ki bi imel tako težo, da bi mi dal misliti in bi zara­di tega svoje delo korigiral. Zelo preprosto: na živce jim gremo vsi, ki nismo cis in strejt. Se motim, ce recem, da znotraj aktivizma za transspol­nost obcasno obstajajo trenja med transseksualnimi osebami in preostalimi. Ta trenja vidim razpeta med bolj esencialisticno obarvanim govorom, ki ga uporabljajo nekatere transseksualne osebe – za Narobe sem pred casom na primer delal intervju s transaktivistom, ki je o sebi govoril kot o nekom, ki je bil rojen v napacnem tele­su – in bolj družbenokonstruktivisticno govorico, znacil­no, na primer, za nebinarne, kvirspolne, aspolne osebe? To vprašanje se mi zdi zelo pomembno. Ko se je TransAkcija zacela oblikovati, najprej v so­delovanju z Legebitro, s katerimi smo lani po­leti zaceli izvajati podporne pogovorne skupi­ne za transspolne osebe, je bilo sprva tega tre­nja ogromno. Na eni strani smo bile nebinar­ne, kvirspolne in aspolne osebe, ki zavracajo kakršne koli identi.kacije, na drugi strani pa nekaj transseksualnih žensk, med katerimi so bile nekatere že v postopku tranzicije. Za njih je bilo seveda zelo pomembo, da se pogovarja­jo o tem, kako doživljajo ta proces. Trenje je nastalo, ker je na teh srecanjih prevladoval biološki diskurz, zato so se nebinarne osebe pocutile neslišane in nevidne. Tudi zame je bila to frustracija. Takrat sem se ravno vrnila s študija, ki je temeljil na družbenokonstruktivi­sticnih teorijah. K sreci pa sem bila toliko sa­more.eksivna, da sem se zavedala, da moj glas ne more prevladati, saj imajo one same izku­šnjo tranzicije, jaz pa ne. Receno drugace: to je njihova izkušnja in jim ne morem soliti pa­meti. Potem smo nekaj casa imeli obe skupini loceni, ceprav so bili vsi vedno dobrodošli na obeh skupinah. Nekaj casa je to funkcioniralo in so se ljudje malo pomirili, potem pa se je nekako zgodilo, da se nismo vec dobivali v locenih skupinah: vsi so hodili na vse. Na sku­pino zdaj hodijo ljudje, ki so stari od 16 do 63, zasedajo izredno raznolike identitete, a med njimi ni vec tega trenja. Se mi pa zdi, da je obcutek te distinkcije tudi posledica tega, kdo in kako o transseksualnosti govori v javnosti. Znotraj skupine imamo nekaj transseksualnih oseb, pa je ta diskurz povsem usklajen s tistim, ki ga uporabljam sam – v prvi vrsti seveda vprašanje samoidenti.kacije. Vcasih se je transspolnost izenacevala s telesom, sam pa poskušam zagovarjati idejo, da je transspol­nost v prvi vrsti vprašanje tega, kako oseba samo sebe de.nira, telo pa je eden od osre­dnjih materialov in medijev, s katerim ljudje potrjujejo svojo identiteto. Saj tudi jaz s svo­jim telesom potrjujem svojo identiteto, le da morda na nekoliko drugacen nacin: bolj s spol­nim izrazom kot s posegi v telo. Pogosto slišim interpretacije, da je danes med mladimi moderno biti transspolna oseba. Moda se pac spreminja: v osemdesetih je bilo baje moderno biti gej, zato nas je bilo toliko ... (Smeh.) Je pa verjetno res, da pred desetimi, dvajsetimi leti nihce ni govoril o nebinarnih in kvirspolnih identitetah. Tako transseksualne, kot nebinarne, aspolne itd. osebe so vedno obstajale. Niso pa obstaja­le besede zanje. Nismo imele tudi nobene vi­dnosti. Saj je še zdaj nimamo, ampak zdaj si vsaj ta prostor poskušamo vzeti. Nenazadnje obstaja vrsta zgodovinskih in antropoloških dokazov, da so vedno obstajale družbe, ki so poznale vec kot dva spola, ceprav to niso bile zahodne družbe ... Ce o tem govorimo kot o modi, je to seveda v prvi vrsti žaljivo. S tem ko se razkriješ v mikro ali makro okolju, se izpo­staviš potencialnemu ... mah, ne potencialne­mu, kar realnemu in dejanskemu nasilju. Dvo­mim, da bi to kdo pocel zato, ker želi biti mo­deren. Tovrstne predstave se reproducirajo tudi skozi izmišljoti­no Rimskokatoliške cerkve, ki govori o teoriji spola. Med drugim to teorijo pojasnjujejo kot zagovarjanje tega, da si lahko spremeniš spol ... tudi veckrat na dan. (Smeh.) Res, tako piše na njihovih spletnih straneh ... To je seveda namerno žaljiva, popacena in do kraja banalizirana inter­pretacija košckov tega, o cemer pa ti vendarle govoriš: o samoidenti.kaciji, ko gre za spol. Gre za dve loceni stvari: eno je, da sam sebi dovoliš samoidenti.kacijo, v primeru, ko se ne cutiš kot cisspolna oseba, kar pomeni, da tvoja identiteta sodi v binarni spolni sistem. Tu gre za samoidenti.kacijo, ki je posledica dolgega prevpraševanja samega sebe. Ne poznam transspolne osebe, ki ne bi šla skozi dolgi pro­ces velikih dvomov, preden je razkrila svojo identiteto. To, kar oni pocnejo, pa je povsem drugacna interpretacija: trdijo, da ima nekdo drug – torej mi, aktivisti – moc drugim reci, da spol ne obstaja tako, kot ga oni ucijo, a tudi tako ucenje je v bistvu družbeni konstrukt. Tudi binarni sistem je skonstruiran. To, kar hocem reci, je tole: že morda, da se stvari sliši­jo zelo podobno, na primer, spol lahko izbiraš, toda ljudje si ne izbirajo spola kar tako. Samo­identi.kacija ne pomeni, da si nekdo sedem­najstkrat na dan premisli in spremeni svoj spol. Izstop iz binarnosti pomeni tudi trk z jezikom: potrebno ga je prilagoditi. Poleg tega se mi zdi, da se opisi, ki so politicno korektni, prav v povezavi s tematikami trans­spolnosti precej hitro spreminjajo. Nekaj casa smo govo­rili o tranziciji, zdaj recemo potrditev spola, še pred tem sprememba spola itd. Kako ti to vidiš? Z vidika organizacije, v kateri delam, menim, da je naša naloga izobraževati in osvešcati jav­nost o transspolnosti. To pomeni, da moramo uporabljati najbolj sodoben, vkljucujoc jezik, ki v nekem trenutku obstaja. Nimam pa sam nobene legitimitete osebam, ki so šle skozi neko izkušnjo, govoriti, kakšen jezik naj upo­rabljajo. Spremembe v poimenovanju na po­drocju transspolnosti pa so sicer pogosto pove­zane s spremembami klasi.kacij v DSM (Dia­gnosticni in statisticni prirocnik duševnih bo­lezni) in ISD (Mednarodna statisticna klasi.­kacija bolezni, povezanih z duševnimi težava­mi). Vsaka revizija teh klasi.kacij prinese ka­kšen nov termin, ki poskuša biti bolj vkljucu­joc, nepatologizirajoc in manj esencialisticen, vendar jim to vedno ne uspe. Transspolna sku­pnost pa se na to odziva in prilagaja svoj jezik. Na primer, najprej se je govorilo o gender identity disorder, nov termin je gender dysphoria oz. mo­tnja spolne identitete in sedaj spolna disforija. Spomnim se, da te je v povezavi z jezikom zmotil prav video napovednik za knjigo Ime mi je Damjan, v katerem je bilo receno, da se je Damjan rodil kot dekle. Bolj pravil­no bi bilo reci, da so mu ta spol pripisali ob rojstvu. Da, to me je zmotilo, ker je to rekla oseba, ki je cisspolna in je aktivistka. Kot receno, me­nim, da moramo aktivisti uporabljati kar se da vkljucujoc in moderen jezik. In prav tak je tudi zapis, ki se v zadnjem casu vse pogo­steje uporablja: namesto poševnice (bralec/ka), se upo­rablja podcrtaj (bralec_ka). Ne vem, ali ste s tem zaceli pri TransAkciji, vem pa, da te nekatere stvari pri teh zapi­sih vseeno motijo. Kaj? Sam sem tovrstne zapise najprej videl pri transspolnih in kvir osebah iz Nemcije. Filozo­.ja tako imenovanega gender gapa (pri nas tega še nismo prevedli, zato govorimo o podcrtaju) je v tem, da je uporaba poševnice nekaj, kar reproducira binarni sistem ali-ali (npr. posame­znica ali posameznik), podcrtaj pa pomeni odprtost, daje prostor, ne omejuje zgolj na dve izbiri: s takim zapisom pokažeš, da je spolov vec in da je jezik, ki ga uporabljaš, kar se da vkljucujoc do razlicnih spolnih identitet. Sicer mi pa pri vsem tem nista všec dve stvari: s fe­ministicnega vidika poskušam uporabljati žen-ski spol kot genericno obliko, zato tudi pri zapisu najprej zapišem žensko obliko besede, 10 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 INTERVJU Foto: Urša Cuk a vedno se to ne da. In to me moti. Na primer: lahko zapišem aktivist_ka, ce pa najprej zapi­šem žensko obliko (aktivistka), potem ne mo­rem nicesar dodati. Ne morem napisati akti­vistka_ in tu še kakšno crko dodati, ker potem to sploh ni vec beseda. Vse to me sili v neko nekonsistentnost, ki je ne znam preseci. Druga stvar, ki me moti, pa je to, da nimamo nobene­ga boljšega sistema, kjer, na primer, ne bi ob­stajalo spolno zaznamovanje v jeziku. Kar nekateri jeziki sicer poznajo ... Da, tocno. V anglešcini, na primer, so teachers pac teachers – ni jih potrebno spolno zaznamo­vati. Puristi, pa verjetno še kdo, bodo rekli, da so tovrstni zapisi na ravni samostalnikov nekako še mogoci, ko pa je treba take zapise uporabljati še pri pridevnikih in glago­lih, pa tekst preprosto postane neberljiv. Naj se jebejo ali kaj? (Smeh.) Ja, jebejo naj se. (Smeh.) Jezik je sredstvo ljudi za komuniciranje in se spreminja. Ce ves cas zagovarjamo razvoj družbe na kulturni, eko­nomski in še kakšni ravni, potem ne vidim ra­zloga, zakaj ne bi zagovarjali tudi razvoja jezi­ka. Jezik je pac osnovno sredstvo, s katerim komuniciramo z drugimi in mora biti v tem smislu uporaben, ne pa da se mu podrejamo. Kako pa je s tem v izgovorjeni besedi? V nemšcini ljudje izgovarjajo gender gap in ves cas se sprašujem, kdaj bomo to zaceli tudi mi. Ne recejo: posameznica in posameznik, ampak posameznik – (kratek premor) – ca. Pred kratkim ste ustanovili Zavod Transfeministicna iniciativa Transakcija. S kakšnimi težavami se ljudje na­slavljajo na vas in kaj bi bilo potrebno najprej rešiti? Treba je urediti pravno priznanje spola v skla­du z dobrimi praksami držav, kot so Malta, Danska, Irska, Argentina. V vseh teh državah imaš možnost spremeniti spolni identi.kator v osebnih dokumentih v skladu s tem, kar je tvo­ja identiteta, ne da bi za to potreboval kakršen koli medicinski postopek ali diagnozo. Pravni in medicinski del postopka je potrebno lociti. Ampak ti svojega spola ne moreš potrditi, ce pa v našem pravnem sistemu sploh nimamo tretje opcije ... Res je, ne morem ga. Se pa zavzemam vsaj za to, da je ta postopek na hiter in transparenten nacin omogocen drugim osebam. Tem ljudem se namrec dogaja to, da se jih obtožuje, da so ukradli dokumente, da se jim ne verjame v njihovo istovetnost, ko pokažejo osebni doku­ment na bankah, poštah in drugod, in zaradi tega so prisiljene v razkritje: vedno morajo razlagati, da so transspolne osebe oziroma morajo pri sebi imeti potrdilo psihiatra. Kje je tu pravica osebe do zasebnosti in do integrite­te lastnega telesa? Poleg tega se mi zdi kljucno urediti tudi medicinski protokol. Medicinske obravnave preprosto niso konsistentne: osebe porocajo o najrazlicnejših izkušnjah in zahte­vah v medicinskih postopkih. Postopki niso vsem dostopni – vse to je odvisno od tvoje identitete, starosti, pa kakšen je tvoj videz, kakšne so tvoje želje ... Moral bi biti vzposta­vljen minimalni standard, pa ni, zato ljudje predolgo cakajo na vse te postopke. Vse to njihovo stisko in negativno samopodobo samo še povecuje. V tujini porocajo o številnih sa­momorih transspolnih oseb in grozljiva poslo­vilna pisma, ki jih pušcajo za seboj, imajo vsa podobno vsebino: ne morem vec cakati, nikoli ne bo boljše, ne bo se spremenilo ... zato ne vidim vec smisla. Vem, da je to tudi realnost koga v Sloveniji. Poleg tega moramo še veliko, veliko narediti na osvešcanju in na vecji vidno­sti transspolnih oseb v Sloveniji. Koliko pri vsem tem LGBT-aktivizem lahko hodi po isti cesti, z roko v roki ... ali pa so LGB-teme tako drugacne od T-tem, da moramo iti po razlicnih poteh, ceprav k istemu cilju? (Ob tem sva oba bruhnila v smeh zaradi pateticne metaforike mojega vprašanja.) Mislim, da je pomembno zavedati se, da vsi hodimo po cesti, ker menim, da se kdo znotraj akronima LGBT+ ne zaveda, da smo vse te osebe in ne samo LG osebe na neki cesti. Mi-slim, da je sicer trenje, ki ga doživljamo pod podplati, drugacno, a vseeno menim, da ni optimalno, da gremo mi na neko cisto drugo cesto. Pri dolocenih temah da .... a kljucno je, da smo vsi samore.eksivni, tudi transspolni aktivisti v odnosu do LG tem. Šele tako bomo lahko vedeli, kje res lahko aktivno sodelujemo in kje je kljucnega pomena, da smo v solidar­nostni poziciji drug do drugega, ne poskušamo pa prevzemati prostora. Pomembna je solidar­nost tudi takrat, ko ti ni najbolj udobno, ker to zahteva re.eksijo tvojih lastnih privilegijev. ZLOVENIJA Projekt ZLOvenija (zlovenija.tumblr.com) je konec leta 2015 nastavil bolece zrcalo slovenski družbi. Na omenjenem tumblerju so bili zbrani sovražni komentarji o begun­cih s Facebooka, ob njih pa profilne slike tistih, ki so komentarje zapisali. Pogled nanje je bil tocno tak, kot ga v svojem znamenitem opisu nacista Adolfa Eichmanna podaja Hanna Arendt: na njem, na njegovem obrazu, ni bilo nic strašljivega. Bil je povsem obicajen clovek, za katerega nihce ne bi rekel, da je zakrivil tisoce smrti nedolžnih ljudi. Prav tako je ZLOvenija pokazala na skorajda bolece neskladje med profilnimi slikami ljudi in njihovimi izjavami. Medtem ko so pozivali k smrti, vojni in poboju beguncev, so bili na svojih profilnih slikah zgolj »eden izmed nas«: slikani v ljubecem objemu svojega otroka, z ljubkim psickom na klopci, z nagajivim klobukom z neke zabave itd. Izjave in slike so bile pozneje odstranjene z omenjenega tumblrja, a tik pred odstrani­tvijo jih je prerisal Tibor Bolha. Njegove risbe, skupaj s prepisom sovražnih izjav, objavljamo v tokratnem Narobe. Ne zato, da bi sovražnemu govoru dali še en oder, pac pa v opomin in prepotrebno budilko, ki naj nas – kot v tokratni kolumni piše Barbara Rajgelj (glej str. 20) – izvlece iz »udobnih pocitnic v non-of-my-business landu«. narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 ROMAN KUHAR Zbogom, Mercury! Dobrodošli, Plushivisti! Z Mihom in Lukom smo se dobili v majh­nem stanovanju v Ljubljani. Pravzaprav v istem blokovskem naselju, kjer sem pred leti – od tega je že kakšnih dvajset let – spoznal prvo osebo, ki je bila razkrita kot HIV-pozitivna oseba. Seveda je bil tujec, prijateljev kolega. Spomnim se nelagodja, ko sem se pripravljal na srecanje z njim: ves cas sem si dopovedoval, da moram delovati obicajno, ceš, nimam nobenih predsodkov, brez težav bom stisnil roko ... S tem sem se tako zelo ukvarjal, da sem potem bržkone res deloval cudno. Na vse to sem se spomnil potem, ko smo intervju z Mihom in Lukom že koncali in sem se vracal k avtomobilu. Pomislil sem, kako tokrat niti za trenutek nisem razmišljal o vseh teh stvareh, s katerimi sem se tako zelo ukvarjal pred dvajsetimi leti. Morda pa se je kaj vendarle spremenilo na bolje? Ali pac ne ... Povsem jasno in razumljivo mi je namrec bilo, da se moja sogovornika ne boste predstavila s svojima pravima ime­noma. Stigma in s tem povezano tveganje je preprosto še vedno preveliko, skupina za samopomoc HIV-pozitivnim osebam, ki je bila izhodišce za naš pogovor, pa zato še kako potrebna. Pred kratkim ste spremenili ime skupine. Zdaj se imenujete Plushivisti, prvotno pa se je skupina imenovala Mercury, kar je bila seveda referenca na Freddyja Mercu­ryja. Pravite, da mladim to ime ne pomeni vec kaj dosti. Miha: Res je. A še bolj pomemben razlog za spremembo imena je dejstvo, da aids ne pomeni vec smrti. Potrebno je bilo dati dru­gacno sporocilo. Namen skupine pa je ostal enak: samopomoc. Meni je skupina na zacetku zelo pomagala. Pomembno je videti ljudi, ki so že vec let HIV-pozitiv­ni, pa živijo povsem obicajna ži­vljenja. To ti pomaga na zacetku, ko se soocaš s šokom zaradi hiva. S kakšnimi vprašanji sta se ukvarjala takrat, ko sta dobila informacijo, da sta HIV-pozitivna? Miha: Na zacetku sem veliko raz­mišljal o smrti. Takrat sem bil ci­sto sam s seboj. Za svoj status sem izvedel okrog prvega decembra in nisem vedel, komu povedati in kako povedati. Težko se mi je bilo soociti s tem. Stvari so bile lažje potem, ko sem vstopil v skupino. Pomembno je, da se lahko pogo­varjaš z nekom, ki ima isto izku­šnjo kot ti. Saj je res, da je o vsem tem veliko napisanega, toda sam sem odrašcal v generaciji, ki je aids povezovala s smrtjo in vse te podobe so se takrat vrtele po moji glavi. Saj veš, Filadel.ja pa to. No, najbolj pa mi je vseeno pomagala moja osebna zdravnica. Na kakšen nacin? Miha: K njej sem prišel zelo depre­siven. Nisem vedel, kaj bi s seboj. Rekla mi je: Glej, jaz imam pet pacientov, ki so HIV-pozitivni. Vsi so v redu. Ni Filadel.je. V bistvu mi je povedala stvari, ki sem jih vedel, a pomembno je, da ti to pove še nekdo drug. Težko greš sam cez vse to. Tež­ko je biti sam doma. Težko je razmišljati o tem. Že po netu je težko brskati, ker naletiš na kup »dreka«, kup neumnosti. Po­membno mi je bilo, da je rekla: Glej, vse bo v redu. Je bilo pri tebi, Luka, ker si mlajši, druga­ce, saj nisi odrašcal s podobami, ki jih opisuje Miha? Luka: Nekako sem pricakoval, da sem HIV-pozitiven, ker sem veci­noma seksal brez kondoma. A vseeno je bil šok. No, šok je bil bolj v smislu dilem, kot na primer, ali povedati staršem ali ne, pa kdaj povedati morebitnemu partnerju, kaj se bo zgodilo v službi ... skrbi­jo te take povsem življenjske stva­ri. Še najmanj so me skrbela zdra­vila, ker sem o tem kar nekaj ve­del. Je pa res tudi to, da te pozne­je zacnejo obremenjevati tudi stranski ucinki zdravil. A na splo­šno bi rekel, da sem s tem imel manj problemov. Vseeno pa si poiskal skupino ... Luka: Da, vendar šele štiri leta po­zneje. Ne vem, vseeno sem moral zbrati nekaj poguma, da sem šel v skupino, ceprav so tam tebi enaki ljudje. Zato razumem tiste, ki oklevajo s tem, da bi se pridružili skupini. Nekako moraš premagati sram. Ameriška psihoanaliticarka Nancy Chodo­row je dejala, da so v naši družbi najbolj sramotne prav tiste bolezni, ki so tako ali drugace povezane s seksualnostjo. Kakšne so vajine izkušnje s tem, z odzivom družbe na HIV-status? Miha: Hiv-fobije je veliko. Ce imaš raka, si skoraj junak, sploh ce ga preživiš. Za to bolezen obstaja razumevanje. Za HIV pa takega razumevanja ni, niti med geji sa­mimi. Ko se razkriješ, naletiš na ... ne vem, nekakšno nerazumevanje. 12 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 TEMA Ne gre za to, da bi se te ljudje izogibali, tega ni vec, vseeno pa vidiš, da se odnos spremeni, da ni enak kot prej. Je to zgolj zacetna reakcija in se stvari pozneje postavijo na svoje stare mesto, ali pa razkritje na novo de.nira tvoj prijatelj­ski ali kakšen drug odnos? Miha: Moji prijatelji so dobro rea­girali in ni bilo nekih velikih spre­memb. A verjetno je res, da sem tudi zelo pametno izbiral, komu povedati. V službi pa, na primer, ne želim govoriti o tem. Mislim, da ne bi imeli razumevanja za to. Luka: Jaz pa mislim, da vse to izvira iz homofobije. HIV dobiš zato, ker si seksal, torej si sam kriv, zato te obsojamo. Nekako tako si strejt družba te stvari razlaga. Med geji, ki niso HIV-pozitivni, pa gre res za hiv-fobijo. Geji okrog mene so to precej negativno sprejeli: veci­noma se pricakuje, da o tem ne govoriš. Ali pa imajo kakšne mor­da dobronamerne, a vendarle ža­ljive opazke, kot so: Joj, pazi, da ne boš koga okužil. Zdi se mi, da te bo kakšen strejt clovek prej bolje sprejel, kot nekdo, ki je isto­spolno usmerjen. Ta strah je priso­ten tudi drugod. V zdravstvu vi-dim, kako so sestre in zdravniki vcasih cisto panicni, ce morajo delati s HIV-pozitivno osebo. Ce prav razumem, je v ozadju tega interpretacija, da gre za »zasluženo ka­zen«: pocel si traparije, zdaj pa nosi posle­dice tega. Miha: Da, tocno tako. Tisto, kar je najbolj sprevrženo, je dejstvo, da raziskave baje kažejo, da okrog 70 % gejev uporablja kondom pri analnem spolnem odnosu, v resni­ci pa je ta odstotek bistveno nižji, morda 30 %. To so ti isti ljudje, ki te potem šele po seksu vprašajo: Aja, mimogrede, a si zdrav? Hm, malo prepozno ... Miha: Da. Ampak ... saj v osnovi sem zdrav. Morda celo bolj kot on. Premalo se zavedamo, da so HIV-pozitivne osebe, ki vedo za svoj status in so na terapiji, še naj­bolj varne, kar se tice seksa brez kondoma, saj praviloma nimaš virusnega bremena. Luka: V teku je raziskava med geje­vskimi pari (Partner study), kjer je en partner HIV-pozitiven in na terapiji, drugi pa je HIV-negati­ven. Med seboj seksata brez kon­doma, redno hodita na kontrole in do sedaj se še nihce ni okužil. Ce je prišlo do okužbe, pa je bila to okužba od tretje osebe, od neko­ga, ki ni na terapiji. Se vama zgodi, da vaju ljudje zavrnejo, ce jim povesta za svoj status? Miha: Da, meni se je to že zgodilo. Luka: Jaz svojega statusa ne razkri­vam. Recem samo, da želim seksa­ti brez kondoma ... ampak to šele zdaj, ko sem na terapiji. Prej pa ... eh, prej pa dolgo casa sploh nisem seksal. Glede na to, da – po vajinih izkušnjah – vecina želi seksati brez kondoma, se zdi, da osvešcevalne akcije o varni spolnosti sploh nimajo ucinka. Je mogoce, da samo poglabljajo stigmo v zvezi s HIV? Miha: Verjetno je nekaj resnice v tem. Ampak ta sporocila se ljudi preprosto ne dotaknejo vec. Seve­da si ne želijo, da bi bili HIV-po­zitivni, ampak predvsem mladi seksa brez kondoma ne razumejo vec kot nevarnega. Luka: Preventiva se spreminja. Že res, da je kondom še vedno nekaj, kar naj bi zagotavljalo varno spol­nost, a fokus je zdaj na testiranju. Pomembno je, da se redno testi­raš, da poznaš svoj status in da se lahko pravocasno zdraviš, ce si HIV-pozitiven. Ampak jaz seksa brez kondoma vseeno nisem razu­mel kot varen seks. Kako pa si potem zracionaliziral odlocitev, da seksaš brez kondoma, ceprav je to nevaren seks. Ali pa je bila draž ravno v tem? Luka: Ne vem ... meni je pravza­prav na nek nacin odleglo, ko sem zvedel, da sem HIV-pozitiven. Vem, sliši se smešno, toda tista testiranja in cakanja na rezultat so bila ubijajoca. Ko sem zvedel, da sem negativen, mi je sicer odleglo in sem si obljubil, da bom zdaj uporabljal kondom. In sem tudi ga nekaj casa. Potem pa sem vedno vse za nazaj nadoknadil tudi brez kondoma. (Smeh.) Preprosto ni­sem mogel iz tega kroga. Vedel sem, da bo enkrat prišlo do okuž­be. Odkar so porocali o prvi HIV-pozitivni osebi leta 1981, so se stvari na podrocju zdravljenja bistveno spremenile: HIV je postal kronicna bolezen. Nic kaj zelo bi­stvenega pa se ni spremenilo na ravni stigme in odnosa družbe do HIV-pozitiv­nih, vsaj pri nas. Je moje ocena prevec pesimisticna? Miha: No, cisto ista stigma zagoto­vo ni, do velikih sprememb pa tudi res ni prišlo. Luka: Ce bi ljudje v tem bloku ve­deli, da je njihov sosed HIV-pozi­tiven, ga verjetno ne bi hoteli kar na silo izseliti, kar se je pred leti pri nas zgodilo, je pa res, da ob­staja nekakšna prikrita hiv-fobija, ki pa ima podobne ucinke. V bi­stvu se pocutiš enako: ali ti nekdo neposredno rece, da noce biti s teboj prijatelj, ali pa ti to pove z mimiko, s tistim, kar se mu izpiše na obrazu. Ni bistvene razlike. Koliko anonimnosti pa si v družbi, kot je naša, kjer vsak pozna vsakogar, sploh lahko zagotoviš? Miha: Veš, kaj se mi je zgodilo za­dnjic? Nekdo – imel je anonimni pro.l – mi je na Grinderju napi­sal, da bi lahko v svoj pro.l napi­sal, da sem HIV-pozitiven. Mi-slim, kar nekaj ... Pojma nimam, kdo je bil to in kako ve. Morda me je videl na kliniki. Ker ... saj veš, kako je to: ce na infekcijski kliniki vidiš nekega geja, ki ga poznaš na videz, potem lahko predvidevaš, da tam verjetno ni zaradi klopa. (Smeh.) No, lahko bi bil zaradi hepatitisa, toda že samo tako srecanje je dovolj, da se zacnejo govorice in reproduci­ra stigma. Bi pomagalo, ce bi se vec ljudi razkrilo? Pri spolni usmerjenosti je to zagotovo imelo vpliv: povedati, da si gej pred tride­setimi leti, je bilo povsem nekaj drugega, kot danes, ko to ni vec velika stvar. Miha: Na dolgi rok verjetno, a stva­ri, ki jih s tem tvegaš, so tu vecje. Morda je še vedno možno, da za­radi tega izgubiš službo. No, saj zunaj to ni vec taka stigma, ceprav ne morem reci, da ljudje v – reci­mo Berlinu – s tem nimajo težav. Zagotovo pa ni isto, ce receš, da si gej ali da si HIV-pozitiven. Kakšne so podobnosti ali razlike, ce pri­merjaš svoje razkritje kot gej in razkritje kot HIV-pozitivna oseba? Luka: Pri meni so starši težje spre­jeli, da sem gej, kot to, da sem HIV-pozitiven. Ko sem jih pove­dal, da sem gej – takrat sem bil star petnajst – so bile strašljive reakcije. Oceta se tri leta nisem smel dotakniti, niti za rojstni dan mu nisem smel cestitati. Ko pa sem povedal, da sem HIV-poziti­ven, so bile reakcije manj burne. Oce je sicer rekel, da sem idiot, ceš da bi moral vedeti, kako se zašcititi, mama pa je vprašala, ce bom umrl. Potem se je pomirila in mi rekla, da bom pac sam moral s tem živeti, da pa mi bo pri tem seveda v oporo. Za nekaj prijate­ljev in kolegic, ki vedo, da sem gej, pa nisem preprican, ce bi se še hoteli družiti z mano, ce bi jim povedal, da sem HIV-pozitiven. Ker vidim, kako obsojajo ljudi, ki so HIV-pozitivni. Preprosto meni­jo, da so si sami krivi in jih zaradi tega strogo obsojajo. Kako potem odgovarjata tistim, ki vaju ocitajoce sprašujejo, zakaj nista uporabila kondoma? Mimogrede, to ves cas sprašu­jejo tudi nekateri naši strokovnjaki, ki se s tem podrocjem ukvarjajo ... Miha: Hm, ne vem. Ker je bilo pre­prosto boljše brez kondoma. Tu ni racionalne razlage. Luka: Ampak to vprašanje je sme­šno. V bistvu ti želijo samo še en­krat povedati, da si sam kriv. Je pa zagotovo res tudi to, da se danes redkeje uporablja kondom tudi zato, ker okužba s HIV ni vec smrtonosna bolezen, temvec je obvladljiva kronicna bolezen. narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 TEMA Miha: Mislim, da je kljucni problem v tem, da ljudje mislijo, da se ne morejo okužiti s hivom, ko seksa­jo brez kondoma. Ceš, meni se pa to res ne more zgoditi, jaz pa že ne ... Luka: Pa tudi ta, s katerim se dajem dol, je cisto normalno videti ... (Smeh.) Miha: Ja, tako, ja. (Smeh.) Luka: Ali pa tista: ce si aktiven, po­tem se ne moreš okužiti. Ker ti si maco in ti lahko brez kondoma ... (Smeh.) Kako ocenjujeta delo našega zdravstva na podrocju odkrivanja okužb z virusom HIV? Sta bila deležna kakšne podpore takrat, ko so vama povedali, da sta HIV-pozitiv­na? Miha: Ne, ta podpora je bila abso­lutno nezadostna. Testiral sem se z napotnico in zdravnik mi je re­kel, da bom za rezultat zvedel cez dva dni, lahko pa me poklice tudi po telefonu isti dan popoldne. Ko je zazvonil telefon, mi je bilo ja­sno. Rekel je samo: »Ni dobro.« (Smeh.) Potem je dodal: »Rezultat je pozitiven.« Vprašal me je, ce sem v redu, v smislu, ce si bom kaj naredil, ne vem, samomor ali kaj takega ... in to je bilo to. Potem me je narocil za cez tri dni. In ta del je bil zelo profesionalen, tudi zdravnik, ki so mi ga dodelili, je bil zelo v redu, zelo me je pomi­ril ... Problem je bil tisti cas vmes. Zvedel sem v torek, naro­cen sem bil v petek. V tem casu si sam in takrat bi potreboval najvec podpore. To so bili grozljivi trije dnevi. Verjetno ta cas ni dobro preživeti sam, ce si bolj labilna oseba. Meni so šle skozi glavo razlicne stvari: od tega, da nikoli vec ne bom imel partnerja, da ne bom nikoli vec seksal in tako. Cisto iskreno: malo sem se zagnu­sil sam sebi. Saj ne za dolgo, am­pak ... ni bilo lahko. No, v petek so me potem vprašali, ce potrebu­jem psihiatra in tako naprej – vse to je bilo dobro organizirano, le to cakanje na zacetek postopka je bilo naporno. Legebitra takrat še ni imela teh testiranj, ampak ver­jetno bi potreboval prav nekoga iz take organizacije. Ker ... kaj pa bo psihiater naredil? Kako bi ti lahko pomagal? Dobro, lahko ti da po­mirjevala, to pa je bolj ali manj to. No, o svojem zdravniku pa sicer ne morem reci nic slabega. Ga lahko pokliceš po telefonu, ce potrebu­ješ njegovo pomoc? Miha: Ne, mojega ne, nimam nje­govega telefona. Nekateri pa ima­jo telefon svojega zdravnika. Kakšna pa je bila tvoja izkušnja, Luka? Luka: Podobno. Ko ti povejo, vse skupaj traja deset minut in to je to. Že na njihovem obrazu, ko te poklicejo, vidiš, da nekaj ni v redu. Potem ti povedo in dajo datum. Mene so narocili cez en teden. V desetih minutah zveš, da imaš HIV, potem pa si sedem dni sam doma s polno glavo vprašanj ... Ko dobiš svojega zdravnika, se stvari povsem spre­menijo. Jaz sem se z njim prvic pogovarjal dve uri. To je bilo v redu. Miha: Res je, da imajo nekateri marsikaj za povedati cez infekto­loge, toda moja izkušnja je zelo pozitivna. Ne morem jim ocitati, da se mi niso posvetili. Ne morem reci, da sem jim predstavljal samo številko. Kaj pa so spremenila testiranja, ki jih Legebitra dela na terenu? Miha: Meni se zdi to super projekt. Jaz tja hodim, da se testiram za druge spolno prenosljive okužbe in zdravnica, ki je tam, je odlicna. Zadnjic sva se dlje casa pogovarja­la in sem ji kar povedal, da sem HIV pozitiven. Toliko, da ji ni bilo treba narediti še tega testa. (Smeh.) Luka: Pri nas je problem še vedno v tem, da tudi ce se testiraš na tere­nu, na koncu rabiš napotnico za infektologa, ce si pozitiven. Vem, da na Danskem, pa tudi na Hrva­škem tega vmesnega koraka ni. Ni ti potrebno k osebnemu zdravniku po napotnico. Po odkritju okužbe greš neposredno k infektologu. Ko zveš za okužbo, o tem zagoto­vo nisi kar takoj pripravljen govo­riti. Vse to povedati svojemu osebnemu zdravniku, da dobiš napotnico, tudi ni lahko. Vaša skupina za samopomoc pa verjetno ne more zapolniti tega manjka, ko cakaš na prvi pregled pri zdravniku? Miha: Ne, naša skupina je namenje­na za poznejše faze in tudi ni zelo formalizirana. Mi se dobivamo enkrat na mesec ali dva, vse je na prostovoljni osnovi ... zagotovo nimamo kadra, ki bi bil lahko ves cas na voljo. V skupini nas je se­dem, osem, ampak to se seveda spreminja. Kako pa potekajo ta srecanja? Miha: Vsak vstane in rece, da je alkoholik (Smeh.) Ne, ne, sam sem si predstavljal, da bo tako, pa seveda ni. Pogovarjamo se o raz­licnih stvareh, o tem, ali ima kdo kakšne težave, kakšne so naše iz­kušnje z zdravniki, imeli pa smo tudi že skupinsko terapijo s psiho­terapevtko, pa delavnice, predava­nja in tako naprej. Kako se lahko prikljuciš skupini? Miha: Pokliceš na številko 040 144 394 in potem se nekdo iz skupine najprej osebno dobi s to osebo. Za vsakega preverimo, da gre res za HIV-pozitivno osebno in da v ozadju ni kaj drugega. Potem ga povabimo v skupino oziroma na naš naslednji sestanek, ki je pona­vadi v prostorih skupine. Vse to piše tudi v naši zloženki in na naši novi spletni strani www.plushivisti.si. Luka: Ja, samo problem je, da na Legebitri ti dajo to zloženko, ce si Zlovenija, Tibor Bolha HIV-pozitiven, na Infekcijski kli­niki pa ne. Je sicer zunaj razsta­vljena, a ce je ne vidiš in ne vza­meš, potem te informacije sploh nimaš. To je velik problem. Miha: Imam obcutek, da se njim to preprosto ne da. Na koncu se seveda ne morem izogniti PrEPu, o katerem se v zadnjem casu veliko govori. Vajino mnenje? Luka: Jaz sem proti, ker ... Miha: ... ker si jim fovš. (Smeh.) Luka: Ne, no. (Smeh.) Prvic, truva­do, ki je danes mišljena kot PrEP, moraš jemati vsak dan. Saj morajo tudi ženske vsak dan jemati kontracepcijske tablete. Luka: Že, že, ampak to ni neki bomboncek. Truvada, ceprav zdaj delajo novo, ima lahko vec stran­skih ucinkov na ledvice kot druga zdravila za HIV. Ce veckrat poza­biš, je lahko konec: lahko pride do rezistence in nisi vec zašciten, pa tudi ta zašcita nikoli ni 100 %. Nenazadnje bo še vec drugih spolno prenosljivih bolezni, ki jih PrEP seveda ne preprecuje. Miha: Jaz sicer nisem proti, a ce želiš jemati PrEP, se moraš soociti s HIV-om. Pri nas pa vecina o tem noce nic slišati. Hocem reci: jema­li ga bodo tisti, ki so že tako ali tako osvešceni in se redno testira­jo. Tisti, ki niso, si niti ne bodo upali po PrEP. PrEP zagotovo ne bo rešil vseh stvari. 