•f irv Ti v fr-o
KATOLBKIMBI70MI
VXXI	oktober
Ui Mumif muKAs
Pladenj iz javanskega srebra. Velika in redka dragocenost.
Tu zgoraj in spodaj: japonsk okraski.
SLIKE DOBITKOV LOTERIJE ZA "BARAGOVO MISI-J ON IŠČE" V ARGENTINI
iil. de..
Za loterijo vlada med misijonskimi prijatelji veliko zanimanje. ne le zaradi pripravljenosti sodelovati, ampak tudi zaradi res lepih, izrednih dobitkov, ki nam jih misijonarji se več obljubljajo, tako da moremo že zdaj dvign.ti število dobitkov od 50 na iOOI Vse misijonske prijatelje, zlasti bralce "Katoliških misijonov", lepo pVosImo, da sežejo po loterijskih srečkah, ki so na razpolago pri poverjenikih in na upravi "Kat. misijonov".
......... W
Kitajska Marija, odeta v svilena oblačila. - Spodaj japonska svetilka in slika na svili v prelepih barvah (50 x 30 cm )
J?.':».
VESOUNA cerkev
(OB MISIJONSKI NEDELJI 1957)
Misijonska nedelja nam' vsako leto znova kliče v spomin bistveno resnico o Cerkvi: da je katoliška, to se pravi: vesoljca, ves svet in vse narode zajemajoča in obsegajoča.
Res je: danes obsega dejansko komaj polovico vseh kristjanov in približno le eno šestino vsega človeštva; vendar pa je Po svojem bistvu, po svojem smotru, po svoji nalogi vesoljna: Ustanovljena je, deluje, je za vse ljudi, za ljudi vseh narodov, ^odov in kultur. Kristus je umrl za vse človeštvo in vsem ter ^a vselej odprl spet pot k Očetu, ki hoče, “da se vsi ljudje zve-hčajo”. Da se kdo dejansko zveliča, mora stopiti na to pot odrešenja : pridružiti se mora Kristusu, vcepiti se vanj, kakor mlaska v trto, utelesiti se v njegovo skrivnostno telo, ki je Cerkev. Vanjo je položil zaklade svoje odrešilne milosti in v njej in le P° njej pridemo do nje in tako do odrešenja in zveličanja. Na ta način nadaljuje Cerkev odrešilno delo Kristusovo; kakor je °n za vse umrl, tako ona živi za vse. Kakor je Jezus dal vse, Šv°je življenje do zadnje kaplje krvi, tako naj Cerkev stori vse, na bi se vsi ljudje zveličali. Zato ,pa je treba, da se odpre vsem Carodom, da vse privabi, da se po vsem svetu razširi in razprostre. Ni več samo eden “izvoljeni narod”, kakor je bilo to Stari Zavezi, marveč so vsi narodi poklicani, da postanejo ^voljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, privabljeno Ijud-stvo”; vse je Kristus “poklical iz teme v svojo čudovito luč”, da vsi, tudi tisti, ki še niso njegovo ljudstvo, postali “populus b^ei, božje ljudstvo” (1 P 2, 9).
Tako je bistvena naloga Cerkve zajeti vase vse narode in rodove. Dokler se to ne zgodi, Cerkev dejansko ni takšna, kakr-?na naj po svoji naravi in po svojem smislu in namenu bo, in človeštvo ni takšno, kakršno naj bi po božji zamisli in volji bilo:
ni še v celoti “božje ljudstvo”. In prav to neskladje med teni, kar naj Cerkev bo, in tem, kar dejansko šele je, je osnova in razlog za notranjo nujnost njenega misijonskega prizadevanja in dela. Dokler ne bo objela vsega človeštva, toliko časa bo Cerkev “na poti” do same sebe, na misijonski poti. Cerkev ni še to, kar bi morala biti, je še okrnjena, nedorasla; ni še iz gorčičnega zrna zrasla v drevo, ki bi na njem vse ptice neba in od povsod prebivale “na njegovih vejah” (Mt 13, 32); kot živ organizem mora rasti, dorasti v polno zrelost, v polnost celotnega Kristusovega telesa. Misijonski razmah je tako življenje Cerkve samo, njena rast v to, kar po svoji naravi mora postati in biti: zares vesoljna. Misijonstvo torej ni nekakšna zunanja naloga Cerkve, ki bi jo le nekako iz usmiljenja in dobre volje, ah naročila od zunaj, vzela nase, marveč spada k njenemu življenju, k njenemu bistvu.
Če to dobro uvidimo, bomo marsikaj bolje umeli. Umeh bi, zakaj jo misijonsko delo tako,priganja, ji tako leži na srca in vesti. Umeli bi, zakaj pošilja tisoče duhovnikov in redovnikov, ki bi jih danes krvavo potrebovala v že katoliškem svetu, med poganske narode; zakaj tudi za ceno najhujših, celo muče-niških žrtev vztraja med narodi, ki jo preganjajo. Nič je ne pripravi do tega, da bi se končno vel javno odpovedala med njinh oznanjati Kristusa. Ne more tega, ker je edina Kristusova Cerkev in zato nujno Cerkev za vse. Je Cerkev vseh narodov, zat° so vsi narodi v njej enakopravni; prizadeva si zato, da bi vsakemu vzgojila čimprej lastnih duhovnikov in postavila domf' če škofe; v okvirju Kristusovega nauka in svoje božje notranj6 zgradbe se skitša akomodirati njihovi narodni samobitnosti, prepušča, ohranja in goji njihove svojske oblike pobožnosti, U-metnosti, življenja, običajev, itd. Še marsikaj drugega bi bolje umeli.
Posebno pa bi globlje dojeli svojo misijonsko dolžnost. Cerkev je po naravi misijonska. A Cerkev smo mi. Kot udje te Cerkve smo torej tudi mi po bistvu in nalogi misijonski, misijonarji. Če je njeno življenje misijonsko, mora biti tudi naše-Smo udje vesoljne Cerkve, ne le Cerkve v naši fari, v naši škofiji, v našem narodu. Njeno srce je vesoljno, zato tudi naše-Če mora Cerkev zaradi svoje bistvene vesoljnosti toliko žrtvo-
vati za svojo rast v svet, se to pravi, da smo mi vsi, udje Cerkve, to dolžni in zato vsak poedinec po svoji sposobnosti in moči. Čim bolj kdo resnično čuti s Cerkvijo, bolj čuti misijonsko. Misijonsko čutiti pa pomeni biti za misijone zares notranje zavzet, zaskrbljen, zainteresiran. Kdor pa je notranje takšen, bo tudi na zunaj: na ta ali na oni način bo doprinesel k misijonskemu delu: z besedo, molitvijo, neprisiljeno in veselo podporo, tudi če mu pomenja majhno žrtev ali zahteva neko odpoved. Vse to bo imel za nič, v primeri z veselo zavestjo: kot ud katoliške vesoljne Cerkve je moja srčna potreba in zadeva, delati in živeti za njeno notranjo moč in zunanjo rast.
Letošnja misijonska nedelja naj znova oživi in utrdi to
zavest.
Dr. Ignacij Lenček
_[svet KRISTUSU! ' KRISTUSA SVETU!
20. OKTOBRA
MISIJONSKA NEDELJA
VSI VERNIKI ZA VSE NEVERNIKE!
Molitev, žrtev, darovi za misijone!
Obnovitev članstva Družbe za širjenje vere. Pomoč slovenskim misijonarjem.
Širjenje misijonskega tiska, zlasti “Katoliških misijonov”.
Slovenska misijonska zveza
Vsi verniki za vse nevernike
(Družba za Sirjenje vere — DSV)
Misijonska miselnost je del katoliške miselnosti. Misijonsko delovanje je del katoliškega delovanja. Z drugimi besedami: vsak katoličan je dolžan misijonsko delati. Dokler ne deiiuje, ni celoten katol'čan.
Načini misijonskega delovanja so kaj različni.
Že delovanje na misijonskem polju ima dokaj različkov. Prav tako pa ima mnogo raaličkov tudi delovanje v misijonskem zaledju. Tu je možno tol ko raznih načinov delovanja, kolikor je raznih načinov človeškega udejstvovanja sploh. Misijonsko delovanje v zaledju se lahko vrši na versko duhovnem, kulturnem, umetnostnem, znanstvenem, vzgojnem, gospodarskem, da, celo na političnem polju.
Dočim je misijonsko delovanje na samem misijonskem polju za posamezn ka le svet, je ,pa delovanje v zaledju tudi za vsakega posameznika zapoved, dolžnost.
Pač pa daje Cerkev vsakemu katoličanu na prosto, kako deluje v zaledju: v tej ali oni obliki, bolj ali manj.
Eno pa poudarja vedno bolj: Ne sme biti katoličana, ki ne bi vsaj minimalno sodeloval pri misijonstvu.
Ta minimum, sodelovanja pa mora biti dvojen: v duhovnem in gmotnem.
Potem pa: najprej je treba storiti ta minimum, potem šole vse drugo, po' polnejše delovanje, tisti plus, ki je nad minimumom.
Da bi vsi katoličani položili na sveti misijonski oltar vsaj ta najmanjši dat, je Cerkev minimalno misijonsko delovanje katoličanov v misijonskem zaledju š® posebej na široko organizirala, in sicer v treh različnih organizacijah za tri različne stanove:
Minimalno sodelovanje vsega klera je organizirala v Duhovniški misijonski zvezi.
Minimalno sodelovanje vseh vernikov nad 12 let starih je organizirala v Družbi za širjenje vere.
Minimalno sodelovanje vseh otrok pod dvanajstim letom ,pa je organiziral“1 v 'Družbi Svetega Detinstva Jezusovega.
* * *
19. aprila 180B se je papež Pij VIL po kronanju cesarja mudil nekaj časa v francoskem mestu Lionu. Po sveti daritvi je pode’il mestu svoj blagoslov. Prede1’ pa je odpotoval naprej, se je nekaj ča-a zadržal še pri številni družini Antona Jaricota, bogatega trgovca s svilo. Podelil je vsej družini svoj posebni blagosltA’ še posebej pa je položil roke na glavici obeh najmlajših, osemletnega Filipa >” šestletne Pavline.
Oba malčka naj bi postala nekoč velika ljubitelja misijonov.
Mati in vzgojiteljica sta jima radi pripovedovali o velikih delih misijonarje'’« kar je vzbujalo v mladih glavicah velikopotezne načrte o bodočem delu in življ0" nju v misijonih.
Ohranjen nam je sledeči dvogovor med njima:
“Ti, iPavlina, jaz bom misijonar. Na Kitajsko pojdem. Tam bom deloval kakor Kristus, če me umore, toliko bolje! Mama pravi, da je kri mučencev seme novih kristjanov”.
“Jaz bom šla tudi,” hiti zatrjevati sestr:ca. “Skrbela bom za bolnike, cerkvice in oltarje bom krasila s cvetkami, vezla bom oltarne prte...”
“Kaj? Ženska v onih deželah?! Kaj pa naj dela tani? Ne zna latinsko, ne Znu jahati kamele, tigrov in krokodilov...”
“Tebi za hrbet bom sedla!”
“No, lepa reč, dva jezdeca na eni živali! Tako žival ne bi daleč prišla.”
“Nikar! Ti bi na vsak način rad, da ne bi jaz ničesar storila za misijone!”
“Kaj.bi silila čez morje, Pavlina! Ostani raje doma, boš zbirala denar in ga j’*61'! pošiljala. Potem bom lahko odkupil mnogo kitajskih otrok, da ne umrjejo bre2 krsta.”
Tako razgovor.
Ne eden ne drugi od njiju ni šel v misijone. Filip je postal duhovnik v domovini, čeprav je bil vedno ves vnet za misijone. Umrl je mlad, 33 leten, kot nev svoje goreče ljubezni do bolnikov v veliki lionski bolnišnici.
Pavlina se je za nekaj let usužnjila ženski ničemurnosti, bila je namreč iz-®dno bogata na naravni lepoti. Toda osemnajstletna se je svetu (popolnoma od-: 0v°dala. živela je sicer v krogu svoje družine, a žrtvovala se je povsem najlepši ^ najveličastnejši zamisli svojega časa: na pobudo in s pomočjo svojega brata '‘‘Pa je ustanovila Dražbo za širjenje vere. Njeno proglašenje za blaženo je v teku.
, V dneh po francoski revoluciji je usahnil eden glavnih dotedanjih gmotnih l0v misijonskega dela: misijonske podpore evropskih vlad. Zato ;so se misijonarji edno pogosteje in vedno bolj proseče obračali naravnost na vernike za nujno “'notno pomoč.
s P Hp Jaricot je študiral bogoslovje v Parizu v zavodu sv. Sulpicija, ki je ^-'menišče za poganske misijone. To semenišče pa ni imelo ne gojencev ne do-je^ov, tako da je v devetih letih poslalo v misijone samo enega duhovnika. To ČH filip P°tožil Pavlini; obenem ji je pošiljal pisma misijonarjev, da jih je kn . sama in jih dajala brati tudi drugim. Spodbujal jo je, da je zbirala za aJske misijone darove in darovala molitve.
sv , ^a,la osemnajstletna dekle si ni mogla želeti kaj lepšega. Ko je obrnila polnosti hrbet, je iskala, kako bi svojo gorečnost in svoje zmožnosti čim bolje Metila kaki veliki ideji.
‘Pisma njenega brata in kitajskih misijonarjev in razmišljanja pred oltarjem n»-SC Kjube Gospe v župni cerkvi St. Niziera so ji jasno pokazala pot, po kateri hodi.
del	se J® odločila in takoj prešla k dejanjem. Začela je zbirati okrog sebe
"el- V*C 'n služkinje. Dajala jim je citati poročila misijonarjev, ki so vsa izzve-frt0? v tožbo, koliko več bi lahko storli, če bi imeli več sredstev. Vabila jih je k p0v. za misijone in zbirala pri njih majhne darove za misijone, ki jih je potem 1 ’ala Pariški družbi za zunanje misijone.
Sodelavci misijonske agencije “Fides” pri Kongregaciji za širjenje vere v Rimu-Agencija izdaja svoja misijonska poročila v 4 jezikih.
Zneski, ki jih je v prvih treh letih nabrala, niso bili baš veliki, vendar bili toliki, da so podjetno dekle opogumil . Dotedanji način zbiranja iPavl.ne i’1 zadovoljeval, ampak prej vznemirjal. Vse je bilo le preveč odvisno od njene osebn*-' delavnosti in od slučajnih okoliščin zbiranja. Pavlina pa bi rada iznašla naČi11’ ki bi temeljil na trdni, močni, ipa vendar preprosti organizaciji. Belila si je glavo z neprestanim razmišljanjem, prosila Boga »n čakala na “razsvetljenje".
In to je res prišlo.
Ko se je ostala družina Jaricot nekega pozno jesenskega večera 1. tSl!* kratkočasila s kartanjem, je sedela dvajsefetna Pavlina kraj ognjišča, vsa za' topljena v svoje misijonske misli, kako bi našla pot, po kateri bi varno vodil® započeto delo.
Nenadoma je planila pokonci in kriknila: “Že imam, Že imam! Dajte pero!” In pograbila je igralno karto, ter napisala na hrbet nekaj nevezanih besed» da no bi pozabila rešilne misli, ki ji je prišla tako iznenada.
Niti Arhimedovo odkritje, niti odkritje Amerike ne bi moglo Pavline tak<’ razveseliti. To kar je našla, je bilo uresničenje dolgotrajnega sna, jo bilo odkriti1 zaželjenega načina, trdne in solidne organizacije, ki bi zagotovila njenemu del'1 trajno življenje,
Oblika organizacije, ki jo je tako (po dveh letih razmišljanja našla, niti 111 kaj posebnega. Na prvi pogled je zelo preprosta in enostavna, da se je naša P®v' lina kar čudila, kako da ni prišlo to njej ali komu drugemu že prej na mis®1-
Pavlinin načrt je obstajal v tem: zbrala Ibo nekatere izmed svojih najboljših s°trudnic. Vsaki bo naročila, naj poišče deset oseb, ki se bodo zavzele, vsak dan zmoliti kratko molitvico za kitajske misijonarje in vsak teden darovati zanje 5 centimov. Teh deset oseb skupaj bo tvorilo desetnijo in njen voditelj se bo imeno-V^1 desetnik. Deset desetnij se bo združilo v tisočnijo. Pavlina si je torej za-ttüslila Družbo kot veliko armado misijonskih sodelavcev.
Načrt, čeprav preprost, je bil vendar sijajen. Treba ga je bilo le začeti korak Za korakom uresničevati. Tu pa ni manjkalo težav in ovir. Toda Pavlina je s <repko roko in neomajno vero vse težave premagala in Družba se je tiho širila v wiestu Lionu in okolici.
Konec leta 1821. so iprav nameravali ustanoviti drugo tisočnijo, ko je zelo Važen dogodek posegel vmes in dal Družbi nov razmah po novih potih.
• * * *
3.	maja 1822. se je sestalo v Lionu pod predsedstvom enega izmed 'generalnih likarjev nadškofije dvanajst vidnih osebnosti: dva duhovn ka in deset laikov. Nameraval, so .ustanoviti misijonsko organizacijo, ki naj bi pomagala misijonom v Luisjanj v Ameriki, za kar jih je prosil neworleanski škof mons. Dobourg. Med Navzočimi je bilo tudi nekaj 'Pav.ininih sodelavcev. Eden izmed njih je odločno Vstopi proti ostvaritvi nove organizacije, ki bi utegnila škodovati kor.naj raz-^Veli Pavlinin; že znani organizaciji. Drag udeleženec, po imenu Coste, je pou-^rjal, da ni dobro ustanavljati razne dražbe v podporo tem ali onim posameznim füsijonom, češ da to ni v skladu z univerzalni m duhom katoliške Cerkve, in da 1 bilo bolje misliti na eno samo veliko misijonsko družbo, ki bi zbirala darove soh vernikov in bi z njimi podpirala misjone med vsem neverniki, če je Pav-družba pripravna za to, se je treba kar te poslužiti; seveda pa mora po-stati prej v vsakem oziru univerzalna.
Na srečo je Costejeva zamisel prodrla in navzoči so enoglasno sklenili, da se Pcslužijo Pavlin'ne dražbe, ki pa naj se preorganizira v splošno družbo, ki se 0 obračala na misijonsko radodarnost vseh katoličanov in bi pomagala vsem a tol iški m misijonom.
Ta 3. maj 1822. ni, kakor mnogi mislijo, rojstni dan Družbe za širjenje vere, v ,c P», če hočemo, b rma. Kajti dražba je ta dan iprešla iz rok preproste deklice Jzkušene roke vplivnih odličnih mož, ki so se združili v prvi osrednji svet.
^e na tem prvem sestanku so tudi točneje določili, da naj obstoji predpisana sakodnevna molitev v očenašu, zdravamariji z dodatkom: sv. Frančišek Ksa-g !lJ. prosi za nas. Članski prispevki so ostali isti, kot jih je že Pavlina določila: centimov tedensko, oziroma 2,60 fr. letno.
p.. P'j VII. je dal članom družbe svoj blagoslov in številne odpustke. Nasledniki 'Ja Vil. so prav tako vsi kazali Družbi veliko hvaležnost in naklonjenost. Pri-'očali so nje ustanovitev po vsej Franciji, pa tudi po drugih deželah.
