v v Ko zrna SKRABCEV UMETNI JEZIK AHAČIČ EVLALIJA IN NJEGOV(] v RAZMERJE DO LATINSCINE Izvleček Škrabec je svojo evlalijo oblikoval kot ne- kak sekundarni umetni jezik. Kot osnovo za izgovarjavo je izbral klasično latinsko izgovarjavo. Besedje je določil s sistemom pretvorb latinskega in polatinjenega be- sedja v evlalijo. Obdržal je tudi latinsko pravilo o naglasu ter razločeval med dol- gimi in kratkimi samoglasniki. Obliko- slovje evlalije razen zaimenske sklanjatve je dokaj enostavno, vendar visoko razlo- čevalno, skladnja in besedotvorje pa se skoraj v celoti naslanjata na latinščino. S svojo evlalijo se je Škrabec vključil v teda- rijo vseevropsko razpravo o možnem sve- tovnem jeziku. Abstract Škrabec designed his Eulalia as a secon- dary artificial language. Its pronunciation is based on classical Latin. Lexis is deri- ved by a system of transforming Latin and Latinised words into Eulalia. Also borro- wed from Latin is the word stress, which depends on the penultimate syllable, and there is a distinction between long and short vowels. Morphology, with the excep- tion of the pronominal declension, is fairly simple but distinctive, while syntax and word-formation are again a!most en- tirely based on Latin. Eulalia was the con- tribution ofŠkrabec to the pan-European discussion of a possible world language. O Skorajda vse do 17. stoletja, ko so začeli v Evropi rabiti predvsem nacio- nalne jezike,je bila latinščina nekak nadnacionalni jezik (Storig 1991: 365). Zato seje hkrati z zatonom rabe latinščine kot vseevropskega jezika poraja- la želja po tvorbi novih svetovnih pomožnih jezikov. V nadaljnjih stoletjih sta se oblikovali dve temeljni smeri umetnih jezikov: a) jeziki a priori, ki so bili docela umetni (tak je bil naprimer jezik solresolFrarn;:oisa Sudreja ( 1787- 1862)); b) jeziki a posteriori, ki so se naslanjali na že obstoječe jezike (prvi vidnejši tovrstnijezikje bil naprimer volapiik]ohanna Martina Schleyerja (1831-1912)). Na prelomu 19. v 20. stoletje je prišlo po odmevni objavi prve variante esperanta Ludwiga Zamenhofa leta 1887 v knjigi »lnternatio- nale Sprache - Vorrede und vollstandiges Lehrbuch« do prave poplave novih umetnih jezikov. Večinomaje šlo (podobno kot pri esperantu) za združevanje in olajševanje značilnosti in besedišča več različnih jezikov (ido, bolak ali langue bleue, langue verte, adjuvilo), opazna pa je bila tudi smer, kije želela ponovno prebuditi svetovnost latinskegajezika, tako da bi ga olajšala in ga iz šol ter knjig spet prenesla tudi na raven splošnejšega medsebojnega komuniciranja (interlingua, latinščina brez pregibanja; lin- 52 Keria V - 1 o 2003 gua perfect, romanal, univerzalna latinščina, poskus prenosa slovnice volapuka na latinščino) .1 Na slovenskem prostoru zasledimo verjetno prvi umetni jezik že leta 1870. Gre za tipični jezik a priori; sestavil ga je G. Holmar Qurij Humar, znani magnetizator in župnik v Črmošnjicah, pozneje na Primskovem) in ga izdal leta 1870 v Gradcu v knjižici »Der Universal-Dolmetsch oder eine Sprache fiir alle Nationen der Erdkreises«. Sila aktualen, a žal ne dovolj odmeven2 prodor v vseevropsko razpra- vo o možnem svetovnem jeziku pa je v letih 1908-1910 na platnicah Cvetja z vertov sv. Frančiška naredil frančiškan in jezikoslovec Stanislav Škrabec s svojo evlalij"o. Škrabec je svoj umetni jezik oblikoval v skladu z naturalistično smerjo interlingvistike kot nekak sekundarni umetni jezik, torej jezik a posteriori. Namen Škrabčeve evlalijeje bil predvsem omogočiti tistim, ki latinščino že znajo, izražanje v jeziku, katerega raba bo lažja od rabe klasične latinščine. Ali kot pravi Škrabec: »In naša evlalija, kajje druzega ko latinščina v novi, moderni, lehki in elegantni obleki, bogatejši in celo pristojnišiji od stare, vender ne manj veličastni« QD 3: 310). Prav zaradi tesne naslonjenosti evlalije na latinski jezik je za nas evlali- ja še danes zanimiva kot svojevrstni fenomen in zato vredna podrobnejše- ga opisa. 3 Slovnica Škrabčeve evlalije ni slovnica v pravem pomenu besede, am- pak bolj sistem pretvorb latinskih izhodiščnih oblik v novi jezik z novim, poenostavljenim sistemom končnic in skladnjo, kije do te mere naslonje- na na latinščino in ostale evropske jezike, da ne potrebuje podrobnejšega opisa inje odvisna predvsem od volje tvorca. Glede na to, da je Škrabec snoval evlalijo dlje časa in celo iste jezikov- ne pojave opisoval na več mestih, je namen članka predvsem v ureditvi Škrabčevih misli in v nazornejšem opazovanju vzporednic med evlalijo in latinščino. Mnoge v spodnjem pregledu opažene zakonitosti je bilo treba rekonstruirati na podlagi drugega danega gradiva. 1 Za uveljavitev klasične latinščine si je v tem času prizadeval časopis Vox urbis. Tam lahko naprimer v junijski številki leta 1907 preberemo hvalnico latinščini in grajo esperanta izpod peresa I. Wabnerja. Edini resnejši odziv predstavlja ocena v časopisu Progreso leta 1909, ki jo v celoti navaja in komentira tudi Škrabec sam (JD 3: 304-306, 318, 320). Škrabec čez čas potoži (JD 3: 362): »Tudi »Eulalia« je mej Nemci in Francozi zbudila vsaj nekaj interesa, mej slovenskimi rojaki prav nič.