14 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 TANJA KOVACIC »Bi hodila s fantom, ki je HIV pozitiven?« Kako sem v ceški HIV+ skupnosti našla najboljše prijatelje Konec marca 2015 sem se preselila v Pra­go, kjer sem na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje za pet mesecev nastopila delo asistentke MUDr. Veronike Šikolove, vodje Nacionalnega programa HIV/aids. Ceprav Šikolová na tem delovnem mestu deluje manj kot dve leti, je že izvedla šte­vilne aktivnosti. Med drugim je oblikovala privlacne informativne letake in zloženke za mlade o hivu in drugih spolno prenoslji­vih okužbah, organizirala obisk delegacije UNAIDS v Pragi, uredila nacionalni HIV/ aids letopis 2013-14 ter med osnovnošolci izvedla nacionalno raziskavo na temo HIV/ aids. Tudi mene je vkljucila v nekatere od teh aktivnosti, mi omogocila aktivno sode­lovanje na mednarodni konferenci na temo HIV/aidsa in me poslala na številna izobra­ževanja. Zaradi svojih odlicnih diplomat­skih sposobnosti ohranja dobre odnose tako z nevladniki kot z zaposlenimi na nacionalnih inšti­tutih in ministrstvih. Po njeni za­slugi mi je nevladna organizacija CSAP (Ceská spolecnost AIDS pomoc) v najem oddala stanova­nje. CSAP je bila ustanovljen leta 1989, kot iniciativa za samopo­moc osebam, ki živijo s hivom. V poznih devetdesetih je CSAP ustanovila še socialni center Dumu svetla, po naše Svetilnik, ki nudi azil brezdomnim HIV+ osebam. V Svetilniku se lahko vsak, ne glede na spol in državo izvora, dvakrat tedensko brezplacno in anonimno testira na HIV. Zapo­sleni v sodelovanju s prostovoljci vodijo HIV/aids svetovalno službo in anonimni klicni center, zagota­vljajo pravno pomoc osebam, ki so bile diskriminirane na podlagi HIV statusa, organizirajo kampa­nje proti stigmi in upravljajo pro­gram anonimnega individualnega psiho-socialnega medvrstniškega svetovanja Buddy, ki je namenjen HIV+ osebam, ki živijo s hivom. Svetilnik deluje po nacelih inklu­zivnosti, saj tudi nekateri od zapo­slenih živijo s hivom. Kot prosto­voljci v aktivnostih organizacije delujejo tudi posamezni prebivalci azila. Ceška ima nizko HIV/aids inci­denco, saj je bilo do konca leta 2014 skupaj zabeleženih 2354 okužb z virusom HIV. Med njimi je vec kot polovica moških, ki imajo spolne odnose z moškimi. Številni se za test odlocijo (pre)pozno, zato so mnoge dia­gnoze pozne diagnoze. Do visoko ucinkovite protiretrovirusne tera­pije (HAART) pa so upraviceni vsi, ki imajo urejeno zdravstveno zavarovanje. Zaradi dobro organi­ziranih programov izmenjave igel in drugega sterilnega pribora je v skupini intravenoznih uživalcev drog prenosov izredno malo. PEP je v teoriji brezplacno dostopen vsem, v praksi pa predvsem zdra­vstvenim delavcem. O PrEP so se Cehi šele zaceli pogovarjati in, tako kot pri nas, še ne vedo, kaj TEMA naj z njim. Glavni razliki med slo­venskim in ceškim soocanjem z epidemijo se ticeta žensk. Na Ce­škem so vse nosecnice testirane na HIV, pa tudi na si.lis in hepatitis B. O prostituciji Cehi odprto go­vorijo in priznavajo njen obstoj v državi. Tu delujeta kar dve nevla­dni organizaciji, ki, ena ob nem­ški, druga pa ob avstrijski meji, spolnim delavkam nudita svetova­nje in testiranje na spolno preno­sljive okužbe. Poleg pisarniškega dela na Inštitu­tu, sem si želela pridobiti tudi prakticne izkušnje. V Sloveniji sem imela v dveh letih dela na podrocju HIV preventive zgolj redko možnost govoriti z osebo, ki živi s hivom. Prav zato sem sklenila, da se bom povezala z uporabniki Svetilnika, vecinoma homoseksualnimi moškimi, in pri­dobila boljši vpogled v njihovo življenje. Kmalu po vselitvi sem jih v polomljeni cešcini zacela spraševati za turisticne nasvete, posedala sem na balkonu in se pogovarjala o življenju v Pragi. Z njimi sem delila sveže peceno pe­civo in se udeležila delovne akcije v ustanovi. Poskušala sem se jim približati na številne nacine, a so bili vse do danes vsi moji poskusi neuspešni. Sprva sem to pripisova­la problemu jezika. Bolj ko sem obvladala cešcino, bolj sem zacela ta neuspeh pripisovati veliki soci­alni razliki med mano in njimi. Številni uporabniki Svetilnika niso imeli službe in denarja, bili so (bi­vši) uporabniki drog, tujci ali kako drugace potisnjeni na družbeno dno. Kako lahko jaz, izobražena, .nancno stabilna, zdravstveno zavarovana, udobno obuta in do­bro oblecena mlada ženska razu­mem njihovo življenje? Po treh mesecih neuspelih poskusov sem se sprijaznila z dejstvom, da niso zainteresirani za druženje z mano. Sklenila sem, da njihov osnovni problem ni HIV, temvec pomanj­kanje socialne in psihološke var­nosti. Menim, da se bodo zares lahko zaceli ukvarjati s svojim HIV statusom šele potem, ko bodo imeli službo in streho nad glavo. Od zaposlenih v Svetilniku sem se najbolje povezala z Michaelom Jettmarjem, socialnim delavcem po srcu, svetovalcem, terenskim delavcem in vodjo programa Bud­dy. Ko sem mu v prvih dneh biva­nja v Svetilniku opisala svoj nacrt, s katerim bom med uporabniki pridobila vpogled v življenje s HIV, me je zavrnil, da to ne bo šlo. Zdaj vem, imel je prav. Mi­chael je menil, da bom svoj plan lažje uresnicila v neki drugi sku­pnosti. »Obstaja še ena druga manjša neformalna skupina oseb, ki živijo s HIV,« mi je razložil. Njen nastanek je omogocil ceški forum za HIV+ posameznike, ki je dostopen na spletni strani Sve­tilnika. HIV+ ženska, ki si je žele­la spoznati druge osebe, ki živijo s HIV, je pred približno dvema le­toma na njem zacela aktivno iskati sogovornike. Vsakega je najprej spoznala osebno, pozneje pa jih je povezala med seboj. Ta skupnost, katere clani so predvsem heterose­ksualni moški in ženske, se sestaja vsako drugo sredo v mesecu. Mi­ narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 TEMA chael me je vprašal, ali bi se želela udeležiti enega od njihovih se­stankov. Navdušeno sem pritrdila. Na dan srecanja me je Michael razocaral z novico, da se napove­danega druženja ne morem udele­žiti. Šlo je za skupino zaprtega tipa, kjer sta zaupnost in varen prostor na prvem mestu. Ker od vseh clanov skupnosti ni prejel odgovora glede moje prisotnosti, se druženja nisem mogla udeležiti. Razumela sem. Že cez nekaj ur mi je Michael telefoniral s sestanka skupnosti. »Vsi sprašujejo po tebi. Cim prej pridi sem!« mi je ukazal. Pol poti do cilja sem pretekla. Prvic sem jih spoznala v sredo, 8. aprila 2015, okoli devetih zvecer. Dve mladi ženski in pet moških. Sedeli so za daljšo gostilniško mizo, pili pivo in se sprošceno pogovarjali. Prijazno so me spreje­ li. Zanimalo jih je, kdo sem, kaj delam, zakaj me zanima HIV. Po pravici sem jim povedala, da sem se HIV preventivi sprva pridruži­la, ker se je tema slišala tako bizar­na. »Kdo se danes še ukvarja s tem?!« sem si sprva mislila. Scaso­ma pa me je tema popolnoma pre­vzela. Ugotovila sem, kako po­membne so teme spolne vzgoje, spolno prenosljivih okužb, HIV, predvsem pa stigma. Danes verja­mem, da je moja vloga govoriti o teh temah in pomagati osebam, ki živijo s HIV, da se opolnomocijo, se povežejo med seboj in zacnejo aktivno delovati za svoje potrebe in interese. Po izredno zanimivi vecurni deba­ti, v kateri je bil virus zgolj nekaj­krat omenjen, smo se iz gostilne odpravili v klub. Na poti v prvi klub nas je bilo v avtu pet. Med vožnjo se je k meni obrnilo dekle, s katero tisto noc še nisem uspela govoriti, in me vprašalo: »Bi hodi­la s fantom, ki je HIV pozitiven?« Vsi so utihnili in cakali na moj odgovor. Odgovorila sem, da bi in razložila, da dovolj vem o virusu, prenosu in zdravilih, da se oseb, ki živijo s HIV, ne bojim. Zdaj, ko razmišljam o tem vpraša­nju, ga razumem kot nekakšen test: jih zares sprejemam ali se jih po tihem bojim? To vprašanje je delovalo kot neke vrste indikator, ki je nakazal, kaj globoko v sebi cutim o HIV+ osebah. To testno vprašanje sem kasneje veckrat za­stavila drugim. Tisti, najbolj odkri­ti, so njegov ucinek opisali kot bolec stisk v prsih, ki mu sledi glasen »Ne!«. Virus HIV, za kate­rega vecina misli, da se jih ne tice, s tem vprašanjem postane oseben. Postane intimen. Postane pomem­ben. S clani pozitivne skupnosti, kot jo sama imenujem, sem se tisti vecer zabavala dolgo v noc. Od takrat naprej sem se z njenimi predstav­niki družila najmanj enkrat teden­sko. Eden od njih me je vpeljal v kulturo pitja piva, mi predstavil praške pivnice in parke. Drugi mi je približal ceško LGBT sceno, me vodil na okrogle mize in v klube. Tretja me je povabila v svoj dom, mi skuhala odlicno italijansko hra­no, mi predstavila svoje otroke in mi dala obcutek, da smo družina. Vsi trije so postali pomemben del mojega življenja v Pragi. Postali so moji novi najboljši prijatelji. Iz številnih pogovorov z mojimi novimi prijatelji sem razbrala, da virus HIV zanje osebno, predvsem iz medicinskega in telesnega vidi­ka, ni problem. »Zdravniki dobro skrbijo zame. Redno hodim na zdravniške preglede, redno testi­rajo raven mojih CD4 celic in kolicino virusa v krvi. Jaz ne po­trebujem predavanj in lekcij o HIV,« mi je razložil eden od njih. Po njegovem mnenju je treba de­lati predvsem na preventivi. »Tisti, ki so negativni, morajo ostati ne­gativni! Nikomur ne želim, da bi moral jemati ta zdravila. Predvsem pa nikomur ne želim, da se mora soociti z vsemi temi strahovi, skrivnostmi in stigmo.« Prav HIV-stigma je tista, ki je mo­jim prijateljem povzrocala najve­cje stiske. Ko mi je prijateljica razlagala, da bo njena hcerka v naslednjem šolskem letu s šolo obiskala Svetilnik, sem jo prvic videla s solzami v oceh. Ni je skr­belo, da bo njen otrok poglobil vedenje o virusu HIV, temvec to, da jo bo hcerka morda zacela ena­citi z uporabniki Svetilnika. »Kaj si bo moja hcerka mislila o meni?« se je spraševala na glas. V njenih besedah sem razbrala strah, da jo bo lasten otrok zacel obsojati in zavracati. Istocasno se je spraševa­la, kako se bo njen mlajši sin soo­cal s pritiski družbe, ko bo infor­macija o njenem HIV statusu po­stala javna. »Se bo znal postaviti zase, se bo boril proti predsod­kom? Bo ostal dober ucenec in uspešno zakljucil šolo? Ali pa mu bo spodletelo zaradi pritiskov vr­stnikov,« se je spraševala. Kot sem razbrala iz zgodb mojih prijateljev, je HIV-stigmo poganjal predvsem strah, da bodo prizadeli svoje najbližje: svoje partnerje, svoje otroke, predvsem pa svoje starše, tašce in taste. Drug prijatelj – izredno zanimiv, zgovoren, raz­gledan in družbeno kriticen clo­vek – je svoj HIV status izven sku­pnosti razkril zgolj štirim osebam: osebnemu zdravniku, infektologu, zobozdravniku in ženi. In te novi­ce ne namerava deliti z nikomer vec. Ker mu ni treba. Saj za odno­se, ki jih ima z drugimi, to ni po­membno. Predvsem pa noce pri­zadeti svoje družine. To bi za nje­govo družino pomenilo najvecjo možno izdajo. Velika vecina tistih, ki na Ceškem živijo z virusom, o tem molci. Is-tocasno je znanje o HIV za veliko vecino preostalih ujeto v cas osemdesetih let, ko je bil HIV simbol za nevarno kužnost, aids in smrt. Nasprotno, HIV je danes kronicna bolezen, ki jo odkriješ z enostavnim testom, in ki jo nadzi­raš z zdravili. Prav stranski ucinki teh zdravil so danes najbolj nepri­jetni del življenja s HIV. In seveda stigma, ki HIV+ osebam prepre­cuje, da bi z nami delile svoje zgodbe, s pomocjo katerih bi bo­lje razumeli življenje z in brez virusa. Vendar to ni zgolj problem tistih, ki živijo s HIV. Tako meni kot tebi HIV-stigma onemogoca sprošcen pogovor o testiranju in HIV statusu, o seksu z in brez kondoma, o PEP in PrEP. HIV-sti­gma, ki je globoko prepletena s stigmo (analega) seksa, nam vsem onemogoca, da bi se brez moral­nih sodb pogovarjali o užitkih, željah in fantazijah, o spolno pre­nosljivih okužbah, seksu pod vpli­vom (legalnih in ilegalnih) drog in posilstvu. Moja želja, da bi v Pragi pridobila vpogled v življenje oseb, ki živijo s hivom, se je uresnicila. A dobila sem še veliko vec. Pod odlicnim mentorstvom Veronike Šikolove sem pridobila široko strokovno in prakticno znanje, vpogled v delo na podrocju HIV na nacionalni ravni, mednarodne izkušnje in poznanstva. Naucila sem se, da je neobremenjen pogovor o spolno­sti v njenem najširšem pomenu eden najpomembnejših nacinov soocanja s HIV. Mesto zapušcam s spomini na okusno pivo, pred­vsem pa na moje nove najboljše prijatelje. 16 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 Parada ponosa 2015, Ljubljana, foto: Irena Woelle revija, kjer je vse prav. 31/32 ZDRAVSTVO TILEN TEJ KRNEL Homofobija v zdravstvu Svojo poklicno pot sem zacel na Infekcijski kliniki, kjer izvajajo brezplacno in anoni­mno testiranje na okužbo z virusom HIV. Tako sem se prvic v živo srecal tudi z isto­spolno usmerjenimi posamezniki. Zacetno tremo sem hitro premagal, saj sem bil popolnoma navdušen, da »takšni« ljudje dejansko obstajajo in da so, v nasprotju s sliko, s katero sem odrašcal, videti popol­noma normalno, celo simpaticni so. Kmalu za tem sem z njimi spletel tudi prva prija­teljstva, vedno bolj pa sem ugotavljal tudi, da vsi niso tako razumevajoci. Predvsem starejše kolegice so na geje in lezbijke gledale z nekega skrivnostnega, tudi ko­micnega stališca; marsikatera ni razumela, zakaj za vraga se je ta ali oni »odlocil« za tako življenje, ko pa je vendar »tako lep fant«, nekatere pa so bile do vsega skupaj bolj ali manj odklonilno, celo sovražno nastrojene. Takrat se mi je prvic porodila ideja, da bi te razlicne odnose zdravstvene­ga osebja do gejev in lezbijk podrobneje raziskal in tako je po vec kot šestih letih od takrat nastala manjša raziskava z naslo­vom Odnos medicinskih sester do istospolno usmerjenih pacientov. Homofobija v zdravstveni negi Številni avtorji ugotavljajo in do­kazujejo obstoj homofobije v zdravstvu. V zadnjih letih je sicer opazno vecje sprejemanje in vecja mera strpnosti do gejevske in lez­bicne skupnosti v Sloveniji, hkrati pa tudi spreminjanje delovanja homofobije. Govorimo o »novi homofobiji«, ki je odraz širših sprememb v delovanju predsod­kov in stereotipov ter posledica premikov v delovanju nasilja in diskriminacije do razlicnih druž­benih skupin. Sodobna homofobi­ja je precej bolj prikrita in subtil­nejša (Kuhar et al, 2011). Byron-Smith (1993) je v svoji raz­iskavi ugotovil, da 57 % medicin­skih sester izraža zmerno homofo­bijo, 20 % pa je pokazalo hud homofoben odnos. Raziskava med študenti zdravstvene nege (Chri­stensen, 2005) je pokazala, da vec kot polovica respondentov meni, da istospolna partnerstva niso od­raz prave cloveške seksualnosti. Ljudje so manj naklonjeni homo­seksualcem tudi zaradi epidemije aidsa, podoben odnos pa prevla­duje tudi med medicinskimi se­strami zaradi narašcanja števila okužb z virusom HIV (Richmond in McKenna, 1998). In cesa se medicinske sestre boji­jo? Christensen (2005) je opravil primerjalno analizo konceptov homofobije v zdravstveni negi in govori o strahu pred homoseksu­alnostjo kot tako, o strahu pred okužbo in o strahu pred spolnim nadlegovanjem. Strah pred homoseksualnostjo kot tako izvira iz možnih vprašanj o posa­meznikovi lastni seksualnosti in spolnih vlogah. V zahodnih kultu­rah je prisoten seksizem, ki vzpo­stavlja jasne razmejitve med »mo­škim« in »ženskim«. Istospolno usmerjeni posamezniki ne ustreza­jo tem pricakovanim spolnim vlo­gam. Drugace spolno usmerjeni posamezniki zato nekaterim pred­stavljajo grožnjo ustaljenim spol­nim stereotipom in naravnemu redu, saj s svojim vedenjem ne omogocajo nadaljevanja vrste. Strah pred okužbo izhaja iz predsod­kov, da so istospolno usmerjeni posamezniki okuženi z virusom HIV oz. da imajo aids, kar je raz­širjeno prepricanje tudi med medi­cinskimi sestrami. Številni zdrav­stveni delavci neradi prihajajo v stik z okuženimi pacienti. Razi­skave so pokazale, da so zdrav­stveni delavci istospolno usmerje­nim pacientom še toliko manj na­klonjeni, ce so okuženi z virusom HIV ali imajo aids. Zaskrbljujoce so tudi ugotovitve, da se tovrstni odnosi v zadnjem casu niso spre­menili. Strah pred spolnim nadlegovanjem je prav tako prisoten zaradi predsod­kov, da so istospolno usmerjeni posamezniki promiskuitetni. Me­dicinske sestre so v raziskavah porocale, da jih je bilo strah oz. da jim je bilo nerodno, ko so same izvajale zdravstveno nego isto­spolno usmerjenim ženskam, kljub temu da je statisticno veliko vecja verjetnost, da bo spolno nadlego­vanje izvajal moški. Richmond in McKenna (1998) sta analizirala obcutke homofobicnih oseb. Omenjata številna homofo­bicna custva kot npr. odvratnost, jezo, antipatijo, gnus in željo po izogibanju istospolno usmerjenim posameznikom. Opozorita na problematicnost besede »homofo­bija«, saj ne gre za fobijo; homo­fobija je v tesni povezavi s pred­sodki, zato poudarjata, da medi­cinske sestre pri svojem delu zave­zuje profesionalni kodeks etike, ki navaja, da imajo vsi pacienti pravi­co do spoštovanja in dostojanstva. Tudi prenovljeni Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije od leta 2014 eksplicitno navaja spol­no usmerjenost kot okolišcino, ki ne sme vplivati na kakovost zdrav­stvene nege. Novejša raziskava (Rondahl, 2005) ugotavlja, da istospolno usmerjene najbolj moti heteronor­mativnost zdravstvene oskrbe oz. predpostavljanje medicinskih se­ster, da so heteroseksualni. Naj­bolj se to kaže kot pomanjkanje odprte in neposredne komunikaci­je, respondenti navajajo tudi dolo­ceno stopnjo zmedenosti in ne­prepricanosti, ali naj se razkrijejo pred medicinskimi sestrami ali ne (ibid.). Ce namrec medicinske sestre niso pozorne na posamezni­kovo spolno identiteto, ne morejo zagotavljati celostne zdravstvene nege, saj seksualnost vpliva na vse vidike posameznikovega življenja, ce pa to razumejo, lahko ustvarijo varno okolje za istospolno usmer­jene paciente, s tem pa lahko tudi bolje razumejo njihove zdravstve­ne probleme (Taylor, 1999). Rezultati naše raziskave S pomocjo vprašalnika smo anke­tirali 46 respondentov: 41 srednjih in višjih medicinskih sester in 5 tehnikov zdravstvene vzgoje, ki so bili v povprecju stari 39 let. Na splošno medicinske sestre iz­kazujejo pozitiven odnos do isto­spolno usmerjenih pacientov, ce­prav nihce izmed respondentov ni kazal izrazito pozitivnih stališc, nihce pa tudi ne izrazito negativ­nih. Opazno je zmanjšanje sto­pnje homofobije, vecja strpnost in sprejemanje drugacnosti. Vendar je potrebno upoštevati tudi mo­žnost konformizma med respon­denti, torej izražanje stališc, za katera le-ti menijo, da so družbe­no zaželena. Poleg tega je potreb­no upoštevati tudi pojav t. i. »nove homofobije«, ki je veliko bolj prikrita in subtilnejša (Kuhar idr., 2011). Poenostavljeno bi lah­ko rekli, da gre za družbeni pojav »množicne strpnosti«, ki je v modi; treba je biti strpen, potreb­no je sprejemati drugacnost, hkra­ti pa naj vsi ti »drugacni« ljudje ostanejo cim dlje od nas. To pod­pirajo podatki raziskave SJM (Toš, 2012), ki kažejo, da si ljudje ho­moseksualcev ne želijo za sosede. Možno je, da se podobno dogaja tudi z medicinskimi sestrami. Po-leg tega je zdravstvena nega pod vplivom eticnih kodeksov, ki me­dicinskim sestram nalagajo spreje­manje drugacnosti oz. zagotavlja­nje enake obravnave vseh pacien­tov, ne glede na katerokoli pacien­tovo osebno okolišcino. Zato je morda stopnja konformizma med medicinskimi sestrami še višja kot med ostalo populacijo. Izstopa visoka povprecna ocena za trditev: »Podatek o pacientovi spolni usmerjenosti je v dolocenih okolišcinah potreben«; to je vse­kakor vzpodbudno, saj govori v prid dejstvu, da medicinske sestre priznavajo možnost vpliva spolne 18 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 usmerjenosti na zdravstveno sta­nje pacienta. Vendar samo v »do­locenih okolišcinah«, saj je pov­precna ocena kontrolne trditve, da »spolna usmerjenost vpliva na zdravstveno stanje pacienta« pre­cej nižja, poleg tega medicinske sestre menijo, da istospolno usmerjeni pacienti ne potrebujejo njim prilagojene obravnave, tudi se jim ne zdi pomembno, da bi moral biti podatek o pacientovi spolni usmerjenosti vkljucen v zdravstveno dokumentacijo. To podpira tezo o pomanjkanju em­patije do istospolno usmerjenih pacientov. Videti je tudi, da se medicinske sestre ob izvajanju zdravstvene nege istospolno usmerjenih pacientov nagibajo k temu, da bi ta podatek zanemarile. Vse skupaj lahko razložimo z vi­soko stopnjo heteronormativnosti prostora zdravstvene oskrbe, kar se kaže kot pomanjkanje holistic­nega razumevanja speci.cnih te­žav in potreb GLBT-posamezni­kov. Medicinske sestre se ne stri­njajo s trditvijo, da še niso prišle v stik z istospolno usmerjenim paci­entom, kar kaže na relativno viso­ko stopnjo stereotipizacije oz. na prisotnost stereotipov o homose­ksualcih znotraj zdravstvene nege, saj se le-ti naceloma ne razkrivajo pred zdravstvenim osebjem oz. se razkrivajo v majhnem številu ali le ce je to nujno potrebno (Irwin, 2007; Petek-Šter, 2004). Lahko torej predpostavljamo, da na mo­rebitno drugacno spolno usmerje­nost pacienta medicinske sestre sklepajo na podlagi zunanjih ma­nifestacij, ki naj bi bile znacilne za lezbijke in geje (stereotipne zna­cilnosti). Posebej bomo izpostavili tudi dve trditvi (rad/-a bi imel/-a prijatelji­ce, ki so ženske homoseksualke; rad/-a bi imel/-a prijatelje, ki so moški homoseksualci), ki so sicer vrednotene pozitivno, vendar se nanašajo na t. i. socialno distanco. Povprecni oceni obeh trditev sta nekako na sredini in potrjujeta zgoraj omenjeni paradoks o str­pnosti, vendar ne »pred mojim pragom«. S tema dvema trditvama smo tudi želeli preveriti, koliko je homoseksualnost dejansko »in«, kar naj bi bilo znacilno za konec 20. in zacetek 21. stoletja (Pirnar, 2006). Ne kaže, da bi bila isto­spolna ljubezen med slovenskimi medicinskimi sestrami posebej popularna. Rezultati kažejo visoko razvita eticna stališca slovenskih medicin­skih sester. Trditve »istospolno usmerjeni pacienti si zaslužijo enako obravnavo, kot ostali paci­enti; diskriminacija istospolno usmerjenih pacientov bi morala biti v zdravstveni negi prepoveda­na; stigmatizacija istospolno usmerjenih v zdravstveni negi ne bi smela biti prisotna« dosegajo zelo visoke povprecne ocene. Tr­ditve, ki kažejo na elemente ho­mofobije kot so strah, nelagodje in izogibanje, dosegajo nizke pov­precne ocene, temu pritrjuje tudi visoka povprecna ocena kontrolne trditve »ob izvajanju zdravstvene nege istospolno usmerjenega paci­enta se vedem in pocutim tako kot ZDRAVSTVO tudi sicer«. Respondenti se ne strinjajo z nekoc mocno razširje­nim predsodkom, da so homose­ksualci okuženi z virusom HIV ali pa imajo aids. Nizke so tudi pov­precne ocene pri trditvah, ki kaže­jo na medikalizacijo pojava homo­seksualnosti, kar je vsekakor vzpodbudno, saj je glede na staro­stno strukturo anketirancev vecina odrašcala in se šolala (pa tudi že bila zaposlena v zdravstveni negi) v casu, ko je homoseksualnost uradno še veljala za (duševno) bolezen. Kljub temu respondenti homoseksualnosti ne vidijo kot enega izmed naravnih izrazov seksualnosti cloveka, ceprav se jim le-ta ne zdi problematicna in je ne obsojajo, strinjajo pa se, da je pro­blem v tem, »kar družba naredi iz tega«. Celotna raziskava: Krnel, Tilen Tej. 2014. Odnos medicinskih sester do isto­spolno usmerjenih pacientov (diplomska naloga). Koper: Fakulteta za vede o zdravju. VIRI: Byron-Smith G. Homophobia and attitudes toward gay men and lesbians by psychiatric nurses. Archives of Psychiatric Nursing 1993; (7)6. Christensen M. Homophobia in Nursing: A Concept Analysis. Nurs Forum 2005; (40)2. Irwin L. Homophobia and heterosexism: implications for nursing practice. Aust J Adv Nurs 2007; (25)1. Kuhar R, Kogovšek Šalamon N, Humer Ž, Maljevac S. Obrazi homofobije. Ljubljana: Mirovni inštitut, 2011. Petek-Šter M. Spolna orientacija in odnos do zdravja in zdravljenja. V: Družinska medi­cina na sticišcu kultur. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine, 2004. Pirnar M. Tok/ protitok: konstrukcija in reprezentacija homoseksualne identitete v 20. stoletju. Ljubljana: Škuc, 2006. Richmond JP, McKenna H. Homophobia: an evolutionary analysis of the concept as applied to nursing. J Adv Nurs 1998; (28)2. Rondahl G. Heteronormativity in a Nursing Context. Uppsala: Uppsala University, 2005. Taylor B. »Coming out« as a life transition: homosexual identity formation and its implications for health care practice. J Adv Nurs 1999; (30)2. Toš N, ured. Vrednote v prehodu VI.: Slovenija v mednarodnih primerjavah 1992-2011. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, IDV, CJMMK, 2012. narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 KOLUMNA BARBARA RAJGELJ Sovraštva ni nikoli dovolj Zakaj je neomejena svoboda govora problem? Neonacizem, ki se razrašca v evropskem in sloven­skem prostoru, je lepo uglašen z neomejeno svobodo govora. Medtem ko Evropa koncept in njegove ome­jitve tudi preko sodišca za clovekove pravice v Stras­bourgu razvija že številna desetletja, ga je slovenska desnica izumila pred kakšnim letom, od takrat pa ga gne­te in oblikuje po svoji podobi. Stranka Janeza Janše in Rim­skokatoliška cerkev sta si v zadnjih letih zgradili vzporedno me­dijsko, šolsko in gospodarsko infrastrukturo, hkrati pa si korak za kora­kom podrejata sisteme, ki bi v demokraticni družbi morali biti neodvi­sni tako od strankarske politike kot od verskih skupnosti. A programski sveti, uredniški fotelji in novinarski mikrofoni so zgolj kanal(izacija) za pretakanje najbolj ucinkovitih ideoloških sporocil sedanjega trenutka: izkljucevanje, ograjevanje in dehumanizacijo pripadnikov šibkih in manjšinskih družbenih skupin. Še najraje ene proti drugih, vseh proti vsem. Kdor želi cloveka dehumanizirati, potrebuje popolno in neome­jeno svobodo (razpihovanja sovraštva), pri cemer je s to isto svobodo humanost le težko ubraniti. Desnica ima namrec zelo dobro izdelane mehanizme zastraševanja, ki ne delujejo preko sodnih ali drugih tran­sparentnih poti, ki jih za reševanje medcloveških kon.iktov poznajo civilizirane države in družbe, ampak pušcice svobode govore, ki letijo proti njej, zaustavlja in omejuje z zunajpravnimi sankcijami: strankarski aparati o clanih in neclanih arhivirajo podrobnosti o vsaki ahilovi peti, razmisleke in pomisleke sankcionirajo z omejevanjem dostopa do javne besede, izkljucevanjem iz strankarskih organov in namešcanjem na ne­izvoljiva mesta, zastraševanje in nasilje katoliške cerkve pa deluje preko medsosedskega pritiska, serviranja kulturnobojevniških tem, izobcenja drugace mislecih, igranja žrtve in sklicevanja na avtonomijo pri posta­vljanju in ohranjanju nedemokraticnih norm delovanja. Skratka, slo­venska desnica za doseganje politicnih ciljev v javnem prostoru potre­buje popolno svobodo lajanja, za štirimi stenami in med vrati, ki vodijo v javni prostor, pa govoru, ki ji ne ustreza, natakne nagobcnik. Namesto represije aktivno državljanstvo V zadnjem casu so v stroki in politiki številne razprave o primernih nacinih za zoperstavljanje sovražnemu govoru. Velik problem teh raz­prav je, da je dobršen del politike del problema in ne rešitve. Trenutno je sovražni govor, ki je sociološki fenomen in ne pravni institut, v pra­vo preslikan s prepovedjo javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in ne­strpnosti po 297. clenu Kazenskega zakonika (KZ-1): »Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnicni pripadnosti, spolu, barvi kože, po­reklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, politic­nem ali drugem prepricanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali kateri­koli drugi osebni okolišcini, in je dejanje storjeno na nacin, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.« Ker je državno tožilstvo postavilo zelo visoke standarde, kdaj je ogro­ žen ali moten javni red in mir. (Ce poenostavim, kot pogoj za pregon zahteva, da spodbujanje ali razpiho­ vanje sovraštva lahko povzroci .zicno nasilje, zlasti pa tudi, da zares pride do kršitev, ki imajo znake (drugih) kaznivih dejanj ali prekrškov zoper javni red in mir.) Dejstvo je, da trenutno kazenskopravnemu sankcioniranju država na tem podrocju ni naklonjena. Sama tudi nisem pretirano naklonjena temu, da bi se pre­ komerno razširilo kaznovanje sovražnega govora s pomocjo prekrškovnega prava. Pac ne zaupam policiji pri njenih sposob­nostih subsumiranja dejanskega stanja pod pravno normo, prekrškovno pravo ne daje dovolj jamstev za pošten postopek, prekrški pa so postali vir za polnjenje državnega proracuna. Zlovenija kot redek primer duhovitega in ucinkovitega zoperstavljanja sovraštvu Ce kdo misli, da lahko kazenska represija kultivira govor, se moti. Javni prostor je postal svinjališce, katerega se številni izogibajo. Desnica ne zmaguje, ker se ljudje z njo strinjajo, ampak ker bolje zlorablja, laže in manipulira. Pogled na zadnjo referendumsko kampanjo o pravicah isto­spolnih parov in družin je pogled na intelektualno pogorišce. Inteligen­ca se umika, nekateri so se v konfrontaciji s t(r)umpasto tvorjenimi mi­slimi, hudobijo in primitivnostjo utrudili, drugim se ne zdi vredno nji­hovega casa in ugleda za duele s politikantsko preracunljivim posmehi vrha slovenske katoliške cerkve in njihovih strankarskih in civilnih sa­telitov. Ko clovek pogleda v javni prostor, se zdi, kot da Slovenija živi pred letom 1919 in nima niti univerze niti raziskovalnih inštitutov niti stroke. Medtem ko profesorji na univerzi nabirajo tocke v SICRIS-u, raziskovalci pišejo prijave na evropske razpise, odvetniki izstavljajo racune (no, kasirajo brez njih), javni uslužbenci pa poskušajo uganiti voljo strokovno polpismenih oblastnikov, so pri besedi nadškof, har­monikar z Ovsiš pri Podnartu, Lucija Ušaj in Žiga Šorli. Vsak na svoji frekvenci z istim sporocilom kršcanske ljubezni: ljubi vse ljudi, vse, ki jih sovražiš, poljubno opredeli kot neljudi. Za Janeza Janšo sovraštva ne bo nikoli dovolj. Vedno gre lahko še malo dlje in malo cez. Zato ne bi bilo slabo, da se pocasi vrnete iz udobnih pocitnic v non-of-my-business landu. In da vas cas ne bi prehitel, naj spomnim: živimo v letu 1939. Ce potrebujete pozitivne zglede: brez zadržkov, moraliziranja in relativiziranja lahko priporocim enega, a ne edinega – http://zlovenija.tumblr.com/. 