Štev. 8. V Ljubljani, 1. velikega srpana 1913. Leto XIV. Kosovka devojka. Srbska narodna pesem. Se napoti Kosovka devojka, se napoti rano u nedeljo, u nedeljo pred žarečim solncem, pa zasuče bele si rokave, jih zasuče do komolcev belih; na ramenu nese ročki zlati, kojih ena studene vodice, druga vina črnega je polna. Ona ide na Kosovo ravno, pa sprehaja po bojišču mlada, po bojišču slavnega se kneza ter junake po krvi prevrača ; kteri vidi se junak ji živ še, s hladno ona ga umiva vodo, vliva vina črnega mu v usta in pa z belim kruhom ga zalaga. Sreča dobra jo dovede tudi do junaka Pavla Orloviča, ki bil knezu mlad zastavonoša, tudi njega živega še najde: Desna mu je roka odsekana ino leva noga do kolena, vitka so mu rebra izlomljena, da se pljuča vidijo mu bela; vzdigne brzo ga iz mnoge krvce, pak umiva s hladno ga vodico, vliva vina črnega mu v usta ino z belim kruhom ga zalaga. Zopet srce zaigra junaku, ino Pavel Orlovič govori: „Sestra draga, Kosovka devojka! Kaj se ti je žalega zgodilo, da junake po krvi prevračaš ? Koga iščeš na bojišču, mlada ? AV po rodu brata al' bratranca, al' po grehu starega rodnika ?" Progovarja Kosovka devojka : „Dragi brate, ti junak neznani! Jaz od svojih nikogar ne iščem, ne po rodu brata, ne bratranca, ne po grehu starega rodnika. Je li znano ti, junak neznani, kdaj knez Lazar je obhajal vojsko krog prekrasne Samodreže cerkve ? Vsa se srbska obhajala vojska, trije bojni vojvode naposled: eden bil ti Miloš je vojvoda, drugi bil ti je Kosančič Ivan, tretji bil pa je Toplica Milan. Jaz sem ravno tam pri vratih stala, ko je mimo šel vojvoda Miloš. Bil junak je krasen na tem svetu, sablja vlekla se mu je po tlaku, svilen kalpak, okovano perje, na junaku pisana haljina, okrog vrata pak iz svile robec; on ozrl se je in me pogledal, je odložil pisano haljino, je odložil jo, pa meni dal jo: ,Ni, devojka, pisano haljino, pa spominjaj se po tej haljini mene še in mojega imena! Glej, jaz pojdem, da poginem, duša, tam, kjer tabor svetlega je kneza; moli Boga, draga duša moja, da se zdrav iz tabora ti vrnem, a i tebe dobra sreča najde; dal te bodem Milanu za ženo, Milanu mi v Bogu pobratimu, ki z menoj se pri Bogu velikem in Ivanu svetem je pobratil; jaz bom tebi družbanj pri poroki Za njim šel ti je Kosančič Ivan. Bil junak je krasen na tem svetu; sablja vlekla se mu je po tlaku, svilen kalpak, okovano perje, na junaku pisana haljina, okrog vrata pak iz svile robec in na roki prstan mu pozlačen. On ozrl se je in me pogledal, z roke snel je prstan pozlačeni, z roke snel ga, pa ga meni dal je: ,Nä, devojka, prstan pozlačeni, pa po mojem prstanu spominjaj mene se in mojega imena! Glej, jaz pojdem, da poginem, duša, tam, kjer tabor svetlega je kneza; moli Boga, moja duša draga, da se zdrav iz tabora ti vrnem, a i tebe dobra sreča najde; dal te bodem Milanu za ženo, Milanu mi v Bogu pobratimu, ki z menoj se pri Bogu velikem in Ivanu svetem je pobratil; jaz bom tebi družbanj pri poroki.' Za njim šel ti je Toplica Milan. Bil junak je krasen na tem svetu; sablja vlekla se mu je po tlaku, svilen kalpak, okovano perje, na junaku pisana haljina, okrog vrata pak iz svile robec in na roki od zlata zapestnik. On ozrl se je in me pogledal, z roke snel si zlati je zapestnik, z roke snel si, pa ga meni dal je: ,Nä, devojka, od zlata zapestnik, pa spominjaj po zapestniku se mene še in mojega imena! Glej, jaz pojdem, da poginem, duša, tam, kjer tabor svetlega je kneza ; moli Boga, moja duša draga, da se zdrav iz tabora ti vrnem, tebe, duša, dobra sreča najde; vzeti hočem te za zvesto zen o.' — In odšli so vsi vojvode bojni. Njili jaz danes na bojišču iščem." Ar ji Pavel Orlovič odvrne: »Sestra draga, Kosovka devojka ! Vidiš, duša, ona kopja bojna, kjer najvišja so in najgostejša ? Tam iztekla je junakom krvca, segla dobrim konjem do stremena, do stremena ino do usnjine, a junakom gor do svilnih pasov, tam so vsi ti trije smrt storili; ti pa vrni se na dvorec beli, ne krvavi krila, ni rokavov." Ko devojka sliši te besede, solze belo oblijó ji lice, ona vrne se na dvorec beli, pak iz grla belega ti vpije: „Joj mi! Kako tepe me usoda! Da, sirota, za bor zelen primem, i on zelen bi se mi posušil." J. Poljanec. Oblakom. Oblački, bele ladjice, Potem na tajni kraj miru, domov mi pohitite oblački, se spustite, in pa domačim vsem pozdrav in na očetov tihi grob presrčen izročite ! . . . vse solze iztočite ! Davorinov. RADO MEJOVŠEK: Alenka in Darko. Pravljica. Prvi del. a tremi gorami, za tremi vodami se je raztezala dolinica; sredi dolinice je bila cerkvica, okrog nje nizke hišice z rjavimi strehami in s sajastimi dimniki. Na vasi sta živeli dve siroti, bratec in sestrica. Mame in ateja nista imela. Smrt ju je položila v hladni grob, in žarko solnce ju ni moglo zbuditi iz spanja. Alenka in Darček sta bila1 ostala osamljena; strica in tete ni bilo; a ljudje tudi niso marali sirot. Ko je še mama živela, je Alenki in Darku pogosto pripovedovala o dobrih in prijaznih ženah, bivajočih visoko na gori. Bile so lepe, večno-mlade gorske vile. Na smrtni postelji je mama dejala: »Če vama, ljuba Alenka in dragi Darček, sosedje ne dado strehe ne kruha, zbežita v oni-le gozd« — s prstom je pokazala nanj — »pok li čita škratce in odvedli vaju bodo na ono-le goro Triglav k dobrim vilam: Obilo sreče vaju čaka tamkaj in...« Globoko je vzdihnila mama in umrla je. Vaščani so gledali siroti po strami, njih otroci so ju zmerjali in sovražili. Bratcu in sestrici ni bilo več obstati med trdosrčnimi ljudmi, •lasnega jutra zbudi Darko sestrico Alenko, jo prime za roko. in bežala sta, bežala čez rodovitno polje, čez pisane travnike, preskočila šumeči potok ter o mraku prihitela do gozda pod Triglavom. Na parobku gozda se je razraslo gosto grmovje. Z drobnima1 rokama razgrne Darko vejevje, skozi luknjo zleze Alenka; za njo pa on; bila sta v gozdu. Zeleni mah se je jima udiral pod nogami. Kmalu sedeta na trhli panj, da se odpočijeta od dolgega pota. Premaga ju spanec; nevede se zlekneta po tleh ter zaspita. Noč je razgrnila svoj teman plašč; zadnjikrat je zavzdihnil gozd. in božji mir je legel na zemljo. V drevju je zašumelo, tiho in pritajeno, ptice so začivkale; sova je zdrknila iz drevesnega dupla ter koma! siliš no plavala! pod košatimi vejami. Zašumelo je močneje, veje so bile ob veje; vrhovi so se stresali in vrane zajavkale. Darko se prebudi, si menca oči in preplašeno' zre v temo. Ni videl pedi daleč. Spusti se na kolena, z rokami tiplje po tleli, iskajoč sestrico. Potegne za krilo, sestrica se zravna, Darko pa zakliče: »Ho, hej! Škratec, ho, hej!