Poštnina plačana v 'gotovini. življenje ш svet Štev. 21. Ljubljana, dne 24. maja 1929 Leto Ш. Ignotus I. B. Lamarck V letu, ko se je svet spomnil 120-let-nice rojstva Charlesa Darwina*, tudi poteče 100 let, kar je umrl francoski naravoslovec I. B. Lamarck. Njegovo ime se češče omenja v zvezi z darwi-nizmom, saj se pristaši evolucijske ali razvojne misli cepe % baš pri teh dveh imenih: tako imamo poleg darwinistov neolamar-ckiste, t. j. naravoslovce, ki zastopajo — v izpremenjeni, kritični obliki — nazore, ki jih je razvil v svojih spisih I. B. Lamarck. Ta mož ni dal svojim teorijam tako mno-gostranske in glohoke utemeljitve kakor Darwin, morda ni bil niti tako silen duh kakor njegov angleški naslednik v transfonmizmu ; vzlic mnogim naivnostim, ki so v Lamar-ckovih spisih, vzlic zastarelemu gradivu, ki mu ga radi očitajo nasprotniki, pa to ime živi in dobiva v našem času še prav poseben sijaj. Rodil se je 1. 1744 v Bazentinu (Somme) kot sin revnih staršev. Prisiljen je stopil v bogoslovje, ker je oče hotel imeti sina duhovnika; ko je 1. 1760. umrl strogi roditelj, ki je po navadi trakrat-nih časov bolj cenil verske in cerkvene interese nego voljo in blaginjo lastnega sina, je mladi Lamarck slekel se-menižko haljo in se vrnil y posvetno življenje. Kaj bi zdaj? Nesreča, ki io je zgodaj občutil kot zvesto spremljevalko, mu je sledila še dalje in ga ni zapustila vse dolgo življenje. Bil je slabotnega telesa, bolehav in neodločen, vzlic temu pa ga je zamikalo k vojakom. Odrinil je na Westfalsko in se ondi z mekim nepremišljenim dejanjem, ki bi ga kirnalu stalo življenje, pokazal junaka; tako je postal častnik. Toda posebnega ugleda si ni mogel pridobiti; saj je bil pod oficirsko suknjo mož nevojaškega kova. Dobil je neko poškodbo in je zaradi nje zapustil vojaško službo. Zdaj se je skušal na razne načine preriti kvišku: delal je pri nekem bankirju, študiral zdravilstvo in godbo, zbiral rastline in pisal o njih. L. 1789. — baš v letu revolucije — je bil imenovan za kustosa kraljevih herbarijev. V revoluciji je izgubil še ta pičli kruh. Moral je čakati do 1. 1793., da so ga imenovali za profesorja pri Muséum d'histoire naturelle), toda ne za rastlinstvo, marveč za stroko, ki je ni maral nihče prevzeti: za zoologijo brezhrbteničnih živali. Poslej se je bavil z živalstvom, pisal pri-rodopisna dela, a posebnega uspeha ni imel. Radi** trdi, da sam ni zadosti veroval y teorije, ki jih je zastopal. Ver- jetno je, da njegove sposobnosti niso našle pravih tal za popoln razvoj. Imel je hude nasprotnike, ki so bili vrhu tega prožnejši in delavnejši od njega. Napadal je kemika Lavoisierja in biologa Cuvier-ja, a brez posebnih uspehov in odmevov. Naj je pisal tako ali drugače, priznanja si ni mogel pridobiti. So ljudje, pri katerih lahko govorimo o neki tragični usodi; vse, česar se oprimejo, jim spodleti. Tudi Lamarck je bil med temi. Štirikrat se je oženil in izgubil tudi četrto ženo; moral je preskrbeti sedem otrok. Majhno imetje, ki ga je imel, je zapravil z nerodno špekulacijo. Živel je dokaj skromno v revščini; vsem neprilikam se je pridružila še najhujša: slepota. Ali je bila milost, da mu je usoda naklonila 85 let? Ali pa je bilo tudi to dolgo životarenje porogljiva želja neprijazne usode? Umrl je I. 1829. Kako malo je bil čislan za življenja, pričuje to, da se ni ohranil v spominu niti njegov grob. Njegove kosti so se pomešale s kostmi neštetih Pariža-nov, katerih imena so že zdavnaj pozabljena, kakor da sploh niso živeli. Njegovi poglavitni spisi so »La Flore française, »Histoire naturelle des animaux sans vertebres« in »Philosophie zoologique«. Slednje delo je najzanimivejše in najpomembnejše za Lamarcko-vo razvojno teorijo. Kaj je učil Lamarck? Če bi hoteli to povedati prav na kratko, kakor je naš namen, bi vzeli lz njegovih spisov štiri točke, v katerih je strnil svoje evolucijske nazore. Qlase se takole: 1. Življenje skuša z lastno silo povečati obseg oživljenega telesa in njegovih delov vse do meje, ki jo določa samo. 2. Nov ustroj nastane v živalskem telesu iz novo nastale potrebe, ki jo žival stalno čuti in iz novega gibanja, ki ga ta potreba vzbuja in vzdržuje. 3. Razvoj organov in njih oblika za-Vise vedno od njih vaje. 4. Vse, kar si je živalsko telo pridobilo, kar je načelo ali izpremenilo za vse življenje, se ohranjuje pri množitvi in prenaša na potomstvo izpremenjenih roditeljev. Najvažnejša je vsekakor četrta točka. Lamarck je prav tako kot Darwin pristaš razvojne misli, po kateri so se višje organizirane živali in rastline razvile iz nižjih vrst in se še stalno razvijajo. Razlika pa je v presojanju vzrokov tega razvoja. Darwinizem ločijo od ostalih pristašev razvojne misli Dar-winove, po Haecklu in Weismannu izpopolnjene teorije o boju za obstanek, o spolni in prirodni izbiri, o dednosti prirojenih svojstev individuja. Lamarck je učil, da se individuj aktivno prilago-juje okolju in da se pridobljene lastnosti podedujejo. Po mnenju pristašev dar-winizma so vse prirojene variacije in izpremembe v naprej določene v za-rodni kali; tudi spolne celice so v medsebojnem boju za obstoj, ki v njem zmagujejo le najboljše. Življenje bodočih individujev zavisi tedaj zgolj od kakovosti in lastnosti spolnih celic, njegov proces je zgolj izmenjavanje teh rodnih kali, njih rast in propadanje, regeneracija in degeneracija. Lamarcku in njegovim današnjim pristašem se boj za obstanek ne vidi tako vsemogočen (o tem bomo izpregovorili ob priliki v posebnem članku na tem mestu); po njihovem mnenju je individuj v živ-ljenskem procesu aktivnejši nego dopuščajo darwinisti. Dasi dednost pridobljenih lastnosti še vedno ni dokazana, se vendar lahko smatra, da zboljšanje človeškega rodu ne bo dosegljivo zgolj z naravno in popolno izbiro, z razmnoževanjem močnih individujev, marveč se je treba ozirati tudi na življenje individuja, na to, v kakšnem okolju živi, kako se hrani itd. Konkretno vzeto, je n. pr. darwinistom (med njimi zlasti Weissmannu) socialna beda nižjih slojev koristno in potrebno stanje, ker borba za obstanek uničuje šibke in nesposobne individuje in daje mesto močnejšim. sposobnejšim. Neolamarckisti so v biološkem pogledu vitalisti, v sociološkem pa mnogi odkrito zagovarjajo težnje proletarijata, da s pravično razdelitvijo dobrin in socializacijo produkcijskih virov pridobe tudi tako zvani »manjvredni« sloji svojo polno vrednost. Lamarckovo ime ne označuje samo razhodne točke na isti znanstveni liniji, ampak tudi začetek revizije nekaterih Darwinovih teorij, ki so se krivo tolmačile in bile včasi plašč, ood katerim so se skrivali nasorotmki demokracije. Ne smemo skrbeti zgolj za razplodne Staniče. marveč tudi za celotni organizem individuja: družba dobro hranjenih in pred kvarljivimi učinki dela zavarova- nih individujev ne bo- dajala človeštvu manjvrednega naraščaja. Individuji se ne degenerirajo samo zaradi biološke manjvrednosti njihovih spolnih celic, marveč tudi zaradi škodljivega vpliva okolja. Lamarck, za življenja sam ubog in nesrečen, je v današnjem svetu ge- slo, pod katerim se zbirajo biološko-socialni evgeniki. * Glej »Življenje in svet« str. 193, fcnji» ga 5. ** Dejiny vyjovych theorii, Praha 1909. (Slika I. B. Lamarcka je lesorez slikairija ®rafitoa E. Justina.) Dr. B. Škevlj Notranje izločevanje (Krvne žleze in zunanji videz človtka) Ni mogoče, da bi povedali že s samim naslovom, kaj prav za prav vsebuje ta črtica, zato moramo svoj namen