SLOVENKA
Glasilo   slovenskega   ženstva
Št l8.
V Trstu 28. avgusta 1897.
Letnik I.
Meseca septembra se obhaja god teb le slovanskih svetni-
kov : 2. Miljeva, 3. Milovan, 9. brenka, 11. Slavan, 17. Prvan,
21. Blagoslav, 26. Ljubivoj, Radoslav, 28. Vaclav, Vidica, 30. Je-
kica. Slovenke! Dajajte svojim otrokom le slovanska krstna imena!
Pri cerkvi. \
Pri cerkvenih -vratih i
D-d-n iiM. dan sedeva.
Tamkaj dan za <inevom
Bolj HI bolj medleva. i
Roki suhi steza ^
Vsakemu nasjiroti,
Kteii v hram se bo/.ji :
i\Jimo nje napoti. ¦
Draže.stne gos;dee     , i
Cvetnih hc veselih, ;
Brzih nog hitijo 1
Po stopnicah behh. i
Vmes gospe, gospodje *
Stopajo ponosni, ¦
Kaj njim mar je stafka,
Nje očesi rosni. —               . ,
Ona steza roki,
1'rosi, milo kliče,
Smeh, trpka beseda i
Le nazaj ji siče. -,
Starki pa čedalje '
Bolj življenje gine,
Dokler z dnem ji zadnjim 1
Lepši dan ne sine. — 1
¦i
In drugje poišče j
Prostor boljši reva — ]
Me»to nje ubožec 'j
Drugi tam medleva. 1
Kristina.:
Prva sreča
Slike po naravi — Ruski spisabi M. Krestovska, po izvirniku po-
slov. Adolf Pahar.
(Dalje).
v.
Vse je divjalo sem in tja in se vsipalo na krov.
Kazan, pokrita z neko lahno lilovo meglo, videla se je
v daljavi se svojimi visokimi, ostrimi minareti, zvoniki
in kupolami cerkva, katerih zlati križi so jasno goreh na
solneu. Oni del mesta, kjer so pristani, se je videl pov-
sem jasno, in s parnika je bilo možno razločevati vrste
prodajalnic in tolpo mrgolečih. ljudij.
Parnik je veselo zarjovel, kakor hi iz d-nljave po-
zdravljal in naznanjal bregu svoj srečni prihod, ter se jel
počasi in veličastno, krasno odsevaje z orisi svojega be-
lega, trinadstropnega telesa na nebesni modrini, bhžati
z ljudstvom obsutem\i pristanu.
Od tam so mu že mahali z robci in pokrivali.
Bih so tam ljudje, ki so prišh pozdravljat prijate-
lje in sorodnike, novi potniki, matrosi drugih tu stoje-
čih parnikov, prodajalke kumar in mleka, otroci brez
dela. ki pribeže k vsakemu parniku. — in vse to se je
gibalo, šumelo in dvigalo v živi, pisani množini.
— Zdravstvujte. zdravstvujte ! — so se pozdrav-
ljali-^došlim i — Kako ste dospeli ? Srečno-h ?
— Izborno ! Ah, Semjon Prohorič, tudi vi ste tu ?
— Jaz, Natalija Petrovna, v lastni svoji osebi !'
— A kje je Olga ?
— Dalje, dalje, gospoda, od borta
Varujte se ! Roke od borta proč !
Matrosi so okretno in bistro metali vrvi in spuščah
lesene lestve z nižjega krova na pristan, a tolpa se je
z obeh stranij nestrpno suvala naprej, gnete in pehaje
drug druzega, boje se zamude.
No potniki tretjega razreda, ki so bili na nižji pa-
lubi (krovu), večinoma delavci z mehovi na hrbtu, so se
vsuli v sivi množini naprej in vsem zaprli pot.
— Mirneje, mirneje, ljubi moji! — kričali so jim
Priloga 108. št. „EDINOSTI"
str, 2
„S L O V E N K A-
St. 18
matrosi, ki niso utegnili prikrepiti lestev. — Mirneje, saj
še dojdete, po enem, po enem !..
Zina, naslovnivša se čez bort, je radovedno gledala
od zgoraj na vso to gnječo in nenadoma je strastno po-
želela, hitro, takoj zleteti po tanki, pod ljudmi se šibeči
lestvi ter zariti se v suvajočo se tolpo, ki jo je privle-
kala uprav zaradi svojega pehanja.
,,Ah, kako krasno !" mislila je radostno in naen-
krat ji je prišlo v glavo : ,.Kako krasno je biti omožena
in potovati povsodi in vsak dan videti nove kraje, nove
ljudi, nova mesta!...* A ni še leto tega, ko se je časi
vzbudila z grozo, spominjajo se, da bode ta dan nekov
izpit ! A zdaj ne bo več izpitov, ne učiteljev, ne guver-
nant, vedno bo le njen mili Aljoša, in ona je svobodna,
povsem svobodna ter more delati, govoriti, citati, vse,
kar hoče ! In tako prijetno, tako prekrasno je živeti na
svetu, in tako dolgo, dolgo jima je še živeti !....
— Poj diva, Aljoša, tudi midva v Kazan : — vz-
kliknila je hipoma in ga prijela za roko ter ga gledala
z veselimi, blestečimi očmi.
Parnik je stal tukaj tri ure in Aljoša, pogledavši
na uro, je prevdaril, da z dobrim izvoščekom lahko ogle •
data še vse mesto.
Sam bi se bil rad peljal, tembolje, ker je mnogo
njegovih spominov bilo zvezanih s Kazanjo. Tu je začel
svoje visokošolsko življenje, a je skoro potem zaradi pre-
pira z nekim profesorjem, s katerim se nista marala,
odšel na petrograjsko univerzo. Tudi on bi bil rad po-
gledal znane ulice, na univerzo in pokazal vse to Zini
in povedal, kako je živel tukaj. ..
,üa" pomislil je hipoma, „to je bila osoda ! Mo-
ralo je biti, da sem našel Zino in jo vzel, in ko bi se
tedaj ne bil spri s profesorjem — ne bi bil odšel v Pe-
trograd in ne bi bil srečal nje..
No Zina mu ni dala misliti in ga je čvrsto vlekla
za roko.
— Pojdiva, pojdiva, Aljoša ! — je nestrpno govo-
rila in hitro grede zavezavala trakove svojega belega
klobuka.
— Ne vznemirjajte se ! Še tri ure imate časa, ako
pa se malo zakasnite, četrt urice počakam! dejal je ka-
pitan, grede mimo nju in se nehote nasmihal milo vid-
nemu licu Zine, ki ga je gledala izpod klobuka.
— Ali res počakate ! vzkliknola je razveseljena
Zina in takoj jo je objela misel, da bode celi parnik, z
vsemi potniki, čakal njo, ki bode hotela nalašč pozneje
priti nazaj.
— Vprašajte, ni-li na pristanu izvošček Fedor ; ako
je, hitro ga vzemite ; izborno vozi ! — zakričal je za
njima kapitan.
,Sivo" občinstvo — po besedah matrosov — je že
»odplavalo' in vrnil se je nazadnje zopet red.
Zina je veselo zbežala doli po lestvi, nasmihala se
nehote se svojim radostnim nasmehom vsem, ki so jo
srečavali.
— To je krasen par ! — je rekel kapitan poleg
njega stoječemu možu Sofije Iljinišne ter zadovoljno gle-
dal za njima.
— Ah, da, da! — hitel je ta z onim oživljenjem,
s katerim priletni, veseli možki vselej govore o lepih
ženskah.
— Da, prelest, kaka devojka ! Veselo jo je gledati!
— rekel je, z nekakim apetitom lizaje svoja polna, ru-
deča ustna.
— Ves parnik sta zmešala in se svojimi neumno-
stimi okužila ! — srdil se je čmerni mož Marije Pav-
lovne, ki po lastnem priznanji ni poznal nobene bistvene
razlike mej lepo in grdo žensko.
VI.
Zadnji dan njune vožnje po vodi, je bil Aljoša že
zjutraj nekako razburjen, ko se je domislil, da bodeta
danes doma, in postajal je zamišljen še vedno bolj in
bolj. Gledaje nanj, razburjala se je tudi Zina, kateri je
sicer potovanje na parniku tako ugajalo, da bi je bila
rada še nadaljevala nekaj dni. A v tem hipu je tudi njo
vedno silneje navdajala radovednost, kake so te »Jabla-
ne", katere tako ljubi njen Aljoša! Kakov je stan. dom,
vrt, sobe, in ona je v dvajsetikrat zahtevala od moža,
naji ji pripoveduje o vsem tem.
Priti bi imela še le ob osmih zvečer k svojim .Ja-
blanam', a Aljoša nestrpno pričakovaje, da se prikažejo
hrbtovi znanih gora, že od treh zjutraj ni odišel s krova.
.Nu, zdaj bo skoro, rekel je kapitan mimo
grede. — Črez tri ure boste doma !
A Zini so se zdele te tri poslednje ure tako dolge,
da se je celo jezila.
Kako, še cele tri ure ? ! - vzkliknila je razočara-
na. —
O gospod, kako dolgo ! Morebiti pa je mogoče ne-
koliko hitreje voziti ? Samo malce hitreje ! — govorila
je kapitanu z onim lokavo - prosečim nasmehom, ki se
vidi pri otrocih, kadar gledajo odprto škatljo sladkarij,
katere jim stareji dajo samo po obedu, a o katerih tudi
vedo, da jih, ako prav lepo prosijo, tudi prej nekaj dobe,
ki se ne računijo.