« 3 Za splošnejši opis evlalije in odnosa do latinščine, kot se zrcali iz Škrabčevih del, gl. moj članek Škrabčev odnos do latinščine (Škrabčeva misel 4), v tisku. Kozma Ahačič: Škrabčev umetni jezik evlalija in njegovo razmery·e do latinščine 53 l Pri samostalniku4 je olajšano določanje spola, saj so vse besede, ki niso osebe ali personifikacije moškega ali ženskega spola, srednjega spola. Tvorcu evlalije tako ni potrebno prepoznavati spola izhodiščnih latinskih besed. Spol osebe ali personifikacije moškega spola > m. osebe ali personifikacije ženskega spola > ž. ostalo >s. Tvorba samostalnikov v evlaliji iz latinskih samostalnikov se opira na latinski ločilnik ednine, katerega znanje je temeljni predpogoj za tvorbo samostalnikov v evlaliji. Tvorba nadaljajih sklonov je nadvse enostavna, saj se v tožilniku kratki končni samoglasnik samo podaljša, v dvojini in množi- ni pa se obliki za imenovalnik ali tožilnik doda še končnica -u oziroma -i. Izhodišče za tvorbo novih oblik je torej na novo dobljeni imenovalnik. Med »sklone«, ki pa so oblikovno le imenovalniške oblike s predlogom, Škrabec uvršča še rodilnik in dajalnik. (Podobno se s predlogi in imeno- valnikom izražajo tudi pomeni drugih latinskih sklonov.) Pri tvorbi oblik iz imenovalnika in tožilnika se dolžine ali kračine vedno ohranijo. Tvorba imenovalnika ednine v evlaliji iz latinskega ločilnika ednine5 lat. ločilnik na: -a, -o, -e > evl. im. na -a, -D, -e, lat. ločilnik na: -i,6 -u > evl. im. na -ie, -uD Število dv.: na že oblikovan sklon se doda -u mn.: na že oblikovan sklon se doda -i Sklanjatev rod.: s predlogom di daj.: s predlogoma tož.: zadnji samoglasnik imenovalnika se podaljša K poenostavitvi sklonskega sistema prispeva tudi vrsta predlogov, ki nadomeščajo funkcije sklonov. Poleg predloga di ( < lat. de) za opisovanje rodilnika in a ( evl. Jare, neJas > neJare, instar > instare (prim.JD 3: 294). 54 Keria V - 1 • 2003 pa rabi še da ( = lat. ab + d iz de, da vooi = od vas); na (= lat. in + ad; pomen na : ni = nem. an : auf na ie throno : ni ie throno = an dem Throne : auf dem Throne), xi ( = lat. ex), cu ( = lat. cum v vlogi veznika) in co ( = lat. cum v vlogi predloga). 2 Tudi tvorba pridevnikov7 v evlaliji se opira na ločilniško obliko latin- skih pridevnikov. Tem odbijemo latinsko končnico injim dodamo novo. Če ima v ločilniku ednine latinska beseda končnico -i, se ta -i pred novo končnico ohrani.8 Tvorba osnovnih pridevniških oblik v evlaliji iz latinskega ločilnika ednine9 - latinskemu ločilniku odbijemo končnico in dodamo > evl. -o, -a, -e (za m., ž., s. spol): bona, bona, bone - če je v ločilniku ednine v latinščini -i, se ta -i ohrani: facilio, f acilia, f acilie 2.1 Škrabec upošteva celo latinsko pravilo, da imajo nekateri pri- devniki 3. deklinacije kot taki v ločilniku -i, posamostaljeni pa -e. To pravi- lo posploši na vse pridevnike 3. deklinacije z ločilnikom ednine na -i (io celere =jezdec, vitez; io celerio equite =hitri jezdec). 2.2 Stopnjevanje pridevnika je enostavno in izhaja iz osnovne ime- novalniške oblike. Superlativ razen končnice ostane enak kot v latinščini, a vedno -issim-. Komparativ pa dobimo tako, da superlativu odvzamemo m izpred končnega samoglasnika: torej je končnica -issi- (npr. dulcio, dulcii- sio, dulciissimo; tenuio, tenuiissio, tenuiissimo; bona, bonissio, bonissimo). Tudi če imamo v latinščini samo superlativ, lahko hitro dobimo vse oblike: ne- quissimo > nequo. Škrabec ohrani možnost opisnega stopnjevanja. Komparativ se opisu- je z magi, superlativ pa z maximi. Gre torej za neposreden prenos latinskih 6 Samostalniki z ablativom na i prevzamejo etudi, če so iz grščine: acropolie, metropolie, necropolie, diocesie, poesieitd. Le v osebnih in krajevnih lastnih imenih ostane na kon- cu sami: Tiberi(= reka), Constantinopoli, Neapoli. 7 Pridevnike Škrabec natančneje obravnava v JD 3: 265, 282, 292, 294. 8 Deležniki in pridevniki, ki imajo v latinščini ločilnik na -e, dobijo v evlaliji tudi kot pridevniki krajšo obliko. Iz njih izpeljemo samostalnike na -ia in -io; kot samostalni- ki moškega spola imajo seveda končnico -e. io sapiente (modrec) sapiento, -a, -e ie sapientia (modrost) audiento ie audientia io praesidente praesidento ie praesidentia 9 Nesklonljivi samostalniki se pretvorijo takole: lat. Jas> evl. Jare, neJas > nefare, instar > instare (prim.JD 3: 294) Kozma Ahačič: Škrabčev umetni jezik evlalija in njegovo razmerje do latinščine 55 oblik in načina opisnega stopnjevanja ( ue magi luculente hereditate, ie maximi ardue labore). 2.3 Predvidena je tudi možnost neposredne pretvorbe latinskih komparativov in superlativov v evlalijske besede. V evlalijo pretvorjene la- tinske komparative ohranimo samo kot substantive ali v sestavah in izpelja- vah, kjer so v splošni rabi. Latinski nepravilni superlativi pa se lahko obdr- žijo v posebnih in prenesenih primerih ( ie maximo = najvišje). 