razložiti še z uvodnimi besedami. Predvsem moramo vedeti, kakšne in katere so žleze z notranjim izločevanjem, dalje pa nas bo na tem mestu zanimalo, kako se javlja njih učinek na človeškem telesu in tudi, ali imajo morda kakšno zvezo z rasnimi znaki. Po načinu izločevanja razlikujemo dvoje vrst žlez: ene izločujejo po posebnih kanalčkih in odprtinah izločnine v svojo okolico ali pa kar na telesno površino. Med pravkar označene spadajo na pr. vse žleze slinavke v ustni duplini, žleze v črevesnih stenah, izločujoče tkzv. fermente, ki pospešujejo presnavljanje zaužite hrane. Dalje spadajo sem potne žleze, mlečne žleze i. p. Druge pa oddajajo svoje izločnine naravnost v krvni obtok, zato jih tudi smemo (z J. Bauerjem) imenovati krvne žleze. Sicer jim pravimo še in-kreeijske žleze, žleze z notranjo sekre-eijo (sekret = izločnina) itd. Med te spadajo, kar jih pride v poštev za vprašanje človeških ras, v glavnem možganski podvesek (hypophysis), žleze v vezivnem tkivu jajčnika in moda (gllandulae interstitiales), nadledvice (supraren), češerika (corpus pineale) in šči.tna žleza (glandula tliyreoidea) na goltancu. Vsaka teh žlez izloča naravnost v kri tako zvane hormone, snovi, ki zlasti povzročajo, da se vsi organi razvijajo ob Mvestnem času tako, kakor je ravno treba. Poseben hormon intersticijalne žleze pri ženski povzroča na pr., da se ob pravem času začenja izločevati mleko; drug hormon, na pr. iz priželjca (gland, thymus) sood-ločuje pri pravilnem razvoju ploda novorojenčka in otroka. Tu gre specija-lizaicija delokroga tako daleč, da prav- kar imenovana žleza okrni, kakor hitro ni treba več njenih izločnin, t. j. kadar je rast dokončana: v drugem letu doseže svojo največjo velikost, potem ostane nespremenjena v vsej pu-bertetni dobi, nakar začenja okrnevati. Ker pa priželjc tako brzo konča svojo funkcijo in posebej za rasno vprašanje (kolikor je doslej znano) ne prihaja v poštev, preidimo kar na prej naštete, za nas važnejše žleze z notranjo sekreeijo. Poleg priželjca ima podoben učinek (namreč vpliv na rast) tudi možganski podvesek. Upravičeno se smemo čuditi, kako je mogoče, da se začenja puberteta ravno ob določenem času, da raste otrok na čisto določen način, da se mu razvijajo organi tako, kakor jih rabi, v nekem redu, z neko intenzivnostjo itd. Vse to urejajo krvne žleze, in če le ena ne deluje pravilno, t j. če je bodisi bolna, bodisi nerazvita, ali ne izločuje svojih izločnin v potrebni kemični sestavini, ob potrebnem času, v potrebni količini itd., potem je ravnovesje v razvoju telesa in duha ogra-ženo. Ako more, pomaga zdravniška veda s primernimi zdravili. Možganski podvesek. čigar razvoj, postanek in anatomija nas tu bližje ne zanima, leži skoro v sredi pod velikimi možgani kot majhen izrastek v posebni jamici kosti zagozdnice. — Ako izloča ta krvna žleza preveč svojih specifičnih izločnin, potem povzroča nekatere bolezni (ali vsaj anomalije), med katere štejemo velikansko rast (gigantizem) in prekomerno rast končnih delov človeškega telesa, n. pr. nosu, brade, prstov itd. (akromegali-ja); dalje povzroča evnuhoidno rast, nadmemi razvoj tolšče i. p. Tudi evnuh ima razmeroma predolge okončine, široko medenico, noge pogostp y obliki črke X, same znake, ki se po zunanjosti približujejo znakom ženskega spola. Glavni znak evnuhoidne rasti so pa v razmerju k trupu ogromno dolge okončine, in sicer pri moških in ženskih evnuhih. Prekomerno nabiranje tolšče (adipositas) je pri obeh spolih če-«to v zvezi z zaostalim razvojem spol-pjih organov (hypogenita'lismus), kar nam, mimogrede omenjeno, dokazuje, kako so krvne žleze tudi med seboj v stalni zvezi in deluje tako rekoč kakor telefonsko omrežje. Nič se ne more spremeniti: ako le ena žlezica ne deluje v redu, so o tem bliskovito hitro »obveščene« vse ostale. Ce hipofiza izloča preslabotno, pa okrne celotna rast telesa, razvijejo se pritlikavci. Tudi ti so včasi spolno okrnela bitja. Prav tako v možganih, toda bolj y centru in malo višje in zadaj od pod-veska leži češerika. velika približno kot grah. Ta žleza »pomaga urejevati« razvoj in dosego spolne zrelosti in je najbrže udeležena tudi pri prekomerni tolščobi. Vendar pa baš delokrog češerike še ni jasen; poizkusi na živalih so pokazali tako različne izsledke, da ne moremo reči, ali je pod mero razvita češerika v zvezi z irafantilnostjo (spolna nerazvitost, »otročjost«) ali pa s prezgodnjo dosego spolne zrelosti. Jako važna je ščitna žleza, ki leži spredaj ob goltancu, tako da se čuti njeno tkivo že pri najmanjši in še nevidni golši. Ta žleza ima v svoji izloč-nini izvestno količino joda; ako ta manjka, nastane golša, kakor vidimo predvsem v notranjosti kontinentov, daleč od morskega, z jodom tako rekoč prenasičenega zraka, (so pa tudi druge razlage za postanek golše in jod le ena glavnih prvin v izločnini ščitne žleze). Druga bolezen, ki jo povzroča tireoidea, je tako zvani miksedem (myxoedema), bolezen, ki se pojavlja z zabreklo, bledo kožo in drugimi telesnimi in duševnimi anomalijami; tudi tako zvani mongolizem, bolezen, pri kateri se nam zdi bolnik podoben Mongolu (nekak neizrazit, zabuhel obraz, še oči so včasi mongoloidne, jezik je nabrekel in razbrazdan, sklepi so tako gibljivi, da spravi »Mongol« na pr. svoje noge lahko na zatilnik i. p.). Tudi bolezen, imenovana po zdravniku Ba-sedowu (v svojih zunanjih pojavih bolj ali manj podobna miksedemu), ima svojega Dovzročitelia v ščitni žlezi, in sicer pogosto, kadar le-ta producira preveč joda. Čisto slično se nam po- javlja tako zvani jodbalzedov, ki ga moremo umetno povzročiti z nepravilnim zauživanjem joda. V krajih, kjer so razširjena obolenja za ščitno žlezo, najdemo prav pogosto tudi tako zvane kretene (duševno in telesno manjvredne ljudi). Vse naštete bolezni so regio- Žleze z notranjo sekrecijo in njih zveza z žilicami v telesu dvanajstletne deklice: a) hipofiza; b) ščitna žleza; c) epitelijska telesca; d) Thymusova žleza; f) trebušna slinavka; g) ovarije naine in je verjetno, da so različne rase za nje različno sprejemljive. Med tem ko je kretenizem z golšo razširjen bolj v notranjosti kopnine, je miksedem razširjen na pr. predvsem v Angliji, Franciji in na Holandskem, torej v obalnih deželah. Zanimivo je tudi, da za (tako zvano nesimptomatično) gol- šo, ki torej ni v zvezi z nobeno imenovanih bolezni, niti s kretenistično duševno zaostalostjo, bolehajo bolj ženske nego moški ter da pri njih (bolj nego pri moških) vplivajo na golšo spolne funkcije: menstruacija, nosečnost. porod, klimiakterij i. p. — zopet jasen dokaz o medsebojni zvezi krvnih žlez. Jako zanimivo je tudi slediti zvezi vseh omenjenih tireoidnih bolezni po rodovnikih. Nadledvice, ki izločajo tako zvani adrenalin, povzročajo, ako obolijo (ve-činotha za tuberkulozo), bronsovo bolezen ; človek se vidi nekako žoltorjav, kajti pri svetlih plemenih ima ta žleza nalogo, da po adrenalinu odstranja iz kože pigmentna zrnca oziroma snovi, iz katerih se tvorijo. Nadledvice pa razen tega povzročajo lahko prezgodnjo spolno zrelost, kadar delujejo premočno, kajti s poskusi na podganah so n. pr. dokazali, da okrnejo tudi spolne žleze, ako se odstranijo nadledvice. Omenili smo že, kje ležijo intersticijalne žleze. Glavna naloga jim je, da razvijejo moža in ženo pravilno v spolni bitji z vsemi drugotnimi spolnimi znaki. Vse omenjene žleze so torej v zvezi medsebojno in z vsakim najmanjšim delcem našega telesa. Zvezo vzdržujejo