« Ali samo njegov glas odmeva v drevju; prestrašena ptica je sprhu-tala z veje na1 sosednje drevo. Z vso močjo zakliče: »Ho, hej! Škratec, hej, pridi, hej; Alenka se joče, ho, hej!« Daleč med vejami in med praprotom zamiglja lučca, izgine ter se spet zaiskri. »Alienka, ne joči, lučca je tam, greva za njo,« jo potolaži Dar-ček. Pomaga ji na noge, jo prime okolo pasu, in šla sta za lučco. Semintja je švigala lučca, prihajala bliže in se umikala. »Lenček, vidiš jo, semkaj! gre lučca, ne jokaj!« vzklikne razveseljen. Ali — oj! Ugasnila je, ni je več! Darčku zastane noga, zaman iščejo njegove oči plamen-ček. Kje je? Iz same nagajivosti se je plamenček potajil v mahovje. Ne pomaga nič, iskati ga bo treba! Previdno premakne Darko nogo ter stopica naprej. »Tukaj je bila lučca, tukaj se je nama poskrila,« golči zase. Dva koraka še stopi, a butne po tleh, da so se nosek in roke zarile v mah. Na levo od njega se zakotali Alenka med resje in protje. »Uh!« hušne Darku iz ust ter se plazi po rokah in nogah dalje. »Hu, hu! Kaj' pa to! Alenka, hitro sem!« Njegovi prstki so se zapletli v dolgo, košato brado, Alenkine roke so vlekle za črevelj. »He, mali človek,« de Lenka. »Škratec bo!« odvrne Darko. »Ne izpusti, drži ga!« In grdo sta vlekla vsak na svojo plat. Hipoma se izmakne majhna noga iz čreveljčka, Alenka se prekucne v znak; čreveljček ji pa odleti med veje. »Pustita me, pustita!« zaječi malček; »škratec sem.« »Kaj, škratec? No, pa naj bo; izpustim- te! Le vstani, bati se ti ni več treba!« pristavi moško. Malček vstane, seže v žep in privleče iz njega lučco. Bila je kresnica. Malce jo poboža, dahne vanjo in pravi: »Ljuba lučca, le sveti! Prijateljčke sem našel, in spoznati se hočemo.« Kresnica zažari in škrateljček posveti Alenki v obraz in reče: »O, ljuba sestrica, tako lepa si in mlada kakor kraljičica«. Darčku pravi: »No! Ti si pravi junak, ker sestrico varuješ. Pravcati kraljic si.« »O. kaj! Krali in kraljica, če pa sva ubožnejša od poljske miške; ona ima luknjico, kamer se skrije, a midva še tega ne.« »U'f, uj,« se zavzame bradač, »idita z mano in povedeni vaju k bratcem. Tamkaj dobita vse, da, še več. kakor si sama želita. A poprej mi pomagata iskati kučmo in črevelj. Oboje sem' izgubil.« Škrate!) dahne v kresnico, ki zažari prav iskre. Iskali so. Kučmo so precej našli. Bradač si j-o natakne na kirštravo glavo, a z njo vred je bil manjši od Darka. »Hi, hi, majhen pa si!« se zasmeje Alenka. »Majhen na peti. a velik v pameti,« se pobaha malček. Iščejo črevelj, a ni ga najti. »Vedeli bi le, kdo mi ga je potegnil z noge.« »Ha, ha!« se posmeje Alenka, »Jaz sem1 bila tista. Bog ve, kje tiči.« »Morda se je zaril v zemljo kakor pujsek v gnoj,« se pošali Darko. Škratec se široko zareži, nato pogleda kvišku: »Glej ga, glej; tukaj zgoraj sediš. Le brž dol na mojo #cgo !« Črevelj je visel na veji in se zibal. Doseči ga ni moči. Škratec spleza po deblu, Darko ga poriva, Alenka pa sveti. Škratec strese vejo, črevelj se ne premakne. »Splezaj ven na vejo in io stresi!« veli Alenka. Bradač stori tako in krepko potrese. Kakor bi trenil, je dvakrat butnilo ob tla. Črevelj1 je1 butnili in se postavil pokonci. Škratec je butnil, a obležal na hrbtu. Ne gane se! Alenka in Darko poklekneta zraven njega, ga ogledujeta in dram i ta. Z zaprtimi očmi tuli v noč: »U, u, uh. u: boli, ■ boli, uh!« Vstati ne more. Med vejami in v praprotju za šumi; škratci, njegovi bratci, so ga slišali in prihiteli so. Eden, d'va, pet... cela truma. Alenčiea jih izprva zagleda, skoči in se skrije za debelim! deblom. Na mah se vržejo po Darku, in po njem je. Odpašejo si jermena ter ga povežejo, usta mu zamaše! Alenka vzklikne1, omedli in se zgrudi za deblom v travo. Nekateri škra-teljci poskočijo po veje; z lože nosilnioo in polože bolnega tovariša na njo. Dva razvežeta Darčku noge in vstati mora. Najmočnejši bradači vzdignejo nosilnioo in šli so. Darček krene glavo na isto stran, kamor se "je skrila Alenka. Razumejo ga in gredo gledat. Trojica škrateljcev odide na ono stran, ostali se pomičejo naprej. Preiščejo debla in grmovje. Najdejo Alenko, občudujejo jo in zbude jo iz nezavesti. Ni se upala takoj odpreti trepalnic, pomežikavala je. Oni so pa majali z debelimi glavami in si gladili dolge brade. Eden med njimi veli: »Vstani, lepa rožica!« — »Ne boj se. ne storimo ti nič žalega,« pristavi drugi. — A vsi: »Vstani, le vstani in pojdi z nami!« Alenka se ojunači, vstane ter gre z njimi. Škratci jo ogledujejo od vseh strani; natihem se pogovarjajo, glasno se ne upajo. Končno vpraša Alenčiea po bratcu; povedo ji, da je odšel z njihovimi tovariši k domačemu ognjišču. Izpraševali so se eden drugega, si pripovedovali in se prijazno nasmihali. Iz njih sredine stopi možiček, dolg štiri pedi in pol, sveti s kresnico na pot. Drugi pa svetijo Alenki. Tuintam je švignila veja in vrgla temu in onemu kučmo z glave. Zadnji jih je pobiral ter kregal tovariše z nerodami. Hitijo in dobite jih. Bradači so nosili svojega bratca. Bila je kaj čudna hoja. Malčki so se zibali semintja kakor rej ene race; kučme so jim lezle sedaj na to. sedaj na ono stran. Alenka pogleduje po bratcu; zapazi ga, priskoči in mu odveže jermenja. Njegovi krotilci so jo gledali po strani, tresli glave, potaknili roke v žep. a rekli niso ničesar. Ponesrečeni Škratec opazuje ves prizor z nosilnice; hkrati se nečesa domisli. Nenadoma se vzravna ter skoči na tla. Nosači popadajo; to je bilo mi-ganje in gibanje nog. rok, glav1 in kučem. Kaj takega se jim še ni pripetilo. Drug za drugim: se skobacajo na noge; oči jim bliskovito švigajo*. Kaj takega! Ne. sramota! Po čelu in licu so jim nabrekle žile, prsti se strnili v koščene pesti. Alenki se zbudi vest, sai ie ona kriva vsega tega; stopi med razburjene škratce ter povzame z milim glasom: »Škratci, preljubi bratci, nikar! Nasmejte se, pošalite se!« Jeza je škratcem minila; zasmejali so se na ves glas. Šala izbije šalo. Vrišč in trušč raste, noče1 ga biti konca ne kraja. Najstareji, ki se je smatral za modrega, jim veli. naj se spravijo na pot. Spotoma je bilo mnogo besedičenja in smeha. Alenka; in Darko sta se spoprijazniia z njimi; da. celo prijateljstvo so sklenili med seboj! na veke. Po naporni hoji so dospeli do ognjišča, svojega zbirališča. Nizko viseče veje in gosti praprot s podnožnim resjem so1 ga zakrivali. Po-edinci zlezejo skozi. Na obsežni planoti je žarela žerjavica. Tik nje je sedel škratelij; glavo' je pod'prl z rokami in se opiral na kolena. Siva brada mu je visela med kolena in se ziballa, kolikorkrat je zmajal z glavo. Ta le bil starosta družine škratov. V polsnu odpre oči, debelo zazija in ogleduje Alenko in Darka. Z roko namigne, vsi posedejo oko'lo ognjišča. Škratec Modrijan ponovi ves današnji dogodek. Pove tudi, kam želita Alenka ini Dariko iti. »Dobro!