3 Tvorba prislovov10 je v evlaliji možna po dveh poteh. Lahko jih tvori- mo neposredno iz pridevnikov ali pa iz latinskih prislovov (torej tudi ti- stih, ki so tvorjeni iz pridevnikov). Prislov dobimo iz evlalijskega pridevnika tako, da osnovi namesto konč­ nice za pridevnik dodamo končnico -i (npr. bono > boni). Če je v ločilniku ednine v latinščini -i, se ta -i ohrani: Jacilii. Iz latinskega prislova pa dobimo evlalijski prislov po naslednjih pravi- lih: a) Latinski prislovi na -iterv evl. izgubijo svoj končni r 11 (firmite, fortite). b) Latinski prislovi, ki se končujejo na samoglasnik, se pretvarjajo v evlalijo takole: - če ni vzroka, da bi se ta samoglasnik spremenil, ostane (ohrani se tudi morebitna dolžina in kračina); - v drugih primerih (kadar bi lahko prišlo do križanja s kako drugo obliko) velja: lat. -e > evl. -i; 12 lat. -o > evl. -u. 13 Tu se prvič srečamo s Škrab- čevo željo po razločevanju dvojnic, ki bi nastale, ko bi se brez izjem sledilo osnovnim načelom. Dejstvo je, da prav to razločevanje evlalijo po nepo- trebnem zaplete in zahteva od uporabnika tega jezika kar nekaj memorira- nja. Kot bomo videli pozneje, moramo »nekaterim pogosto potrebnim be- sedam« opuščati začetni (latinski) samoglasnik. Zaradi tega pravila in že- lje po dodatnem razločevanju dobimo še dodatni izjemi: - Latinskega prislova alias (drugikrat) ne pretvorimo v evlalijski alia, ker bi oblika sovpadala z obliko iz latinskega alia. Zato naredimo obliko aliasi. Ker je potem začetni a brez naglasa, ga (lahko) opustimo, tako da dobimo obliko liasi. - Da z opuščanjem začetnega samoglasnika pri »nekaterih pogosto po- trebnih besedah« le ne bi bilo prevelike samovolje, pa se držimo pravila, 10 S prislovi se Škrabec ukva~ja v JD 3: 265, 282, 292-293. 11 Lahko pa imajo tudi zgoraj prikazano iz adjektiva narejeno obliko na -i. 12 Mali, validi, valdi, beni/boni, saepi, mani, paene, propri, pridii, perendii, postridii, hodii, tantoperi itd. 13 Citu, continuu, flasu,Jortuitu, improvisu, quandu, perpetuu, seru, liu (=tja), quiu (=tja), aliu (=drugam) itd. 56 Keria V - 1 ° 2003 da začetni a ostane, če je poudarjen. (Tako na primer tudi pri obliki alii, ki je tvorjena prek latinskega pridevnika alius in ne prek adverba aliter, da ne bi prišlo do mešanja z evlalijsko besedo alite iz latinske ales.) 4 Evlalija ima za razliko od latinščine tudi določni 14 člen io, ia, ie ( i-je iz latinskega is, id) i.n nedoločni člen uo, ua, ue, ki nimata poudarka. 15 5 Zanimivo je, da se Škrabčev sistem pretvorbe latinskih števnikov16 v evlalijske naslanja prav na latinske prislovne števnike. 5.1 Iz njih tvorimo najprej evlalijske prislovne števnike (adverbia numeralia), ki jih dobimo tako, da latinskim prislovnim števnikom od pet naprej odvzamemo končni samoglasnik (lat. quinquies, sexies > evl. quinqu- ie, sexie). 17 »Popravimo« samo prve štiri latinske števnike, tako dajih po Škrabče­ vem navodilu tvorimo iz glavnih števnikov, v resnici pa si moramo vsaj iz- peljavo 3 in 4 kar zapomniti: 18 evlalija latinski glavni števniki unie (lahko tudi seme) unus duo latinski prislovni števniki semel bis duie terie quadrie tres ter quattuor quater 5.2 Glavne števnike (cardinalia) tvorimo tako, da iz latinščine tvor- jenim evlalijskim prislovnim števnikom odvzamemo končni -e ( uni, dui, teri, quadri, quinqui itd.). Enako tudi: tati, quoti. Uni rabimo le pri štetju, v izpeljavah in sestavah, drugače pa adjektivno rabimo: nio, -a, -e, tudi plur.: nioi, -ai, -ei. Zanimivo pa je Škrabčevo pravilo, da se v evlalijo uvedejo tudi nekate- ra višja števila, za katera večina jezikov nima posameznih besed. 19 Števila sestavljamo po vrsti, kot se zapisujejo ( 11: deciuni viroi, 12: deci- 14 O določnem in nedoločnem členu piše Škrabec na stranehJD 3: 265, 316. 15 Če spredaj stoji -i, se oba ija zl\jeta v en sam dolgi -i. Prim. Škrabec JD 3, 265: „y izreki se samoglasnika člena se spred stoječima i in u zlijeta v dolgi i in u, z neenaki- mi samoglasniki pa v dvoglasnike, prim. 'Vi ie nomine di io Patre, e io Filio, e io Spirituo Sancto.'« 16 Števnike obravnava Škrabec vJD 3: 288, 289, 290. 17 Enako tudi lat. toties, quolies? itd. > evl. lotie, quotie? itd. 18 Poleg tega si moramo zapomniti tudi, da so sestavljeni prislovni števniki enaki glav- nim, le zadnja števka je prislovni števnik na -ie: 365 krat= tericenti sexideci quinquie. 19 Millioni, duillioni ali billioni, terillioni ali lrillioni, quadrillioni, quinquillioni, sexillioni, septillioni, octillioni, novillioni, decillioni, centillioni, millillioni skrajšano: lillion, millio- nillioni skrajšano: nillioni. Kozma Ahačič: Škrabčev umetni jezik evlalija in njegovo razmerje do latinščine 57 dui feminai, 13: deciteri infantei, 24: duideciquadri annoi, 32678: terideciduimil- li sexicenti septideciocti coronai). 