hormoni. Prezgodnjo spolno zrelost lahko povzrožajo ne le intersticijalne žleze, temveč prav tako tudi češerika, nadledvice in podvesek. Obratno imajo na funkcijo teh organov, predvsem podveska, intersticijalne žleze vpliv v tem smislu, da ustavijo prekomerno rast. Z dosego spolne zrelosti, — ko so torej spolne stanice dosegle maksimum svoje funkcije, — preneha rast telesa in ostane vso presnavljanje, vsa telesna opravila v ravnovesju približno tako dolgo, da ne začne pojemati funkcija spolnih žlez, da se ne pojavi »starost« s svojimi tipičnimi znaki. Ako odstranimo intersticijalne žleze, traja rast preko normalne dobe (na pr. evnuhi). Če se ustvari v spolnih žlezah r.ova tvorba (tumor), ki pospešuje razvoj, vidimo na pr. pojav, da je devetleten deček v vseh tozadevnih funkcijah popolnoma spolno zrel, da ima moški^ glas, telesno dlako ra/zvito itd., le duševno je v primeri s svojim pre-rano razvitim telesom zaostal. Ako odstranimo novo tvorbo po operaciji, postane deček zopet normalen in se rad druži s svojimi starostnimi tovariši, ki se jih je prej izogibal. Vprašanje je sedaj še, v kaki zvezi je delovanje krvnih žlez s konstitucijo (telesnim sestavom) in rasami. Omenil sem že, da se javi golša v izvestnih krajih, drugje da ne nastopa in da je to po vsej verjetnosti v neki zvezi s količino joda v zraku. Da ima jod ugoden vpliv na nesimptomatično in siimp-tomatično golšo, je znano; zdravniki uporabljajo z uspehom jodove preparate proti tem bolezenskim pojavom. Res je, da nastopa golša bolj pogosto pri ženskah in predvsem v alpskih krajih, kjer žive manjši ljudje, ki pripadajo tako zvani alpski rasi. Oni, ki priznavajo v glavnem dva konstitucij-ska tipa, in sicer tako zvani ozkoteles-ni (leptosomni ali linearni) in široko-telesni (evrisomni ali lateralni), vidijo neko zvezo med razprostrtostjo teh tipov in »jodovim zrakom« tako, da žive ozkotelesni bolj na obalah, širokoteles-ni pa bolj v notranjosti kopnine. Ta delitev, ki v splošnem precej velja, pa nr povsem točna. Zveza med normalno telesno konstitucijo, ako ne govorimo naravnost o tej in oni bolezenski kon-stituciji, in krvnimi žlezami ni še povsem razjasnjena. V novejši dobi so tudi zunanje rasne znake človeka spravili v zvezo s krvnimi žlezami. Gotovo je, da delujejo pri belcu podvesek, nadledvice in intersticijalna žleza bolj intenzivno nego pri črncih, deloma tudi pri Mongolih (rumencih). Pri teh pa ima Ščitna žleza očividno intenzivnejše delovanje. Kar se nam belcem pojavi kot bolezen (miksedem, mongolizem itd.) je, kakor naznačuje že ime slednje anomalije, pri Mongolih fizijološko in normalno. Ne smemo pa istovetiti bolezenskih znakov z rasnimi. To velja tudi za nadledvice: pri Mongolih in črncih delujejo manj intenzivno; toda medtem ko povzroča ta pomanjšana delavnost pri nas nevarno bronsovo bolezen (morbus Addisoni), je tam normalno, da se pigment ne odstranja tako intenzivno iz kože, ker je potreben. 2e sama barva Mongolov (in črncev) kaže, da te žleze ne delujejo tako intenzivno. Podobno je z intersticijalnimi žlezami: spolne razlike so pri belcih najizrazitejše, ker delujejo pri njih omenjene žleze najintenzivneje. Tako se nam zde Mongoli in predvsem zamorci in Avstralci v primeri z belci uprav infantilni. V obrazu belca kažeta îzrazit nos in brada na intenzivnejše delo možganskega podveska; Mongoli in črnci, predvsem prvi, imajo znatno manj »profilirane«, bolj ploske obraze. Seveda valjajo vse te rasne razlike le jako sumarično; tako n. pr. imajo ravno med zamorci nekatera plemena ogromne okončine, ki spominjajo na evnulioidno rast na liipofizarni podsta-vi i. p. Toda v splošnem lahko trdimo, da obstoji neka doslej še ne popolnoma jasna vez med delovanjem krvnih žlez in rasami. Jasno je. da obstoji vez med inkrecijskimi žlezami in zunanjimi zna- ki. kajti le ti so izraz delovanja prvih, V kolikor pridejo ti znaki v poštev kot konstitucijski in rasni, pa so seveda merodajni za presojo konstitucije oz. rase na podstavi delovanja krvnih žlez. Krvne žleze imajo, kakor smo tu skušali na kratko očrtati, ogromen pomen za vse pojave človeškega življenja, bodisi telesnega ali duševnega. Le njih popolna intaktnost in medsebojna urejenost jamči, in to krajevno (regi-jonalno) in po konstitucijah in rasah različno, za normalen razvoj in delovanje duha in telesa. Ob desetletnici krvavih bojev za Koroško (Konec) Mirno prebivalstvo se upre ter prosi naše čete pomoči — Novi krvavi boji Nemške tolpe se niso brigale ne za aiitantne misije, temveč so povsod vpa-dale na naše ozemlje, ropale in rekvi-rirale. Kdor se jim je uprl, so ga pri priči ustrelili. Tako so samo v Št. Jakobu ustrelili dva posestnika. Razen Eranjo Malga/ tega so začele prihajati iz Pariza, kjer je že mesece mešetarila konferenca desetorice, razburljive vesti glede pripadnosti Koroške. Poveljniki naših čet so upoštevali ljudsko voljo, računajoč, da prisilijo pariško konferenco k nagli odločitvi nam v korist, ako bomo imeli svoje ozemlje zasedeno. Toda naša oborožena moč je bila prešibka, vrhu tega pa med vojaštvom ni bilo zadosti discipline. Naša ofenziva, ki smo jo pričeli koncem meseca aprila, se je izjalovila na celi črti. Nemci so na to komaj čakali ter imeli že pripravljeno pomoč iz Bavarske in Tirolske. Od 2. do 6. maja so z ogromno premočjo napadali vse naše postojanke, ki so se morale druga za drugo vdati. Nemške tolpe so navidezno delale ofenzivo na svojo pest, češ, da se za ukaze iz Celovca sploh ne brigajo. Imele so topove vseh kalibrov, strojne puške in celo oklopne avtomobile. Grozote nemške ofenzive Vojna sicer nikjer ne pozna rahločutnosti in obzirnosti, toda taka grozodejstva, kakor so jih delale nemške tolpe, so bila v navadi pri Hunih in Turkih. Deželna vlada za Slovenijo je nekaj teh krvoločnosti sporočila predsedniku Narodnega predstavništva dr. Pavloviču. V Celovcu so javno razstavili mrtvim vojakom odrezane nosove, ušesa, iztaknjene oči, češ, tako delajo Jiugosloveni. V Podroščici so nemški vojaki svojega mrtvega tovariša z raz-paranim trebuhom pribili na zid ter razglasili, da je to grdobijo zakrivila naša vojska, Šentjanžkega župnika Fugerja so nemške tolpe tako zbile, da je v celovški bolnici umrl. V Labodski dolini so naše ujetnike do nagega slekli ter jih strahovito pretepali. Vsa slo- M al ga jeva mati, odlikovana s Karagjorgjevo zvezdo. Zaradi izgube dveh sinov (pol teta po Franjevi junaški smrti je bil drugi sin Josip, urad* nik pri železniškem ravnateljstvu v Za* grebu, med vožnjo v Zagreb blizu Brežic umorjen, oropan in vržen iz vlaka) je mati ohromela ter živi kot vdova staroupoko* jencasžetezničarja s hčerjo v pomanjkanju venska župnišča so lzropali do golih sten, ponekod cerkve, tako v Šmihelu pri Pliiberku, Libeličah itd. Pri nemškem napadu na Glinje je obležal na travniku hudo ranjen poročnik Janko Kranjc, koroški Slovenec. Mimo je prišel njegov sorodnik Wute iz Galicije, praporščak pri »Volkswehru«. Ranjeni poročnik je prosil sorodnika za obvezo, a ta je potegnil revolver ter Kranjca ustrelil Mučeniška smrt braniteljey Šmarjete kapetana P. Razlaga, poročnika Jurce in tovarišev V nedeljo, dne 4. maja na vse zgodaj je pridrvela iz Borovelj nad 700 mož broječa tolpa proti Šmarje ti, kjef je imel kapetan Pavel Razlag posadko 80 mož. Razlag bi se bil lahko že poprej umaknil, a je vztrajal na prošnjo obupanih domačinov. Cele 4 ure se je naša posadka hrabro držala proti toliki premoči, a končno so