20 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 KOLUMNA BRANE MOZETIC Poroke ne bodo prinesle nicesar Leta 1968 sem imel deset let in osem let starejšega bratran­ca, preko katerega sem zgodaj odkrival spremembe, od katerih je vršal svet: protivojne demonstracije, študent­ski nemiri, seksualna revolucija, boj proti kapitalizmu, proti kolonializmu, zavracanje tradicionalizma itd. itd. Sedemdeseta so vse to le nadaljevala in moje od­krivanje lastne (tedaj še) biseksualnosti ni bilo nikakr­šen šok, ne zame pa niti ne za mojo okolico. Resda homoseksualnega gibanja pri nas še ni bilo, a tudi po­roke niso bile moderne. Mnenje, da najde ženska smisel življenja šele s tem, da se omoži in ima otroke, je bilo pov­sem iz obtoka, nanj smo gledali kot na nekaj skrajno konserva­tivnega, že preživetega. V ospredju je bil posameznik, njegova svobo­da, tisoc možnosti, svoboda drugih, brez lastninjenja, zasužnjevanja, nadziranja. Zakonska zveza je bila predvsem kontrola oblasti nad sek­sualnostjo ljudi. Na stotine let je bila vsaj v zahodnem svetu in ob po­moci kršcanstva orodje represije in obvladovanja. Sedemdeseta pa so bila leta anarhije, ljubezni, miru, seksualne svobode in s tem promiskui­tete, seveda, kar je šlo najbolj v nos nazadnjakom. LGBT-gibanje na zahodu je lahko zacvetelo prav v takem vzdušju in zelo hitro dobilo neslutene razsežnosti. Ce danes gledate dokumentarne posnetke teda­njega »razvrata«, ostanete brez besed. Družinske spone so se razrahlja­le, na pohodu je bilo neskoncno možnosti skupinskega življenja, sku­pnosti, kakršne že tisocletja poznajo nezahodne družbe. Svet bi se nedvomno razvijal povsem drugace, ce se ne bi leta 1981 pojavil aids. Za mnoge, in seveda še najbolj za oblastnike, je prišel kot narocen. Spodsekal je vse to osvobajanje in družbo pahnil desetletja nazaj. Vse iz sedemdesetih je bilo sedaj krivo za to smrtonosno bole­zen. Komaj nastalo LGBT-gibanje je bilo napadeno, vec kot deset let je samo preštevalo mrtve in se aktiviralo le v boju z virusom. V smrtnem strahu je pograbilo tudi zastrupljeno jabolko, ki mu ga je v svoji clove­koljubnosti ponudila heterodružba: zvestobo, monogamnost, abstinen­co. Zaprli so vse prostore za seks: savne, darkrume, seks klube, porno-kine, zaklenili ali razsvetlili parke, policija je ponoci patruljirala po sek­splacih. Da, pomagali vam bomo, ce boste plesali po naših taktih. Ugodna klima za idejo o gejevskih porokah. Vsekakor to ni bila neka noviteta, toda v zgodovini je šlo bolj za izjeme, po letu 2000 pa je po­roka prišla v glavni tok LGBT-gibanja na zahodu. Poroceni ljudje naj bi bili nekaj normalnega in naravnega, samski so vselej predstavljali nekaj slabega, nenaravnega, in prav med te, tako rekoc »kriminalizirane« posameznike so nekoc sodili homoseksualci. Kampanja za LG-poroke, ki so jo nenazadnje zagnali višji beli moški zahodni sloji (oziroma akti­visti), je vselej poudarjala, da bo njihova zakonska zveza ali družina spodkopala heterodružino, jo tako rekoc v temelju spremenila. Tako kot ni prihod žensk (in gejev) v policijo spremenil samega represivnega bistva policije, ali prihod istih v vojsko samega nasilja vojske, tako se tudi LG-poroka ne more kaj prida razlikovati od heteropo­ roke: nasilja, represije, nadzora, alkoholizma, depresije, locitev itd. je in bo prav toliko kot v heterozakonih. In prav to bo najbolj osrecilo vecinsko družbo. Lezbijke in geji se bodo nekako zlili z vecino, ne bodo se vec razlikovali od nje, no, vsaj tisti ne, ki bodo krenili po tej poti. Ostali pa, ki ne bodo sprejeli ponujene roke, bodo še bolj diskriminirani, stigmatizirani, izkljuceni. Kdo se bo brigal za B in T, pa I in Q in kar je še crk na voljo, kdo za tiste, ki bi morda radi živeli v drugacnih skupnostih, ki bi bili bolj spolno, generacijsko, rasno ... po­ mešani? Kdor spremlja premike v zvezi z aidsom, mu bo povsem jasna histerija ob promoviranju zdravila truvada v preventivne namene. Zdravilo, ki se že vsaj desetletje predpisuje okuženim s hivom, se je namrec izkazalo kot povsem zanesljiva obramba pred virusom. Kar pa pomeni nic drugega kot vrnitev pekla: torej dekadence in seksualnega razvrata. S truvado ni nobene potrebe vec imeti stalnega partnerja, pri sebi doma, da je najbolj pri roki, seksualna revolucija se lahko nadalju­je. In prav pred tem svarijo vsi nasprotniki uporabe truvade, vijejo roke in že naznanjajo vesoljni potop. Od leta 1981 je v svetu zaradi hiva umrlo 39 milijonov ljudi, še vedno se jih okuži vsaj dva milijona letno, hiv je kosa, ki visi nad seksom zadnjih 35 let, in sedaj bi nekako kar izginila, nobene grožnje ne bi bilo vec, ljudje bi koncno lahko zadihali. Še huje, ne bi se hoteli porocati, ampak samo fukati. Toda poglejmo, kaj bodo spremenile poroke. Najprej je treba pozabiti, da je poroka nekakšen sad ljubezni, gre enostavno za pogodbo. Pravila igre so enaka kot pri heteroporoki, tu aktivisti niso pokazali nobene domišljije in poguma. Pricakuje se zvestoba, skrb za drugega, preživlja­nje ... Stokanje o diskriminaciji bi se lahko spremenilo v aktivizem za drugacne zakone o dedovanju, o skrbništvu, o obiskih v bolnicah, o tisoc drobnih vsakdanjih stvareh, ki so polnile rumeni tisk in ganile heteroobcestvo, da se je nagnilo v prid tistim pridnim, poštenim, ureje­nim, delovnim gejem in lezbijkam, ki živijo normalno skupno življenje in si vsega tega res niso zaslužili. Saj vendar ne gre za tiste pedrule v tangicah, fantule, dregice, transe in druge nakaze, ki se razkazujejo po ulicah enkrat letno, da so v sramoto narodu in državi. Poroke bodo morda kaj spremenile le v simbolne pomenu, v praksi pa tako rekoc nic. Spreminjanje družbe, kot si ga je zadal aktivizem sedemdesetih let, potrebuje drugacna dejanja kot pa pristajanje na obstojece, na asimilacijo, ki ne nazadnje zajame le manjšino populacije. Toda skrbi so pravzaprav odvec. Kot ni desetletno propagiranje kondomov pripeljalo do vsesplošne uporabe, ravno nasprotno, tako tudi boj za poroke ne bo zadušil pestrosti, radoživosti in seksualne svobodnosti LGBT-populacije. narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 PARADA MARTIN GRAMC POGOVOR S SIMONO MURŠEC, VRŠILKO DOLŽNOSTI PREDSEDNICE DRUŠTVA PARADE PONOSA LJUBLJANA Nadaljevanje boja iz spoštovanja do preteklosti Eksces. Beseda, s katero nekateri opi­sujejo parade ponosa, tudi v Sloveniji. Del LGBT* skupnosti si tako želi para-do, ki bo bolj podobna tistim v ZDA in Zahodni Evropi. Zakaj je ljubljanska parada takšna, kot je, in zakaj kot ta- IZIDOR NEMEC Policisti o paradah Parado ponosa v Ljubljani vsako leto varujejo policisti. Cisto na zacetku novega tisocletja, pri pr­vih paradah ponosa, je bila lju­bljanska parada že na prvi pogled drugacna od zagrebške ali beo­grajske. V Ljubljani k sreci nikoli ni bil potreben policijski kordon, ki bi varoval udeleženke in udele­žence pred razjarjenimi homofobi. A na kakšen nacin je zagotovljena varnost udeležencem in udeležen­kam parade, kako policisti vidijo kšna ostaja, pojasnjuje Simona Mur­šec, vršilka dolžnosti predsednice Dru­štva Parada Ponosa (DPP). Kako ocenjuješ lanskoletno parado ponosa? Bila sem zelo zadovoljna, ker ima vse, kar delamo v okviru tedna parade oziroma letos meseca para­de, namen, da pride cim vec ljudi na parado ponosa. In to, da smo uspeli za vsaj tretjino povecati udeležbo na paradi v primerjavi s tisto leta 2014 ali še leto pred tem, je zelo pomembno. Pri nas parada še vedno ostaja protestni shod, to je še vedno nekaj, kar je zelo akti­visticno in nekomercialno narav­nano. Ta porast je zelo pomem- Foto: siol.net parade in kakšen je pogled udele­žencev parade ponosa na zagota­vljanje varnosti? S temi vprašanji sem se ukvarjal v svoji magistrski nalogi in izvedel raziskavo med policisti treh policijskih postaj na obmocju Ljubljane in nekaterimi udeleženci ljubljanske parade. V raziskavi je sodelovalo 108 poli­cistkov in policistk Policijske uprave Ljubljana, in sicer policij­ske postaje Ljubljana Bežigrad, ben, ceravno so številke v absolu­tnem smislu še vedno zelo male, ce se primerjamo s kakšnimi zaho­dnimi mesti ali mogoce z našimi sosedi na Hrvaškem. V Ljubljani se gibljemo okoli 1000, 1200 ude­leženk in udeležencev. V zadnjih dveh letih smo malce spremenili koncept parade. Pred dvema letoma smo v teden parade ponosa vpeljali vrsto delavnic, lansko leto pa stvar razširili na celoten mesec. Za vse tiste, ki se želijo bolj vsebinsko ali drugace vkljuciti, so delavnice in aktivnosti v mesecu parade ponosa lahko vstopna tocka. To so predvsem aktivnosti, ki temeljijo na nefor­malnem izobraževanju. To je nov Ljubljana Center in Ljubljana Mo­ste. Vzorec predstavlja 90% vseh policistov, ki delujejo na omenje­nih postajah. Iz pridobljenih re­zultatov lahko povzamemo, da policisti in policistke navedenih treh policijskih postaj po svojih ocenah v najvecji možni meri skr­bijo za to, da je varnost zagoto­vljena vsem udeležencem parade ponosa in da svoje delo opravljajo odgovorno. Pri tem poudarjajo, da ne delajo nobenih razlik pri obravnavi istospolno usmerjenih posameznikov in posameznic in preostalih udeležencev parade. Med razlicnimi trditvami o pome-nu parad ponosa se jih najvec stri­nja z ugotovitvijo, da so parade ponosa v Sloveniji dvignile vi- Foto: Eva Simetinger model, ki ga testiramo. Pokazalo se je, da se ljudje na to odzivajo, da se vkljucujejo tudi ostale LGBT* organizacije in v veliki meri posamezniki in posameznice iz preostalih organizacij, ki potem prevzemajo nekatere vodilne vlo­ge v tem procesu. To je super, ker bi morala biti parada tako ali tako povezovalni clen z drugimi orga­nizacijami. Kako bi opredelila sporocilnost parade ponosa? Glavna sporocilnost je ta, da je položaj LGBT* oseb v Sloveniji neenakopraven v primerjavi s po­ložajem drugih državljank in drža­vljanov, in da je to nekaj, kar je nedopustno. Tega preprosto ne bomo »požrli«. Kljucno je, da se ta skupina sama upre, ker nam je dvajseto stoletje pokazalo, da se še noben premik v clovekovih pravicah ali v nekem vecjem druž­benem napredku ni zgodil brez zelo konsistentnega upora zatira­ne skupine. Družbe ne delujejo dnost gejevske in lezbicne sku­pnosti, najmanj pa s trditvijo, da so »parade ponosa družbeno po­membne.« Ugotovili smo tudi, da policisti omenjenih treh policij­skih postaj niso pouceni o zgodo­vini parade ponosa in njenem po­menu za lgbt-skupnost, hkrati pa menijo, da bi morale biti organizi­rane na drugacen nacin, ker ne prinašajo bistvenih sprememb na družbenem podrocju. Spol po vecini ne vpliva na mne­nje policistov in policistk o temah, po katerih smo jih spraševali, ra­zen pri razumevanju parad kot družbeno pomembnih: tu policist­ke izražajo bistveno vecje strinja­nje s trditvijo, da so parade druž­beno pomembne. Tudi zaposlitve­ 22 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 PARADA tako, da ti bo nekdo sam od sebe nekaj poklonil, ceravno naj bi vsi mehanizmi, ki so nastali po prvi in drugi svetovni vojni za zašcito manjšin, zagotavljali, da naj bi družba skrbela za šibkejše. Šibkej­še v smislu razmerij družbene moci. Parada je moment, ko ljudje pridejo na ulico in recejo: »Tukaj smo in upiramo se družbenim konvencijam, ki nas potiskajo ob rob in delajo nevidne.« Kljucno je, da pokažemo raznolikost zno­traj skupnosti. Danes ni vprašanje, ali nekatere osebe spadajo na pa­rado, ali transspolne osebe spada­jo na parado ali ne, ali bykes and dykes spadajo na parado ali ne. Absolutno! Kam drugam, ce ne na parado? Spadajo povsod, vsak dan, v vsak moment, ampak ker se to na žalost ne vidi ali ne pokaže na isti nacin, kot se na paradi, je potem to potrebno potencirati prav na paradi. Kje na spektru komercialno-aktivisticno vidiš parado ponosa v Ljubljani? ni staž nima bistvenega vpliva, razen pri tem, da starejši policisti pogosteje trdijo, da na paradah ponosa zagotavljajo ustrezno va­rovanje, v primerjavi z njihovimi mlajšimi kolegi. V nadaljevanju raziskovanja sem opravil tudi intervjuje z udeležen­ci parade ponosa v Sloveniji. Za­nimalo me je, ali stopnja zagota­vljanja varnosti policistov vpliva na udeležbo na paradi ponosa in kako so udeleženci in udeleženke zadovoljni z zagotavljanjem var­nosti. Glavnina sodelujocih je iz­razila mnenje, da je za varnost na paradah dobro poskrbljeno in da policija skupaj z ostalimi organi (zasebne varnostne službe) dobro opravlja svoje delo pri varovanju Aktivisticno. Komercialne parade velikokrat prevzame organizator LGBT* podjetja. Te stvari po­znam, ker hodim in sodelujem po paradah na Zahodu. V Madridu, Bruslju in Dunaju se pogovarjam in poznam organizatorke in orga­nizatorje. To pomeni, da madrid­sko parado pripravljajo štiri orga­nizacije – tri so lgbt-nevladne or­ganizacije, cetrta je komercialna. To je podjetje, ki prevzame celo­tno organizacijo zabav, šankov, tovornjakov itd. Sam organizacij­ski model ti pokaže, ali gre za ko­mercialo ali ne. Druga stvar je, na kakšen nacin se lahko udeležiš parade ponosa. Na Zahodu je tako, da moraš za svojo skupino placati sodelovanje na paradi. Na primer, za to, da na Dunaju naja­meš tovornjak kot organizacija, potrebuješ sponzorje, ki potem polepijo te tovornjake s svojimi reklamami. Zato tam vidiš polne tovornjake z nalepkami energij­skih pijac ali politicnih strank. Super je, da se politicne stranke parad ponosa. Menijo, da število udeležencev parade ni povezano s policisti, ki opravljajo varovanje parade ponosa. Vsi bi si seveda želeli, da bi bilo udeležencev še vec. Prav tako so intervjuvanci navedli, da policija pri nas še ni­koli ni bila v situaciji, ko bi morala kakorkoli ukrepati med parado, vendar pa so se strinjali, da bi mo­rala policija za varnost poskrbeti tudi in predvsem po sami priredi­tvi. Tukaj so izpostavili nekaj na­padov na udeležence parade po­nosa, in sicer ko so zapušcali samo prireditev oziroma ko so se udele­žili zabave po sami prireditvi. Na podlagi opravljene raziskave ugotavljam, da bi bilo potrebno opraviti dodatna izobraževanja in pokažejo, da to podpirajo, ampak kje so ostale družbeno-aktivisticne organizacije, ki nimajo tistih 800 evrov za tovornjak? Tretji aspekt komercializacije, ki je še najbolj pomemben in najmanj viden, je politicni. Kaj je sporocilna vre­dnost, tista ena zahteva, okrog katere se tisto leto vse vrti? Lan­sko leto sem bila na bruseljski pa­radi in nisem prepoznala temeljne politicne zahteve. Ce vse to po­gledam, potem je naša parada ti-picno aktivisticna in zelo dalec od tega, da bi bila komercialna. Kako v organizacijo Ljubljana Pride vklju­cevati marginalizirane teme? Na primer transspolno tematiko, feminizme, bise­ksualnost, moškosti, sploh glede na to, da so bile ene izmed zacetnic parad ponosa temnopolte transspolne osebe, ki so bile vecinoma seksualne delavke. Govoriš o zacetkih Stonewalla, ne nujno o zacetkih parad ponosa, kar sta dve razlicni stvari. Gledava v ZDA, kjer sta bili takrat sceni v San Franciscu in New York prepla­ usposabljanja za vse policiste na temo parad ponosa, ki bi jim na prakticen nacin prikazala družbeni pomen parade ponosa ter jih se­znanila z zgodovino parade pono­sa. Tovrstna izobraževanja in usposabljanja bi bila pomembna za prepoznavanje homofobicnega nasilja in boljšo vidnost lgbt-sku­pnosti ter za bolj aktiven pristop k sodelovanju policije z lgbt-sku­pnostjo. Prav tako bi bilo potreb­no dolociti policista, ki bi bil ustrezno podkovan, da bi lahko udeležencem parad ponosa v pri­meru oškodovanja v kaznivih de­janjih z elementi nasilja oziroma prekrškov s podrocja javnega reda in miru nudil ustrezno pomoc ter jim znal svetovati, kam in na koga se lahko v teh primerih obrnejo. vljeni z geji, z njihovo kulturo in zahtevami po pravicah. To je pro­ces, ki tudi danes žal ni bistveno drugacen. Zagotovo si je treba zadeve široko zastaviti in se vpra­šati, kaj je tema leta, ki nam bo pomagala doseci zastavljene cilje. Zato so bile parade ponosa v pre­teklosti izrecna reakcija na aktual­ne politicne zadeve v kontekstu družinskega zakonika ali širšega družbenega aktivizma. Zadnje leto smo imeli parado, ki je bila izkljucno in izrazito umerjena v skupnost, ker je bil glavni cilj pri­vabiti mlajše ljudi in jim dati pri­ložnost. Za 2016 si bomo prizade­vali ustvariti bolj demokraticen program. Treba je razumeti, da je parada ponosa zelo zahteven pro­jekt, ker je zanj izredno težko do­biti .nance, saj ne moremo prica­kovati, da bodo druge organizaci­je vse spustile iz rok in bodo tri mesece delale za parado. Zato imaš centralno ekipo na paradi, in to so v preteklosti prepoznale same LGBT-organizacije. Po- Neprijavljanje homofobicnih de­janj namrec kljucno vpliva na ne­vidnost nasilja in diskriminacije istospolno usmerjenih, tako v oceh policije in drugih organov, kot tudi oblikovalcev politik in zakonov in nenazadnje celotne družbe. Poleg tega pomanjkanje podatkov o homofobicnem nasilju in diskriminaciji predstavlja po­membno oviro pri pregonu storil­cev in izvedbi ucinkovitejših ukre­pov. Celotna raziskava: Nemec, Izidor. 2014. Percepcija udeležencev o kakovosti zago­tavljanja varnosti s strani policije na paradah ponosa v Sloveniji (magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 PARADA Foto: Katarina Blažic Foto: Maja Licen membno je, da je ta ekipa relativ­no raznolika. Zelo pomembne so tudi potrebe aktivistov in akti­vistk. Ni poanta v tem, da grem sama po organizacijah in se pogo­varjam z njimi, pac pa, da se po­govarjam tudi z ljudmi, torej s tistimi, ki bodo prišli na parado. Treba se je pogovarjati z organiza­cijami in ljudmi, ki delajo v orga­nizacijah. Ta pristop odprtosti se mi zdi pomemben zato, da ti dru­gi dajo povratno informacijo in da ti povedo, kaj in kako. Kakšna je vloga DPP v LGBT skupnosti? Vaš fokus je parada ponosa, ampak ali name­ravate delovati tudi cez celo leto? Vizija društva je delovati celo leto. Že tako ali tako moramo imeti celoletno delovanje, ker ce želimo speljati parado ponosa 2016, ce želimo denar za to in se ne želimo skomercializirati, potem moramo sedaj priceti pisati razpise. Po dru­gi strani smo uspeli v društvu raz­širiti pristope delovanja in razširiti ekipo ljudi, ki sodeluje z nami. Naša ideja je povezati se na med­narodni ravni z drugimi paradami ponosa, se od njih uciti, z njimi sodelovati. Ideja je postaviti se na noge do te mere, da bi lahko imeli celoletno dejavnost. Društvo si je že lani postavilo prioriteto delova­ti na podrocju osvešcanja zgodo­vinskega pomena parade ponosa. To je dolgorocna vizija, kako to pocasi pripeljati v javnost do te mere, da postanejo parade ponosa del skupnega znanja. Naslednja stvar, ki si jo je društvo zadalo, je vecji poudarek na delu z mladimi. To pomeni, da so mlade lgbt-ose­be speci.cna ciljna skupina, ki jo želimo še posebej nasloviti. Ukvarjamo se tudi s tem, kako postaviti DPP, da bi delovala med LGBT-organizacijami na sceni. Kako lahko DPP podpre morebitne parade ponosa v drugih vecjih slovenskih mestih? Najvecja težava pri razmišljanju o paradah v drugih mestih po Slove­niji je, da se je treba vprašati, kako razvito skupnost imajo ta mesta, saj je možno delati samo tam, kjer že obstaja nekaj na terenu. Mari­bor je tipicno mesto, ki ima na­stavke za to. Ce bi to delali v Ma­ribor, bi bilo kljucno, da bi se sce­na v Mariboru zorganizirala. V bližnji prihodnosti ne vidim mo­žnosti, da bi društvo izvajalo para­de ponosa v drugih mestih. Mi-slim, da nimamo tako mocnih par­tnerjev na terenu, da bi to lahko izvedli. Težko je delati »lokalne zgodbe«, ce ne dihaš s tistim oko­lje. V kolikšni meri so potrebne lokalne para­de? Odvisno od tega, kaj želiš z njimi doseci. Delati parado v Splitu, ce gledamo hrvaški kontekst, je nekaj zelo drugacnega, kot delati parado na Reki. Razlika je, ce želiš senzi­bilizirati neko okolje, ki je izrazito homofobno in sovražno, ali ce narediš parado, ker bi rad imel dober žur ali festival. Relevantno je mogoce tudi delati v okolju, ker imaš veliko LGBT* ljudi, kjer so ljudje odprti. Ce prenesemo to v slovenski kontekst, potem bi mo­goce lahko naredili parado v Ma­riboru ali Celju, ce bi se tam kaj zgodilo in bi bila parada protest, reakcija na ta dogodek. Kaj takega bi lahko bilo zelo odmevno. Kakšno je sodelovanje z MOL, relevantni­mi državnimi institucijami, so.nancerji? Cesa si želijo na tem podrocju? Z MOL-om je sodelovanje dru­štva ustaljeno. Dobimo minimalna razpisna sredstva, da lahko parado ponosa postavimo na noge. To so sicer tako nizka sredstva, da z nji­mi ni pokrit niti paradni dan. MOL je kot .nancer zelo pomem­ben oziroma dolgo casa je bil edi­ni .nancer, ampak takrat je imela parada še druge ambicije. Ce sedaj pogledamo, kakšen projekt je pa­rada, je MOL kot .nancer eden od manjših so.nancerjev. Na tej tocki je to zagotovo ena tistih stvari, ki jih želimo sistematizirati. V preteklosti je bilo veckrat zelo polemicno sodelovanje z župa­nom. Nekateri so kritizirali njego­vo vlogo na paradi zaradi nestri­njanje z njegovim politicnim delo­vanjem. Ampak mi nismo edina LGBT-organizacija v Ljubljani, ki lahko rece, da sta župan in njego­va ekipa ter posledicno tudi obci­na izredno naklonjena LGBT-or­ganizacijam in delovanju na tem podrocju. To pomeni, da ni pro­blem vzpostaviti komunikacije z njim. Potem seveda obstaja neko vzajemno pricakovanje, da se žu-pan in obcina pojavljata kot po­krovitelja parade. Glede na izku­šnje iz tujine to sploh ni nenava­dno. Junija sem bila na paradi na Dunaju, kjer so mestne oblasti in regionalna vlada veliki podporniki parade. V Bruslju so bile velike mestne hiše osvetljene z mavricni­mi barvami cel mesec. Sodelova­nje z mestnimi oblastmi je tukaj kljucna stvar. Veliko je še prostora za sodelovanje. Kaj konkretno si želite na podrocju .nan­ciranja? Nekoc, ko bodo ljudje v Sloveniji živeli dostojna življenja in nihce ne bo imel težav s tem, da ne ve dobro, kaj bo jutri jedel, in ko bo zavest o pomenu tovrstnih organi­zacij in delovanju dovolj razširje­na med ljudmi, takrat bi bilo su­per, da bi ljudje prispevali male in srednje donacije, podporna sred­stva ali clanarino, iz katerih bi se lahko .nancirali. To bi pomenilo, da so ljudje sami prepoznali v nas dodano vrednost ali pomen za njihova življenja. Sicer je v našem kontekstu to malo utopicno. Kakšni so tvoji osebni motivi za angažira­nje pri paradi ponosa? Ne zmorem si predstavljati casa, ko ne bomo vec imeli parade. Tako kot si ne znam predstavljati dne, ko bomo popolnoma izgubili delavske pravice, ceravno nam grozi, da jim bomo, ker vem, koli­ko ljudi je umrlo za to. Koliko žensk je bilo pretepenih, umorje­ni, zato ker so se borile za svoje pravice. Ko se zaveš nekih zgodo­vinskih momentov, ki so ti dali tvoje udobje danes, potem ne mo­reš biti tisti, ki bo dopustil, da boj nekoga drugega, ki je vcasih pla­cal s svojim življenjem, izgine samo zato, ker se ti ne da. Ljudi, ki so postavili temelje, da mi dan­danes lahko dokaj svobodno živi­mo, je treba spoštovati. Najmanj, kar lahko narediš, je, da to spoštu­ješ, nadaljuješ s tem in stvari ne spustiš z rok. 24 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 PARADA Foto: Rebeka Bernetic Foto: Nika Belcijan revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 Foto: Nika Belcijan PARADA 26 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 PARADA MARTIN GRAMC Zakaj v tolerantni Reki ni parade ponosa? Prva parada ponosa na Hrvaškem se je leta 2002 odvila v Zagrebu. Potrebnih je bilo dolgih devet let, da se ji je pri­družila splitska sestra. Kamenje, pe­pelniki, 137 aretiranih ljudi in številne_i poškodovane_i so obeležili prvo parado ponosa v Splitu in izzvali številne polemike o tem, kako Split kot mesto obravnava razlicne manjšine. Druga, tretja in cetrta parada so minile mirno, kot tudi prva parada v Osijeku leta 2014. Reka ostaja eno vecjih hrva­ških mest, ki nima parade ponosa, kar je paradoksalno, saj slovi ko najbolj odprto in liberalno mesto v državi. Postavlja se vprašanje, zakaj tam ni parade ponosa, ceprav je bil leta 2012 na Reki bolj neformalno organiziran shod v podporo splitski paradi ponosa. Enega izmed odgovorov je ponu­dil Antonio Kiselic, clan LGBT* organizacije Drugari Rijeka. Kot glavni problem izpostavlja nepri­pravljenost LGBT* organizacij, da organizirajo parado ponosa. Leta 2013 so poskušali, ampak je orga­nizacija LORI (Lezbicna organiza­cija Reka) na koncu odnehala, pojasnjuje Kiselic. To je potrdila tudi Nataša Czerny iz Lori, rekoc da so se s Kiselicem res dogovarjale o organizaciji pa­rade ponosa, vendar je bil odziv lokalne LGBT* skupnosti na poziv za oblikovanje organizacijskega odbora parade ponosa premajhen, zato je vse skupaj padlo v vodo: »Odziv skupnosti je bil zelo slab in me takrat nismo imele dovolj kapacitet zaradi drugih aktivnosti, da bi se posvetile orga­nizaciji parade ponosa.« Kiselic dodaja, da bilo treba k vsemu skupaj pristopiti drugace. Po njegovem mnenju bi bilo treba najprej obvestiti medije o tem, da se pripravlja parada ponosa, kar bi povecalo vidnost lokalne skupno­sti: »Tako bi lahko s pomocjo javne razprave in objave, da bo na Reki para­da ponosa, privabili dovolj ljudi, ki bi lahko vse skupaj organizirali in izpelja­li.« Brigita Miloš kot predavateljica spolnih in razrednih identitet na Filozofski fakulteti na Reki kot enega izmed razlogov, zakaj tam ni parade ponosa, izpostavlja vprašanje mesta samega: »Reka se rada kiti s perjem, ki ji pristaja ali pa tudi ne. Parada ponosa bi bila dober test, koliko je Reka res tolerantna, svobodomi­selna in odprta.« Kot razlaga Brigita Miloš obstajajo predstave o tem, da je Reka tolerantnejša od drugih hrvaških mest, na osnovi podat­kov iz nekaterih anket in referen­duma o de.niciji zakonske zveze, ki je leta 2014 razdelil Hrvaško. Reka in Istra obicajno glasujeta v skladu s progresivno linijo: »Tu obstaja nekaj, kar dela to podnebje malce drugacno. Zakaj je to tako, ne vem. Mor­da je razlog v dobri reški vodi ali v tradi­ciji rock 'n' rola. Na svetu sicer prav tako obstajajo mesta, ki imajo tradicijo rock 'n' rola, kot je na primer Beograd, ampak niso najbolj gostoljubna do Pri­dea.« Ampak vprašanje reške iden­titete se ne konca s parado pono­sa, ki bi lahko bila ena izmed situ­acij, ki bi pokazala, v kolikšni meri je Reka pravzaprav tolerantno mesto, dodaja profesorica Miloš. Kiselic izpostavlja mite o reški tolerantnosti kot nekaj, kar se iz­korišca za politicne namene: »Ali to govori o nas kot o liberalnemu mestu? Ne. To je moc razbrati v mestnih politi­kah. Na Reki se bolje živi kot v nekih drugih hrvaških mestih, ampak to je po­gojeno z vecjim številom intelektualne elite in izobraženih posameznikov_ic, ki poj­mujejo svet širše kot Bog in Hrvati.« Brigita Miloš izpostavlja, da se lokalna reška politika rada hvali kot naslednica antifašizma druge svetovne vojne, še posebej reški SDP (Socialdemokratska stranka). Ce bi prišlo do parade ponosa, bi jo reški politicni mainstream pod­prl: »Ta politicni mainstream bi – kar je svojevrstni paradoks in redkost v primer­javi s preostalo Hrvaško – držal zastave. Hkrati so držali zastave številni evropski politiki, ko so bili ubiti karikaturisti ca­sopisa Charlie Hebdo.« Kakor trdi Miloš, je vprašanje današnjega vstopa na ulico, pravzaprav vpra­šanje, kaj je javni prostor, kdo ga zaseda in kakšno je sporocilo, ki ga danes lahko posreduje parada ponosa po referendumu o zakon­ski zvezi v mestu, kot je Reka, ki je tradicionalno SDP-jevsko me­sto. »Ce se bo parada ponosa zgodila, bi želela, da bi bila to reakcija ljudi, ki so vseživljenjsko zainteresirani za ta vpra­šanja, saj je povsem jasno, da takšni ljudje živijo na Reki, a ne nujno mirno, varno in udobno življenje. Toliko o Reki kot o antifašisticni zibleki Hrvaške,« dodaja Miloš. Mirna Ravnic kot panseksualna oseba, ki živi na Reki in ki je del lokalne LGBT* skupnosti, pravi, da se parada ponosa mora zgoditi, ker ima Reka baje identiteto tole­rantnega mesta: »Vsi smo navajeni na to etiketo, da smo tolerantni in liberalni in da sprejemamo razlic­nosti, ampak ko se zgodi nekaj, kot je obešanje LGBT* zastave na HNK (Hrvaško nacionalno gleda­lišce), potem ugotoviš, da nismo tolerantni.« Poleg same parade ponosa bi bilo po njenem mnenju potrebno organizirati nekakšen teden, festival, ki bi bil osredoto­cen na dolocene LGBT* teme. narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 PARADA Tako bi se skupnost pocutila bolj homogeno, še posebej geji, ki tež­ko prihajajo iz omare: »Lorice so naredile veliko glede vprašanja lezbijk, govori se, da je lezbijkam veliko laže in enostavneje, kar je žalostno.« Mirna dodaja, da bi bilo potrebno narediti še kaj vec za LGBT* sku­pnost kot govoriti o lezbijkah in gejih, treba je spregovoriti tudi o drugih manjšinah na podrocju spolne identitete in usmerjenosti, ne pa da je »fokus ves cas na dveh najvecjih delih manjšinjske populacija.« Tudi Kiselic meni, da Reka potre­buje parado ponosa, ki bo pokaza­la, v kolikšni meri je mesto tole­rantno in kako sprejema razlicno­sti, kot se to vseskozi oglašuje v javni sferi: »Reka je homofobno mesto, v katerem je prisoten fašizem in v katerem narašca nasilje nad ženskami, LGBT* osebami, Srbi in vsemi drugimi manjšina­mi. To, da je Reka tolerantno mesto, je cenena politicna paradigma, ki se vsesko­zi reciklira, tako kot se reciklira podoba Reke kot mesta rocka, kar že vsaj dvajset let in vec.« Medtem ko so v zadnjih letih na obmocju nekdanje skupne države vzniknile parade ponosa v mestih, ki so tradicionalno konservativnej­ša od Reke, je Reka ravno zaradi sklicevanja na lastno tolerantnost ostala brez parade ponosa. Razlic­na vprašanja in izjave, zakaj je ali ni potrebna parada ponosa, kaže­jo, da je potrebna, ker bi sam do­godek dal odgovore na vsa vpraša­nja in ugibanja. Parada ponosa bi bila najboljši test tega, v kolikšni meri je na Reki prisotna strpnost, in nenazadnje tudi tega, kdo je sploh pripravljen organizirati Pa­rado ponosa. »Težko je te ljudi vleci za rokav,« je še dodala Mirna Ravnic, »mogoce bi morali sami dojeti, da je do­bro voluntirati in imeti nekakšen aktivi­sticni duh in tako nekaj poceti.« TILEN PAJEK Amsterdam: deli ljubezen, ljubi razlicnost Nekateri so prepricani, da moraš vsaj enkrat na Triglav, da si pravi Slovenec. Morda bi lahko veljalo, da moraš vsaj na eno parado ponosa, da si pravi gej ali lezbijka. A naša, ki je pohvalne vre­dna, je premalo. Odpraviti se je treba v tujino, kjer so, le nekaj tisoc kilometrov stran, mavricne barve na zastavi de­jansko simbol ponosa cisto vseh: homo ali hetero, otrok, trgovcev, policajev, politikov, vernikov in nenazadnje sta­rejše populacije. Videti babico v družbi prijateljic, oblecenih v roza majice, na oknu svojega domovanja, tik ob kana­lu, ki ob plesu pozdravljajo »pedre in lezbijke«, je, verjemite mi, posebno doživetje ... Glavno mesto Nizozemske, ki se za vec kot teden dni oblece v ma­vrico, je privabilo vec tisoc glavo množico. Ta sprošcenost in edin­stvena zabava, ki poveže cisto vse, je tisto, kar v domovini pogrešaš. Tam se pocutiš varnega, vrednega in ponosnega, na drugi strani pa predvsem žalostnega, da je vse to nekje možno, vendar ne doma. Za kokoško, ki je cisto lepa država, polna zelenja in naravnih danosti, je to pac prevec. Premajhni smo, da bi dojeli, da bi sprejeli. Pogoje za podobno organizacijo pa ven­darle imamo: lgbt-oseb je veliko, glavno mesto ima cisto podoben kanal in ladjice, pa tudi »našega« televizijskega voditelja, ki bi lah­ko na nacionalki v nedeljo zvecer vodil oddajo s parade. Torej smo sposobni! Si zamišljate, da lahko vecerna porocila v najbolj gledanem ter­minu predvajajo daljšo reportažo s parade ponosa? Da namesto srec­nih heteroparov, ki poroko izve­dejo na televiziji, gledate prenos v živo, na katerem se poljubljajo ljudje istega spola? Vse to je na­mrec del nizozemske parade po­nosa, ki se je letos odvila že dvaj­setic. Po kanalih se je prevažalo vec kot 80 ladij. Vse so bile te­matsko obarvane, pisano okrašene in polne podpornikov. Med njimi je bila tudi tista, na kateri je gle­dalke in gledalce pozdravilo 70 azilantov iz 25-ih držav. Še vedno namrec obstajajo države, kjer je nevarno ali prepovedano biti ho­moseksualec, zato je spolna usmerjenost razlog za prošnjo za azil. Zbežati zato, ker si, kar si. Ker pac vecina ne sprejme razlik. Ravno zato je dvajseta nizozem­ska parada nosila neposredno spo­rocilo »Share the love, love the differences« ... Parada na kanalu se zdi kot velika pustna povorka s številnimi sporo­cili. Nedvomno pa je to tudi po­slovna priložnost, saj trgovci ob taki množici ljudi lahko dobro zaslužijo. Stojnic s prehrano, z razlicnimi mavricnimi promocij­skimi izdelki, podjetij, ki se cisto predajo paradi in v teh dneh ho­moseksualnost uporabljajo kot oglaševalski slogan, ter lokalov, ki se predstavljajo kot prijazni lgbt­osebam, ne manjka. Še tisti, ki se želi izogniti mavrici, se ji ne more. Mesto je pac v celoti mavricno. Ob vprašanju, ali jih ni strah iti na parado, se mnogi domacini na­smehnejo in zacudijo. Pri nas je namrec to pogosta skrb, saj taka druženja spremlja grožnja nasilja in številni varnostni ukrepi. V Amsterdamu pa je to drugace, saj napetosti ni opaziti. Popoldansko žurko spremlja glasba, od najbolj moderne do tiste tradicionalne, ki kot pricakovano doživi najvecji val navdušenja. Dnevno druženje se kasneje prenese v središce me­sta, na posebej organizirane kon­certe oziroma zabave z DJ-ji, in na gejevske ulice, ki so tako pol-ne, da dostop omejijo. Utrujeni, a zadovoljni prebivalci sprejmejo vse, tudi tiste, ki jim lulajo sredi ulice ali pred domacimi vrati. Kaj bi se jezili, ko je to dan zabave in ponosa, da smo eno. Amsterdamsko vreme je muhasto, poletje je, v primerjavi z našim, hladno. Na paradno soboto pa je sonce ponosno sijalo. Izgledalo je, kot da so organizatorji predvideli in narocili cisto vse za popolno izvedbo. Edicija 2016 ni pod vpra­šajem, saj so ob mojem odhodu po mestu že viseli novi plakati, ki so vabili na letošnjo parado, in na njih so se gnetli številni sponzorji, ki ponosno podprejo drugacno mestno zabavo. Amsterdamska parada je bila zame kulturni šok. A bila je spoštljiva in organizirana s svežo tradicijo. In v takih primerih sem rad tradiciona­len ... 