5.3 Tudi vrstilne števnike ( ordinalia) pravzaprav tvorimo prek ev- lalijskih prislovnih števnikov: namesto končaja -ie rabimo končaj -imo ( uni- mo (1), duimo (2), terimo (3), quadrimo (4), quinquimo (5), seximo (6), septi- mo (7), octimo (8), novima (9), centimo (100), miliimo (1000000) itd.).20 K tem lahko tvorimo prislove, tako dajih namesto na -o končamo na - u (unimu= prvič). 5.4 Na enak način kot vrstilni so s končajem -noi, -nai, -nei nareje- ni tudi delilni števniki2 1 ( distributiva) (npr. uninoi, duinoi, terinoi) ter s kon- čajem -plicio množilni števniki (multiplicativa) (npr. uniplicio). 5.5 Pri ulomkih so imenovalci samostalniki, kijih dobimo iz glav- nih števnikov, tako da jim dodamo končnico -me ( teri-me, quadri-me), števci pa so glavni števniki. 5.6 Nekaj oblik števnikov lahko tudi posamostalimo (centa= sto, mille = tisoč, millione = milijon, ie millia = milja, ue milliario = miljnik). 6 Od vseh besednih vrst se je Škrabec najbolj posvetil prav zaimku. 22 6.1 Oblike osebnih zaimkov so gotovo najbolj zapleten in prav zato tudi najšibkejši del evlalije. Škrabec je tu v dobršni meri odstopil od latinščine in verjetno zavoljo blagoglasja in pretirane želje po razločeval­ nosti zašel na svoja pota. Oblike osebnih kakor tudi vseh drugih zaimkov se ločijo po spolu ne le v 3. osebi, ampak tudi v l. in 2. osebi in v refleksivu. Oblike osebnih zaimkov ednina dvojina množina 1. os. mo, ma, me (jaz moški, jaz ženska, jaz dete) nou, nau, neu no, nai, neu 2. os. to, ta, te (ti moški, ti ženska, ti dete) vou, vau, veu voi, vai, 23 vei 3. os. l~ l~ k(on,ona,ono) lou, lau, leu loi, lai, lei Povratno osebni zaimek ima oblike so, sa, se. 20 Enako: quotimo - totimo. 21 To so adjektivi, ki bi se v srednjem spolu lahko rabili tudi kot samostalniki v pome- nu italijanskih števnikov na -ina, naših na -je in -ro z genetivom: nie duine di hominei (dvoje ljudi). 22 Obravnava ga v JD 3: 265-266, 290, 316-318, 618, 620. 23 Množina 2. osebe se prestavi v ednino v nagovoru za naš vi: voo, svojilne oblike: voja, -a, -e. 58 Keria V - 1 e 2003 Dane oblike se sklanjajo in preoblikujejo glede na hoteni naglas. Tako ločimo naglasne in breznaglasne (naslonske) oblike, v okviru naglasnih oblik pa še tri podvrste glede na poudarek. Tak sistem je seveda zelo zaple- ten, poleg tega pa je pri Škrabcu dokaj nejasno opisan, tako da se ne sme- mo čuditi, da so »nasprotniki« evlalije opozarjali prav na pomanjkljivosti pri zaimenski sklanjatvi in da se je k njej večkrat vračal tudi sam Škrabec. 6.1.l Naglasno zaimensko sklanjatev lahko po številnih Škrabčevih izboljšavah rekonstruiramo takole: im. rod. daj. tož. posebni poudarek m6, ma, me di m6, ma, me am6, ma, me mo,ma, me brez posebnega poudarka moji, maji, meji26 m6ju, maju, meju še posebno krepak poudarek m66,25 maa, mee di m6, mii, me am6, mii, me moo, maa, mee še posebno krepak poudarek (kasnejši predlog) 24 miij6, miija, miije miijo, miija, miije Po tej shemi se ravnajo oblike za vse osebe in števila domala vseh zaimkov. 6.1.2 Breznaglasna zaimenska sklanjatev ima samo dajalnik in tožil- nik. Dajalnik je po Škrabčevih besedah (JS 3: 316) posnet po prvem zlogu latinskih oblik mihi, tibi, sibi, rabimo pa ga zaradi blagoglasja. Med prva dva glasova zaimkov se v dajalniku vrine še glas -i-,27 tako da dobimo oblike kot mio, tio, sio itd. Po analogiji naredimo tudi častne oblike nio, vio, via itd. Tožilnik je enak tožilniku naglasne zaimenske sklanjatve brez poseb- nega poudarka, le da ni naglašen. 6.2 Svojilni zaimki se tvorijo s končnicami jo, ja, je na osnovo osebnega zaimka (npr. mojo, moja, moje= moj, moja, moje) in se rabijo kot pridevniki. 6.3 Vprašalni zaimek quo, que (kdo, kaj) ima tudi ojačano obliko: quoro, quere (kdo, kaj). Ostale oblike so deloma analogične oblikam oseb- nih zaimkov: rodilnik quoji, queji, dajalnik quoju, queju, naslonska (brezna- glasna raba): quio, quie, si quio ( = če komu). 28 Prav tako iz vprašalnega 24 PrimJD 3: 620. 2'' Moo ima tudi množino mooi, vendar le v pomenu filozofskega jezika, ki lahko govori o raznih »jaz«. 26 Samoglasnik pred končnicama za rodilnik in dajalnik (-ji in -ju) je kratek, razen in pausa dolg. 27 Pri teh zaimkih pozneje Škrabec svetuje vmes vrinjeni-}- (JD 3: 618): lija, -a, -e, lujo, cujo. 28 Pozneje Škrabec doda, da bi se namesto quioro in quiere lahko reklo po analogiji osebnih zaimkov: quoo (kdo), quee (kaj). Kozma Ahačič: Škrabčev umetni jezik evlalija in njegovo razmerje do latinščine 59 zaimka tvorimo tudi svojilni zaimek, ki spet loči dve obliki: quojo, -a, -e, que:;o, -a, -e. 6.4 Druge zaimke29 (Škrabec se posveti predvsem kazalnim) tvori- mo iz latinskega rodilnika na -ius. Praviloma izpuščamo začetni samogla- snik. Iz latinske oblike illius, ki je rodilnik zaimka ille, dobimo v evlaliji osnovo li-, ki ji dodamo zaimenske končnice (lio, lia, lie). Enako tvorimo: evlalija latinski genetiv lio illius hio ( ! ) huius stio istius psi o ipsius quio cuius (kateri) nzo unius solio solius ullid3° ullius utrio utrius Vendar ostane: alio, altero. Pred zaimenskimi dostavki 31 imajo zaimki navadno obliko: quiorocun- que (kdorkoli). Podvojeni oziralni zaimki se uravnavajo, kakor je lepše in jasnejše (npr. quamiqua ali quanqua iz latinskega quamquam). 