^ Tako je v teku enega stoletja od 1822. do 1922. zrasla Dražba iz gorčičnega tal ena’ k' se Je porodilo v glavi mladega dekleta, v mogočno drevo, ki je razte-fr 0 ^oje veje na vse strani. V sto letih je Družba zbrala 498.646,074 zlatih ankov, ki jih je 1 ionski osrednji svet razdelil med vse katoliške misijone.
Do leta 1922. pa je ostala Družba kljub pohvalam papažev, številnim odpustkom in predpravicam, ki so jih bili nje člani deležni, povsem privatna ustanova. Toda svetovna vojna, ki je misijonom toliko škodila, je prinesla tudi v Družbo preobrat, ki pa ni škodil, ampak neizmerno koristil. Potrebe mis jonskega polja so po svetovni vojni postajale vedno bolj kričeče in treba je bilo misliti na velikopotezne mis jonske pomožne akcije v zaledju. Politični položaj pa je odnose med posameznimi deželami zelo spremenil, in nekatere dežele so izjavile, da svojih misijonskih darov ne bodo v bodoče več pošiljale v Lion. Vse to in še drug® je napotilo že Benedikta XV., da je posvetil ,misijonskemu vprašanju mnogo študija, posebno še v pogledu organiziranega misijonskega zaledjia. Ta razmišljanja so rodila važne spoznave in sklepe, ki jih je udpjstvil Benediktov naslednik Pij XI. Ta veliki misijonski papež je z Motu proprio “Romanonum pontificum” z dne 3. maja 1922 Dražbo za širjenje vere prestavil iz Liona v Rim, njena pravil» prilagodil potrebam novega časa in ji postavil na čelo več odličnih cerkvenih dostojanstvenikov različnih narodnosti, ki so tvorili v Rimu vrhovni svet, v neposredni odvisnosti od sv. zbora za širjenje vere. Z eno besedo: Družba je v Rim» postala uradni organ katoliške Cerkve, ki ima nalogo, zbirati po vsem svetu n« le članarino, ampak tudi vse splošne misijonske darove. DŠV naj postane tako obsežna, kakor je obsežna katoliška Cerkev sama; misijonski dolžnosti, ki veže vse vernike, naj ti zadoste prav s tem, da se vsi vpišejo v Družbo (za širjenje vere'
številne izjave papežev in njihovih organov to jasno izražajo. Tako beremo v pismu papeža Pija XI. na londonskega kardinala Boumeja z dne 17. septembra 1922: “DŠV zavzema prvo mesto med misijonskimi družbami in nič ni bolj želeti kot to, da vsi katoličani postanejo njeni člani.”
Včlanjenje v DŠV se smatra kot minimalna misijonska dolžnost. DŠV naj se širi vsepovsod kot glavna misijonska organizacija pred vsemi drugimi misijon' skimi organizacijami, ki imajo le delne cilje. Celo misijonarji in župniki z .nW' sijonskih redov naj si štejejo v dolžnost, da priporočajo na prvem mestu Družb» za širjenje vere in druge papeške oficielne misijonske organizacije. Ni se batb da bi druge misijonske organizacije trpe’e škodo, kajti papeške organizacije zahtevajo prav majhne prispevke, in ko verniki tej dolžnosti zadoste, podpiraj» lahko po možnosti tudi drage misijonske družbe in ustanove.
Člani iso deležni velikih duhovnih dobrot: 76 krat v letu morejo dobiti popoln' odpustek in ob raznih prilikah še druge odpustke.
Popolnih odpustkov so lahko deležni:
1.	Na dan' vstopa v DŠV.
2.	Na sledeče Gospodove praznike: Rojstvo Gospodovo, Obrezovanje Gosp»' dovo, Ime Jezusovo, Razglašenje Gospodovo, Velika noč, Vnebohod, Binkošti, sv' Trojica, sv. Režnje Telo, praznik Srca Jezusovega.
3.	Na sledeče Marijine praznike: Brezmadežno Spočetje, Marij no Rojstv»> Marijino Darovanje, Marijino Oznanjenje, Marijino Obiskovanje, Marijino oČ’ ščevanje in Marijino Vnebovzetje.
4.	Na praznik Najdenja in Povišanja sv. Križa (3.V. ;in 14. IX.).
5.	Na praznik sv. Mihaela 29. IX. in Angelov varuhov 2. X.
6.	Na praznik Rojstva sv. Janeza Krstnika 24. VI.
7.	Na praznik sv. Jožefa 19. III. in Varstva sv. Jožefa (3. sreda po Ve'., noči).
8-	Na godove svetih apostolov in evangelistov.
9-	Na praznik sv. Frančiška Ksaverija 3, XII.
10-	Na praznik sv. Fidelisa Dasigmaringa 24. IV.
11.	Na praznik Vseh svetnikov 1. XI.
12.	Dne 22. j.unija, dan ustanovitve Kongregacije za širjenje vere.
13.	Trikrat vsak mesec, kadarkoli hoče član.
i 4. Na dan spomina vseh umrlih članov DŠV.
15. Ob smrtna uri.
Nepopolnih odpustkov so lahko člani deležni sledečih:
!•	500 dni odpustka, kadar prisostvujejo devetdnevnicam, tridnevnicam ali
v ^dnevnicam, ki se opravljajo ob priliki praznikov: Najdenje sv. Križa, Povi-' sv. Križa, sv. Frančišek Ksaverij. Če so člani zadržani od cerkvene pobož-stl> lahko pobožnosti sami zase opravijo.
. 2.	300 dni odpustka vsakokrat, kadar se člani udeleže kake pobožnosti, ki jo
Pri»-edi DŠV.
. 2. 200 dni odpustka vsakokrat, kadar člani molijo očenaš, zdravamarijo s 'stavkom: sv. Frančišek Ksaverij, prosi za nas; ali kadar opravijo kako drugo Obožnost ali delo ljubezni po namen:h DŠV.
Duhovniki, ki Družbo za širjenje vere pospešujejo, so deležni še posebnih pri-
D^gijey
V D ^?Va 'Plavila DŠV, objavljena ob stoletnici Družbe dne 3. maja 1922, uvajajo rtižbi trojne odbore, ki jo vodijo: Vrhovna svet, narodni svet in Škofijska vsd-
V.rhovni svet ima sedež v Rimu pri Kongregaciji za širjenje vere. Načeljuje
izr Vsa)kokratni tajnik Kongregacije za širjenje vere, ki pa mora biti od papeža jj. 00110 imenovan za predsednika. Predsedniki posameznih narodnih svetov so čla-]e, V rhovnega sveta, ki vodi račune o vseh zbirkah DŠV in razdeljuje enkrat na c v plenarni seji o velikonočnem času podpore vsem misijonom.
Vrhovni svet mora skrbeti, da se ustanove pri vseh narodih Narodni sveti, P s° Podrejeni Vrhovnemu svetu v Rimu. (Predsednike narodnih svetov imenuje ijJ^.^ORacija za širjenje vere v Rimu in sicer na predlog škofov. Narodni sveti dei ^	da ustanove s pomočjo škofov Družbo v posameznih škofijah in
JO igkn Tvn Q no-izr^rlilo »7.«» -v» i zv xTw/1«fvT/-» fo navvtort moi	\rualr	v n
f°tijo
s^uPna navodila za njeno vodstvo. V ta namen naj izbere vsak škof za svojo UVe(Dojprimerne osebe, ki tvorijo škofijsko vodstvo. Skrb tega vodstva bo, da se
6 DŠV po prizadevanju župnikov v posamezne župnije. Župnikom pomaga pri Prizadevanju župnijski misijonski odsek.
ske <)'an‘ družbe morejo postati vsi katoličani, ki imajo vsaj 12 let. Njihove član-Vi5ak ° ^nos^ 30: mesečno prispevati določeno članarino (v Argentini 50 cent.), k. f*an pa zmoliti enkrat očenaš in zdravamarijo in pristavek: sv. Frančišek 'averi:j, prosi za nas!
L.L. C.M.
PAPEŠKE MISIJONSKE DRUŽBE STEBER MISIJONSTVA
Od tistega dne, ko je mlada Paulina Jaricot v Lyonu od zgoraj prejela genialno zamisel o ustanovitvi misijonske družbe, ki si je pozneje nadela ime Družba za širjenje vere, kratko DŠV, kot jo danes imenujemo, so do danes potekla dolga desetletja. Več kot deset jih je in še čez. Pauline ni več, njena ustanova pa je ena izmed štirih papeških misijonskih družb, ki jih zaradi pomembnosti in naravne nujnosti njih obstoja opravičeno imenujemo steber svetovne misijonske akcije. Da je tako, je nazorno pokazal tudi letošnji majski shod v Rimu, ko so se v palači Propagande zbrali direktorji treh papeških misijonskih družb iz vsega sveta. Skupščina je pretehtala dosedanje delo, napravila načrte za bodočnost, ugotovila najnujnejše potrebe v misijonih-Nobenega dvoma, da se bodo načrti, ki so jih zastopniki papeških misijonskih družb iz vsega sveta na rimskem shodu letos zarisali, pa sklepi, ki so bili sprejeti, začeli uresničevati ter bodo rodili žive in bogate sadove.
Ker so papeške misijonske družbe dejansko najmočnejša misijonska pomožna sila v katoliškem zaledju, v kateri po skromnih močeh sodelujemo tudi slovenski katoličani, tako v zamejstvu kot v domovini-je prav, če se z bežnim pogledom pomudimo ob letošnjem zasedanju zastopnikov teh ustanov v Rimu.
Družba za širjenje vere
Prvi dan je skupščina posvetila Družbi za širjenje vere. štirideset zastopnikov, ki so predstavljali to mogočno organizacijo iz deset evropskih, šest ameriških in avstralske države, je bilo'prisotnih. Zasedanje je začel prefekt Propagande, kardinal Fumasoni Biondi. Ko se je zahvalil visoki cerkveni knez prisotnim narodnim direktorjem DšV iz omenjenih dežel za navzočnost na pomembnem shodu, jih je v daljšeh| govoru pozval, naj še bolj vneto kot do zdaj širijo med svojimi rojaki zanimanje in prizadevanje za katoliške misijone, posebej še z molitveno akcijo. Težave in uspehi, ki jih doživljajo misijonarji, žalost in veselje na misijonskih frontah, vse to kliče in vabi katoličane po vsem svetu, da še bolj goreče molijo za zmago Kristusovega kraljestva med vsemi narodi in ljudstvi. Res je, da je širna Kitajska danes v rokah sovražnikov Kristusove Cerkve, pa da je muslimanski Sudan napovedal odkrito vojno katoliškemu misijonskemu šolstvu; a res je tudi — i11 to nam bodi v nemajhno zadoščenje —. da je na kitajskem otoku For-mozi vedno več spreobrnjenj in da se afriška celina na splošn0 z naravnost presenetljivo naglico pokristjanja, navkljub razmerorfi1
Neznatnemu številu misijonskih moči. Vedno večji apostolat med pogani zahteva vsak dan večjo pomoč, vključno v Rimu, kjer mora Propaganda 'z lastnih sredstev vzdrževati oba velika zavoda za vzgojo domače duhovščine: to sta Kolegij Urbana VIII., kjer se na duhovski stan danes Pripravlja 240 domačih bogoslovcev, pa Kolegij sv. Petra Apostola, hjer se 100 mladih duhovnikov iz Afrike, Azije in drugih čezmorskih celin izpopolnjuje v teološkem in filozofskem znanju na rimskih univerzah.
“Navkljub preprekam in težavam,” je svoje besede sklepal kardi-nal, “ne smemo izgubiti upanja, kajti Cerkev ima od Boga samega zagotovila in obljubo za svojo zmago.”
Skupščini DŠV je predsedoval msgr. Sigismondi, tajnik Propagande in predsednik vseh papeških misijonskih družb. Zborovalci so nadrobno obravnavali letno poročilo o delu DŠV po vsem svetu. Msgr. Ni-gris, glavni tajnik DŠV, je nadrobno poročal o denarnih nabirkah v Jetu 1956|57, ki so jih katoličani po krščanskih deželah nabrali v po-poč misijonarjem pri njih delu po misijonskih frontah. Skupna vsota, hi jo je DŠV zbrala v Evropi, Ameriki in Avstraliji, obseže 15 milijonov dolarjev.
Od te vsote bodo najprej nakazali redno vsakoletno pomoč 700 cer-hvenirn pokrajinam v misijonskih deželah. Iz istega denarja mora iti tudi izredna pomoč, ki je pač po nujnih okoliščinah vedno namenjena tja, kjer jo najbolj potrebujejo, predvsem namenjena semeniščem v milijonskih pokrajinah in vzgoji domače duhovščine, spet drugod katoliškemu tisku, beguncem iz komunističnih držav, akademskim organiza-JN.jam za študente iz čezmorskih dežel, za pomoč pri velikih nesrečah, h1 vsako leto zadenejo v tem ali onem poganskem kraju misijonske usta-nove, nesareče kot so požari, potresi, povodnji in podobno, pa spet ne-i^rne boiezenske epidemije, za nakup prevoznih sredstev, predvsem la-Nij in motornih čolnov, za podporo katehistom, laičnim misijonarjem, ki 8? več kot velike vrednosti v misijonih — zdravniki, učitelji, znanstve-biki, profesorji, obrtniški mojstri in drugi, posebno dobrodošli predvsem ^.deželah, kjer je malo misijonarjev ali pa tam, kamor misijonarji sploh lrtiajo dostopa, medtem ko usposobljenega laika vedno radi sprejmejo.
Vse to samo v glavnih potezah neprecenljiva pomoč, ki jo DŠV Nudi misijonskemu delu. Razumljivo, da je ob neprestanih velikanskih lri Perečih potrebah v misijonih ta pomoč resnična malenkost. Da ne bo samo malenkost, zavisi izključno od katoličanov v zaledju. Toliko .e.cJo odgovornost nosijo tedaj vsi člani in članice DŠV, ki svojih mikenskih dolžnosti in obveznosti ne smejo omejiti samo na skromni vsa-eletni prispevek in na molitveno pomoč, ki je nedvomno čez vse dru-g® važna, marveč morajo širiti med vsemi, ki so jim blizu, vedno več •Njsijonske zavzetosti in poznavanja resničnih, perečih potreb v misijo-V1N- V vsakem pogledu mora pomoč v zaledju rasti skupno s potrebami Misijonih. Doseči mora, da bo slednjič večja od potreb samih.
Družba sv. Petra Apostola za vzgojo domače duhovščine
Naslednji dan so se v Propagandi sešli narodni direktorji Družbe sv. Petra Apostola. Ta papeška ustanova skrbi za zbiranje sredstev po vsem svetu, ki jih potem iz Rima pošljejo za vzdrževanje 104 bogoslovnih semenišč po misijonskih deželah v Aziji, Afriki in po drugih celinah in kjer se na duhovniški poklic pripravlja trenutno 4500 dooiačih bogoslovcev; pa še za 282 malih semenišč, kjer se z gimnazijskimi študijami za bodoče inteligenčne poklice pripravlja 18.300 gojencev. Večina od njih se pozneje odloči za bogoslovje.
Celotni znesek, ki ga letos obojna semenišča potrebujejo za vzdrževanje gojencev, za popravila, za nove zgradbe, seže skupaj na 6 in pol milijona dolarjev. Nabrana vsota pa izkaže letos komaj 2.600.000 dolarjev. Kdo bo kril ostalo? če pridamo temu še pomoč, ki jo bo naklonila DŠV za vzgojo domače duhovščine, bi dosegli nekako 5.400.000 dolarjev. Še vedno manjka dober milijon. In tega je treba najti, so sklenili na skupščini, naj velja, kar hoče!
Prav pomanjkanje denarnih sredstev prisili marsikaterega škofa v misijonskih deželah, da ne more, četudi z bolečim srcem, sprejeti vseh gojencev, ki prosijo za vstop v semenišča. Vse to samo zaradi pomanjkanja pomoči od strani katoliškega zaledja. Kje je tedaj naša katoliška odgovornost spričo tako kričečih dušnih potreb v misijonih? To je. v nekaj potezah, pravzaprav glavno vprašanje, ki ga mora ta misijonska družba rešiti, vprašanje gmotne pomoči za vzgojo domače duhovščine.
Skupščini je prisostvoval med drugimi tudi msgr. Signora, ki je bil nedavno posvečen v škofa in ki po 23 letih dela pri omenjeni misijonski družbi svoje mesto zapušča in ga predaja sedanjemu tajniku msgr. Mazza.
Duhovniška misij miška zveza (Unio Gleri)
Zadnji dan rimskega zasedanja je bil namenjen Misijonski duhovniški zvezi. Letno poročilo o delovanju te družbe je podal njen glavni tajnik msgr. Tissot. Podatki, ki jih obširno poročilo navaja, nam kažejo precej jasno podobo o delovanju in širjenju te misijonske pomožne organizacije. Zveza deluje danes že v 481 državah. Težje je določiti točno število njenih članov. Nedavne statistike, ki so jih napravili 28 od 51 na zborovanju navzočih narodnih direktorjev, izkazujejo, da je v 700 škofijah v Unio Cleri vpisanih 73% vse svetne duhovščine v teh škofijah, poleg 31 redovne duhovščine. Če te odstotke spremenimo v številke, se nam izkaže, da je od 200.000 svetnih duhovnikov v zvezo vpisanih 150.000, od 60.000 redovnikov pa 19.000.
V bogoslovjih bi bilo stanje nekako naslednje: 78% vseh bogoslovcev je članov Unio Cleri, se pravi: od celotnega števila 14.000 kakih 11.000. Vse te številke so samo delne. Kajti med člani niso samo duhov-
niki in bogoslovci. Od 1949. naprej se po odloku Propagande v to pa-Peško misijonsko družbo včlanijo tudi verski zavodi za katoliške laike.
V' razgovoru, ki se je razvil po obširnem poročilu, je p. Perbal Predlagal nekatere praktične rešitve za misijonsko vzgojo celotne kato-liške duhovščine. Saj je bila zveza ustanovljena prav s tem namenom, da svetni in redovni duhovščini po vsem svetu pomaga pri izpolnjevanju njih misijonske dolžnosti, ki zadene kot laika še v večji meri duhovnika, čeprav ne deluje na misijonskih poljih. Da bi v duhovnikih katoliške Cerkve zgradili pravo misijonsko kulturo, je omenjeni pater Predlagal takojšnje ukrepe, kot. bi bilo predvsem objavljanje za duhovščino važnih novic in poročil v zvezi z misijonstvom v reviji te zve-“Unio”, pa prirejanje škofijskih kongresov in shodov, na katerih naj hi razpravljali o načelnih in praktičnih vprašanjih misijonske propagande med duhovščino in bogoslovci, pa tudi med laiki. I>ruga, posredna sredstva naj bi bila predvsem misijonska vzgoja bogoslovcev s pomočjo posebnega mesečnika, predavanja, zborovanja in podobno.