bili po izdajalcu obkoljeni. Poveljnik Razlag je bil namreč s petorico svojih ljudi na neki skriti postojanki, odkoder je napadalce uspešno obstreljeval. Ostalo njegovo moštvo se je v kritičnem trenutku prebilo skozi sovražnikovo črto ter pobegnilo. Ujete in razorožene so nemške tolpe pobijale kakor klavno živino. Prvi je bil zadet Razlag, a že smrtno ranjenega so bili s puškinimi Trg v Borovljah kopiti do smrti. Ravno tako zverinsko so pobili štiri njegove vojake. Poročnik Jurca se je skril v župnišče, a so ga iztaknili, privlekli za noge po stopnicah ter ga s puškinimi kopiti pobili. Vseh pet ubitih so vrgli v skupni grob. Ker pa pri mrtvem kapetanu niso našli pričakovanega plena, so čez 14 dni grob odprli ter našli za Razlagovimi garna-šatni večjo vsoto denarja. Pavel Razlag je bil pranečak slavnega našega rodoljuba dr. Radoslava Razlaga, sin žel. nadrevidenta Alfonza Razlaga v Mariboru. Pokojni je bil aktivni častnik, ki je služil po tujih gar-nizijah, zato ni bil v domovini dosti znan. — Poročnik Fr. Jurca je bil doma v Vel. Otoku pri Postojni, absolvi-ran učiteljiščnik. Imena ostalih treh junakov - mučenikov niso znana. Po zavzetju Šmarjete so nemške tolpe oropale vse slovenske hiše v šmarjeti, Apačah in Selah. Plen so Nemci odvažali kar na vozovih. Naj-grše so divjali v šoli v Apačah, kjer je učiteljeval g. Jekl Josip,_ znani slovenski čebelar, predsednik Čebelarskega društva za Koroško. Kot dober čebelar in gospodar je bil Jekl morda najbolje situirani slovenski učitelj. Imel je vzoren čebelnjak z nad 100 panji, redil je živino, imel tri moderno opremljene sobe, bogato knjižnico in veliko zalogo raznih živil. Vse to je postalo plen roparskim nemškim tolpam. Razbili so panje, polili čebele z vodo in potrgali medeno satovje. Vse knjige so raztrgali, pohištvo naložili na vozove ter odpeljali. G. Jekl in žena sta zadnji hip zbežala preko gorovja, da sta si rešila vsaj življenje. Ta naš trpin službuje danes v Ljubljani. Popularni junak Franjo Malgaj Prvi je prišel, zadnji je vztrajal zvest svoji prisegi: »Živ ne zapustim Koroške!« Kar je bil za Maribor in Štajersko vobče naš prezaslužni general Maister, to je bil za Korotan pokojni Franjo Malgaj. Še ne 24 let stari mladenič - jurist je prispel z neznatno četo 40 mož dne 6. novembra 1918 trpečim bratom na Koroškem na pomoč. V par tednih je poznal njegovo ime vsak koroški Slovenec, vse je zrlo nanj s polnim zaupanjem. Že po prvih junaških činih so dobili sovražniki re-spekt in strah pred njim in pred njegovo neustrašeno četo. Delal je naravnost čudeže, da so ga začeli smatrati za nepremagljivega, posebno potem, ko je dobil iz Ljubljane še 30 srbskih vojakov. S peščico 80 mož je Malgaj zavzel tako rekoč vso Spod. Koroško z Velikovcem vred. Nemci so poslali iz Celovca celo vojsko 500 mož s topovi in strojnicami, ča obkolijo Velikovec in zajamejo Malgajevo posadko, ako bi se ne hotela prostovoljno predati. Malgaj je ponudbo za predajo zaničlji-vo zavrnil, splošni nemški naskok pa je s svojimi junaki sijajno odbil, da so se morale nemške čete sramotno umakniti, pustivši na bojišču 6 mrtvih in 10 težko ranjenih, dočim ni imela Malga-jeva četa nobene izgube. Nemci so napade opetovano ponovili, a so morali vselej odnehati, dokler je poveljeval Velikovcu naš junak. Malgaj pa ni bil samo hraber vojak, temveč Obenem izboren strateg, politik, diplomat, organizator, novinar, govornik, zaščitnik vseh zatiranih in pravi oče svoji vdani mu četi. Ustanovil je tednik »Jugoslovenski Korotan«, ki sta ga z enako idealnim Srečkom Pun-cerjem največ sama polnila. (Srečko Puncer, doma iz Braslovč, je skoraj istočasno z Malgajem umrl mučeniške smrti. Zdivjane nemške tolpe so ga v neki kmečki hiši v Vobrah zajele in zverinsko ubile, dasi ni bil niti oborožen). Pri zavzemanju nemčurskih postojank so Malgaju krepko pomagali: poročniki Stanko Oset, dr. Joško Ludvik (danes zdravnik na Jesenicah), dr. Tine Pavlič (danes uradnik v fin. ministrstvu, in dr. Bogdan Kurbus (danes inšpektor pri poštni direkciji v Ljubljani), pri organizacijah občinskih in drugih oblasti, pri aprovizaciji itd. pa mu je bila glavna opora že poprej imenovani Andrej Oset, predsednik Narodnega sveta, njegov ožji rojak iz Št. Jurja Pri Celju. Par tednov pred spomladanskim polomom je Malgajevo posadko zamenjala večja četa s starejšimi častniki, njega pa so poslali na oddih v Guštanj. Baje so mu na vodilnih mestih zamerili, ker je v svojem listu kritiziral an-tantno cincanje in pristranost. Pa tudi nad njegovo samozavestjo so se nekateri spodtikali, ko je dne 1. decembra 1918 na svojo pest razglasil preki sod. Kmalu se je pokazalo, kako zelo bi bili še potrebovali Malgaja v Velikovcu. Prišel je splošni polom na celi črti. Vse je bežalo, da si reši življenje. Tudi Malgaj je dobil ukaz, naj se umakne s svojo zvesto četico. Toda junak se Je umikal strategično, da si Je civilno prebivalstvo za hrbtom moglo reševati (imetje in premoženje. Za Ouštanjem in pred Tolstim vrhom je zadrževal cel dan veliko nemško premoč, dokler ga ni zadela smrtonosna granata. Njegovi bojevniki so zadnji zapustili ko- »Tu počiva nadpor. Fr. Malga}, ki je padel za osvobojenje Koroške 6. maja F919. Vse kar si imel. si dal narodu svojemu v dar. Počivaj sladko, junak — svobode naše zidar.*. Vzorni čebelnjak gosp. Jos. Jekla, šol. upravitelja v 'Apačah nad šmarjeto, predsednika Slovenskega čebelarskega društva za Koroško Jeklov čebelnjak po roška tla, dočim so mrtvega junaka Malgaja nemške tolpe izropale in za-greble za pokopališčem. Jeseni so njegovo truplo z velikimi častmi prepeljali v rojstni trg Št. Jur pri Celju. Njegovi rojaki so mu postavili nagrobno ploščo z napisom: ihodu nemških tolp Isti odbor Je napravil tudi na Junakovi rojstni hiši spominsko ploščo. Ob 5-letnicl smrti je postavil hvaležni narod na mestu, kjer je junak v Tolstem vrh» padel,"ličen spomenik z verzom generala Maistra: »O, jaz ne spim!- Le čakam čas in čakam vas, da gremo skupaj čez Šent Vid med brate naše Žilo pit.• ce.kvah s posebno vnemo o hudičih in "rokle» tih čarovnicah, ki imajo tako moč le, ker j. postal svet tako grešen. Poseb» no znana je pridiga o hudičih, ki jo ie imel znani pisatelj in pridigar avgušti» nec Abraham o Sancta Clara (omenje» na v »Judas der Erzschelm 1687). Še 1. 1784. je priznal neki -»rotestantski pridigar, da se v severni Nemčiji go» vori po cerkvah več o hudiču kakor o Kristusu. Slike hudičev in čr -ovnic so bile po cerkvah zelo po^ste. Tudi v priljubljenih pasijonskih igrah je imel hudič važno, večkrat celo "lavno vlo» go. Da bi katoliški duhovniki zlorab» ljali v to svrho tudi зр> /ed, kakor to zatrjuje Byloff (str. 373), se ne da do» kazati. Še mnogo bolj so pospeševali čarov» ništvo (večinoma posvet i) sodniki, ki so v svoji neverjetni zaslepljenosti, omejenosti in brutalnosti — čeprav po danih predpisih — iz lastnega nagiba povsod sistematično iskali in zasledo* vali čarovnike in čarovnice, jih ne» usmiljeno zapirali v temne vlažne in mrzle podzemeljske luknje, kjer je mrgolelo podgan in druge golazni, jih zasliševali, že v naprej preverjeni o njihovi krivdi, z odurnimi in sugestiv» nimi vprašanji in če so uboge žrtve še vedno zatrjevale svojo nedolžnost, jih silili z nepopisnimi mukami k prizna» nju zločinov, ki jih osumljeni niso mogli zakriviti. Nekateri sodniki so si šteli v posebno čast, če so znali čim» prej izsiliti od trdovratnih čarovnic »priznanje« in se javno