— Ne, hitreje se ne da ! — odgovoril je kapitan,
smeje se. - - Razen čisto malce ! — šalil se je da jo je
tolažil.
— Še pridete, pridete! kriknila jima je Marija Pav-
lovna, katera je, sede ne daleko od nju za okroglo belo
mizico, pila čaj se starko Nikulino.
— Naj le počasi vozijo, — rekla je starka Niku-
lina, smehljaje se po svoji dobri navadi — brez vas nam
bo dolgočasno !
No Zina se je nehala zanimati za vse okoli sebe
— vse njeno zunimanje se je zdaj zbralo na edine .Ja-
blane' ; zdelo se ji je, da trajajo poslednje tri ure dalje,
nego minoli trije dnevi. (Prid« še).
Iz Dr. Dežmanovih spisov.
o lepoti in negovanji človeškega telesa.
Predolgo bi bilo in na marsikaterem mestu za naše
štovane čitatelje in čitateljice tudi nezanimivo, ako bi
št. 18.
,S L O V E N K A-
Str. 8
prevela besedno, kar je najhsal dr. Dežman o človeškem
telesu in njega negovanji. Za naše čitateljice in čitatelje
bode dovolj, ako posnamem iz imenovanih spisov le glavne
stvari.
,Ko pogledate katerega koli človeka, udari vam naj-
prej v oči njegova rast. Ako človekova rast ne odgova-
rja zakonom naravne lepote, ali vsaj pravilnosti, tedaj
se ne morejo vspeti tudi druga svojstva lepote. Nasprot-
no pa lehko spregledamo na lepej rasti mnoge nedostat-
ke pojedinih svojstev.
Človeška rast je vedno odvisna od tega, kako so
zrastene kosti.
Da je rast lepa ali nelepa, ne sodi se samo po ve-
likosti in debelosti, po dolgosti ah kratkosti okostnice,
neotesana ali drobna, plemenha ah neplemenita rast
sodi se tudi po razmerji pojedinih kosti proti celoti, po
načinu in smeri, kako so se kosti zrastle med seboj.
Razni ljudje imajo vzhc razni vehkosti stasa vendar
vsa svojstva lepote in prijetnosti. Mero, po katerej se
ima soditi lepota rasti, nosi vsak posameznik v sebi : v
simetriji ah razmerji pojedinih delov z osebno veli-
kostjo kaže se lep, dovršen stas.
Za mero in temelj v vsakem posameznem človeku
ima se smatrati hrbtenica. Po njenej dolžini in debelosti
morajo se razvijati vse ostale forme okostnice. Ako so-
dimo tedaj o harmoniji ali lepoti odraslega človeka, so-
dih bodemo razmerje pojedinih delov z dolgostjo in de-
belostjo hrbtenice. Seveda morajo tudi posamezni deli te-
lesa stati v pravem razmerji drug z drugim, Če reče-
mo n. pr. ta ali ona gospa ima majhno roko, moramo
pomishti tudi na razmerje njene roke z ramo in laktjo,
ki morajo biti dalje v zvezi in povsem razmerni s te-
lesom.
^. Ker pa vlada v človeškem telesu simetrija med
levo in desno stranjo, zato morajo biti tudi enaki deli
obeh polovic povsem soglasne v njihovem razmerji.
Po vsem tem zahteva dolga hrbtenica in po njej
dolgo truplo tudi dolg vrat, ovalno glavo, dolge roke in
noge ; a kratkemu truplu ali kratkej hrbtenici pristojajo
tudi kratki deli. Velik in majhen stas radi lepote in pri-
jetnosti ne sme prestopiti neke srednje meje, ker bi se
to vpiralo estetiki.
Pritlikavec in gorostas naj bosta razmerna kolikor
jima drago, ne moreta biti niti prijetna niti lepa.
Kakor so kosti in njihovo medsobno razmerje pod-
laga velikosti, manjini, debelosti in nežnosti stasa, tako
.bode tudi njihova mehkost, mišice in salo vehke važno-
sti za rast. Pravilo je, da čim debeleje so kosti, tem de-
beleje morajo biti mišice, a salo mora izpolniti vse ja-
mice med mišicami in kostmi ter tako podati posamez-
nim delom telesa ono lepo zaokroženo obliko, katera se
kaž« najbolje na ženskem telesu.
Razlikujemo dve vrsti stasa ; vitek in jedrnat ali
¦okrogel stas. Vitki stas je oni, kjer vsi deli telesa stoje
v harmonijškej dolžini nasproti dolžini hrbtenice. Pleme-
nita vitkost, to je ona vitkost, ki pripada lepoti in umet-
nosti,, teži vedno za višino. Na jedrnatem stasu prevla-
duje kratkost vseh delov ter vsi ti deh težijo bolj za ši-
rino nego za višino.
Od vitkosti in jedrnatosti preiti nam je na suhost
in d e b e 1 o s t.
Ne govorimo tu le o bolnej suhosti ampak o takej,
kojej so podvrženi zdravi ljudje. Ako suhost prekorači
meje tanjke vitkosti, ter že mole posamezne kosti In
konture mišic izpod svetle, suhe, nabrane kože, taka su-
host ne more se zvati lepa. Uzroki, da je človek suh, so
razni.
Tako n. pr. je slučajna, minljiva suhost, ako člo-
vek po letu vsled močneje transpiracije v čistem zraku
upada, a zima ga zopet izpolni in popravi.
Naporno delo in dihanje v prostem zraku poleg gi-
banja osobito po bregeh pretvarja del sala v ogljenčevo
kislino in vodo.
Tako suši človeka tudi strast, hrepenenje, žalost in
v obče vsak živahni pretres duše, koji ne pomaga lepoti,
a ako traje dolgo, škodi tudi zdravju. Suhost je pa tudi
prirojena ter prehaja od očeta na sina. Takemu slučaju
se težko pomaga.
Skrofulozna, bledobolna suhost, koja se v mladosti
čestokrat zakriva za rdečo, nabuhlo kožo. more se od-
praviti le s tem, ako se nadvlada bolezen.
Mnogo je osobito deklet, katere se očividno suše,
pa trdé vendar, da so zdrave. Pravijo : jed nam gre v
slast, probavljamo dobro, volje smo dobre, vendar se su-
šimo. Tudi one so to zapazile v zrcalu in iščejo seveda
tndi pomoči toda ne v veščakih. ami)ak v domačih, zdra-
vilih, v časnikih, kjer se obeča se sijajnimi naslovi v
najkrajšem času gotova pomoč. Učinile bi mnogo bolje,
da bi še za časa izprašale zdravnika za to očevidno upa-
danje, ki bi v večini slučajev, najdši uzrok, lehko po-
magal, drugače si pa lehko nakopljejo kakove organične
bolezni.
Vede, da debele oni ljudje, koji sede vedno v sobi
in jedo močnate jedi, posnemali so jih suhotni in če-
stokrat so dosegli svoj cilj, iz tega uzroka mnoge gospe
spavajo dolgo. Vsak pa, ki se je jel sušiti, ne vede
zakaj znaj, da to ni pravi pot in naj nikar ne mish,
da nadomesti se samo tako tečno hrano, kar je izgubil
na telesu. Saj ni za to, da se krepilna hrana le privede
v želodec, nego zato, da se s prebavljanjem pretvori v
krv. Za to je treba najprej urediti prebavljanje in
zabiti se ne sme, da k normalnemu hranjenju spada
tudi pravilno delovanje jeter, pluč in mišic potem pa za-
dovoljna, kolikor možno vesela narav.
Če bi me kdo uprašal, kako se zdravi suhost, rekel
bi mu kratko : pojdi po letu na deželo in zdravi se z
mlekom. Ker bi pa rad, da boli popolno razložim, kako
se morejo ravnati suhotni ljudje, da si pomagajo čim
prej, naštejem nekoliko stalnih pravil, koja so jednako
koristna zdravju pa tudi lepoti.
(Pride še) Prevela Marica.
str. 4
„SLOVENKA"
St. 18
Beda.
y črni pajćolan zavita
Je krožila okrog hiše,
Vedno bliže, vedno bliže,
Stopala je vedno tiše.
In čez hišni prag je spela
V črnem plašči žena bleda,
Pristopila je k rojencu
Žena-rojenica — beda.
Vzela je v naročje dete
Kaj mu pač je šepetala — ?
Predno je odšia iz hiše,
Z detetom je zajokala. —
Kristina.
Stava.
Vrti se, vrti velikansko kolo.
Življenja je to loterija.
Vrte se številke ž njim mescev in let,
Usoda nam listke odvija...
In stavim naj za-se številke še jaz
Na sanje te, lepe, radostne ;
Za srečo zastavim to gorko srce.
Ljubezen in nade mladostne 1
Vida.
Nesrečnež.
Vaška dogodbica. Napisal Ivan Ivanov.
Tihega Načeta so ga imenovali vaščani. Bil je lep
mladenič ; le govoril je malo. Svojo ljubezen je razodel
rudečelični hčerki starega, bogatega Češnika le z jednim
samim žarečim pogledom. Vedeli niso, kako se je to zgo-
dilo, in nihče si ni mogel pojasniti, kako je postal Nace
Franičin ljubimec.