28 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 PARADA PETER DAVEY Film Pride in britanski aktivizem osemdesetih Presenetljiva filmska uspešnica leta 2014, Pride (rež. Matthew Warchus), je sprožila val spominov na zelo poseben in navdihujoc cas v Veliki Britaniji. Film precej zvesto prikaže, kako je skupina Lesbians and Gays Support the Miners (LGSM) med rudarsko stavko leta 1984 vzpostavila nepricakovan odnos z ru­darsko skupnostjo iz južnovaližanskega Dulaisa, obenem pa ujame tudi teda­nje vedenje in odnos do lezbijk in gejev ter vzdušje med lezbijkami in geji. Vecina glavnih filmskih oseb so prepo­znavno resnicni ljudje, vkljucno z nji­hovim videzom in obnašanjem. Desetletje po stonewallskih upo­rih v Ameriki in nastankom Gay Liberation Front v Britaniji je bilo v splošnem med lezbijkami in geji opaziti vse vecji obcutek samoza­vesti. Vecina mest je že imela uspešno komercialno sceno, pose­bej pube, klubi pa so še vedno delovali samo enkrat tedensko ali mesecno (ponavadi ob ponedelj­kih), vcasih v sicer strejtovskih klubih, razen kluba Heaven v Lon­donu, ki je bil prvi odprt vse dni v tednu. Nacionalnemu štirinajst­dnevniku Gay News se je v Londo­nu kmalu pridružil še tedenski Capital Gay. Glasovi, ki so pozivali k odprtosti, so obcutno preglasili bolj plahe, zakulisne pristope k iskanju spre­jemanja. Žensko gibanje je pripo­moglo k vse vecjemu zavedanju, da je zatiranje v vseh oblikah ne­sprejemljivo in ga ne bomo vec prenašali. Ljudje so bili vse bolj lahko to, kar so bili, lahko so se postavili zase in rekli, da so dru­gacni, kar pa nikomur ne daje pra­vice, da bi jih sodil in delal kakr­šnekoli zakljucke. Vse vec ljudi se je razkrilo, med njimi tudi Chris Smith, prvi in dolgo casa edini gejevski parlamentarni poslanec. Obcutek, da se življenje vecinoma izboljšuje za vse, se še ni razblinil in udarec HIV-a še ni prišel. Knjigarna Gay's the Word, kljucno prizorišce .lma Pride, se je odprla leta 1979 in je kmalu postala sha­jališce lezbicnega in gejevskega aktivizma vseh vrst. Sam sem bil ravno opustil kariero v gospodar­stvu in zacel delati z brezdomci. Po nakljucju sem se pojavil kot eden »petih homoseksualnih para­dnikov«, ki v BBC-jevem doku­mentarcu Coming Out, posnetem ob Paradi ponosa leta 1979, z raz­kritimi obrazi govorijo o svojem življenju. Porocevalec je parado opisal kot »najvecji zbor homose­ksualnih moških in žensk, ki ga je Evropa kadarkoli videla«, nato pa prijazno pojasnil, »da jim danes pravimo geji«. Takrat je bilo na­stopiti z razkritim obrazom pio­nirsko, a je z vsakim letom, ko je bilo samozavesti vec, postajalo vse neopaznejše. Ceprav smo od delne kriminaliza­cije gejevskega seksa leta 1967 prišli že kar dalec, smo bili še zmeraj zelo drugorazredni drža­vljani. Geji v Angliji in Walesu so morali pocakati do 21. leta staro­sti, da so lahko legalno seksali, pa še takrat je bilo to dovoljeno le med dvema posameznikoma v zasebnosti, kadar v isti hiši ni bil prisoten nihce drug. Gejevski seks je bil še zmeraj nelegalen na Škot­skem, Severnem Irskem in v voj­ski. Policija je pogosto izvajala racije v pubih in klubih, privlacni policisti pa so nic hudega slutece snubce rutinsko lovili v past zaradi »nadlegovanja z nemoralnim na­menom« ali »hude nespodobno­sti«. Rumeni tisk ni zamudil nobe­ne priložnosti za klevetanje pe­drov in perverznežev. Leta 1977 je borka za moralo Mary Whitehou­se uspešno tožila Gay News zaradi bogokletnosti, ker so objavili pe­sem Jamesa Kirkupa o ljubezni poveljnika rimske vojske do Jezu­sa, kar je bila prva uporaba tega zastarela zakona o blasfemiji po letu 1922. Aktivizem se je usmeril na sveto­vanje in podporo, na boj za širšo dekriminalizacijo, na spremljanje policijskih dejavnosti in na spod­bujanje osebne osvoboditve. Or­ganizacija Campaign for Homosexual Equality (CHE), najvecje aktivistic­no združenje, se je zdela vse bolj zastarela in birokratska, tako da so jo zasencile radikalnejše organiza­cije, kot so bile Lesbian and Gay Switchboard, Gay Activists Alliance in Gay Icebreakers, skupine, ki so izšle iz Gay Liberation Front. Nastale so tudi skupine, ki so podpirale po­sebne cilje, na primer Gay Campa­ign for Nuclear Disarmament proti jedrskemu orožju. Pride je v vec pogledih klasicen britanski veder .lm: prikupni ka­rakterji, postavljeni v situacije, ki so polne nesporazumov in komic­nih možnosti, nazadnje pa optimi­sticen izhod iz groznega poraza. Z dodatnim bonusom krasne glas­be. Film živo prikaže trajno zapu­šcino LGSM – kako spoznavanje raztopi predsodke. Lezbijke in narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 PARADA geji so na rudarje vecinoma gleda­li kot na ljudi, polne vseh možnih seksisticnih, patriarhalnih in proti­gejevskih/protilezbicnih stališc. Kar pa zadeva rudarje in njihove družine – ti so pricakovali skupi­no poženšcenih cudakov, med katerimi so nekateri celo vegeta­rijanci! Pogovori za kuhinjsko mizo pa so razkrili skupno izku­šnjo policijskega nasilja in žaljivk rumenega tiska – kar je bila vsak­danjost za lezbijke in geje, je bilo nekaj novega za rudarje in njiho­ve družine. To je bil zgodnji pri­mer tega, kako, »oni« postanemo »mi«, drugacnost pa ni vec pove­zana z drugimi, ampak postane osebna – nekaj, kar smo lahko pred kratkim opazovali tudi pri irskem referendumu o istospolnih porokah. Rudarska stavka je trajala eno leto in razdelila ljudi. Ponovna izvolitev Margaret Thatcher leta 1983 po vojni na Falklandih je prinesla še vecjo odlocnost za omejevanje moci sindikatov. De­setletje pred tem so bile stavke vsakdanji pojav zelo napetih od­nosov med delavci in delodajalci, videli smo bojevitost, kakršne danes tako rekoc ni vec. Vodstvo rudarjev je spopad videlo kot pri­ložnost za rušenje vlade. Ceprav stavka ni imela nedvoumne pod-pore, jo je komunisticno usmerje­ni vodja rudarjev Arthur Scargill zacel, vecina rudarjev in rudar­skih skupnosti pa mu je sledila (ceprav ne vsi: rudarji v Notting­hamshiru so se odcepili, obliko­vali svoj sindikat in nadaljevali z delom). Stavka je imela za skupnosti, kot je bil Dulais, unicujoce posledice. Med tem je »razred« postal isto kot »skupnost«, kar nekoliko spo­minja na današnjo »identitetno« politiko. Kot v .lmu pravi Cliff, Dulaisa ni brez rudniškega jaška. Življenje v južnovaližanskih doli­nah je še danes, 30 let pozneje, zaznamovano z razdiralno politi­ko Margaret Thatcher, kar je eden od razlogov za sovraštvo do nje v mnogih delih britanske družbe in za spontane izbruhe veselja ob njeni smrti. Film sicer resda namigne na nape­tosti, povezane z LGSM in geje­vsko/lezbicno skupnostjo, a ne pojasni, za kaj je šlo. Mnogi so bili do rudarjev in še posebej do njihovega vodje zadržani, ce že ne odkrito sovražni. Resnicni Mark Ashton je bil tajnik Mladih komuni­stov, vec drugih pa je bilo vclanje­nih v Socialisticno delavsko stranko, ki je bila znana koz »trda levica«. S svojimi trdimi stališci se niso zlah­ka približali širši lezbicni in geje­vski skupnosti, ki družbe ni kar sama po sebi razumela v smislu razrednega boja in ki ni imela te­žav s tem, da vidne lezbicne in gejevske identitete in življenje v najvecji meri odražajo le srednji razred in belce. Za tiste, ki smo imeli sreco, da smo živeli v Londonu, je London-ski mestni svet nekaj dragocenih let deloval kot pobudnik spre­memb. Ken Livingstone, laburi­sticni levicar, je leta 1981 dobil vecino in mestno hišo odprl londonskim manjšinam. Z Geje­vsko delavsko stranko smo lahko vplivali na izbor prioritet. Sam sem bolj kot v aktivisticnemu boju deloval v podpori, tako sem se vrgel v dva projekta, ki sta mi bila najbližje: skupnostni center kot alternativa komerci­alni sceni in nastanitve za brez­domne mladoletne lezbijke in geje. Londonski svet je zacel fi­nancno podpirati lezbicne in gejevske projekte, med katerimi so bili svetovanje, podpora mla­dostnikom, skupina za spremlja­nje policijskih dejavnosti, arhi­viranje ter petnadstropni lezbic­ni in gejevski skupnostni center v Farringdonu, ki so ga ob otvo­ritvi opisovali kot »biser v kroni Livingstonove uprave«. Žal je bil center po nekaj letih žrtev goljufije in se je moral zapreti. Zagotavljanje nastanitev za brez­domne mlade lezbijke in geje se je izkazalo za kar velik izziv. Nevar­nost obtožbe, da kvarimo javno moralo, je prestrašila skoraj vse sodelujoce. Kaznivo ni bilo le za­gotavljanje nastanitve gejem, mlajšim od 21 let, temvec tudi lezbijkam, ceprav seks med žen­skami nikoli ni bili nelegalen (pra­vijo, da zato, ker kraljici Viktoriji nihce ni upal pojasniti lezbicnega seksa). Nekaj se nas je kljub temu odlocilo nadaljevati. Postavili smo dva projekta: skrivni hostel in jav­no formalno zavzemanje za spre­membo zakonodaje, ki je naza­dnje uspelo in postalo organizaci­ja Stonewall Housing Association. Lju­dje, ki so vedeli, za kaj gre, so prepoznali pomen imena organi­zacije, tudi preostalim pa se je ime vseeno zdelo primerno za organi­zacijo, ki se ukvarja z nastanitva­mi! Še zmeraj pa so obstajale napeto­sti: med lezbijkami in geji pred­vsem zaradi seksizma, patriarhal­nosti in vpliva feminizma. Bile pa so tudi napetosti glede tega, ali naj se socialisticna politika omeje­ni zgolj na »gospodarske okolišci­ne« ali pa naj zajame tudi vpraša­nja, kot so pravice lezbijk in gejev. In tudi to pada med trajno zapu­šcino LGSM: Laburisticna stranka se je leta 1985 s podporo Nacionalne­ga rudarskega sindikata dokoncno zavezala lezbicnim in gejevskim pravicam. Londonskemu mestnemu svetu je sledilo še nekaj drugih. Nasprotniki so te podpornike kmalu zaceli oznace­vati za »nore levicarje«, vzdevek, ki je ostal in kaže, da je bila pod­pora lezbicni in gejevski enakosti tedaj še zmeraj omejena na manj­šino celotnega politicnega spek­tra. 30 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 Osemdeseta so tekla in atmosfera se je spremenila, življenje lezbijk in gejev pa je bilo pod pritiskom. Leta 1984 se v knjigarni Gay's the Word spominjamo zaradi carinske racije, ki je zasegla vse knjige, uvožene iz ZDA. Vecina je bila seveda zelo spodobne književno­sti, nikakor obscene, toda uradniki niso vedeli, kaj išcejo, in po dol­gotrajnem boju je njihov primer padel. Leta 1985 je vlada na Livingsto­nov izziv odgovorila s precej dra­sticnim ukrepom ukinitve London­skega mestnega sveta. In nadaljevala s sprejetjem zloglasnega 28. clena Zakona o lokalni upravi, ki je prepo­vedal »promoviranje« homoseksu­alnosti v šolah ter poucevanje nje­ne sprejemljivosti. Ceprav v dvaj­setih letih, ko je bil clen v veljavi, ni bilo na njegovi osnovi nobene­ga sodnega pregona, je strah ucin­kovito utišal vsakršen govor o ho­moseksualnosti v šolah, s tem pa tudi o varni spolnosti za istospol­no usmerjene mlade. Ta clen pa je vendarle imel eno dobro posledi­co: njegov sprejem je spodbudil nekatere odkrite lezbijke in geje k ustanovitvi Stonewall Lobby Group, dobro .nancirane organizacije, ki se posveca visoko profesionalne­mu politicnemu lobiranju za prav­no izenacitev in je kmalu postala »spodoben obraz homoseksualno­sti«. V tem casu je za mnoge središce delovanje že pomenil aids. Zame je to pomenilo oblikovanje nove­ga stanovanjskega združenja, ki bi odlocevalce prepricalo, da okuže­ni s HIV ne potrebujejo le zdra­vstvene in socialne nege, ampak tudi primerno prilagojeno nastani­tev. Dotlej ko je kombinirana tera­pija zacela povecevati preživetve­ne možnosti okuženih, je naša organizacija zagotovila že skoraj 500 domov za okužene s HIV in njihove družine. Mnogim se zdi samo po sebi razu­mljivo, da se enakost in seksualna osvoboditev naravno povežeta s socializmom in z levico ter boj lezbijk in gejev za enakost vidijo kot nekaj socialisticnega in levi­carskega. Kar pa ni tako prepro­sto. Laburisticna stranka je namrec podprla sprejem zgoraj omenjene­ga 28. clena. Ceprav je odpor v osemdesetih vodilo konservativ­no, religiozno, k »družinskim vre­dnotam« usmerjeno krilo Konserva­tivne stranke, ima ta stranka tudi mocno »libertarno« tradicijo, ki verjame, da država nima kaj iskati v naših spalnicah. Za nekatere je to tudi naravna vladajoca stranka, ima pa tudi mocno podporo med lezbijkami in geji. In tako se je nedavno neka levicarska britanska novinarka pošalila, ceprav ne cisto brez resnosti, da je bila konserva­tivna strankarska konferenca naj­bolj gejevski dogodek, ki se ga je kadarkoli udeležila. Laburisticna volilna zmaga leta 1997 je pripeljala novo generacijo politicark in politikov s spreme­njenimi stališci, kar je po mojem vecinoma posledica njihovega tesnega sodelovanja z razkritimi lezbijkami in geji, vse pa spremlja velikanska sprememba v javnih stališcih, h kateri je pripomogla vecja odkritost, posebej med mlaj­šimi generacijami. Kljub temu pa so pretekla še štiri leta, da smo dosegli izenacenje spolne polnole­tnosti, in še takrat le tako, da je vlada uporabila le redko upora­bljeni mehanizem, ki izvoljenemu spodnjemu domu parlamenta omogoca preglasovanje veta ne­voljenega zgornjega doma. Danes Gay's the Word še vedno dobro uspeva, k povecanju zani­manja pa je pripomogel tudi .lm. Le kdo bi si takrat, pred trideseti­ vativna institucija. PARADA Zlovenija, Tibor Bolha 32 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 INTERVJU ksualnosti, ki sem ga pridobil, in zavedanjem ter sprejemanjem la­stne istospolne usmerjenosti. Velik del svojega življenja sem poskušal razumeti stališce Cerkve, ki pravi, da homoseksualnost ni greh, ce je ne materializiraš. Ampak zdaj ne verjamem vec v razlikovanje, da so dejanja grešna, obcutki in želje do oseb istega spola pa zgolj mo­tnja. Tako stališce je uperjeno pro-ti naravi. Ko Cerkev vprašaš, kaj je narobe s homoseksualnimi deja­nji, v resnici nima nobenega pra­vega odgovora. Znanost ima da­nes glede tega zelo jasno stališce. Popravili so svoje številne napake v razumevanju homoseksualnosti v preteklosti. Cerkev pa kar ne priznava znanosti in še naprej gra­di doktrino o homoseksualnih dejanjih kot grešnih. Ampak – ali je znanost sploh lahko osno­va za cerkveno doktrino? Mar ni osnova za to Sveto pismo? Sveto pismo ne govori o spolni usmerjenosti. Ne govori niti o homoseksualnosti. Seveda znanost ni temelj religije, a religija se ven­darle mora soociti z znanostjo, z razvojem cloveštva. Sveto pismo ne govori o obsodbi homoseksual­nih oseb, nekaj rece le o homose­ksualnih dejanjih, vendar pri tem ne pove, ali so ta dejanja storile heteroseksualne ali homoseksual­ne osebe. Ne naslavlja torej vpra­šanja spolne usmerjenosti in brez tega teh dejanj ni mogoce inter­pretirati. Mislim, da ne moreš pre­povedati dejanj, ki so skladna s tvojo naravo. V dokumentu, ki gejem prepove­duje opravljanje duhovniškega poklica, Cerkev prvic omenja spolno usmerjenost. Zapisano je, da obstajajo osebe, ki so po narav­ni nesposobne biti duhovniki – in to so homoseksualci. Takšno je uradno stališce vplivnih posame­znikov v Vatikanu. CHARAMSA Cerkev je bila moj Guanta­namo Duhovnik Krzysztof Charamsa, doktor teolo­gije, nekdanji predavatelj bioetike na papeški univerzi Gregoriana, nekdanji drugi sekretar Mednarodne teološke komisije in nekdanji clan Kongregacije za verski nauk v Vatikanu, je gej. Ima partnerja Eduarda Planasa in je, kot pravi, srecen in zaljubljen. 3. oktobra 2015, dan pred zacetkom sinode o družini, se je razkril v intervjuju za italijanski Corriera della sera in Cerkev pozval, naj koncno odpre oci in se sooci s svojim nehumanim odnosom do istospolno usmerjenih vernikov. Katoliška cerkev se še nikoli ni soocila z jav­nim razkritjem tako visokega cerkvenega uradnika, saj je bil Charamsa eden od tistih, ki so soustvarjali cerkveno dogmo. Uradni Vatikan je njegovo razkritje, ki ga je Charam­sa posvetil vsem gejevskim duhovnikom, ki so še naprej »skriti v omari«, oznacil za ne­premišljeno dejanje ob napacnem casu. Ocitali so mu, da je s svojim razkritjem pove­cal medijski pritisk na sinodo. »Kdaj pa bi bil pravi cas,« se ob tem sprašuje triinštiridese­tletni poljski duhovnik. In v isto sapo odgo­varja: »Nikoli! V Cerkvi ni nikoli pravi cas za razkritje.« Dan po razkritju je bil nemudoma odpušcen z vseh položajev, ki jih je zasedal v Vatikanu. Kongregacija za verski nauk ima po­membno vlogo pri oblikovanju odnosa Katoliške cerkve do homoseksualnosti. Leta 1975 je sprejela dokument, ki homo­seksualna dejanja oznacuje za grešna, homoseksualnost pa kot križ, ki ga mora posameznik nositi skozi življenje. Leta 2003 je bil sprejet dokument, v katerem politike poziva, naj glasujejo proti zako­nodaji, ki pravno ureja položaj istospolnih partnerskih zvez. Kako ste se kot gej po­cutili v Kongregaciji, ki je sprejela vrsto zelo negativno naravnanih stališc do gejev in lezbijk? V Kongregacijo sem vstopil leta 2003, vendar je bil dokument, ki ga omenjate, pripravljen že pred mojih prihodom. V njem nismo zgolj pozvali politikov, naj glasu­jejo proti zakonodaji o istospolnih partnerskih zvezah, pac pa smo jim to zapovedali. V tem vidim nehumanost Cerkve, ki posega v teme, ki sploh niso ekleziasticna vprašanja. Civilna istospolna par­tnerska razmerja nimajo nic sku­pnega s katoliško vero, z religijo kot tako, saj ne gre za vprašanje cerkvene poroke. Zame je to zlo­raba, ki si jo dovoljuje Cerkev. Kongregacija je izdala štiri doku­mente o homoseksualnosti in v njih navajamo povsem napacne razloge za obsojanje homoseksu­alnosti. Težava je v tem, da Cer­kev zanika homoseksualnost in jo stigmatizira, kot da bi bilo to ne­kaj, kar ne obstaja in o cemer sploh ne smemo govoriti. Dobro se spomnim sprejetja dokumenta leta 2005, ki je gejem prepovedal opravljanje duhovniškega poklica. Ceprav to ni bil dokument Kon­gregacije, smo ga v Kongregaciji morali potrditi, saj mora vsak vati­kanski dokument imeti našo potr­ditev. Zame je bil to trenutek veli­kega osebnega kon.ikta. Sprejetje tega dokumenta je bilo v popol­nem nasprotju z mojim osebnim razvojem: z znanjem o homose- Ampak enako velja za ženske. Tudi te ne smejo biti duhovnice. Da, a pri njih je interpretacija dru­gacna. Tudi ta interpretacije je sicer napacna. Ce recem zelo poe­nostavljeno: prepoved opravljanja duhovniškega poklica za ženske je pojasnjena z argumentom, da si Jezus ne želi žensk med duhovni­ki. Seveda je tovrstna argumenta­cija zgolj proizvod kulture dolo­cenega casa in jo je zato potrebno spremeniti. Ampak Cerkev meni, da je takšno razodetje. Pri homo­seksualnosti pa preprosto verjame­jo, da je ta proti naravi. Res je, da je interpretacija dolocenih delov Svetega pisma osnova za obsoja­nje homoseksualnosti, ampak te dele je potrebno na novo interpre­tirati, saj so posledica družbenih in kulturnih kontekstov, v katerih je besedilo nastajalo. Sveto pismo prav nic ne govori o dveh ženskah ali dveh moških, ki se imata rada in želita živeti skupaj. No, resnici na ljubo Sveto pismo o tem res nekaj rece: ljudje smo narejeni po božji podobi in bog je ljubezen. To je sporocilo Svetega pisma! Cetudi nekako sprejmem stališce, da je Sveto pismo proti homose­ksualnosti, bi to moralo veljati zgolj za tiste, ki so clani te Cer­kve. Aroganca Katoliške cerkve je torej v tem, da svojo dogmo vsi­ljuje celotnemu cloveštvu. Cerkev obsoja homoseksualnost, ker ima napacno predstavo o homoseksu­alnosti. Ta je še iz casa medikali­zacije in demonizacije homose­ksualnosti. Bi rekli, da je ta odpor do homoseksualno­sti vsaj v delu tudi projekcija lastnih težav s seksualnostjo in potlacenih seksualnih impulzov nekaterih predstavnikov Cerkve? Da, zagotovo je tako. Ne gre zgolj za vrsto duhovnikov, ki so še vedno »skrivajo v omari«, pac pa narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 INTERVJU je vse to tudi nekakšna psihološka posledica dejstva, da duhovniki živijo v zelo homosocialnem oko­lju, ki je hkrati izredno heteronor­mativno. Ker morajo skrivati svojo pravo identiteto, zacno sovražiti drugega, predvsem seveda tiste geje, ki živijo razkrito življenje in jim ni potrebno skrivati svoje ho­moseksualne identitete. To je psi­hološka težava pomembnega dela duhovšcine in z njo lahko pojasni­mo del homofobije v Cerkvi, s katero posamezniki poskušajo zašcititi sebe in svojo skupnost. Da, veliko duhovnikov je istospol­no usmerjenih. Kako si to razlagate? Zakaj je duhovšcina tako privlacna za homoseksualce? Je bila tudi za vas privlacna prav zato, ker ste cutili, da ste istospolno usmerjeni, a tega niste mogli sprejeti? Pomemben del življenja nisem sprejemal svoje homoseksualno­sti, ceprav sem vedel, da sem gej. A ko tega ne sprejemeš, po­stopoma zacneš verjeti, da sploh ni res. Vcasih so geji postajali duhovniki, ker je bila to za njih edina možnost, da so preživeli v izredno homofobicni družbi. Celibat je bil nacin skrivanja svoje spolne usmerjenosti, hkrati pa si lahko zasedel pomembne položaje znotraj katoliške druž­be. Menim tudi, da geji razvijejo neko posebno senzibilnost. Ker so mo­rali stoletja skrivati, so skozi svoje skrivanje razvili nekakšno senzi­bilnost, ki je posledica zelo težkih okolišcin, v katerih so se znašli. Cerkev je bila vedno prostor, kjer so to senzibilnost lahko realizirali, kjer so razvili metode za skrivanje svoje spolne usmerjenosti, a hkrati nekaj naredili iz sebe. Poleg tega je marsikateremu geju religija pri­vlacna. Iz svojih lastnih izkušenj vem, da je veliko gejevskih duhovnikov zelo dobrih duhovnikov. To so zelo altruisticni ljudje. Prav ta al­truizem so razvili kot posledico »skrivanja v omari«. Ce se ne mo­reš izraziti kot heteroseksualna vecina, potem zacneš sublimirati stvari, do katerih nimaš dostopa – na primer poroka in družina – in jih zacneš projicirati na drugacen nacin. Sam sem želel biti duhovnik. K temu, da sem skrival svojo homo­seksualnost, me je silila Cerkev. Sam tega nisem hotel. Ce clovek verjame v Boga, potem verjame, da ga je Bog poklical v duhovni­ško službo takega, kot je – torej tudi kot geja. Cerkev ima s tem res težave. Vsa ta panika okrog homoseksualnosti, pa tudi vpra­šanj spola in spolnosti … Cerkev bi morala vedeti, da po seksualni revoluciji preprosto ne moremo vec skrivati svoje seksualnosti, saj smo vendarle seksualna bijta. To ne velja zgolj za homoseksualne, pac pa tudi za heteroseksualne duhovnike. Težava je torej v celibatu. Da, to je zagotovo problem. Teža­va je v tem, da nam je prepreceno odprto in polno živeti svojo sek­sualnost. To je problem cerkvene doktrine o seksualnosti, s katero imajo težavo vsi verniki, ne zgolj duhovniki. Seksualna revolucija je bila izstop iz trdnjave puritanske­ga kršcanskega humanizma, am­pak Cerkev se na to ni odzvala in se v nicemer ni spremenila. Vsa ta družbena gibanja vidi kot ideolo­ška in si prizadeva k vracanju v stanje pred tem, ne vidi pa, da je bila seksualna revolucija pravza­prav odgovor na zlorabe, ki jih je izvajala Cerkev sama. Cerkev ni­koli ni uspela ponotranjiti lekcije, ki jo je prinesla moderna, zato zdaj panicno reagira, namesto da bi naprej razvijala potencial mo­derne. Ste bili razocarani, da zadnja sinoda o družini ni prinesla tako rekoc nobenih pomembnih sprememb v temah, ki jih je obravnavala? Zdelo se je, da papež s svoji­mi izjavami – zagotovo s trditvijo, kdo da je, da bi sodil gejem – napoveduje spre­membe. Vedel sem, da ta sinoda ne bo spremenila nicesar, ceprav so spremembe nujne, saj Cerkev brez stika z realnostjo preprosto ne more vec naprej. Res je, da sem v papežu Francišku videl ne­kaj upanja. Njegova izjava, kdo da je, da bi sodil geje, se je zdela pomembna sprememba, a vse bolj je postajalo jasno, da gre zgolj za dobro zvenec slogan za medije – in nic vec kot to. Ce namrec izreceš nekaj takega, potem bi moral že naslednji dan preklicati prepoved opravljanja duhovniške službe za homoseksualce, sa ta zakon pocne prav to: sodi delu cloveštva in mu prepoveduje opravljanje duhovniškega pokli­ca. Še vec: od Cerkve zahteva, da ugotovi, ali je kandidat za duhov­nika gej ali ne. To je preprosto smešno! Le kako lahko to preve­riš? Ce torej papeževa izjava ni zgolj kozmeticni popravek za malo bolj humano podobo Cer­kve, bi morali nemudoma odpra­viti ta zakon in se opraviciti. Cer­kev bi se morala opraviciti za zlo, ki ga je ta zakon ustvaril. Papež je bil moje upanje, a to upanje ima tudi svoje meje. Njegov odnos do homoseksual­nosti je zelo kompliciran. Ko je bil še nadškof v Buenos Airesu, je izjavil nekaj zelo negativnih stvari o gejih in lezbijkah. Za istospolne poroke je dejal, da so hudicev izum. Njegova izjava, da ne bo sodil gejem, je bila majhen popravek njegove hete­ronormativne mentalitete. Am­pak od sinode nisem pricakoval nicesar. Razkril sem se pred za­cetkom sinode, ker sem vedel, da ne bodo spremenili nicesar: sinoda je bila unicena, še pre-den se je zacela. Zakaj? Vprašanje homoseksualnosti so umaknili iz razprave oziroma so temu namenili zelo malo casa. To se je dalo razbrati tudi iz izjav, ki jih je dajal papež. Ko so ga spraše­vali, kaj bi sinoda lahko spremeni­la v razumevanju homoseksualcev, je vedno spremenil temo: zacel je govoriti o razvezah ali cem dru­gem. Papež je ugotovil, da tega vprašanja preprosto ne more od­preti. Ker je pragmaticni politik, se je pac zadovoljil s tem, da tega vprašanja ne more naceti. Poleg tega to tudi ni njegova priljubljena tema. Vedel je, da okrog sebe nima ljudi, ki bi bili njegovi zave­zniki glede tega vprašanja. Ampak ta papež zna poslušati in razumeti. Ce bi ob sebi imel ljudi, ki bi ga usmerili na to vprašanje, verja­ 34 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 Krzysztof in njegov partner Eduardo INTERVJU mem, da bi ga znal razumeti in tudi kaj spremeniti. Ker sem delal v Kongregaciji, sem vedel, da je bila homoseksu­alnost crtana s seznama razprav v sinodi. Uradno so sicer govorili, da je to ena od tem, ampak v re­snici o njej niso resno razpravlja­ li. Tudi v pripravljalnem doku­mentu za sinodo je moc videti, kako žaljivi so do homoseksual­cev. O meni kot o geju govorijo kot o problemu družine. Prepro­sto nimajo stika z realnostjo. Da­nes imamo veliko gejev, lezbijk, biseksualnih in transspolnih oseb, ki lahko polno živijo svoje življe­nje, ki lahko živijo življenje lju­bezni, so sprejeti v družini, imajo svoje družine in otroke, prispeva­jo k skupnemu dobremu in mnogi med njimi verujejo v boga, so del verskih skupnosti. Cerkev pa teh ljudi sploh ne naslavlja. To je ža­ljivo do našega dostojanstva. Cerkev o tej realnosti sploh ne želi govoriti – in to je problem. To je nehumano. Menim, da je zakljucni dokument sinode pravzaprav usmerjen proti otrokom, saj popolnoma spregle­da otroke v istospolnih družinah. Po eni strani govori o zašciti otrok, hkrati pa nic ne naredi za otroke, ki živijo ob istospolnih starših, ki jih imajo radi in skrbijo zanje. Ne gre jim za vse otroke, le za nekatere otroke. Cerkev vse bolj postaja nekakšna fundamen­talisticna sekta. Papež pravi, da moramo najprej raziskati družbeno realnost, pre-den oblikujemo doktrino. Ta sino­da je bila zato usmerjena proti papežu. In proti cloveštvu. Ima papež v Vatikanu na visokih pozicijah veliko nasprotnikov? Da, absolutno. Kongregacija za verski nauk, katere clan sem bil, je zagotovo institucija, ki aktivno deluje proti papežu. Kongregacija deluje kot komunisticna diktatura. In tako je v marsikaterem delu cerkve. Enako je bilo na univerzi, kjer sem pouceval. Tam si del sis­tema, za katerega veš, da je napa­cen, a ga vseeno podpiraš. Ko sem to spregledal, se je zacelo moje osebno trpljenje: sprevidel sem vse te laži in odsotnost stika z realnostjo. Kako je potem dozorela odlocitev, da se razkrijete kot gej? Moje celo življenje je bilo cakanje na ta trenutek. Ne zavestno, seve­da. Takrat sem se res pocutil, kot da bi bil izpušcen iz zapora. Cer­kev je bila moj Guantanamo. Sam sem si moral izkopati tunel, da sem lahko pobegnil. Ampak prvi korak moje osvoboditve ni bilo javno razkritje, pac pa razkritje pred samim seboj. Mislim, da je za cloveka, ki veruje in verjame v Cerkev, najtežje razkritje pred samim seboj. To zahteva veliko casa. Javno razkritje pa … hm, ko pomislim na to, me še vedno pre­vzamejo custva. Sploh ne vem, kako sem bil zmožen narediti ta korak. To se še vedno sprašujem. Kako sem zmogel to moc? Seveda sem se na to pripravljal. Ce hoceš pobegniti iz zapora, si moraš naj­prej skopati tunel do novega sve­ta, ki ga ne poznaš. Odlocitev za razkritje je zelo kompleksna: razmisliti moraš o vrsti osebnih in profesionalnih okolišcin. V mojem primeru je šlo tudi za ekleziasticna vprašanja. Za duhovnika je razkritje istospolne usmerjenosti kot samomor. Ne samo v profesionalnem smislu. To je tudi samomor tvojega doteda­njega življenja v homosocialnem okolju, ki je tvoje edino življenje. Vse moraš zaceti od zacetka – iz nic. Da, to je samomor, a je hkrati tudi novo rojstvo, osvoboditev. Zdaj se seveda sprašujem, zakaj tega nisem naredil že prej. Zakaj sem toliko casa izgubil v tem za­poru? Ste se zavedali, da boste z razkritjem izgu­bili vse, ali ste vendarle upali na boljši razplet? Vedel sem, da bom izgubil vse, saj svojo Cerkev dobro poznam. Upal sem, da bo papež vsaj želel govoriti z menoj. Ne zato, da bi ostal tam, samo zato, da bi me slišal. Ampak po drugi strani do­bro vem, kaj naredijo s tistimi du­hovniki, ki se razkrijejo – in pri tem ni pomembno, ali imajo par­tnerja ali ne. Cerkev ima danes narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 INTERVJU zaradi zakona iz leta 2005 tudi pravno osnovo, da te odstranijo. V tem zakonu tudi piše, da ne smeš promovirati gejevske kulture. To je tocno tak zakon, kot ga ima­jo v Putinovi Rusiji. Ko se razkri­ješ, razkritje razumejo kot promo­cijo homoseksualnosti, kot pro­mocijo necesa, kar je proti naravi. Da, vedel sem, da se po razkritju ne morem vec vrniti v to Cerkev. Izgubil sem svoje delo, svojo soci­alno varnost, svojo pozicijo. Jasno mi je bilo, da bom odstranjen. Pred tem torej niste bili razkriti pred vaši­mi kolegi v Cerkvi? No, nekaj jih je vedelo, a ne veli­ko. Ampak v osnovi sem bil precej izoliran v svojem procesu razmi­šljanja o razkritju. Ce v Cerkvi poveš, da si gej, te zacnejo »po­pravljati«. Iti moraš na terapijo in ne smeš nadaljevati svojega dela. Med cerkvami sicer obstajajo raz­like. Ponekod, na primer v Katalo­niji in v Nemciji, obstajajo cerkve­ne skupnostni, ki so bolj humane. V Nemciji obstaja vpliv protestan­tov, zato so tudi katoliki bolj tole­rantni, v Vatikanu pa bi moral biti skrit in se podvreci spreminjanju svoje spolne usmerjenosti. Na tak nacin nisem mogel nadaljevati svojega življenja. Ste se pred razkritjem s kom posvetovali ali je bil to vaš intimni proces in zgolj vaša odlocitev? Govoril sem z nekaj ljudmi, s ka­terimi je bilo mogoce o tem govo­riti. Ampak teh ni veliko. Moj proces je bilo zelo oseben proces. Veste, v Cerkvi je skorajda nemo­goce soociti ljudi s svojo homose­ksualnostjo. To je tudi zelo nevar­no. Ce se nekomu zaupaš, obstaja nevarnost, da te bo razkril pred drugimi, pred cerkveno skupno­stjo, ki je pravzaprav vse tvoje življenje. Papežu ste pred razkrijem poslali pismo. Kaj ste mu napisali? Vam je odgovoril? Ne, ni odgovoril. Morda me je klical, a tega ne vem. Po razkritju je moj telefon zvonil kar naprej in preprosto se nisem mogel odzvati na vsak klic. Moje pismo papežu je bilo zelo ostro. Vanj sem zlil vso svojo strast do Cerkve. Med drugim sem mu napisal, da ne mo­rem sprejeti ideje o odrešenju, ki je namenjeno zgolj heteroseksual­nim ljudem. Zapisal sem, da ce moja Cerkev namerava še naprej izkljucevati, zanemarjati in utišati spolne manjšine, potem moram tudi sam zanemariti svojo Cerkev. Vse to nima nobene zveze z razo­detjem v Svetem pismu. Gre zgolj za zmedo, ki jo povzroca Katoli­ška cerkev. Papežu sem napisal, da sem se odlocil razkriti, da je to moj protest proti tej ozkogledni skupnosti, ki je panicno in parano­icno zaprta za razpravo o homo­seksualnosti, zaprta je za soocenje z znanostjo, zaprta je za razume­vanje izkušenj LGBT oseb. Zapi­sal sem mu tudi nekaj stvari glede Cerkve na Poljskem in strahov glede tega, kaj se bo zgodilo z mojo družino po mojem razkritju. Žal so se nekateri strahovi uresni­cili: moja družina na Poljskem zdaj trpi zaradi mojega razkritja. Ste staršem povedali, da se boste razkrili? Da, sem. Zavedal sem se, kakšne posledice bo to imelo za mojo mamo, moje prijatelje, mojo dru­žino. Zdaj živim v Kataloniji in sem svoboden, oni pa še vedno trpijo zaradi mene. Kaj pa se jim dogaja? Otroci mojega brata so v solzah prišli iz šole, ker so jim sošolci rekli, da so bolni, tako kot je bo­lan njihov stric. Nekateri ljudje so prenehali govoriti z mojo mamo. Mama je imela pomembne funkci­je znotraj lokalne Cerkve, zdaj pa so jo na zelo nehuman nacin izoli­rali. Škof je vernike pozval, naj molijo zame, ker sem grešnik. Že skoraj dva meseca me vlacijo po poljskih medijih. Govorijo in piše­jo, da imam psihološke težave, da doživljam osebno krizo, da sem lažnivec, da sem nekdo, ki je uni­cil svojo družino. Nek duhovnik se je na televiziji javno spraševal, kako je ta nehumani clovek lahko kaj takega naredil svoji materi. A moja mama pravi: »Ne, jaz sem srecna, da je on srecen.