« povzame starosta, »sreča vaju čaka pri vilah; poti vama bosta kazala dva bratca. Skrček in Smrček!« »Kaj; pa z večerjo?« zakliče Sladkosned. Škratelj Kuharček zbeži in se precej vrne s peterimi gobami. Na čisto jih ostriže, natakne vsako zase na palico in praži nad žerjavico. Drugi so se odmaknili ter posedli v gručah semintja. Darko vzame sestrico za roko, jo povede k deblu, in oba se naslonita nanje. Alenčica je rdela kakor rožica od samega veselja, da jutri že dospeta k vilam na goro Triglav. »Kaj misliš, sestrica, kako bo pri njih?« reče Darko. »Mislim, prav lepo,« zavrne Alenka. »Meni je tako čudno pri srcu.«' »Tudi meni,« pristavi Darko. »K večerji!« zakliče Kuharček. Škratci poskačejo na noge in vsi vro k ognjišču. »Alenka. Darko!« »Niso pozabili naju!« de Alenka. »Pojdiva, lačen sein, da se mi pajče-vina prede v želodcu,« zamrmra Darko. Pred starosto se je razkoračil Kuharček; na vsaki palici je tičala opražena goba. Puhtečo gobo pomoli starosti pod nos, ta jo povoha in migne z glaivo. rekoč: »Ta že velja!« Tako pri vseli ostalih. Nato Kuharček razdeli gobe: Alenki eno, Darku eno, za škratce pa tri. Bratec in sestrica sta kmalu zaužila skromno večerjo. Škratci pa jih še obirajo; vsak odgrizne košček, ki bi ga lahko spravil v naprstnik. Po večerji naročava starosta, kako opravilo čaka posameznika naslednjega dne. Bradači ga pazljivo poslušajo. Nato se porazgube na planoti, iskajoč si ležišča. Tudi Darko in Alenka ležeta za gostim grmom v travo. Utrujena kmalu zaspita. Alenka je o vilah sanjala sladke sanje. Le najmlajši Varuh je za čuvaja; prislonil se je k deblu, položil roke navzkriž, pritegnil noge k sebi in nemo zrli v žerjavico. Polagoma je žerjavica očrnela. Tema se je pritihotapila nad spečimi in sanjajočimi. F. S. PIREC; Boj na Kosovem polju. cso v o je tisto iune, ki prešine slehrnemu sinu hrabre Srbije kosti in mozeg, zakaj na Kosovem je pokopana slava nekdaj tako krepkega carstva srbskega; na Kosovem polju spijo junaški pradedje zatiranega in toliko let v železne spone vkovanega naroda. Boj na Kosovem poniju kaže očito, kako rodi sebičnost I neslogo, nesloga — pogin. J l, Zadnji srbski car je bil Lazar. Nastopil je vlado leta 137Ó. Venca« je bil slovesno vpričo patriarha srbskega in poslancev carigrajskih. Slavno in svetlo je caroval car Lazar na slavnem prestola slavnih prednikov. Pa sijajni dnevi so kmalu minili, nastopili so skrbni in nemili dnevi. Črni, hudourni oblaki se privlečejo nad lepo Srbijo. Turški sultan Murat I., grozen iti ljut, kakor krvoželjni tiger, se bliža s svojo nebrojno, brezpašno vojsko, grozeč poteptati sveti križ, pokončati ime kristjansko, izpremeniti v pustinjo cvetoče dežele — zatreti evropsko omiko. Ze je podjarmil narod bolgarski, in zdaj se je napotil nad srbski narod. Car Lazar, zapazivši silno nevarnost, pošlje k Madjarom, pošlje h knezu bosenskemu prosit pomoči, pa je ne dobi, medtem ko Turkom vedno bojne čete prihajajo in se jim družijo. Usoda se je kasneje grozno maščevala nad sebičnimi sosedi; tudi ti so zapadli polmesecu, tudi ti so postali robi turške oholosti. Da bi odvrnil sramoto Kristovi veri in mili domovini, pošlje car Lazar še enkrat poslance do pravoslavnih knezov, da bi mu pristopili in pomagali se bojevati proti krutemu sovražniku. In res, sedaj ni bilo zaman. Sorodni bolgarski, albanski in tesalski zavezniki mu sporoče, da se hočejo z njim zediniti in otresti turški jarem. Z zaupanjem in pogumom je navdušilo to poročilo carja Lazarja. Že je v duhu radosten gledal kri-stjanske pokrajine oproščene oholega sovražnika, že je videl Turka ponižanega, premaganega, iztiranega z balkanskega polotoka; videl je sv. vero oteto, povzdignjen sv. križ. Pa žalibog, v vojsko kristjansko se vrine pogubljiva nesloga. Najveljavnejša poveljnika srbske vojske sta bila Vuk Brankovič in Miloš Obilič, zeta carja Lazarja. Vuk Brankovič je bil najmogočnejši knez vse carovine, zakaj bil je visokega rodu in carjev namestnik v več pokrajinah. Miloš Obilič pa je bil bornih staršev sin, ali hrabri čini so ga bili povzdignili visoko in mu pridobili carjevo hčer za soprogo. Med tema junakoma je nastal usodepoln razpor, ki je po njem propadla starodavna Srbija. Vzrok razpora pa je bil ta-le: Vukasova, soproga Miloševa, hvali pogum svojega moža; njena sestra Milica pa slavi hrabrost Vuka, svojega soproga. Beseda da besedo. Milica zasramuje Miloša, Vukasova se raztogoti in udari sestro po licu. Od jeze ihte, gre Milica k soprogu, da mu pove in razodene razžaljenje in zaničevanje, ki ji je došlo po sestri. Vuk pokliče Miloša na dvoboj, bodisi, da osveti razžaljeno soprogo, bodisi da mu je častilakomno in zavidljivo srce tako velevalo. Nerad je car Lazar dovolil v dvoboj. Izid je bil sramoten za Vuka, zakaj Miloš ga je premagal in vrgel s konja, pa vendar nič poškodoval. Te sramote Vuk ne more prenašati. Sklene se maščevati, in ker druge prilike ne dobi, črni Miloša pri carju, da mu ni zvest, da je v skrivni zvezi s Turki, da je izdajalec očetnjave. Tako je vrlega Miloša pri carju oskrunil hinavec, ki je sam v zlobnem srcu nosil in gojil naklep izdajstva. Medtem se vedno bolj bližata srbska in turška vojska. V južni Srbiji, na Kosovem polju, na široki planjavi se postavita druga drugi nasproti pripravljeni za krvavi boj. Da bi se prepričal, je li Miloš zvest ali ne, povabi car Lazar zvečer pred bitko svoje vojskovodje na večerjo. Ko so bili dobre volje, prime Lazar za čašico in, proti Milošu se obrnivši, mu napije, rekoč: »Tebi napijam, Miloš Obilic, čeravno me boš v jutrišnji bitiki izdal sultanu.