Kardinal prefekt je poudaril in živo naglasil željo svetega očeta, da bi se vendarle že vsi katoliški duhovniki po svetu včlanili v Unio ^leri, v to organizacijo, ki je Ibila povzdignjena v “papeško misijonsko družbo” — kot jo Pij XII. v svoji nedavni okrožnici “Fidei donum” na-zivlje —, za lanskoletni praznik Kristusa Kralja. Tam pravi papež dobesedno: “če bi se vsi duhovniki, vsi šolski ravnatelji in vsi voditelji kolegijev prizadevali, da bi v DŠV vpisali svoje vernike in svoje go-Jence, bi v veliki meri izpolnili naart, ki si ga je zastavila Unio Cleri.” V svojem nagovoru je kardinal prefekt omenil tudi dogodek iz njegove Mladosti: pred 80 leti, ko je bil komaj devetleten fantič, ga je neka Sorečnica DŠV vpisala v družbo — še zdaj kot starček hrani prvo vpis-^ico, s katero je postal član “desetnije” v svoji rojstni fari. . . Kako je temu svetovnoznanemu misijonskemu delavcu prav članstvo v Družbi ^ širjenje vere pomoglo, da je skozi vse življenje ohranil pravo misi-•l°nsko gorečnost in jo kot duhovnik še povečal ter se ves dal v službo t^jvečji in prvi akciji katoliške Cerkve, ki je prav — misijonska akcija!
V dneh rimskega shoda so vse tri misijonske družbe pripravile t^di posebno razstavo misijonskega tiska, ki ga družbe izdajajo. Raz-stavljeni so bili tudi lepaki in ostalo propagandno gradivo, ki je po raz-hčnih delih sveta služilo lani za pripravo na misijonsko nedeljo.
Zborovalce je s posebno brzojavko pozdravil tudi sveti oče in iskre-t*? zaželel, da bi se vpliv in delo papeških misijonskih družb večal in ši-ri! bolj in bolj, saj so prav one, ki nosijo glavno pezo vse velike pomoči misijonarjem pri njih delu za zmago božjega kraljestva po vsem svetu.
(Po uradnih poročilih agencije Fides napisal -nj.)
1ZPOLNJEVANJE ČLANSKIH DOLŽNOSTI D.Š.V. JE NAJMANJŠA KATOLIŠKA MISIJONSKA DOLŽNOST!
49S
AV E MARIA
Misijonski prizor v verzih. Spisala Marija Brenčič
OSEBE:
Marinka, )
Ana, ) vaška dekleta.
Rezika, )
(Čas: nedeljski popoldan; scena: gozd,
MARINKA:
Kako skrivnostno mi šume vetrovi, z navidno roko 'božajo grmovje.
Kako š umi ja j o biserni valovi, brze vsi razigrani čez skalovje.
Tako lepo mi v gozdni je samoti, da mlada duša na ves svet ipozabi.
Iz dalje nekaj mi hiti naproti, z mogočnim in neslišnim glasom vabi.
Ukazujoče hkrati in proseče, da bi ganotja skoraj zajokala; obenem strogo in tako ljubeče, da šla bi —kod in kam?— ne bi vprašala.
Zato prišla sem k Tebi, moja Mati.
Bila si mi v otroških dneh vodnica in znala mi boš najbolj svetovati, da božjega ne bom zavrgla klica.
Kar Bog zahteva, kar želi od mene, vse, čisto vse sem izpolniti voljna — želje so, misli, Njemu posvečene.
(Poklekne pred Marijo.)
Marija, zdrava — milosti si polna! (Tiho moli. Z leve prideta Rezika in Ana.)
REZIKA:
Marinka je pa res tako pobožna: pred znamenjem premoli vse nedelje.
ANA:
In zadnji čas postala je otožna, ko gledam jo, me mine vse veselje,
desno v ozadju Marijini kapelica.)
pa bi tako ji rada nagajala.
Prej je bila vesela, razigrana, zdaj (pa tako prevzetna je postala.
REZIKA:
Prevzetna? To ne moreš reči, Ana!
No, resnejša je kot .midve, seveda —■ saj ti si res pravcata lahkoživka.
Smejal bi se ti človek, ko te gleda.
ANA: (se zadaj približa klečeči Marinki in ji zatisne oči.)
REZIKA:
Ne boš miru ji dala, nagajivka!
MARINKA: (vstane)
Nič hudega, saj ni me zabolelo.
Le pusti, Ana, me, saj vem, da ti si — in s tabo Rezika, dekle veselo; brez nje menda nikamor šla še nlisi!
ANA:
In v prejšnjih dnevih tudi ne brez tebe! REZIKA:
Res, čisto si se nama odtujila.
ANA:
Tako držiš se, da me kar zazebe — kot da bi iz lesnikov jesih pila.
REZIKA:
Darinka, res — kaj neki premišljuješ? saj si tako vesela bila včasi;
pa molčiš, sanjariš in samuješ — 111 da si bolna, g-ovore na vasi.
Darinka :
Jaz bolna? — Če nikomur ne povesta, vama povem — imam bolezen novo: v daljavo kliče mene bela cesta.
(Se zazre zamišljeno v daljavo.)
AN A:
Darinka je zaljubljena gotovo.
REZIKA:
Najbogatejših staršev si edinka, a kdo se bo v tujini spomnil nate?
ANA:
Med črnimi ljudmi boš prebivala, uboga, zapuščena .samotarka — brez matere, očeta boš ostala. . .
Ah, jaz že ne bi bila misijonarka!
(Se glasno zasmeje — Marinka jo karajoče pogleda.)
MARINKA:
Zakaj pa ne? Molila boš za mene.
No, ne samo za mene — za misijone, da vseh poganov duše dragocene postale bi deležne rajske krone.
j > ne norčuj se! Skoro bi uganila! ‘e vem, kam bi Marinka šla najraje!
Darinka:
^"rjinteljici! Vama bom odkrila:
•da bom v tuje in neznane kraje,
■ler Jezusa ljudje še ne poznajo, ^evednii blodijo v temi poganstva, ^Panje v malike še imajo. naJ jim zasije svetla luč krščanstva?
^EZlKA:
A Veš, Marinka, tam ne bo kapele, a Pred Marijo bi vsak dan molila!
ANA:
tiste divje boš odšla dežele! če bi se ladja potoipila zv	— Hodila boš po pragozdovih,
i ®rir|e divje slušala rjovenje — dozi se po naših ti domovih.
MaRINKA :
r<>siln0 je, premočno hrepenenje!
REZIKA;
/Wl' pametna! Poglej, Marinka!: a te ljubijo, skrbijo zate.
ANA:
Veš kaj, Marinka? Kar doma ostani! Bog duše rešil bo lahko brez tebe!
MARINKA :
Mar se ti nič ne smilijo pogani?
Goripod za nas in zanje dal je Sebe!
In kaj naj mu darujemo v zahvalo ljudje ubogi, ki je Stvarnik vsega? Bogastvo zemeljsko Mu je premalo.
On hoče duše, saj so te — del Njega!
On hoče, mora v dušah kraljevati, ker jih od vekomaj je ustvaril zase, Poklic najlepši: duše reševati, z nobenim drugim meriti ne da se!
Kaj bi bila kapela brez Marije — in kaj ponosna cerkev brez oltarja?
Kaj duša, če je Kristus ne umije — če milost je Njegova ne ožarja?
(V bližini zazvoni Ave Marijo.)
Zvonk Večerni zvon zapel je Ave — in glas njegov prav v dno srca prodira. Iz src Mariji nese naj pozdrave — nebeška vrata dušam naj odpira!
(Zapojo “Večerni zvon, o mili zvon” — med petjem:)
ZAVESA.
STISKE, KI TAREJO SVET
(Nadaljevanje)
NEZADOSTNI ZASLUŽEK
Velika stiska, ki tare velikansko večino ljudi v sedanjem svetu, je tudi skrajno nizki in nezadostni zaslužek. V bogatih deželah, ki pa jih je izredno malo, se ljudje preživljajo s 1300 do 1500 dolarji letno, medtem ko jih Afričani in Azijci v pretežni večini zmorejo komaj 100 na leto. V Indiji povprečni prebivalec zasluži vsaj petindvajsetkrat manj kot povprečni Amerikanec. Izkazalo se je tudi, kako 1.089 milijonov ljudi v šestih različnih azijskih deželah nima niti po 100 dolarjev letnih dohodkov. V Grčiji, deželi starodavne kulture in civilizacije, imajo danes za prave srečneže tiste, ki zaslužijo 30 ameriških centimov dnevno, se pravi okrog 100 dolarjev na leto. V Egiptu pa je 16 milijonov kmetov, ki morajo sploh živeti človeka docela nevredno življenje.
Qb koncu lanskega aprila je revija Realites objavila točne podatke, ki se nanašajo na številčno naseljenost ljudi in njih dohodke, po raznih deželah. Iz podatkov je očitno, da je v deželi, kjer so dohodki nekako enaki številu prebivalstva, možno neko zadovoljivo blagostanje. Če pa so dohodki znatno manjši, se vsa dežela čez noč znajde v bedi in pomanjkanju: to je primer v azijskih državah, kjer so na splošno dohodki vsaj za 9.8 odstotkov nižji od številčne moči prebivalstva-U.S.A. pa, kjer živi 6.5 odstotkov celotnega človeštva, v dohodkih, ki jih nudi svojemu prebivalstvu, preseže vse druge dežele kar za 32.3 odstotkov. V razmerju s številčno močjo prebivalstva imajo ljudje še vedno nadpovprečne dohodke tudi v Angliji, Franciji, Zapadni Nemčiji in v Kanadi. Kakšen strahoten prepad zija med dohodki prebivalcev nekaterih držav in med dohodki večine drugih, nam povedo številke: v U.S.A. je povprečni letni dohodek zadostno plačanega človeka 1453 dolarjev, v Kanadi 1252 dolarjev, v Belgiji 582, v Franciji 482, v državah zapadne Evrope na sploh 475 dolarjev, v Venezueli 469 dolarjev, v Argentini 346 dolarjev, v Rusiji 308 dolarjev, v državah na evropskem vzhodu 254 dolarjev, v Italiji 235 dolarjev, v latinski Ameriki povprečno 164 dolarjev, v Braziliji 144 dolarjev, v Grčiji 128 dolarjev, na Bližnjem vzhodu 115 dolarjev. . . na Japonskem pa samo 100 dolarjev, v Pakistanu 80, na Cejlonu 67, na Haiti 64, v Indiji 57, v Alžim 57, v Boliviji 55, na Kitajskem 42, v Liberiji (Afrika) 38, na Južni Koreji 35, v Iranu pa 25.
NEPISMENOST IN NEPOUČENOST
Nesrečne razmere, ki so ljudi pritirale, da se bore zgolj za goli obstoj, so kot svoj grenki sad nanesle dobršnemu delu človeštya tudi nepismenost, nepoučenost in bolezni.
Neverjetno se čuje sredi 20. stoletja, pa je vendarle resnica, da Je v razsežni državi, kot je Pakistan od vsega prebivalstva 85 do 90 °dstotkov nepismenih, pa da obseže nevednost indijskega prebivalstva ^4 % med moškimi in 97 % pri ženah. Latinska Amerika, ima okrog '9 milijonov nepismenih, medtem ko tu 19 milijonov otrok sploh še hikoli ni videlo šole ne zunaj in še manj znotraj. V Alžiru in Sudanu •le 90 % vsega prebivalstva, ki ne zna ne brati ne pisati, v Egiptu, Ghani, Hondurasu in Bolivijj pa jih je 75 c/o.
Na vsecn svetu je danes po uradnih poročilih in dokazih ONU '-»krog 1.200 milijonov ljudi, ki ne znajo ne brati ne pisati, ter so tako efopani najosnovnejše izobrazbe; dodajmo temu še 250 milijonov otrok, ^i ne hodijo v šole, ker šol ni. Samo Indonezija bi potrebovala danes ^5.000 učiteljev, če bi hotela zadostiti potrebam osnovnošolskega pouka v svoji mladi državi.
Tudi siceršna nepoučenost je med veliko množico ljudi še vedno ■šiba božja, ki pesti človeštvo. Še vedno najdemo na svetu širne pokrajine in dežele, kjer ima čarovnik mnogo večji vpliv kot pa zdravnik, dežele, kjer ljudje zakoljejo petelina, da bi odgnali črne koze, medtem jih za vse na svetu ne pripraviš k poštenemu cepljenju. . . pokra-Jine, kjer v najboljši veni ljudje na podboje hišnih vrat obešajo po-sUseno in napol segnito cvetje, da bi odgnali kolero. . .
Strokovnjak za vzgojna vprašanja pri Združenih narodih, James iorres Bodet je zapisal naslednjo pomembno ugotovitev: “Nič me ni doij presunilo kot strahotno spoznanje, da je najkrivičnejša meja v današnjem svetu prav ia, ki loči ljudi med tiste, kateri znajo brati, J*1 med tiste, ki ne znajo. Naravnost zona nas spreleti, če se domislimo ^oncentracijskih taborišč z vsemi strahotami, ki jih krijejo, medtem smo docela nebrižni, ko ugotavljamo, kako čez 1.200 milijonov ^Jož in žena živi — ne za bodečo žico — pa navkljub temu v še mnogo strahotnjšem, nevidnem sicer, a zato nič manj resničnem suženjstvu Popolne nevednosti in nepoučenosti.”
, ... Zanimiv poizkus je na tem področju storil oče Salcedo v Kolum-kjer se je trudil, da bi ustvaril čim več šdl; pa ni imel učnih moči, 9e laikov ne redovnikov. Tedaj se je v stiski domislil posebnega “uči-olja”, ki ga je nazval “radijska šola”, šel je k radijski tvrdki Philips si izposodil 2000 radijskih sprejemnikov, ki jih je namestil na naj-0U pozabljenih in zanemarjenih sdiščih svojega obširnega misijona. 0 teh krajih ima že nekaj “vzgojiteljev”, ki so odpravili komaj os-il0Vn.e šole. . . Tii mu potem zbirajo otroke na kraju, kjer je namestil Prejemnik. Drugih učil tam ni kot preprosta šolska deska. Pouk gre ■d.aj kar po radiju iz osrednje oddajne postaje, iz “generalnega štaba” PPsijonarja Salcede v kraju Suattenza. šest ur vsak dan misijonar aj,,a šolske ure po radiju — z enega samega kraja, pa ga lahko j 9sluša na tisoče kolumbijskih otrok, ki do včeraj morda sploh vedeli 'Is°> da so kje na svetu kake pismenke. V svojih učnih urah misijonar e obravnava samo golega šolskega pouka, marveč uči tudi glasbo,
seveda tako, da je pouk dostopen širokim ljudskim množicam, po dve uri razlaga ljudem poljedelstvo, kar naj dvigne kmetiške ljudi vsaj za stopnjo višje, spet v drugi uri jim govori o zdravstvu s praktičnimi navodili, kako naj se varujejo bolezni, zraven pa jim poroča še o novicah v domači deželi inl po svetu sploh. Z eno besedo — splošna prosveta, ki teži za tem, da iz nevedneža napravi vedneža. Ker so posebno indijanski domačini strašansko zavzeti tudi za gledališče, jim od časa do časa oddaja tudi radijske igre, izvečine v domačem jeziku. Te radijske šole v Kolumlbiji so po izključni zaslugi enega samega katoliškega misijonarja doživele takšen uspeh, da je pokroviteljstvo nad njimi prevzela UNESCO (Vzgojno-kulturna organizacija Združenih narodov).
BOLEZNI
Zlosrečne posledice nepismenosti in nepoučenosti v kaki deželi se kažejo v veliki meri tudi v nje naravnost obupnem zdravstvenem stanju-
Množice zdravnikov, ki jih premore današnji svet — skupno jih je okrog 1.200.000 in sleherno leto za zdravnike v 85 državah diplomira okrog 60.000 medicincev — nas utegnejo varati, da si lahko predstavljamo češ, če je toliko zdravniških moči v svetu, se ljudem za zdravje pač ni posebno bati. A kaj ko je razdelitev vseh teh zdravniških moči danes naravnost nemogoča. Denarne koristi, ki jih zdravniški poklic danes ranocelnikom v veliki meri nudi, le-te nagibajo, da se drže predvsem v krajih, kjer z malim trudom lahko veliko zaslužijo. Prave bele vrane so tisti maloštevilni idealisti, ki do globine razumejo svoj vzvišeni poklic: pomagati bednemu, naj ima denar ali ne, naj živi v palači ali v zamorski ilnati bajti. Odtod tako veliko, naravnost obupno pomanjkanje zdravniških moči prav v misijonskih deželah, ki no svoji materielni zaostalosti pač ne morejo zdravniku nuditi nobenega upanja na kak vrtoglav zaslužek.
V Egiptu, postavimo, živi v 4000 seliščih čez 16 milijonov felahov (ti tvorijo večino egiptskega prebivalstva in se ukvarjajo s poljedelstvom, a so več kot siromašni!). Za vse te bedneže skrbi komaj 1200 zdravnikov. . . Ni čuda, da je v deželii ob Nilu umrljivost med otrok' v zadnjih letih dosegla naravnost astronomski porast odstotkov — 163 na tisoč! V Indoneziji živi 80 milijonov ljudi, pa ima kot mali Egipt samo 1200 zdravnikov, ki so izvečine tujci. Medtem ko v Švici na 500 prebivalcev pride ena bolnišnica, pride v južnoameriškem Peruju en*1 na 5000 ljudi. Najstrahotnejše je v tem pogledu pač v Indiji, ki j° štejejo za drugo deželo na svetu, takoj za Kitajsko, po številu prebivalstva. Prenaseljenost in revščina sta vzrok, da je ta ogromna dežela na najnižji življenjski stopnji v svetu. Velikanska večina Indijcev se rodi, živi in umira, ne da bi sploh kdaj videla zdravnika. ..
Vsega skupaj premore Indija bore 12.000 bolnišnic, dispanzerjev in zavetišč, ki morejo nuditi zdravniško pomoč. Po golih računih naj bi tam na vsakih 50.000 preb;valcev bila ena bolnišnica. A 09 odstotkov
od njih jih živi po mestih, na deželi pa je komaj 15 % vsega indijskega prebivalstva, pa bi bilo treba zdravniško pomoč oskrbeti vsaj pol milijona vasem v tej neizmerni deželi, kjer se vsako leto v zdravniških in niim pomožnih vedah izobrazi komaj 5000 študentov.
Zelo dragocena in priznana je v Indiji zdravniška pomoč, ki jo nudijo protestantski misijoni. Tii vodijo lepo število 300 bolnišnic. Katoličani s svojimi 5 kolegiji za zdravniške vede in vsega skupaj 50 k°inišnicami (od teh jih je 45, ki -imajo vsaka manj kot 100 postelj) smo daleč za njimi. Največ od katoliške strani store na zdravniškem Področju v Indiji redovnice znamenite ameriške misijonske družbe Medical Missions Sisters, ki jo je ustanovila konvertitka, č.m. Anna Dengel.
Zaradi prezgodnjega sklepanja zakonov, ki je posebna šiba božja v Indiji, živi danes tam okrog 133.282| vdov ali ločenk — od 5 do 14 leta, pa prav tako kakih 66.000 vdovcev in ločencev iste starosti!
Vsako leto umrje zaradi kolere v Indiji 200.000 ljudi, zaradi pika strupenih kač pa 20.000 (na vsem svetu je letno 40.000 smrtnih Primerov zaradi kačjega pika!), da splloh ne omenjamo griže, tifusa ]n kuge. V Indiji se loti malarija vsako leto 5 milijonov ljudi; posledica — poldrugi milijon tuberkuloznih vsako leto; jetika sama jih pa Na leto pobere pol milijona. Polovica indijskih otrok ne učaka 10 let!