7 Evlalijski glagolski sistem32 je nadvse pregleden in enostaven. 7.1 Osebne glagolske oblike razlikujejo osebo (prva, druga, tret- ja), število (ednina, dvojina, množina), čas (sedanjik, preteklik, prihod- njik), naklon (povedni, izražanje nastopa ali namenjen osti, vezni naklon, velelnik, pogojni naklon, želelni naklon), način (tvorni, trpni) in vid (do- vršni in nedovršni= izražanje trajnosti ali ponavljanja, izražanje dovršeno- sti). Tako kot se deklinacija samostalnikov in pridevnikov opira na izho- diščni latinski ločilnik ednine, se konjugacija evlalijskih glagolov opira na latinski ločilnik ednine deležnika sedanjika (torej po posameznih latin- skih konjugacijah: amo 1 > amante, doceo 2 > docente, disco 3 > discente, audio 4 > audiente). Novo osnovo dobimo tako, da navedenim oblikam odvzame- 29 Razen zgoraj navedenih soodnosnih, kijih tvorimo po analogiji s števniki. 30 Začetni u ostane, da ne sovpade z lio. 31 Evlalijski zaimenski dostavki so naslednji: -cunque (lat. -cunque), -na (lat. -nam), -da (lat. -dam), -de (lat. -dem), -qua (lat. -quam), -que (lat. -que), -j;ia (lat. -piam), -Zibe (lat. - libet), -vi (lat. -vis). 32 Opisan v JD 266, 293-294. 60 Keria V - 1 • 2003 mo -te (in dobimo: aman-, docen-, discen-, audien-). Iz te osnove tvorimo vse ostale glagolske oblike. 7.1.l V sedanjiku dodamo osnovi t. i. osnovne končnice brez vezne- ga vokala: Osnovne ednina dvojina množina končnice: 1. os. I. -o = oblika za ednino + -u = oblika za ednino + -i 2. os. 2. -a 3. os. 3. -e 7.1.2 Preteklik tvorimo tako, da pred n v »osnovi« vrinemo -i-: 33 amai- no. 7.1.3 Prihodnjik tvorimo tako, da pred n v »osnovi« vrinemo -u-: amauno. 7.1.4 Ostale oblike tvorimo takole: kaj kako primer v latinščini izražanje trajnosti ali -a- pred-n- arnaano (navajen prezent = arno ponavljanja sem/imam navado ljubi- ti) arnaiano imperfekt = arnabarn izražanje dovršenosti -e- pred -n- arnaeno (logični) perfekt = arna- vz amaieno futur II.= arnavero izražanje nastopa ali -o- pred-n- arnaono aktivna opisna sprega= namenjenosti arnaturus sum vezni naklon -i- za-n- arnanio konjunktiv prezenta = arnem velelnik -u-za-n- arnanua imperativ = arna amanuoi konjunktiv prezenta = arnemus pogojni naklon -r- za konjunktiv- amaniro konjunktiv imperfekta = nim-i- amarem želelni naklon -r- za imperativ- arnanuro optativni konjunktiv nim -u- trpnik -1- namesto tvor- arnalo, arnala, arnale = arnor, arnaris itd. nega-n- Kljub le trem osnovnim časom (sedanjik, preteklik, prihodnjik) zaja- me evlalija s kombiniranjem posameznih elementov domala vse možnosti, kijih nudi latinščina. Možnost izražanja trajnosti ali ponavljanja oziroma izražanja dovršenosti omogoča evlaliji podobno razlikovanje, kakor ga ima latinščina med imperfektom kot nedovršnim preteklikom in perfektom kot dovršnim, tudi v obeh preostalih časih (v prihodnjiku to razlikovanje v latinščini deloma poteka na ravni futur I : futur II). Možnost izražanja 33 Vrivek -i- tvori samostojen zlog in ne diftonga. Kozma Ahačič: Škrabčev umetni jezik evlalija in njegovo razmerje do latinščine 61 nastopa ali namenjenosti nadomešča latinsko aktivno opisno sprega. Veli- ko manjšo vlogo kot v latinščini ima vezni naklon, saj ga nadomeščata in dopolnjujeta še pogojni in želelni naklon. Pri evlalijskem glagolskem siste- mu se nam evlalija najlepše pokaže kot aglutinacijski jezik, saj omogoča kopičenje poljubnega števila končnic, od katerih doda vsaka besedi nov slovnični pomen. 7.1.5 Nepravilnih glagolov ni, saj se latinski nepravilni glagoli pre- tvarjajo v evlalijo takole: EVULIJA 1eno eno34 noleno nabeni quieno, nequieno fieno coepieno memineno noeno odi eno inquieno ajeno35 fani LATINŠČINA eo sum nolo non habeo queo,nequeo fio coepi memini novi odi inquam aio faro quaereno, quaerenoi cedanua, cedanuai (obliki za velelnik) quaeso, quaesumus cedo, cette 7.1.6 Latinski deponentniki imajo v evlaliji navadno tvorno obliko. Refleksivnim glagolom pa damo -s- namesto tvorniškega -n- ali trpniškega - l- ( laetasi =veseliti se, miseresi = usmiliti se). 7.1.7 Zanikanje se pred glagolom ponovi, torej podobno kot v slo- venščini in ne tako kot v latinščini, kjer je dovolj ena nikalnica (nemi ne sciene; nihi ne scieno). 7 .2 Podobno kot osebne tvorimo tudi neosebne glagolske oblike. nedoločnik osnovi dodamo -i namenilnik osnovi dodamo -u tvorni deležnik sedanjika osnovi dodamo -to tvorni deležnik preteklika osnovi z -e- pred -n- aman-z aman-u aman-to amaen-to 014 Sestavljenke razen ab-seni, con-seni, prae-seni, pro-seni imajo po siceršnjih pravilih ob- like na -eni. 35 Vprašalna oblika ajena? (=lat. aisne = ain?). 