Leto XLV. - Štev. 3 (2227) - Četrtek, 28. januarja 1993 - Posamezna številka 1200 lir
glas
Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Gruppo l°/70% - Autorizzazione DCSP/l/l/40509/91/5681/102/88/BU DEL 12.11.1991 Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 536978 - Poštni t/rn 11234499
TAXE PER<?UE	GORIZIA
TASSA RISCOSSA	ITALY
r— NAŠ UVODNIKIH tem tednu obhajamo praznik dveh svetnikov, ki sta se pri širjenju božjega kraljestva posebej posluževala tiskane besede; to sta sv. Frančišek Šaleški ter sv. Janez Bosco.
Sv. Fr. Šaleški se je škofu ponudil, da gre oznanjat katoliško vero v deželo, ki je postala izrazito kalvinistična. Bila je to pokrajina Chablais blizu Ženevskega jezera. Dve leti seje zaman trudil s pridiganjem, ker se ljudje, prestrašeni od kalvinistov, niso upali k njegovim pridigam.
Vse
presojate, kar je dobro, ohranite
Zato se je odločil in začel pisati kratka pisma, kratke članke v obrambo prave vere. Liste je delil med ljudi. Česar ni zmogla pridiga, je dosegla tiskana beseda: »Ljudje so lističe brali in so se jim začele odpirati oči in srca,« pra-vijo njegovi življenjepisa.
Podobno je počel sv. Janez Bosco. Tudi on je začel pisati in tiskati kratke knjižice z vzgojno vsebino. Na Slovenskem so to delali za njimi naši salezijanci, ki so tudi izdajali Salezijanske knjižice; pri nas jih je širil posebno pok. g. Franc Štuhec.
Cerkev je sv. Frančiška Šaleškega proglasila za zavetnika katoliškega tiska in ob njegovem godu se škofje srečujejo z delavci katoliškega tiska. Tako je nadškof Šuštar zbral te ljudi v nadškofijskem dvorcu v petek, 22. januarja. Po maši se je z njimi srečal v dvorani, kjer se je razvil pogovor o tisku oz. o sredstvih javnega obveščanja, to je tudi o radiu in televiziji. Goriški nadškof se je srečal s časnikarji v četrtek, 28. jan. Taka srečanja so postala nekaj tradicionalnega, saj se škofje zavedajo, da so časnikarji lahko njih najboljši pomočniki pri oznanjevanju božje besede in pri vzgoji kristjanov.
Sodobna Cerkev se namreč zaveda silne moči, ki jo danes imajo sredstva javnega obveščanja, to je tisk, radio, televizija. To so uvideli koncilski očetje, ki so sredstvom družbenega obveščanja posvetili potrebno pozornost in o njih posebej razpravljali ter izdali »Odlok o sredstvih družbenega obveščanja«. Tam pišejo: »Cerkev se zaveda, da je njena dolžnost širiti odrešenjsko oznanilo tudi s sredstvi družbenega obveščanja in ljudi poučevati, kako naj jih pravilno uporabljajo.«
Tega dejstva smo se slovenski duhovniki v našem zamejstvu živo zavedali in smo zaradi tega že avgusta 1945 ustanovili svoj katoliški tednik, »Slovenski Primorec«, ki je njegov naslednik od leta 1949 Katoliški glas. Mislili smo tudi na otroke in začeli izdajati Pastirčka. V Trstu pa so za izobražence in za družine začeli tiskati Mladiko. V Benečiji so si duhovniki in laiki omislili »Dom«.
Težje je z radiom in televizijo, ker gre za pobude, ki zahtevajo znatna finančna sredstva. Vendar tudi tam nismo odsotni. V Gorici Ljudski radio vsak večer dve uri oddaja v slovenščini ter obravnava tudi razne aktualne probleme v luči cerkvenega nauka; na tržaškem radiu je vsako nedeljo nedeljska maša in verska misel. Ob praznikih ista postaja posveča pozornost tudi verskim in cerkvenim dogodkom. Za to skrbijo duhovniki in laiki.
Ob poplavi vsakovrstnih časopisov, revij, knjig, radijskih in televizijski oddaj je pa potrebno dvoje: prvič, da se kristjan zaveda potrebe tudi po verski izobrazbi in po informacijah tudi z verskega in cerkvenega področja. Drugič: da si kristjan izbrusi tudi kritični čut in se nauči ločiti zrno od plev. Ali kot pravi apostol Pavel: » Vse presojajte, kar je dobro, ohranite. Kar berete, slišite, vidite, presojajte v luči večnih resnic in božjih zapovedih. K temu čutu naj vam pomaga katoliški tisk, da boste »ohranili, kar je dobrega.«
K.Humar
Spoštovanje življenja za prenovo družbe
Upadanje rojstev je problem skoro vseh razvitih družb, tudi slovenske v domovini in v zamejstvu. Kaj bomo z državno samostojnostjo v Sloveniji ali pa v zamejstvu z globalno zaščito, če ne bomo imeli državljanov za samostojno državo in ne mladih, da ohranimo pri življenju to manjšino, ki jo hočemo zaščititi?
Upadanje rojstev je problem tudi v Italiji, ki je v zadnjih letih padla na najnižji prirastek na svetu. Za to stanje moramo dolžiti na eni strani sebično iskanje golega blagostanja, na drugi pa dolgoletno laično gonjo, ki je mejila na pravi terorizem, saj je ožigosala s pečatom zaostalosti, neobčutljivosti za probleme ženske in asocialnosti vsako opozorilo kristjanov na prave vrednote življenja. Ker so problemi skupni, objavljamo skoro v celoti poslanico, ki jo je ob 25. dnevu za življenje, ki bo 7. februarja, napisal svet italijanske škofovske konference.