Kakih 700 milijonov ljudi na svetu trpi stalno pomanjkanje hrane, da ne rečemo naravnost lakoto. V črni Afriki je 40 milijonov •judi, ki so zaradi nezadostne prehrane docela oslabeli. Kako naj se vsi ti milijoni vsaj za silo upirajo bolezni? So pokrajine na svetu, hjer je 90% ljudi stalno bolnih; polovica hrane, ki jo ti bolniki prej-N?ejo, jim gre v izgiijbo, saj je v hranivo ne njim, marveč kužnim klicam, hi so v njih oslabelih in rahitičnih telesih.
Uradna poročila cenijo na nekako 100 milijonov tiste, ki jih letno Napade malarija, nad 50 milijonov po vsem svetu pa jih spravi v grob Jetika. Res je tuberkuloza v zadnjih dvajsetih letih že precej populila, izginila pa še zdavnaj ni.
V vročih pokrajinah se Svetovna zdravstvena organizacija močno Prizadeva za preganjanje močvirske mrzlice, ki udari vsako leto kakih 'I0Q milijonov ljudi in povzroči čez 3 milijone žrtev. Ta šiba božja je danes skoraj premagana na Formozi. Tudi v Indiji se je po priza-devanju mnogih, posebno misijonskih zdravniških organizacij umr-Jivost vsaj za spoznanje zmanjšala. Povprečna življenjska starost Ndijcev je od 27 segla na 32 let.
Azija je v splošnem glede zdravstva najbolj zanemarjena in Nostala celina. Poročila dokazujejo, da je v Franciji več bolniških Postelj kot v vseh azijskih bdlnišnicah skupaj! V tako veliki deželi, K°t je Indija, je za 4500 ljudi pripravljena samo — 1 postelja!
U o b n v o st, ki ji posvečamo še posebej nekaj misli, je ena naj-rašnejših bolezni , ki tarejo človeštvo, še danes, ko je zdravniška eda dosegla svoj višek, kakršnega nikoli prej v zgodovini, je med
prvimi bolezenskimi kugami in še vedno po vsem svetu razširjena. Po znamenitem zdravniku Hansonu, ki je največ storil za preganjanje te bolezni, se imenuje tudi Hansonova’ bolezen. Najnovejša poročila navajajo, da je danes na vsem svetu čez 10 milijonov gobavih. V Evropi je teh bolnikov 25.000, v Sev. Ameriki 3000, v Južni pa 150.000. Strahotno gospodari Hansonova bolezen v Afriki, kjer so našteli 2.910.000 gobavih. Po otočju Tihega morja trpi 120.000 nesrečnih. Najhujše pa je udarjena Azija, kjer je gobavcev 6.700.000! Navkljub vsej zdravniški prijadevnosti, posebno od strani katoliških misijonskih organizacij, pa so za preganjanje gobavosti pravzaprav še vedno premalo storili. Pomislimo samo na Indijo, kjer so našteli 2.500.000 teh nesrečnih bolnikov, pa jih je v zdravniški oskrbi komaj neznatno število 10.000 — do zadnjega vsi v katoliških gobaviščih!
Znamenita misijonska sestra, zdravnica Marija Suzana je pred nekaj leti pripravila po dolgotrajnih poizkusih novo cepivo proti gobavosti. Katoliško misijonsko zdravništvo stavi velike upe v to zdravilo.
Misijoni vzdržujejo po misijonskih deželah skupno 291 gobavišč, ki so v pomoč čez 20.000 gobavim. Denarna podpora za te prepotrebne bolnišnice prihaja z rimske Propagande, posebno pa iz posebne misijonske družbe sv. Frančiška v pomoč gobavim, ki ima svoj sedež v francoskem Lurdu in je od svoje ustanovitve do danes zbrala za pomoč gobavim že čez 1 milijon angleških funtov šterlingov.
Ob tej strahotni šibi znanih in neznanih bolezni, ki sredi “naprednega” 20. stoletja tako pošastno tarejo milijone in milijone ljudi po vsem jsvetu, se moramo katoličani, ,ki uživlamo dobroto božjega daru — zdravja, še posebej domisliti besed znamenitega očeta Pierra, ko v svojem pozivu vsemu človeštvu kliče:
“Ne zapirajte oči pred strahotno bedo vesoljnega človeštva! Zdramite se!
Ker ste sami srečni, ne pozabite, da je vaša odgovornost zato večja. Ker ste srečnejši od polovice vsega človeštva, ne pozabite, da ste bolj odgovorni, kot druga polovica človeštva!’
(Sledi)	-nj
Z NAŠO POMOČJO SLOVENSKIM MISIJONARJEM POMAGAMO LAJŠATI STISKE, KI TAREJO SVET.
ROJAKI,
DARUJTE V SKLAD ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE!
RIM, ATENE, NAIROBI
IN NAZAJ
Piše Maksimilijan Jezernik, Rim. — Nadaljevanje.
IX. LUSAKA
Jutranje soncu se je dvignilo že več kot za eno ped nad bližnjim hribčkom, prikukalo v prijazno sobico ter prikazalo vso njeno lepoto ‘n snago, katere zaradi mnogih razlogov sinoči sploh nisem zapazil.
Soba je pravo ogledalo, v katerem se zrcali moje revno stanje. Med vožnjo se nismo niti zavedali, kako smo se naužili prahu in da je vsa ^aša prtljaga dostojna le za puščavo in ne za višje sloje lušaških krogov. Kaj napraviti? česar koli se dotaknem, se dvigne prah, da je veselje. Hvala Bogu, da je budilka zvonila malo predčasno in sem Pridno izrabil nekaj prostih trenutkov za snaženje. Dzim je v isti zadregi. Z medsebojnim spodbujanjem si dajeva pogum in se končno °dločiva za kapelo.
Sestre so uganile najin položaj. Po zajtrku naju le vprašajo, česa s' želiva, in niso niti hotele slišati odgovora, kot da bi bile prav vse razumele iz najinega nasmeha. Ko se vrneva od obeda, je vse temeljito ‘'snaženo; nobenega sledu o prahu. Perilo oprano, suho in zlikano. Kako so napravile vse to v treh urah, mi je prava uganka. Dzim je samo pripomnil: “So pač Nemke”!
PRESTOLNO MESTO
Jutranja zarja je razgrnila temno zaveso in za njo se je prikazala Lusaka v vsej svoji lepoti in stvarnosti. Najino stanovanje je majhna v'la sredi velikega dvorišča dominikanskih sester. Hišica ni velika, rav-n° za dve osebi in kazno je, da so jo zgradili nalašč za goste. Prijetno knezdo, sredi nepregledne ravnine. Proti severni strani je sestrska kapelica in del šolskih poslopij, ki se nadaljujejo proti zahodu in skoro °Cela zaokrožijo veliko dvorišče in odrežejo od ostalega mesta. Na na-'sProtni strani se pogled izgublja v neizmerni daljavi; le tik ob šolskem P°slopju je kaplanova hišica.
. Po poročilih, ki sem jih nabral pozneje, je to najvažnejša angle-J*.a dekliška srednja šola. Angleška šola in nemški učitelji? V odgovor z11 Je nekdo samo dostavil, da je pred kratkim hčerka angleškega se-at°rja zapustila angleško šolo in presedlala na katoliško nemško gimna-/4lo, ker imajo nemške sestre boljši angleški naglas.
Ne čudim se. Njihova težnja je vzgojiti moralno značajna, duhovno bistra in telesno zdrava dekleta. Zadošča bežen pogled po poslopjih in v kapelici. Vse je snažno in se sveti kot ogledalo. Zrcali mlada srca.
Takšno je okolje, kjer bova preživela, ali morda bolj natančno, prenočila štiri noči. Sestrska pažnja bo čez mero nadomestila najino pustolovščino preteklih dni; prijazen kapucinski pater Fleen, zastopnik katoliških šol in tajnik livingstonskega škofa, pridata naši skupini znanstveno oznako. Livingški škof ji doda, s svojo ponižnostjo in pobožnostjo, smisel za samoodpoved. Dva jezuitska brata, ki sta prišla s podeželskega misijona za pripravljalno delo, spajata z izredno naravnostjo delo z molitvijo, skromnost z dostojanstvenostjo in nakažeta pot k duhovnim višinam.
Lusaka je novo mesto. Salisburški škof se še spominja, da je stalo ob njegovem prvem prihodu v ta kraj le nekaj napol razpadlih hiš. Danes je glavno mesto Severne Rodezije, z angleškim guvernerjem, vsemi osrednjimi uradi in šolami. V nekaj letih se je razvila v cvetoče mesto, kjer se spajata skoro na vsakem koraku preteklost in bodočnost. Dolge, dvosmerne ceste so lepo zagotovilo, da v bodoče ne bodo imeli problemov, s katerimi se mučijo srednjeveška evropska mesta. Ob strani so jarki, ki spominjajo, da je bila še včeraj zapuščena zemlja. Poleg lepih zelenih gredic, okrog majhnih pritličnih hišic, je onstran ceste požgana planjava. Poleg guvernerjeve palače je mesto še tako revno, da nima svoje stolnice in škofijskega sedeža in ga vodi samo apostolski vikar. Dežela, neizmerna po razsežnosti, ima le en milijon in pol prebivalcev. Po večini so domačini, z nekaj evropskih priseljencev in Indijcev, ki so prišli iskat boljše sreče.
Na prvi pogled bi mislil, da sem v mestu navideznih nasprotij. V resnici pa je razvoj, ki teži za duhovnim in ekonomskim blagostanjem.
Samo tri dni bom užival lusaško ozračje. Veter nagaja delavcem, ki garajo cel ljubi dan na dvorišču in pripravljajo oltar za škofovsko posvečenje. Le malo manjka, da jim ne odnese plahte. Jaz pa sem vesel in zadovoljen, ker zavlačuje vročino, ki bi morala po pripovedovanju že pred nekaj dnevi potrkati na vrata.
NA VEČER PRED POSVEČENJEM
Ni časa za počitek. Sestre mislijo na snago in red in midva z Dzi-mom kot da bi prišla s počitnic na delo. Program je natrpan: h guvernerju v poklon, po mestu, da si ogledamo poslopje, ki bi moralo postati škofova rezidenca, vaje za obrede, slovesen sprejem pri guvernerju in zadnje priprave za jutrišnjo slovesnost.
“Čim prej h guvernerju,” meni Fleen. Obisk bo kratek, toliko, da vpišemo svoja imena v knjigo in se znebimo skrbi. Bolje ne ugovarjati in ubogati. Bel talar je že' zlikan in je kot nalašč za to slovesnost. A kaj? Avto je še ves prašen in talar res ni najbolj pripravna cunja za snaženje. A se je treba vdati. Pazim na vse načine, da pustim še nekaj
Marijina kapelica bedi nad nJadim mmjotmm.
^ela šoferju za pozneje, vendar se mi zdi, da bi me moral zahvaliti za T>0moč.
Guvernerjeva palača odgovarja časti in krajevnim razmeram. Le-P.a je, a ne prevelika in visoka; snažna je, a ob našem prihodu so sna-okna. V njej vlada popolen mir in zunaj stražijo afriški vojaki.
Obisk je prav kratek. Samo podpis v knjigo in se vrnemo v sa.no-^an. Zdelo' se mi je, da smo zginili neopaženo, vendar je prispelo čez ave uri pismo s povabilom na slovesni sprejem, ki ga priredi guverner 1141 čast apostolskemu delegatu in novemu škofu.
A pred tem je še druga zadeva, ki je zelo važna za nadaljne delo J^sijonskega škofa. V bližini državnih uradov je lep kos zemlje, na ^tereni stoji lepa palača Od tukaj bo bodoči škof vcdil katoliško gi-Dan.ie v mladi državici.
.. Sprejem je šele ob četrt čez šest. Nismo v Italiji, kjer bi to pomer a.0 pol ure pozneje. Ne. Smo pri pravem angleškem visokem uradniku, ^J.er je četrt čez šest ravno četrt čez šest: ne pet minut preje, ne pet , ’^ut pozneje Poleg tega je treba dokazati, da smo rimski gostje zelo
Natančni. '
, Kljub vsej natančnosti smo se ušteli. Avto je pridrvel pred glavni a<)<3 pet minut prehitro. Kaj napraviti? Šofer mirno nadaljuje, kot da
bi šli na sprehod, in čez dve minuti obrne. Ravno eno minuto pred določenim časom zavozi k vhodu in ob četrt čez šest smo stopili v palačo.
Guverner je prijazna oseba. Visok in suh Anglež, ki s splošnim zadovoljstvom vodi novo provinco. Z gospo in dvema hčerkama pozdravi vsakega gosta in s tem se začne uraden sprejem.
Povabljencev bo nad sto. Cerkveni dostojanstveniki ter višji svetni uradniki so v glavnem Evropejci, katerim se pridruži nekaj Indijcev in prav malo afriških zastopnikov. Morda bi jih mogel prešteti na prste ene roke. Ozračje je prijetno in prijazno. Guverner govori z vsakim in pri meni se je seveda zanimal, kaj menim o trenutnih razmerah v Rodeziji, kako gleda Rim na gibanje Mau Mauov in podobne težnje afriških narodov. Zapeljivo vprašanje, kjer je treba paziti na vsako besedo. Namesto, da bi zdrknil na politično polje, sem začel pri zanimivostih pokrajine in izrazil svojo domnevo, da bo verjetno tudi za evropske priseljence Rodezija zelo privlačna. Za mene je gotovo velika sreča, da sem utegnil tako daleč na jug, ker mi bo koristilo pri stanovskem delu-Sem hvaležen za gostoljubnost, ob kateri se nehote spomnim na lepo Angleško, kjer sem se že dvakrat mudil. S pogovorom sva bila oba zadovoljna.
Med povabljenci srečam patra, ki je že 28 let v Rodeziji in je zgradil 42 šol. Njegov sad je viden. Ob strani mu stojita dva domača učitelja, bivša učenca. Da, najbrž je zapazil, kako se manjša pod težo let in kako bodoči voditelji dvigajo ponosno glave. Kot da bi pater zapazil mojo misel, se lahno nasmehne, češ da so “dobri fantje”. Nisem dvomil. Predno se poslovimo, me prosita, naj jima pošljem iz Rima dva rožna venca, ki naj ju blagoslovi papež Vnebovzete. Nisem pozabil na obljubo. Dodal sem še čudodelno svetinjico za mnogočlansko družino.
Zunaj je pihal močan veter in na vrtu dominikank se mučijo ubogi delavci. Pridno delajo, da bi dokončali oder, oltar ter uvrstili sedeže za goste.
Po večerji sem si izbral afriško družbo. Prisedel sem k domačemu duhovniku in sva kramljala. V začetku sem govoril jaz; kmalu polovico, nazadnje sem skoro samo molčal in poslušal. Kot da bi listal in požiral roman. Afriški duhovnik je najbrž že sladko spal, ko sem jaz še vedno listal po njegovem romanu. Vedno isto branje in vendar toliko zanimivosti.
ŠKOFOVSKO POSVEČENJE
Bralec si že predstavlja silno gnečo, vse polno ljudi, ki so se nabrali z vseh vetrov in prišli na izredno slavje. Tisoči in tisoči, vsi 'f uniformah z godbo na čelu. V tem tonu bi smel nadaljevati in bi mi najbrž vsakdo verjel.
Ni res. čeprav so bile zastopane vse skupine, so se kar udobno namestili v zasilni prostor na dvorišču, ki so ga pokrili s plahto. Ni bil° število, ki bi predstavljalo kaj izrednega, zanimivo je bilo presenečeno zlivanje vseh mogočih elementov okrog malega, smehljajočega se ško-
Skupina poljskih in irskih misijonarjev v Lusaki.
Guvernerjeva družina je za trenutek pozabila na svojo protestantsko veroizpoved in ves čas prisostvovala slovesnost;. Najrazličnejši dr-Zavni uradniki so napolnili prve vrste; evropska naselbina je zasedla skoro vse sedeže in z obrazov poljske manjšine izžareva veselje.
In to je vse?
Ne! še zdaleka ne! Premalo bi bilo, da bi prižgalo v škofovem ®rcu plamen duhovniške radosti. Nad' oblastmi, ob strani evropske ko-_0nije, za Poljaki, je zrl množico, ki je napolnila večino prostora — Afriške ljudi. Pokriti sedeži niso zanje in zasilna streha je premajhna, • a bi jih sprejela pod svoje okrilje. So na zadnjih mestih. In vendar njihovo število zdalek^ presegalo vse ostale. Niso ostali doma. Pri-. * so. V novem škofu so odkrili svojega prijatelja in zrli v njem svo-^p5?a očeta.
Posvečenje je končano. Evropejci se stiskajo po sprejemnici in |^rer;vajo za čašo čaja. Domačini so razpršeni pod drevesi in čakajo. ^rem od drevesa do drevesa. Obiščem vse skupine. Ustavim se pri do-ač: ženski kongregaciji, ki se je udeležila skoro polnoštevilno, in od-«jovarjani na tisoč vprašanj. Njihova molitev me bo spremljala na na-•jni poti in mi odpirala pota do src.
Obed je brez uradnega značaja in je samo za duhovnike. Približ-0 Polovica je Poljakov in drugo polovico sestavljajo irski patri in ne-
Skupina gojenk misijonske šole v Lusaki.
kaj domačih duhovnikov. Kako prijetno! Besedam irskega predstav-nika odgovori škof. Okolje je pač najbolj primerno za odkritje notranjih čustev. Sam med duhovniki, ki so se zbrali od več strani, prišli v Rodezijo in težijo za istim ciljem. Nekaj domačih duhovnikov, v katerih vidijo'misijonarji prvi sad in znamenje novih časov. Ob pogledu na pestro sliko različnih obrazov, barv, značajev, privre iz dna duše molitev novoposvečenega škofa: “Naj bom vaš služabnik, sodelavec, vodja, ki kaže pot h glavnemu cilju, k božji časti, k ukoreninjenju katoliške Cerkve na rodezijskih tleh”.
Prijateljsko srečanje je le majhen oddih, kateremu sledi hladna vsakdanjost, ki dosega danes svoj višek v slavnostni večerji. Med več stotin povabljenih so zastopstva vseh mogočih skupin in teženj. Od ministrov do navadnih učiteljev, od katoliških gibanj do mohamedan-cev. Prestolnica se poklanja novemu škofu.
; Ob govorici, da bo najmanj pet govorov, me je stresla mrzlica. V resnici jih je bilo enajst. Ne pretiravam in se nisem uštel, ker sem v tej točki preveč občutljiv. Sicer pa bo bolje, da si ogledamo sončne plati.
Pred mano je mlad Irec, zgovoren in nemiren, da ni mogoče na; vezati nobenega resnega pogovora. Pozneje sem zvedel, da je časnikar. Na desnici je poljski jezuit, umirjen pater, ki ima za sabo veliko
S slavnosti posvečenja v Lusaka: Okoliščani prihajajo.
^ljenjskih izkušenj. Na levici prisede star avstraljski veteran. V mla-ietih se je bojeval na rodezijskih tleh in se tako uživel v novi svet, a se je na stara leta vrnil na osvojeno ze.nljo in si želi, da bi tudi Jp^j našel svoj večni počitek. Med drugim naj omenim indijskega ^Uslimana in resnega Angleža, ki ga niti irski časnikar ni mogel spra-pi v dobro voljo; le govori so ga zmigali in ga tako prevzeli, da je vakrat od veselja udaril po mizi.