Nace je bil čuden človek. Drugi bi se bih veselili
te sreče, a on je smatral to kot delo usode, katere ni
moči odvrniti. Njemu se je zdela ravna pot najboljša.
Vasovati, to se je domislil, kakor je rekel gospod župnik,
sam hudobni duh. Zato je premišljeval tri, štiri tedne
to stvar in naposled jasno povedal izvoljenki svoje misli.
,Če je prav, da se ljubiva, Franica, ni nama treba
skrivati svoje ljubavi, ako me pa ti ne ljubiš', je dejal
tihim glasom, ,bilo bi boljše, da vse končava čim .prej.
— Če me pa le polovico tako kakor jaz tebe, povej mi
to takoj, da pojdem še danes k tvojemu očetu in se
z njim dogovorim".
In Franica ga je veselo pogledala ter rekla: „Da!"
Nace je odšel na to mirno domov. Tu je oblekel
svoje nedeljsko oblačilo in povrh še dolgo suknjo svojega
rajnega očeta z lepimi, velikimi gumbi, ki so se svetili
kakor čisto srebro.
,Je vendar vražja stvar', si je mislil Nace na potu
k Franičinemu očetu, „jaz in edina hči najbogatejšega
vaščana, ki ima škrinje napolnjene s trdimi tolarji in ki
vsega svojega zemljišča niti v jednem dnevu ne more
prehoditi. — Ba ! Stari je premeten. Gotovo je že zvedel
o najini ljubezni, saj je dosti klepetavih ženic ! In ou bo
že vedel si vse urediti."
Prišel je do cilja. Postal je nekoliko. Slišal je silno
vpitje v hiši. Razločil je glasove starega Češnika in nje-
govega hlapca Toneta ; gotovo sta se prepirala.
.Nisem prišel o pravem času', si je mislil Nace in
se ravno obrnil proti domu, kar je zaslišal votel udarec,
kojemu je sledil glasen vsklik. Istočasno so se odprla
vrata in rudečelasi Tone se mu je zvalil pred noge, pri
vratih pa se je prikazel Češnik bledega obraza in stis-
nenih rok.
,.Pes !' je zaklical na tleh ležečemu, ..lahko bi te
pogazil kakor črva, tako si ravnal z menoj ! Če se mi
kmalu ne spraviš odtod, pokličem orožnike, da te bodo
vklenjenega peljali iz naše vasi !"
Tone je vstal. Mrko je pogledal svojega gospodarja
in se nato oddaljil.
Stari Češnik je stopil k Nacetu, podal mu roko in
ga peljal v sobo. Jezno je zaprl vrata in hodil nekaj
časa po sobi sem ter tje.
,Redek gost si, Nace.' je začel, ko se je nekoliko
pomiril, „in prišel si baš o takem času. Ne bom ti pravil,
kaj da mi je naredil Tone, pustimo to ! — Povej rajši,
kaj je tebe pripeljalo k meni?'
Nace je začel počasi svo o snubitev. Pravil mu je,
kako se že dolgo ljubita Franica in on, ter da bi se rada
poročila. V mraku ni zapazil temne rudečice, ki je oblila
obraz njegovega poslušalca. — Tiho ga je poslušal Češnik,
toda ko je Nace končal, in je rekel starec : ,Ne !', skočil
je mladenič prestrašen po konci, mene, da je zadela Če-
šnika kap, ki je ječe govoril :
.Tone je bil pameten hudobnež, kajti hotel je od
mene le denarja, a ti si mi pa vzel najdražje, mojega
otroka. AU morda se hoče predrznež le šaliti z menoj ! ?"
Nace se ni upal zagotoviti jeznemu starcu, da še
ni nikdar tako resno govoril, nego baš danes.
„Poberi se mi," je zakričal Češnik in mu pokazal
vrata.
Nace ni ničesar odgovoril. Obrnil se je omahuje
k vratom. Pri tem je vstopila v sobo slabotna postava.
.Bodi mi pozdravljen, sosed,' je zaklical Češnik
prišlecu, bogatemu vaškemu trgovcu, „veseli me, da ti
morem to takoj povedati ! Kar se tiče tvojega najstarej-
šega sina in moje Franice, je vse dobro ; drugi mesec
bo poroka :"
A teh besed ni več slišal Nace. K sreči se je že
oddaljil. —
Češnik prej morda ni resno mislil na Franičino mo-
žitev, a ker jo sedaj izgovoril odločilno besedo, sta se
takoj domenila oba moža glede ženitve.
Zelo zadovoljen z izidom svojega razgovora se je
št. 18
„S L O V E N K A-'
Str. 5
poslovil trgovec od Češnika. Točasi je stopal proti svoji j
hiši. Kar je skočil izza nekega grma Nace in hitel dalje.
„Počaki, Nace, da se kaj zmeniva! Lažje se hodi,
če se razgovarja."
A Nace se ni ozrl.
Trgovec je pa začel hitreje korakati in ga je na-
posled došel.
.Nace, saj ti hočem le dobro!"
„Vem, vem,' je ta odgovoril, ,vem, da ste vi eden
izmed mojih najbolj resničnih prijateljev."
,Veseh me, da to spoznavaš, dobri Nace ! — A
svetujem ti, pozabi dekhco ! Jaz nisem hotel, tebi na
ljubo, da bi vzel Franico moj Josip, pa Cešnik je že tak
človek ! Značaj njegov je čuden, človek ga ne more ra-
zumeti. Nihče na primer si ne more pojasniti, zakaj da
hoče mojega sina rajši za zeta nego tebe — "
,Ker ima Josip grbo — menda !" je rekel Nace.
„Vsak človek je drugačen — —"
,Ah pa, ker vaš Josip gleda navskriž!'
„No, pustiva to. — Čuden človek pa je Češnik,
prav čuden ! Ti si tako lep fant, ako prste stegneš —"
»Obvisi mi na vsakem deset deklet, menite?!*
»Lahko se zanašaš na to ! — Čuden človek to !
Ah pa vendar, vse moje njive, moji travniki, vsa moja
polja, gozd, vsi meje na njegovo." —
Razne reči mu je klepetal možiček, ne da bi iz-
pregovoril Nace kako besedico. — Mrak je legel na zemljo.
Kakor s tekočim zlatom je razsvetljevalo solnce vrhove
gor; mirno je pel nekje zvon . . . -X!e.,.bi bil pogledal
spremljevalec Nacetov obraz, ne bi si bil mogel mishti,
kako mu je razburjeno srce.      —
Toda kaj je bilo to?
Nemiren svit je zaplamtel,' kmalu je izginil in se
zopet prikazal. Večerna zarja vendar ne more biti taka.
»Kaj je ?•    .
„Moj Bog, Češnikovo poslopje gori !"
Doli v dohni je ležalo poslopje ; plameni so švigali
višje, zmeraj višje, razsvetljujoči okohco. Mogočni črni
oblaki dima so se gnali v zrak, zopet legh in se počasi
razširjevah čez ribnik.
Okoli njiju je začelo postajati živahno. Plat zvona
je bil. — Nacetu je izginila vsa kri z obraza. Kakor
okamenel je gledal to krasno, a tako grozovito shko.
Videl ni ljudij, ki so hiteli k Češnikovemu poslopju :
shšal ni, kako so nekateri prestrašeni vpraševali trgovca,
ki se je tresel po vsem životu . . .
„Nace!* je zaklical nenadoma trgovec, ,ti si se
spri radi Franice z njenim očetom. Sam sem te videl,
kako si skočil izza grmovja ! Nace, kdo je zažgal Češni-
kovo hišo?"
Resno ga je pogledal Nace, potem pa je divje zavpil
— od groze.
^.Odgovori, človeče !" mu je zakričal nek kmet in
ga stresel.
»Nace, ti si zažgali*
Ta ni izpregovorii ničesar ... V tem je vrgel nekdo
kamen, in tiho se je zigrudll Nace na tla. Iz rane na
glavi pa je tekla kri po zemlji ... -  ¦
Kmalu so ga.peljah kot hudodelnika v bhžnje mesto.
*
Ničesar niso rešili od hiše. Vse je pogorelo. Stari
Češnik je hitel v že na vseh straneh gorečo hišo rešit
svoj denar, pa ni več prišel ven. — Tudi Češnikov klapec
Tone je izginil tedaj ; mislili so, da je končal v ognju
svoje življenje.
Nihče v vasi ni dvomil, da je Nace zažgal poslopje,
in tako je prišel ta pred sodnike. —
Obtoženec je govoril le malo. Povedal je, da je šel
za hišo Češnikovo le zato, da bi še jedenkrat govoril
s Franico, kar se mu ni posrečilo, a da hiše on ni zažgal.
Toda pred tako učenimi in izkušenimi gospodi mu
ni pomagalo vse to trdovratno molčanje ničesar ... In
tihi Nace je bil kaznovan s petnajstletnim težkim zaporom.
*
Pet let je že preteklo.--O kaznjencu ni go-
voril nihče več. — Kar se je raznesla v vasi čudna vest.
Tihi Nace ni bil pravi hudodelnik in je prebil pet let
nedolžno v zaporu. — V isti kaznilnici, kjer je bil Nace,
je bil zaprt drug hudodelnik, visok, oduren mladenič. Ta
je pred kratkem umrl in malo pred smrtjo vse povedal.
