ii položata f Spanifl Dokler je divjala v Španiji državljanska vojna, smo videli krog generala Franca zbrane: falangiste (fašiste), monarhiste ter krščanske demokrate. Vse te skupine so se zmagovito bojevale pod skupnim imenom »nacionalisti« proti levičarjem, kateri so združevali pod skupno rdečo zasta- vo: komuniste, socialiste, anarhiste ter liberalce. Po zma.gi nacionalnega tabora nad rdečim so se začele zmagovite nacionalne skupine krhati ter si nasprotovati. General Franco je kot poglavar boljševizma osvobojene Žpanije preveč zaposlen z vladnimi posli in radi tega je začela ti- ščati v ospredje nujnost imenovanja novega ministrskega predsednika in vlade. Pri tem vprašanju so se pojavile velike težkooe. Najmočnejša veja med nacionalisti so falangisti ali fašisti, katere vodi dosedanji notranji minister Suner, ki je zet generala Franca. Proti Suneru so pa vsi generali, kateri so pomagali Francu do končne zmage. Generali zahtevajo spremembo notranje in zunanje politike. V notranji politiki so proti vsakim fašističnim poskusom in za obnovitev monarhije; v zunanji politiki pa proti navezanju Španije na usodo Italije ter Nemčije ter za strogo nepristranost. Nasprotstva v bivšem nacionalnem taboru skušajo izrabiti zase komaj premagani rdečkarji, katerim se pridružujejo ponekod že tudi vojaki, ker so nezadovoljni radi znižanja porcij hrane in mezd. Pojavljajo se že tudi letaki, ki napovedujejo skorajšnji izbruh protirevolucije. V mestu Bilbao so morale fašistične čete razorožiti redno vojsko, med katero se je širil upor. Po španskem uradnem poročilu je »neka banda rdečih« napadla tri kilometre daleč od Talavere poveljnika španske nacionalistične garde in madridskega policijskega inspektorja generala Gaberdona. Napadalci so napadli poveljnika s streli iz zasede, ko se je peljal mimo v avtomobilu. Poveljnik Gaberdon in njegov šofer Dies sta bila pri tem napadu ubita. Da so povojne homatije v Španiji resnega značaja, dokazuje dejstvo, da je španska oblast popolnoma zaprla španskofrancosko mejo za ves promet. Prepovedan je vsak uvoa tujih in izvoz španskih časopisov. Na generalu Francu je sedaj ležeče, 6e bo kos povojnemu položaju z usmerjanjem pametne notranje in zunanje politike, katero bo morala zasledovati nova vlada, ker sicer bodo brezplodni prepiri v taboru nacionalistov pomagali do nevarnega drugega porasta komaj zlomljenim a najbrž še danes na tihem združenim rdečim. Po najnovejših poročilih bo prevzel vodstvo falangistov general Franco in bo poskušal pritegniti k sodelovanju tudi nasprotnike sedanjega režima ter izločiti preveč napete člane dosedanjega vodstva falange.