Venceslav
Mraz
Po celem snetu ruse mvaz.
Molčijo polja in dreoesa suha,
krioenčijo roke v nebo.
Lačne ure k nam gredo.
Usmili se, Bog sveti, nas,
ki glad nam s sioo roko žuga
in smeje nam se z motnimi očmi.
V uaseh pod snegom luč gori — nobena ni za nas prižgana; čez bele klance pot hiti — nobejiu ni za nas speljana.
Ves soet je v led in kamen zakovan, z verigami prepleten krog in krog. O ita bi prišel Klepec velikan, o da bi prišel sveti, sveti Bog!