« Milošu so te nepričakovane besede razdvojile srce. Ves osupel skoči na noge, zgrabi za kozarec in. opravičujoč se zoper sumljivo mnenje, priseza carju pri vsem, kar mu je sveto in drago, da mu hoče jutri pokazati, da je zvest svojemu gospodu in carju, zvest domovini, zvest sv. veri. Drzna misel mu pride, naznani jo samo svojima junaškima prijateljema, pobratimoma Milanu Toplici in Ivanu Kosančiču. Vsi so enih misli, vsi brezmerno pogumni. Drugi dan zarana se napotijo trije junaki v turški tabor, da bj umorili poveljnika Murata in tako pripravili sovražno vojsko v nered in zmotniavo. Pa ravno to, da je Miloš tako natihem zapustil srbski tabor, je rodilo slab sad. Mislili so car in drugi, dal je Miloš res izdajalec, in da je gola resnica, kar je rekel Vuk Brankovič. Zaito nastanejo homatije v srbski vojski, in ni nedostajalo takih, ki so carju svetovali, naj se dobrovoljno poda Turkom. Ali car Lazar je bil drugih misli. Pogumno, kakor se spodobi carju slavne Srbske, nagovori vojsko ter jo tako vzplameni, da se z besnim pogumom in z neomah-ljivim zaupanjem vzdigne proti krvoločnemu vragu. Medtem pride junak Miloš s svojima pobratimom« v turški tabor. Tu naznani po navadnem običaju, da je prišel v miru k Mu ratu. Seveda je bil Turkom zavoljo slave prav ljub begunec, kakor so mislili. Precej ga odvedejo v sultanov šotor. Vanj stopivši, se Miloš globoko prikloni, poklekne in stori, kakor da bi hotel sultanu poljubiti roko, pa naglo kakor blisk izvleče skrito bodalo ter ga porine Muratu v prsi. Sultan strašno zakriči in se zvrne. Zdaj planejo na Miloša1 okolo stoječi Turčini. Miloš, hoteč se rešiti, skoči iz šotora in jih mnogo pobije, preden sam ranjen ne obnemaga in ne pade. Sultan je še nekoliko Časa živel, dajal še povelja in k srmti obsodil carja Lazarja. Pa preden se je razglasilo v srbskem taboru, da je sultan Murat umorjen, je prestopil izdajalec Vuk k sovražniku z oddelkom, ki mu je zapovedoval. Najpogumejše se je bojeval oddelek, ki mu je bil poveljnik car Lazar sam. Že so se jeli Turki umikati, že se je zmaga nagibala na srbsko stran, a kričanje poveljnikov: »Maščujte smrt svojega gospoda!« je zopet navdušilo Turke. Vendar Srbi ne izgube poguma in srčnosti, dokler vidijo svetlega carja v prvi vrsti bojevati se. K nesreči obnemore konj Lazarjev, in ko hoče car drugega zasesti, ga njegovi izgreše. Malo potem vidijo Turke peljati Lazarjevga belca čez bojišče. Mislili so, da je car umorjen, in se spustijo v beg. Lazar se zopet prikaže, ali zaman si prizadeva begajoče ustaviti in jih zopet urediti. Splošna zmešnjava potegne tudi njega s seboj, in moral je nehote bežati z drugimi vred. V tej zmešnjavi se prekucne v prekop, kjer ga sovražniki dohite in, kakor nekateri pravijo, kar na mestu ubijejo ali, kakor zopet drugi trdijo, ujamejo in odvedejo pred umirajočega Murata, da bi polajšal sultanu smrt s svojo smrtjo. Pravijo, da je car Lazar Miloša Obiliča še živega našel v šotoru sultanovem, in da je neki ta padel pred carja ter mu vse povedal in odkril. Turki, ki so tudi močno trpeli, si niso upali zasledovati begajočih; samo prelepo polje so na dolgo in široko okolo požgali in pokončali sultanu Muratu v spomin pa napravili na Kosovem polju velikansko grobljo. Brankovič se Piovdivu IVO TR O ŠT: Nenavada in navada. •ičetkom stvarjenja je bil medved dosti lepša' žival kot danes. Imel je velika ušesa in lep, metlast rep. Tudi ni še vedel, kako sladak je med ter je zato s sladkosnedei zmerjal ljudi in živali, ki so iztikali za to slaščico. Ljudje so ga hoteli šiloma pripraviti k uljnjaku, da bi okušal med. Zgrabili so ga za ušesa in vlekli zanje k posodi s podrtim satovjem. Neki previden človek je pa že presodil naprej, da medveda ne bodo pripravili k medu; preveč se je branil in umikal, dasi so se ob tem natezala ušesa do skrajnosti. Previdni človek vzame torej kos satovja in nagloma z njim pomaže medvedu smrček. Tedaj se pa medvedu ušesa utrgajo, in zver zbeži s prikrajšanimi uhlji v goščavo. Dobro se mu je zdelo, da je ušel ljudem, ki so se hoteli maščevati za! njegovo posmehovanje s sladkosnedei. Zato se je samozadovoljno oblizoval, kakor da je založil šapo:najbolj slastno dišečih lesnik. Toda samozadovoljnost je bila toliko večja, kolikor bolj je jezik okušal med na smrčku, ki je bil vedno slajši. Kosmatinec se domisli, da je pri uljnjaku dišalo prav tako prijetno, kakor diši sedajle njegov smrček. Čudna slast mora biti to, ki spravlja človeka v dobro voljo in še slajšo samozavest. Zato sklene, da bi ne škodovalo, ko bi se naužil te slasti do sita, za vse življenjte ali vsaj za dlje časa. Hiti torej nazaj k čebelam, poliže med, razbije panje in uživa nepoznano sladkost. Čebele ga: pikajo, a on jih otepa s taco, kakor da se brani muham. Ljudje ga dražijo s sladko-snedcem, medved se pa masti z medom, da se mu srce široko smeje v prsih. Izpočetka nekateri kar nisb mogli verjeti, da se je medved tako hitro prelevil v največjega sladkosnedca. Ko so pa videli, da mu je res samo za med in da mu ga ne bo kmalu dovolj ter da zver kosmatinska že potresa uljnjak, ker misli», da je kje med lesom še skrit med, so začeli medveda odganjati, kakov so mogli, s koli, vilami, kosami in enakim nerodnim orodjem, ki se je medved zmenil zanje, kakor da poleti kdo s pahljajačo odganja vročino od njegovega kožuha. Pogumnejši so ga zgrabili celo za rep iti ga vlekli od sladke strdi. Kaj še! Tudi to ni zaleglo nič. Vlekli so in vlekli, pa živali le niso premaknili z mesta. Slednjič se rep utrga. Medved zamornija nevšečno in ko vidi, da ni več medu, odhlača počasi v gozd ; prej pa še obljubi, da se zopet vrne, ko bodo čebele nanesle medu, ker je zares dober. Odtlej ima medved kratka ušesa: in kratek rep. Za medom pa iztika povsod, čeprav dobi zato marsikatero gorko po kožuhu. To ga ne po- boljša več, naj je še tako živo prepričan, da je bilo zanj bolje prej, ko se še ni navadil medene sladkobe. Vsak dan ga spominjajo ušesa in rep njegove slabosti. Zato živi v podzemeljskih jamah skrit in pride na solnce samo, kadar je lačen, pa vselej sam, ker ne mara, da bi se mu posmehovale druge živali in ga dražile, kako so mu prikrajšali rep in ušesa. <11 T===IF=::^H7> H =11---ifa L. O.: Namesto Sahare — morje! ? ajvečja puščava na svetu ie Sahara v Afriki. In sedaj se bavijo zemljepisci z načrtom, kako bi to največje peščeno morje na zemeljskem površju — ali pa vsa} njega del — izpremenili v pravo morje. Zemljepisna znanost že itak trdi, da je bila Sahara v predzgodovinski dobi morje, in ogromna puščava res še danes kaže nekdanje sledove morskega dna. Ena četrtina puščave v severo-zapadni Afriki s površino nad 150.000 m2 leži 50 metrov pod morsko gladino. Ta del bi spojili s severnim afriškim obrežjem s kanalom, dolgim 100 kilometrov. Pospeševalci tega načrta trdijo, da bi novo morje imelo za promet silen pomen, pa tudi za civilizacijo, znanost, turistiko in kolonizacijo. Seveda je treba za to silno denarja, in zato se trudijo, da bi dobili skomine po Sahari Francozi, ki imajo denar in pa največ sedanje puščave v svoji lasti. Vendar pa gledajo učenjaki jako boječe na ta načrt. Nekaj jih je, ki se boje za vso Evropo, če bi Saharo res poplavilo morje. Mislijo1, da bi se podnebne razmere cele severne Evrope, zlasti