« Vaša mama in brat vam torej nista odsve­tovala tega razkritja? Ne, oba sta me zelo podpirala. To je bilo prav neverjetno. Želim si, da bi vsak, ki je istospolno usmer­jen, imel družino, kot je moja. In da bi se družina na njihovo razkri­tje odzvala tako, kot se je moja. A ko pomislim, kaj je moji družini naredila poljska družba, ostanem brez besed. Moja družina je zdaj obsojena in izlocena, ceprav jih Cerkev poziva, naj bodo socutni. Moja mama pa jim odgovarja: »Ne, ne potrebujem socutja. Srec­na sem, da je on srecen.« Vse to pocno v imenu Boga. Kato­liška cerkev je homofobicna v imenu Boga! Vcasih sem verjel, da Katoliška cerkev s homoseksualci ne ravna tako nasilno, kot Islam­ska država, kjer jih ubijajo in ka­menjajo … ampak, veste kaj? Tudi mene so ubili. Psihološko so me ubili. Na fotogra.jah s tiskovne konference, kjer ste govorili o svojem razkritju in svetu predstavili svojega partnerja, izžarevate neverjetno sreco: na vašem obrazu je res izraz nekoga, ki je bil koncno izpušcen iz zapora. Kakšno vlogo je pri vašem razkri­tju odigral vaš partner? On je bil edina oseba, ki je sode­lovala z menoj v zadnjih fazah tega procesa. Bil je tisti, ki me je cakal na koncu tunela, ki je vodil iz zapora. Njegova prisotnost je bila odlocilnega pomena. Ne vem, kako bi se brez njega soocil s tr­pljenjem, strahom in nenazadnje zmedo, ki sem jo doživljal v Cer­kvi. On me je osvobodil vsega tega. Ampak odlocitev je bila moja. To je bila odlocitev, ki sem jo sprejel iz ljubezni. Za naju je bilo pomembno, da Cerkev ve, kdo sva in da zacne razmišljati o najini situaciji. V Cerkvi sem vsak dan poslušal, da homoseksualci niso sposobni ljubezni in da so zgolj obsedeni s spolnostjo. Z mojim partnerjem dokazujeva, da to ne drži. Prav s to fotogra.jo sva želela sporociti: glejte, to je ljube­zen. Ta fotogra.ja je tudi fotogra­.ja iz prihodnosti: duhovnik sku­paj s svojim možem. Ceprav ste v Cerkvi izgubili vse, svoje vere niste izgubili. Kaj pa Cerkev – še verjame­te vanjo? Z ekleziasticnega vidika ne locu­jemo med vero v Boga in Cerkvi­jo. Ampak ne moremo verovati v institucije. Cerkev kot institucijo obsojam zaradi njene homofobije, vendar dolgo Cerkve sploh nisem razumel kot institucije. Cerkev je skupnost, skupnost, ki odseva re­snico. Vse to vas sprašujem zato, ker poznam kar nekaj istospolno usmerjenih posamezni­kov in posameznic, ki so bili verniki, a so se odvrnili od vere in Cerkve zaradi njene­ga odnosa do homoseksualnosti … To se mi zdi zelo zdravo dejanje, saj je to znak, da ti ljudje niso ma­zohisti. Vaše sporocilo vernim gejem in lezbijkam je torej, naj gredo stran od Cerkve? (Smeh.) Ne, ne, nikakor ne. Želim reci samo, da razumem tiste, ki so odšli. Razumem tudi zelo agresiv­ne reakcije na Cerkev. Mislim, da imajo ti ljudje pravico do tega. Po drugi strani pa je v Cerkvi veliko istospolno usmerjenih posamezni­kov in posameznic, ki so v neka­kšnem stanju vegetacije: verjame­jo, da je Cerkev v svojem bistvu vendarle drugacna in cakajo, da se bo kaj spremenilo. Ampak jaz ni­mam vec casa cakati na ta dan … Intervju je bil prvic objavljen v Objektivu, sobotni prilogi Dnevnika, v decembru 2015. 36 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 Mladinska cvekalnica Mladinska cvekalnica je namenjena vsem LGBT mladim osebam, ki pogrešate dober cvek v dobri družbi. Poudarek je na ustvarjanju varnega okolja, izmenjavanju mnenj, izkušenj in medsebojni podpori pri razlicnih dilemah, s katerimi se soocamo v vsakdanjem življenju. Srecujemo se vsak drugi torek na Legebitri. Za vec informacij piši na info@legebitra.si ali poklici na 01 430 51 44. Vabljeni_e! Delovanje Mladinske cvekalnice omogoca Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Delovanje ter programe in projekte Društva informacijski center Legebitra sofinancirata: Študentska organizacija univerze v Ljubljani in Fundacija financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji - FIHO. KOMENTAR NIKOLAI JEFFS Gasilski leninizem v casu novih Stalingradov Tako rekoc skorajda cez noc se je spremenila vsebina porocil. Ne govorijo vec, koliko granat je padlo na posamezno vas ali mesto in v katero smer se premika fronta, temvec izpostavljajo število beguncev, ki bežijo pred voj­no. Vlada Republike Slovenije in Rdeci križ imata skupne tiskovne konfe­rence, na katerih vsakokrat razgaljata, koliko ljudi je preckalo mejo. Števil­ke narašcajo iz dneva v dan in iz tedna v teden. Ko bodo dovolj napihnje­ne, se bo lahko zaslužilo s humanitarno pomocjo in bo domace ljudstvo dovolj prestrašeno. In meja za begunce se bo zaprla, da ne bi prišlo do so­cialnega zloma. Ce se vam zgornji odstavek zdi znan, napacno sklepate, da gre za opis tre­nutne begunske krize, s katero se sooca Evropska unija. Opis je povzetek dogajanja iz sredine devetdesetih let in zadevala begunce iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Ne vem, kaj je bolj grozljivo, ali srh tovrstnega déjŕ vu, ali pa dejstvo, da bi lahko nekatera besedila iz zacetka devetdesetih let enostavno prenesel co­py-past v današnje dogajanje in ponovil akcije Urada za Intervencije (UZI), ki se je ob prelomu tisocletij mobiliziral in nastopil proti moralni paniki v zvezi z begunci. Jezik oblasti takratne depersonalizacije beguncev in begunk je dandanes skorajda nespremenjen. Govori se o “valu”, ki se “zgrinja” nad Slovenijo; o možnosti, da Slovenija dobi “novo pošiljko”. Poudarja se, da je vecina be­gunce zdrava, s cimer se vendarle daje vedeti, da so med begunci infekti, ki lahko okužijo narod ne samo etnicno, rasno in kulturno, temvec tudi biolo­ško. Kakor koli že, ljudje, ki defenzivno bežijo pred nasiljem, pred tisto dehu­manizacijo oziroma negativno esencializacijo in homogenizacijo, ki jih spremeni v tarce vojnih zlocincev, so pretvorjeni v amorfno, a ofenzivno maso drugosti, ki “nas” tako ali drugace ogroža, kajti val, ki se zgrinja, pra­viloma vse pod sabo potopi in uduši, mar ne? Spet se gremo igro številk. Medtem ko tole pišem, Radio Slovenijo poroca, da je v Slovenijo preko Hrvaške danes prispelo 600 beguncev, pricakujejo pa še kakšnih 1000. BBC World Service je povecal zastavek in pravi, da jih lahko v zelo kratkem casu pride 2000. Številke so pomembne. Ustvarijo obcutek nevtralne kvanti.kacije in videz nezainteresiranega in nekako objektivnega odnosa do vsakega tako depersonaliziranega begunca in be­gunke. V tej luci ne zbledi le individualna usoda vsakega begunca in be­gunke, temvec so porinjene v nepomembno kuliso prav tiste politicne, eko­nomske in vojne grozote, ki jim begunci želijo ubežati. Pesimisticen pogled na preteklost pravi, da je bilo vso delo zaman, bolj optimisticen pa, da bi bilo brez preteklih intervencij današnje stanje mno­go slabše. Kljub temu pa si je treba priznati, da se je zelo malo mobilizacij, aktivisticnih akcij in kampanj v teh desetletjih poslužilo strategije trajne vgradnje “pre.gurativne politike” v družbeno telo in njeno vsebino in da se je strukturni rasizem slovenske države, zacenši z drugim valom izbrisa iz leta 2004, samo še poglobil. Mnogokrat se je aktivizem žal prikazal kot disutopija, iz katere je bilo tre­ba šele zbežati v minimalno svobodo. Drugace receno, zelo redko je prišlo do stanja, ko bi sama notranja vsebina in struktura dolocene formacije traj­no vgradila takšno politiko, ki bi dejansko udejanjala vsaj nekatere znacil­nosti prihodnje emancipatorne družbe, v kateri želimo živeti. In ki bi bila, mimogrede, tudi uspešna v dejanjih svoje kolektivne samoobrambe. Zdi se, kot da je vsaka nova družbena in/ali politicna kriza sprožila konsti­tucijo uporne multitude povsem na novo. To je morda dobro, saj je vedno sveža konstitucija do neke mere onemogocala prevlado starešin, ki so po de.niciji za sabo imeli vec boja pred novo pridruženimi aktivisti in aktivist­kami. Je pa prav tako res, da se je ravno zaradi dolocene nezmožnosti mi­sliti kontinuiteto in krepitve pre.gurative politike iz akcije v akcijo, veliko­krat pokazalo, da je treba vedno znova odkrivati, kar je bilo že odkrito. Nadalje, v kolikor je domišljija eno izmed naših najmocnejših orožji, smo v svojem boju zelo prizanesljivi. Nikakor nocem omalovaževati dela vseh tistih, ki so sodelovali in še vedno sodelujejo v nedavni mobilizaciji za po­moc beguncem, toda kljub vsemu se mi zdi, da se je njihovo delo podredilo vnaprej znani koreogra.ji, po kateri je mobilizacija proti moralni paniki, vzponu rasizma do beguncev in represije nad njimi do neke mere predvi­dljiva in se je konstituirala okoli javnih miz, peticij, mednarodne skupšcine aktivistov in aktivistk, intervencije na terenu in demonstracije. Prav nic ni narobe s tem. A kljub vsemu se žal zdi, da je pri vsej stvari šlo tudi za pojavno obliko tistega, kar je nekdo na aktivisticni sceni nekoc poi­menoval “gasilski leninizem”. Skratka, gre za to, da ko izbruhne nova druž­bena kriza oziroma požar, se hitro konstituira avantgardna gasilska brigada, ki ta požar zacne gasiti in ga gasi, dokler nekje drugje ne izbruhne nov požar. Gašenje prvega opusti in odhiti k drugemu. Vlada nam nekaj, kar razumem kot spervertirano logiko Stalingrada. Zdi se, da se borimo za osvoboditev posameznih podrocij, ki pa po de.niciji ostajajo majhna: posamezen prostor tu, stavba tam, nekje kakšna ulica, morda kakšen kompleks, kakršna so Metelkova in Rog v Ljubljani, Inde v Kopru … Morda je ravno sedaj cas za novo protifašisticno fronto, ki bi se zoperstavljala tako fašizmu vsakdanjega življenja, ki smo ga mnogi prica, kakor tudi tistemu konsenzu, ki pravzaprav danes simbolno druži, ne pa razdvaja, tiste, ki zagovarjajo prihod beguncev, in one, ki se beguncem zoperstavljajo. Ce je kulturni rasizem slednjih jasen, je pri mnogih zagovornikih beguncev manj prezenten. Deluje po preprostem nacelu prekvali.kacije dolžnosti v dobrodelnost, po kateri je možnost bolj egalitarnih svetovnih odnosov onemogocena. Število beguncev, s katerim se Evropska unija trenutno soo­ca, je zanemarljivo s skorajda sedemdesetletno kalvarijo palestinskega ljud­stva. Posledica ameriško-angleške intervencije v Iraku je bila 2 milijona notranje razseljenih ljudi. Turcija ima vec kot 2 milijona beguncev iz Sirije, Libanon vec kot milijon … 80 odstotkov vseh migracij poteka med država­mi globalnega Juga. Tisti, ki so v mednarodnem begunskem »spektaklu« najglasnejši, EU in ZDA, pa z ustvarjanjem hrupa omogocajo, da se spre­gleda, kako neznatno je število sprejetih beguncev, in prepricajo domace prebivalstvo o njihovi gostoljubni vecvrednosti nasproti vsem drugim go­stiteljem na Jugu. 38 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 KOMENTAR IVA JEVTIC Kako sem brala kot otrok Kot otrok sem bila tako osamljena, da nisem imela niti namišljenega prijatelja. V sedmem razredu sem dobila svojega prvega tovariša, svoje­ga psa Lana, ves cas pa sem veliko brala, predvsem o psih: bila sem pol volcji otrok pol knjižni molj. Prebirala sem knjige kot so Ovcar Runo, Lassie se vraca, Klic divjine, najraje pa sem imela Belega ocnjaka. Mo­can vtis je pustila še ena knjiga Jacka Londona, naslov se je v hrvaškem prevodu glasil Ljudi ponora, People of the Abyss. V njej se je Jack Lon­don v preobleki podal v viktorijanske ubožnice in popisal vso grozo življenja revežev v Londonu. Njena klavstrofobija je popolno nasprotje odprte divjine njegovih del o volkovih in psih. Prav ta tesnoba civiliza­cije, ali še bolje, civilizacijskega procesa, je rdeca nit vseh otroških del, ki so mi pri srcu. Kako si drugace razložiti car Pike Nogavicke, ki se ni nikoli naucila spati drugace kot z nogami na vzglavniku? Ali Dahlovih odvratnih re­ceptov, recimo za smrkljev sok … Norbert Elias v Procesu civiliziranja zapiše, da je etiketa v petnajstem stoletju narekovala zgolj to, da si nosa ni vljudno obrisati z roko, »v kateri držiš meso«. V šestnajstem stoletju je napredovala do robckov, a še to zgolj pri bogatih: medtem ko si »preprosti ljudje brišejo nos brez robckov, je za mešcanstvo zna­cilno, da si ga brišejo v rokav. Bogataši, po drugi strani, imajo v žepih robcke: ce torej za moža pravimo, da je bogat, to pomeni, da si nosa ne briše v rokav«. V osemnajstem stoletju si nos brišejo v rokav le še otroci: »Pazite, da si nosa ne obrišete s prsti ali pa v rokav, kot otroci; obrišite ga v robcek in potem ne glejte vanj«. Po Eliasu je proces civiliziranja zgodovinski proces, ki ob razvoju cen­tralne oblasti nekje od srednjega veka dalje z uravnavanjem razlicnih vidikov cloveškega vedenja, recimo telesnih funkcij, oblacenja ali hra­njenja, vodi k vedno vecji samodisciplini pri izražanju afektov. Skozi obcutke sramu, gnusa in temu ustrezne tesnobe pelje k ponotranjenju družbenih norm in k postopnemu oblikovanju tega, kar bi lahko poi­menovali superego. V knjigah za otroke so glavni junaki pogosto izvzeti iz civilizacijskega procesa: ne prihajajo od nikoder in se ne spreminjajo v nic; sirote so, njihovi starši so odsotni, ali pa kot da jih ni; v resnici so izvzeti iz sveta odraslih. Ljuba kroglica pregelk, nikdar nocem biti velk! Ceprav so liki, ki nas navdušujejo, so obenem tisti, ki jih moramo zapustiti – nekje ob strani je vedno melanholicen otrok, ki bo dokoncal dolgocasno delo odrašca­nja. V Piki Nogavicki, na primer, sta to Anica in Tomaž, ki se ju spo­mnim z veliko manj topline kot gospoda Ficka ali konja. Vcasih je staticen junak, drugic cas: ena mojih najljubših knjig iz otro­štva je delo Marka Twaina, Jenki na dvoru kralja Arturja. Glavni junak, Hank Morgan, je inženir iz Connecticuta, ki se po udarcu v glavo iz devetnajstega stoletja prebudi v srednjeveški Angliji, domnevno v še-stem stoletju, na dvoru kralja Arturja. Domacini ga želijo skuriti na gr­madi, vendar datum njegovega sežiga sovpada s soncnim mrkom iz leta 528, o katerem je Hank nekoc že bral. Hank preprica lahkoverne pre­bivalce, da bo s carovnimi mocmi ugasnil sonce, ce ga ne pustijo pri življenju. Po soncnem mrku ga izpustijo in postane kraljev pomocnik. Poleg pomanjkanja omike, takega, ki smo ga danes vajeni le še pri otro­cih, odlikujeta Arturjeve podanike tudi neverjetna domišljija in lahko­vernost: pripravljeni so verjeti karkoli. Hank se nekoc v želji po vite­ških dogodivšcinah s svojo spremljevalko Sandy odpravi osvoboditi princese, ki jih ima v ujetništvu zlobni velikan. Vendar pa ni velikanov grad nic drugega kot staja, v kateri zadovoljno pogrkavajo svinje. Vsaj tako pravi Hank, vendar pa srednjeveška Sandy namesto staje jasno vidi grad in namesto svinj princese – Hank je pac zaklet. Sandy na lju­bo Hanku »osvobodi« princese, ki jih nato z veliko težavo odženejo domov: »Ob veceru smo pripeljali svinje domov, vsaj vecino. Manjkale so princesa Nerovanska iz Morganora in dve dami iz njenega sprem­stva, gospodicni Angela Bohun in Helena Courtemainska; prva je bila mlada crna svinja z belo zvezdo na celu, druga pa rjava s tenkimi noga­mi in šepavo sprednjo kraco.« Hank je edini odrasel v svetu otrok. Zmožnost preobrazbe, ki jo omogoca bujna domišljija, pa ni znacilna samo za cloveški svet: Snoopy, junak stripovske serije Peanuts, si pogo­sto domišlja, da je nekdo drug, recimo divja žival, leopard, tiger, sever­ni medved, beloglavi orel, ptica. Rece: »Joj, lepo bi bilo biti ptica! Ce ti ni všec, kjer si, enostavno – odletiš! In potem, ko ti tudi tam ni všec, ponovno – odletiš!« Seveda Snoopy sploh ne dvomi, da bo enkrat, ko bo nekje, tudi tam dolgcas. Zanima ga predvsem letenje, pobeg, hitrost. Deleuze in Guattari v Kafki opišeta hitrost kot postajanje, ki ni »ne ra­zvoj ne evolucija«. Potrebno je biti »kot taksi, kot cakalna vrsta, ozko grlo, zastoj, rdeca in zelena luc, rahla paranoja, težaven odnos s polici­jo. Biti abstraktna in prekinjena crta, cicka cacka, ki pobegne vmes«. Ta vmes je svet ciste intenzivnosti, kjer tok vsebine uhaja obliki in izrazu, ki jo urejata. Snoopy ni ne pes ne ptica, temvec hibrid, pol pes pol do­mišljija. Ko beremo, torej uhajamo, a ne eskapisticno, uhajamo sebi in postajamo. Nismo od nikoder in ne gremo nikamor, nismo ne tu ne tam, ne prej ne potem, temvec vmes. Ko beremo, smo kot junaki otro­ških knjig. V kitajski pravljici Carovni copic decek s copicem prebudi v življenje vse, kar nariše, ptice, ribe, plug, motiko. Dolgo sem bila prepricana, da so deckove stvaritve oživele zgolj, ce je izpustil podrobnost ali dve, pero, recimo, ali lusko. Ko sem pozneje ponovno brala pravljico, sem ugoto­vila, da so stvari preprosto oživele same od sebe. V spominu sem tako poustvarila neki manko, ki pa je bil moj manko – in morda sploh pred­pogoj, da nekaj v tebi oživi. Prepricana sem, da sem kot otrok brala bolje kot berem danes, saj nisem trpela od tesnobe biti nekdo ali od strahu ne biti nic. Nisem se bala vmes. narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 REGGAE IZAK KOŠIR ENA LJUBEZEN, LE DOKLER NI HOMOSEKSUALNA One Love je skladba Boba Marleyja, ki jo najbrž poznate domala vsi. Ena ljubezen vabi, da se vsi združimo in pocutimo dobro. Reggae glasba stereotipno velja za pomirju­joco, miroljubno in primerno za poslušanje ob kajenju dolocene zelene rastline. Subkul­tura rastafarijancev je v prejšnjem stoletju preplavila tudi zahodni svet, za rastafarijance pa prav tako stereotipno veljajo enake ozna­ke, da so umirjeni, miroljubni in tolerantni. A v reggae glasbi in rastafarijanskem gibanju ni vse tako rožnato. Za rožnato barvo pravza­prav sploh ni prostora. Kam so torej izginila vsa družbe­no ozavešcena besedila Boba Mar­leyja in Petra Tosha? Sodobni iz­vajalci reggae glasbe, kot je Ca­pleton, so imeli celo hite, kjer so javno ne zgolj poniževali LGBT­populacijo, temvec celo pozivali k pobijanju. Dober primer je sklad­ba More Prophet, kjer besedilo pra­ vi: »Shoulda know seh Capleton bun battyman, Dem same .re apply to di lesbian, All boogaman and sodomites . get killed.« V tekstu Capleton pozi­va k sežiganju in pobijanju lezbijk in gejev, ki jih žaljivo imenuje »battyman«, »boogaman« in so­domiti. Nic drugacnih pozivov ne najdemo pri hitu iz devetdese­tih Boom Bye Bye Buja Bantona, grammyjevega nominiranca, ki je na jamajških glasbenih lestvicah po singlih na 1. mestu prehitel celo Marleyja. Banton se je sicer pozneje v svoji karieri pridružil kampanji Stop Murder Music, kjer se je obvezal in javno zavzel, da bo spoštoval pravice LGBT-oseb, da bi te lahko živele brez strahu pred nasiljem. Nekateri njegovi glasbe­ni kolegi so sicer dvomili v njego­vo iskrenost in tudi javno poveda­li, da glasbenik najbrž ni želel ogroziti svoje celotne kariere za­radi ene pesmi, kar pa ne pomeni, da je dejansko spremenil svoja homofobna stališca. Vseeno pa je to pred nekaj leti sprožilo val re­ggae izvajalcev, kot sta tudi Beenie Man in Sizzla, ki so podpisali omenjeno deklaracijo, saj so glas­beni festivali in koncertni organi­zatorji zaradi pritiska skupin za pravice LGBT-oseb zaceli odpove­dovati nastope spornih glasbeni­kov. Škoda oziroma skupna izguba je znašala pet milijonov ameriških dolarjev. Na Jamajki so bili na­mrec napadi na LGBT-osebe ve­dno problem, še vedno pa so v veljavi zakoni, ki kaznujejo spolne odnose med osebama istega spola. Ti so tam ostali še iz casov britan­ske kolonizacije. Odrašcanje v homofobni družbi na Jamajki Od izida in komercialnega uspeha pesmi Boom Bye Bye so na Jamajki v zgodnjih devetdesetih dejansko zabeležili porast homofobnega nasilja. Ceprav se ne ve, kaj je bilo prej – glasba ali nasilje – je mora­la jamajška policija veckrat posre­dovati, ko so se obiskovalci po koncertih lotili ljudi, za katere so zgolj sumili, da bi lahko bili ho­moseksualci. Britanski reggae glas­benik Vincent Nap je v pogovoru za revijo Time pred leti izjavil, da od njih ne moremo pricakovati, da kar cez noc spremenijo svoja stali­šca, saj so na Jamajki odrašcali v homofobni družbi, in da prav tako ne morejo kar odkorakati stran od svoje vere. Nekateri glasbeni poznavalci so sicer mnenja, da problem pravza­prav tici v podzvrsti tega glasbe­nega žanra, ki se imenuje dancehall. V njej je dalec najvec odprte ho­mofobije, ceprav se mnogi zago­vorniki miroljubnosti reggae glas­be branijo, da je homofobija res del dancehalla, vendar zgolj to – del, in da ne velja za celotno pod­zvrst. Eden od tistih, ki se za ob­racunavanje s homoseksualci v svojih besedilih nikoli ni želel opraviciti, je Beenie Man, tako imenovani »kralj dancehalla«, ki je leta 2002 posnel celo duet z Janet Jackson. Javno opravicilo mu je uspelo šele pred tremi leti, ko je izjavil, da spoštuje vse ljudi ne glede na njihovo veroizpoved, barvo kože ali spolno usmerje­nost. A v enem od poznejših in­tervjujev je svoje besede kaj hitro pojedel, saj je zatrdil, da se nikoli ni opravicil, temvec je zgolj hotel, da ga ljudje ne obsojajo in pustijo pri miru. Proti legalizaciji istospolnih partnerstev V svojih besedilih je odkrito ho­mofoben še en svetovno znan predstavnik reggae/dancehall glas­be – Shabba Ranks, ki se ga morda spomnite po MTV-hitu iz devet­desetih Mr. Loverman. Tudi on je zavrnil podpis pod Reggae Compas­sion Act, ki glasbenike poziva k toleranci do LGBT-oseb. Na sple­tu lahko najdete številne peticije, ki homofobne reggae izvajalce pozivajo, naj prevzamejo odgo­vornost za nasilje nad jamajško LGBT-populacijo, saj imajo kot medijske osebnosti velik vpliv na družbo. Na Jamajki je homoseksualnost še vedno velika stigma. Sodec po raziskavi iz leta 2008, kar 96 od­ 40 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 Capleton Buju Banton Shabba Ranks REGGAE Beenie Man stotkov Jamajcanov nasprotuje legalizaciji istospolne partnerske skupnosti, 70 odstotkov pa meni, da homoseksualci niso upraviceni do enakih pravic kot heteroseksu­alci. Jamajka sicer velja za eno od najbolj homofobnih držav na sve­tu, jamajška mladina pa reggae glasbenike, ki s svojimi hujskaški­mi besedili prispevajo še k doda­tnemu nasilju nad LGBT-populaci­jo, množicno idolizira. V svojih tekstih geje žaljivo oznacujejo kot batty boys (pasivne decke) in celo pozivajo k nasilju nad njimi, v najradikalnejših primerih celo k ubijanju. Po podatkih iz leta 2005 je bilo med letoma 1997 in 2004 na Jamajki umorjenih najmanj 30 homoseksualcev. Medijsko znanih je tudi vec novejših primerov. Pred petimi leti (natancneje 28. februarja 2011) so v Kingstonu našli posiljenega in umorjenega geja, ki so mu neznanci prerezali vrat, decembra istega leta je bil do smrti zaboden komaj 26-letni ge­jevski aktivist. Julija 2013 je bila brutalno umorjena Dwayne Jones, transspolna oseba, ki so jo nasilne­ži – potem, ko so ugotovili, da je »v resnici« moški – pretepli, zabo­dli z nožem, ustrelili in se ceznjo zapeljali z avtomobilom. Najbrž najbolj znan pa je jamajški primer iz leta 2004, ko je oce tolpo nasil­nežev spodbujal, naj pretepejo njegovega najstniškega sina, za katerega je sumil, da je gej. Price dogodka pravijo, da je oce vse skupaj spremljal z nasmeškom. Na Jamajki ocitno velja pravilo: Ena ljubezen, le dokler ni homo­seksualna. Bob Marley pa se naj­brž obraca v grobu. KNJIGA ANDREJ ZAVRL Vse dam, vse dam … za pet minut slave Nejc Rek - Neyo, Prepovedano: gej razkrinkal slovensko sceno, Alpemedia, 2014. Prvenec Nejca Reka - Neya nam predstavi odnose, kjer te ljubimec pretepa, mece na cesto, a ti rineš nazaj k njemu. Ljubosumnost prera­ste v sovražnost, širjenje zlonamer­nih govoric in nasilje. Ljudje so sla­bi, zavistni in opravljivi. Jasno je, da popolnega neznanca že na prvem zmenku vprašaš, ali bi bil tvoj fant. Cele dneve visiš na spletu in išceš zmenke, potem pa se pritožuješ nad drugimi, ki pocno isto. Zagovarjaš varno spolnost, a pri fantu, ki ga poznaš že cela dva dneva, zašcita ni potrebna. In potem je veliko seksa, toda opisi so naštancani eden za drugim, srecanja pa so si zelo nedo­miselno podobna; ceprav se veliko zgodi, je na koncu vse skupaj utruja­joce in dolgocasno. Imajo pa avtor­jevi seksualni partnerji velike tice. To je ta scena in to je to razkrinka­nje. Skratka, Rekova knjiga potrdi vse, kar homofobi vedo že od Mojzesa naprej: gejevski odnosi so en sam izkorišcevalski seks, nasilje, alkohol in droge. Morda bi se kdo vprašal, zakaj se vse to dogaja ravno njemu? Toda naš pripovedovalec ni nic kriv, nic ni kriv, nic kriv …. In tako caka­mo in cakamo: kdaj bo nastopil tre­nutek premisleka teh globokih dram, ki so v resnici samo telenove­le? Kdaj bo prišlo do premika? Am­pak zdaj moraliziramo, ko pa bi morali biti srecni, da nam sama »medijska osebnost« (kot se avtor imenuje) ponuja tako neposreden vpogled v svojo zasebnost. Prepovedano naj bi bila sicer avtobio­gra.ja, a pripoved v postmoderni­sticnem smislu brisanja meja med dejstvi in literaturo sem in tja uide v rahla pretiravanja in .kcijo, kar av­tor še podkrepi z rabo precej nena­vadnih psevdonimov. Vendar tu ni, da bi clovek obupoval, saj je zao­krožila že dobra novica: avtor piše nadaljevanje. Ocena: non plus ultra ALEŠ ZOBEC Zvocnost in telesnost Milan Šelj, Gradim gradove, ŠKUC – Lambda, 2015. Gradim gradove je tretja pesniška zbir­ka (po Darilu [2006] in Kristalih soli [2010]) kraško-londonskega pesnika Milana Šelja. Potem ko v prvi pesmi zajaha Pegaza, nam v štirih poglav­jih prinese še 70 pesmi, vecinoma v slovenšcini, nekaj pa tudi v anglešci­ni. Pesnik že v naslovu prve pesmi po­kaže, da bistvo njegove poezije ni samo v skladanju (slovarskih in osebnih) pomenov besed v nenava­dne zveze, temvec tudi v poslušanju glasbe besed. Pesniško zbirko na­mrec preveva pesnikovo igranje z zvocno podobo jezika, saj soposta­vlja zvocno slicne besede, zacenši z gazecim pegazom (Pegaz pa gazi). Avtor ne piše v stalnih kiticnih ali pesemskih oblikah, vendar pa se pogosto poslužuje tudi polnih, rima­nih stikov – tako je zbirka pogosto zapisana v »zlogih za ritem in ples«. Na kratko: Šeljeva poezija je (zave­stno) igriva in sproža ugodje. Pa ne le zaradi zvocnih igrarij, marvec tudi zaradi telesne, eroticne motivi­ke. Kaj je za lirski subjekt pomemb­nejše – igranje z besedami ali telesi? Kakor kdaj – ce hodiš »po svetu brez svincnika v žepu«, morda sle­dnje, a vendar nam pesnik pove, da »se izreceno zveže meseno z ustvar­jenim v sinestezijo«. Med zvocnim in telesnim stikom vsaj z vidika po­membnosti, ki jima jo Šelj pripisuje, tako ni pomembnejše razlike. Sta pa pesnjenje in telesnost v zvezi, saj pesnik za pesem potrebuje utrip svobodnega telesa, »skelenje po koži razlitega semena«. Zbirka se konca s suspenzom in – ponovno – Pegazom, saj Šeljeva (pesniška) pot, ce si dopustim še zadnjo pomensko interpretacijo pesmi, še ni koncana – kot pravi, »se iskanje izvirov ne neha«. Ocena ..... MATEJ REPIC Težave sodobne kritike Joël Dicker, Resnica o aferi Harry Quebert, prevedla Alenka Moder Saje, Mladinska knjiga 2015. Dolgo pricakovani roman, ki ga kritiki v tujini slavijo kot že dolgo nobenega, je koncno preveden tudi v slovenšcino. Roman Joëla Dicker­ja, ki v tujini, sploh v frankofonskih državah posega po številnih presti­žnih literarnih nagradah in ki se za namecek in veselje založb prodaja še v vecmilijonski nakladi, je bil tudi pri nas (razumljivo) mocno oglaše­van. Številne recenzije so bile tudi pri nas polne primerjav Dickerja z Danom Brownom, njegov triler pa je za mnoge tisto, kar smo cakali vse od Larssonove trilogije Millenium. Pa vendar, v branju za moje pojme ci­sto obicajnega trilerja, ki slogovno komajda preseže kakšno Danielle Steel ali detektivsko Enid Blyton, ne vidim nikakršne dodane vrednosti, ki bi odtehtala priporocitev romana. Ce kaj, potem v njem vidim vse to, kar lahko ocitamo današnji literarni kritiki, ki vse prevec hitro pade na limanice »recepture« postmoderne­ga romana. Le zato, ker roman vse­buje nekaj postmodernisticnih na­stavkov, kot so roman v romanu, avtorjevo pisanje o drugem avtorju, za cigar se kasneje izkaže, da ni avtor, zamenjava sloga in pripove­dovalcev, itd. ... vse to še ni garanci­ja za dober roman. Vsekakor pa olajša delo mnogim izšolanim lite­rarnim komparativistom. Sicer pa, kako že pravijo, mar ni sodobni slog le novinarsko pisanje? Kdo bi jim potemtakem lahko resno zameril? Ocena . ANDREJ ZAVRL Od Zasipa pri Bledu do sebe (z vmesnim ovinkom okrog sveta) Valerij Zupan Val, Pegasta sova, samozaložba, 2015. V prvencu Valerija Zupana Vala je med mnogimi citati tudi daljši nave­dek Renate Salecl, ki med drugim pravi: »Bistveno pri vodnikih za samopomoc je, da ocitno ne deluje­jo.