62 za pretekli čas dodamo -to trpni deležnik sedanjika trpni osnovi (-1- namesto -n-) dodamo -to Keria V - 1 • 2003 amal-to Se pa evlalija izogne gerundiju, ki ga nadomešča z nedoločnikom ali prislovnim deležnikom (npr. lat. ars amandi > evl. ie arte di amani; lat. aman- do servavit animam > evl. amantu servaine ie anima). 8 O izreki, glasovih in zapisu36 evlalije v primerjavi s Škrabčevim poz- navanjem latinskega glasoslO\ja in izreke sem pisal že v zgoraj navedenem članku, zato tu lahko s Škrabčevimi besedami zgolj povzamem (JD 3: 276): »Glasovi so klasično-latinski.« Posamezne grafeme torej beremo enako kot v klasični latinski izgovarjavi (npr. s [s]) .37 Za razliko od klasične latinske pa evlalijska pisava razlikuje med v in u ter j in i. 9 Evlalija ločuje med dolgimi in kratkimi ter naglašenimi in nenagla- šenimi zlogi po zgledu klasične latinščine v današnji rabi. Škrabec za lažje branje in razumevanje evlalijskih besedil predlaga naslednja znamenja,38 ki združujejo podatek o dolžini in naglasu posameznih zlogov: dolgi, a nepoudarjeni zlog označimo z akutom, poudarek na kratkih zlogih z gra- visom, poudarek na dolgih zlogih pa s cirkumfleksom (npr. cfnematograp- ho, lipsanotheka) .39 10 Kar se tiče naglaševanja,40 je Škrabec v evlaliji obdržal pravilo pe- nultime, kakor je veljalo v klasični latinščini. (Poudarek je na predzad- njem zlogu, če je ta dolg ali če je beseda dvozložna; če je predzadnji zlog kratek (natura ali positione) in je beseda večzložna, je poudarjen pred- predzadnji zlog.) Poleg tega so določni in nedoločni člen, predlogi in ne- kateri vezniki proklitike ne glede na dolžino. Kakor smo omenili že zgoraj, 36 Škrabec obravnava izreko, glasove in zapis evlalije v JD 3: 264, 276-78, 312-314, 618. 37 Škrabčevo poznavanje klasične latinske izgovorjave je povsem identično današnje- mu. Dobro poznavanje razvoja grške izgovorjave pa nam pokažejo tudi nekatere njegove opombe k izgovoru in pisavi grških besed v evlaliji. GI. moj članek Škrabčev odnos do latinščine (Škrabčeva misel 4), v tisku. 38 JD 3: 278. 39 V članku teh znamenj ne rabimo. 40 O naglaševanju piše Škrabec v JD 3: 278, 313-314. Kozma Ahačič: Škrabčev umetni jezik evlalija in njegovo razmerje do latinščine 63 so osebni zaimki v dajalniku (z i) in tožilniku enklitike, če nimajo poseb- nega poudarka. Škrabcu so očitali, daje latinski način naglaševanja preveč zapleten za umetni jezik, kotje evlalija. V odgovoru na ta očitek OD 3: 312-314) je Škrabec nekatere probleme resda dorekel, a naglasni sistem še dodatno zapletel. Uvedel je namreč pravilo, da se naglas v sklanjatvah in spregatvah ne premika: imena imajo naglas latinskega ločilnika ednine, glagoli pa naglas ločilnika ednine deležnika sedanjika. A potrebna so bila dodatna pravila: v veznem naklonu, želelnem naklonu in velelniku, ki niso v seda- rtjiku, ostane končni samoglasnik debla dolg, naglas pa stopi na naslednji zlog: amainio. Tu gre Škrabcu spet za blagoglasje: »Sliši se tako, kaker bi bil na končnem samoglasniku debla naš (ali hervaški) potegnjeni naglas.« OD 3: 313). Poleg tega bi se moral naglas premikati tudi v nekaterih z »enklitičnimi partikularni« sestavljenih zaimkih. Tu Škrabec predlaga sta- ro latinsko pravilo, da se naj zlog pred enklitiko poudari, naj bo dolg ali kratek OD 3: 314). Pri grških besedah v evlaliji pa Škrabec vztraja na nagla- su, kakor je prevladal v latinščini (pa če je bil to grški ali latinski). 11 Osnovno vodilo pri pretvorbi latinskih besed v evlalijske41 je na- slednje: vse besede se končujejo na samoglasnik. To pravilo naj bi po Škrabče­ vem mnenju odpravilo predvsem nekatere pomanjkljivosti latinščine na ravni blagoglasja.42 Po drugi strani pa bi se v jeziku zaradi tega pravila lah- ko namnožili hiati. Zato Škrabec postavi še tri dodatna pravila: a) nekate- rim pogosto potrebnim besedam opuščamo začetni (latinski) samoglasnik; b) začetni i člena se zliva s spredaj stoječim i v dolgi i; c) to velja tudi za vsak drug začetni nenaglašeni i (npr. io patre ieine domu; domu ieine io pa- tre?). 11. l Osnovno pravilo, da se vse besede v evlaliji končujejo na sa- moglasnik, pri besedah, ki so pregibne in imajo v evlaliji tako ali tako temu ustrezne končnice, ne povzroči nikakršnih problemov. Pač pa zadene veči­ no nepregibnih besed, ki se končujejo v latinščini na soglasnik, saj jim ta soglasnik odpade.43 Izjema sta le et in ut, ki se ohranita, kadar blagoglasje to zahteva. Takoj je potrebno dodatno pravilo: če zaradi razumljivosti ali 41 O problemih in pravilih, povezanih s pretvorbo latinskih besed v evlalijske, piše Škrabec na stranehJD 3: 278, 280-282, 290, 293. 42 »Splošno pravilo evlalijanske fonetike je to, da se zvrš~jejo vse besede na samogla- snik, s čemer so razne terdobe stare latinščine popolnoma odpravljene.« OD 3: 278). 43 Tako dobimo npr. stati, domu, au, aute, cla, era, deince, demu, done, dudu, magi, nupe, o, oli, paru, pene, penitu, plu, procu, secu, seme, sempe, simu, tu, du, hi, hu, pe, po, se, tame, tande, tenu, ve, velu, volu itd. Iz primerov je razvidno, da lahko odpadeta tudi po dva soglasnika. 