Belgije, Anglije, Holandije, Švedske, Norveške, Danske in Finske jako izpremenile. Tam bi postalo po njih mnenju podnebje dokaj hladneje, mrzlo, kolikor ne bi slabega vpliva popravila morska struja iz Ameriškega zaliva. Drugi1 pa zopet mislijo., da bi prelivanje tako ogromne množine vode premestilo težišče zemeljske oble in premenilo ležo zemeljske osi. Do takrat, ko bo zbran denar za ta čudni načrt, Jbodo pač imeli tudi učenjaki časa dovolj, da zrelo proučijo in premislijo zadevo. Sicer je pa to zopet lep dokaz, kako znanost napreduje, kako more zemlji izpreminjati obliko in podobo. A znanost sama ob sebi tudi ne zmore vsega - treba ji je denarja! Pač res: Denar — sveta vladar! a m Pesem o zemlji. „Da imam vsaj ped zemljé, ki je lastna moja, da na njo izpeljem si stezice in pota svoja, po katerih blodil sem do sedaj krog brez pokoja!" „„Le ne želi, duša, si toliko po prsti! Čakaj, čakaj, kmalu boš tudi ti na vrsti. In tedaj prsti, zemljé boš imela toli, da se peze teže nje rešila ne boš nikoli."" Cvetko Gorjančev. S S Zaklad. Kjer steza med žitom beži, kjer klanja rumeni se klas, kjer makov škrlatni obraz kot kaplja krvi srčne rdi, kjer ljubkih nešteto plavic z očmi gleda modrimi v svet, kjer dviga se lahkih nožic škrjanček v visoki polet — tam sredi teh jasnih poljan zaklad je bogat zakopan . . . Oj, vem za zaklad — pa poln ni zlatih cekinčkov in tudi ne drugih denarcev — on poln je ljubljenih sinčkov, pa čistih in svetih oltarcev — on poln le mladih je let, on poln le davnih je dni in sladkih nekdanjih je nad; oj, vem za bogati zaklad — a dvigniti moči ga ni!. .. Tone Rakovčan. P Barčici. Plavaj, plavaj, barčica, In ti, vetrič, zapihljaj po morja gladini, v jadra z močno silo, brzo, brzo plavaj mi da zagledam skoro spet proti domovini! domovino milo! Ah, že gore se bleste mile domačije, srce pa od radosti mi veselo bije. Vekoslav Zamän. E. S. THOMPSON-DRAG. HUMEK. Mačka s smetišča. (Dalje in konec.) Življenje št. 3. J besi o »kraljico« je vodila sla v temno noč. V eni uri se ie že za nekaj kilometrov oddaljila od kraja svojega nezasluženoga gorja. Vodnik ii .ie bil čut, ki ji je z da.ii) a z dai pokazal pravo smer. In pomagal je nosek. Često je prišla na mesta, ki jih je nosek ves vesel pozdravljal. Ustavi jo reka. Tik ob reki drži železna cesta na sever in na jug. Kam? Preko vode? Po vodi se ne hodi. Po železni cesti na sever ali jug? Pa ji zašepeče tisti notranji čut, da na jug. In se je napotila po stezi, ki drži ob železniški progi proti jugu. Alii ste že videli, kako hitro pobegne mačka na drevo, če jo preganja zločest pes? Kar v hipu je visoko gori v rogo vi lah. Ampak pobegniti na drevo ali pa več ur venomer bežati po cesti, to ni eno. To zna pes bolje. Naša mačka je tekla in tekla po stezi ob železniški progi, a pot ji ni hotela izpod nog. Vsebolj jo je objemala utrujenost. Tedaj se pripodi od nekod1 pes in zalaja onstran železniške ograje. V smrtnem strahu pospeši mačka skoke. Kaj, če preskoči pasja hudoba ograjo ali če najde vrzel! Ne! Lajanje ponehava, zaostaja in prehaja v lahno bobnenje. Posveti se Inč. Mačka se ozre in vidi: za njo se podi pošast, velika kot hiša in temnejša od noči! In pošast gleda z očesom, ki žari v strahotnem rdečem ognju! Še nikoli ni tekla naša mačka tako. nikoli ni znala delati takih skokov. A kdo bi utekel? Pošast jo dojde, pa jo v temi izgreši in odhrumi tja v noč. Mačka prihuljeno čepi v jarku1 kraj železne ceste, in vse polje v njej; od napora in strahu. Takrat je prvič videla vlak. Nosek ji je pa povedal, da je to pravzaprav star znanec, ki ji pokaže pot v domovino: Tisto noč so jo še nekajkrat! preganjale pihajoče pošasti z rdečim očesom. Zasegla je ni nobena. Mačka se lepo stisne k ograji in se potuhne. Bedasti enooki velikani pa oddivjajo v temo. Ko je vstajalo sotoce, je prispela mačka do lične hiše. Za hišo je bilo skrito bogato obloženo smetišče. Ves dan se je potepala nato med poslopji. Kraj se ji je zdel prav prijeten. Ugajalo ji pa ni. da sta stikala tam okrog dva psa in da so razgrajali po dvorišču otro čaji. Pa ko bi tudi ne bilo otrok in psov! Dalje, dalje v domovino1! Ves dan je opazovala, kako so se podili gromovniki po železni cesti. Privadila se jim je deloma. Na noč je bila že zopet na poti in je hodila vzdržema do jutra. Naslednjega dne je počivala v samotnem skednju, kjer je vlovila rejeno miško. Sledili so dnevi drug drugemu in so1 se zdeli mački povsem» enaki: psi, paglavci, vlaki, lakota, pa zopet: lakota, vlaki, paglavci, psi in tako venomer. Ponoči potovanje, podnevi počitek. Na izhujšanem telescu so se čezdalje beli poznali sledovi naporov. Često je zašla, pa je zopet našla pravo pot. Zdajpazdaj jo je potolažil nosek, da je že potovala tod. Potekel je teden. Mačka je po mnogih naporih vsa izmučena in nebogljena dospela blizu rodnega mesta. Ogromen železen most se popenja na onem kraja preko široke reke. Prav domače vonjave je vdihaval1 tu mačkin nosek. In prav tu se je dailo priti dalje na jug do toli zaželene domovine. A mački se ni hotelo poi nepoznani cesti preko vode. Do polnoči se je plazila ob reki navzdol in navzgor. Prepričala se je, da so tu dedci prav tako nevarni, kakor drugod paglavci. Vsak hip je bobnela preko mostu pošast z rdečim očesom. Zazdelo se ji je, da je že čula kdaj to bobnenje. Ko potihne vrvež sredi noči, se mačka vseeno napoti po mostu na ono stran. Po široki železni opori se1 vije tiho kot misel. Skoraj tretjino nevarnega prehoda ima že za seboj. Tedaj1 pribuči z nasprotne strani enaki velikan. Strah zgrabi siroto. Komaj se umakne na skrit tramič. Rdeče oko jo izgreši, in pošast puhne mimo. Pa ni oddiha! V tistem hipu se vrne pošast. Ali pa je bila to druga, prav taka, kdo ve! Preganjanka skoči na mostnice in beži. beži z zadnjim naporom do smrti izmučene živali. A kako bi ubežala kletemu preganjalcu, ko pa zatuli prav pred njo tretji velikan, hoteč jo uničiti za vsako ceno. Tu ne pomore hitrost. Ostane samo pot na levo ali na desno. Kam? V najskrajnejši sili si izbere mačka poslednji izhod. V silnem skoku se požene z mostu v — kaj? Pada, pada mačka, pa pade globoko v vodo. Tff! Takoj je na vrhu pa piha in prska. Tff! Ni mrzla ta voda, saj je avgust, ampak tako neumno zoprna i'e mački. Zahoče se ji trdnih tak Da bi utekla neprijetni mokroti, premika noge kakor pri tekanju in — plava, ne da bi se bila kdaj učila plavanju. A kam plava v črni noči? Sla za domovino ji pokaže pot. Vsa premočena primigota do blatnega obrežja in se skrije med kupi smeti in oglja. Mine jo prvi strah. Prijetna toplota ji leze po telesu. Kopeli