231
Ozir po domovini
Na Snežnik
smo napravili izlet Ivan Tisen, Lojze Steinmetz in jaz v nedeljo 9. dne t. m. Odpeljali smo se tedaj v soboto zvečer ob 9. uri z mešanim vlakom iz Ljubljane in bili smo na Rakeku ravno ob polnoči. S popred naročenim voznikom se od tod ob 2. zjutraj odpeljemo čez Cerknico in Lož in tako bili smo že ob pol 5. uri v Starem trgu pri Kocavzu. Noč je bila izvrstno lepa in svetla. Že ko smo se proti Ložu peljali, nas je 5336 Čevljev visoki Snežnik na-se vabil. Ker pa tudi jutro bilo je prav lepo, bilo je pričakovati prav ugodnega dne, in tako je tudi bilo. Naš prijatelj v Ložu, po-skrbevši nam voznika in druge potrebščine, tudi na vodnika za na hrib ni pozabil, in tako nas samo še zajutrka malo počakavši voznik z vodnikom vred še do Sneperške grajščine potegne.
Ravno ob 6. uri smo začeli peš v hrib koračiti in prišli smo kmalu v veliki gozd. Pot je dolgo časa kolovozna za les, posebno je veliko dogarjev v gozdu, ki doge delajo. Prišli smo v dveh urah in pol na lepi Dol, kar tu zasledimo medvedove in volkove stopinje, ktere so bile tisto noč gotovo malo pred nami storjene; al vodnik nam je rekel, da se nam ni treba nič bati, ker medved, ko se dani, v svoj brlog zleze, in le zopet, ko se dobro zmrači, si gre" živeža iskat. Kmalu potem nam vodnik naš pokaže zapuščeno dogarsko kočo, v kteri sta dva brata delala, kjer pa je starejši brat mlajšega s sekiro po glavi mahnil, do smrti ubil in tam zakopal.
Kmalu potem se pot iz kolovoza na desno v hrib obrne, in tako smo hodili še eno uro do mezališča, kteremu se tudi „pri studencu" pravi; ondi pa ni nobenega izvireka, ampak le v deževnem vremenu se voda v blatno jamo zateka.    Tu je tudi gobarska koča.
Po tri ure in pol prav hitrem hodu trebalo je počitka in povžitka; oba sta se nam jako dobro prilegla, samo vode je manjkalo. Pol ure počivavši, odrinemo spet naprej čez „Gasperjev hrib" memo velike dogar-ske koče.
Tu, po navadi lovci ali drugi turisti prenoči; kajti zmirom se ta izhod na dva dni dela, naprej čez hrib „nova Krašnja" in prišli smo ob 11. uri iz gozda na prvi robček Snežnika, kjer nas je vstrašil veliki br-kasti jastreb.                                               (Kon. prih.)
241
Ozir po domovini.
Na Snežnik.
(Konec.)
Pogled lepi s Snežnika se zdaj zmirom bolje odpira; rodendrona in drugih cvetlic obilo se nahaja, in polagoma se pride na drugi rob. Koj spodej se morje zagleda, in potem le še malo bolj strmo stopaje memo velicih kupov snega smo prišli ravno ob poldne na vrh Snežnika. Res izvrsten razgled! Morje koj spodej (Reka se ne vidi, kajti zakriva jo hrib), Monte maggiore, dalje naprej Hrvaško (Granica),^Dalmatinsko, cel6 turško hribovje se vidi, — Prezid, Cubar so blizo; Kamniško ohribje do Triglava bilo je v visočinski megli; al proti Vipavi so se Nanos in drugi hribje kaj lepo kazali.
Ko smo mi ogledali vse to, prinese vodnik na palici veliko kepo snega, zastavi palico med dve skali in podstavi svoj klobuk. Sneg se je pri 28 stopinjah vročine brzo tajati začel in v klobuk je tekla voda, ktero smo mešali z vinom in radostni pili, počivaj e celi dve uri na vrhu. Z navdušenim klicem: „na zdravje tebi velikanski Snežnik in tvojemu krasnemu razgledu!" odrinili smo, kajti pozneje bilo bi znabiti neprijetno, ako bi se niže doli v velikem gozdu srečali s kakim kos-matinom medvedom ali volkom , ki ne poznata gostoljubja. Nabiraje razne cvetlice (očinega zeljša, Edel-weiss, še ni bilo dobiti) koračimo po isti poti nazaj. Sli pa smo jako hitro, in sicer tako, da nam je vodnik pešal, rekši, da takih, hitronožcev še ni spremljal. Ob pol 8. smo prišli k Sneperški grajščini, kjer smo se prav dobre vode napili.
Medpotoma gori in doli po tem velikem gozdu, ki pelje do Bosne, nismo nič druzega živega našli, kakor kakega majhnega tička, ki je po vrhu hoste prepevajoč skakljal in si samotez kratek čas delal.
Od grajščine smo koj odrinili in prišli v gostilno „pri Kocavzu" v Starem trgu ob 8y4 nazaj. Da smo tako hitro nazaj vreli, bil je vzrok ta, da smo nameravali s poštnim vlakom ob polnoči v Ljubljani biti. Bilo bi to tudi mogoče bilo; al prijateljska družba, ktero smo v gostilni našli, dobro Kozlerjevo pivo, dobro vince in jedilo, in dobra postrežba prijaznega gostilničarja Matevža Tomc-a bili so zadržki, da smo zaostali. Bilo je že čez polnoči; hajd! hitro na voz, al prisedši na Rakek, najdemo že vhod na železnico zaprt. Sila kola lomi! Hitro ga odpremo, šinemo skoz — in v tem trenutku je vlak bil tukaj. Nagloma listke kupimo in ob 5% zjutraj^ bili smo zdravi v Ljubljani.
Častitim gostom, ki smo jih v gostilni našli, za njihovo prijaznost še enkrat srčno zahvalo izrekujemo, vrlemu našemu prijatelju pa za toliko njegovo skrb za nas kličemo: Bog plati! — Kdor pa za nami gre na nepozabljivo nam goro, temu priporočamo gostilnico „pri Kocavzu" v Starem trgu zarad njenega prijaznega gospodarja in dobre postrežbe; boljšega vodnika na hrib, kakor je Miha Žnidaršič iz Kožarš, pa go-
tovo tudi ni. Morebiti da črtice moje privabijo kmalu še druzih romarjev na Snežnik, kterim že zdaj kliče „na zdravje!"                             France Kadivnik.