, Govori so torej poglavitna točka današnje večerje. Kratki in prilju-^ leni, bolj v razvedrilo kot v pokoro. Svetemu očetu in angleški kraljici ^1110 napitnice. Holandski škof napije novemu pastirju, podčita njego-s° prikupljivost in prijazno razigranost. Novoposvečenec odgovori. Pred p o zre pisano sliko nove črede, njene težave in težnje. Kaj naj obljubi? li^ nekaj leti je zapustil staro mater, se odrekel domovini, danes ob-^v'blja afriškim narodom, da jim bo pokazal nebeško domovino in nebelo Mater. ■	’	1
n Predstavnika vlade, oba odlična katoličana in bivša gojenca jezu-v> skušata biti malo hudomušna. Minister opozori na začetke jezuit-V],G&a misijona. Zaradi notranjih bojev na Portugalskem je sklenila da izžene poljske jezuite iz Mozambika. Ubogi patri niso vedeli u;1- hapraviti. V skrajni stiski se obrnejo k angleškim anglikanskim o-astem v Rodezijo. Ne toliko zaradi upanja na uspeh, kakor zaradi
Prizor s posvečenja škofa v Lusaki.
sklepa, da hočejo poizkusiti vse, samo da ostanejo v Afriki. In glej, pi'°' ti vsakemu pričakovanju pride pozitiven odgovor. To je začetek jezuit' skih misijonov v Severni Rodeziji. Angleška anglikanska vlada je ponU' dila zatočišče jezuitom, ki jih je izgnala s svojega ozemlja portugalska katoliška vlada. Drugi predstavnik je skušal videti v dejstvu jezuitsk0 vsemogočnost. O njej je slišal govoriti že v zavodu kot gojenec, ko se je širila govorica, da je sveti oče proglasil papeževo nezmotljivost na pred' log jezuitskega generala.
POGLED V BODOČNOST.
Večerja je podobna večerji. V današnji vsakdanjosti pa je le nekaj novega; nekaj izrednega, česar Lusaka do danes še ni videla.
Predstavnik OBrian, goreč in sinipatičen irski jezuit, podčrta n°' vost. Prvič v zgodovini Lusake so na slavnostni večerji tudi predstavniki domačinov. Splošno navdušenje prevzame omizje. Je težko reči, kako uživa rimsko srce, ko vidi, da je katoliška Cerkev tudi tokrat prva predrla trd, res trd led; prodrla v afriška srca, v krog vseh narodov. Pa' trova beseda je kot vžigalica, ki prižge navdušenje domačinov. Njihov zastopnik prosi za besedo in zdi se mi, da zrem pred sabo pesnika, ki deklamira slavospev katoliškim misijonarjem.
Pogled na afriško vas.
Dovolj s hvalo. Čas je resen in pogled usmerjen v bodočnost. Jutra-
Tod7a.rja' Ostaja sonce, ki bo prineslo katoliškemu življenju novih sil. ?en i*1 otožen je njegov napev. Mati novega škofa je še na Poljskem in
malo potrpljenja. Poljski priseljenec zaigra na otožne gosli. Ne-
ve za današnji praznik. Poljski priseljenci pozdravljajo novega pa-11 Ja in mu želijo čim več blagoslova. Rodezija ne bo nikoli njihova do-di0,V*na> a so veseli, ker bo domovina njihovih otrok. Chopinova melo-se je zgubila neslišno v daljavi in v sobi so odjeknili slovesni jasni aPevi novih časov.
zih .^isburški škof je oznanilec nove dobe. Spremljal je Lusako” od kr. 6 .e do zadnjega razvoja. Današnji praznik je prehodna točka. Cer-V ne država naznanja danes, da vstaja nov rod. Preveč je ganjen. že],Jeeh Se P°i£ravajo solze. Spominja se Mojzesa, ki je gledal sveto de-— Prihaja nov rod!
čet ^P°stolski delegat napije mladini, ki vstaja in sega po dediščini o-kj.j?v- Besede so pretehtane, premišljene kot zdravniški recept, ki je od-P°tuhnjeno bolezen in navaja odrešilno zdravilo.
Pj. Na obisku v Rimu si je Hitler želel ogledati vatikanske muzeje. >hJ . 'd dovolil, ampak je v znak protesta odšel v Castelgandolfo Ča8^aPrl Vatikan. V Rimu so sanjali o nadčloveku in Pij XI je isto-0 na Propagandi obsojal ob prisotnosti predstavnikov celega sveta
KatoUSki skavti v Rodeziji.
novi križ, ki je začasno krasil rimske palače. Zadostovala je zadal3 vojna in novi križ je izginil z bojišča.”
Rodezija je na križišču in si izbira svoj križ.
Edinost človeške družbe, božje očetovstvo, in edinost cilja, h k3' teremu hoče pripeljati katoliška Cerkev vse narode, brez kakršne kd1 razlike, so temelji, na katerih bo morala sloneti nova afriška družb3’. Drugače bo navidezna zmaga le začetek končnega poraza. Prvi zna3' so dobri, škof je brez palače, brez stolnice, a je našel denar za bog0' slovje in vzdržuje 80 domačih, afriških gojencev. Up in zagotovilo z3 bodočnost Cerkve na rodezijskih tleh.
Ob pol dvanajstih smo zapuščali dvorano.
Glavni namen dolgega potovanja je dosežen in pogled se spet upi1-3 proti severu na pot, ki naju bo pripeljala v Mombaso. Pondeljek d°' poldne končam osebno^ pošto, in se pripravljam na odhod. Popoldo3 zadnji obiski in po večerji akademija srednješolk.
Zadnja noč v lepi Lusaki. V mislih zbiram pomembnejše dogodke» razne spomine, ki so se vjeli v dušo. Sestrska gostoljubnost, prijazno okolje, mladi škof, veseli patri, dva pobožna brata, ki klečita pf6^ Najsvetejšim in prebirata jagode obrabljenega rožnega venca, 30 Zadnje harmonije, ki še odmevajo v moji duši.
Veter je potihnil in v torek se obete vroč dan. Po zajtrku se poslovimo od sester. Vsaka beseda je preveč uboga, da bi izrazila našo za-yalo za njihovo de.o. Tri dni bodo .smele govoriti med obedom in srednješolke imajo en dan počitnic. To bo njihov zadnji spomin na najin °bisk.
“Bog blagoslovi vaše delo!” je naše voščilo patrom.
“Srečno pot!” odgovarjajo misijonarji.
Ford je prevzel vlogo bele hišice in z Ozimom sva njegova gosta.
(Shdi)
MISIJONARJU KNOBLEHARJU
Bil kmečke hiše sin si. Sred polja zaslišal si v tihoti božji klic in tvoj pogled je šel za letom ptic, kjer čakale so duše na Boga.
Popustil si oralo brez besed, prisluhnil — in vesel objel daljine, oči so srečne zrle piramid višine in v pesku drobnem redkih potov sled.
V Egipt te gnalo je srce drhteče,
tam vrgel prve brazde poln mladostnih sil;
iskal ovce, trpel, obhodil Nil
skoraj do tja, kjer svet ravnik preseče.
Ko bi ne bil slovenske zemlje sin, po knjigah bi povsod Tvoj pot slavili; obraz Tvoj bi vklesali v kamen, v bron ulili, da bi potomcem bil v svetal spomin.
A mi ne v bron, ne v kamen, le v srce vklesati hočemo Tvoj svetli lik; po Tvojem zgledu — misijonar — svetnik — iskali bomo — za Boga — ovce.
Karel Mauser, 1.1945..
ISLAM in KRISTUS
V oktobru bo minilo leto dni, kar so Judje, Francozi in Angleži ponesrečeno udarili po egiptovskem Nassefju. Vojaški spopad, ki je pretil izzvati novo svetovno, to pot atomsko vojno, se je jbolj po zaslugi Bele hiše kot norveškega tajnika Združenih narodov kaj kmala končal: klavrno za oba krščanska in judovska zaveznika, pa na videz zmagovito za ambicioznega Farukovega naslednika v Kairu. Nazadnj6 je ostalo vse pri starem: kanal je še vedno v rokah faraonovih potomcev, Abrahamovi otroci pa tudi niso zasedli dežele, ki bi jim po zgodovinski opravičenosti sicer pripadala. Pač pa je skrito, a vendar zadosti krepk0 klofuto prejel komunistični hujskač, ki se je že veselil kot tretji v sporu, da bo Bližnji Vzhod spravil v svojo ma'iho. Obisk pravljičnega arabskega Sauda v Washingtonu pa poznejši dogodki v Jordaniji so dokazali hkrati s prijateljskim jadranjem 7. ameriške flote v Libanon, da Zapadli ni vseeno, kako je z islamskim svetom, vsaj na Bližnjem Vzhodu.
Ob vseh teh dogodkih pa se je katoliški svet spet nekoliko bolj začel zanimati za vedno bolj pereče vprašanje miselne usmerjenosti islamskega sveta. Spet je bolj živo zaživela v zavesti krščanski!1 narodov resnica: islam je po štirinajstih stoletjih življenja še vedn0 čudovito trdna sila, ki ji je znal Mohamed, njen arhitekt, vtisniti naravnost železno povezanost med vsemi njenimi udi in žilami.
Pokazali pa so se prav ob nedavnih zapletljajih tudi znaki, da se navkljub vsej trdnosti v islamu nekaj giblje, nekaj kot nagibanje ^ sožitju z drugimi, nekaj, kar is7am sili, dal sede za skupno mizo k p°' govoru z drugimi. Prav gotovo je vse to plod zunanjih vplivov, ki bodo prej ali slej rodili svoj vidni sad. Pokazalo se je tudi, da je danes zadržanje islama do krščanstva, posebno v mohamedanskih kulturnik in višjih krogih, precej drugačno kot v prejšnjih stoletjih.
Islam išče stikov s krščanskim svetom: ker se je znašel pred istim, sovražnikom kot krščanstvo, se pravi — pred brezbožnim komn-nizmom, pa tudi ker se sam v sebi preživlja, ker se je nekako umiril’ ker ni več tisti bojeviti “turek” kot pred stoletji.
En sam kamniti blok
Nasplošno je islam evangeliju še vedno docela zaprt in nezaupljiv Velikanski kamniti blok, ki zajame okrog 350 milijonov duš, skornJ šestino vsega človeštva, navidezna razcepljenost islamskega verstva n*1 različne ločine kolt so sumaniti, šibiti, izmaeliti in druge, izvečine sam0 zgodovinski ali pa obredni pojavi, prav nič ne zmore nezmakljivo irdfl6 osnove njegove, ki s takšno žilavo klenostjo sloni vsa na korani Največja mohamedanska univerza, znamenita Al-Azhar v Kain1’ je nekako možgansko središče, iz katerega gredo kot nevidne niti ^
določila najvišja navodila, ki zadenejo islamski verski nauk in poko-ravanje Prerokovim predpisom: nihče jim ne ugovarja, vsi mohame-danci, naj so še tako daleč v arabski puščavi ali po atlaških gorah, Re ji do pičice uklonejo. V Al-Azharju se od časa do časa sestane tudi svet velikih ulemov aii učiteljev postave, ki izdaja določila in ukrepe; ln vsakdo se jim mora pokoriti in jih sprejeti.
Pred dvemi leti so na takem zborovanju ulemov ugotovili in določil, da ima vsak muslimanski vernik dolžnost praznovati vzhod prve Pomladanske lune, ki pomeni začetek svetega posta, ramadan, pa tudi °o)iko tega praznovanja. Ko je šejk Abd-el-Ralman Tag po kairskem fadiu oznanil vsemu muslimanskemu svetu ugotovitve in določila Vrhovnega zbora, so ga enako pazljivo poslušali po maroških in tri-P°litanskih skalah, kot po carigrajskih, bagdadskih ali djakartskih Mošejah v daljni Indoneziji.
Islamski svet je navkljub bučni naklonjenosti — bučni bolj kot Pomembni — do zapadnega načina življenja in navad, ki jih v zadnjih oasih lahko zaznamo v nekaterih koranu vdanih deželah kot so Turčija. *ran in Egipt, še vedno versko in družabno nezlomljiv in nezmakljiv Gn sam kamniti blok.
Dvoje knjig o Kristusu
, Ni pa čisto brez vsakega pomena, da sta ravno v Kairu, v sveti Gnjavi koranskega nauka, izšli v kratkem razdobju druga za drugo ve knjigi o Kristusu, ki sta jih napisala dva priznana islamska piaa-e*ja. Ne le, da avtorja v obeh delih z največjim spoštovanjem go-. °Hta o našem božjem Odrešeniku, marveč v njiju kar mrgoli hvale n slavospevov Kristusu in njegovemu delu. Malmud Elaqqb, ki je P° vsem muslimanskem kulturnem svetu naravnost zaslovel po svoji apologiji islama in po življenjepisu o Mohamedu, je napisal delo z Paslovom: ‘‘Kristusov genij". Jasno in odkrito priznava zgodovinsko |P°Č štirih evangelijev in resničnost Kristusove osebnosti: ne taji ,0spodovih čudežev, priznava jih in zavrača vse predsodke raciona-'Zma. A najvažnejše v knjigi je verjetno slavospev, ki ga pisatelj a vsaki strani svojega dela neprikrito poje veri, ki jo je Kristus smnovil, pa njeni čudovito visoki duhovnosti.
, Druga knjiga nosi naslov ‘‘Zlobno mesto”. Avtor ji je nič manj °viti pisatelj dr. Kamel Hussein, rektor ibrahimske univerze, enako Pamenit zdravnik kot književnik. V “Zlobnem mestu” njega pisec z Panje, vidne strani naše krščanske vere kot miren in nepristranski Jja^ovalec razpravlja o sodbi proti Kristusu, ki se je ne pomišlja oz-Clti kot največji zločin v vsej človeški zgodovini. . . Kot zdravniku, j* mu je konjiček pacientova analiza, mu študij račlenjevanja sodbe Posameznih oseb, ki v nji nastopajo, nudi čudovito podlago, da z 0 ^oo prevzetostjo razpravlja hkrati o bivanju božjem, o svobodi. °olasti in o človekovi vesti. Prav gotovo najlepše poglavje v knjigi
“Povratek k pridigi na gori” je naravnost mojstrsko razpravljanje o Jezusovem socialnem nauku. Razumljivo,, da avtorjeva misel ni vedno v skladu z našim verskim naukom. Tako, postavimo, Kristusova smrt na križu (umirajoči Bog je za muslimana nekaj naravnost nazasli-šanega!) je razložen s stavkom iz korana, za katerega se avtor spretno skrije, ko pravi: “Bog pa ga je postavil prav blizu samemu sebi.”
Pojav teh dveh knjig, pa sloves, ki sta ga doživeli ravno v Kairu, v srcu mohamedanstva, vse to je precej očiten dokaz, da mrje zastrupljeno vzdušje sovraštva in nasilja, ki je polnilo prejšnja stoletja ob vsem, kar je nosilo krščansko ime, pa da se nebo vedri v razumevanje in celo v naklonjenost, ki je prvi korak k obojestranskemu razumevanj'1 in spoštovanju.
Komamizem — skupni sovražnik
Četudi se na prvi pogled morda neverjetno zdi, je pa vendarle res, da je tudi pojav komunizma v svetu precej vplival na to ugodno spremembo v islamskem zadržanju do krščanstva. Nobenega dvoma-da je Marxov materialistični in brezbožni nauk sovražen ne le krščanstvu, marveč slehqrni religiji sploh. Izobraženi muslimani so to resničnost kaj kmalu ugotovili in zaskrbljeno gledajo na globoko duhovno in moralno krizo, ki pretresa današnji svet. Nujno, da tedaj iščejo stikov in zavezništva z drugimi duhovnimi sfiami za skupno obrambno fronto; kajti čutijo, kako do zdaj najnevarnejši sovražnik stika krog njihovega doma in se zaganja ne več samo v koransko vero, ki je ospova muslimanske države, marveč prav v same v dednih izročili*1 zakoreninjene temelje vsega muslimanskega življenja.
Nič čudnega, če sta glavni tajnik Arabske lige in egiptovski prosvetni minister Taka Hussein tik pred lanskim spopadom z Albionont Parizom in Tel Avivom poiskala stik s Sveto Stolico, da bi po skupnem razmotrivanju s katoličani vendarle ustvarili stične točke za skupel? nastop katdiiškega in islamskega sveta pri reševanju perečih vprašanj v današnjem svetu.
Pomembno in razveseljivo hkrati je tudi, da tako na skupščin' Združenih narodov kot pri vseh njenih pomožnih odsekih, kot je UNESCO, zastopniki muslimanskih držav, ki se vedno nagibajo k bolj duhovnemu pojmovanju vseh stvari, skoraj redno odkrito podpro vsakršen katoliški predlog ali zahtevo, ki se tičejo kulturnih in socialni!1 vprašanj.
Notranje vrenje
Ob vseh teh ugodnih pojavih se človek nehote vprašuje, če je ta islamska naklonjenost in hkrati iskanje stikov s katolištvom sam0 nujna trenutna posledica položaja, v katerem so danes mohamedanske
j zave, ki jih sili, da si iščejo zaveznika pred skupnim sovražnikom, a 1 Pa je morda še kaj več?
Nedvomno je v islamu nekako notranje vrenje. Odlični španski ^jsijonar Gerönimo Diaz Yusti, ki je globok poznavalec islama in ( Jegovih vprašanj posebno v odnosu do krščanskega sveta, pravi, da ne gre samo za zunanje pomembne in očitne stvari kot sta ženska ^ancipacija v islamskem svetu ali pa vedno večje teženje v mono-^aipijo (enoženstvo) posebno med imovitejšimi sloji, marveč še vse °lj za bistvena vprašanja, ki so izredne važnosti za družabni ustroj, Versko, politično in sociailno ves zakcvan v koranu, za vprašanja kot r; tisto o navdihnjenju te Mohamedove knjige, ali pa za vprašanje Vnosov do nemuslimanskih, posebe krščanske manjšine...”.
Islam oznanja in veruje, da je koran po besedi navdihnjena knjiga, ^ pravi: Bog sam ga je narekoval Mohamedu po angelovih ustih. t"avdihnjena knjiga tedaj, ne le kar zgolj nje miselnost zadene, marveč Udi njena beseda, črka in glas — navdihnjeno vse od zgoraj, prav °t je zvenelo iz ust nebeškega glasnika. Ta edino možna razlaga o . avdihnjenju pri pisanju korana, je bila vse do zdaj edino veljavna 11 dovoljena po strogi muslimanski pravovernosti. Prav sedanji litovski prosvetni minister, Taha Hussein je pred kakimi tridesetimi .en v neki svoji literarni razpravi nekako podvomil o legendah, ki jih v koranu vse polno. Pohujšanje je bilo velikansko. Knjigo so prepo-edal: in pobrali iz knjigarn; šele ko je avtor vnesel vanjo vse predpi-^uue in točno določene popravke, so verske oblasti spet dovolile nov na-Navkljub temu je pisatelj pozneje zasedel profesorsko mesto na Al-znarju, odkoder ga je Nasser poklical za prosvetnega ministra: do da se starodavna okorelost in strogost krhata, pa da si določena uenja in pogledi, ki so še včeraj veljali morda za pravo bogokletje, da-es tudi v islamu odpirajo pot, vsaj med izobraženci.