— Bil je rudečelasi Tone. — V jezi, ker ga je gospodar
zapodil, je zažgal poslopje. Potem pa je zbežal iz onega
kraja. — — Takoj se je vse to naznanilo Nacetu. Vsi
gospodje so ga obžalovah !n mu naposled povedali, da
sme iti, kamor hoče ...
Bilo je lepega pomladanskega jutra, ko je zopet
zagledal svoj rojstni kraj.
Kohko se je spremenilo od onega dneva ! Njegova
mati ni mogla prenesti udarca, ki jo je tedaj zadel ;
umrla je kmalu. — — Po njeni smrti je prevzel Nace-
tovo posestvice vaški trgovec. K temu se je torej podal
najprej prišlec.
Kako se je spremenil sam Nace ! — Njegova nekdaj
tako mo''na postava je bila sklonjena, bledo lice je bilo
suho, in oči niso več zrle veselo kakor poprej ...
In kaj Franica? ...
Nihče se ni razveselil njegovega prihoda. Večji del
so se mu vsi prestrašeno umikah. Le trgovec ga je sprejel
prijazno. Objel ga je in ni vedel dolgo časa, kaj bi rekel.
,Ah, Nace, kako sem sedaj vesel ! je dejal napo-
sled. rSedaj se je vsaj dokazala tvoja nedolžnost! . .
Kako so zaničevalno govorili o tebi, Nace! Da bi ti
vedel !.. Le jaz, veš, nisem verjel, da bi bil ti tak hu-
dobnež . . Zagovarjal sem te, pa kako zagovarjal ! . .
Oh kako sem sedaj vesel ..."
Pomiril se je šele, ko je začel govoriti Nace o ra-
čunih, a tedaj je obhla lahna rudečica trgovčevo obhčje,
rekel pa ni ničesar. Peljal ga je v mračno čumnato in
mu tu dokazoval na dolgo in široko, kako da mora biti,
seveda, veliko ne v Nacetov dobiček.
Potem, sta šla na Nacetovo posestvo. Ko sta odprla
ograjo, jima je pritekel vehk pes nasproti in jima za-
branil vhod. Le s težavo ga je pomiril trgovec, od strani
pa je jezno opazoval svojega prejšnjega gospodarja . .
Nihče ni več zaupal Nacetu.
,Nič hudega nočemo pripisovati Nacetu,"  so šepe-
Str. -6
,S LOVE N K-A"
Št. 18
tale jezične ženske, ,a zaupati mu ni ! Kar ni prej znal,
se je naučil zdaj med tatovi in razbojniki. — Torej je
boljše, 4a se ga varujemo! Če pa kdo res verjame, da
je popolnoma nedolžen, naj le opazuje Načetovo vedenje !
Kako varno in bojazljivo se vedno ozira na vse strani,
kot da bi se bal zasledovalcev. In kako se vstraši, ako
kdo stopi nenadoma prédenj ! Noben človek, ki ima dobro
vest, ni tako bojazljiv kakor ta Nace, in niliče nima tako
bodečega, tako zvitega pogleda!'' -
Zaničevan je hodil Nace okoli, ne da bi mogel za-
četi kaj resnega. Če ga je srečal kak znanec, se mu je
sam izognil, da ga ne bi morda razjezil. O svojem psu
pa je mislil, da to ni tako potrebno. Ko mu je nekdaj
skočil za vrat, je snel staro puško s stene in ga vstrelil.
Ko je gledal hudobno zver, ki se je valjala na tleh, je
mislil, da je sedaj res to, za kar ga smatrajo, hudo-
delnik in pa morilec ! . .
In česar ni storil, odkar se je povrnil v vas, je
storil zdaj. Tiho je šel v cerkev, stopU v najtemnejši
kot, pokleknil in molil. Naposled se je podal domov ;
s povešeno glavo, kakor je bila njegova navada, je stopal
po stezi. Kmalu je zaslišal korake. Proti njemu je pri-
hajala kaj čudna človeška dvojica. Kmetica z lepim, snaž-
nim robcem v roki, a poleg nje smešen pritlikovec.
Nace se je stresel. Spoznal ju je, Franico in Josipa!
Torej omožila se je z Josipom ? !.. No, saj je bila po-
korna hči, pa tudi trgovčeve njive in polja so ležale ravno
poleg Češnikovih.
Tudi Franica in Josip sta ga spoznala, a nista se
mu več mogla umakniti.
Nace ju je moško pogledal ; ko sta prišla bližje, je
snel klobuk z glave, a reči ni mogel ni besedice.
Ošabno mu je pokimal Josip, in njegova mlada so-
proga je hitro pogledala na drugo stran, da bi si obri-
sala solze, kakor je mislil Nace, v resnici pa le zato,
ker se je sramovala, da je nekdaj ljubila tega revnega^
bolnega mladeniča.
Resno jo je pogledal in korakal dalje.----
Noč je bila, tiha, krasna noč. Kresnice so letale po
zraku, cvetlice so duhtele, in mesec je razlival svoj srebrni
soj črez molčečo pokrajino. Zaupno je namežikaval Nacetu
in se mu smehljal, vehko prijaznejše nego Franica in
Josip pred tremi dnevi. A ta se ni zmenil za to krasoto.
Po glavi so mu rojile žalobne misli . . .
Kako je ljubil Franico, a ta ga je vendar zapustila
in vzela Josipa! , . Po krivem je pretrpel pet let v ječi;
potem se je vrnil, ko se je doznala njegova nedolžnost.
Pa kaj, ljudje vendar mislijo, da je on požigalec ! Kaj
mu hoče svoboda, ko ga ljudje ne marajo, ko ga zani
čujejo ! . . Vsi beže pred njim, vsi se ga boje . . On pa
naj bi to prenašal ?.. Ne ! . .
Drugi dan ni bilo Načeta nikjer, šel je čez noč po
sveti, nihče ne ve ne kod ne kam ...
Življenje in sen.
Sen sem sanjal v nočnem mraki,
Da sem šetal po vrtéh.
Da sem pri stopinji vsaki
Zrl rumen zlatnik na tleh.
Skrbno bral sem jih po poti
Skrbno vpraševal se vmes.
Ali sanja rne le moti
Ali je, kar vidim, res.
»Vse resnica, vse resnica*
Živi sen mi je legal. —
Prebudi me v sobi tica —
In prevaro sem spoznal.
Višje dekliške šole.
Spisala Danica.
Die Cultar der Intelligenz nach
allen Riclitungen ist nicht zu ta-
deln, aber sie darf nicht das
höchste, nicht das letzte Ziel
sein. Auf Tüchtigkeit im Berufe,
Charakter im Leben, darauf —
und darauf allein kommt zuletzt
alles an.
Friedrich Wilhelm III.
Še pred nedavnim časom je bilo obče razširjeno
mnenje, da ženski popolnem zadostuje, če zna le neko-
liko citati, pisati in računati. Na daljno izobrazbo njene
inteligence še nihče mislil ni. No, to se je hvala Bogu
v novejšem času izpremenilo. Vsaj merodajui faktorji so
dandanes prepričani, da treba tudi ženski vsestranske
duševne izobrazbe, če prav se nahajajo v kompaktni masi
ljudstva — da celo ženstva samega dostikrat še prav
srednjeveški nazori. — Spoznalo se je, da more le inte-
ligentna, omikana mati vzgojiti inteligentne otroke, da
je le od žene, in le od žene same odvisen značaj obitelji.
Mož fin in naobražen, vezan na prosto in nevedno žensko
bode imel tudi prosto obitelj. Nasprotno pa bode vedela
fina, inteligentna žena dati svoji obitelji vedno tudi fino
izobrazbo, naj si bode njen mož tudi neomikanec, suV
rovež. Zato je pa v povzdigo splošne omike tudi neob-
hodno potrebno, da se probudi ženstvo iz nevednosti, iz
apatije, v koji je dremalo stoletja in stoletja. V to svrho
so se dekliške šole že zdatno zboljšale. Snovale so se in
snujejo se še vedno tako zvane višje dekliške šole. Saj
že skoraj ni večjega mesta, ki se ne bi ponašalo s takim
zavodom. Na videz je to res prav lepo in mora vsakega
prijatelja napredka tudi srčno veseliti Trezni in kritični
opazovalec pa bode kmalo spoznal, da je na zunanje
lepo rudeče jabolko v sredini piska vo.
Navadno se trdi, da višja dekliška šola nima na-
mena vzgajati za kak poklic; ona hoče podati deklicam
le splošne omike. Prosim le malo pozornosti in spoznati
mora vsakdo, da je to zmota, in baš ta zmota je kriva,
da zgrešijo vse te šole svoj pravi namen. Matere, ki po-
*) S tem spisom se sicer ne vjemamo povsem, vender pri-
znavamo, da je v njem mnogo zdravih rai?li. (Op. ur.)     ¦
st. 18
„S L O VE N K A"
$tr. 7
žiljaje svoje hčerke v višjo dekhško šolo, pač ne mislijo,
da si bodo morale s kakim praktičnim poklicom služiti
vsakdanjega kruha, pač pa upa vsaka mati, videti svojo
hčer nekdaj kot gospodinjo in — mater. Ali pa ni to
tudi poklic in sicer poklic, za kojega je ženska že od
narave same izbrana in določena ? In k temu poklicu bi
morale baš vzgajati višje dekliške šole. A vendar ne misli
nihče pri vzgoji na ta važni faktor ; da, skoraj bi rekla,
da se bojijo deklicam govoriti o gospodinjskih in mate-
rinih dolžnostih, ker bi bilo to — nemoralno.
