42
Kdor ni nesreče ognja zavarovan,
vsak dan je v nevarnosti beraške palice.
Izmed vseh nesreč, ktere morejo človeka zadeti in na beraško palico spraviti, gotovo je ena največih ogenj, ki v malo trenutkih pokonča vse človeško imetje, posamesne hiše, cele vasi in mesta, ktere je poprej stavilo sto in sto pridnih delalcev z žuljavimi rokami. Bogatin, ki je včeraj imel v obilnosti še vsa-kterega blaga, mora danes prositi milodarov. Koga ne prestraši to! In vendar naši ljudje na vse to premalo porajtajo; čeravno je od leta do leta več pogorišč, vendar je Še zmirom veče število tacih gospodarjev, ki niso pri nobeni družbi zavarovani, kakor tistih, ki so zavarovani.
To nam spričujejo žalostne skušnje pri vsakem pogorišču.
Nekteri pravijo: ogenj, to je res strašna reč; al bo že Bog in sv. Florijan varoval, da ne bom pogorel. Spet drugi pravijo: zavarovati bi se bilo res dobro, al za božjo voljo, kako se bom zavaroval, vsaj imam deset in dvajset lukenj zamašiti, davkarji pa tudi nikoli niso siti itd.
Res je dandanes za ubogega kmeta zelo težavno pri tolikošnih davkih in slabih letinah na kakoŠno dobrohotno napravo misliti, ker slehernemu primanjkuje denarja.
Al če pomislimo na strašno nesrečo, ki jo ogenj napravi, moramo vendar reči, da noben denar, ki si ga more človek prihraniti, ni na tako dober kapital naložen kakor ravno ta, Če se ž njim obvaruje velike nesreče. To pripozna vsakdo, kdor je enkrat pogorel. Toraj je moj nasvet ta-le:
A.   Da bi se za našo deželo ustanovilo posebno zavarovalno društvo zoper Škodo ognja in druzih nesreč, po taki osnovi kakor je graŠka zavarovalnica.
B.    Da bi se postava naredila, da bi moral vsak posestnik svoje poslopje pri dotičnem društvu zavarovati , ker po takem načinu bi ves denar ostajal v naši domači deželi, doma; pogorelci bi pa lahko bolj hitro s splačanim denarjem si lepše in boljše poslopje postavili , pa tudi plačilo bi bilo tako majhno, da na Kranjskem bi morebiti od vsacih zavarovanih 100 gold. plačilo komaj zneslo do 10 soldov na leto. Toraj rodoljubi prevdarite nasvet, ki ga je spisal kmet.
M. Ilovar.
Dostaveh vrednistva, Ce tudi so „Novice" v preteklih 29 letih že na kupe papirja popisale s prigovarjanjem, naj bi vsak hišni gospodar se zavaroval nesreče ognja, vendar niso dosegle še svojega namena iz vzrokov, ki ste jih Vi, Ilovar, resnično našteli v tem članku. In če ste tudi Vi zopet prazno slamo mlatili s prigovarjanjem svojim, vendar bo morebiti iz te slame vsaj kako zrno padlo na rodovitna tla. Zato nismo Vašega spisa na stran djali. Kar pa se tiče zavarovalnih družeb,
i*ih imamo že veliko, ki so cenejše kakor je graška, :tera je naj dr a ž a zato, ker je njena režija, to je, česar potrebuje za svoje uradnike itd., najdraža. Res je pa, da takrat bi domača zavarovalnica najcenejša bila, ako bi mogli postavo si narediti, da vsak se mora zavarovati. Za tako postavo je kmetijska naša družba že pod Bachovo vlado prosila, al ni se jej dovolila. Poskusiti bode še enkrat; al dokler dežele ne pridejo do tiste samostojnosti (avtonomije), za ktero se mi federalisti poganjamo, ni upanja, tega doseči, ker dunajski gospodje nam zdaj dovolijo samo to, kar oni po svoji modrosti za dobro poznajo. Gotovo' smo si, da minister Giskra ne bi bil take naprave nikdar dovolil; sam zase je pa dobro skrbel ter je bil pri mnozih na-
rodno-gospodarskih napravah tako srečen, da je v malo* letih silno obogatel.