ponašali s svo» jimi številnimi smrtnimi obsodbami. Ker so bila določila kazenskih zako» nov prilično povsod enaka, ker so se posluževali sodniki iste literature (pred» vsem »Kladiva čarovnic«) in ker o ka« kem pravnem postopanju v našem smi» slu ni bilo govora, je umevno, da so bili vsi čarovniški procesi slični, da so se očitala vsem čarovnicam v bistvu enako kazniva dejanja in da so bila vsa »priznanja« čarovnic podobna. Če bi sodniki mislili in čutili bolj človeško, bi morda čarovniških procesov ne one» mogočih; gotovo pa bi ohranili mnogo tisočim nedolžnim žrtvam življenje in pripravljali pot k boljši bodočnosti. Gotovo je namreč, da so bili obsojenci v pretežni večini popolnoma nedolžni ali pa da so v svoji neumnosti zakrivili brezpomembne prestopke, kakor n. pr, da so res skušali stopiti s hudičem v kako zvezo in da so se posluževali ka» kih sredstev (mazil, zelišč itd), misleč, da so čarobna in da morejo ž njimi ko» mu škodovati. Brezdvomno pa je za» dela marsikatero čarovnico pravična, četudi po našem pojmovanju barbar» ska kazen. Gotovo so se vršili semter» tje nočni sestanki sumljivih oseb oboj« nega spola, ki so uganjali ostudne in perverzne orgije. Tudi so nekatere ča» rovnice brezdvomno zastrupljevale ljudi, morile lastne in tuje otroke, po» žigale tujo imovino itd. Vsi ti primeri pa se zaradi enostranskega (inkvizito» ričnega) in sumaričnega postopanja ne dajo več z gotovostjo dokazati. Zna' čilno je, da so bile žrtve teh novejših čarovniških procesov večinoma ženske. Medtem ko je bilo do okoli 1. 1486. šte» vilo obsojenih čarovnikov prilično ena» ko s številom obsojenih čarovnic, se to razmerje — očividno pod vplivom »Kla» diva čarovnic« — spremeni v znatno škodo žensk. Že sodobni pisatelj in duhovnik Gei» 1er v. Kaisersberg (r. 1445; u. 1510 v Strasbourgu) omenja v neki pridigi iz 1. 1508., da je bilo v tem času 90% ob» sojenih čarovniških oseb ženskega spo» la. To razmerje se tudi pozneje ni spremenilo. Ker ni poznal nihče niti najelementarnejših zakonov psiholo» gije in ker o kaki oskrbi duševno bol» nih vobče ni bilo govora, se ne mo» remo čuditi, da je umrlo v teh časih na grmadi mnogo starih, popolnoma ali vsaj deloma umobolnih (predvsem histeričnih in epileptičnih) oseb. Zelo pogoste so bile tudi žrtve nesramnega ovaduštva, skritega ali očitega sovra» štva in krivih priseg ali pa celo lakom» nosti sodnih gospodov (graščakov), sodnikov in drugih uradnih oseb, ki so smatrale čarovniške procese za bogat vir dohodkov. (O lakomnosti sodnikov glej poročila v Soldanu I, str. 442 do 447.) — Veliko zla so povzročile šte» vilne knjige in brošure (omenili smo poprej seveda samo najvažnejše), kjer so skušali pisatelji v najboljši veri, da služijo dobri stvari, dokazati nevar» nost čarovnic. Take knjige so bile iz» redno razširjene. — Slednjič ne smemo prezreti še pogubnega vpliva številnih vojn in elementarnih nesreč. Dolgo» trajne in krvave vojne, predvsem 30» letna (1618—1648), pogosti sovražni vpadi, posebno (pri nas) Turkov, no» tranji nemiri, velikanski krvni in de» nami davki v zvezi s poslabšanjem denarja itd., so uničili nekdanje blago» stanje ter z revščino vred pospeševali najboljše zaveznike čarovniške blod» nje: nevednost, praznoverstvo, suro» vost in dobičkaželjnost. Strašne epide« mične bolezni, v prvi vrsti kuga (črna smrt) so zahtevale neštete žrtve. Po» goste so bile slabe letine, potresi, po» plavç in druge nesreče, ki so povzro» čale zopet pomanjkanje in glad. Če so smatrali celo največji učenjaki teda» njega časa astrologijo za eksaktno vedo, meneč, da povzroča vse te ne» sreče konstelacija planetov in če so bili tudi najrazumnejši prepričani o neizmerni moči hudobnega duha, tem» bolj so bili neuki ljudje uverjeni, da so vse te nesreče zakrivile s pomočjo peklenskih sil proklete čarovnice, prav tako kakor so očitali prejšnji rodovi iste hudobije Zidom. Zato so se vršila najhujša preganjanja čarovnic vedno po velikih elemenarnih nesrečah. Te blodnje niso odpravili ali vsaj za» iczili niti reformacija, niti humanizem niti nove iznajdbe in odkritja, s ka» terimi se začne novi vek,- Nasprotno: vsi ti novi kulturni pojavi so po svojih posledicah vero v čarovništvo le še po» speševali. Reformacija, ki ie pretresla do dna temelje srednjeveške Evrope in dala svetu naravnost drugo obličje in ki je tako mogočno vplivala na versko, po» litično in kulturno življenje skoraj vseh evropskih narodov, se je začela v znamenju reakcije proti nedostatkom v katoliški cerkvi. Pa že samo dejstvo, da se niti Luther niti njegovi somišlje» niki, (Reuchlin. Melanchton, Hutten in drugi) niso uprli blazni veri v čarovni» štvo, posebno ne buli, ki jo je izdal tako osovraženi poglavar katoliške cerkve in kar bi bilo po našem čustvo» vanju najuspešnejše in najnevarnejše orožje v boju zoper katolicizem (tudi če bula ne vsebuje dogmatičnih na» ukov), nam dokazuje jasno, da je pre» šla ta epidemija vsem v kri in meso in da je neosnovana trditev, da je vera v čarovništvo edinole »zasluga« kato» liške cerkve. Luther sam je bil popol» noma prepričan o pogubni moči pe» klenskih sil in njihovih zaveznic čarov» nic, kar izhaja posebno iz njegovih »namiznih govorov« (XXV. pogl.) ka» kor tudi iz njegovega katekizma (1529), kjer govori obširno o čarovniških se» Stankih. Če so si torej katoliki in pro» testanti medsebojno očitali, da so v zvezi s hudičem, so imeli taki očitki takrat ves drug pomen kakor dan» danes, ko bi jih smatrali le za surove psovke. Taki očitki pa so bili zelo po* gosti, posebno v deželah katoliških knezov, kjer je novzročila reformacija — često zaradi svojega pretiranega fanatizma — strastne verske prepire in nemire. Tâko pa je pospeševala refor» macija vero v čarovništvo, neglede na splošno podivjanost in nasilja, ki so bila naravne posledice teh bojev. Seve» da so trditve nekaterih katoliških pisa» teljev kakor n. pr. Peinlicha (Ge>-schichte der Pest in Steiermark, I. zv., str. 64.), da je protestantizem pospe» seval vero v čarovništvo s tem, da je izročil nevednemu ljudstvu sv. pismo, nesmiselne. Kajti evangeljski nauk kot tak ima s čarovništvom ravno tako malo skupnega kakor nauki katoliške cerkve. Čarovniški procesi so medna« rodni in medverski in enako sramotni za protestante in katolike. — V čisto protestantskih deželah prilično iste — deloma celo znatno slabejše — kakor v katoliških. — Da tudi protireforma* cija ni odpravila vere v čarovništvo, je razumljivo, ker se razmere, ki so bile vzrok te blodnje, niso dalj časa spre» menile. Humanizem je zbudil sicer smisel za umetnost (renesansa) in znanost anti» ke; obenem pa je oživel grške in rim. ske tradicije o demoničnih bitjih in pospeševal s tem — če tudi morda ne» vede — čarovniške blodnje svojega časa. Izmed iznajdb je pospeševal vero v čarovnice naravno najbolj tisk. S to iznajdbo se je čarovniško slovstvo znatno razširilo in dospelo tudi v rev» nejše in manj izobražene kroge. Druge iznajdbe (n. pr. smodnik) so naravno pri neukih in praznovernih ljudeh po» speševale vero v nadnaravna bitja. To velja tudi o odkritju novih delov sve» ta, o katerih so si pripovedovali neuki ljudje najbolj fantastične bajke. Viljemina Edina kraljica-vladarica v Evropi Nizozemska se med vsemi evropski- prebivalci drugače kakor po njegovih mi državami sedanjosti lahko edina po- blagih učinkih. Značaj kraljice Viljemi-hvali, da vodi njeno usodo ženska. Ta ne je energičen, obenem pa potrpežljiv, dama