jo je za čudo pokrepčala. Povrhu je prijetna zavest, da so premagani enooki grom o vn ik i. Mačka ie zapustila železno cesto in je ubrala pot prav ob strugi, koder jo je pozdravljalo sto in sto domačih vonjav. Tri dni se je klatila po obrežju med pomoli. Koncem tretjega dne se ji pa zazdi, da je blizu domačih tal. Da. prav tu je počivala na svojem prvem begu. O. sedaj izlahka poišče pot na svoje ljubljeno dvorišče. Da bi čimprej pozdravila dragi kraj, pospeši korak. Zdajle ji objame po'gled tisto kopico hiš. A kaj pomeni to? Kopice starih, vegastih hiš ni več! Na onem kraju je le še grmada kamenja in tramovja. Vmes globoki jarki. Mačka, cbide vso navlako. Tupatam ji izpričujejo ostanki, da je na pravem torišču, da je doma, da sta tu životarila grbavi trgovec in njega zamorec. Nosek ji pripoveduje, da je bilo tu njeno smetišče. Njeno smetišče! Vsa obupana pregleduje mačka kraj nesreče in, gorja. Oj, čemu napori in strah in stradanje za tako* plačilo! Vso udobnost je zapustila, da bi dosegla dom, ki ga ni več. Vseokrog razdejanje, kot bi se bilo tu teplo sto enookih pošasti. Junaško srce ji stisne obup. In ko bi ji tudi kdo znal povedati, da bodo tu gradili nov velikanski most. bi je to ne utešilo. Dorn ovja ni! Ko je vstalo solnčno jutro, se je splazila nesrečnica na bližnje dvorišče. ki ga še ni bila zasegla usoda. A tu se je gnetlo neštevilno mačk, ki so takisto izgubite dem. Za toliko želodcev ni bilo prehranka. Zagospodarila je lakota. Čez nekoliko dni gre »kraljica« na dvorišče, kamor jo je bil nekdaj' zanesel zamorec. Tu ie bilo pa vse mrtvo in hiše zaprte. Čakala je ves dan do večera in ni dočakala nikogar. Počasi so potekali dnevi, in tedni. Na dvorišču ob grobi j i ie bilo stradanja nad vse mere. Mnogo mačk je poginilo. Našo mačko ie rešila sila mladosti in visoka izkušenost v boju za obstanek. Na groblji je pa završelo. Mnogo sto delavcev se je kretalo med kamenjem in tramevjem. Koncem oktobra je vzraslo na onem mestu poslopje, visoko in vitko. Ko je iztikala naša mačka nekega jutra ob novi stavbi, je zalotila pred vhodom vedrce. Sicer ni bil to običajen pominjek, a nosek ie zavohal na ročaju prav zanimive vonjave. Prav tedaj stopi skozi vrata strežnik zamorec v lepi modri, opravi. Mačka se nezaupljivo umakne za dvajset korakov in opazuje strežnika. Nekako domač se ji vidi. In strežnik motri mačko: »Ha, ali ni to naša »Kraljica iz Afrike«? Gotovo, prav zares! Ne motim se. Muc, muc, muc! Pridi sem! Vidi se ji, da je lačna.« Lačna! Kako, da bi ne bila lačna, ko pa že mesece ni imela poštenega kosila! Zamorec izgine, pa se iadrno vrne s prigrizkom. »Muc, muc, muc!« Lep je tisti košček svinjetine, oi. tako lep! A mačka je pretkana, pa neče k zamorcu. Zamorec položi meso na prag in odide. Mačka se oprezno priplazi do kosca, povoha, zagrabi, pa skokoma cddirja, da v miru použije slastno' pečenko. Življenje št. 4. Odslej se je naši' mački temeljito izpremenito življenje. Kadar je bila lačna, je šla pred ona vrata. V sebo H se ji je prikupil zamorec. Menda ga prej ni razumela. Sodila ie, da jo sovraži, pa ji je bil' prijatelj. Ves teden jo je krmil. Koncem tedna je našla še ubito podgano. Vsa srečna jo je odnesla, da jo shrani za lačne dni. Ko ponosito koraka z bogatim plenom mimo nove hiše, jo- iznenada napade pristaniški pes, njen stari sovrag. Kam naj se mu umakne? V vežo k prijatelju zamorcu. A vrata so zaprta. Na srečo jih1 tisti hip odpre zamorec. Iz hiše stopi bogato oblečen gospod. »Glej, kako lepa mačka,« pravi zamorcu. »Da, gospod, moja mačka je to,« se zlaže zamorec. »Vseokrog je že podavila podgane. Prav nobene ni več. Zato je pa tako mršava.« »Hranite jo! Glejte, da ne bo lačna. Plačam jaz.« In videlo se je gospodu, da mu to plačevanje ne izprazni žepa. »Hrana stane dolar na mesec,« pojasni zamorec, Natihoma si misli, da bo plačal manj, ostalo si pa spravi v žep. »Dobro! Na moji skrbi je to.« Pa odide radodarni gospod. Mačji boter se še dan za dnem leno pomika poi ulicah onega mesta. Za njim škriplje na vegastih kolesih ciza, polna kuhanih govejih jetrc, ki so prav lepo nabrane na šibieah. Ob cizi in za cizo je pa hodilo vsepolno belih, črnih, rjavih, sivih in tigrastih mačk in mačić. Ko prišepa boter s cizo do nove hiše, se ustavi. Na vse vetrove udari s palico, da se za hip razkrope spremljevalci. Tako naredi prostora za sivo-marogasto mačko z belo liso na nosku in koncem repa. Najlepši kos jetrc ji da, pa se pomakne s cizo in mačjo procesijo dalje. In ta mačka je naša znanka. To je njeno četrto življenje, ki ji je vstalo nepričakovano in vse polno sohi ca in brczskrbnosti. Ne vem, koliko se je naučila na cestovanju po tujih tleh. Vem samo, da ji nad vse ugajata svoboda in poln želodec, Utešila je tudi pohlep za častjo, zakaj vlovila je na novem dvorišču obenem dva vrabca. Tiho pripominjam, da sta se pretepala in da v svoji jezi nista1 videla sivke. Če je vlovila še kdaj podgano, vam ne vem poročati. Sicer bi bilo pa to nepotrebno. Zamorec si zdajpazdaj preskrbi mrtvo podgano, pa jo položi v vežo gospodu na pot. »Saj pravim, da je moja mačka podganja smrt,« se opraviči gospodu, pa zanese mrtvo podgano na smetišče. Vsak mesec razdeli dolar bratsko med sebe in mačko: »Tebi pol, meni pol.« Često jo pa tudi proda. In še vest ga ne grize zato. Saj ve, da se muca vselej povrne k njemu. Vzljubila sta drug drugega. Mačka ima tako neomejeno zaupanje v zamorca, da se vozi z njim na vzpenjači od nadstropja do nadstropja. V Ameriki imajo namreč tako visoke hiše, da bi se človek postaral na stopnicah, če bi se napotil od tal do — tridesetega nadstropja. Zato imajo vzpenjače, ki se dvigajo in padajo hitro kot strela. Naša mačka je zopet lepo okrogla, in dlaka ji je uglajena'. Med botrov imi gosti zavzema prvo mesto. Pa to je ne zadržuje, da bi se ne plazila ponoči po dvoriščih in smetiščih. Zakaj bila je in hoče ostati do konca »mačka s smetišča«. Zastavica v podobah. Priobčil Metod Senožeški. Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. Rešitev zastavice v podobah v sedmi številki. Sloga jači — nesloga tlači. Prav so jo rešili: Saša Ličan, učenec v Ilirski Bistrici; Ma-ija Slapšak, učenka VI. razr. v Sevnici; Leo Berlic, učenec pri Sv. Trojici v Slov. gor.; Alojz Kraigher, učenec pri Sv. Trojici v Slov. gor.; Gojko Jelene, učenec IV. razr. na c. kr. vadnici v Ljubljani; Vlasta Rudež, grad Tolsti vrh ; Ciril Spindler, učenec V. razr. v Celju ; Tatjana, Vlasta in Vidka Horvat v Ptuju; Milica Kranjc, III. razr. mešč. šole; Ciril Lušin Ljubljana; Stanko Skok, učenec v Domžalah ; Jela, Nada, Marica Pretnar in Anica Hronek na Bledu ; Spindler France, Klemenčič Jakec, Babič Alojz, Loparnik Vekoslav, Kralj Friderik in Slavič France, učenci VI. razr. II. odd. pri Sv. Križu na Murskem polju; Antonija Vogrinec, Ljudmila Kegi, Frančiška Filipič, Alojzija Lah, Jožefa Belec, Jožefa Onišak, Elizabeta Štefanec, Frančiška Novak, Jožefa Filipič in Ana Kosi, učenke VI. razr. pri Sv. Križu na Murskem polju ; Anica, Naninka, Marija, Minka in Josipina Grahek, Anica Štukelj, Rezika Plut, Marija Kapš, Marija Gorše, Tona Hlebec, Kata Kočevar ml., Ančca Grahek, Micka Springer, Tončka in Mina Jerman, Nežica Judnič, Slavoj Kukman, Joško Kočevar, Apa Grahek, Randenov Ape, Zupančič, Novak, Anzelinov, Grzin, Simonič, Stanko Grahek, Mét. Grahek, Ivan Poglajen, Ciril Jerman, učenke in učenci v Petrovi vasi pri Črnomlju; Miroslava Kveder, gojenka v zavodu de Nótre Dame v Šmi-helu; Karel Okretič v Nabrežini ; Vojko Boltar v Splitu; J.Veronik v Reki na Štaj ; Vida Ušeničnik v Domžalah. — Zastavico v podobah v 6. štev. je rešila Vida Ivane, učenka v Kranju. Gospod nadučitelj Ivan Kelc od Nove Štifte pri Gor. Gradu vprašuje: „Kateri učenec ali katera učenka zna v „Zvončku" objaviti največ enozložnih besed, ki v njih nadomešča r samoglasnik?" — Kdor to stori, dobi od zgoraj navedenega 1 K. — Dokazati mora potem svojemu g. učitelju ali svoji gdč. učiteljici, da je denar porabil edino le za šolske potrebščine ali pa ga vložil v hranilnico. Dotičnik ne sme biti iz višjega nego 4. razreda ljudskih šol. Ako jih bo več z enakim številom besed, odloči žreb, kar bo g. urednik radevolje storil v navzočnosti dveh svedokov. Mila mi mladina slovenska! Vrlo tedaj na delo ! Čim živahneje bo tekmovanje, temvečkrat se bodo ponavljale enake naloge. Pozdravljeni vsi vrli tekmovalci in vse vrle tekmovalke ! Bolgarski vjetniki v Belgradu. Ko so bolgarski vjetniki korakali po bel-grajskem trgu, so jih tamošnje branjevke obdarovale s sadjem in jestvinatni, kar so vjetniki večinoma na mestu hlastno použili. Bolgari so korakali v najlepšem redu kakor na vežbališču. Na nekem mestu plane iz množice neko nedoraslo bolgarsko dekle — služkinja pri nekem belgrajskem trgovcu — ter se oklene starejšega bolgarskega vojaka. Bil je njen oče. Prizor je na vse navzoče globoko vplival, in častnik, ki je vodil vjet-nike, je dovolil, da je smel Bolgar s hčerko stopiti iz vrste. Štirinajstletni junak. Ko se je lani začela vojna s Turki, je 14 letni sin sofijskega blagainika Nikolaja Minkova, učenec IV. gimnazijskega razreda, brez vednosti staršev odšel s prostovoljci na bojišče in se posebno odlikoval pri zajetju Javcr-pašine armade. Vse prizadevanje, da bi se vrnil k staršem, je bilo zaman. Osial je v vojni in sodeloval v vseh bojih v prvih vrstah. Ko so se delila odlikovanja, je cela stotnija zahtevala, da se da red tudi mlademu junaku, Ki je bil nato tudi res odlikovan s svetinjo za hrabrost. Sedaj jo ponosno nosi na prsih. Očala za — krave. Čudno je to — a vendar je res! In sicer izdeluje taka očala neka tvornica v Birming-hamu in jih prodaja predvsem v Sibirijo. Ondi namreč spuščajo krave na prosto, kolikor mogoče zgodaj, tako da mnogukrat še sneg leži. Ko posije solnce, se kravam blišči ter obole n.i očeh. Zato so uvedli za krave očala z zelenimi stekli v usnjatem okviru, ki jih z jermeni pritrdjo na rogove. Dinamitna patrona kot igrača. Neki pekovski pomočnik iz Studenca pri Ljubljani je dal desetletnemu kajžarjevcmu sinu Ivanu Jakiču dinamitno patrono, da bi se z njo igral. Otrok, ki ni imel niti pojma, kaj je dinamitna patrona, je to prižgal. Patrona je eksplodirala in ubogemu otroku odtrgala dva prsta leve roke. Čuvajte se takih igrač! Ameriške ceste. V Ameriki nameravajo cementne tvornice zgraditi ceste od enega kraja do drugega — preko vse Amerike. Doslej so namreč v Ameriki ccste popolnoma zanemarjali, ker se je ves promet vršil po železnicah. Odkar so pa v rabi avtomobili, pomanjkanje dobrih cest vedno bolj čutijo. Sedaj so cementne tvornice na svojem občnem zbo u sklenile zgraditi moderno cesto, ki bi tekla preko Zedi-njenih držav od oceana do oceana in bi bila dolga 6400 kilometrov. Stroški bodo znašali krog 10 milijonov dolarjev in bodo cementni tvorničarji sami piispevaii 4 milijone, ostalo naj bi dale država, občine in ljudstvo v obliki prostovoljnih darov. V Ameriki je to lahko, kjer je denarja - na kupe! V čioveško kožo vezana knjiga. V Berlinu se je nedavno vršila pravda zaradi knjige, ki je bila vezana v pravo človeško kožo Neki umetni knjigovezec je neko drugače čisto maluvredno knjigo opremil na ta posebni način in jo izročil neki knjigarni, da jo razstavi. Ko je bil knjigovezec kasneje na potovanju, se je za knjigo oglasil kupec in jo dobil za 75 mark. Knjigovezec je pa potem od knjigarja zahteval 450 mark odškodnine, češ, da je bila knjiga toliko vredna. Začela se je pravda. Kot strokovnjak poklicani knjigovezec je pred sodiščem izjavil, da je na svetu le malo v človeško kožo vezanih knjig; njemu je znanih le šest. Vrednost ceni na 450 do 500 mark. Knjigoveze c Dour-bon v Parizu zahteva za enako knjigo 600 frankov. Končno so se poravnali za 175 mark (približno toliko kron). Kje je dobil knjigo-vezcc člo.eško kožo, nam ni znano. Kako smo obhajali stoletnico teharske šole? V soboto, dne 21. dccembra 1912, smo slovesno obhajali stoletnico teharske šole. Že na predvečer je naznanjalo to slavnost glasno pritikavanje zvonov in svečana razsvetljava šolskega poslopja in še več drugih bližnjih hiš. Drugi dan smo se vsi otroci zbrali v šoli ob '/4 na devet, od koder smo šli v iz-prevodu s šolsko zastavo v cerkev, kjer je gospod opat Franc Ogradi iz Celja služil sv. mašo in pri kateri smo peli šolski otroci na koru. Po sv. maši smo šli vsi nazaj v šolo, kamor je prišlo mnogo drugih ljudi poslušat. Gospod nadučitelj je namreč povedal zgodovino teharske ljudske šole, kar smo vsi z zanimanjem poslušali. Zapeli smo tudi nekai lepih pesmi, nekateri so pa tudi deklamirali pesmi „Iz raznih stanov" kakor: vojak, kmet, pastir, kuhar, prestar, mlinar itd., kar nas ;e vse naučil gospod učitelj Rudolf Delakorda. Popoldne smo šli vsi v Čitalnico, kjer smo predstavljali igro „Sirotek" in tudi deklamacije „Iz raznih stanov" smo zopet maskirani deklamirali. Med odmori smo peli pesmi: ,Sarafan', „So ptičice zbrane", .Krasen pogled je na ta božji svet", „Ko ptičica sem pevala*, .Cesarsko pesem". Nazadnje smo imeli telovadno skupino, pri kateri je bila bengalična razsvetljava. Ko smo bili s tem gotovi, smo šli nazaj v šolo, kjer so nas