Ni
več zaprtih meja
tovu ^s*arnsk° zadržanje do drugoversk'h manjšin je tudi pomembna ko.’ ki 80 .jo mohamedanski učenjaki prav tako vzeli v pretres. Po kristjani in judje ne morejo nikoli biti kot državljani enako-eile^ni muslimanom. So samo ljudje, ki so v varstvu polmeseca. Ta ne-j^Ukost pa se prav gotovo upira pojmovanju moderne demokratske dr-£ Večina muslimanskih držav so redne članice Organizacije zdru-^ narodov in so z vsemi drugimi vred podpisale slovesno izjavo o V}1 v^anskih pravicah, ki je ena izmed temeljev ustanovne listine. Izja-^ zagovarja tudi popolno enakopravnost v verskih vprašanjih. Ka-Or ^J zdaj muslimanske države svoj podpis na izjavi o človečanskih MnVlCah spravijo v sklad s svojim muslimanskim verskim naukom? i,0 islamski učenjaki skušajo to izjavo o človečanskih pravicah prav aslimansko tolmačiti: pravijo, da verska svoboda pomeni svobodno
odločitev, da vztrajaš v svoji veri ali pa pi’estopiš v islam. Nikakor Pa nočejo priznati svobode izstopa iz islama in prestopa v drugo vero. Vendar pa je vedno več znamenitih pravnikov in ulemov, ki pravijo, da je takšna razlaga naravnost jalova, pa da se bo prej ali slej ‘treba opogumiti in priznati edino pravo razlago: obojestranska svoboda — pristop k islamu ali pa izstop iz njega, kot se posameznik hoče odločiti.
Kdaj bo tisti “prej ali slej”, kdaj pogum med odločujočimi v musli' manskem svetu, da bodo priznali vsi, kar mnogi na tihem danes že pr1' znavajo? Vedno hujše trenje v sodobnem svetu in ta vsak dan večja nuja, da si muslimani iščejo zaslombe in zavezništvo pri kristjanih za brambo pred mogočnim skupnim sovražnikom, vse to vzbuja upanje» da se bo sto in stoletna nepremakijivost islamska vendarle slednjič om»' jala. Upanje tudi, da bodo krščanske manjšine in posebej katoliški misijonarji po mohamedanskih deželah skoraj uživali več in več svobode pri svojem delu in apostolatu, posebno na vzgojnem področju. To pa bo nedvomno rodilo kot dobrodošel sad bolj nepristransko poznanje naše vere in njenih zveličavnih naukov, kar je prvi in najnujnejši pogoj 23 pripravo muslimanske miselnosti na tisto zmagovito uro, ko bo, vdan0 in z iskrenim srcem sprejela Kristusa.	ALADl^
v
Življenje in delo škofa Friderika Barage
(Posmrtni govor Rev. Edvarda Jackerja v petek dne 31. januarja 1868 .katedrali sv. Petra v Marquettu, Michigan. — Vzeto iz tednika “The ^rquette Weekly Plaindealer, izdaja z dne 30. januarja 1868.)
j^dano v posebni brošuri 1. 1957. — Založila Baragova zveza, 444 S. °urth St., Marquette, Michigan. — Iz angleščine v slovenščino predel Ruda Jurčec.	„
(Nadaljevanje.)
BARAGA — MISIJONAR
1 »vMed ljudmi so značaji, ki jih veseli potovanje in se navdušujejo za pusto-scine; čiim bolj izredna je kaka stvar, tem bolj jim prija in razvnema njih do-„ xlJijo. Za ljudi z globokim verskim čustvovanjem (neredko je tako razpolo-Je v opreki z verskimi načeli ali nameni) je življenje med misijonarji samo posebna prilika za zadoščevanje njihovi isamoljubnosti. Učinki take miselnosti se kiralu razkrinkajo. V prav kratkem času bodo taki napačni misijonarji Pustili svoja mesta, ker jih bo resničnost razočarala. Preveč je vse daleč od 1)0 ei?a’ 'kar je skuhala njih domišljija. Ako pa bi že ostali misijonarji, tedaj ujihova setev rodila slabe sadove.
M bil
AH je bilo tako tudi z našim novim misijonarjem? Ravno nasprotno. Daši
neobčutljiv za nove in izredne dogodke v misijomstvu, ki so prijali njegovemu
Sv^U’ hi vendarle raje živel v ugodnejšem okolju v domovini, kjer bi imel mir v Jum domu, posvečal bi ise svojemu priljubljenemu delu in bi mu bili prihra-ž 1 vsi pretresi v težkih okoliščinah misijonarjenja v krutem okolju nove de-s6 e.' ^tovo bi mu bile ljubše izbranosti življenja v Evropi. V novem svetu pa 1)6 moral boriti s surovostmi v divjinah Amerike. Toda isam ni sledil kliciu v^ave. kajti v njem je bilo spoznanje mnogo višjega reda. Bog je govoril skozi vube in klice in njegova duša se je odločila za dela najvišje ljubezni. ja. ]^araga je hotel biti vedno vsem vse, da jih pridobi za Kristusa. Bil je pri-J ubogih, nevednih otrok. Nežno jih je ljubil, ker je v njih gledal otroke „j/* Boga. In oni so čutili to njegovo ljubezen in so jo tudi vračali. Toda v tak*'fVV' doruovini so bili verjetno ljudje, ki so bili bolj sposobni od njega in prav sposobni skrbeti za bližnjega, ubogega in zapuščene otroke, a to ne v tujjm.
polno — zakaj ni šel tja in med njimi opravljal delo reševanja in ljubezni? Al> niso stiske, potrebe in pomanjkanja tam enako čakale nanj? Tam bi tudi moge' doseči enako mero popolnosti. Da, božja volja ga je privedla sem in Tisti, ki mu je vlil željo	in navdih,	mu je dal tudi sredstva.	Kot pravi	misiijonair ise j®	i
odločil delati za slavo 'božjo	in v tem sklepu bo ostal	trden in zvest. Z božjo tf"'
lostjo bo ostal zvest do konca.
Navajal bom nekaj izvlečkov iz pisem, ki jih je Baraga pisal isvoji družb' na Dunaju. Tudi iz pisem sestri Amaliji ijih bom posnel in iz vseh boste spo?' nali klice veselja, ki so se porajali v mladem duhovniku ob prihodu v novi svet' "Moje srce je polno hvaležnosti (tako piše iz Newyorka) božji Previdnosti, ki me j® ljubeče pripeljala do tod. Ta čustva so me navdajala, ko sem stlopil na tla d0' vega sveta. Tukaj je velik, toda tako malo obdelan božji vinograd, kjer je treba opraviti toliko dela in kjer je toliko tisočev tistih, ki ne vedo za Boga in njegovo resnico”. Nekaj časa pozneje je ob prihodu na prvo misijonsko poeta jo pisal' “Srečen dan, ko	sem prvič	stopil med divjake; med	njimi bom	sedaj živel do
svojega zadnjega	diha, ako	je to božja volja”. Še malo pozneje:	“Moja želja j®	j
izpolnjena. Sedaj živim sredi divjakov in velika večina med njimi je še vedno | pogandka. Sem edini belec med njimi daleč naokoli”. Vendar preidimo k dogod' kom, kajti čas dopušča samo kratek pregled njegovega delovanja in uspehov.
Baraga je potoval z ladjo in vozovi do Cincinnatija, kjer se je predstavi* svetniškemu Edvardu Fenwicku, škofu v Ohiu in administratorju sevemozahodnib področij. Ozemlje se je raztezalo daleč po severu dn zahodu Ohia, po deželi, se danes naziva Michigan. Baraga je pisal: “Bolj dobrohotnega, ponižnega, P°' božnega, vnetega in plemenitega škofa si ne morete misliti. Bil je silno ves®* ko je izvedel, da ne želim ostati v mestu, ampak da hočem v misijone med div' jake”. Toda letni čas ni dopuščal takojšnjega odhoda. Zato (je opravljal najpi'®j pastirsko službo v mestu samem. Pridigoval je v nemščini in spovedoval v v3®h modemih jezikih, le v svojem jeziku ni imel prilike. Obiskoval je bolnike, poučeva* otroke in se navajal na angleščino, ki je njena glavna pravila poznal že v E v rop*’ j Pridno se je začel navajati na otavski dialekt in je bil vesel napredka.
Ko je v aprilu potoval proti severu, je bila pot že misijonsko delo. Kjer J® srečal katoličane, jim je pridigal, osveževal njih vero in jim omogočal prejemanj® zakramentov. Včasih je bilo .med poslušalci več protestantov kot pa katoličanov'
V tistih dneh je pisal: “Bili so kar zadovoljni is tistim, kar sem jim govoril, venela1 drevo ne pade, ko mu zadaš prvi udarec”.
Iz Miamisbourga ja odšel 10 km. globoko v gozdove, da bi obiskal samo e51® katoliško družino, in potem še IB km daleč, (da je obiskal Irca, ki že BO lot P' ! videl katclüikcpa ekhcvnil'a in je bi'l že 81 let star, skoraj popolnoma gluh ^ slep. Nikdo cd njih ni klical tega misijonarja in zanj sploh niso vedeli, pra'’ tako mu tudi niso mogli povrniti stroškov. Duhovno veselje je bilo tisto, ki p111 je poplačalo trud in napor.
V Daytonu je naletel na skupino že mlačnih katoličanov. Ko je prišel tj® za njim njegov škof, je Baraga .skoraj podlegel skušnjavi, da bi ostal med temi bel®* in skrbel zanje v njihovi raztresenosti, kjer so živeli v veliki materialni in du' hovni bedi. Res je bila sreča za Indijance, da je odklonil to misel in skupno ® škofom Fenwickom odšel v Detroit, kjer jia ostal pet dni, pridigal in spovedoval-
Ko se je odprla plovba, je dne 20. maja zapustil Detroit in odtšel v Arbre ‘oche, kamor je prišel dne 28. maja 1831. Gotovo bo ta datum ostal zaprsan '■ 2latimi črkami v zgodovini severnih indijanskih misijonov.
MISIJONI V OTTAWI
Arbre Croche ali tudi Waganakisi je bila velika vas ottawskih Indijancev °b jezeru Michigan. Leži v sevemozahodnem delu Spodnjega polotoka ob Michi-£anu. (v tistem času je ime Arbre Croche veljalo za vse področje, ne pa samo naselje, ki je sedaj Harbor Springs). Jezuitski misijonarji so obiskovali te raJe v sedemnajstem stoletju in v prvi polovici 18. stoletja, vendar so sledovi njihovega dela že zabrisani. Dve leti pred Baragovim prihodom je belgijski du-novnik p. Dejean znova odprl misijon in to s precejšnjim uspehom. Več sto Oftiačincv je krstil. Toda misijonar se ije vrnil v Evropo in novinci, majo penjeni v veri, so ostali brez pastirja. Veliko je bilo tedaj veselje mladih kristjanov, 0 so imeli med seboj prvič svojega škofa, ki so zanj vedeli in ga tudi ljubili; še k°lj pa so se pač razveselili, ko so dobili novega misijonarja za očeta. Že pri Pnvem srečanju je pridobil srca vseh zase.
Zgradili so si že cerkev in šolsko poslopje in še župnišče, vendar je bilo nse že v takem stanju, da ni bilo več za popravilo. Baraga je tako popisal svoje ‘tališče dunajski družbi: "Kadar dežuje — je šaljivo dodal —• moram razgrniti pašč nad mizo, da rešim knjige in ostale listine, da jih ne poplavi. Na<J svojim ®2iščem razpnem dežnik, da ostane suho. Sam ise pa umaknem v tisti del sobe, dežuje najmanj”.
Ko je bil nastanjen tako, kakor je bilo mogoče, so ni zadrževal in začel iz-1)01 n je vati misijonarske dolžnosti. Vsak dan je ob peti uri zjutraj zvonil za an-8elaki pozdrav in skoraj vsi kristjani so prihiteli v svetišče, kjer je vodja skupine Prebral jutranje molitve. Nato se je začela služba božja, katere se je udeležila J'elika večina prebivalstva. Čez dan je učil otroke s sodelovanjem tolmača, obiskoval ristjane in pogane, zlasti tiste, ki so kazali naklonjenost do katoliške vere, ni opustil obiskovati tudi tiste, ki so bili trmasti in uporni ko krščanskega nauka. ls>jonar je imel le malo želja in je bil z malim zadovoljen, nobene dnevne ure ' opustil, da ne bi izvršil kakega dcbrega dela. Ob sončnem zahodu se je verna 0'Ua spet zbrala okoli svojega pastirja za krščan:ki nauk in večerne molitve, b nedeljah so dodajali pridigo svečani službi božji, pri večernicah so molitvam a*i še druga opravila.
Vas je bila kmalu podobna dobro urejeni verski občini. Bili so redki dnevi, oUn' bil° nobeneKa Indijanca pri obhajilu. Ob nedeljah in praznikih je bila ž. “ai>lna miza številno obiskana. Od časa do časa so gorele grmade, kjer so za-;gali razna zdravila in čarovniške pripomočke, orcdja za vraže — vse na veliko vesclje misijonarja in krščan-.kega prebivalstva. Poganske orgije so izginjale in 0 aze so strašile ali zabavale samo še otrcke. Misijonar je govoril vsem brez ok'ra>1121 kolišč ne in letne čase, plemenito in strogo, kakor &o pač narekovalo .^°liščine. Sam je bil zgled gorečnosti, samozatajevanja, ponižnosti in ljubezni Pad vsem tem so se ti otroci narave čudili. Kmalu so mu začeli dajati naziv
Manitou , kar pomeni nadčloveško bitje. Le malo se jih je moglo upirati nje-govemu pozivu in vabljenju in v kratkem čaisu je bil krščen vsak, ki je živel v bližini in je mogel zahajati k pouku.
Naslednjo pomlad je Baraga dosegel že velik napredek pri težavnem proučevanju jezika in se je podajal na svoja misijonska potovanja, ki so postala velika in glavna naloga med poletnim časom. Sam je popisal eno takih potovanj na otočje Beaver, ikraj, kjer se je leta 1864 odigrala velika mormonska tragedija.
“Ko so moji župijani opravili svojo velikonočno dolžnost (tako je pisal v svojem poročilu dne 1. julija 1831), isem se poda) na pot, da bi ratzšinjal nauk drugim otrokom narave, ki tega do tedaj še niso culi iz uist katoliškega duhovnika. Najprej sem obiskal zelo prijeten otok na jezeru Michigan, ki je tako oddaljen, da ga je v daljavi z obale videti kot meglo, večinoma pa sploh ni viden. Otok je precej velik, štiri legije po površini in se imenuje Beawer Island. V preteki' zimi je Indijanec prišel v Arbre Croche, ki se je poučil o prvih resnicah krščanstva. Sedaj je on steber krščanstva v kraju. Še pred odhodom iz Arbre Croche? je bil (krščen in je svojim rojakom oznanil, da bom na pomlad prišel med nje oznanjat vero v Boga. Mož me je obvestil, da bi bili vsi zelo veseli, ako pridem na Breawer Island oznanjat novo vero. Res je, da so bili tam ljudje, ki niso bil' enakih misli z mojimi željami in nadami in so dvomili o mojih načrti h; vendar sem se podal na pot, z vero v Boga, ki je obljubil, da bo vedno ob svojih služabnikih skozi vse čase in do konca sveta.
Ko sem se bližal otoku, je moje srce močno bilo. Običajno imam s seboj belo zastavo z rdečim križem, ki jo razvijem, kadar se bližam misijonski post0" janki, da bi otočani spoznali moj čoln. Ko smo se bližali otoku, smo jadrali ravno ob zelo ugodnem vetru. Znamenje miru se je mirno vilo v vetru in naznanjalo, da prihaja služabnik Kristusov. Indijanci so s isvojim izrednim vidom od dale® spoznali mojo zastavo in poglavar je odredil obesiti njegovo zastavo na najvišj' steber. Moji spremljevalci — domačini so spoznali poglavarjevo zastavo, in ko so to razlagali kot dober znak, sem ise pomiril. Ko smo prišli bližje otoku, isem videl na obali množice domačinov. Skoraj vsi so prišli. Možje so oddali dva strela iz pušk, da bi izrazili svoje veselje. Komaj sem' stopil na obalo, so prišli vsi možje k meni in me pozdravili s krepkim stiskanjem rok. Nato so me odvedli v vas — to je v naselje oemerih koč, zgrajenih iz blata. Najprej sem prišel v poglavarjevo stanovanje, kjer je bilo že mnogo domačinov, ker pač niso hoteli zamuditi prilike videti prvega duhovnika v življenju.
Kadar se pogovarjate z domačini, morate vpoštevati poseben postopek. Zato nisem začel takoj govoriti o tem, zakaj sem prišel, ampak sem govoril o raznih drugih stvareh; šele potem sem prosil poglavarja, da naj skliče zbor vseh članov velikega sveta. Rekel sem, da naj bi bilo to naslednji dan, ker jim moram govoriti o važnih stvareh. Tako so ise zbrali naslednji dan in sem jim kratko in odločno razložil potrebo in korist krščanske vere. Ob koncu sem zaprosil poglavarja, naj mi odgovori. Odgovoril mi je po svojem zastopniku: vesel je, da more po*" draviti duhovnika na svojem otoku in goreče želijo sprejeti krščansko vero. Lahko si mislite, s kakšnim, veseljem je bilo prevzeto moje srce. Ostal sem pri njih nekaj časa in jih učil v veri. Bilo je dne 11. maja, ko sem mogel biti tako srečen in krstiti prvih 22 divjakov”.
Vsi misijoni pa se niso začenjali pod tako ugodnimi znamenji. Na samem °toku je kmalu po prvih pridigah evangelija izbruhnilo hudo nasprotovanje. Pogani, nahujskal jih ije vaški čarovnik, niso dovolili kristjanom prostora za graditev svetišča. Nazadnje so pristali in to šele, ko so jim dali velike količine P'l’ač in tobaka. Toda pomagalo je le malo — kmalu nato se je preganjanje obnovilo in kristjani so se .morali preseliti v Arbre Croche.
To in naslednje poletje je Baraga potoval še v druga bolj oddaljena področja ln otoke. Obiskal je Little Detroit, Grand Traverse, Manistee in Grand River. (Grand River je bil nad 200 milj od Arbre Crochea). Povsod je učil in krktil 'n kjer je bilo mogoče, je gradil	cerkve, če	drugačne	ne, pa	iz blata.	Hudo je
govoriti o misijonarjevih težavah,	stiskah in	nadlogah	v tako	stisnjeni	obliki in
mimo njegovih uspehov s tako	skromnimi	besedami.	Ako bi	govorili	obširneje,
ne bi prišli do konca. Pri nadaljevanju se bo	pokazala potreba	še krajše	obdelave.
Ko je Baraga bil še v Arbre Crocheu, je v letu 1822 potoval v Kanado, da 1 prevzel angleške doklade, in v Ottawi je natisnil molitvenik in cerkveno pesmarico ® katekizmom za svoje Indijance. Ko je bil s tem namenom v Detroitu, je neki duhovnik značilno v pismu opisal Barago takole: “Baraga je zelo .ubog, živi kot raPist, a njegova sreča je neizmerno velika”.
Naslednjo je:en v lotu 1833 je dosegel, da je dobil sodelavca p. Saenderla, -SS.R, Njemu je predal misijon v Arbre Crocheu, sam pa je odšel v Grand River; 10 tfe bilo tedaj velüko naselje (danes se imenuje Grand Ramds), kjer je bil že Večkrat poprej in je na pomlad po pi’vih nagovorih in poučevanju že krstil 100 Joganov. Komaj je prišel, je naletel na nasprotovanje skupine dvanajsterih “kršče-^ ’ Indijancev. Ta skupina je bila vse, kar so tekom osmih let v naselju mogli Pridobiti za krščanstvo protestantski misijonarji. Za njihova prigovarjanja in na-Pade se Baraga ni zmenil. Kmalu ise je moral spopasti z mnogo večjim zlom, ki je vladovalo kraj: pijančevanje. S to napako je imel izredne težkoče.