je kraljica Viljemina. Že pred njo Državni posli se razvijajo brez poseb-je vladala ženska, mati kraljice Vilje- nih fraz in besed. Državni stroj funkci-miine, kralijica-vdova Ema. Viljemini pa jonira izvrstno. Avtoriteta kraljice je bo sledila na prestolu princesa Juli- popolna, da si je težko misliti popolnejša še. Obenem pa se mora človek narav-To naključje je lahko posledica mu- nost čuditi, da dičijo kraljico poleg vla-havosti zgodovine, ne menja pa prav darskih zmožnosti tudi tako odlične nič na dejstvu, ki ga vsi vidimo in se Kraljica Viljemina ga tudi Nizozemci dobro zavedajo. Zakaj ta primer kaže, da tudi ženska lahko vodi državo v obče zadovoljstvo. Tridesetletnica vladanja kraljice Vilje-mine, jubilej, ki ga je nedavno praznovala nizozemska država, je najboljše potrdilo tega, kar smo povedali. Režim, ki vodi usodo nizozemske države zadnjih trideset let, je tako čvrst in krepak, hkrati pa tako prikladen značaju dežele in ljudstva, da ga ne čutijo Prestolonaslednica Julifana druge kreposti Viljemina je izvrstna gospodinja in vrhu tega še eminentno skromna dama. To se opaža posebno na njenih oblekah in pri hrani. Neznano ji je kupičenje bogastva, bodisi v nepremičninah ali v efektih. Letno prejema 1,200.000 goldinarjev apanaže (približno 28 milijonov Din), k čemur treba vsekakor prišteti še stroške za vzdrževanje kraljevskih gradov. Od vsega tega pa si utrže kraljica 10 odst. za jat- ne dajatve. Prestolonaslednica Julijana prejema letno 200.000 goldinarjev place. Princ Henrik, mož kraljice Viljemi-ne, sploh ne dobiva nobene plače. Viljemina ostavi deželo enkrat ali dvakrat letno. Zelo rada obiskuje Švico, še rajše menda skandinavske dežele, ki so ji posebno pri srcu. Potuje pa vselej incognito pod imenom grofice Burenove. Na počitnicah ji je najljubše opravilo slikanje in fotografiranje. Poleti prebije svoj prosti čas na gradu »Het Loo« pri Appeldoornu. Tuji diplomati, ki bi radi govorili s kraljico jo leta svojega vladanja je bila samo enkrat resno bolna. Dejstvo, da je ženska, ne ovira niti najmanj kraljice pri državnih poslih. O tem pričajo vojaške revije, ki se jih vladarica redno udeležuje. Ne Ie, da nadzira vojašnice in garnizije, često-krat obišče tudi čete na manevrih. Po-gostoma iiLspicira tudi vojne ladje, če nanese prilika, si ogleda tudi podmornico in se potopi za nekaj časa pod vodo. Da bi otvarjala Olimpijske igre, ji ni bilo po duši. Pač pa je prisostvovala številnim tekmam. Kraljica Viljemina v Bernu, v spremstvu g. Dinicherta, načelnika v švicarskem zunanjem ministrstvu morajo obiskati v tem kraju, ki je tako oddaljen od Haaga, da morajo gostje prebiti na kmetih tudi noč. Kraljica vstaja zelo zgodaj. Za mizo sede že ob osmih, njen dnevni red pa je nekoliko drugačen kakor pri vladarjih. 2e od nekdaj je Viljemina prijateljica športa, osobito tenisa; vendar je v zadnjih letih opustila to igro in rajši hodi ali pa jezdi. Telesno je zelo odporna, kar je vsekakor srečen dodatek njenih moralno-duhovnih talentov, Vsa Njena vladarska čast terja vsako leto od nje, da prečita prestolni govor, kar se zgodi vedno ob otvoritvi zbornice. K seji se pelje vedno v stari kočiji, ki gre po istih ulicah tja in nazaj. Го je tudi edina prilika, ko se obdaja kraljica s teatraličnimi poudarki. Samo ob sebi se razume, da je kraljica med vojno in tudi sicer predsedovala kronskemu svetu. Njeni izleti po deželi veljajo občemu napredku, kmetovalstvu, gradnji cest, paroplovbi. Kadar zadene deželo kakšna nesreča, je kraljica vedno prva na mestu, da tolaži ponesrečence. Prebivalstvu pomaga z denarnimi zneski in daje pobudo, da priskočijo na pomoč tudi drugi. V ostalem jo tu in tam pri reprezentativnih dolžnostih zastopa njen soprog, ki otvarja v imenu kraljice predvsem razstave, obiskuje predavanja, prisostvuje polaganju temeljnih kamnov in sličnega. Nizozemsko ljudstvo je svoji kraljici zelo vdano. Demokratično, kakor je, se čuti s tem vladanjem počaščenega. Vzemimo n. pr. samo to, da je nizozemska vladarska hiša protestantske vere. Kraljica je pobožna, zahaja v cerkev in se posebno zanima za delovanje nizozemskih misijonarjev na tujem. Polovico nizozemskega prebivalstva pa pripada rimsko-katoliškemu veroizpo-vedovanju. Na vsakem koraku spremlje kraljico Viljemino taktnost, ki pa nikakor ne pomeni boječnosti ali plahosti in se, nasprotno, odlikuje po plemenitih čustvih napram vsem državljanom. VI. Kapus Kozorogi »Življenje in svet« je sprožil vprašanje, katerim živalim pri nas preti nevarnost izumretja? Glede naših, pri nas od pamtiveka bivajočih živali, je sledil članek. Omenjen pa ni bil eden izmed najlepših evropskih štirinožcev, ki je bil pri nas pred leti upeljan in kateremu preti splošno izumretje. To je alpski kozorog Capra (Aegoceros) Ibey L. Preden se podrobno seznanimo z alpskim kozorogom, je potrebno, da poznamo tudi njegove sorodnike. Kozorogi so zelo staro živalsko pleme, ki je bilo v hladnejši dobi razširjeno po vsem planinskem svetu starega sveta. V toplejši zemeljski dobi pa so se povlekli kozorogi v višje gorske lege. Brebm piše, da prebivajo kozorogi v gorskih višinah, kjer so kaj redki drugi sesalci. Le v hudi zimi se pomaknejo nekoliko nižje, v solnčna pobočja. Prvotno, najbrže enotno pleme kozorogov, se je po prisiljeni delitvi na razne, zelo oddaljene pokrajine nekoliko spremenilo. Nastale so podvrste, ki so si pa v bistvu, v načinu življenja in tudi v zunanjih oblikah ostale podobne. Največja razlika je nastala v obliki rogovja. Mi poznamo danes sibirskega kozoroga Capra nubiana, ki živi na egiptski sta Altai in Himalaja, nubijskega kozoroga Capra nubiana, ki živi na egiptski obali Rdečega morja, abesinskega kozoroga in alpskega kozoroga. Ce kozoroga pogledamo, naj si bo slikanega, nagačenega ali tudi živega mirno stoječega, si po zunanjosti ne moremo predstavljati, kako gibčna je ta. na prvi pogled skoraj težka, primeroma kratkonoga žival, čije skoraj maj- hno glavo diči veliko, močno rogovje. Približno en meter visoka do 1.5 m dolga, poleti rdečkasto, čez zimo rumenkasto siva žival, tehta živa do 100 kg. Kljub tej veliki teži ter neprimerno, do 15 kg težkemu in 1 m dolgemu rogovju, prepleza z izredno brzino in spretno eleganco vse stene, ki so človeku nedostopne in jih celo gamsi težko prehodijo. Kozorogova noga se upre v vsako skalno razpoko in močan skok ponese kozoroga čez široko zevajoča brezna. Samice, nazvane koze, so nekoliko šibkejše in svetlejše. Manjka jim tudi griva, ki posebno pozimi diči samce. Pa tudi rogovje samic je za tretjino krajše od samčevega in nima tako vidnih rogovnih grb. Alpski kozorog, in sicer že kot podvrsta, je bil za časa rimske oblasti precej razširjena žival. K bojnim igram so prignali letno od 100 do 200 kozorogov. Največ jih je bilo takrat v Švici in tudi v ostalih Alpah jih ni manjkalo. V 15. stoletju pa so kozorogi bili tudi v Švici že redki in jim je pretilo izumiranje. Strastno so jih zasledovali divji lovci, ki so jih prodajali raznim čarodejem. Prijatelji prirode, posestniki lovišč, so bili prisiljeni že leta 1612. kozoroge zaščititi in proglasili so za vsakega ustreljenega kozoroga visoko denarno kazen po 50 švicarskih kron. Deset let kasneje so spremenili denarno kazen v telesno. Najbrže so tistega, ki je kozoroga ustrelil, pošteno premlatili. Tako vidimo, da je bil kozorog prva zaščitena žival iz bojazni, da ga nepreračun-ljivi ljudje iztrebijo z zemeljske površine. Kozoroge