« To je kljuc. Pegasta sova je na­mrec avtobiografski zapis, ki nam da vpogled v stanje in delovanje clove­ka, ki je globoko veren – njegova vera pa je novodobna duhovnost. V iskanju sebe in ljubezni se pripove­dovalec zateka k razlicnim izrekom za (samo)tolažbo, pretokom energij, angelskim kartam (od katerih vsaka lahko pomeni vse, clovek v stiski pa je gnetljivo blago), psihološki astro­logiji, avram, vibracijam, angelom in sporocilom iz vesolja. Nakljucij ni, tudi problemov ni, so le izzivi. Vse se zgodi z namenom – kar postane še posebej ironicno, ko mu isto rece ženska, ki ga prepricuje, da jo je spoznal z namenom, da ga ozdravi homoseksualnosti. Cetudi gre pri­povedovalec na konec sveta, ostaja izgubljen na istem mestu, dokler ne izstopi iz tega vrtinca iskanja, ki ni (in ne more biti) nikoli koncano; vedno je še ena delavnica, še en prirocnik, še ena terapija – da te naredi še bolj nezadovoljnega in nesrecnega. Enako velja za iskanje partnerja. Tako nas nic ne preseneti, da pripovedovalec hodi v seks klu­be, potem pa se mu gabi, kar tam vidi. In gre spet. Pripoved je postavljena v okvir 10­dnevne meditacijske delavnice, kjer na plan privrejo misli in spomini na dogodke, ki so pripovedovalca za­znamovali, dodan pa je še epilog o šrilanških pripetljajih, kjer je knjiga nastala. Avtor sem in tja uporabi dobrodošlo ironijo (kako boš medi­tiral, ce je v skupini privlacen fant? in kako, ce drugi glasno cmokajo in prežvekujejo? namesto za duhovno delavnico je denar bolje porabiti za obisk savne) in duhovite opise no­tranjih obcutij, ko se kaj lepega zgo­ di in zaigrajo vse nebeške orgle. Ocena: sporoci naj jo vesolje 42 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 ALEŠ ZOBEC Biblicno in/ali seksualno Ralf König: Prototip, prevedla Anja Golob, Zavod VigeVageKnjige, 2014; Super paradiž, prevedel Milan Štefe, ŠKUC – Lambda, 2015. Ceprav kultni nemški stripar Ralf König, prejemnik številnih medna­rodnih nagrad za svoje umetniško delo, za splošno javnost, ki je leta 2012 obiskala 28. festival gejevske­ga in lezbicnega (danes LGBT) .lma in si ogledala Praunheimov doku­mentarni portret Kralja stripov, ni kakšen obskurum, je po vec kot 30 letih ustvarjanja doživel prevoda dveh stripov tudi v slovenšcino. Najprej prvi del trilogije (v barvah) Prototip (ki mu sledijo Arhetip in Anti-tip), v katerem vzame avtor v svojem gra.cno tipicnem in humornem slogu v obdelavo najusodnejši niz dogodkov v kršcanskem imaginariju – pocetek sveta in padec cloveka pod izvirnim grehom. A Königovo­vo stvarjenje in padec nista zapisa­na, da bi naložila bralstvu breme neskoncne krivde in tesnobe. Stripar odvrže navlako razlagalcev (in raz­lagalk) Biblije in postavi prizore v docela komicno konstelacijo, ki – upam – tudi castilcem in castilkam oltarja pokaže drugo plat medalje s krivdo in neskoncnim dolgom na eni strani. V casu parade ponosa 2015 pa je izšel še en Königov (crno-beli) pa­radiž, ki tematizira neskoncne dra­me, vcasih tudi žajfe gejevskega življenja – od lahkotnih fukaških do tistih cisto pravih HIV-astih, v kate­re se zapletejo Königovi junaki. Njegovi liki so pretirani, a ne never­jetni, so karikirani, a ne delujejo trapasto. Pravzaprav so navkljub vsemu zelo življenjski in nagovarja­joci. Da bi nagovorili tudi tiste, ki jih še niste spoznali, se brezplacni izvodi odlicne »publikacije« – vsaj v casu pisanja recenzije – lahko dobi­jo na razlicnih lgbt-prijaznih me­stih. Ocena ..... ..... + Ne spreglejte Založba Modrijan, bržkone najbolj lgbt-prijazna nelgbt-založba na Slo­venskem, je izdala slovenski prevod kratke zgodbe ameriške pisateljice Annie Proulx Gora Brokeback iz leta 1997, na osnovi katere je bil leta 2005 posnet znameniti .lm o geje­vski ljubezni med dvema kavboje­ma. Deset let po .lmu se splaca pre­brati še knjigo. Pri Modrijanu je izšel tudi prevod kratkih zgodb Luisa Negróna Okru­tni svet, ki s svojo neposrednostjo zadane bralca neposredno v ... no, boste videli. Pripravite robcke. (Pa ne nujno za solze.) Zavod za kulturo raznolikosti Open je izdal zbornik Pravni položaj istospol­nih partnerstev in starševstva v Sloveniji, prvi sistematicni pregled sistemske diskriminacije istospolnih parov in družin v slovenski zakonodaji, ki ga je uredila Barbara Rajgelj. Ceprav je namenjen predvsem strokovni jav­nosti, vam ga priporocamo v branje zaradi boljšega zavedanja, kje vse nas država diskriminira. KNJIGA Kup novih knjig je izšlo tudi pri »domaci« založbi Lambda. Med drugimi je Brane Mozetic izdal svo­jo drugo otroško slikanico Prva ljube­zen, ki spregovori o custveni naveza­nosti dveh deckov v vrtcu. Ne spre­glejte tudi zbornika Grmade, parade in molk, ki ga je prav tako uredil Brane Mozetic in prinaša prispevke k »ne­heteroseksualni zgodovini Sloveni­je«. Pri Lambdi je izšel tudi roman Vesne Lemaic Kokoška in ptici. Ta re.ektira dogajanje okrog gibanja 15o, ki je zasedlo plošcad pred bor­zo in se za šest mesecev utaborilo v kampu Bojza. Vse nove knjige zbir­ke Lambda si lahko ogledate na www.skuc.org/index. php?show=knjige. Nova knjiga je izšla tudi pri društvu DIH. Boštjan Mlakar je spisal nada­ljevanje svojega prvenca o spolnosti, spolno prenesljivih okužbah in var­nem seksu 70 odtenkov mavricne ali Brez nagobcnika o seksu. Naslov pove vse. Ne spreglejte pa tudi drobne knjiži­ce Gregorja Brdnika Skozi rožnata ocala, ki je izšla pri Mladinskem kul­turnem centru Maribor. V njej so zbrane osebne zgodbe ljudi z izku­šnjo homofobije. Tudi pri Vizibiliji so izšle tri nove knjige. Nataša Velikonja je izdala svojo peto pesniško zbirko Ostani, ki je bila nominirana tudi za Veroniki­no nagrado 2015, Nina Dragicevic je izdala prozni prvenec Kdo ima druge skrbi, Urška Sterle pa satiricni roman Dnevnik dvornega norca, ki je satiricni pretres aktualnega casa, ki je ves cas v casu krize. Vse nove knjige zbirke Vizibilija si lakho ogledate na www.ljudmila.org/lesbo/ vizibilija. CETRTKOVI DIALOGI Cetrtkovi dialogi so redna srecanja ob cetrtkih zvecer na Legebitri, kjer na razlicne nacine (okrogle mize, .lm­ske projekcije, predavanja, delavnice, družabna sreca­nja) razpravljajo o življenju s HIV/aidsom in o zdravju v širšem smislu. Srecanja potekajo vsak cetrtek ob 20.00 na sedežu društva. Vec informacij najdete na: www.facebook/cetrtkovi.dialogi narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 PLOŠCA PLOŠCE POSLUŠA ANAMARIJA ŠPORCIC . JANIS. Conchita – Conchita Še pomnite, tovarišice, kako so se nam naježile prav vse dlake, ko je bradata kraljica evrovizijskih src pred letom in pol zlato zasijala na odru in s svojim impresivnim vo­kalom ter bondovsko balado Rise Like a Phoenix gladko pometla s konkurenco? Gospodicna Wurst se ni odlocila na hitro skupaj zme­tati plošce priredb drugih div, temvec je ob pomoci celega bata­ljona tekstopiscev in glasbenih ustvarjalcev v letu dni pripravila svoj debitantski album. Rezultat pa na žalost ni bistveno drugacen. Himna združene in enakopravne Evrope tudi danes zveni tako cu­dovito, udarno in hkrati solze iz­vabljajoce kot tiste usodne noci na Danskem, zaradi cesar bo bržkone pristala med zimzelenimi popev­kami. Vendar pa preostanek plo­šce ne ponuja nobene castivredne tekmice. Album sicer postreže z žanrsko raznolikostjo (manjkati seveda ne smejo power balade in klišejski evropop, pa elektronske/ plesne viže in podobne ziherašci­ne), vendar pa poslušalec mocno pogreša bolj izrazito rdeco nit. Conchitinim vokalnim sposobno­stim ne gre oporekati, se je pa kljub njenemu prepricljivemu na­stopu in obcasni sporocilni globini težko znebiti obcutka, da smo vse skupaj že nekje slišali, in to v bolj domišljenih razlicicah. Ocena ... Peaches – Rub Kanadcanka Peaches nam je pred leti odzvanjala v ušesih predvsem po zaslugi kontroverznega koma­da Fuck The Pain Away in zlogla­snega uvodnega »sucking on my titties like you wanted me«. Njeno dol­go kariero zaznamuje (metaforic­no in dobesedno) glasno ukvarja­nje s spolom, spolno identiteto in izrazom, queer politikami ter fe­minizmom. Posledicno so njeni komadi nekoc predstavljali pravo revolucijo in brco v jajca patriar­halni družbi in marsikdo (npr. do-ticen gospod, ki se na smrt boji »teorije spola«, karkoli že to je) v Peaches še vedno vidi šokantno in pretirano vulgarno decvo, pred katere kvarnimi vplivi je potrebno zašcititi naše otroke. V resnici pa se je realnost v zadnjih petnajstih letih verjetno spremenila bolj kot pa Peaches in njena glasba. Di­rekt-v-žilo besedila, kakršnih smo pri Peaches vajeni, bi bila v casu pred pobegom zgoraj omenjenih tematik iz akademskih krogov v splošno javnost verjetno bolj efek­tivna, ceprav se med drugim ukvarjajo tudi z zelo sodobnimi problemi. Danes vsega vajeni mla­deži se bodo nekatera med njimi bržkone zdela zgolj komicna, spremljajoce plesno razbijanje in njega razlicice pa tudi ne pripo­morejo bistveno k svežini umetni­cinih sporocil. Ocena ... Mary Lambert – Heart on My Sleeve Naslov debitantske plošce Mary Lambert bi bil težko bolj prime­ren. Punca je izvedla konkretno pomladansko cišcenje in na svo­jem prvem albumu opravila z vse­mi mogocimi stigmami (od debe­losti in spolne usmerjenosti do bipolarne motnje in še cesa), s katerimi se potihoma spopada marsikdo izmed nas. Od drugih »brutalno iskrenih« izvajalcev se Mary Lambert razlikuje predvsem po tem, da se problematik s po­mocjo glasbe loteva igrivo, mesto­ma celo norcavo, izvedba pa je kljub odsotnosti obicajne pop po­lošcenosti doživeta in simpaticna. Vsa ta nasprotja se lepo zlijejo in ustvarijo celoto, ki ponuja bogat skupek iztocnic za razmišljanje. Lambert se je pred plavanjem v glasbenih vodah ukvarjala s pisa­njem poezije, kar je razvidno tudi iz cutnih besedil in njihove obca­sne prevlade nad glasbo na tej plošci, ceprav nekateri teksti bolj kot po kakovosti izstopajo po svo­ji neposrednosti. Vokal ni pretira­no pretresljiv in tudi glasba bi bila v nekaterih primerih (recimo v uvodni pesmi Secrets) lahko bolje izkorišcena, je pa plošca brez dvo­ma osvežujoca in dobrodošla stva­ritev mlade izvajalke. Ocena ... Mika – No Place in Heaven Prikupni cudak Mika je znan kot poskocna, živopisana in malcek ekscentricna pop žverca, ki ustvar­ja temu primerno muziko. Njegov zadnji album je morda za spozna­nje bolj »odrasel« oziroma kancek bolj »globok«, v biti pa se ne od­dalji pretirano od pevcevega sicer­šnjega ustvarjanja. Tudi bolj resne tematike torej spremlja veseli ka­lejdoskop melodij, ki na trenutke ustvarja nekolikanj moteco in sko­rajda prisilno pozitivo. Poskocni, kodrasti libanonski Britanec nam v svojih besedilih rad pricara podo­be ter pripoveduje zgodbe in tudi tokrat smo deležni njihove skoraj mjuziklovske uglasbitve (s šcep­cem operne dramaticnosti in tea­tralnosti, se ve). Ob igrivih zvokih klavirja se tokrat na tapeti znajde vse od odrašcanje mladega geja v katoliškem okolju, slepe zaljublje­nosti in gejevske variacije na Can­karjevo mater (All that she wants are the stars and the moon / A son with a wife and a big living room) do vzorni­kov in vragsigavedi cesa vse ne. Besedila se zdijo tokrat, razen red­kih izjem, bolj domišljena in izpi­ljena, glasba pa tisti vuhosedni pop, s katerim je fante zaslovel. Juhej, Mika ga še vedno pošteno pihne. Ocena .... 44 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 SLIKA Foto: Aleš Oblak in Urša Cuk ALEŠ OBLAK Družinski portreti Lanskoletno parado ponosa je otvorila slikar­ska razstava petih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so naslovili nekoncan boj za enakost LGB­TQ-oseb in še posebej tematiko istospolnih družin. Razstava, ki je potekala v Kulturno umetniškem društvu Franceta Prešerna, je le za hip odsevala progresivnost Slovenije, ki je takrat sprejela novelo k Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Že decembra je na referendumu vsa progresivnost padla v vodo ... Tehnike in motivi ustvarjalcev na razstavi so bili raznovrstni, vsi pa so opozarjali na problematiko družine v slovenskem ter medna­rodnem prostoru. Dvoje velikan­skih platen slikarke Petre Bajic s svojo presunljivostjo in nežnostjo kažeta na lepoto družin z istospol­nimi starši. Morda ni lepše meta­fore za družinsko sreco, kakor starša – v tem primeru lezbicni par – ki mirno spita s svojim detetom. Na drugi sliki pa zaide v bolj fe­ministicne vode in poudarja lepo­to ženskega telesa. Dela Nike Lapkovski in Tine Li­povšek, ki nastopata v tandemu, se na eni strani lotevajo popularne kulture, na drugi pa ideje o »na­ravnosti«, ki je bila v zadnjih me­secih pogosto uporabljena v pole­mikah in demagogiki nasprotni­kov uzakonjenja poroke istospol­nih parov. Lapkovskine slike se igrajo z idejo homoseksualnosti v zabavnih medijih. In res se zdi, da so umetniki že davno sprejeli ho­moseksualnost kot nekaj popolno­ma obicajnega, kar se kaže v prvi njeni ilustraciji, ki upodablja ho­moseksualni par iz televizijske serije Moderna družina. Njeno drugo delo pa prikazuje transpozi­cijo animiranega .lma Neverjetni tradicionalnega studia Disney v okolje istospolnih staršev. Lipov­škine slike prikazujejo ljudi z ži­valskimi obrazi, podobo, ki se igra z idejami naravnosti ter družbenih konstruktov. Podobna je slika Ma­uglija, junaka iz Knjige o džungli, ki ga vzgajata dva volcja samca. Bolj bojevito stanco pa zavzema Felix Baum s svojima deloma digi­talne umetnosti. Ce so prejšnja dela bolj meditativne narave, nje­gova zvenijo kot politicna gesla. Prva napada nasprotnike zakonske enakopravnosti, ki so trdili, da bodo istospolne poroke vodile do unicenja tradicionalne družine, v sliko pa mu uspe vplesti tudi nekaj ekoloških konotacij. Drugo delo prikazuje podobo Boga, kot sim­bola vere, ter izpostavlja, da sle­dnja nima pravice, da sodi LGB-TQ-skupnosti. Poleg teh slik je bila na voljo tudi tabla, kamor so v casu parade po­nosa obiskovalci zapisovali svoje de.nicije družine. Morda gre le za samolepljive listke, ampak sporo­cila, ki so zapisana na njih, pricajo tako o boju za sprejem v družbi LGBTQ-skupnosti ter njihove lepe želje za prihodnost. Vsa dela so izvršena z eleganco ter rokodelsko spretnostjo, pa naj gre za komentarje na popularno kulturo, meditacije o lepoti družin z istospolnimi starši, ali pa politic­nih protiudarcev zoper sile, ki so v naši državi tako zelo glasne o svoji tako imenovani pravicnosti ter moralni vecvrednosti. Ob koncu parade ponosa so dela premestili v kavarno Kolaž na Gornjem trgu v Ljubljani, kjer so bila na voljo za ogled in razmislek ob hladni pijaci vse do konca po­letja. narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 GLEDALIŠCE V gledališce hodita in dramo zganjata Matej Repic in Andrej Zavrl. Pandur in njegova odmevnost Johann Wolfgang Goethe, Faust, režiser Tomaž Pandur, SNG Drama Ljubljana v kopro­dukciji s Festivalom Ljubljana, 2015. Nic kaj presenetljivega ni, da so mediji vsakic znova polni intervju­jev, opisov in slik prihajajoce Pan­durjeve uprizoritve, saj velja Pandur za enega bolj znanih slovenskih režiserjev. Gledališke kritike so v tistih dneh tako pogoste, da bi clo­vek skorajda mislil, da doživlja mala podalpska deželica pravi pravcati preporod recenzije. In to kakšnega! Te kritike, ki kot gobe po dežju ra­stejo po Pandurjevih predstavah (ali prav zaradi njih), so tako zahtevne, kritiki pa tako snobovski, da ne pre­nesejo nic izumetnicenega, nobene lažne pompoznosti, nicesar prireje­nega, predelanega, lažnega. Prezira­jo, ko si režiser drzne krajšati tekst ali, bognedaj!, ga celo dramaturško predelati. Odbija jih impozantna scenogra.ja, kostumi pa so zanje tako neizvirni, da je ves njihov gnev pac cisto na mestu. Spektakelska funkcija, ki je tako lastna Pandurju, ocitno mnoge odbi­ja. In ce vam prejšnje Pandurjeve uprizoritve niso bile všec, vam po­temtakem tudi Faust ne bo. Ta je poln lepih podob, impozantne sce­nogra.je in pompozne glasbe. Upri­zoritvi so bili pridani elementi vnosa realnega in analiticnega teatra, kar je noviteta pri Pandurju. Igralske kreacije ansambla so v Pandurjevi maniri dovršene, ceprav zasledimo pri nekaterih igralcih pogostokrat težave z izgovarjavo verzne besede. Faust je nedvomno impozanten. Za nekatere v svoji izpraznjenosti, za druge v svoji estetiki ali pomenu. Za tretje, v svoji povprecnosti. Ocena .... / MR Kdo je tu živi mrtvec? Andrej E. Skubic, Hura, Nosferatu!, režiserka Simona Semenic, Zavod Neta in SMG v kopro­dukciji s SNG NG in kulturnim društvom B-51. Zgodba deklice z Dravetovim sin­dromom (sila redka oblika epilepsi­je) in zgodbe ostalih družinskih clanov, ki se na razlicne nacine spo­padajo z Vidino boleznijo in njeni­mi posledicami, je tako režijsko kot igralsko velik zalogaj. Pravi uspeh je, da se je ustvarjalcem v veliki meri uspelo ogniti nevarnostim, kakršna sta patetika in morbidnost, po kate­rih Skubicev tekst sicer naravnost klice. Hura, Nosferatu! je sicer pretresljiv dramski tekst s poglobljenimi in razvijajocimi liki kot tudi z idejno vecpomenskostjo, kakršna pritice sodobni drami. Petra Veber je za scenogra.jo uporabila bel, odrsko omejen prostor, ki spominja bolj na bolnišnicno sterilnost kot pa na sta­novanje Vidine družine. Bela barva, ki skriva v sebi koncepte nedolžno­sti, deviškosti, cistoce, je morebiti prepovršna odslikava Vidine oseb­nosti, ki pa skozi igralske vložke znotraj omenjene beline vseeno deluje presenetljivo dobro. Vido je upodobila Arna Hadžialjevic, sle­dnja se je v lik prepricljivo vživela, cesar za ostalo igralsko zasedbo ne moremo trditi. Naslovna sintagma Hura, Nosferatu! služi kot sinonim za živega mrtveca. In res, uprizoritev se dosledno spra­šuje, predvsem skozi glavna prota­gonista, Vide in njenega oceta (Blaž Valic), kdo je tu resnicni mrtvec. Je to njena požrtvovalna družina, biro­kratska odvetnica, zapiti neznani posameznik ali Vida sama? Glede na obraze publike ob koncu, smo to utegnili biti kar mi sami. Ocena .. / MR Trdovratnost klišejev William Shakespeare, Andrej Rozman Roza, Beneški trgovec, režiser Jan Zakonjšek, Lut­kovno gledališce Ljubljana, 2015. Aktualizacije Shakespeara so tvega­ne. Vcasih spodletijo. Tudi v lju­bljanskem Lutkovnem gledališcu jim po moje ni najbolj uspela. Namen ustvarjalcev in ustvarjalk naj bi bil narediti predstavo za starejše od dvanajst let in Shakespeara približa­ti mladim. No, meni ga niso, je pa tudi res, da prav mlad nisem vec. Jasno je, da bo pri takšnem namenu besedilo oklešceno, ni pa nujno, da je tudi banalizirano. V gledališcu pravijo, da je »po tra­gediji, ki se je zgodila med drugo svetovno vojno Judom, lik judovske­ga bankirja Shylocka izgubil vso komicnost,« zato predstava ukine njegovo versko pripadnost, dogaja­nje pa prestavi »v današnji svet, ko so bankirji še posebej osovraženi in torej kot ustvarjeni za komedijski zasmeh.« Shylock je torej bankir, toda ali je to sploh obrat od stereo­tipa pohlepnega Juda in ali ni sve­tovna .nancna nadvlada kot ena glavnih judovskih zarot središce tega stereotipa? Morda je tale postavitev lahko za­bavna za osnovno-, mogoce sre­dnješolce, bo pa spodbudila tudi kakšen homofoben (na)smeh. Pred­stava namrec trdi, da bolj kot origi­nal »poudari Antonijevo ljubezen do Bassanija in njegovo pripravlje­nost, da za svojega najdražjega da svoje resnicno srce.« Kakšen pa je Antonio? Pravi kliše starega sluzavca z maziljenim glasom, ki roke steguje po mladcu, ta pa ga po malem izko­rišca, morda pa ga po malem tudi skrbi, kaj bo s starim. Ocena ... / AZ Kdo so današnji krvosesi? Po motivih romana Drakula Brama Stokerja, režiser András Urbán, Drama SNG Maribor, koprodukcija z Zagrebackim kazalištem mladih in s Fondazione Teatro Due di Parma 2015. Mariborska Drakula ni samo predsta­va, ampak tudi raz-stava mita o tran­silvanskem junaku, o tem morilcu in okrutnežu, kot pravijo, ki ga je jebe­ni Bram Stoker romantiziral. Toda danes je romantika samo še najbolj ceneni pornic, pravi krvosesi pa so drugje, recimo v .nancnih instituci­jah in lobijih, v visoki politiki, v vojski in tako naprej. Predstava ima mnoge tovrstne sklice na razlicnih ravneh in vcasih je ta »ostra, radi­kalna, brezkompromisna performa­tivna gibalno-dramska uprizoritev« tudi malo pedagoška, ceprav ne bi rekel, da je to povsem motece. »Gledalce opozarjamo, da so v upri­zoritvi prizori, ki vsebujejo goloto in eksplicitno spolnost.« Tako je. V predstavi je veliko golote in simula­cije seksa v mnogih, tudi istospolnih kombinacijah. Zdi se, da je bil na­men narediti predstavo zelo zares, morda namerno onelagoditi publiko (z malomešcansko besedo šokirati). In prav je tako. Le tecnemu in cinic­nemu gledalcu se vcasih zazdi, da ustvarjalci in ustvarjalke morda sebe jemljejo za eno merico prevec zares in da je danes znotraj takšnih koor­dinat – ce nismo že ravno prevec pokroviteljski do publike – težko šokirati, morda celo v malomešcan­ ski Sloveniji. Ocena .... / AZ 46 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 Foto: Nada Žgank/Memento GLEDALIŠCE revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 FILM LUKA PIERI BOULEVARD Labodji spev Robina Williamsa je melanholic­na oda življenju, ki ga otopelo gledamo, ko nam polzi med prsti. Daje nam podoben vtis kot zasanjano opazovanje pešcene ure, ki dozdevno upocasnjuje cas, dokler se ne zavemo, koliko ga je v resnici že minilo. In jo koncno obrnemo. Produkcija: ZDA, 2014 Scenarij: Douglas Soesbe Režija: Dito Montiel Igrajo: Robin Williams, Kathy Baker, Roberto Aguire, Bob Odenkirk »Zavedati se pomeni biti odprti v svet. Biti iskreni pomeni ravnati, kot da casa ni. Modrost pa pomeni videti življenje, ga resnicno vide-li.« Tako nekako nas razsvetli Jean-Luc Godard v .lmu Moški spol – ženski spol (Masculin Féminin, 1966), ki je posebno pri srcu ženi prota­gonista drame Boulevard, ki je maja doživel evropsko premiero na to­rinskem festivalu LGBT-.lma in nam podarja zadnji .lmski nastop pokojnega Robina Williamsa v vlogi moškega, ki se mukoma pre­bija skozi vsakdan in življenje, ki se sploh ne zdi njegovo. Nolan je povsem obicajen 60-le­tnik. Že 26 let dela v isti banki. Je zgleden uslužbenec in obeta se mu celo napredovanje. Porocen je z Joy in njun zakon se zdi prav tako zgleden in obicajen. Mogoce ne­koliko zdolgocasen, toda to je pravzaprav ... obicajno. In vendar je v Nolanu zaznati globoko neza­dovoljstvo. Za napredovanje mu v resnici ni mar in po njegovih odso­tnih odzivih na ljudi in okolje se zdi, da mu pravzaprav za marsikaj ni mar. Njegov oce je smrtno bolan, ven­dar se ne zdi, da je to glavni vzrok Nolanovega ravnodušja. Ko se nekega vecera brezvoljno pelje po zaspanih mestnih ulicah, na križi­šcu bulvarja, kjer stojijo nocne de­lavke, impulzivno obrne smer in po nerodnem nakljucju naleti na mladega prostituta Lea (Roberto Aguire). Postopno stketa nenava­dno platonsko razmerje, celo neka­kšno prijateljstvo, ob katerem se osamljeni Nolan zamisli nad svo­jim življenjem. Dito Montiel je doslej režiral nekaj povprecnih akcijskih dram, po ka­terih bi mu težko pripisali pretira­no tankocutnost, ampak Boulevard ima poseben samosvoj znacaj in nam zleze pod kožo. Montiel z obcutkom spremlja svojega glavne­ga igralca in drugega mu pravza­prav ni treba. Williams odlicno poda skrito bolecino, ki duši Nola­na, medtem ko se iz dneva v dan trudi biti ugledni mož, za kakršne­ga ga imajo vsi. In za kakršnega se ima tudi sam, pa ceprav iz gole navade. Z utrujenim in nemirnim telesom ter prav tako zdelanimi, a tempirano iskrivimi ocmi brezhib­no uteleša Nolanovo banalno ruti­no. Dober igralec ne potrebuje kicastih dialogov, ce zna samo z ocmi po­staviti ogledalo med lik, ki ga igra, in obcinstvo. Posebno ucinkovita je Nolanova izpoved ocetu – ne­prekinjen kader, kjer se kamera postopno približuje njegovim ocem za dramaticno napetost, ki jo lahko ucinkovito poustvarijo samo pravi mojstri (spomnimo se Garya Oldmana v .lmu Kotlar, Krojac, Vo­jak, Vohun). Williams spušca Nolanovo boleci­no samo toliko do površja, da jo skupaj z njim zaznamo samo mi, zunanji svet se je ne zaveda. Svet se nima pravice približati njegovi duši, saj je prav svet kriv za njego­vo stisko. In ko zatiranje lasnih custev izvira iz tako nezaupljivega odnosa do sveta oz. življenja, para­doksalno seveda kaznujemo sebe. Obcinstvu prav to vzbuja nelagod­je, zaradi katerega obenem socu­stvujemo z Nolanom in smo nanj skoraj jezni. Oziroma – v njegovi igri zrcal – nase, kot je po svoje tudi Nolan nase. Montiel drzno uvede melanholicni ton takoj na zacetku, in ko se No­lan vozi iz oskrbnega doma, prav v njegovih uvelih oceh zaslutimo, da njegova potrtost ne izvira samo iz custvene prizadetosti ob ocetovi bolezni. Kljucni preobrat se zgodi, ko se Nolan po pretepu pogleda v ogledalo in zazre v svežo oteklino ob ocesu in imamo obcutek, da se prvic zares vidi. Ko se vrne v sobo, v njegovem pogledu na ranljivo nedolžnost specega Lea razberemo bistvo Nolanove nenadne zašcitni­ške navezanosti na mladenica. Ne­kaj v njem se prebuja. Neizbežno socustvujemo tudi z resignirano ženo, ki sluti, da Nola­na nekaj muci, in zdi se celo, da je to že dolgo pricakovala. Njuni ru­tinski pogovori so kot dracje, ki naj bi grelo prijeten dom, vendar je tako krhko in drobno, da takoj izgori in daje samo bežen obcutek udobja. Joy v slepi vdanosti svoje­mu možu (in skupnemu življenju, pa naj bo še tako lažno) išce rešitev v nacrtih za pocitnice in ob njenih pasivnih prizadevanjih in njego­vem nagonskem begu je njun od­nos še toliko bolj mucen. Oba že leta tajita, in ceprav mogo­ce laže razumemo njega, nas njena sprijaznjenost z ohlajeno, stagnan­tno zakonsko zvezo opozarja, da si vsi radi zatiskamo oci. Veliko za­koncev vztraja iz strahu pred osa­mljenostjo, ceprav v odnosu vlada­ta samo še dolgcas in odtujenost. Vsi smo ljudje. In kot taki smo ne­popolni, zmotljivi, strahopetni, prevzetni, sebicni. Prav zato nas zaskeli tudi ob njeni stiski. Pretvar­janje in tlacenje custev navseza­dnje nista izum homoseksualcev. Montiel se lahko pohvali, da je ustvaril bistveno ucinkovitejšo pri­poved za »širšo publiko« od števil­nih hollywoodskih kolegov. Ne preseneca, da je crpal navdih v locitvi svojih staršev, ko mu je mama rekla: »Ce imam 70 let, to še ne pomeni, da sem mrtva,« in je 48 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 pomislil, kako težko bi se za tako korenito spremembo odlocil šele moški, kot je Nolan. V proniclji­vem .lmu atmosfer Montiel prav­zaprav doseže, kar je uspelo red­kim sodobnim LGBT-.lmom. Ce se hetero obcinstvo lahko poisto­veti z ženo in z njo socustvuje, si ne more kaj, da ne bi razumelo in socustvovalo tudi s homoseksual­nim možem, saj so razlogi za njuno pretvarjanje v osnovi enaki. Ceprav Nolan in Joy spita loceno in se zdita v locenih svetovih celo, ko gledata televizijo, je njuna ne­žna navezanost skozi ves .lm oci­tna. Nicesar ne bi naredila, da bi prizadela drug drugega. Posledica pa je seveda, da vsak po svoje tr­pinci sebe. V posebno grenko­sladkem prizoru Joy spozna, da izgublja Nolana (Nolana, ki je nje­no življenje; življenje, ki ji polzi med prsti), in ga prosi, naj nocoj spi ob njej. Ko se nesrecni Nolan obut in v obleki uleže k stoicni Joy, ki ga objame okoli hrbta (in ga ljubeznivo vpraša: »Kdo je?«), za­spita kot naivna otroka, ki ju je strah teme. Varna noc seveda mine in Nolanov preplah, ko se zave, da je sam v postelji, je eden izmed izvrstnih scenaristicnih detajlov, ki bogatijo pripoved in odražajo psi­hološko stanje glavnih likov. Obracun je seveda neizbežen, in ce varnim nocem vedno sledi nov mucen dan, prav tako velja, da po dežju (prej ali slej) posije sonce. Skozi ves .lm se Nolan le redko izvlece iz tesnobne melanholije, kar po svoje prispeva k pocasnosti pripovedi, vendar je tudi osvežujo­ce realisticna poteza, s katero Montiel laže poudari kontrast na koncu .lma, kjer se Nolan vozi po zaspanem mestu – tako kot na za­cetku. Še vedno je otožen, ampak Williams mu tu spretno, komaj zaznavno odgrne tancico obupa, ki smo ga obcutili na zacetku. Nolan ni hollywoodski junak. Seveda ni našel srece, temvec le sebe. Ocena .... Dekle kralj (The Girl King) Produkcija: Finska, Kanada, Nemcija, Švedska, 2015 Scenarij: Michel Marc Bouchard Režija: Mika Kaurismäki Igrajo: Malin Buska, Sarah Gadon, Michael Nyqvist, Lucas Bryant, Laura Birn Švedska kraljica Kristina, ki jo je oce vzgajal kot princa, je bila kot šestletnica okronana leta 1633. Veteran Mika Kaurismäki je reži­ral slikovit zgodovinski .lm, v katerem se zlahka prepoznamo tudi sodobniki_ce iz današnjih casov. Kraljica Kristina je bila si­jajna mlada voditeljica na presto­lu, a razpeta med protestantiz­mom in katolištvom, ki ju je po­skušala tudi medsebojno pomiriti, zaradi cesar je bila nenehno v boju s konservativnimi švedskimi silami. Nic manj pa ni bila razpeta in ranjena zaradi strastne ljubezni do svoje dvorne dame, sicer odda­ne moškemu. Kristina je kljub vi­soki poziciji slednjic bila primora­na iz višjih razlogov žrtvovati svo­jo »nemoralno« ljubezen, kar jo je pahnilo v škandalozno odlocitev – leta 1654 se je spreobrnila v ka­tolicanko in se preselila v papeško mesto Rim, kjer je pozneje tudi umrla. Dobra igra, prepricljivo, ceprav mestoma temacno vzdušje, in velika zgodba morebitna suho­parna zgodovinska dejstva pre­gnetejo v iskreno pripoved o Kri­stini, kraljici na prestolu, a tudi nesrecnici v vsakdanjem življenju. Ocena .... SUZANA TRATNIK FILM Jenny se poroci (Jenny’s Wedding) Produkcija: ZDA, 2015 Scenarij in režija: Mary Agnes Donoghue Igrajo: Katherine Heigl, Tom Wilkinson, Linda Emond, Grace Gummer Komicne drame z glavno temo poroke, ki se na koncu »uresnici«, so gotovo najdolgocasnejše .lm­ske »pripovedi«, .lmi, ki nimajo kaj povedati, razen služiti patriar­halni ideologiji. Nic drugace ni v tem .lmu, ki si zada lezbicno lju­bezen ukalupiti v normalno poro­ko v belem. Sporocilo: lezbicna poroka je poroka kot vsaka druga, torej heteroseksulna – in res je tako. Jenny, ki že vse življenje taji svojo punco Kitty in jo svoji dru­žini predstavlja kot cimro, se koncno odloci za coming out, ki ga bo naredila kar s svojo lezbicno poroko. Zaplet niti ni toliko po­gumen kot za lase privlecen, sledi pa mu nešteto obrabljenih, gleda­liških dialogov za mizami, ki bi naj gledalstvu povedali, da se tu dogaja homofobija, ki bo vsak cas premagana. Kajti, punci sta ven­dar povsem »obicajni«, ena od njiju poudari, da je že vse življenje sanjarila o poroki v beli obleki – pri tem je kakopak zanemarljivo, da je lezbijka. Še eden od .lmov, v katerih lezbijke niso niti slišale za lezbicno sceno ali lgbt-gibanje, so le družbeni zombiji, ki se jih s heteroseksualnimi obredi normali­zira v »nic drugacne«. En šibek plus pritice izdelku za prispevek k zagovoru istospolnih porok – ko­gar lahko preprica. Ocena .. SUZANA TRATNIK Once Upon A Time in Queens Produkcija: ZDA, 2013 Režija: David Rodriguez Scenarist: David Rodriguez Igralci: Paul Sorvino, Michael Rapaport, Andrea Kelly, Rene Props, Olivia Panepinto, Andrea Navedo. Joe Scoleri (Paul Sorvino), ostareli bivši ma.jski šef z italijanskim poreklom, je po dvajsetih letih izpušcen iz zapora. Na prostosti mu FBI posreduje jasna pravila, s kom se lahko druži, zdravnik pa mu pove, da ima kardiovaskularno miopatijo in da ga caka le še nekaj let življenja. Nastani se pri hcerki Riti Scoleri (Rene Props), ki je lezbijka. Ko se ocetu, pripadniku 'stare šole', razkrije, se zdi ocetu to sprva nenavadno, potem zacne kriviti sebe, nato pa se ji opravici in jo sprejme ter celo pricakuje, da imata s punco Anno Vasco (An­drea Navedo) otroka. Gre za duhovit, zabaven in dobro narejen .lm, ki se pravzaprav osredinja na življenje ostarelega šefa ma.je. A tisto, zaradi cesar ga je vredno pogledati, je, kako se lahko nekoc macisticni, heterose­ksualni in brutalni moški, pripa­dnik stare italijanske šole, skozi leta spremeni, zmehca in prilagodi na spremenjene družinske in druž­bene okolišcine. Kljub temu nikoli ne pozabi na svoje temelje, da je družina najpomembnejša, in ce nekdo užali najožjega družinskega clane, za to placa z življenjem. Tako