Indijanci so b'li v stalnem stiku z belim človekom. Iz sosednih krajev so priha-
jali
'trgovci krzna in prinašali pijačo, 's katero so zastrupljali dušo in telo Indijan-
O'-'TV.l I v i I I cl lil L 1 1 1 llolll i JJiJCVU-V/j O XV H l \J OV/ XXCVO VI	J C* 1	XII	XXICXIJkX-XX
m Ipvcem na zverjad. Pijača je bila zelo močna in nevarna. Baraga je hod 1 med ^ditni, učil otroke, opozarjal na zmernost in svaril pred pogubnostjo alkoholnih 1Jač. g tem si je nakopal sovraštvo pijači vdanih Indijancev in trgovcev, ki so jG pijačo, da so lahko bolj ugodno prihajali do krzna. Število pijači vdanih g ' 'Jancev je naraščalo iz dneva v dan. V borbi proti zlu alkohola je postal za arago položaj tako nevaren, da ni bil več varen v svojem lastnem domovanju.
Nekoga večera je prišla skupina pijanih divjakov, da bi ga ubila; vendar niso °gli vdreti v hišo in so odnehali. Misijonar pa ni popustil, opravljal je naprej in ^ m'sG'ons'fa potovanja in peš ali na konju obiskal Detroit; ceste so bile Slabe Poleg tega potovanje po njih nevarno. Nikjer ni bilo primernih okrevališč in na gih potovanjih je iroral pogosto stradati. Velike težave je imel, ko je iskal Žet,mnrnih deIav<:ev in obrtnikov, da bi mu zidali cerkve, kapele, župnišča in šole. je ^ ^ i® b'Ia še vedno skromna in glavna krivda je bila — kuga pijančevanja. Ko njeUgotovil, da je v 16 mesecih krstil samo 170 oseb, je prosil za premestitev in na da k^V° mesto J® Prišel madžarski misijonar Viszoczky. Baraga si je že dolgo želel, t 1 Se 'Preselil v ugodnejše področje. Bilo je to v South Shire na Gornjem jezeru; 111 so bolj blagi domačini čakali na misijonarja.
(Sledi.)
ZAHVALE MISIJONARJEV
Pismo višjega predstojnika jezuitskih misijonov v kalkutski škofiji (Indija), naslovljeno na uredništvo “Kat. Misijonov”:
Slovenski Misijonski zvezi, Bs. Aires:
V teh kratkih besedah želim izraziti hvaležnost, ki jo čutim do Vas zaradi velikodušnosti, ki ste nam jo izkazali. Naj vas Bog blagoslovi, vas in vse vaše družine.
Kot vam je znano, smo tu v veliki stiski; predvsem nas muči pomanjkanje duhovnikov, ki bi nam pomagali pri delu. Tudi veste, da vzgoja duhovskega naraščaja zahteva čas in denar. Pomoč, ki ste nam jo poslali prav za vzgojo duhovskega naraščaja, je čez vse pomembna. Tudi saimii boste po tej svoji pomoči deležni za lužcnja pri delu, ki ga tukaj opravljamo, zraven pa še molitev duhovnikov, ki ste jim pomagali do oltarja. Prepričan sem, da bo Bog za tako velikodušnost vašo razlil na vas ves isvoj blagoslov.
Znano vam je že, kako težko je dobiti ljudi od drugje za naše .misijonsko delo. Počasi bomo Skušali dobiti nove misijonske poklice med domačini samimi. Vsako molitev za uspeh teh poklicev bomo več kot cenili. Iz srca pa vam bomo hvaležni, če nam boste poleg molitve mogdi od ča?a do časa pomagati tudi s kakim malim darom, saj, kot sem prej omenil, vzgoja duhovskega naraščaja zahteva čas in denar.
Spominjal se vas bom vneto v svojih molitvah in pri sveti maši. Naj vas vse Bog obilno blagoslovi!
Iz Jeruzalema, v jordanskem delu svetega ,rpe"ta, se za poslan1 dar zahvaljuje misijon ka sestra M. ANGELINA:
Včeraj (13.VII.1957) je prispel ček in danes pismo. Za oboje prisrčen “Bog plača'!” — Po duhovnih vajah, ki jih bomo pričele v prihodnjem tednu, bom kaj več pisala in poslala tudi slike sve-
tega mesta in okolice. — V molitvi z vsemi slovenskimi dobrotniki!
Iz Osake na Japonskem je pisala v zahvalo misijonarka usmiljenka s. BE' NJAMINA KARDINAR:
Iz srca se zahvalim za pismo z “bo- i gatim” čekom, pa za veselo presenečenje! | ki sem ga doživela z obiskom rev. SlaP' šaka, ki se mu je pridružil tudi nas . slovenski jezuitski misijonar p. Kos lZ ' Tokija. Naj Bog vse žrtve in dobroto > poplača s svojim bogatim blagoslovom- j
Oba naša draga obiskovalca sta na ! žalost ostala pri nas le dobrih doset mi' nut. Toliko sem le uspela, da sem mogla priklicati še svojo misijonsko sosestrd Jančarjevo, ki deluje tu v bližini. Lahko si mhlite, da nama je tako nenadem skoraj nepričakovan slovenski obisk -sre' di misijonske Japonske kar sapo zapij
V	juniju smo se za letne djhovne vaj® vse štiri slovenske misijonarke usm1' Ijienke zbrale v naši osrednji hiši v Ma'" ko. Vise drage sosestre so bile izredno vesele prelepega darila. Denar sem m® sosestre razdelila ob koncu duhovnjn vaj. Poslala pa sem tudi č. s. MakniJ Luževic in pa s. Miklavčič. Upam, o® sta vsaka svojo vsoto v redu preje1!’ čeprav mi do danes še nista potrdil''
Topla molitev vseh naših tukajšnJ1*1 j otrok naj spremlja vse slovenske do' brotnike!
V	začetku julija je pisal iz Carolin® (Južna Afrika) misijonar p. ALBlb1 KLADNIK. Zahvaljuje se za poslani d®' | nami dar in zraven izredno zanimi''0 popisuje svoje delo in prizadevanja 1,3 mis'jonj, kjer deluje že deset let:
Tisočera zahvala in Bog povrni ^ razveseljivo -poročilo. Ko sem se vrn z duhovnih vaj, me je čakal doma i \ tudi ček.
V	pismu so me nekoliko zbodle be» : de, češ da na fotografiji, ki sem jo slal, ne najdete črnih. . . Edini razlok’
Ij* jih zares ni, je bil ta, ker je naš sl{0f naročil, naj novo cerkev uradno l,red državnimi oblastmi odpremo, da bi J s tem dali nekakšen ipečat uradne '•61'kve med stotinami različnih prote-stantskih ločin po naši deželi. Povabil iem torej zastopnike državne oblasti. v 1 Pa bi prav gotovo ne prišli, če bi se
'o,
Pci vrteli okrog cerkve... Drugi raz-spet pa je ta, ker bi bila cerkev za l56 pač mnogo premajhna! Užalili bi j),'rice, že bi dali prednost belim; še bolj te, če bi črnce postavili na prvo «sto. Tretji iazlog, da tam ni bilo aiPorcev tedaj, je bil tudi ta — želja ob	darovih: nekaj sem le hotel
.. tej priložnosti za cerkev nabrati. Od Jstih belih, ki so na fotografiji, niti v ^ ni iz moje fare — so marveč Hr-Je iz Johannesburga. Za črnce smo tem praznik posebej pripravili in so na moč zadovoljni. Sam sem jim 0;° zadrego in kar je drugega bilo, z 2‘0žil; kar brž in brez očitkov so stvar Vsem razumevanjem uvideli, žal to-j at nisem imel fotoaparata, ker še do i^nes nisem prišel do takšnega razkoš-j '' ■ Uradno blagoslovitev cerkve so pa ^ nffrafiraii beli. V tolažbo pa povem, ča V ni°j’ župniji samo 8 belih katoli-tih me^tem ko je črncev 260! V pe-, 1 ‘etih sem krstil samo dva bela otro-£ ’ ,)a čez 200 odraslih in nedoraslih sPet^V' ^ °brambo belih katoličanov pa
bj.j' hovenb da so tu med nami res do-So Jndje. V Johannesburgu in iPretoriji Pol ato*’^e cerkve vsako nedeljo nabito ko ;e' ^Našim škofom so na njih poziv, za ohranitev črnskih šol, zbra-
i( je šlo _____________ ________ __j
^'^J011 funtov — vse za zamorce! ji u katobčanov je v Južnoafriški uni-H °k0li 600.000, belih pa le 140.000. k^-ljivo je tudi, da so naši beli kar 1Žan* odločno na cerkveni strani, t; u ^"0 politiko zadene in odločno pro-toliSv ni v^a(tn* PTonji. Prav zato pa ka-<i0rr) a Cerkev tudi uživa tak ugled med <vji.vClri' In tujci — saj prav ona naj-'.'■"Očnejše brani
^Pcev!
brani pravice in enakost
ku^0'1' ^as desetih let v. “strelskem jar-Poteka. Samo še leto dni je pred
menoj. Čutim, kako zmučen sem že. Ves ta čas seimi b'l na “fronti”, vedno v prvih vrstah, največkrat v zelo težkih razmerah, docela sam sebi prepuščen. Naši črnci tu dajejo vsakemu posebno ime. Mene poznajo pod imenom “umkane” — po naše se to pravi: majhen... In so točno zadeli: majhen po postavi, majhen .pred Bogom im pred ljudmi. Upam, da bo zato tudi odgovornost manjša...
Medtem sem odprl dve novi podružnici, ki sta kakih 40 milj od Caroline. Tako se misijon počasi razvija. Cerkev je zrasla, pognala je korenine! Kdor me bo nasledil, bo imel tisočkrat lažje delo. Carolini se namreč obeta zares velika bodočnost. Začeli bodo zidati tu velikanski jez z največjo elektrarno v Južni Afriki. Inženirji so že tukaj. Prišlo pa bo vel ko belih in še več črnih delavcev. Odpreti nameravajo tudi tovarne in premogovnike. Cene zemljiščem so tu že desetkratno po kočile. Naš škof je izredno vesel, da smo se o pravem času zasidrali v tem delu in si tudi že postavili cerkev. B lo je torej ve to zares delo božje Previdnosti! Celo črnci južno od Sahare prihajajo v to našo deželo zlata in zaslužka. Južna Afrika je nekaka včerajšnja Amerika za vso Afr ko!
Tole pa v premislek slovenskiim, župnikom z lastnimi župnijami!
P red nedavnim je škof msgr. Keller iz Miin-tra obiskal tu -med nami svoje nemške misijonarje. Na lastne oči je videl vso bedo, revščino in strahotne potrebe. Visoki obiskovalec je prišel na naravnost sijajno zamisel! Začel je delati na to, da bi večje in premožnejše župnije v njegovi škofiji nekako adaptirale ali posinovile ubožne in potrebne misijonske župnije, kjer delujejo nemški misijonarji. Škof in njegovi niso ostali samo pri lepi misli: lotili so se dela z vso resnostjo — prvi lepi in bogati uspehi se že kažejo tu med nami!
Zdaj pa:
Nas slovenskih misijonarjev je tako malo, posebno pa še tistih, ki samostojno upravljamo misijonsko župnijo, da bi bilo, ali pa bi v aj moralo biti naravnost smešno lahko, če bi se naše premožnejše
slovenska ameriške župnije tudi nekako odzvale nemškemu zgledu in doprinesle podobno, plemenito in velikodušno žrtev. Morda nas Bog pri vsej naši gorečnosti prav zato v domovini še vedno ne sprosti rdečega obroča, ker imamo Slovenci vendar še vedno mnogo premalo navdušenja im. gorečnosti za širjenje božjega kraljestva!
Pred oltarjem se vseh slovenskih misijonskih dobrotnikov in sodelavcev vsak dan sipominjam. Bog z vami!
Iz Kalkute v Indiji se za poslano denarno darilo zahvaljuje jezuitski misijonar oče Janez EHRLICH S.J. Piše v začetku julija:
Iskreno se zahvalim za ček, ki sem ga prejel po rev. Slapšaku. Gotovo boste veseli, ko sporočam, da sem vsakemu misijonarju Slovencu tu med nami žo tudi odposlal njegov delež s priporočilom, naj se tudi osebno zahvali in potrdi prejem denarja. Vsekakor pa se Vam jaz v imenu vseh in posebno v svojem lastnem prisrčno zahvaljujem za vso veliko dobroto. Ne le za materialno pošiljanje denarja v imenu Slovenske misijonske zveze, marveč tudi za ves osebni tiud, ki ga naši misijonarji s svojimi sodelavci doprinašate za nas .misijonarje po mis'jonskem zaledju med Slovenci.
Nam slovensk:m imisijonarjem tu je še kar dobro. Hvala Bogu, zdravi smo in vsak ima polne roke dela. Sam sem že tretje leto tajnik viceprovinciala. Prizadevam si in storim, kar največ morem za širjenje bengalskega katoliškega tiska. Na žalost pa mi je čas za to tako zares važno delo vse preskopo odmerjen.
Tudi iz Kalkute je pisal ob koncu junija zahvalno pismo jezuitski slovenski brat JOŽEF LUKAN S.J.:
Srčno se zahvaljujem za poslanih 20 dolarjev. Bog naj stotero vse povrne! Pred dnevi nas je obiskal rev. J. Slap-šak, ki je te tako lepe darove prinesel, zraven pa še pozdrave nam. misijonarjem, ki jih pošilja prevzv. ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Naj nam ga Bog še mnogo let ohrani!
Vsem slovenskim dobrotnikom in p1'}' jateljem se iskreno priporočam v moli' tev. Zagotavljam jih, da jih tudi jaz bom pozabil!
V	imenu islovenskih jezuitskih miši' jonarjev, ki delujejo že dalj časa v Darjeelingu pod Himalajo v tamkajš' njem kolegijiJ’, se zahvaljuje za poslan® darove brat J. UDOVČ S.J. in pristaV' Ija še druga zanimiva poročila o svojem delu:
Prav lepo se zahvalim za vse branj6’ ki ga pošiljate, posebno pa še za Kato' liske misijone, ki so vedno obširnejši in zanimivejši. Oba sobrata, Drobnič i" Vidmar sta me prosila, naj se tudi v njunem imenu zahvalim, posebno za v®' likodušni denarni dar, ki sta ga s taks; nim veseljem prejela. A ista ga tako! namerila za še vse potrebnejše slove*1' ske misijonarje po bengalskih poljanah!
V	letošnji poletni vročini, ki je izredn0 huda, sta prišla k nam na počitnice pP' IPoderžaj in Ehrlich.
Tudi pri nas smo začeli resno misli*'! na misijonski naraščaj. Da bi se ognil’ nasprotovanju trstih pri naši vladi, ki n” tuje misijonarje tako zelo postrani gl®' dajo, smo preuredili vso našo misijonsk0 vzgojo. Jezuitje imamo zdaj samo province in viceprovince, nič več mi®1' jonov. Misijonske postaje «o zdaj le n®' vndne župnije. Seveda, v praktičnem življenju je delo še vedno misijonski saj stvamo ti ne morete spremeniti ka’ čez noč. Tukajšnje napredne Indij6® namreč strašansko boli beseda “misijo11 ’ V Darjeelings so ustanovili zavod, v katerem naj bi se vzgajali bodoči dom3' či duhovniki in redovniki. Gre le za .ml3' deniče prav iz tega kraja. Krščanst''0 je pri nas pod gorami še v povojih. K®1! tedaj nimamo nobenega upanja, da h vztrajali pri svojem hotenju, biti d3' hovniki ali redovniki, če bi živeli m6 domačimi po družinah, je takšen inte1" nat naravna nujnost.
v
Ko je rev. Slapšak obiskal nase Kalkuti, md je p. Demšar pozneje P’;a ’ da je gospod ves drugi dan po svoje’
v l'hodu tja — prespal. Se prav nič ne U(iim: vročina je neznosna. Nič se ne •^Jte, gg yaim. zatrdim, da imamo v ^ n<:i 43 stopinj! Prav dobro se nam zdi, oV, '*e	tudi naše podnebje malo
Kuisil, bo vsaj povedal v Evropi in v kleriki, v kakšnih razmerah tukaj ži-Vlmo.
Mi trije tukaj se predvsem ukvarjamo ‘ Radino. Vzgoja v naših kolegijih je rir,ejena po angleškem sistemu. Vse pis-vene izpite mora odobriti angleška uni-erza v Cambridgeu. Za to metodo se ^.avdušujejo vsi višji indijski sloji. Kaj-.gojenci, ki imajo takšno spričevalo v °kah, gredo potem lahko imimo na vsa-0 evropsko ali ameriško univerzo. Naši ‘vdnješolci pa predlože svoje pismene P:te na kalkutski univerzi. Na univer-2j .nern odde’ku našega kolegija imamo aj tudi študentke. Med njimi so tudi Pdovnice. V Indiji namreč po šolah lah-o.uče »amo kvalificirani učitelji in uči-Hce. Prav zato pa so katoliški univerzi-Pi kolegiji tukaj tolikšne važnosti za 'n ugled naše Cerkve sploh. Inter-. at za študentke vodijo sestre srv. Jožefa 12 Clunya.
, Lan; nas je prišla obiskat nepalska ^aljica. Pravzaprav je obiskala svoje J'!. ®*nove-prince, ki študirajo v našem ^öSiju, pa štiri hčerke, ki se šolajo v j^°StaT,u Loretink. Letos pa pričaku-°bisk nepalskega kralja Mahendra. spovedujejo ga tjale za oktober, j. ^f>t drugje po vsej Aziji je tudi pri
Pred tedni razgrajala “az:jska” gri-je ŠO,t
16 bolezen korila med mladino. Pri nas
e so povečini zaprli. Najbolj pa
^ Pojavila v milejši obliki in smo 1 navkljub vsemu ves čas pouk. %i^am v56111 ®e vedno pri poslu, kot so sku?a Pre^ odkazali. Misijonom koristiti s svojo vrtnarsko in kor« *,. ° umetnostjo... Za sadike in
$tra . IIle se veano prosujo od vsen od)j. Letos so prišli k nam v obisk ,ni Kestje — prav zaradi cvetlične 'P'ni ^Ve’ - k* smo J0 Priprnvili- Glavni po v r. v 'n guverner sta me sploh brez rasevanja, če mi je prav ali ne,
imenovala za člana orchidologije, ki so jo ustanovili v Darjeelingu. No, če lahko stvari kaj koristim, zakaj pa ne! Saj prav to je ena naših glavnih misijonskih dolžnosti in nalog, da namreč koristimo deželi, v kateri delujemo. Tako si počasi le zadobimo naklonjenost oblasti in ljudstva. In to nam je pri delu v veliko pomoč.
Pošiljam spet nekaj himalajskega čaja, da ga boste morda uporabili za dobitek pri vaši loteriji!
Vsem Slovencem se iskreno priporočam v molitev in naklonjenost.