so skušali v tistih letih gojiti tudi na Tirolskem in na Solnogra-škem. S težkim trudom jim je uspelo kozoroga zasaditi. Trud in vzgojne stroške pa-so kmalu uničili divji lovci. Tudi tukaj je praznoverje in čarodej-' stvo zasledovalo krasne živali. Košči-ce osrčja so Iahkoverneži plačevali divjim lovcem po en cekin, za rogovje po 2 tolarja in za želodčne krogle, to so razne, v želodcu skupaj zvaljane, neprebavljive snovi, katerim so pripisovali posebno zdravilno moč, pa po 2 goldinarja. Leta 1798. so ustrelili zadnjega kozoroga tudi v Vogezih. Od leta do leta so se kozorogi bolj redčili. Z velikim trudom in naporom se je posrečilo kozoroge ohraniti pred popolnim uničenjem. V 19. stoletju so poskušali kozoroge zarediti v Karpatih, kar se jim pa ni posebno dobro obneslo. Križali so jih tudi z domačimi kozami. Ker domače koze manj časa nosijo, kakor samice kozorogov, so taki polutani prišli na svet že februarja in po večini poginili. Kar jih je ostalo, pa jim je manjkalo mnogo lepih lastnosti svojih divjih pra-dedov. Sedaj so alpski kozorogi v svoji pradomovini, kamor niso bili izpuščeni od človeka, le še samo v Piemontu v pogorju Mont Blanca in Monte Rose. Pa tudi tukaj bi bili kozoroga že uničili, da jih ne ščiti zelo strog lovski zakon. Največji zaščitnik alpskih kozorogov je bil italijanski kralj Viktor Emanuel II., ki je vzel vsa lovišča v Piemontu, kjer je bila ta lepa divjad, v osebno varstvo. Leta 1901. je v omenjenem gorovju 350 kozorogov, in sicer samic, nekaj samcev, po večini pa mladičev, uničila huda zima. Takrat so cenili celokupni sta-lež kozorogov nad 2000 komadov. Sedaj je to število gotovo že zopet prekoračeno. V piemontskih loviščih, ki so last sedanjega italijanskega kralja, prebivajo koze z mladiči in tudi mlajši samci, združene v večje trope, v srednjih gorskih legah, dočim starejši samci samotarijo po najvišjih vrhovih. Le meseca novembra, med prskom, se približajo tropam, kjer pa ne ostanejo dolgo. Cez mesec dni se že naveličajo družbe. Ko je konec veseljačenja, takrat, ko bi prišle druge obveznosti in skrb za prezimljenje, zopet odidejo. Divji lovci v Piemontu kozorogov navadno ne streljajo, pač pa love mladiče, ki jih zelo drago prodajajo. Neprestano pazijo, kje so kozorogove koze, preden vržejo mladiče. Noč in dan so jim za petami, kar gotovo ni lahko, če pomislimo, kako spretna je ta divjad in da prebiva večkrat v skoraj človeku nedostopnih pečinah. Lovcem kozoro-govih mladičev pa preti tudi neprestana nevarnost, da jih ujamejo ali celo ustrele lovski čuvaji. Kakor hitro koze vržejo, že polove mladiče. Mladega kozoroga je mogoče ujeti le par ur po rojstvu. Divji lovci nosijo s seboj stek-leničico kozjega mleka in gobico, kakršno rabijo za dojenčka. S tem mlado žival hranijo, dokler jo ne spravijo na varno, v dolino. Tak trud si puste seveda zelo drago plačati. Kozorogi v Sloveniji Manjšo kolonijo alpskih kozorogov pa imamo tudi pri n-as na Gorenjskem, kjer jim pa tudi neprestano preti nevarnost izumiranja. O kozorogovi naselbini v Karavankah je napisal članek v »Lovcu« leta 1926. inž. Sivic. Kozoroge je naselil Julij baron Born na svojem veleposestvu v Karavankah nad Tržičem, v letih 1890. do 1896. Kupil jih je od neke tvrdke v Lausanni (v Švici) in sicer polagoma, do 20 komadov. Bili so zelo dragi. Za mlade kozličke in kožice je plačeval 1200 do 1500, za odrasle pa 4000 do 6000 švicarskih frankov. Prve kozoroge ie bilo kaj težko vzgojiti. Mnogo mladičev je poginilo. Leta 1898. pa so spustili pet koz polutank, ki so bile vzgojene na Nižjem Avstrij- skem. Te so upeljali samo za osveženje krvi, kar se pa ni posebno obneslo. Vse samce iz tega potomstva so postrelili, le samice so pustili. Do leta 1902. so jih gojili v posebnih ogradah. Po smrti Julija Borna so jih spustili v prostost na velikem, 1355 ha obsega-jočem samolastnem lovišču, v skalnatem pobočju Košute, Babe in na vzhodnem in na severnem pobočju Begunjšči-ce, kjer so se kozorogi prav dobro počutili. V letih od 1897. do 1912. so z im-portiranjem novih komadov osvežili kri. Do leta 1918. je število kozorogov na-rastlo od 50 do 60. Kozoroge so krmili čez zimo z ovsem, koruzo in senom. Na krmišča so prihajali samo ponoči. Proti koncu svetovne vojne, ko so se vračali vojaki iz vojne, posebno pa za časa vojnih operacij na Karavankah, pa so nepremišljeni ljudje kar za kratek čas streljali težko naseljene kozoroge ... Ostalo jih je 6 do 8 komadov, in sicer v skalnem pobočju Be-gunjščice. Od takrat niso prihajali več na krmišča. Posestnik kozorogov je bil v velikih skrbeh za lepe redKe živali. Danes pa so kozorogi popolnoma zaščiteni tudi od strani države. Nihče jih ne sme streljati brez posebnega dovoljenja, niti lastnik sam. Naši kozorogovi naselbini pa je pretila še druga velika nevarnost, in sicer oslabljenje krvi. Treba je bilo nabaviti novega kozoroga. Ker pa taka žival danes stane ogromen denar, je poskusil sedanji posestnik baron Friderik Born dobiti državno podporo, ki je pa izostala zaradi splošnih težkih denarnih razmer. Letos je baron Born nabavil za osveženje krvi novega odraslega kozoroga iz Schonbrunna. Vzgojen je bil v tamošnjem zoološkem vrtu. Kakor smo zvedeli, je bil takoj, ko so ga izpustili, zelo plah in je za nekaj časa neznano kam pobegnil. Pred nedolgiin časom pa so ga videli v bližini ostalih gorenjskih kozorogov. Upajmo, da bo v prihodnji jeseni poskrbel za dober naraščaj ter da se bo naša. sedaj kakih 25 kozorogov broječa kolonija, in sicer samcev in samic, kmalu dvignila nad 30. Nova ekspedicija pr Dne 15. maja je odrinila iz Bergena na Norveškem v smeri severnega tečaja mešana italijansko-norveška ekspedicija, ki ji je namen poiskati izginolo posadko Nobilovega vodljivega zrakoplova »Italia«. Ekspedicija je zanimiv pojav že po svojem namenu. Vodi jo mlad italijanski alpinist, inženjer Albertini, ki mu je 26 let. On se ne more nikakor sprijazniti z mislijo, da je obod Nobilove zračne ladje zadela tako tragična usoda kakor se misli, govori in piše. Po njegovi sodbi je celo popolnoma izključeno, da bi bil obod zgorel. Pojav dima. o katerem govore preostali člani lanske ekspedicije, da je nastal pol ure po padcu, se vidi Albertiniju privid razgrete -domišljije. ki ni realno utemeljen. Odstavljeni general Nobile ne ve o tem povedati nič pozitivnega. Naslania se v svojih izvajanjih na do'me drugih, ki so bili po katastrofi zrakoplova močno pretreseni. tako, da je hudo dvomljivo, če se lahko smatrajo njih izjave za verodostojne. Izhodišče ekspedicije torej tvori domneva. da je posadka, ki jo je odnesel ti severnemu tečaju obod s seboj, lahko še živa. Albertini, ki je postavil to tezo, jo . zagovarja z vsemi mogočimi argumenti. Med drugim pravi, da je izključena pri vremenskih razmerah, v katerih je prišlo do katastrofe, možnost gledanja na razdaljo 35 km. Lani 25. maja ob 10. zjutraj je bilo precej megleno. Dalje je dokazano. da je tiste dni pihal veter z brzino do 70 km na uro. Tudi to dejstvo izključuje pojav dima. To, kar so videli Zappi in drugi, je bila mogoče megla, ki so jo v zmedenosti smatrali za dim. Človek in polarna zima Vprašanje, ki se pojavi takoj po_ domnevi, da morda še žive možje, ki jih je odnesel obod »Italie« s seboj naprej, se glasi, ali je sploh možno, da človek prebiie zimo v polarnem ledu? Opisi velikih raziskovalcev, predvsem Knuta Rasmussena, pričajo, da je to mogoče. Rasmussen je živel leta in leta med Eskimi in je