pogostili s pečenko, šartlji, štrucami, s pokali-cami in sadjem, kar vse se nam je prav dobro prileglo. Potem smo se z veselimi klici „Živio!" razšli vsak na svoj dom. V nedeljo, 22. decembra, smo še enkrat ponovili igro za odraslo občinstvo. Nabrano vstopnino so porabili za pogostitev nas šolarjev in za šolsko kuhinjo. Tudi več dobrotnikov je poslalo svoje prispevke za to slavnost Tako je minula stoletnica teharske ljudske šole, katera ostane vsem, ki so se je udeležili, v trajnem spominu. Josip L u ž e v i č. * Blagorodni gospod Doropoljski ! Vem, da Vam ne bo nič kaj všeč, ker Vas nadlegujem s tem pisemcem. Stanujem na Bledu, kjer je zlasti poleti mnogo tujcev. Pa tudi pozimi ni Bled zapuščen, zato Vam popišem, kakšen je Bled pozimi, da zveste tudi Vi, kako se imamo ta čas v našem „raju". Ko zamrzne jezero in je led že dosti močan, da se lahko drsamo, ej, takrat je veselja na ledu! Ljudje se pridejo drsat od daleč in blizu, največ pa pride Tržačanov. Marsikateri se še ne zna dobro drsati in se pripeti nesreča, da prav pošteno pade. Ko pa vstane, se ogleduje, kako se je potolkel. Nekateri se oprasnejo, drugim pa teče iz nosa kri. Najbolj nerodni so Tržačani, ker doma nimajo ledu. Pridejo pa tudi drsalci, ki se znajo prav dobro drsati, kar veselje jih je gledati. Še marsikaj bi se dalo povedati, pa se bojim, da ne bi bilo predolgo pismo. Vljudno Vas pozdravlja Gabrijela Pretnarjeva, učenka IV. razreda na Bledu. Odgovor : Ljuba Gabrijela! Tvoje pismo mi priča, da je Bled lep in zanimiv tudi pozimi. „Podobo raja" ga imenuje Prešeren, največji in najslavnejši naš pesnik. — V zmoti si pa, ako misliš, da me s svojim pismom nadleguješ. Ravno nasprotno je res. Ampak jaz bi moral biti v skrbeh, da me moji mladi prijatelji nič kaj ne marajo, ker morajo tako dolgo čakati na odgovore. Toda to ni moja krivda, temveč je to krivda pretesnega prostora. * Spoštovani gospod Doropoljski! Ko sem čitala v „Zvončku" pisemca, sem želela Vam tudi jaz kaj pisati. Sedaj, ko vem Vaš naslov. Vam pišem tudi jaz par vrstic. Obiskujem 4. leto Ciril-Metodovo šolo na Acquedotti Prejela sem dobro izpričevalo. Starši so bili jako veseli. Razen drugih predmetov me največ veseli petje, risanje, nemško in italijansko. Hodim tudi k telovadbi. Uči nas g. E. Jezeršek. Stanujem na lepem gričku, s katerega je lep razgled po Jadranskem morju. Po morju plavajo majhne in velike ladje. Tudi pisani čolnički se zibljejo po njem. Razen sadnega vrta in evetičnjaka imamo tudi senčnato utico, v kateri se naj-rajša učim. Tudi knjige rada čitam. Najbolj pa me veselijo knjige, ki mi jih posojuje gospodična učiteljica. Tudi svoje knjige imam. A ker sem jih že prečitala, jih posojujem svoji prijateljici. Z odličnim spoštovanjem Vam vdana Miia Kraljeva, učenka IV. razreda v Trstu. Odgovor: Ljuba Mira! Prav vesel sem Tvoje izpovedi, da Te knjige najbolj veselijo. Lepo je tudi, da jih posojuješ svoji prijateljici. Gotovo imaš že lepo knjižnico. Le prosi svoje starše, naj Ti kupijo vsako slovensko mladinsko knjigo, ki izide! Ker si piidna učenka, Ti gotovo store to veselje. « Cenjeni gospod Doropoljski! V začetku leta bi Vam že bil rad poročal, kako se mi kaj godi tukaj na Vranskem. Večkrat sem čital v „Zvončku" pisemca več otrok. Danes sem se tudi jaz spomnil, da bi Vam pisal pisemce, da mi tukaj na Vranskem jako ugaja. Hodim v V. razred. Imam jako dobrega g. učitelja. Učim se pisati na pisalni stroj. Za danes naj zadostuje to kratko pisemce, ki ga Vam prvič pišem. Vam vdani Franc Schwentner, učenec V. razr. na Vranskem. Odgovor : Ljubi Franc! Celo na pisalni stroj se učiš pisati ! Prav je tako ! Česar se človek nauči, vse mu prav služi. Dandanes velja tisti več, kdor več zna. * Cenjeni gospod Doropoljski ! Velikokrat sem se že namenila, da bi Vam pisala. Pišem Vam šele prvič, zato ne vem, kaj bi pisala. Rada čitam „Zvončke", izposojam si jih v šoli pri gospodu učitelju. Mnogo sem jih že prečitala. Naš gospod učitelj je jako dobtr. Vsi ga imamo radi. Vam vdana Francka Renaričeva, učenka II. razr. v Beli cerkvi. Odgovor : Ljuba Francka! Da si le izpolnila svoj namen, pa je dobro. Mnogo je takih, ki sklenejo: to in to storim ! — Svoje obljube pa ne izpolnijo. Na take se ni nikoli zanašati. Samo tisti ka[ velja, ki izpolni dano besedo. Tako naj vedno ostane tudi s Teboj. * Velecenjeni gospod Doropoljski ! Vaš odgovor na moje pismo v .Zvončku" me je jako razveselil. Srčna hvala Vam! Upam, da mi boste na to pisemce tudi odgovorili Učenci II. razreda v Vučji vasi smo priredili izlet dne 29. maja v Jeruzalemske gorice in v Ljutomer. Zjutraj zgodaj smo od šole korakali na kolodvor v Bučečovcih. Tam smo si kupili vozne listke ter smo se peljaji v Križevce, kjer pa smo si ogledali Križe vsko opekarno najprej od zunaj. Poslovodja gospod Vrbnjak je bil tako prijazen, da nas je vodil po notranjih prostorih Čudili smo se, kako naglo izdelujejo s stroji zidno in strešno opeko. Potem smo korakali do gradu Branka, kjer pa smo si ogledali le grb. Od tam smo jo udarili na Staro cesto, kjer stoji dvoraztedna šola. Gospod uadučitelj Tomažič nas je prijazno sprejel in nam odkazal senčnat prostor na zeleni trati. Tu smo južinali in pili vodo iz 44 m globokega studenca. Poslovivši se od prijazne Stare ceste, smo dospeli čez '/2 ure na Stanko Vrazov dom. V prvem nadstropju smo si ogledali njegov kip in dve spominski plošči na zunanji steni. Podpisali smo se tudi vsi izletniki v spominsko knjigo. Moj ata nam je kupil Stanko Vrazove oglednice v spomin. Čez pol ure smo prišli v Jeruzalem, ko se je ravno ulila ploha, ki smo ji utekli v neko viničarijo. Vedrili smo v Jeruzalemskih goricah 3 ure, šele potem smo šli v Ljutomer. Ta pot je bila blatna in tupatam je kateremu spolzela noga. V Ljutomeru smo si ogledali Franc-Jožefovo šole. Gospod ravnatelj nam je odprl veliko telovadnico, ki nas je jako zanimala. Od tam smo šli potem po dolgem skozi trg na kolodvor. Na vlaku smo prepevali slovenske pesemce in dospeli še prehitro na domači kolodvor. Veselega srca smo se poslovili in hiteli na domove. Ta izlet nam ostane v spominu, dokler bomo živeli. Videli smo razne kraje v ljutomerskih in ormoških goricah in se prepričali, kako krasna je slovenska zemlja. Škoda, da je bilo ozračje megleno in nismo imeli lepega razgleda tudi na sosedno Hrvaško. Naučili smo se marsičesa. Lepo Vas pozdravljam Vam vdani Branko Cvetko, učenec II. razreda v Vučji vasi. Odgovor : Ljubi Branko! Na Tvoje pismo odgovarjam na ta način, da priobčujem v svojem kotičku Tvoj opis izleta. Upam, da boš s tem zadovoljen.