64 Keria V - 1 ° 2003 blagoglasja ali podobnosti s kako drugo besedo soglasnik ne sme odpasti, se mu mora dostaviti samoglasnik (praviloma i, na vprašanje kam?pa u) .44 Poleg tega se nekaterim tovrstnim besedam lahko opusti tudi začetni sa- moglasnik v skladu z zgoraj navedenim pravilom, da nekaterim pogosto potrebnim besedam opuščamo začetni (latinski) samoglasnik. 45 Razločevanje tipa exi: exu itd. je omejeno samo na prislove. Predlogi pa imajo isto obliko za obe vprašanji (kje? in kam?) .46 Razlika je le, da pri vprašanju kje? rabimo imenovalnik, pri vprašanju kam? pa tožilnik. Predlog ni rabimo samo v pomenu našega na ali nemškega auf Zato za naš v in nemški in vzamemo obliko z opuščenim n: torej i. Zaradi laije prepoznavnosti mu dodamo v (po slovenskem v) in dobimo vi. Po Škrab- čevih besedah (JD 3: 281) je to »V evlaliji blizu edina nekako samovoljna določba, neodvisna od splošnih zahtev celega sestava.« 11.2 Latinske »sestave« preoblikujemo v evlalijske tako, da konč- nemu soglasniku prvega dela pristavimo samoglasnik ( i), drugi del pa iz- gubi končni soglasnik (JS 3: 282) .47 V »pravih starih kompozicijah« pa la- tinske asimilacije ostanejo tudi v evlaliji. Dodatno asimiliramo le lat. -ksk > evl. -sk- (lat. excellere> evl. escelleni), vse ostalo pa ostane (npr. lat. assentire > evl. assentieni). 11.3 Nekatere tvorjene prislove sprejmemo razen končnice take, kakor so v latinščini (npr. adhu, hodii in ne hidii), kjer pa so posamezni sestavni deli bolj samostojni, se spremenijo in uredijo po evlalijsko (iz la- tinskega quamobrem dobimo evlalijski oqueree, iz quemadmodum pa queamo- du). 11.4 Zaradi razločevanja uvede Škrabec v evlalijo še pojav, ki ga imenuje raztegovanje: zavoljo razlikovanja lahko v evlaliji raztegujemo ne- katere lat. oblike po analogiji z okrepljenimi oblikami zaimka (npr. moo) .. Tako ločujemo npr. latinski in hkrati evlalijski si od »raztegnjenega« evla- lijskega sii (iz latinskega sic, ki bi po vseh pravilih prav tako dal obliko si). Podobna razlikovanja so quii: qui, hii: hi, lii: li, stii: sti. Prav tako samostal- niki: ree: re, spee: spe itd. 11.5 Tudi znotraj samostalnikov in pridevnikov si Škrabec prizadeva za razlikovanja besed, ki bi bile po pretvorbi enake. Razlikuje predvsem be- 44 Tako npr. autemi, clami, crasi, doneci, deincejJsi, hici, hucu, lici, lucu, aci, ani, ati, curi, hinci, linci, stinci, nunci, tunci, moxi, nami, numi, peri (adv.!), posti (zadaj), postu (nazaj), quini, quami, lami, quoti, loti, transi(= na drugi strani, onstran), transu(= preko [če­ sa]), cisi (na tej strani), cisu (na to stran), exi (=lat. Jari), exu (=lat. Jara), ini (=lat. intra), inu (=lat. intro), ruru (=lat. rus, ruri). 15 Tako npr. li iz lat. llic, sti iz istic, lu iz illuc, stu iz istuc, pu iz apud itd. 46 Ci (lat. cis), tra (trans), po (lat. post), pe (lat. per), xi (lat. ex), ni (lat. in). 47 Npr. atique (lat. atque), aliqui (lat. atqui), jamija (lat. iamiam), exilegio (lat. exlex). Vendar pa Škrabec doda, da raje rabimo attame kot atitame za latinski attamen, za latinski verumtamen pa rabimo verumi lame ali vere lameni. Kozma Ahačič: Škrabčev umetni jezik evlalija in njegovo razmerje do latinščine 65 sede, ki so že v latinščini zamenljive v imenovalniku, ne pa tudi v odvisnih sklonih, in pa besede, ki bi sovpadle zaradi pretvorbenih pravil v evlaliji. fide vera (lat. fides, ei) fidie struna (lat. fides, ium) ;ure pravica (ius) jurie juha (ius) latere stran (latus, lateris) laterie opeka (later, lateris) vere resnično (vere) verze pomlad (ver, veris) mundo svet (mundus) munduo48 priprava za lepotičenje (mundus) 12 Besedotvorja znotraj evlalije skorajda ni, saj je v celoti povzeto iz latinščine. Edina večja Škrabčeva novost v besedotvorju evlalije glede na latinščino je tvorjenje svojilnih pridevnikov iz samostalnikov49 po vzoru svojilnih zaimkov (Deojo Jilio, matreja sorore itd.). 13 Kako lahka oziroma kako težkaje torej evlalija za tedanjega pov- prečnega izobraženca z osnovnim znanjem latinske slovnice in latinskega besedišča? Kakšna raven znanja latinščine je potrebna za rabo evlalije? Več kot očitno je, daje imel Škrabec pred sabo »množico učenih mož najrazličnejših narodov« (JD 3: 264), ki so tako ali tako znali latinsko. Za- vedal seje, daje bila »nekedaj inje prav za prav še zdaj mejnarodnijezik više izobraženih evropske kuljture« (JD 3: 264). Toda Škrabec, profesor latinščine,je še kako dobro poznal tudi slabe strani latinščine: »Ali kedo ne ve, kako težko sije pomagati ž njo v vsakdanjih potrebah naših časov! Ne le da nima besed za mnoge zdaj čisto navadne pojme, tudi stare latin- ske konstrukcije so nam tuje, okorne in neokretne. In kako občutljivaje klasična latinščina! Kako se človek mora bati stroge gramatike njene!