sam sin eskimske matere. Preizkusil je. da tudi človek, ki ne živi stalno na severu, lahko prenese polarno zimo. Življenje je mogoče celo v sa- mem snegu, ledu in brez vode. Ras-mussen predpostavlja, da ni treba prezimovalcu nič drugega kakor dober kožuh, ki ga lahko naredi iz kože severnega medveda ter ga docela zaščiti pred mrazom. Preživljanje je zelo enostavno. Za hrano zadoščajo popolnoma pingvinova jajca ali pa meso belega medveda. Vsi drugi pripomočki so lahko skromni. Verjetno je, da je ostalo možem, ki so bili v obodu »Italie«, toliko živil, da so bili preskrbljeni vsaj za prve čase. Pozneje so se lahko navadili na to, kar so jim nudile razmere. Ekspedicija Inž. Albertini je za raziskavanja najel kitolovca »Hejmen«, ki bo prekrščen v ladjo »Sucai«. Ladja je že natovorjena. ekspedicija razpolaga s tucatom polarnih psov, ki so jih Italijani kupili v Grônlandiji in katere so pripeljali v Bergen preko Kodanja. Poveljnik ladje je seveda pomorski kapetan, v danem primeru Norvežan Jacobson, ki ima pod seboj norveško moštvo, pilota, izkušenega za vožnjo med ledenimi ploščami, krmarja, dva strojnika, radiotelegrafista, dva vodiča psov, kuharja in tolmača. Seveda nastane vprašanje, če ne bo ekspedicija baš zaradi dvojnega vodstva, oziroma poveljstva trpela,. Amundsen pripoveduje o tem zanimive stvari s svojih prvih voženj. Komandant prav za prav ni poveljnik, če nima kapetanske skuš- nje. In Albertini je pač inženjer, ne pa tudi pomorščak, navigator. Smer in cilj Iz izkušnje vemo, da nastopa sedaj najugodnejša perijoda v letu, ko je mogoče raziskovati najsevernejše pokrajine naše zemlje. V tem času se vrši na tečaju in blizu tečaja groznolepa naravna drama. Ledene gore pokajo in silijo narazen. Voda hrumi pod njimi in "jed ploščami, da se kadi visoko pod oblake. Gorje tistemu, ki pride naravnim silam preblizu! Str o ga kakor zme-ljejo valjarji lupinico. Polarni raziskovalci morajo biti zategadelj silno oprezni. V tem času, ko nehava polarna noč, se je odpravil Albertini s »Hejmenom«, odnosno z ladjo »Sucai« na pot. Njegova pot pojde najprej proti Sewerbv Sundu, od tam dalje pa proti rtu Leighu Sinithu. V ugodnih razmerah se nadeja Albertini, da mu bo mogoče prodreti do Franc Jožefove dežele. Kakšni so izgledi Albertinijevega podjetja? Ali je kaj upanja, da se obnese? Albertini veruje v svojo misijo in se nadeja uspeha. Amundsen, pravi Albertini, je leta in leta blodil po ledenem morju in je naposled našel izhod in pot domov. Vrnil se je med ljudi ovenčan s slavo. Takisto i Nansen. Ampak Albertini pozablja, da sta ta dva moža imela druge cilje in da jih tudi rtista vselej dosegla. Narava je pač trša od človeka. Kakšno bo kmetijstvo bodočnosti _ Najnaprednejše je kmetijstvo v Ameriki; že tam so razmere take, da naš povprečen kmet težko verjame raznim opisom. Kakšno pa utegne biti kmetijstvo v bodočnosti, ko se bodo v gospodarskem življenju še bolj uveljavila znanstvena načela in tehnični pripomočki, o tem nam pripoveduje Edwin E. Glosson v washingtonskem časopisu »Science News-Letter«. Iz tega članka posnemamo naslednje: Drznem si prerokovati, da kmet bodočnosti skoraj ne bo več prideloval tega, kar se danes goji na poljih. Prideloval bo sirovine. Trudil se bo, da pridobi kar največ ogljenčevih hidratov, maščobnih kislin in drugih snovi, ki jih poznamo iz organske kemije in ki imajo tako važno vlogo v človeškem življenju. Namestu da prideluje sladkorno peso, lanova semena, meso in tobak, bo prideloval — kemične spojine. V ta namen bo sejal in gojil rastline, ki mu lahko na njegovem zemljišču s kar najnižjimi stroški prineso kar največjo množino kemičnih spojin, po katerih je povpraševanje največje. Kmet bodočnosti se ne bo toliko kot danes posvečal pridelovanju živil, zakaj tu bo njegovo tržišče omaiano. Ljudje ne bodo več tako jedli kot jedo sedaj, predvsem pa ne bodo tolikanj tratili raznih snovi, ki se nahajajo v hrani. Moj ded mi je večkrat pravil: »Dečko, oči so ti večje nego želodec«. Toda to ne velja samo za hrano. Naš apetit po avtomobilih, radiu, svilenih nogavicah in časnikih je bržčas nenasiten. Zato se bo tudi poljedelec skušal iznebiti pridelovanja živeža in dospeti na področje, kjer se mu odpirajo neomejene možnosti. Drznem si postaviti domnevo, da bo kmet bodočnosti vpregel v svoje delo tudi nižje živi. Doslej je smatral, da so bakterije, plesni in dr. njegove sovražnice, ki jih mora zatreti. Toda razne drobne živi so lahko kmetijskemu pridelovanju sila koristne. Na začetku poljedelstva je človek izpremenil volka v ovčarskega psa. Drobčkane živi pa rasto hitreje, žive ceneje, potrebujejo manj prostora in se hitreje razmnožujejo nego višje rastline in živali. Mikrobi, ki se po velikosti in številu vsakih dvajset minut podvoje, daleko prekašajo v plodovitosti belgijske kunce. Z njihovo močjo se dado n. pr. iz žagovine ali iz amonijaka, ki je v zraku, pridelati razne vrste maščob, proteinov in aro-matov. V tem pogledu smo že krenili daleč naprej. Ob neki priliki sem jedel iz droži pripravljeno juho, ki se ni dala razločiti od najboljše goveje juhe. Ali lahko govejereja konkurira z rejo kvas-nic? Nedavno sem obiskal tovarno plesni, ki jo je ustanovilo ameriško poljedelsko ministrstvo. Tu se grozdni sladkor kvantitativno in kvalitativno pretvarja v glukonsko kislino. Doslej je stala le-ta sto dolarjev funt. S pomočjo plesni se je pridelovalna cena znižala od sto dolarjev na 35 centov pri funtu. Nikdar se niseim štel med tiste kemike, ki prerokujejo dobo, ko bo člove- ška hrana popolnoma izgubila sedanji značaj in se bo človek hranil samo s kemičnimi spojinami. Ne vidim v bodočnosti dneva, ko ne bo več naših treh dnevnih obrokov, ko bo človek použil samo nekaj sintetičnih pilul, ki bodo vsebovale vse, kar zahteva naše telo. Trdno pa verujem, da se bo velik del človeške hrane prideloval s pomočjo rastlin, dasi bo ljudem nemara mogoče, da izdelajo vsako poljubno hrano čisto kemično: iz olja, zraka in vode v spajanju z raznimi solmi. Glede slednjega je namreč vprašanje, ali bi se tako pridelovanje v velikem obsegu rentiralo ali ne. Tako ameriški pisec. Priznati je treba, da je človeštvo v svojih najnaprednejših plasteh že na potu k tem na videz fantastičnim vzorom. Najvažnejša kmetijska veda bo v bodočnosti kemija; zarodke te nove kmetijske oblike — kemičen laboratorij na kmetiji — že opažamo na najbolj naprednih ameriških farmah. NA POTU ZA ZIBELKO ČLOVEŠTVA Ameriški raziskovalec Ernest Cadle, po rodu Afričan in dober poznavalec tega kontinenta, je odpotoval v Kapstadt z na« menom, da v teku dveh let prepotuje r znanstvene namene Afriko od juga do se« vera. Najbolj ga zanima vprašanje, ni 11 bila Afrika zibelka človeškega rodu? Po podmeni, ki jo že del j časa zagovarja, je človeški rod izšel z ozemlja, ki leži ni koncu afriške puščave Kalahari ter se je odtod razširil po vsem svetu. Današnja umetniška priloga »K šmarnicam« po originalu Frana Krašovca nam slika vso poezijo maj> niške nedelje na kmetih. «ŽIVLJENJE IN SVET» stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din. četrtletno 20 Din. mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča ne Dri unravi. Ljubljana. Knafljeva ul. 5. • Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir. polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja. na leto. Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodno ti»k»rno d d.« kot tiskarnam Fran Jezeiiek. — Vsi v Ljubljani.