usodo doleti Dominica, ki Rito ozmerja z lezbaco, oce pa ga pokonca s kladivom, a kaj, ko hkrati umre še sam – od srcnega infarkta. Ocena .... KATARINA MAJERHOLD narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 Foto: Eva Gracanin 50 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 Kaj pa je na tebi? Mogoce moja odprtost, dosto­pnost, energija, pozitivna in tudi negativna vcasih, predvsem pa neposrednost in pristnost. Kdaj si prvic uradno vstopil na LGBT-sce­no? Avgusta 2005. Moja bivša sodelav­ka in prijateljica Marjetka me je seznanila s svojim svakom, ki je gej. In to je bil prvi gej, ki sem ga poznal osebno kot razkritega geja. 8. avgust mi je še posebej ostal v spominu, saj sem takrat odšel na svoj prvi Legebitrin tabor v Spu­hlji, kjer sem spoznal veliko novih ljudi. In kdaj si se prvic razkril svoji družini ali prijateljem? Nikoli in se nikoli tudi ne bom, saj se mi pa ja vidi. (Smeh.) Kot odra­sla oseba nisem dolžan dajati po­jasnil ali potrditve opazkam. Jaz sem Luka Cej, clovek, in ne želim biti Luka Cej, gej. Pri nas se je to enostavno vedelo in k sreci spreje­malo. Neizmerno sem hvaležen, da sem v življenju bogato nagra­jen z brezpogojno ljubeznijo svo­jih zlatih staršev: žal že pokojnega oceta, še posebno pa ljube mame Maricke. Sprejema in srcno daje toplino. Vzgojen pa sem bil v duhu, da ni važno, kdo si, temvec kašen si. Mislim, da je razkritje stvar sle­hernega posameznika ali posame­znice, tudi ce je pri nekomu takoj ocitno, da ne spada med heterose­ksualno populacijo. Kaj te je najbolj presenetilo, ko si vstopil v družbo LGBT? Da znajo biti tudi LGBT-osebe arogantne, vzvišene, diskrimina­torne (znotraj skupnosti LGBT), škodoželjne, vse tisto, cesar jaz ne maram in preziram. Spoznal sem, da ni samoumevno, da so clani in mama, beli oce, jaz pa roza Luka Cej, ki je na LGBT-sceni že deset let, star pa rosnih 35 pomladi, je kljub svoji splošno sprejeti podobi »noncke« med znanci in prijatelji še kako živahen in poln življenja! Že od malih nog je s pomocjo svojih dobrosrcnih staršev, Maricke in Rada, gojil družaben in pristen odnos s svojimi sorodniki in z znanci iz razlicnih krogov in to je z njim ostalo do danes. Brez Luke bi veliko obrazov, ki jih tedensko srecujemo v Tiffanyju ali Monoklu, poznali le na videz, ne pa tudi osebno. Ravno z organiziranjem številnih druženj in izletov je Luka k sebi privabil ljudi razlicnih nazo­rov, pogledov, interesov in pricakovanj. Namesto da se za hrbtom ali potiho pogo­varjamo o ljudeh, ki jih pogosto srecujemo v skupnih javnih prostorih, sedaj lahko pristopimo do njih in jih pozdravimo, z njimi pokramljamo. Z Luko se strinjam, da nas razlicnost dela boljše ljudi, ko smo z njo sooceni, in le tako lahko razlicnost tudi spoštujemo, negujemo in z njo živimo. Luka, kako to, da si vedno obdan s toliko ljudmi? Vprašanje, na katerega zelo težko odgovorim. Še sam ne vem, am­pak verjetno nekaj je na meni. INTERVJU clanice manjšine, ki je še vedno stigmatizirana v družbi, enako socutni, enakih mnenj in pogle­dov. Že kot otrok sem bil zelo družaben in sem se lepo pocutil obdan z ljudmi, zato sem vedno hotel, da se z ljudmi povezujemo, družimo, spoznavamo. Kaj pa bi dejal o politicni opredeljenosti LGBT-znancev in prijateljev? Se ti zdi to vprašanje pomembno pri tvojih družabnih dejavnostih? Iskreno: vcasih tudi. Politika lahko sprožiti burne debate med nami in kresanje nasprotnih mnenj, pred­vsem ko pride do soocenja z ideo­loškimi temami okrog slovenske polpretekle zgodovine. Vedno sem se pošalil: mama je iz domobranske družine, pokojni oce pa iz partizanske. In kaj dobiš, ce daš skupaj rdeco in belo? Roza, ne. (Smeh.) Torej sem iz zelo spravne družine. Nam zaupaš, kaj predstavlja društvo Kvir­ko? A je to kakšno novo registrirano dru­štvo ali obstaja na bolj neformalni ravni? Obstaja na neformalni ravni. Veli­kokrat se je namrec že pokazalo, da so formalna združenja nedosto­pna, nezainteresirana, netranspa­rentna in zaradi tega tudi nefunk­cionalna v smislu izpolnjevanja svojega poslanstva. Najbolj me razjezi, ko kdo rece, da ne bo de­lal zastonj. Tukaj se vidi, koliko egoizma in materializma je tudi med dolocenimi predstavniki zno­traj naše LGBT-skupnosti. Na ža-lost. Ce se lahko pošalim, se da ustvariti prijetno vzdušje ali pa povezati skupnost tudi z zrezkom in s praženim krompirjem. Mislim, da je premalo sprošcenosti in do-macnosti. Vcasih je prav to, kar ljudje pogrešajo in potrebujejo: obcutek topline, sprejetosti in cloveškega stika. Formalno delo­vanje institucij tega na žalost ne more nuditi. Zakaj te nekateri naslavljajo z nono? Mogoce sam dajem takšno energi­jo, kot jo oddajajo naše in vaše none. Nekoc mi je sorodnica deja­la, da ima obcutek, da se je moja prava nona reinkarnirala vame. (Smeh.) Mogoce celo res! Veliko­krat se zgodi, da vas Lukec sprej­me oblecen v predpasnik in pri­pravi nekaj za obed kot nekakšna noncka. Kajti moja nona Marica je bila ženska odprte narave in zelo gostoljubna ter je vedno pravila: »Luka, ljudem moraš dati vedno za jest in pit in ne smejo iti lacni od hiše!« Mogoce mi to še danes odmeva v glavi, ko imam ljudi na obisku! (Smeh.) Pozna pa se tudi to, da so me v dolocenem obdobju vzgajale babi­ce in stare tete in sem pobral do­locne vzorce, geste, navade, kre­tnje, kasneje tudi ljubezen do na­kita. (Smeh.) Vem, kako se moji ta mladi smejijo, ce gremo kam na obiske in se ta stara zacne obre­menjevati, kaj bomo nesli na obisk: bombonjero, kavo? Potem mi recejo: »Luka, danes si nic ne nosimo.« Ali pa, kako jim grem na živce, ko uveljavljam svojo voljo pri pogrinjkih, oblacilih za dolo­cene priložnosti … Moram pa priznati, da mi je sodobnejši, bolj prakticen pristop vedno bolj všec. (Smeh.) A lahko, prosim, našteješ, kakšne aktivno­sti organiziraš? Izlete po Sloveniji in v sosednjih državah, obeleženje praznikov, kot so valentinovo, befana1 in bo­žic, tematske zabave, rojstne dne­ve, obiske opere, gledališca, tabo­re ... skratka: dogaja se! Brez hrane seveda ne gre. Ce se le da, se po­ 1 V italijanski folklori starejša ženska, ki na vecer kršcanskega praznika svetih treh kraljev (5. januar) otrokom prine­ se darila. narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 INTERVJU Zlovenija, Tibor Bolha trudim in specem kakšno torto za svoje mlade. Velikokrat mi pri pripravi prigrizkov pomagajo tudi moji mladi. Zakaj si zacel povezovati ljudi predvsem na LGBT-sceni? Navelical sem se diskotek in žurov, pa se mi je porodila misel, da bi za alternativo lahko poceli še kaj drugega, kar sta ponujala kluba Tiffany in K4. Rekel sem si: »Zakaj pa ne?« In kot se je kasne­je izkazalo, je bilo to zelo dobro sprejeto. Kaj te najbolj osrecuje pri tvojem doprino­su k LGBT-skupnosti? Moji ta mladi! (Smeh.) Dejstvo, da sem obdan z ljudmi, ki socu­stvujemo in prispevamo k dobri volji in prijateljstvu. Organiziranje naših srecanj in druženj mi ni v breme. Vsak trud, ki ga vložim v to, je poplacan z nasmehi in ljube­znijo ljudi, ki so mi in so si blizu. S cim pa se drugace ukvarjaš, ko nisi zapo­slen z družabnimi dogodki v Ljubljani in Kranju? Tudi drugace povezujem ljudi, saj se ukvarjam z rodoslovjem in že deset let išcem in raziskujem o sorodnikih doma in po svetu. Izre­dno sem vesel, da sem uspel v vseh teh letih iskanja najti vec kot 8.000 sorodnikov s celega sveta, s katerimi imam redne stike, najvec prek elektronske komunikacije. Vesel sem, da smo imeli dvakrat tudi veliko srecanje rodbin Cej in Plesnicar (po ocetovih starih star­ših). Pred leti sem spoznal tudi znane Slovenke in Slovence. Presrecen sem, da sem septembra 1997 spo­znal meni ljubo in drago Milo Kacic, ki me je vedno spodbujala in podpirala pri mojem delu. Ko sva enkrat v kavarni hotela Slon jedla tortico, mi je dejala in zapi­sala: »Luka, je cas za radost in je cas za bolecino, a zmeraj mora biti cas za ljubezen.« Te ljubezni nisem nikoli našel v eni osebi, ampak je bila ljubezen do povezo­vanja in združevanja ljudi vedno mocnejša in me je custveno in duhovno osrecevala. Trenutno pa sem na rehabilitacij­skem uvajanju v socialni trgovini Kr'štacuna v Kranju, kjer nas, brezposelne osebe s statusom in­valida, uvajajo v delo. Kakšni so tvoji nacrti za prihodnost? Še vedno se imeti lepo, potovati in jesti! (Smeh.) Zelo se trudim, da bi v svojo skupnost pridobil predvsem tiste ljudi, ki imajo za­držke pred druženjem in vkljuce­vanjem med LGBT, ki mogoce iz takšnih ali drugacnih razlogov nimajo možnosti za sprošceno druženje. Pa da ne bo pomote, med nami niso samo LGBT, am­pak naša drušcina vkljucuje tudi heteroseksualne ali nehomoseksu­alne osebe. Kako pa navežeš stike s ciljno populacijo, ce se smem tako izraziti? Najlažje je to storiti prek drugih, da se novice o naših dogodkih in druženjih širijo od ust do ust, dru­gace pa prek družabnih omrežij, kot sta Facebook in tudi Gay Ro­meo, ne glede na to, da na slednji platformi vecina ljudi išce seks. Jaz pa tam raje vabim ljudi na go­vejo župo! (Smeh.) Tukaj se mo­ram posebno zahvaliti Legebitri in tudi DIH-u, saj sta mi dopušcala, da sem na njihovih formalnih sre­canjih lahko spoznal veliko ljudi, ki so kasneje postali tudi del mojih prijateljskih krogov. Ena od mojih želja bi bila na tem mestu, da bi se formalne in neformalne oblike druženja bolj povezale, saj bomo le tako lahko privabili in združili vec ljudi skupaj. Mislim, da je še veliko prostora za povecanje ta­kšnega povezovanja in tudi ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati. Kaj je lepšega kot videti nasmeja­ne ljudi. Vcasih so rekli: »Smeh je pol zdravja.« 52 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 RAZISKAVA ROMAN KUHAR Vsakdanje življenje lezbijk in gejev v Sloveniji Lansko leto smo po vec kot desetih letih v Sloveniji do­bili novo obsežno sociološko raziskavo o vsakdanjem ži­vljenju gejev in lezbijk, ki sta jo – tako kot leta 2003 – iz­vedla raziskovalca dr. Alenka Švab in avtor pricujocega zapisa, dr. Roman Kuhar. Raziskava je bila izvedena v okvi­ru projekta DIKE, ki so ga .nanci­rali Norveški skladi. Osredotocila se je na vprašanje pravne (pod) informiranosti gejevske in lezbic­ne populacije v Sloveniji in na druga relevantna podrocja vsakda­njega življenja lezbijk in gejev: razkritje spolne usmerjenosti, iz­kušnje nasilja in diskriminacije, partnersko življenje in podobno. Anketni vprašalnik je bil delna ponovitev raziskave o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Slove­niji iz leta 2003 (Švab in Kuhar, 2005), s tem pa smo dobili pri­merljive podatke, iz katerih je moc razbrati spremembe, ki so se zgodile v desetletnem obdobju med obema raziskavama. Obe raziskavi sta bili izvedeni v dveh delih. V prvem, kvantitativ­nem delu, smo izvedli anketiranje (leta 2003 je v raziskavi sodelova­lo 443 gejev in lezbijk, leta 2014 pa 1145), v drugem, kvalitativnem delu, pa sedem (2003) oziroma osem (2014) fokusnih skupin, v katerih je sodelovalo po 36 gejev in lezbijk. Za primerjalni del raziskave smo oblikovali dva nova vzorca in sicer tako, da so respondentke in re­spondenti v obeh vzorcih med seboj primerljivi glede demograf­skih znacilnosti, edina razlika med njimi je desetletna starostna razli­ka. Razlika v vzorcu je 2,7%, kar je statisticno gledano zanemarljiva razlika. Konkretno to pomeni, da smo za XY respondenta iz raziska­ve leta 2003, ki se je opredelil kot gej, s srednješolsko izobrazo, iz vaškega okolja, star 20 let itd. v vzorcu iz leta 2014 našli enakega XY respondenta z vsemi omenje­nimi demografskimi znacilnostmi. Edina razlika med njima je de­setletno casovno obdobje med obema raziskavama: respondent iz raziskave leta 2003 je danes star 30 oziroma 31 let. Tako smo pri­merjali izkušnje gejev in lezbijk leta 2003 in 2014 (primerjavo smo delali s pomocjo Pearsonovega hi-kvadrata in upoštevali statistic­no znacilno razliko (p<0,05)). Vzorec 2003 sestavlja 443 respon­dentov (65,9% moških in 34,1% žensk), preoblikovan vzorec 2014 pa 916 respondentov (63,2% mo­ških in 36,8% žensk). V nadaljevanju predstavljamo ne­kaj izbranih rezultatov primerjave med obema vzorcema iz razisko­valnega porocila, ki je v celoti dostopno na spletni strani www. lgbtpravice.si. Izpostavljamo pred­vsem tiste vidike vsakdanjega ži­vljenja gejev in lezbijk, kjer smo zabeležili razlike, podatke pa v besedilu ilustriramo tudi z odlom­ki iz fokusnih skupin. PRVA RAZMI. ŠLJANJA O HOMOSEKSUAL. NOSTI Odkar se spomnim, nikoli nisem imel problemov. Sem se pac zave­dal (da sem istospolno usmerjen). Spomnim se, da sem bil zelo mlad, ko sem v knjigi Vse za mlado­stnike to prvic zasledil na bolj jasni ravni, ko sem bil star 9 let. Saj piše, da je normalno, to je to. Po-tem je bil pa že internet. Na inter­netu vse najdeš. (Niko, 26) To, da nisem strejt, sem vedela že od konca osnovne šole, am­pak dejansko sem to dosti odla­gala, zato ker si nisem prišla na cisto, da bi izrekla neko besedo in je rajši nisem. In sem raje po­cakala toliko casa, dokler nisem bila sigurna, ok, lezbijka je prava oznaka ali kakorkoli recemo že temu in sem dejansko šele na faksu eni doticni osebi povedala. (Kaja, 23) V srednji šoli sem imel težko ob­dobje, ker si nisem mogel priznati, ko sem videl kakšnega fanta, da me sploh privlaci. To sem si zelo zanikal, ker pac ... Na jok mi je šlo, no, dostikrat in drugo nic. (Luka, 24) Ker sem veliko hodil v knjižnico, sem tam s pomocjo knjig prišel do informacij, kaj pomeni biti gej. In mi je bilo potem pac: 'Aha, to ni nic, it's not a big deal, in potem nisem imel težav s tem. (Fanika, 23) Jaz sem imel težave sam s sabo in si nisem hotel priznati, dolgo, dolgo casa. (...) Mi je tud ta vaša knjiga pomagala (Neznosno udo­bje zasebnosti, op. a.). Takrat sem jo našel celo pri nas v knji­garni in jo kupil in sem celo pre­cital zvecer. In pac s knjigami si potem nekako pomagaš, ampak vseeno je trajalo in trajalo in tra­jalo. (Rok, 25) Raziskava ni pokazala razlik v pr­vih razmišljanjih o homoseksual­nosti: v obeh obdobjih je glavnina vprašanih porocala o tem, da so o svoji potencialni homoseksualno­sti prvic razmišljali v casu pred 15. letom starosti, torej v casu seksu­alnega razvoja posameznika. Govor o homoseksualnosti v kon­tekstu družine ostaja »tabu tema«: starši se s svojimi otroki o tem ne pogovarjajo veliko, saj približno 80% vprašanih poroca, da se s starši o homoseksualnosti nikoli niso pogovarjali oziroma so se o tem pogovarjali zelo malo. PRVO RAZKRITJE Jaz sem povedal pri 18-ih, povedal sem svoji najboljši kolegici. Zraven je bila še ena kolegica, a je ni moti­lo. V bistvu smo se zjokali. Druga­ce že od malega vem, tudi prej sem že mel kakšne izkušnje. (...) Malo smo ga pili. Sicer nisem bil toliko pijan, da ne bi vedel, kaj delam, kaj pocnem, ampak takrat sem rekel, da imam en težek kamen na sebi, na tako vižo sem igral in da pac ... ker so se cudili, zakaj nimam pun­ce. (...) Po eni strani sta bili veseli, da sem jima to zaupal, nista prica­kovali, ampak v bistvu sta me po­tem še tolažili, da to v bistvu ni nic takega. (...) Ni pa nobene drame bilo. (Matej, 27) Podatki glede prvega razkritja so sicer pokazali na nekoliko spre­memb, vendar te niso radikalno drugacne v desetletnem obdobju: še vedno je prijateljski milieu tisti, v katerem se dogajajo prva razkri­tja spolne usmerjenosti. Podatki iz leta 2014 kažejo le na to, da so še bolj kot pred desetimi leti prijate­ljice (in ne prijatelji) tiste, ki po­slušajo prve zgodbe o razkritju. Razlika se kaže tudi pri znancih ter bratih in sestrah. Podatki za leto 2014 kažejo, da se je nekaj vec respondentov prvic razkrilo pred svojim bratom oziroma se­stro kot leta 2003, a ne glede na narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 RAZISKAVA to se struktura socialnih krogov, kjer se dogodi prvo razkritje, ne spreminja: prvo razkritje se pravi­loma ne dogodi v družini ali šir­šem sorodniškem krogu, pac pa v krogu prijateljic in prijateljev. Razliko smo zabeležili tudi pri odzivih na prvo razkritje: odzivi se premikajo v smer vecjega števi­la pozitivnih odzivov. Pri tem je potrebno opozoriti, da prvo raz­kritje najpogosteje ni nenacrtova­no, kar pomeni, da geji in lezbijke dobro premislijo in preverijo, pred kom se bodo razkrili in kakšna bi lahko bila njihova reakcija na raz­kritje. Ker je pozitivna reakcija na prvo razkritje še kako pomembna za posameznika in njegovo (ho­moseksualno) identiteto, podatek o visokem številu pozitivnih reak­cij (leta 2003 je o pozitivni reakci­ji na prvo razkritje porocalo 75% vprašanih, leta 2014 pa 84%) kaže tudi na to, da so respondenti in respondentke uspejo dobro identi­.cirati osebe, ki bodo pozitivno odreagirale na njihovo razkritje. Jaz sem se odlocila za prvi coming out na poskusnem zajcku, na kate­rega nisem bila dosti vezna, ker je pac obstajal strah, da bodo te lju­bljene osebe potem odšle iz moje­ga življenja. To je bil en fant, ki se je zanimal zame, in je potem tudi dejansko šel iz mojega življenja. Ali zaradi mojega coming out ali pa zato, ker je videl, da ne bo nje­gova želja uslišana ... Potem v na­daljevanju sem se odlocila, da se bom outirala dobri prijateljici. Peljala sem jo nekaj dobrega po­jest, ker pravijo, da ob dobri hrani gre to lažje skozi, in je zelo dobro sprejela, zelo pozitivno, mi je dala pozitiven feedback in potem sem bila pac bolj opogumljena in sem tako potem prišla tudi do coming outa pred starši in sorojenci. (Milka, 32) Respondentke in respondente smo vprašali tudi, pred kom so že raz­kriti. Za primerjavo od tistih, ki so sodelovali v raziskavi iz leta 2003, so respondenti iz raziskave leta 2014 pogosteje razkriti pred brati, sestrami, sošolkami in sošolci ter sodelavci in sodelavkami, ni pa statisticno znacilnih razlik v raz­kritju pred ocetom in mamo, ce­prav se je delež tistih, ki so razkri­ti pred ocetom, v primerjavi z le­tom 2003 povecal (enako pa se je povecal tudi delež tistih, ki so razkriti pred mamo). Še vedno v osnovi torej velja, da je bistveno vec lezbijk in gejev razkritih pred materjo kot pred ocetom. Strah pred razkritjem pred ocetom, ki smo ga v raziskavi iz leta 2003 pojasnili z neobstojem komunika­cije ali zgolj površno komunikaci­jo med respondentom in ocetom ali kot posledico patriarhalnih binarnih razmerij, se torej ni bi­stveno spremenil. Respondentke in respondenti v fokusnih skupinah so bili sicer vecinoma razkriti pred obema staršema, a nekateri so pri tem izpostavljali negativne odzive oceta (ceprav je tovrstne odzive moc zabeležiti tudi pri mamah). Meta je, na primer, porocala: Ocetu sem povedala, ja. Itak sta locena in sem mu v eni jezi pove­dala, iz principa, sem se mu zadr­la, da sem lezbijka, ker sem vede­la, da to pac ne bo sprejel in da mu bo to en udarec in sem ga ho­tela zabiti s tem. In potem je bilo cisto konec in se je zacel dreti name, da to ni naravno in ne vem, kaj še vse. Mami pa, ja super, te sprejmem takšno, kakršno si, foter pa ne. Zdaj je že sprejel, ampak je še vedno taka malo delikatna za­deva. (Meta, 24) Nekaj respondentov v fokusnih skupinah je potrdilo, da so z raz­kritjem pred starši pocakali do tocke, ko so vstopili v istospolno partnersko zvezo. Menili so, da je partnerska zveza pomemben do­kaz njihove istospolne usmerjeno­sti in da »ne gre za fazo«. Pomislil sem, da ce bom povedal in mi ne bodo verjeli ... Ampak imam neko potrdilo, imam par­tnerja, fanta, ki ga imam rad. Samo zato (sem povedal takrat), lahko bi tudi brez tega povedal. (Patrik, 24) Ja, seveda sem razmišljal. Ampak takrat sem bil bolj sam in nisem imel dovolj poguma, da bi pove­dal. Potem pa sem imel partnerja in je bil cas. Ne bom skrival. (...) Mama je malo izbuljila oci (ko sem povedal). Najprej ni vedela, kaj je to gej, kaj to sploh pomeni. Zdaj ve. (...) Nisem se niti bal, ker se z mamo dobro razumem. (...) Ja, se o tem zdaj pogovarjava. Po­vem ji, da sem bil v Ti.i, ni pro­blema. (...) Revijo Narobe sem ji dal za brat ... ja, ni problema. (Luka, 24) Najbolj presenetljiv podatek iz ankete je sprememba glede razkri­tja pred ožjim krogom prijateljev in prijateljic. Tu se je delež tistih, ki so razkriti, pomembno zmanjšal (na sliki 1 prikazujemo zgolj od­govor »da«). Na ta racun se po­membno povecal delež tistih, ki menijo da prijatelji »vedo«. Leta 2003 je bil ta delež nekaj manj kot 3%, leta 2014 pa je dobrih 10%. Za pojasnitev te razlike bodo po­trebna dodatna raziskovanja, zdi pa se, da ta sprememba nakazuje na zmanjševanje pomembnosti razkritja, ki je narejen v obliki izgovorjenih besed »jaz sem gej/ lezbijka«. Ker je tovrstna spolna usmerjenost ena od možnih in vse manj stigmatiziranih identitet, se mlajše generacije morda premika­jo v smer »post-coming out« ob­dobja, ko je posameznikovo spol­no usmerjenost v vrstniški skupini moc razbrati »iz konteksta«. To hkrati pomeni tudi rahljanje hete­ronormativnih pricakovanj v so­dobni kulturi. Tovrstno interpreta­cijo podpira tudi podatek o razkri­tju pred sošolci: medtem ko je leta 2003 dobrih 6% porocalo o tem, 54 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 RAZISKAVA da domevajo, da njihovi sedanji sošolke in sošolci vedo za njihovo spolno usmerjenost, se je ta delež leta 2014 povzpel na dobrih 19%. (glej sliko 1) Z izjemo prijateljskega kroga, kjer so bile reakcije na razkirje pri obeh dveh skupinah praviloma pozitivne, so se pri respondentih iz leta 2014 statisticno znacilno spremenile tudi reakcije na razkri­tje: vec respondentk in respon­dentov je porocalo o pozitivnih reakcijah mame, oceta ter bratov in sester na njihovo razkritje. Vse to govori o postopni destigmati­zaciji homoseksualnosti – vsaj v ožjem družinskem in prijateljskem krogu. (glej sliko 2) Delež tistih, ki so porocali o tem, da se je odnos z osebo, pred kate­ro so se razkrili, prekinil zaradi razkritja, se ni spremenil: med leti 2003 in 2014 ni statisticno znacil­nih razlik. V povprecju skoraj 19% vprašanih poroca, da imajo vsaj eno tako izkušnjo. PARTNERSKE ZVEZE V povprecju je bilo skoraj 60% respondentk in respondentov v obeh vzorcih v istospolni partner-ski zvezi v casu anketiranja. Stati­sticno znacilna razlika je bila za­beležena pri vprašanju o bivanju v skupnem gospodinjstvu: medtem ko je leta 2003% skoraj 90% ti­stih, ki so imeli istospolno par­tnersko zvezo, porocalo, da s par­tnerjem živita v skupnem gospo­dinjstvu, se je ta delež leta 2014 zmanjšal na skoraj 57%. Za to obstajata dva kljucna razloga: po­vecalo se je število mlajših respon­dentov, ki porocajo o istospolni partnerski zvezi, a še nimajo sku­pnega gospodinjstva. Drugi razlog tici v ekonomski krizi in trendu podaljševanja bivanja pri starših v trideseta leta. Rezultati, ki jih na­vajamo v nadaljevanju, se nanašajo na tiste, ki so bili v casu anketira­nja v istospolni partnerski zvezi. Podobno kot pri razkritju, je tudi pri sprejemanju istospolnih par­tnerskih zvez v družinskem konte­kstu raziskava pokazala na po­membne statisticno znacilne razli­ke v smer vecjega sprejemanja tovrstnih zvez. Respondentke in respondenti porocajo o bistveno vecjem številu pozitivnih odzivov s strani staršev na njihovo isto­spolno partnersko zvezo. (glej sliko 3) Zanimiv je tudi podatek o tem, kje geji in lezbijke spoznavajo svoje istospolne partnerje. Dese­tletna razlika med vzorcema poka­že na pomemben premik spozna­vanja partnerjev v virtualnem pro­storu: leta 2014 je še enkrat vec respondentov in respondentk kot leta 2003 porocalo, da so svojega partnerja spoznali na internetu. Nekoliko se je povecal delež ti­stih, ki so svojega partnerja spo­znali v šoli oziroma na delovnem mestu (predvsem spoznavanje v šoli je povezano z dejstvom, da se geji in lezbijke dandanes prej raz­krijejo in posledicno tudi prej vstopajo v istospolna partnerksa razmerja), medtem ko prijateljski krog in predvsem .zicni prostori, kot so klubi in bari, zgubljajo na pomenu v smislu spoznavanja po­tencialnih partnerk in partnerjev. Zabeležene razlike so statisticno znacilne. (glej sliko 4) V skladu z ugotovitvijo, da geji in lezbijke vstopajo v istospolne par­tnerske zveze prej, kot so to poce­li njihovi starejši kolegice in kole­gi (ti so bili namrec sooceni še z visoko stopnjo stigme, povezane s homoseksualnostjo), se je spreme­nil tudi podatek o želji po poroki. Statisticno znacilno se je spreme­nil delež tistih, ki ne vedo, ali bi se porocili s svojim partnerjem/ partnerko, ce bi bilo to mogoce. Med njimi so predvsem mlajši respondentke in respondenti, ki odlocitev o vprašanjih, kot je po­roka, pomikajo v poznejša obdo­bja svojega življenjskega poteka, kar je na splošno znacilno za mlaj­še generacije. Medtem pa se delež tistih, ki bi se porocili, ce bi bilo to mogoce, ni bistveno spremenil: v osnovi 60% vprašanih poroca, da bi se porocili s svojim istospol­nim partnerjem. (glej tabelo1) Nekoliko so se spremenila tudi stališca respondetk in respon­dentov glede poroke. Ceprav še vedno velja, da glavnina v poro­ki vidi možnost vecje socialne varnosti in je to tudi poglavitni razlog, zakaj bi se odlocili za poroko (ta delež se je celo neko­liko povecal), se je pomembno povecalo tudi prepricanje, da bi zakonska zveza utrdila posame­znikovo partnersko zvezo in da bi tovrstna pravna in simbola izenacenost z raznospolnimi partnerskimi zvezami pozitivno vplivala tudi na družbeno spreje­manje gejev in lezbijk. Receno drugace: v desetletnem obdobju so se pricakovanja glede ucinkov poroke povecala tako na ravni simbolnih, celo ideoloških prica­kovanj, kot tudi na ravni praktic­nih rešitev (v smislu socialne varnosti). NASILJE Leta 2003 je 53,3% vprašanih po­rocalo, da so bili zaradi spolne usmerjenosti že žrtev homofobic­nega nasilja. Leta 2014 je ta delež podoben: 50,3% vprašanih je že doživelo nasilje zaradi svoje spol­ne usmerjenosti. Pri tem se raz­merja med tipi nasilja v desetih letih niso spremenili: glavnina poroca o verbalnem nasilju, sledi mu .zicno nasilje in nato spolno. Statisticno znacilno razliko je moc zabeležiti pri psihicnem oziroma verbalnem nasilju, saj je leta 2014 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 RAZISKAVA Da Ne Ne vem 2003 61,3% 17,9% 20,8% 2014 59,8% 11,5% 28,7% Skupaj 60,3% 13,8% 25,9% Tabela 1 - Ali bi se porocili s svojimi istospolnim partnerjem, ce bi bilo to mogoce? (p=0,000) Slika 5 – Izkušnje nasilja zaradi spolne usmerjenosti (po tipih) 5% vec vprašanih porocalo o iz­kušnji tovrstnega nasilja. (glej sliko 5) Ceprav se je kolicina nasilja v de­setletnem obdobju nekoliko zni­žala, pa se je vseeno statisticno znacilno spremenila pogostnost izkušenj nasilja pri tistih, ki to izkušnjo imajo. Respondentke in respondenti leta 2014 so pogoste­je porocali, da so bili žrtev nasilja nekajkrat ali pogosto. Med tistimi, ki so nasilje izvajali, še vedno – tako kot leta 2003 – prednjacijo »neznanci«. Glavnina homofobicnega nasilja se torej zgodi v javnem prostoru (ulica, bari ipd.) s strani neznancev. V skladu s prejšnjimi ugotovitvami o boljšem sprejemanju istospolno usmerjenih oseb v kontekstu dru­žine, so respondenti v vzorcu iz leta 2014 statisticno znacilno manj pogosto porocali, da so ho­mofobicno nasilje izvajali starši oziroma sorodstvo (leta 2003 je o tem porocalo skoraj 26% vpraša­nih, leta 2014 pa se je ta delež zmanjšal na 16%). Ob tem pa je zaskrbljujoc podatek, da se je v vzorcu iz leta 2014 statisticno znacilno pogosteje nasilje poja­vljajo v kontekstu šole: leta 2014 je še enkrat vec (44%) kot leta 2003 (22%) porocalo, da so bili zaradi svoje spolne usmerjenosti žrtve nasilja s strani sošolcev in sošolk. To je lahko posledica vec dejavnikov: deloma to lahko pripi­šemo vecji vidnosti gejev in lez­bijk v šolskem prostoru, saj se ti že v casu šolanja razkrijejo. Drugi razlog lahko išcemo v vecji senzi­bilnosti respondentov, ki prepo­znajo homofobicno nasilje in so nanj pozorni. Ob tem pa ne sme­mo spregledati tudi vloge šole in uciteljev ter uciteljic: odsotnost sistemskega naslavljanja problema homofobije in sploh nasilja v šoli zagotovo botruje k reprodukciji tovrstnega nasilja tudi v šolskem prostoru. Ob tem je zanimiv (in zaskrbljujoc) podatek, da je leta 2003 dobrih 55% vprašanih potr­dilo, da so v casu šolanja v osnov­ni oziroma srednji šoli pri pouku obravnavali homoseksualnost (pri tem zanemarjamo vprašanje, koli­ko in na kakšen nacin so o tem govorili), medtem ko je leta 2014 o tovrstni razpravi pri pouku po­rocalo statisticno znacilno manj vprašanih: 46%. (glej sliko 6) PARADE PONOSA IN AKTIVISTICNO DELO V zakljucnem delu vprašalnika smo respondente spraševali po njihovem odnosu do parad ponosa in oceni dela nevladnih organiza­cij, ki delajo na podrocju LGBT. Medtem ko se je podpora paradi ponosa kot politicni manifestaciji LGBT skupnosti v zadnjih desetih letih statisticno znacilno zmanjša­la (leta 2014 je bilo v vzorcu vec tistih, ki menijo, da parada ni pra­vo orodje za opozarjanje na polo­žaj in težave LGBT skupnosti), pa se je odnos do dela aktivistov in aktivistk v nevladnih LGBT orga­nizacij v Sloveniji v zadnjih dese­tih letih statisticno znacilno spre­menil v smer pozitivne ocene: približno 60% vprašanih danes delo aktivistk in aktivistov ocenju­je kot dobro ali zelo dobro. (glej sliko 7) KLJUCNE UGOTOVITVE RAZISKAVE IZ LETA 2014 Poroka s partnerjem/ partnerko istega spola 60% vprašanih bi se porocilo, ce bi bilo to mogoce, 11% se ne bi odlocilo za poroko, 29% ne ve, ali bi se porocili (med njimi so pred­vsem mlajši respondenti, ki odlo­citev o tem pomikajo v poznejša obdobja svojega življenjskega po­teka). Kot razlog prevladuje po­treba po pravni oziroma socialni zašciti in v manjši meri »romantic­ni razlogi«. Registracija V vzorcu je bilo 7% tistih, ki so se registrirali. Podobno kot pri poro­ki, je bil prevladujoci razlog (50%) za registracijo »pravna var­nost«. 47% bi se registriralo, ce bi jim to »prineslo vec pravic kot sedaj«, nadaljnih 20% pa, ce bi s partnerjem imela skupno premo­ženje ali otroke. Poznavanje prava Glavnina, nekaj manj kot 64% vprašanih, je svoje poznavanje zakonodaje, ki je povezana z isto­spolno usmerjenostjo, ocenila kot delno: poznajo nekaj teh vsebin. Na osnovi njihovih nadaljnjih odgovorov – spraševali smo jih, kakšne pravice imajo istospolni pari v Sloveniji – je mogoce trditi, da so njihove samoocene realne: glavnina pozna najbolj osnovne in medijsko najbolj izpostavljene pravice (npr. pravica do registraci­je), manj poznavanja pa so poka­zali v primeru bolj speci.cnih si­tuacij, s katerimi se v svojem ži­vljenju najverjetneje še niso sreca­ li. Repondenti so pokazali najboljše poznavanje pri najbolj osnovnih vprašanjih, ki so v javnosti najbolj izpostavljena: 95% vprašanih ve, da v Sloveniji niso možne poroke med osebami istega spola in skoraj enak delež (93,5%) ve, da isto­spolni par ne more skupaj posvoji­ti otroka. Relativno dobro je tudi 56 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 RAZISKAVA poznavanje protidiskriminacijske zakonodaje na podrocje zaposlo­vanja: skoraj 81% vprašanih ve, da slovenska zakonodaja prepo­veduje diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti na delovnem mestu. Vse druge pravice so bistveno manj poznane. Ob tem je zanimi­vo dejstvo, da so poznane bolj prepovedi (tj. kaj ni mogoce), manj pa pravice, ki že obstajajo. Med vsemi naštetimi pravicami sta dalec najmanj poznani pravica do odlocanja o zdravljenju par­tnerja, ce ta ne more odlocati o sebi, in pravica do dedovanja po partnerju, tudi ce nista bila regi­strirana, ki je ena od nedavno podeljenih pravic z odlocbo Ustavnega sodišca. Diskriminacija Skoraj 30% vprašanih je potrdilo, da so bili v casu njihovega šolanja – osnovna in srednja šola – diskri­minirani ali nadlegovani zaradi svoje spolne usmerjenosti. Glavni­na je tovrstno diskriminacijo doži­vela nekajkrat, 6% vprašanih pa je porocalo, da so bili pogosto dis­kriminirani ali nadlegovani zaradi svoje spolne usmerjenosti. Manjši delež diskriminacije oziroma na­dlegovanja zaradi spolne usmerje­nosti raziskava kaže na podrocju delovnega mesta. 