Salezijanski misijonar STANKO PAVLIN je pisal iz Hongkonga v začetku julija, v zahvalo za poslano denarno darilo:
iPiisal mi je č. g. Geder in mnii sporočil, da je rev. Slapšak ob svojem obisku pri njem tudi zame pustil 40 dolarjev. Iz srca se vsem zahvalim za bogato darilo. Prosim, da se vsem darovalcem zahvalite v mojem imenu v misijonski reviji.
Prilagam nekatere slike, ki naj vam pričajo o mojem delu v tukajšnjem zavodu. V majniku mesecu sem pripravil za oder “opereto”, ki smo jo nazvali “Kralj strmin”. Sodelovali so vsi naši gojenci: mlajši kot — soprani in alti, starejši kot — tenorji in basi. V pomoč so nam bili člani tukajšnjega radijskega orkestra — 30 muzikantov! Opereto smo uprizorili kar šestkrat in bi jo še večkrat, da niso prišli vmies naši šolski izpiti. — Tudi za sporni »ki dan “staršev” smo priredili lepo akademijo. Godba, ki je ob tej priložnosti nastopila, je bila cela sestavljena iz naših gojencev.
V tem času so me zopet določili, da bi odšel v Vietnam za g. Majcnom. Potem so se pa spet premislili, češ da potrebujejo tukaj muzikanta... Morda bom le kdaj uspel tudi jaz v Indokino.
Vsem slovenskim dobrotnikom in pri-jateljemi se vroče priporočam v molitev.
Iz Huan Huena v Siamu se je oglasil z zahvalnim pismom tudi salezijanski misijonski brat JOŠKO BEVC S.D.B. Ta-
kole piše med drugim č. g. Wolbangu: Častiti gospod Geder mi je poslal ček za 30 dolarjev. Iskren Bog plačaj! Za tistih 20 dolarjev, ki sem jih lani prejel preko g. Bernika, som kupil ročno vodno črpalko, ki sem jo nujno potreboval. Lahko si mislite, saj moram namakati čez štirideset oralov zemlje v kraju, kjer ni ravno preveč vode. Poleg tega oskrbujem še kakih deset oralov sadovnjaka. Lepo raste in sem Bogu hvaležen za vse. Je pa tui po naših poljih precej nevarno: kačje zalege ne zmanjka nikoli. Kače so izredno strupene. Trdijo nekateri, da celo bolj kot indijske kobre. Sam tega kačjega strupa do zdaj, hvala Bogu, še nisem okusil. Sreča, da sem blizu našega zavoda. Tu imamo precejšen dispanzer, ki je lepo urejen. Tudi zdravnika imamo. In to že nekaj pomagal... Seveda ne mislite, da ne misijonarim, ker se prvenstveno ukvarjam s poljedelstvom in vrtnarstvom: tudi to je v misijonih potrebno. Tudi s tem svojim trudom, vem, pomagam pač po svojih Skromnih močeh širiti božje kraljestvo. Bog že ve, zakaj je to dobro!
IPriiporočam se v molitev in se še enkrat iskreno zahvalim za poslano, kalmi bo res v veliko pomoč pri delu.
Iz Djakarte, glavnega mesta Indonezije, se za poslani dar zahvaljuje uršu-linska misijonarka m. DEODATA HOČEVAR O.S.Urs. Pisala je sredi jupija, med drugim tudi naslednje:
Zahvalila sem se že s posebnim pismom za poslani dolarski ček. čimprej bomo poslali s. BRILEJ na Celebes naročenih 30 dolarjev.
Pri nas na vzhodu je pravzaprav povsod precej napeto. Upamo na boljše čase. Silno rada bi se še enkrat vrnila v Siam, kjer je bilo moje prejšnje misijonsko področje. Vendar se zavedamo, da smo Gospodovi misijonarji, naj smo že kjerkoli.
Ko bom končala z izpiti, bom poslala daljše poročilo o našem tukajšnjem delovanju, da ga boste lahko objavili v Kat. misijonih. Bom tudi več pisala, v kako težkih razmerah sedaj živimo tu v Indoneziji. Gotovo ste o teh stvareh,
ki se prav nevarno sučejo, že brali tudi v dnevnem časopisju. Na vso srečo ~e krščanska demokratska in mohamedanska pravoverna stranka dobro držita: dosledni in zvesti svojim načelom —- s komuni-iti nobenega sodelovanja, nobenega popuščanja!
Prav lepo prosim vse rojake in misijonske prijatelje, da mi pomagajo z molitvijo, da bi se mogla docela dati nii31' jonorr. in misij on stvu.
Iz mesta Maiko na Japonskem se ^ pismu sredi avgusta za poslani dar zahvaljuje misijonarka usmiljenka s. ZUPANČIČ. Piše:
Nebeški Misijonar naj bo vsem si®' venskim velikodušnim dobrotnikom obilen plačnik za prelepi in tako zares potrebni dar. Iskrena hvala vsem za P°' slane dolarje! Našim dekletom, ki trd® delajo od jutra do večera, pa se zveče‘ vrnejo v zavod vse utrujene, sem kupih1 lep harmonij. Da bi jih zdaj videli, ka^® vesele so, kako vedno nasmejane in P°' joče: zvečer sedijo okrog glasbila, P3 igrajo in prepevajo, da je veselje. Sp°' čite vse duševno gredo zjutraj spet vesele na delo, da se za silo preživljaj®' Drugi del denarja, ki sem ga preje'3.’ pa sem namenila za pomoč pri zidavl naše nove kapele, ki nam je strašansk® potrebna. Zdaj imamo namesto kapel® majhno sobo, kjer smo stlačeni k®1-“sardine”. Ko smo pred osmimi leti sestre prišle na tole našo postojanko, s'-H® se znašle med samimi pogani, zdaj s° že vsi naši prostori premajhni, tolik® vernikov imamo. V novicijatu je nam1'®® mnogo sestrskega naraščaja. Tudi nov3 hiša je prenapolnjena z otroki — si®0' j taimi. Silno smo potrebni nove kap®'® za vse te vnete in dobre duše. — Kar J111 bo denarja še ostalo, bom potreboval3 za nabavo katoliškega časopisja, mol'*-' I venikov, katekizmov in podobnega. Tak®' j vidite, «sem po najboljši volji vse nam®' > nila za duše.
Iskrena hvala tudi za Kat. misij®11® in Duhovno življenje. Obe reviji redn® prejemam. Obe me vežeta is sloven-ki111 življenjem. Bog plačaj!
PO MhlJONmM 5 v n Ü
SUDANSKA VLADA JE PODRŽAVILA KATOLIŠKE ŠOLE
tnl^a^a v ^u^a,lu zaplenila vse ka-. *s.^e misijonske šole. že pred razgrla-* ‘jo republike, še bolj pa pozneje je dansko časopisje napadalo katoliške ^ 'sijonarje kot imperialiste, tožijo jih, J* ,Se 'poslužujejo državnega denarja za oj o versko propagando, da hujskajo k j. ^.v* Južnega od severnega Sudana, da j.,'i° sovraštvo, ko uče otroke, kako so Jm starši še do nedavnega živeli kot ^avi sužnji.. . Prišlo je tako daleč, da morale misijonske šole državnemu adzor'tvu predložiti vse svoje učne knji-® m dokazati, da le-te ne vsebujejo ni-fisar) |4ar grarn0tj]o i3]am. Pred vo-v,s«o vstajo v južnem Sudanu, 1. 1955, ša •	n* ‘‘osno vzela teh “nezasli-
' nih” obtožb proti katoliškemu misijon-te^ ^'s^‘ nesrečni vstaji, ki je zah-Va*a nekaj sto mrtvih in ranjenih, pa n ,t nekaj sto po vojaških sodiščih poz-^eJe obsojenih na smrt, je vlada poslala j Jaj;ni Sudan posebno državno komisijo, kV”' naPrav*la izčrpno iporočilo o vzro-• k* 80 do vstaje vodili. V svojem po-‘m je ta zagrizeno muslimanska kova Priporočala, naj vlada enkrat za ^ eJ vzame misijonarjem vso vzgojo v od/ /nU' Prosvetno ministrstvo je svoj rniv- 0 Podržavljenju šol sporočilo vsem „-^kim vodstvom že lansko leto. A bo •» 80 v l9vojem odloku, da vlada ne j mesar spreminjala brez predhodnega s/^ura z misijonarji. Sudanski škofje VrnTl0Žn° nas*,0P‘i‘ ‘n “a cei‘ 2rti za-t'jjji' 1 ‘nuslimanske obtožbe. Poudarili so j6 P' avico, ki jo ima Cerkev glede vzgo-0 j j V1 av	Pa tudi, da so starši, ki
Jim 1 mol'ei° odločiti, kako in kdo naj oj . otroke vzgaja. Vztrajali so v odloč-vest/laVl’ Pofj nobenim pogojem, po tj v.;. ne utorejo misijonskih šol prepustiti J. °mur, naj pride od kjer koli. Hkra-
var)'l So vladi ispet ponudili svoje sodelo-®tavn-^ri vzgojnem delu v Sudanu in pri-‘> da so misijonske šole vladinim
nadzornikom vsak trenutek odprte v pregled. Malo pozneje pa je prosvetni minister izjavil, da bo do podržavljenja misijonskih šol neogibno prišlo najkasneje v prihodnjih štirih letih, škofje spet so poudarili, da v nobenem primeru ne bodo izročili šol kar brezpogojno. Minister jih je povabil za letošnji februar v Hartum, da bi o stvari za skupno mizo razpravljali, šest dni pred sestankom so škofje sporočili, da so v načelu pripravljeni na zadovoljivo rešitev, če seveda vlada dd katoliškim misijonarjem zadovoljive zagotovitve, ki jih mora predhodno potrditi tudi Sveta Stolica. A na dan, ki je bil za sestanek s škofi določen, je prosvetno ministrstvo izdalo poseben dekret, v katerelm odloča, da bodo z letošnjim 1. aprilom vse osnovne misijonske šole prešle v državne roke, ostale pa pozneje. Tedaj; so škofje javno razglasili naslednja načela: Cerkvene posesti ni mogoče prenesti na druge; nihče ne more in ne sme prezreti pravic, ki jih imajo v vzgoji otrok Cerkev in starši; vsakršna sprememba v vodstvu katoliških šol je možna -samo na podlagi pogojev, ki jih določi Sveta Stolica. iProsvetno ministrstvo pa je vztrajalo pri svojem, češ da ima samo prosvetni minister v Sudanu pravico odločati o vzgoji in šolstvu. S škofi sploh niso hoteli več razpravljati in tako so v letošnjem aprilu brez predhodnega obvestila muslimanske oblasti v Sudanu vse katoliške šole enostavno zaplenile in podržavile...
V teh sudanskih pokrajinah, kjer je bil prvi misijonski pionir novega časa naš rojak Ignacij Knoblehar in ki obsežejo 480.000 km2, deluje danes 207 katoliških misijonarjev, med njimi 13 domačinov, 100 misijonskih bratov, 270 redovnic in 800 katehistov. Vsi ti skrbe za versko življenje 167.000 katoličanov in 24.000 katehumenov. V 3 semeniščih se šola 180 gojencev; misijoni so imeli vse do letois 315 lastnih osnovnih šol skupno z 22.000 učenci in učenkami; 13 gimnazij z 2700
■dijaki in dijakinjami; 9 tehničnih žol s skupaj 600 gojenci, 6 učiteljišč z 330 gojenci. Katoliško učiteljstvo ima trenutno 830 učnih moči. Vrednost premoženja, ki ga je država Cerkvi zaplenila, znaša čez 3 milijone dolarjev.
VERSKI FILMI NA JAPONSKEM
Japonska je znana kot dežela, ki producira največ filmov na svetu. Samo lani so jih Japonci izdelali kar 609...! Kar verske filme zadene, niso do zdaj imeli na Japonskem skoraj nobenega posebnega uspeha. Edino izjemo predstavlja španski film. “Marcelino, kruh in vino”, ki je v japonski .prestolnici doživel uspeh, kakršnega ne pomnijo. Film so predvajali v najmodernejši kino dvorani v Tokiju, ki je bila odprta šele pred štirimi leti, pa je prav z omenjenim španskim vele-filmom z vstopnino zaslužila 10 milijonov yenov, do zdaj najvišji zne3e(k štirih let! Cele skupine otrok iz 160 različnih
šol so prišle gledat malega Marcelina-Neki gledalec je izjavil, da ga je filin tako prevzel, da je, čeprav budist, skle* nil, da bo svoje otroke v bodoče pošiljal v katoliške šole... Spet drugi je zatrjeval, da nikoli ni verjel v čudeže, da P8 ga je Marcelino prepričal o njih resnih' nosti... Morda je uspeh “Marcelinov” prav v tem, ker film ni izrazito versk* film, čeprav sta vzdušje in okolje v njen* določno katoliška (dejanje se odvija v nekem frančiškanskem samostanu v šp3( niji). Glavni motiv v filmu: otrok, ki h' tako strašansko rad videl svojo mrtvo mater, nedvomno seže do dna srca v a' kemu človeku, pa naj bo po veri katoli' štvu še tako daleč. Prav to je tisto, kar je gledalce stvari najbolj približalo. Naj bo kakor že — omenjeni film je med j8' ponskimi gledalci napravil najgloblj1 vtis in predstavlja zanimiv poskus 28 apostolsko delo s pomočjo filmskega pla*-' na na Daljnem vzhodu.
BLIŽA SE 2. NOVEMBER, VERNIH DUŠ DAN. SVOJIM DRAGIM RAJNIM LEPO POMAGATE IZ VIC, ČE JIH VPIŠETE V MISIJONSKO MAŠNO DRUŽBO, KAJTI S TEM JIH NAPRAVITE DELEŽNE VSAKODNEVNIH MAŠ, KI SE DARUJEJO ZA VSE ŽIVE IN POKOJNE UDE TE DRUŽBE, OBENEM PA SODELUJETE PRI MISIJONSKI AKCIJI SLOVENSKIH LAZARISTOV, KI VPLAČANO UDNINO PORABLJAJO ZA MISIJONSKO DELOVANJE SLOVENSKEGA NARODA.
UDNINA, KI SE VPLAČA ENKRAT ZA VSELEJ, JE (ZA RAZNE DEŽELE) : 1 DOLAR, POL FUNTA, 20 PESOV, 300 LIR, 250 FRANKOV, 20 AVSTRIJSKIH ŠILINGOV. - POŠLJITE IMENA NOVIH UDOV DRUŽBE Z UDNINO POVERJENIKOM „KATOLIŠKIH MISIJONOV“ ALI PA NARAVNOST NA SEDEŽ IN IME: FRANC BUH C.M., COCHABAMBA 1467, BUENOS AIRES, ARGENTINA.
VAŠI DRAGI RAJNI IN SLOVENSKI LAZARISTI VAM BODO
HVALEŽNI!
SLIKE DOBITKOV LOTERIJE ZA “BARAGOVO MISI-JONIšCE" V ARGENTINI IV. tfei.
Prav zaradi teprn, ker na «n misijonarji napovedujejo mnogo lepih dobitkov, pa se je bati, da ne bi dospeli do praznika Svetih Treh Kraljev, smo se odločili, loterijo prestaviti na čas okrog velike noči, kar naj blagovolijo misijonski prijatelji prijazno vzeti na znanje, a zaradi tega ne nehajo kupovati loterijskih srečk, kajti izkupiček zanje nam je pri gradnji Baragovega misijonišča vsak trenutek dobrodošel... Cene srečkam v raznih deželah:	pol dolarja,
četrt funta. 250 lir. 200 frankov, 10 avstrijskih šilingov, 10 argentinskih pesov. Rojaki, pomagajte graditi Baragovo misijonišče v Argentini 1
Zgoraj:	V čudovitih barvah
na svilo slikano Kristusovo križanje. — Spodaj: Lepo o-krašeni pladenj iz Japonske.
Slika spodaj :
Velik namizni prt s pripadajočimi prtički, vse vezeno z zanimivimi kitajskimi motivi.
KAZALO
Naalovna stran:	Zamorski
mladenič.
Druga in tretja stran ovitka : 3. in 4. objava slik dobitkov loterije za “Baragovo misijonišče”.
Vsebina:
Vesoljna Cerkev Ob misijonski nedelji 1957 (dr.
Ignacij Lenček ............. 481
Vsi verniki za vse nevernike (L.L. C.M.) ............. 484
Papeške misijonske druSbe, steber misijonstvn (nj.)	490
Ave Maria (Marija Brenčič) 494
Stiske, ki tarejo svet (nj.)	496
Rim. Atene, Naj robi in nazaj. — Lusaka (M. Jezernik .......................... 501
Misijonarju Knobleharju (Karel Mauser) ................ 511
Islam in Kristus (Aladin) 512 Življenje in delo škofa Fr.	J
Barage (Edvard Jacker) 517
Zahvale misijonarjev ......... 522
Po misijonskem svetu ......... 527
VLJUDNO PROSIMO CENJENE NAROČNIKE DA BLAGOVOLIJO PORAVNATI NAROČNINO!
"Katoliški, cnisü<mi’' so splošen misijonski meseč' nik. glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev,” “Slovenske misijonske zveze” in “Južnoameriške Baragove zveze”. Izdaja ga “Ba" ragovo misijonišče”. Urejuje Lenček Ladislav CM-Upravlja Franc Buh C.M. - Naslov uredništva in uprave: Montes de Oca 320. Bs. Aires, Argentina. Tiska “Federico Grote”, Montes de Oca 320 (Len* ček Ladislav C.M.). • S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA “KATOLIŠKIH MISIJONOV” ZA LETO 1957:
V Argentini 45 pesov; v U.S.A. in Kanadi 2.50
dolarja; v Italiji 1.400 lir; v Avstriji 40 šilingov;
v Angliji in Avstraliji 1 funt; v Franciji 800 frankov. Drugod 2.50 dolarja.
MISIJONSKE TISKOVINE SE PLAČUJEJO NA SLEDEČIH NASLOVIH
Argentina: Franc Buh C.M., Misijonska pisarna Montes de Oca 320, Buenos Aires.
U.S.A.: Rev. Charles Wolbang C.M., St. Vincent’« Sem., 500 East Chelten Ave., Philadelphia 44 Pa. — Rudi Knez. 13810, Eaglesmere, Cleveland 10 Ohio — Mary Vavpotič, 1923 W. 22nd PL Chicago '8, 111. — Anica Tushar, Box 731, Gilbert, Minn.
Kanada; za Toronto: Rev. John Kopač C.M. 594 Manning Ave. Toronto 4, Ont. — Rev. Marth1 Turk- 545 Mahon Ave., North Vancouver, B. G. —• Antonija Čuden, 3958 Laval Ave, Montreal, Que.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte s. Ilario Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba. VJ» Risorta 3.
Francija: Louis Klančar C.M., Rue de Sevres 95, Paris (VI).
Avstrija: Rev. Alojzij Luskar, Kamen 14. P. S*-Kanzian i. J.. Kärnten. Austria. - Rev. Miklavci Anton, Spittal a/Drau. D. P. Camp, Kärnten, Austria.
Avstralija: Franc Vrabec, 28 Beaufort St.,
Registro de 1* Prop. Int. No. 528.263
—			
_Sm Sc	TARIFA REDUCIDA
izs	
«wS	CONCESION r>612
Director responsable: Lenček Ladislao C.M-Domicilio legal: Cochabamba 14('>7 Buenos Aires