Oglejmo si tedaj delovanje teh šol nekoliko natanj-
čneje. Učni načrt je pač jako mnogostransk. Učijo se
tukaj vsi možni in nemožni predmeti : besedici se v vseh
modernih jezikih, toda vse se dogaja nekako površno,
brez vse resnobe, no, saj so same deklice, kojim ni treba
vglobiti se v resne študije. Samo da imajo površni pojem
o vedah, da jim ni treba do cela molčati, če se sproži
v društvu kedaj kako znanstveno vprašanje. Da se pa
pospešuje s to površnostjo plitvost značaja, da se pospe-
šuje lahkomiselnost in vihravost, h koji je ženski spol
itak le preveč nagnjen, tega ne pomisli nobeden naših
slavnih pedagogov. Da, še celo disciplina se dostikrat po-
polnem zanemarja, meneč, da je pri deklicah prav odveč.
Saj lahko opazujemo učitelje srednjih šol, pred kojimi
v gimnaziji ali na realki vse trepeče ; ko stopijo v de-
kliško šolo, pa še svoje lastne besede ne slišijo, tak
nemir je v razredu. A oni to hladnokrvno poslušajo —
saj so tu le pri deklicah ! ,Šola brez discipline mi je
mlin brez vode", pravi Komenski. Prav taki mlini so
v obče naše dekliške šole.
A kaj je posledica tega ? Deklice zapuščajo šolo,
z raznovrstnim znanjem brez vsega reda, brez vse si-
steme, kojega ne vedo nikjer in nikdar porabiti, in ko-
jega navadno tudi pozabijo, kakor hitro so se zaprle
šolska vrata za njimi. Njihov duh je ostal plitev in ne-
dostopen višjemu duševnemu užitku, a značaj, ki se jim
ni mogel izvežbati v tej neredni šoli, se jim tudi pozneje
v življenji ne vtrdi. Pred seboj vidimo pravo moderno
damo, ki išče ves svoj blagor le v lepih oblekah, v na-
Mtih in zabavah.
Koliko bolje bi pač bilo, da se tudi v dekliških
šolah resno in temeljito podučuje, da se i red strogo
vzdržuje ! Kaj nam pa hasne toHka obilica predmetov," a
obdelanih tako površno ! Poslušajmo rajši kaj pravi slavni
pedagog Diesterweg : Es fruchtet mehr, einen und den-
selben Gegenstand von zehn Seiten anzusehen, als zehn
verschiedene Gegenstände von einer Seite. Nicht in der
Summe des Wissens liegt die Bildung, sondern in der
vollständigen Durchschauung und fertigen Handhabung
alles dessen, was man weiss. Te besede naj bi se uva-
ževale tudi v dekliških šolah.
Povdarjala sem uže, da deklice, obiskujoče višje
dekliške šole, navadno ne mislijo na poklic, s kojim bi
se prehranjevale. Dovršivšim svoje „studije" jim je jedina
zadača čakati — moža. K večjemu, da.se uči ta ali ona,
ki še ni preveč »vzvišena" za to, kuhati in zdaj misli,
da je popolnem pripravljena za spolnjevanje vseh težavnih
dolžnosti gospodinje in matere. — Kako pravi Stritar ?
„Lepa, imenitna, a tudi težavna je naloga zakonske,žene.
Blagor možu, kateremu je sreča nakloiiila. dobro ženo,
katera izpolnjuje svoje dolžnosti, kakor on svoje, lajša
in slajša mu življenje, gladi mu življenja pota, če n^ii
jih tudi s cveticami ne nasiplje". A kako malo sposollne
so naše zakonske kandidatinje za ta posel ! Večiiia deklet
stopi v zakonski stan, a nima ne pojma o svetosti 1h
važnosti materinstva, o reji in vzgoji otrok. Seveda, saj
se smatra že imenovanje takih stvari vpričo mladih deklet
za nemoralno. In vendar hočejo postati vse soprog« ma-
tere. Nikomur ne bode pač prišlo na um rediti žiVi no,
če nima nobenega pojma o živinski reji, vsakdo sebióji
materijalne škode ter poizveduje, še predno prične s tru-
dapolnim delom. Ali deco odrejati in vzgajati se upa
vsakdo, brez vsake priprave. Ali res ne veste, matere,
koliko dolžnosti vam naklada rojstvo nežnega bitja, da
se lotite s tako naivno nevednostjo svoje žadace? Pač
res, za vsak stan se zahtevajo izurjene podučene moči,
le matere tavajo po temi ter se priuče še le polagoma
v praksi na škodo svoje lastne dece.
Komu pa naj bi šlo, poučevati deklice o dolžnostih
svojega prihodnjega poklica ? Gotovo le višjim dekliškim
šolam. Zakaj bi se pa ne določile v višjih razredih - -
seveda le v višjih — ure, v kojih bi se razpravljalo o
teh velevažnih stvareh ? Naj bi se vendar enkrat spoznalo,
da vednost sama ob sebi še ni nemoralna. Sicer pa tudi
ne umejem, kaj bi bilo tako nedostojnega, govoriti
z mladim dekletom o postrežbi malega deteta, ki je
vendar še zgolj nedolžnost in čistost. Sploh se mi pa
vidi vsakako bolj moralno, če govori zrela, resna učite-
ljica s svojimi učenkami v dostojni obliki o tajnostih
človeškega rojstva, nego pa če proizvedujejo same med
seboj na način, ki ne zadostuje vedno potrebni dostoj-
nosti, a proizvedujejo gotovo ! Posledice takega skrivnega
proizvedovanja od malo kompetentne strani bodo umevne
vsakemu psihologu. Kako lahko si izbriše na ta način
nežni metuljček prašek s kril ! A kedo je temu kriv ?
Nihče drugi nego ta nesramna premod ost, ki gleda le na
zunanjo obliko, a za to, kar se dogaja na skritem, se
dalje ne briga. Dovoljeno je vse, samo da ni očito! In to
imenujejo dandanes moralnost !
Moj nasvet je tedaj ta. Določile naj bi se ure,
v kojih bi se predavalo tudi o psihologiji, zlasti otroški,
o pedagogiki in specijelno o domači vzgoji. Združil naj
bi se z dekliško šolo tudi otroški vrt, da bi imele deklice
priliko tudi praktično občevati z otročiči. Razpravljalo
naj bi se pa tudi nekoliko več kakor je obično o ženski
anatomiji, o higijeni, o otroški reji i. t. d. Da bi morala
take predmete poučevati le ženska, je samo ob sebi
umevno, »amo na ta način bi nam višje dekUške šole
vzgajale deklice, vsestransko omikane, a tudi v vsem
sposobne za njihov prihodnji poklic kot skrbne matere
in soproge.
Če bode nadalje skrbela šola z resnobno vsestransko
obravnavo raznih šolskih predmetov za trdno znanstveho
podlago, na koji si učenke lahko same popolnjujejo svojo
izobrazbo, če bode vzbujala v teh učenkah ljubezen do
duševnega delovanja, če jih bode vedela prepričati, da
Str.
,S L O V E N K A*
Št. 18
smoter človeškega življenja ne tiči v svilnatih krihh in
zlatem nakitu, marveč v marljivem delovanju sploh, naj
si bode že kot mati v svoji obitelji ah pa v kakem
drugem pokhcu, potem se izgubi tudi tista bezbrižnost
in vihravost iz ženskega značaja, kojo — žal — danes
še tohkokrat opazujemo. Pa tudi stan starih devic, dan-
danes toh zaničevan, ne bode več strašilo našemu žen-
stvu, če bodo spoznale, da ženska, ki se ni omožila, še
ni zgrešila smoter svojega življenja. — Žena bode po-
stala vredna vrstnica in tovarišica značajnomu in omika-
nemu možu.
(Opozarjam tukaj cenjene svoje čitateljice in čita-
telje, da s tem spisom nikakor ne nameravam kreniti
ljubljanske v. d. šole, koje delovanja še nisem
imela prav nobene prihke opazovati. Govorila sem tu-le
po vsem splošno.)
Otožnost.
Nad jezerom megla leži,
Oj megla težka, siva,
Na nebu solnčece zlato
Pa za oblak se skriva.
Ves svet otožen se mi zdi
Brez solnčnega žarenja.
Kot ti, občutno si srce
Brez sreče — hrepenja.
Kristina.
Naše devojke.
ženska naobrazba in zakon.
V krasnem članku, katerega je napisal v „Figaro*
znani socijolog Hugo Le Rous, trdi pisatelj, da je zako-
nov čedalje manj baš radi ženske naobrazbe ; ker višja
ženska naobrazba sedanjega časa vpliva na dekleta, da
postajajo vedno izbirčneja v iskanji moža, ona so mnogo
bolj izbirčna, nego so bile naše babice in naše matere.
