421
Obrtnija.
Kdo naj ima pravico jemati mero?
11.
Po določilih obrtnega reda spada krojaštvo mej rokodelske obrte. To pomenja toliko, da sme izdelovati obleko le izučen krojač, kateri dokaže zakonite pogoje, da se je izučil in določeni čas delal za pomočnika. Izvzeti so, kakor sploh vselej pri nas veliki kapitalisti, če hočejo napraviti tovarno za obleko, pri čemer se pa zahteva, „da imejitelj podjetja sam ne dela, temveč podjetje le vodi". (Ukaz trgovskega ministerstva z dne 18. julija 1883. št. 22057).
Iz povedanega je razvidno, da je pravico izvrševati krojaštvo, h kateremu spada tudi jemanje mere, v malem obrtu dovoljena le zakonito izučenim krojačem. Po tem, kako naj se tovarniške vršbe loči od drugih, bi tudi tovarnar za obleko ne smel jemati mere, ker bi sicer se moral sam lotiti krojaškega dela, kar mu pa ni dovoljeno.
Pa pustimo šalo. — Ko se je trgovcem z obleko (konfekcijonarjem) dovolilo jemati mero, se ni%o mogli izogniti tem očitno postavnim določilom, in odločilo se je, da ima obleko, za katero je vzel trgovec mero, narediti izučen krojač. To pomenja le toliko, da trgovec ne sme imeti krojaških pomočnikov in učencev. Sicer bi pa moral trgovec sam brez zakonitega prisiljenja dajati delati obleko krojačem. V trgovskih učilnicah se dosedaj krojaštva ne uče trgovci; tudi če bi vzeli mero, ne mogli izvršiti pravega namena jemanja mere, to je narediti obleka.
Določba torej, da le mi krojači imamo pravico na-rejati obleko, je za nas krojače brez praktične vrednosti, ker je to samo po sebi umljiva in naj se ta pravica nam še tako svečano prizna, vendar smo tamkaj, kjer smo brez priznanja.
Ker se brez premembe obrtnega reda trgovcem ne more dovoliti, da bi imeli krojaške pomočnike in učence, jim tako druzega ne preostaja, da dajo narediti obleko, za katero so prevzeli naročbo po meri, pri kakem opravičenem krojači. Iz tega sledi, da nam vsakega tacega varstva ni treba in da je popolnoma odveč, ako se zakonodajalci belijo glave, kako bi rokodelcu pomagali, da bi pa vendar ne odrekli trgovcu pravice jemati mero.
Nam ni niti treba na to opozarjati, da je še zakonita določba o tem, kdo ima pravico delati, popolnoma brezpomembna, ker se ne more nadzorovati, kje in kedaj kak agent ali trgovec da narediti naročeno obleko, ker se to navadno ne godi v kraji, kjer se obleka naroči. Trgovci že s tem delajo reklamo, da se obleka, za katero  so  prevzeli sami naročba po meri,  izdela  v kaki
422
prestolnici. Kdo ondi naredi obleko, tega pač ne bode nikdo nadzoroval. Vemo pa vendar dobro, da izdelujejo tako obleko pomočniki, kateri se je pridobil pridobitkarinski (obrtni) list, vemo pa tudi, da ni bolj pomilovanja vrednih robov, kakor so ti ljudje, ki jih imenujejo tudi kosovne mojstre, ki imajo po pravici in zakonu pravico izdelovati obleko.
In zakaj pa prav za prav gre, da skoro ves javen svet, v kolikor je zastopan v časopisih tako odločno zahteva, da naj imajo trgovci z obleko pravico jemati mero? Če imata krojač in čevljar sama pravico jemati mero za obleko, ki se ima narediti, so li potem prebivalci naše zemlje zares v nevarnosti, da bi morali nagi in bosi okrog hoditi, ali morda to celo izpodkopuje kulturni razvoj V Mari se s tako naredbo zares zopet pogreznemo v najtemnejši srednji vek?
Za sto goldinarjev proti jeinemu lahko stavimo, da se bodo vsi ti pretresujoči momenti navajali, ko bi se pri obravnavi o premeni obrtnega zakona kdo predrznil zahtevati, da naj imajo rokodelci sami pravico jemati mero.
Vprašanje ima mnogo večji pomen, nego se misli. Od del, ki se naročajo, danes veliki konfekcijonarji ne morejo živeti. Ne gre pa zato, da sedaj nam odtrgajo nekatere kose; njih namen je podkopati poslednje to temelje malega ob rta, drugo pride samo od sebe. Če se naročniki navadijo polagoma po potrebi naročati namesto pri rokodelci pri trgovci, kar potrebujejo, in rokodelci bodo polagoma zgubili vse naročnike in svojo samostojnost. Potem pa pride zaželeni čas, da bode trgovec delodajalec in mojster.