« (JD 3: 264). Temeljni namen Škrabčeve evlalije je torej dati tistim, ki znajo latinščino, pa se bojijo njene gramatike,jezik, ki se bo naslanjal na latinšči­ no, a bo mnogo lažji za rabo. Brez znanja latinščine se evlalije enostavno ni moč naučiti. Osnovni nabor znanj, kijih potrebuje bodoči govorec evlalije,je tale: poznati mora ločilnik ednine latinskih samostalnikov in pridevnikov (tudi izjeme v tretji deklinaciji); izjeme v stopnjevanju pridevnika (za pretvorbo v posamostaljenih pomenih); prislove, ki niso (pravilno) izpeljani iz pri- devnikov, ter vsaj tiste prislove, izpeljane iz pridevnikov, ki se končajo na - iter, vse prislovne števnike ter glavne števnike od 1-5; oblike za rodilnik 48 Tako še: malo: maluo, piro: piruo, pomo: pomuo, pruno: prunuo, ceraso: cerasuo, citro: citruo, lat. malus (mast) > evl. [historično] madus. Besede se seveda lahko razlikujejo tudi po kolikosti samoglasnikov. 49 JD 3: 318, 618. 66 Keria V - 1 ° 2003 ednine latinskih zaimkov (razen osebnih, vprašalnih in svojilnih); latinski ločilnik ednine deležnika sedanjika vseh štirih konjugacij; prepoznati mora latinske deponentnike. Poleg tega mora poznati osnovne poteze latinske- ga besedotvorja; osnovne jezikovne zakonitosti in pojave; osnove in poseb- nosti posameznih besednih vrst; še posebej pa mora imeti občutek za sklad- njo latinščine in vsaj kakega drugega evropskega jezika. S skladnjo evlalije se Škrabec namreč ne ukvarja, pač pa jo, kot vidimo iz Škrabčevih evlalij- skih besedil, nasloni na latinsko z nekaterimi poenostavitvami pri glagol- skih oblikah v odvisnih stavkih ter konstrukcijah, ki so tipično latinske. Govorec evlalije mora poznati tudi klasično latinsko izgovarjavo;50 ločevati mora dolge in kratke samoglasnike v latinskih besedah ter poznati pravilo o penultimi. Čim več latinskega besedišča pozna, tem bolj suveren bo v izražanju v evlaliji. 14 Škrabec je bil na svojo evlalijo zelo ponosen. V zadnjem prispevku, ki ga je leta 1915 napisal za platnice Cvetja z vertov sv. Frančiška, se še enkrat vrne k svojima stvaritvama: brzopisu in evlaliji. Verjetno ni bil po naključju zadnji stavek, ki ga je Škrabec zapisal na platnice, avemarija v evlaliji (JD 3: 618) ! In resnično lahko do neke mere pritrdimo naslednji Škrabčevi misli: »Ke bi se dala stara latinščina primerjati pač lepi, pa počasni in nevkretni (oprostite!) - gosenici, bi se smelo reči, daje evlalija metulj, ki seje izvil iz njene pupe« (JD 3: 322). Ta metulj pa verjetno ni vzletel zaradi nekaterih svojih slabosti, ki se kažejo predvsem v prezapletenem sistemu zaimenske sklanjatve, preveliki želji po razločevanju, katere posledica so mnoge izje- me, ki se jih moramo naučiti na pamet, predvsem pa verjetno zaradi pre- majhne odmevnosti malega frančiškanskega časopisa med tedanjimi slo- venskimi in evropskimi izobraženci. BIBLIOGRAFIJA JUG, J. ( 1999): Škrabčeva kritika mednarodnega jezika esperanta. Škrabčeva mi- sel III. Nova Gorica (Frančiškanski samostan Kostanjevica). JD 3 = ŠKRABEC, S.: Jezikoslovna dela 3. Nova Gorica, 1994-1998. KOPRIVA, S.: Latinska slovnica. Maribor 1989. STORIG, H. J. ( 1991): Abenteuer Sprache: Ein Streifzug durch die Sprachen der Erde. Berlin: Langenscheidt. 50 O pomembnosti Škrabčevega prizadevanja za klasično izgovarjavo latinščine pišem v zgoraj omenjenem članku. Kozma Ahačič: Škrabčev umetni jezik evlalija in njegovo razmerje do latinščine 67 The Artifidal Language »Evlalia« by Škrabec and Its Relation to Latin Summary Škrabec designed Eulalia as a secondary, or a posteriori, artificial lan- guage. He based its pronunciation and transcription on the classical Latin pronunciation. Its lexis was derived by a system of transforming Latin and Latinised words into Eulalia. The system was intended to be simple, but Škrabec added a number of exceptions to avoid possible confusion of ho- monyms. Word stress is determined by the Latin rule about the pen ultima- te syllable. There is a distinction between long and short vowels, as well as stressed and unstressed ones. Morphology, modelled primarily on Latin, is fairly simple but highly distinctive (for example, there are specific per- sonal pronouns for all three genders). Nouns and adjectives have two ca- ses and the singular, dual and plural number. The synthetic and analytic comparison of adjectives is simple, while the pronominal declension is rather complex. Fini te verbal forms have the categories of voice (active and passive); tense (the present, past, and future tense, whose forms also permit the expression of duration or repetition and completion); inchoa- tivity and intentionality; and the subjunctive, imperative, conditional and optative mood. Of non-finite forms, Eulalia has the participle (present, past, and future), infinitive and supine. The gerund is replaced by the infinitive or participle. There are no irregular or inconjugable verbs. A sound knowledge ofLatin is required for the lexis ofEulalia in particular. Naslov: Kozma Ahačič ZRC SAZU, Inštitut za slovenshi jezik Frana Ramovša Novi trg4 SI-1000 Ljubljana e-mail: kozma. ahacic@guest. arnes. si