Ako vzamemo za izgled gledališče, kakor pravo zr-
calo vsake dobe, pravi Le Roux, da se je dekle, ka-
koršno je shkal Scribe ali Mohere ter drugi njihovi vrst-
niki zaljubljalo na prvi hip, na en pogled, na en smeh-
ljaj, saj je ona gledala mnogo bolj na moževe fizične
prednosti nego na moralne njegove lastnosti in te zveze,
v katerih je žena smatrala svojega izvoljenca za bitje
višje od nje, bile so skoro vedno srečne zveze.
Resna in popolna naobrazba, katere so sedaj de-
vojke deležne, daje jim prilike, da lahko same zase skrbe,
ne zadovoljujejo se tedaj s prvim, ki jim prihaja na pot;
ne hodijo strastno in hrepeneče na možki lov. Nekedaj
je mož bil dober, da je le dajal kruha in strehe, če je
bilo ženino srce zanj tudi popolnoma tuje.
Nekdanje maltere napravljale so iz svojih hčera le
pridne gospodinje, dobre matere äh pa so-jim dovolje-
vale le tohko izobrazba, one izobrazbe lahke in površne.
vsled katere so se lehkotno gibale v družbi. Sedaj pa
mora že mlado dekletce, ki hodi še v ljudsko šolo, po-
slušati svojo mater, ki ji ponavlja: »Uči se pridno, ako
hočeš nekedaj zadostovati sama sebi. „Mozila se bodem
kakor si se ti in ne skrbi li oče za vse ?" Ah mati ji
ugovarja, da zakoni pešajo in ko ona doraste, morda jih
celo ne bode več.
Tako raste dekletce ter se uči se stalno mislijo, da
si mora vstvariti samostojnost, da si mora pridobiti di-
plomo, s katero se ji odpro razna pota do raznih služb.
In ona ista dekhca, katere se mož tako boji, boječ da
mu v zakonu vzame svobodo, ona ista deklica kaže se
mu sedaj še strašnejša. V trgovinah, v zavarovalnih druž-
bah, v poštnih in telegrafskih uradih mu je nevarna kon-
kurentinja in prav v ničem ni nižja od njega ni v de-
lavnosti ni v zmožnosti.
In ker je bila žena do sedaj vajena živeti od tega,
kar si je zaslužila z iglo, zadovoljuje se tudi v službah
z bolj skromno plačo. In evo, ta boj za obstanek že
tako hud v sedanjem stoletji, poostruje se za moža še
bolj vsled tega tekmovanja. Ne samo, da se oddajajo
ženskim ona mesta, do katerih je imel nekdaj pravico
on sam, mora še čestokrat poslušati svojega načelnika,
ki mu odgovarja srdito, ako ga prosi povišanja plače :
»Kaj zahtevale? Kakova ženska mi naredi isto delo za
četrtino onega plačila, kakoršno zahtevate vi*.
Tu pa se mora mož biti na svoje prsi ter reči:
„Mea culpa". Sedanji, deloma opravičeni egoizem moder-
nega življenja, ki teži za rafiniranimi ugodnostmi, plaši
moža pred zakonom in rodbino.
Vsa ona dekleta, ki prežive vse dolge dneve zaprte
v uradih in gledajo, kako gineva njihova lepa mladost
med številkami in knjigami, obsojene na delo čestokrat
tako suhoparno in enohčno, rade bi živele in izpolnje-
vale one dolžnosti, h katerim je zove že njihova narav.
Ih ženska naobrazba, ki je za moža nevarno orožje v
neomoženi ženski, skrha se sama od sebe, ako postane
last soproge ; soproga bode rabila svojo naobrazbo le v
prid svojega tovariša, bode mu modra svetovalka, ple-
menita navdihalka. Testna in pametna odgojiteljica svojih
otrok. Priobčila Marica.
Galerija ženskih slik.
Beleži Kamnoselski.
I.
»Gospa Marjeta."
Čemu bi dalje skrival? — — -
Ne ! Idi, tiha tajnost, v glasni, beli svet in razo-
devaj, kar skriva globoka tema moje duše . . . da, v
moje duše, mojega spomina dolgem, tamnem koridoru je
vrsta shk, katere je obesil notri čas, čuvaj skrivnostne
galerije v dobi dolgih, davnih let. In vse te shke, veruj,
draga čitateljica, niso mrtve fantazije, ne, one dihajo
življenje, kajti podobe so bitij, ki so z mojim življenjem
št. 18
.SLOVENKA"
Str. 9
v tako tesnem sorodstvu, da, ako bi si jih hotel iztrgati
iz spomina, krvaveti bi morala mi duša in srce. —
In tako pričnem pri tebi prvej, ti bledo sanjavo
bitje, doli v skrajnem koncu tamnega koridora, pri tebi,
Klara.
Kako dolgo je že temu ! Bil sem še mladenič se-
demnajstih let, ko se je necega dne oglasil mrtvaški'
zvonček z visocih lin in se je raznesel po malem našem
mestecu glas: ,gospa Marjeta je umrla!*
Vse je bilo h krati po koncu, tako mirne ulice,
kjer je tekel tok vsakdanjega življenja, so zadobile h kratu
nenavadno lice : ljudje so postajali in skrivnostno šepe-
tali, zbirali se v gruče, stikali skupaj glave, podajah si
roke in zmajaje z glavami se zopet razhajali.
Notri v tamni, črno zagrneni sobi pa je ležala na
mrtvaškem odru »gospa Marjeta".
Dvanajst belih sveč je gorelo okoh mrtvaškega odra.
Vonjava cvetja, s katerim je bil, na posebno željo pokoj-
nice, okrašen oder, bila je tohka, da ni bilo možno dihati
in da so gorele sveče jako medlo od težkega zraka.
Ljudje so hodih kropit, poklekovali molče, mohh, hitro
vstajah in odhajah zopet. Tu in tam je kdo postal, ozrl
se gori v nepremično bledo lice, zdihnil, zmajal z glavo
in pošepnivši drugemu nekaj na uho, izginil.
Tudi jaz sem jo šel kropit, jedenkrat, — dvakrat,
predno so jo dvignih z odra in nesli gori na naše krasno,
romantično pokopahšče ... in, ko sem tako stal, za-
maknjen v to lepo, belo lice, v te čudovite obrazne po-
teze, v katerih je še bivala vsa njena duša, zamišljena
nad jedno najčudovitejih ženskih usod na zemlji, tedaj
mi je drhtela duša v prebritki bolesti, tedaj nisem mogel
verjeti, da je mrtva ona, ki je še nedavno gladila moje
hce, marveč da samo spi, da spregledajo zopet oči, ki
so bile še nedavno tako milo, tako sladko uprte v moje
in pri katerem pogledu so se vedno zmočile od tajnostne
solze, njene krasne, velike oči . . .
Potem pa mi je stopilo v spomin vse zlato življenje,
katero mi je potekalo od prvega hipa, ko sem jo zagledal,
pa do zadnjega trenotka, ko je ni bilo več k nam . . .
Kako pa je prišla prvikrat?
Prikazala se je, kakor se prikaže lepa, srebrna
luna izza gore, ki očara srce vsakteremu, komur ni še
zamrlo popolnoma.
Necega dne je prišla k nam, meni je bilo tedaj
kakih osem let, z materjo sta nekaj govorih, pri tem pa
je pogledovala v jednomer na me in, ako se še spomi-
njam prav, je pri tem zarudevala in obraz jej je pre-
šinjal nek vesel, radosten svit.
O čem sta govorih z materjo, ne vem, a poslej je
prišla skofo slednji dan in ostajala po več ur pri nas. ,
Čutil sem, da sta postali z materjo zelo prijateljici. Se-
deli sta skupaj pri vehki javorovi mizi in šivah, pletli,
vmes pa govorih vehko in prijazno, smijali se in tudi
prepevah. Često pa sem moral hiti blizo jaz, bodisi, da
sem si igral, ah se učil, bodisi, da sem poslanjal okolu
njih, samo navzoč sem moral biti vedno. No, ni bila
ežka naloga to za me, kajti reči moram, tako se mi je
^omilila, da sem jo začel ljubiti, kakor svojo drugo mater,
— ne, kakor mater, zato je bila premlada ; kakor sestro,
ah še nekaj druzega, česar si nisem mogel raztolmačiti.
Oj ! kadar sem naslonil svojo kodrasto glavico na njeno
šumeče svilno krilo in je počivala njena mehka, čudno
sladka roka na mojem hci, tedaj mi je prešinilo dušo
nekaj tako nebeškega, da sem bil omamljen ! Od dne do
dne sem čutil, da me je objel nek od nje izvirajoči čar,
ki je napolnil mojo dušo in telo z nekim novim, sladkim
življenjem ; — a vrhunec tega čaru je bilo njeno divno
jasno oko.
O, to oko je bilo nepopisno !
Kako bi bilo možno opisati sploh ves čar, ki je
izviral iz njenega bitja V Vsaj mi je ostalo vse le v spo-
mmu, kakor neko sladko šumeče jezero, v čegar kopr-
nečih valčkih odmeva vilinske petje čeznatornih bitij, njih
smeh in mameče sanjarenje ; — samo sredi tega čarob-
nega jezera je sijala jasna, solnčna oaza, otok poln
cvetja in labudjega petja in neminljive sreče . . .
To je bilo vselej v pomladi, v času sadnega cvetja
in vonjave v mesecu majniku.