12% vprašanih je potrdilo, da imajo tovrstno iz­kušnjo na delovnem mestu zaradi svoje spolne usmerjenosti. Skoraj 18% vprašanih je porocalo o doživljanju diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti, ki se ni zgo­dilo na delovnem mestu ali v šoli. Med njimi izstopajo lokali in re­stavracije in s tem povezani hoteli in turizem (skupaj 79%), 18% tistih, ki so bili diskriminirani izven šole in delovnega mesta, pa je porocalo o diskriminaciji na podrocju bancništva. Glavnina – skoraj 92% vprašanih – diskriminacije ni prijavila, pri cemer za to navajajo dva glavna razloga: minimalizacijo diskrimi­nacije (diskriminacija ni bila do­volj »velika«, da bi jo bilo vredno prijaviti) in ekonomiko delovanja, ki se kaže v prepricanju, da s prija­vo ne bi nicesar dosegel. Nasilje Vsak drugi respondent je zaradi svoje spolne usmerjenosti že doži­vel nasilje. V vecini primerov gre za psihicno nasilje, kot je posme­hovanje, izsiljevanje ali žaljenje (95%). Sledi .zicno nasilje – tega je izkusila cetrtina vprašanih (24,6%), spolno nasilje pa je doži­velo 6% vprašanih. Skoraj 74% vprašanih je porocalo, da so nasi­lje izkusili nekajkrat. Respondenti in respondetke so nasilje zaradi svoje spolne usmer­jenosti najpogosteje doživljali v javnem prostoru (na ulici, v barih in podobno), storilci teh dejanj pa so bili v glavnini – v 66% prime­rov – neznanci. Druga najvecja skupina »storilcev nasilja« so so­šolci in sošolke (43%). Tako kot v primeru diskriminacije, tudi nasilja vecina ni prijavila poli­ciji: 91% nasilja ni prijavilo, preo­stali (43 oseb) je nasilje prijavilo. 55% je porocalo, da nasilja niso prijavili, ker ni šlo za tako nasilje, da bi se ga splacalo prijaviti, sko­raj 26% pa je zatrdilo, da s prijavo nasilja ne bi nicesar dosegli. Zlovenija, Tibor Bolha Med tistimi, ki so nasilje prijavili policiji, je glavnina porocala o nevtralnih ali pozitivnih izkušnjah s policijo. 47% je tako zatrdilo, da ob prijavi ni bilo moc zaznati po­sebnega bodisi pozitivnega bodisi negativnega odziva policije, 37% je odnos policije ocenilo kot pod­poren in profesionalen, o neprofe­sionalnem in homofobicnem ve­denju policije pa so porocale tri osebe. Foto: Nada Žgank/Memento 58 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 kampanje dobivali tudi pozitivne odzive ljudi. Nisem bil razocaran nad našim delom, sem bil pa seve­da razocaran nad rezultatom. Nika: Glede na to, da vlada ni pod­prla kampanje, da kampanja naj­vecje vladne stranke ni bila prav odmevna, da je bilo za kampanjo samo mesec dni casa, malo denar­ja, da so televizije pristale na dis­kurz nasprotnikov in da smo spre­mljali meritve javnega mnenja, zmage na dan referenduma nisem pricakovala. Upala sem, da ne bodo dosegli kvoruma, zares pa je celotna izkušnja referenduma za menoj prišla bistveno pozneje. Na kakšen nacin so mediji, kot praviš, pristali na diskurz nasprotnikov? Zdelo se je, da je vecina medijev vendarle naklo­njena izenacitvi pravic. Nika: Mislim, da so bili v tiskanih medijih korektni, televizije, ki dosežejo najvec volilk in volilcev, predvsem javna televizija, pa so argumente nasprotnikov, ki so bili zasnovani na laži, privzeli za rele­vantne. Kar naenkrat smo se po­govarjali o uvajanju »teorije spo­la« v šole, o tem, da se bodo spre­minjali ucni nacrti, da bo šola otroke indoktrinirala, zato jih ti ne bodo mogli vzgajati skladno s svojimi prepricanji in podobno. Lahko smo trditve zanikali, imeli podporo strokovnjakov, ki so ar­gumentirano zavracali ocitke in strahove nasprotnikov, a v skopo odmerjenem casu, predvsem v elektronskih medijih, je populi­sticna laž vedno v prednosti. Simon: Pomembno je bilo tudi to, da je bil to drugi referendum na isto temo in da je tema medijsko že precej izcrpana. Rad bi pouda­ril še, da je bila kar nekaj casa v javnosti, predvsem v intelektual­nih krogih, prisotna ideja bojkota, kar so mediji tudi reproducirali. Pravzaprav smo z nekaterimi spo­rocili težko prodrli v medije. KAMPANJE CAS JE ZA Bil je cas za Ce drži, da se zgodovina ponavlja najprej kot tragedija, nato kot farsa, potem je rezultat na drugem referendumu o pravicah istospolnih parov in družin za slovensko družbo zagotovo ... farsa. Ker bil je cas za. V zgodovinskih ucbenikih druga zavrnitev enakih pravic za vse ne bo blešcece poglavje slovenske druž­be. Pravzaprav današnji cas ne piše kaj dosti blešcecih poglavij, menita Nika Kovac, pred­stavnica Iniciative za demokraticni socializem in clanica koalicije Združena levica, in Simon Maljevac, predstavnik LGBT-skupnosti v kampanji Cas je za ... Za Narobe sta spregovo­rila o svojem videnju referenduma o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Kako sta doživela dvajseti december okrog devete ure zvecer, ko je postalo jasno, da zakon na referendumu ni bil potrjen? Simon: Tisti trenutek o tem nisem mogel razmišljati. Dogajalo se je kup stvari in še veliko je bilo po­trebno postoriti. Spomnim se samo neke žalosti. Vse skupaj je prišlo za mano nekaj dni pozneje. A vem, da smo delali dobro, delali smo tisto, v kar smo verjeli, zato nisem imel obcutkov, da smo stva­ri naredili narobe. Vem, da smo dali vse od sebe. Naše sporocilo je bilo jasno in zanj smo ves cas INTERVJU Nika: Ne smemo pozabiti, da je voditeljica na nacionalni televiziji na prvem soocenju napacno razlo­žila kvorum. Res so napako, ker smo protestirali, popravili. Seveda pa je bilo jasno, da bo popravek dosegel manjši del gledalcev in gledalk. Na TV SLO smo se soo­cali z zadržanostjo, vcasih smo se spraševali, ce ni šlo morda celo za blokado. V petek pred volilnim molkom nas, recimo, niso uvrstili v zakonsko dolocen termin v po­rocilih ob desetih zvecer. Pop TV je z nekaterimi oddajami sicer pokazala profesionalno držo, a bi lahko naredili bistveno vec za ute­meljeno odpravljanje strahov. Ali menita, da so na rezultat bistveno vplivali mediji ali so bile morda bolj kljuc­ne nedeljske pridige v cerkvah po Sloveni­ji? Simon: Faktorjev, ki so vplivali na rezultat, je bržkone vec. Nenaza­dnje so nam javnomnenjske razi­skave na zacetku napovedovale izid, kakršen je bil na koncu, ce­prav se je vmes mnenje obracalo v našo smer. Mislim, da je na rezul­tat kljucno vplivalo delo po manj­ših lokalnih okoljih, kjer se je po­kazal naš manko, saj kot civilna družba nimamo razvite lokalne mreže. Preprosto nismo dosegli vseh tistih, ki bi jih želeli doseci. Nika: Razen Združene levice, ki se je kot predlagatelj zakona polno angažirala, je bila podpora ostalih levih in sredinskih politicnih strank res skoraj nicna. Vlada pa se je celo odlocila, da v kampanji sploh ne bo sodelovala. Tako pri prejšnji kot pri tokratni kampanji so obstajale ocene, da je stran, ki je ZA, prevec mehka in popustljiva do nasprotni­kov. Vi, na primer, niste zelo glasno kritizi­rali cerkve. Se vama zdi, da bi z bolj ostri­mi pristopi lahko mobilizirali vec ljudi ali bi zgolj zadovoljili tiste, ki jim gre mehak politicni pristop na živce? Simon: Vse, kar je bilo na tej temi do sedaj narejeno, je temeljilo na polju racionalnosti. Zdi se, kot da smo se kot skupnost bali svojih lastnih custev. Bali smo se poveda­ti, da so nam pomembne nekatere stvari, ki se lahko zdijo ideološke. Referendum je zgodba o tem, kako prepricati vecino, ne zgolj neko speci.cno skupino. Zato smo v tokratni kampanji skušali iskati skupne imenovalce celotne družbe, ne zgolj posamezne sku-pine. Sicer pa se je z bolj frontal­nimi pristopi že poskušalo, pa tudi ni delovalo. Na napade nasprotni­kov nismo neposredno odgovarja­li, ker se lahko hitro znajdeš v poziciji, ko samo še odgovarjaš in nic vec ne govoriš. Nika: V idealnem svetu bi bila to kampanja, ki bi imela vec razlic­nih glasov. V idealnem svetu bi imeli glas, ki bi bil pripravljen na­rediti analizo delovanja (predvsem .nanciranja) neokonzervativnih gibanj. V idealnem svetu bi imeli medij, ki bi pripravil pregled pre­teklega politicnega delovanja la-žne civilne družbe, ki jo poose­bljata Aleš Primc in Metka Zev­nik. V idealnem svetu bi kampanja trajala dlje casa, vladna koalicija, ki je zakon podprla, s prvim mini­strom vred, pa bi aktivno zagovar­jala zakon. A ker smo na koncu v Kudu France Prešern ostali samo predstavniki LGBT-skupnosti in Iniciative za demokraticni sociali­zem oziroma Združene levice, smo se odlocili, da je pomembno stopiti skupaj, ustvariti enotno fronto, ne pa še dodatno razpršiti moci in sredstva. Objektivno je bila to rešitev, ki se je po skupnem premisleku zdela najboljša. Primerjava s prejšnjim referendumom se vsiljuje kar sama, ceprav stvar ni povsem primerljiva: na tokratnem referendumu se je odlocalo o dveh domnevno najbolj »problematicnih« stvareh, ki jih na prej­ narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 INTERVJU šnjem referendumu ni bilo: enako poime­novanje institucije (zakonska zveza) in možnost skupne posvojitve otrok. Vaju moti, da primerjajo oba rezultata? Nika: Šlo je za radikalno drugacno zgodbo. Drugacna je bila že izho­dišcna pozicija: kdo je vložil za­kon in kako je bil zakon sprejet. Seveda je bilo že pri prvem refe­rendumu opravljeno veliko delo. Tudi zdaj se zdi, da je kljub pora­zu za LGBT narejen nov korak naprej. Zdaj je predlog, ki je padel na prvem referendumu, postal sprejemljiv tudi za tiste, ki so ga zrušili. Zadnje rešitve novele ZZZDR so bile brezkompromi­sne, ker pri clovekovih pravicah in enakosti pred zakonom ne kaže sklepati kompromisov. Sta omenjeni dve vsebinski tocki – sku­pno ime in posvojitve – tisti, ki sta na­sprotnikom omogocili, da so dosegli kvo­rum. Leta 2012 je bilo možno reci, da ne gre za poroke in da ne gre za posvojitve ... Ali pa so se nasprotniki tokrat res še bolje organizirali? Simon: Mislim, da je na to potreb­no pogledati širše. V casu od prej­šnjega referenduma se je referen­dumska zakonodaja spremenila. Ce veš, da moraš doseci kvorum, verjetno uporabiš drugacne pristo­pe in vse to tudi bolj poudarjaš. Celotna kampanja nasprotnikov je temeljila na sporocilu: pripelji pet prijateljev. Pri prejšnjem referen­dumu je bila stvar drugacna. Tudi takrat je bilo seveda pomembno, da so pripeljali vec ljudi, a ni bilo kvoruma. Mislim, da je ta razlika igrala vlogo pri izvedbi kampanje in je v nekem psihološkem smislu vplivala tudi na volilce. Drugi pro­blem, s katerim smo se ukvarjali, je pasivizacija. Gre za stališce: to se mene ne tice. Bržkone imamo kar nekaj tihih podpornikov, ki menijo, da to ni vprašanje, o kate­rem bi oni lahko odlocali. No, kljub vsemu so se nekateri izpo­stavili tako, kot se niso nikoli prej. Pri tem imam v mislim predvsem mame. One so pokazale, da to ni zgolj zgodba neke skupnosti, pac pa presega njene okvire. Upam, da bomo nekoc prišli do tega, da je to zgodba celotne družbe, druž­be, v kateri želimo živeti. Nika: Smo v casu, ko okrog meja države postavljajo žicno ograjo, smo v casu narašcajoce moralne panike zaradi begunskega vpraša­nja, smo v casu vpisa .skalnega pravila v ustavo ... Smo torej v casu, ko naša družba postaja vse bolj izkljucujoca in avtoritarna. Celotna strategija nasprotnikov zakona pa je temeljila na retoriki spodbujanja strahu ... Zakaj pa vi niste igrali na strah? Recimo na strah pred družbo, ki jo opisujeta? Simon: Na strah nismo igrali zato, ker ne verjamemo v take populi­sticne pristope. Potem v moral­nem smislu ne bi bili nic boljši od svojih nasprotnikov. Naša stran je vendarle operirala z dejstvi, na­sprotniki pa so uporabljali polre­snice in laži. Cilj torej ne opravicuje sredstev? Simon: Ne vedno. Sam ne bi mogel delati kampanje, ki bi se posluže­vala laži, polresnic in podobnega. To so pristopi, na katere ne mo­rem pristajati. Mladen Dolar v enem od intervjujev pravi, da je stvar za Aleša Primca izgubljena vnaprej, saj bo zakon nekoc sprejet. Sta tudi vidva po dveh mesecih intenzivnega soocenja z njim tako optimisticna glede vnaprej izgubljene bitke? Simon: Povsem jasno je, da so refe­rendumi samo ena od metod Aleša Primca za njegovo politicno pro.­liranje. Nenazadnje je to v izjavi po referendumu priznal tudi sam. Poleg tega se je potrebno zaveda­ti, da je Primc že ves cas v politiki: bil je predsednik odbora SLS in aktiven v mnogih gibanjih. Nika: Po razglasitvi rezultatov sem gospodu Primcu na TV Slovenija rekla, da so sicer zmagovalci, a da je to zacasno, saj je jasno, da bo v naslednjih letih zmaga naša. Ni­koli ni odvec poudarjati zaveda­nja, da vprašanja manjšin niso manjšinska vprašanja, ampak so temeljni del razmisleka o pravic­nejših in enakopravnejših druž­bah. Rezultat referenduma ne predstavlja zgolj LGBT vprašanja, ampak naslavlja tudi razredno vprašanje – s sociali­sticnega vidika je vsaka oblika družbe­nega zatiranja nespre­jemljiva. Naš boj je bil in (ne glede na rezultat) ostaja sku-pen. Za prejšnji referendum sem nekoc rekel, da je bil v pravnem smi­slu poraz, v družbenem pa zmaga, saj se je javni prostor na široko odprl temi isto­spolnih partnerstev in družin. Bi lahko enako rekli tudi za ta referendum? Nika: S tem, da je bil zakon sprejet v državnem zboru in so rešitve v dolocenem obdobju postale »nor­mala«, smo dosegli zelo velik pre­mik. V vsem se mi zdi najbolj po­zitivno sporocilo tega obdobja to, da poleg LGBT-skupnosti obstaja še veliko organizacij in strokovnih združenj, ki zagovarjajo popolno izenacitev pravic, in so se poveza­le med seboj. Zagotovo pa je boj za zagotavljanje enakih pravic vsem posameznikov in posame­znic zgolj prvi korak, osvoboditev LGBT-skupnosti je potrebno mi­sliti v okvirih širokega gibanja za splošno družbeno emancipacijo. Simon: Bojim se, da je rezultat refe­renduma pokazal realno družbeno stanje, ki se je od leta 2012 spre­menilo. Gre za zelo zaskrbljujoce stanje, ki ga v veliki meri omogo­ca pasivna leva sredina. Mislim, da kot družba ne vemo cisto dobro, kam hocemo. Smo kot konji s pla­šnicami: ne gledamo, zato tudi nic ne naredimo. Mislim, da je cas, da se zamislimo nad tem stanjem. Kaj je za LGBT-skupnost pomenila zelo jasna podpora politicne stranke Združena levica? Simon: Pomenila je to, da smo bili pri nekaterih vprašanjih, o katerih že dolgo govorimo, koncno sliša­ni. Mislim, da je to pomemben korak naprej in tega smo veseli. To se je videlo tudi s samim spre­jetjem tega zakona, ko so zakon podprle tudi druge stranke. Aleš Primc in Metka Zevnik sta javni oseb­nosti. Tudi Miha Lobnik je bil v prejšnji kampanji izpostavljen kot obraz kampa­nje. Vidva sta v primerjavi z njimi popolna anonimneža. Vaju ne pozna skoraj nihce. V kampanji, razen cisto na koncu, vaju skorajda nismo videli na televiziji. Zakaj? Simon: Kampanja Cas je za je bila sestavljena iz razlicnih organizacij ter posameznikov in posameznic. To smo pokazali tudi navzen: go­vornikov in govornic je bilo veli­ko. Z vsemi temi obrazi smo po­kazali na široko podporo, ki smo jo imeli. Kup primerjav se vzpostavlja tudi z irskim referendumom. Ce se ne motim, ste del njihovih pristopov poskušali uporabiti tudi v Sloveniji. Zakaj so tam zmagali, pri nas pa nismo? Simon: Pri nas smo imeli izredno omejena .nancna sredstva in zelo omejen cas. Imeli smo tudi dru­gacno izhodišcno stanje. Na Ir­skem je kampanja potekala vec kot eno leto, imeli so bistveno vecja .nancna sredstva, pa tudi javnomnenjske raziskave so že v izhodišcu kazale podporo. Zaradi vsega tega težko primerjamo obe situaciji. Na Irskem je celotna vlada podpirala spremembo zakona. Zakaj tega pri nas ni bilo, ceprav so parlamentarci sprejeli in potrdili amandmaje k zakonu, ki so bili na referendumu? Simon: To je dobro vprašanje, ki bi ga morali zastaviti njim. Naj vprašam drugace: je bila podpora v parlamentu pravzaprav podpora s .go v žepu, ker so parlamentarci racunali na to, da bo referendum? Nika: Razlogov, zakaj stranke vla­dajoce koalicije, z delno izjemo SD in dolocenih posameznikov in posameznic iz SMC – na primer ogromen osebni angažma Jasne Murgel – niso aktivno podprle kampanje, je vec, vsi pa nakazuje­jo na nek obicajen modus operandi 60 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 INTERVJU etablirane vladne politike pri tovr­stnih vprašanjih. Na drugi strani seveda obstajajo drugacne obtožbe: Združena levica naj bi vložila ta amandma, ker se je s tem želela pro.lirati in promovirati ter pridobiti dolocen del medijskega prostora. Nika: (cinicno) Združena levica iz istih razlogov zagovarja tudi od­stranitev žice z mej, brani begun­ce in je proti .skalnemu pravilu. Vse to so teme, ki ne prinašajo veliko politicnih tock in ne odpi­rajo prav veliko prostora za (samo)promocijo. Zavedati se je potrebno, da kapitalisticna družba ne bi mogla obstati brez margina­lizacije LGBT-skupnosti, podreja­nja žensk, izkorišcanja rasnih in etnicnih manjšin. Združena levica se po svojih najboljših moceh sku-ša boriti proti vsem oblikam zati­ranja. Vesna Vuk Godina je po referendumu dejala, da bi se morali akterji referendum­ske kampanje Cas je za opraviciti istospol­no usmerjenim in vsem levicarjem za škodo, ki so jo naredili. Kako ji odgovarja­ta? Nika: Zaradi vsebinske zasnove kampanje smo seveda deležni kri­tike. Tudi upravicene. Verjamem, da smo v danem trenutku delali najboljše in dali vse od sebe. Po pogovoru s strokovnjaki in anali­zah, ki smo jih opravili, smo se skupaj odlocili, da bo kampanja gradila na sprejemanju razlicnosti in promoviranju enakih pravic za vse. Ko za nazaj re.ektiram celo­tno situacijo, seveda prepoznam trenutke, ko bi se lahko odzvali tudi drugace. Simon: Vsaka kritika je dobrodošla. Upam, da je bila ta kampanja nauk predvsem za tiste, ki se niso stri­njali z njo, da se angažirajo in kaj naredijo. Upam, da bomo koncno spoznali, da smo vsi skupaj v tem colnu. Prelaganje odgovornosti drug na drugega ne pelje nikamor. Verjetno je bilo veliko generalov po bitki. Katero od njihovih kritik sprejemata? Simon: Vse kritike so na mestu, ker vidijo stvari z drugacnih pozicij. Kažejo tudi na raznolikost družbe. Kljub temu pa vseeno mislim, da smo s kampanjo in predvsem s svojimi sporocili dosegli svoj na­men. No, namen je bil seveda zmaga, a tudi sporocila o enakih pravicah in o tem, da so vse spora­zumne ljubezni enakovredne, so pomembna. Se vama zdi, da sta kot koordinatorja kampanje zapirala prostor za take odzive? Nika: Nacin komuniciranja in kon­cept kampanje Cas je za smo dolo­cili skupaj, v tem procesu pa so lahko z enakovrednim glasom sodelovali vsi, ki so si to želeli. Odlocitve so bile premišljenje, temeljile pa so na posvetovanju s strokovnjaki in strokovnjakinjami. Vsak, ki je želel, da bi bil v okviru kampanje slišan, je to možnost dobil. Ob tem pa smo podpirali druge, vsebinsko drugacne pristo­pe, ki so potekali vzporedno in dopolnjujoce. Si bi pa vsi želeli, da bi na eni strani krovna kampa­nja imela vec sredstev, na drugi pa da bi bilo dopolnjujocih akcij vec. Sama se strinjam s pripombami, da nismo naredili dovolj za vse clanice in clane LGBT-skupnosti. Vkljucevanje trans oseb v kampa­njo ni bilo najbolj domišljeno. Ena od kritik je, da je bila glavnina doga­janja osredotocena na Ljubljano in da niste dovolj delali na terenu. Bi delo na terenu lahko naslovilo tisti tip volilcev, ki ste jih naslavljali v kampanji, ali pa je delo na terenu, izven urbanih središc, prostor, kjer uspevajo predvsem konservativne ideje? Simon: Delo na terenu je pomemb­no, a tu imamo najvecji manjko. Mi nimamo tedenskih dogod­kov ... Nika: Kar reci: maše po cerkvah ... Simon: (smeh) ... in podobnih ak­tivnosti za mobilizacijo. Treba se je zavedati, da po terenu niso ak­tivno delovale vse politicne stran­ke, ki so podprle predlog novele, civilne organizacije pa v Sloveniji nimamo razvitih terenskih mrež. Tocka, na kateri je na zacetku nasprotni­kom vzelo sapo, je dejstvo, da ste za javne nastope na televiziji angažirali mame. Metka Zevnik kar naenkrat ni bila vec edina (stara) mama Slovenije ... Bojim se, da te mame zdaj placujejo visok davek: vsaj dve sta še vedno medijsko izposta­vljeni in ju grobo napadajo konservativni krogi. Nika: Te mame so bile krasne. To je moj zelo ljub spomin na kampa­njo. Lepo je bilo videti družine, ki so se postavile za svoje otroke. V resnici nismo imeli velikih težav s tem, da so se angažirale, s svojim angažmajem pa so naredile veliko dobrega. Je pa to, kar se dogaja s podpornicami svojih otrok in se­veda celotne skupnosti LGBT simptom in nadaljevanje tega, kar se je dogajalo že med kampanjo Za otroke gre. Simon: Nasprotniki so ves cas trdili, da spolna usmerjenost kot taka zanje ni problem. Mislim, da jih prav ti napadi na mame postavlja­jo na laž: istospolna usmerjenost jim je še kako problem. Povsem jasno je, da moramo o teh vpraša­njih še vec govoriti, a govoriti informirano in na podlagi dejstev. Upam, da bo medijski prostor odprt za to. Aleš Primc je predlagal rešitev. Pripravil je zakon, ki ga je oznacil kot najbolj libera­len zakon na svetu. Bi se bila pripravljena pogovarjati z njim o njegovem predlogu? Nika: Aleš Primc je zelo demagoški politik z veliko izkušnjami in dol­go politicno zgodovino. Njegove­ga predloga zakona ne morem razumeti drugace, kot prazne PR akcije, na osnovi katere bo lahko hodil po Sloveniji in nadaljeval s politicnim agitiranjem za stranko, ki jo ustanavlja. Sama zagovarjam samo popolno izenacitev pravic isto- in heterospolnih partnerjev, in sem proti vsakemu zakonu, ki diskriminira glede na osebne oko­lišcine. Zdi se mi absurdno, da po vseh teh letih tisti, ki so bili na celu boja proti pravicam istospol­nih parov in družin, želijo zdaj izkoristiti ta teren za svoje politic­ne ambicije. Simon: Trenutno je v proceduro vložen Zakon o partnerski zvezi, ki ga je vložil takrat še neodvisni poslanec Jani Möderndorfer. Mi-slim, da bi lahko malo vec govorili o tem predlogu, ki je trenutno edi­ni vložen in s tem realen. Kdaj vama je bilo najtežje med to kampa­njo? Nika: Za naju je dva meseca obsta­jala samo kampanja in nic druge­ga. Vsi, ki smo delovali v ožji eki­pi – Lana, Lovro, Lara, Miha, Dra­gan, Mitja, Blaž, Mateja, Ana, Matej in Andraž – smo v kampa­njo vložili ogromno energije in dobre volje. Rada bi se vsem naj­lepše zahvalila za opravljeno delo. Simon: Pa tudi vsem drugim prosto­voljcem in prostovoljkam, ki so, na primer, rocno izdelali na tisoce priponk in podobno. Nika: Ce bi kampanja trajala dlje casa, bi bilo kdaj dobro stopiti korak stran od dnevnih zadolžitev, izginiti za kak dan iz štaba in zbrati mnenja, kritike in predloge za izboljšave. A zdaj to preprosto ni bilo mogoce. Zame je bilo naj­težje, ko sem v nedeljo po objavi rezultatov ugotovila, da s kampa­njo še nisem koncala. Dva meseca po dogodku še vedno aktivno go­vorimo o tem. Simon: Vsekakor te to zaznamuje, a zame vse skupaj ni bilo bistveno drugace, ker že vec kot deset let delam v LGBT-aktivizmu in sem na nek nacin že tako ali tako za­znamovan. Zagotovo so bile ne­katere stvari v kampanji bolj cu­stvene, kot so tiste, s katerimi se ukvarjam vsak dan, a dejstvo je, da mi diskurz, ki smo ga bili deležni, ni bil tuj. Gnojnico po nas zlivajo ves cas ... Nika: To je bila izkušnja, ki mi je odprla drugacen pogled na stvari. Veliko se nauciš. Po dolgem casu sem spet videla ljudi, ki se iskreno postavijo za stvari. Med njimi sem dobila dobre prijatelje. Bili smo mocen in povezan kolektiv. Zelo se me je dotaknilo, ko je mama Bojana, globoko verna ženska, pri­šla na tiskovno konferenco in se zoperstavila izjavi Škofovske kon­ference. Prišla je na tiskovno kon­ferenco in se postavila za svojega sina. Ta gesta se mi je zdela nekaj neverjetno lepega in je zame sim­bolizirala to, kar je ta kampanja bila. Ravno take geste, ki jih ni bilo malo, simbolizirajo to, kar je zame ta kampanja bila: veliko pogumna, solidarnosti, odlocnosti in poveza­nosti v boju za enakopravnost. narobe revija, kjer je vse prav. 31-32 december 2015 – februar 2016 REFERENDUM Foto: Vuko, Crt Lipej, David Verlic in arhiv Cas je za CAS JE ZA 62 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 REFERENDUM revija, kjer je vse prav. 31/32 I NA PIKO Foto: Nada Žgank/Memento SUZANA TRATNIK PRODAJ MI MEGLO, PRIJATELJ Vcasih se mi zdi, da predvsem vsakdanji svet funkcionira preko izmišljenih, trapastih zgodbic, s katerimi se pripovedujoci hoce postaviti in se reklamirati kot zani­miv pripovedovalec_ka, njegov poslušalec_ka pa se pretvarja, da je nakladanje razumel_a kot neverje­tno, duhovito resnico. Ena teh zgodbic, ki nenehno kro­žijo, je tista o izgubljenih avtomo­bilskih kljucih in rasizmu. Ponava­di je ni doživel sam pripovedova­lec, temvec njegov slovenski »pri­jatelj«, ki je potoval po ZDA, Av­straliji ... skratka, po neki angleško govoreci državi z rasno mešanim prebivalstvom. Torej, dva Sloven­ca v tuji državi najameta rent-a­car, se odpeljeta izven mesta, par­kirata in se odpravita na sprehod po naravi. Ko se vracata, ne najde­ta kljuca od avta. »A ga imaš ti?« vpraša prvi Slovenec. Drugi Slove­nec se potipa po žepih rece: »Piz­da, ni ga!« V tistem trenutku gredo mimo trije crnci, ki so takole slišali zadnji stavek: »Pizda, nigga!« In nato ti crnci zaradi narobe razu­mljene rasisticne opazke strašno pretepejo naša dva Slovencka. To zgodbo sem slišala vsaj od treh pripovedovalcev, tako da že mora biti kaj na tem, mar ne? Druga zgodba, ki pogosto cirkuli­ra, je o zobnih šcetkah, ravno tako postavljena v neko anglosaksonsko državo. Slovenski turisti, ki spijo v šotoru na prostem, se sprejo z lo­kalci, ki so lahko tudi skini. Lokal­ci jim nekega dne premecejo šotor, a zacuda nicesar ne ukradejo. Ko se naši vrli turisti vrnejo domov in razvijejo fotogra.je (ja, to je še pred digitalizacijo), na njih zagle­dajo te skine, ki se z njihovimi (slovenskimi) zobnimi šcet­kami drgnejo po svojih anglosaksonskih anusih. Ta doživljaj je že zelo na meji slasherskih gro­zljivk iz niza Wrong Turn. Še ena taka pro­stocasna zgodbi­ca je postavljena v Avstralijo. Slovenski turisti najamejo rent-a­car in se pogumno furajo po razbeljeni avstralski pustinji. Med vožnjo podrejo kenguruja. Ustraši­jo se, a zatem ugotovijo, da jim tukaj sredi divjine nihce nic ne more, zato zacnejo objestno foto­gra.rati padlega kenguruja, oble­cejo ga celo v (takrat še) dragoceni Murin suknjic, ga fotogra.rajo v raznih pozah, slednjic pa mu v naravni kengurujski žep za foro zatlacijo še svoje potne liste. Na­kar se navidezno mrtev kenguru ovede, plane na zadnje tace in, hop, odskaklja v divjino. In odtlej nekaj naših državljanov_k s slo­venskimi potnimi listi v žepu skace po avstralski pušcavi. Že slišim, kako nekateri_e med vami zatrjujete: »Ampak ta zgodba pa je resnicna, to je doživel prav znanec od mojega znanca, ki niko­li ne laže ...« Ali pa ste se sami spomnili_e podobnih zgodbic, ki jih je nemogoce dokazati ali ovre­ci, saj njihovo bistvo nista verodo­stojnost ali resnicnost, temvec kro­ženje. Te zgodbice si ljudje pripo­vedujejo za zabavo; navidez so brez politicnega naboja, neškodlji­ve in trapaste. Nekakšna folklora tako rekoc, ceprav malce bolj ur­bana. Podobno prostocasne zgodbice krožijo tudi o manjšinah. Ko se zdi vse skoraj pojasnjeno, že nek­do privlece na dan štorijo, da je on sam poznal geja, ki je sredi dneva hodil po ulici neprimerno oblecen, napol nag, ali pa nekdo drug lezbijko, ki »pa res« ni marala mo­ ških, in to tako v tem svetu ne gre, taki ljudje ne smejo imeti otrok. In kako naj bi za otro­ ke skrbeli taki, ki še svojega spola ne priznava­ jo ali ga razumejo nedopustno .eksibilno? Te razlagice v slabi preobleki argu­mentov se ne razlikujejo od »po­rocil«, ki sem jih slišala od udele­ženke in ocividke prvega festivala Magnus leta 1984. Ta moja kolegi­ca na sociologiji (!), takrat še na FSPN, je redno porocala, kaj se je dogajalo na festivalu, sicer nic o pravicah, diskriminaciji ali homo­fobiji nad geji in lezbijkami, veliko pa o tem, da neki bogati gej s sabo na prireditve za roko vlaci fanta, ki je videti ugrabljen, neki lezbicni par pa se v javnosti vsakic zlasa zaradi slepega ljubosumja, menda ženski druga drugo grdo ozmerjata in popljuvata. Homoseksualci so zelo neprimerni in nemoralni lju­dje z nasilnimi in otrocjimi pote­zami, to je bilo sporocilo kolegici­nih kvazisocioloških opažanj (di­plomo odvzet pa sežgat!), a danes ni bistveno drugace, le da se ho­mofobija in odpor do lgbt-življenj­skih slogov upravicujeta s skrbjo za naše, slovenske otroke, in za našo, avtohtono slovensko nor­malnost. Nedavno je Mladina priobcila cla­nek o tem, ali bi danes ustavno sodišce razmišljalo drugace o refe­rendumu, ce bi po osamosvojitvi v slovensko ustavo eksplicitno zapi­sali enakost ne glede na spolno usmerjenost. Vsekakor bi jo veljalo zapisati – zacnimo tam, ker smo še vedno tam! Krepko se motijo vsi, ne glede na spolno usmerjenost, spol, razredno pripadnost ali kate­rokoli drugo osebno okolišcino, ki mislijo, da je pravica do t. i. geje­vske poroke oziroma popolna ize­nacitev s pravicami heteroseksual­nih zakoncev, zadnja, najvišja sto­pnica v zgodovini boja proti dis­kriminaciji in pomeni že kar konec gibanja za pravice seksualnih in spolnih manjšin. To je pomemben korak k enakosti in enakopravno­sti, a vendar – en korak, ceprav tokrat bolj k eshatološkemu kon­cu, v katerem nekateri preroško vidijo tudi koncno odrešitev, amen. Za konec, morda res moje zadnje kolumne v zadnji številki revije Narobe (ja, vse smo že dosegli ...) pa imam še jaz eno zgodbico, ki jo je doživel moj dober prijatelj, Slo­venec, kakopak. Neke soncne ne­delje je šel na enega od referendu­mov o izenacitvi istospolnih in raznospolnih zvez ali morda o noveli družinskega zakonika, ni pomembno. In na volišcu mu rece­jo, da je nekdo že volil v njegovem imenu! Mojega prijatelja je zaskr­belo, saj je sam hotel, verjeli ali ne, s svojim glasom iskreno podpreti lgbt-pravice, zdaj pa je ostal brez glasu! Ko je zgroženo vprašal, le kdo bi volil namesto njega, so mu povedali, da »tisti gospod tam zu­naj na kavi, najprej smo mislili, da je begunec, a je slovenski drža­vljan z vašim potnim listom«. Pa gre prikrajšani volivec in moj do­ber prijatelj, ki nikoli ne laže, urno pogledat na vrt bližnjega ka.ca, kjer zagleda kenguruja, ki sedi z njegovim potnim listom v žepu in mirno srka nedeljsko kavo. In povem vam, ob morebitnem referendumu bo vse odvisno od volilnih glasov slovenskih kengu­rujev.* * Kolumna je bila napisana pred odloci­tvijo ustavnega sodišca, da dovoli refe­rendum. 64 narobe revija, kjer je vse prav. 31/32 december 2015 – februar 2016 Klubi in bari Skrito Cafe Lounge Bar Splavarski prehod 5, Maribor Café Zebra, podhod železniške postaje Ljubljana Tiffany – LGBTQ klub v okviru ŠKUC – Kulturni center Q, Masarykova 24, stavba Lovci, pritlicje desno (Metelkova mesto, bivša vojašnica). [www.kulturnicenterq.org/] Monokel – lezbicni klub v okviru sekcije ŠKUC – LL, Masarykova 24, stavba Lovci, pritlicje desno (Metelkova mesto, bivša vojašnica). [www.klubmonokel.com] Klub K4 – sobotni gejevski in lezbicni disko enkrat na mesec. Kersnikova 4, Ljubljana. [www.klubk4.org] Gymnasivm – klub in savna, Ulica pohor­skega bataljona 34, Ljubljana. [www.klub-libero.si] Cafe Kolaž Gornji trg 15, Ljubljana [www.facebook.com/kafe.kolaz] Pritlicje Mestni trg 2, Ljubljana [www.facebook.com/pritlicje]