Konci naše hiše je bilo vehko, košato sadno drevo,
ne vem je-h bila hruška, ah jablana, tako dolgo je že.
Pod istim drevesom je bila okrogla miza, okoh nje pa
leseni stoh. Ob tej mizi sta v dnevih cvetja in sence
prozornega zelenja posedah moja mati in — ona. Včasih
se jima je pridružila še kaka druga žena in to je bilo
potem petje ! — Jaz sem slonel v njenem naročji, ah
pa ležal v travi in pil nebeške žarke njenih vedno na
meni počivajočih očij, ah pa sanjal o vonjavi sadnega
cvetja, po katerih je grmel roj bučel.
Toda, veste-h, da se ti hipi popisati ne dado? To
je nekaj, česar ni zmožno nobeaega človeka pero, to je
nekaj, kar zabeležujejo v svoje dnevnike angelji sreče in
krilatci božji, sedeči na cvetji in rožnih oblačkih.
(Zvršetek pride.)
Kako so mislili in čutili veliki ljudje.
čas leti včasi kakor ptič in včasi leze kakor črv ;
ah človek je le tedaj srečen, ko se ne zaveda, če čas
mineva naglo ah polagoma. Turgenjev.
Ambicijoznost do časti in do slave je hvalevredna
in svetu koristna, ker daje povoda, da ljudje mislijo in
delajo vehke in vzvišene stvari.
Guicciardini.
Le ena žalost je trajna in to je žalost, ki izvira
od izgube posvetnega blaga. Čas, ki oblažuje vse druge
žalosti, greni to le vedno bolj. Labruyére.
Samčeva starost je najžalostneja med vsemi ; žrtev
je, kojo zahtevata narava in človeška družba za kazen
njegovega egoizma. V. B e r s e z i o.
Ako je res, da je vsako naše veselje le kratko,
večji del naših žalosti tudi ne traja dolgo.
Vauvenargues.
Str/ 10
.SLOVENKA,
St. 18
Ambicijoznost prijema se rajši malih in neznatnih
duš nego velikih, kakor ogenj, ki požiga bolj koče nego
palače. C h a m f o r t.
Književnost in umetnost.
Nova opera. Skladatelj Kienzl je dovršil novo opero
pod zaglavjem : „Don Chischiotte" in drugo naslovljeno :
.Vrnitev Bonaparteja", autentični epos Rikarda Wagnerja-
katerega rokopis je podpisan 15. decembra 1840.
Wagner, ki je bival tedaj v Parizu, bil je globoko ganjen
radi velikih ceremonij, ko so „prenesli pepel". Pod temi
občutki je napisal libreto ; ker je pa pozneje menjal svoje
politične ideje, ni mislil več na to, da bi. delo uglazbil.
V V j e n C u čitamo : ' i
JJm i srce. Vijenac priča i pripovijedaka za odrasliju
mladež. Napisao Dragutin Jovan, zagrebački učitelj.
S 3 slikami. 8" str. 188. Zagreb, 1897. Cijena 60 nč.
V tej knjigi so sledeče pripovesti : „Tajni su putovi
božji' ; „Samo sat života* ; .Nenamiren račun" ; ..Ribar
i vodenjak" ; .San tvrdice" ; .Andjco' : „Posljedice ne-
opreza* ; ..Bakina priča" ; ,Bogat je, tko je zadovoljan" ;
„Vrtlar i njegova djeca' : „Kamate dobra djela'' ; „Dobra
maćeha" ; „Tko ustraje, taj se ne kaje' ; ..Dobrota je
velika sreća*.
Vjenac piše, da je tem delom izbral pisatelj naj-
krasnije, najvzvišeneje momente vsakdanjega ljudskega
življenja. Ljudje so narisani psihološki verno in točno,
dejanja razvijajo se naravno, osobito se odlikujejo s pre-
krasnimi, uprav poetiškimi pointami. ^.
Salonska knjižnica, izdaja in urejuje And. Gabršček
v Gorici. Gena 1 gl. Prvi zvezek, ki izide te dni, prinese
več novel in novelle.
Piirre Loti. znani francoski romanopisec je dovršil ¦
dramatiško delo, okoli katerega je delal delj časa. Drama
ima štiri dejanja v šestih oddelkih. Imenovalo se bode
po glavni junakinji Judith Renaudin.
Herceir'vka. Ivan R e n d i Ć, dobro znani hrvatski
kipar, je izstavil pri tvrdki Schollian v Trstu doprsni kip iz
najfinejšega Kararskega mramorja, predstavljajoč Herce-
govke divne lepote z izrazom žalosti — kip predstavlja —
Hercegovino. 'Kip je posnet se spomenika, katerega je
Rendić napravil za pravoslavno pokopališče, samo da na
pokopališči Hercegovka spleta venec. Vendar tud: tako
ni izgubilo delo prav nič onega čustva, katerega je
umetnik navdahnil v presladki ta obraz. Značaj tega kipa
je tako mogočen, tako živ, da gledaje, se ti zdi, da diha,
poteze vse so preokusno estetične. Nežnost potez, ustvar-
jena z najfinejšo umetnostjo, je še povekšana po tem,
,kako jo je elegantno ogrnil z,robcem, ki pokriva deloma;
glavo in po kodrih ki ji padajo na vrat ,gosti, in mehki.
.Rendić je vedel navdahniti svpji Hercegpvki rysq čarobnostj
vzhodne lepote, globoko pp, čustvu^-, ženijalap iin; sijftjnd
PQ .tehniki, ¦.. ^ ., .   . ;
Letno izvestjc c. kr. ohrinih strohovnth šol (strokovna
šola za obdelovanje lesa z javno risarsko šolo za umetno
vezenje in čipkarstvo) v Ljubljani o šolskem letu 1896,97,
Na svetlo dal c. k. direktor Ivan Š ubi c.
Liljan. List za omladinu i puk. Sadržaj 8. broja^
1. Zašto stara mama ne zna pisati, od Zlatice Belohlavek
Korač. 2. Djačka koračnica. Spjevao Jakov Majnarić.
3. Kneginja Alemkinja (svršetak). Prof. M. Mikšić. 4.
Mali Ivo. Spjevao Rudolf bar. Maldini. 5. Očeva slika.
Preveo Jakov Majnarić. 6. Koliko je od zemlje do mje-
seca. Pr. Jelica Belović. 7. Domovini. Spjevao S. A. Ka-
rabegović. 8. Japan. Priopćio Crnko. 9. Gusiać i nemoćni
vojnik. Prev. Jak. Majnarić. 10. Majci. Spjevao A. Kara-
begović-Hasanbegov. 11. Jastreb. Jelica Belović-Bernad-
zikovska. I2. U majčinu zagrljaju. Napisao A. Karabe-
gović-Hasanbegov. Svaštice. — Naše slike : Franjo Par-
tus. —- Gradsko kupalište na Korani u Karlovcu. —
Očeve i sinovlje godine.
Razno.
S potovanja.
Polje, vinograd, gore, morje, .
---, ^^^^^ kupčija tebe rede.
Vodnik.
Da, res : ko bi imeli Angleži ali Nemci tako divno
i zemljo, kakor io je Bog podelil Slovencem, to bi bilo
reklame! Da bi oni imeli divno .gorenjsko stran", in pa
krasno Savinjsko dolino ! Kako bi vabili z gostobesednimi^
vabili na Bled, na belopeška jezera, k Peričniku. v Vin-
gart, v Bohinj, v rodovituo Savinjsko dolino s temnimi
gozdi, lepim poljem, belimi cerkvicami, bistrimi rekami !
No, tudi v Slovencih se vzbuja zanimanje za pre-
' krasno to zemljo in aiadejati se hočemo, da bode zani-
! manje čedalje večje in da bode Slovenec čedalje bolj
podjeten. Res, v nas ni kapitala, vendar nekaj več ga
je, nego se kaže svetu, ali Slovenec se boji za svoj denar.
Čudno ni , kdor ima denarja, pomni morda še. kako je
njegov ded, morda celo oče njegov skrbno ¦ prešteval
.svitle tolarje" ter jih hranil na dnu svoje skrbno zaprte
škrinje : morda je videl, da je bil trdo prihranjeni denar
všit v dedovi ali očetovi obleki, morda zataknjen v po-
stelji , . . Zato pravim, ni čuda, ako se večina Slovencev
še vedno tako boji za novce, katere si je prislužil ali
podedoval, bojazen mu je, kakor je sedaj navada izražati
se, .v krvi". Zato pa vidimo, da je na vsakem imenitnem
našem kraju boljša gostilna ali boljša trgovina v tujčevih
rokah. Ta se pač ne boji, hrabro nastopa, še potrebno
se mu ne .zdi. da bi se priučil jeziku prebivalcev, med
katerimi se je naselil : se svojo prirojeno in priučeno
ljubeznivostjo vabi tujce, prodaja drago in — služi novce.
Zdravilišča in kopališča so po slovenskem vsa le
v nemških rokah, po parkih in šetališčih so le nemški
napisi ali vsaj na prvem mestu ni slovenskih : tako, da
¦se ti z ai v takem zdravilišči ali hotelu, da si na pristni
; nemški zemlji. Ako.hočeš z divnih naših krajev pozdra-
•.y.i.ti.svoje prijatelje, ter jim poslati dopisnico z razgledom,
št. 18
.SLOVENKA"   
Str. .11
da vidijo vsaj na papirji divne kraje, po katerih je tebi
dano hoditi — pošiljati moraš iz samih slovenskih krajev
— nemški pozdrav. In če imajo kje slovenske
pozdrave, naročajo si jih tako malo, da si vedno v ne-
varnosti, da ti odgovore : „Pošle so nam vse slovenske,
imamo le nemške, za to sezono ni vredno naročiti si
drugih."
Seveda, papir splesni ah pa postane recimo bled,
drugačen do prihodnjega leta, ako bi ostala kakova taka
dopisnica v zalogi.
Tudi v Narodnem domu v Celji prodajah so dopis-
nice samo z »Grussom" (?!), ko bi vsaj v slovenskem-domu
pustih nas v miru z Grussom ! Ah bi se res ne izplačalo
napraviti v Celji slovenskih dopisnic? Samo na slavnosti
bi jih bilo romalo več tisoč na razne strani. Z veseljem
pa moram omenjati, da si naroče vsi kraji v Savinjski
dolini slovenskih dopisnic s „Pozdravom" in razgledom.
V zakotnem in lepem Mozirji pisah smo že na take do-
pisnice, kamor gotovo ne pride tohko ah vsaj več Slo-
vencev ne, nego v Celje ah kak drug večji slotenski kraj.
Litija, ona narodna Litija, prodala je takih dopisnic že
na tisoče — na korist družbe sv. Cirila in Metoda. In
sedaj jih dobe vsi kraji po Savinjski dohni ! Ljubeznivi
ljudje, zavedni in še dovolj oduševljeni za narodno stvar
so tam gori. Tudi časnikov prihaja tija mnogo in tudi
priprosto ljudstvo čita za naše razmere veliko.
Tu doh se lahko reče, da Slovenci žive ; driigači
je višje gori tam ob Mariboru v slovenskih goricah.
Kamor se obrneš, vidiš le nemški napis in oni Slovenci
skoraj ne vedo, da jim žive še drugi bratje, tako so
ostavljeni, tako jim dohaja malo hstov, tako malo je za-
nimanja za našo stvar.
O ubogi naši „Slovenki" ni nihče vedel niti, da iz-
haja. O naših slovstvenih in pohtičnih zadevah govoriti
— Bog obvaruj ! In kako rado blebeta vse nemški in
tudi taki, ki mislijo slovensko in ki so na naši strani
z dušo in srcem, le — z jezikom ne ! Naše »Edinosti"
nikjer ni, zato so jim pa tudi vse naše razmere na Pri-
morskem neznane popolnoma. Edini kaplan je med večjo
družbo znal, kako živimo in vedel tudi tam edini, da iz-
haja »Slovenka".
In kmetje ? Ti so pač Slovenci, kaj ? Seveda so, a
na hiši, kjer sem bivala par dni, in to je v gorskem za-
kotji med samimi slovenskimi kmeti, na istej hiši je stal
samo nemški napis : Essig, Seife, Öl, Hülsenfrüchte i. t. d.
Kmet, slovenski moj kmet, kaj hočeš še več ? Edini
list, na katerega se naročajo, je „Tagespost* . . .
Marica,
v
Žrtvenik posvečen svetima aposteljnoma Cirilu in
Metodu v Lorettu. V stolnej cerkvi v Lorettu posvetil
se je v minolem mesecu po sarajevskem nadbiskupu dru.
Stadlerju glavni oltar kapehce, katerega so postavih Slo-
vani v čast slovanskim aposteljnom. Žrtvenik je lep umo-
tvor, za katerega je daroval vladika Stoossmayer 16.000
frankov. Narejen je iz rdečega mramorja iz Verone, a
stol je iz belega istrskega mramorja. Na oltarji so tri
shke. Srednja vehka predstavlja Devico Marijo, na desni
in levi jej pa stojita slovenska aposteljna. Nad temi sli-
kami stoji .Jezusov kip, kraj njega štirje evangelisti. Na
vrhu žrtvenika je kip Boga Očeta. Oltar je bogato po-
zlačen, okolo stola je pa plohorezba, ki kaže prenos kosti
sv. Cirila v Rimu iz cerkve svetega Petra v cerkev sv.
Klementa. Mramornato delo je od A. Biondette v Be-
netkah ; slikarije so od Stanislava de Wittena, načrt
žrtvenika od grofa Sacconija. Slog se odhkuje po čistoti,
a izdelan je v Rimu. Prosvjeta
Narodni dom v Barkovljah pri Trstu. Dne 29. av-
gusta odpre se s primerno slavnostjo „Narodni dom",
katerega je kupilo obrtnijsko društvo v Barkovljah. Slo-
venci se morajo veseliti tega koraka, kajti hiša ni kje
gori v hribih, ampak ob morji in s tem so nas vrh Bar-
kovljani razveselili najbolj, da so postavih svoj dom tija
doh in niso si ustvarili svojega zavetišča kje daleč gori.
Le tako naprej, junaci !
Zdravnica. Ema Wakefield, zamorka iz združenih
držav v Ameriki (znano je, da so v prošh dobi v Ame-
riki imeli mnogo zamorskih (afriških sužnjev) je prebila
doktorske izpite in dobila dovoljenje za ustanovitev kot
zdravnica v Louisiani.
Doma.
— Kako se čistijo čilimi (proge, tepihi). Čihmi
vsake vrste, ako so zbeleh, ah ako se na njih poznajo
madeži, čistijo in oživijo se jim barve, ako se drgnejo
se suknom, katero namočimo v zmesi iz enega dela vode
in treh delov volovskoga žolča. Radi neprijetnega duha
delaj to na planem.
— Kako ne ohrani zelje. Zeljnate glave se olupijo
do rmenega nežnega dela in potem obesijo na zračen
prostor, da izpuhti voda iz njih. Potem se razrežejo jako
na drobno kakor kislo zelje, razrezano potrosi v sita ter
pusti še nekaj dni na zraku. Vsak dan se mora to pre-
mešati. Ko je dovolj velo, dene se v gorko peč ah na
gorko ognjišče ter se pusti, dokler se rezanci prav po-
suše!
Križna uganjka.
1 = zver, 2 = žival v perutnini, 1 in 2 = eden prejšnjih srb-
skih regentov, 3 in 2 = delavec na kmetih,  1 in 4 = oni, ki
riše, 2 in 4 = prodajalec tičev.
Str. 12^
.SLOVENKA"
Št. 18
Naznanilo.
Založništvo ..Vžigalic družbe sv. Cirila in Metoda„
prejelo je te dni toliko množino tega narodnega blaga,
da vsako naročilo lehko točno izvrši. Zaloga je v trgo-
vini Iv. Perdana v Ljubljani, Vodnikov trg. — Slovenke
Kupujte le družbine vžigalice^ ker s tem razširjate slo-
vensko ime in gmotno podpirate družbo sv. Cirila in
Metoda. — V Trstu se dobivajo tudi „Svinoniki družbe
sv. Cirila in Metoda" v tabakarni g. Lavrenčič-a Piazza
Caserma št. 1.
Alessandro Levi & fflinzi
Trst, via Riborgo, 21 in Piazza Vecchia
št. 21.
zaloga pohištva
in tapetarij vseli slogov. lastnej,fa izdelka.
Bogato skladišče ogledal in vsakovrstnih
slik. — Na zahtevanje ilustiovan cenik
zastonj in fianko. Naročeno blago stavlja
se parnik, ali na železniško postajo, ne
da bi za tu računil  stroške.
Železnato vino
preizMišenega, zant^sljirega ličinka, ima v sebi
lebko prebax Ijiv železnat prepi.rat. kateri nein-
knje pri slabotnih, na piimanjkanju kivi in na
živcih trpečih osebah, priporočljiv posebno
tndi za slabotne, blede otroke. III
Deset p-amov fega preparata ima v sebi 25 miligramov že-
leznatega kisleka iu 10 miligramov izlećka iz skorje Idneš-
ke^a drevesa.
T otarnar Pip/-ftli v Ljubljani jamči za ozna-
stavo, potrjeno po kemični razkrojbi dr. H. Hagerja
v Frankobrodu na Odri in prof. Balt. Knapit
scha, zapriseženega sodnijškega kemika v Ljubljani"
Steklenica imajoča pol litra vel.ja 1 glil., 4 poUiterske ste-
klenice 'A glđ. GO kr., franko s poštnino vi-ed 4 glđ-
Naročbe odpnšiljaio ?p točno proti poštnpm pnvzptiu.
Li-t zhaja vsako drugo soboto in stane za vse leto 'A gld. ; za naročnike .Edinosti" pa 2 gld. ; posamezne številke se bodo dobivale
v Trstu v bakarn-ih : pri Ghiozzi in pri g. Lavrenčiču (Piazza Caserma), pri Pipanu (Ponte della Fabbra) in pri Fratniku (Sv. Ja-
kop po 12 kr. Rokopisi naj se pošiljajo ureiiništvu „Slovenke"', naročnina pa upravništvu ^Edinosti" ulica Molino piccolo, hšt. 3, II. nstr.
Lastnik konsorcij lista »Edinosti"  — Izdavatelj in odgovorni urednik Fran Godnik. — Tiskarna Dolenc. Trst.