Ne moremo prenoviti družbe, če ne prenovimo moralnega življenja, tako osebnega kot javnega. Pomanjkanje morale spravlja v nevarnost družbeno sožitje in demokracijo, kar se izraža s protizakonitim obnašanjem in korupcijo. To se širi v vsakdanjem življenju ljudi z nasiljem proti življenju v vseh njegovih oblikah: od organiziranega kriminala do zastrupljanja z mamili, od pornografije do odklanjanja in zapuščanja otrok ter nasilja proti njim, od splava do zanemarjanja ostarelih, šibkejših in revnejših.
Izvor vsega tega zla in nasilja je v izgubi skupnih in splošnih vrednot, v moralni zmedenosti, ki ne ločuje med seboj temeljnih pojmov dobrega in zla: »Gorje vam... ki delate temo za luč in luč za temo« (Iz. 5,20).
Če je morala neodvisna in jo ločujemo od resnice, postane izključno stvar posameznika, pri katerem postanejo vodila življenja čustva, strasti, trenutne in subjektivne želje, kar porodi hud nered, ki je danes vsem na očeh.
Edina pot za prenovo družbe, ki jo vsi iščemo, je v ponovnem odkrivanju bogastva vrednot, ki so vodile civilno rast človeštva, vrednote, ki jih krščanska tradicija čuva in poudarja. Vsakdo je poklican, da vzgaja svojo vest — in da tako
spoznava dobro in se zanj odloča — na podlagi tistega zakona, ki je vtisnjen v srce vsakega človeka in ga božje razodetje potrjuje in izpopolnjuje.
»Dober človek prinaša iz dobre zakladnice svojega srca dobro...« (Lk 6,45): tako Jezus opozarja, da se vse dobro kakor tudi zlo porodi iz srca, iz kraja torej, v katerem odločamo o sebi in o smislu svojega obstoja (prim. Mt 15,19).
Italijanski škofje si upajo trditi, zaradi ljubezni do posameznika in celotne družbe, da ne more priti do moralne prenove in seveda niti ne do kulturne, socialne in politične, če
(se nadaljuje na 2. strani)
In sedaj lažna novica o papeževi bolezni
V prejšnjih mesecih je nemški tednik Der Spiegel pisal o površni diagnozi v zvezi s kliničnimi pregledi, ki jih je prestal papež Janez Pavel II. Novico je kmalu zanikal dobro znani monsignor Tonini, škof, ki večkrat nastopa po televiziji in ima stalno rubriko v tedniku Epoca: »To brez
dvoma ne drži, ker sem sam imel priliko, da sem osebno govoril pred kratkim s papežem.«
Nekaj časa za tem se je oglasil v katoliškem ameriškem listu »National Chatolic Reporter« bivši jezuit, ki naznanja, da papežu ostaja še eno, kvečjemu štiri leta življenja, torej pa-
pež naj bi bil obsojen na smrt in da je že v zatonu njegovo papeževanje. Nekaj podobnega je napisal angleški list »Sunday Times«.
Časopis med drugim navaja vodstvo milanske bolnice S. Raffaele, da je od tam prišla omenjena novica, dodaja pa še neko čudno zadržanje nekaterih vatikanskih prelatov.
Nekateri italijanski časopisi so takoj zagrabili »novico« ter jo objavili s posebnim poudarkom. Neka znana katoliška radijska postaja je že priporočala posebne molitve za papeževo zdravje.
Da to ne drži, je prišlo iz dveh verodostojnih virov: iz omenjene milanske bolnice in iz Vatikana.
Vodstvo milanske bolnice je pojasnilo, da se sploh ni nikoli izrazilo o papeževem zdravju.
Razne osebe, ki so te dni v neposredni papeževi bližini, so se jasno izrazile, da to ne drži in da ni nobenih znakov bolezni.
Postavimo si vprašanje: bodo zadostovala ta pojasnila? Za nekatere verjetno ne, saj nekateri krogi kar radi širijo podobne novice o papežu, nameni pa niso čisti.
Zanimiva je izjava vatikanskega glasnika Joaquina Navarra Vallsa, ki poudarja, da so večkrat nekatere informacije bolj izraz neke želje kot pa resnična novica. Sicer papež sam je za »glasnost« tudi na svoj račun. Preteklega julija je kar preprosto povedal iz »vatikanskega okna«, da ima zdravstvene probleme in da bo moral v bolnico. Po vsej verjetnosti ta postopek bo veljal tudi v prihodnje.
Ali se nismo še privadili senzacionalnim poročanjem nekaterih časnikarjev in časnikarskih agencij?
Pogovor z urednikom radijske oddaje »Vera in naš čas«
ŽIVIMO S CERKVIJO!
oddaja, morda vsaj enkrat na mesec. V tem primeru pa gotovo ne samo za 15 minut. Morda je ta želja, ki mi jo kdaj pa kdaj izrazi kak poslušalec, še najboljši in najkonkretnejši odmev. Upam, da bo ta želja lahko kmalu tudi uresničena. Sem pa tja se oglasi tudi kdo iz koprskega ali vipavskega okoliša. Tudi tam je težava v sovpadanju televizijske oddaje »Obzorje duha«, ki jo predvaja ljubljanska televizija od 11.30 do
12.00	z našo oddajo. Kdor ni slep, bo ja raje gledal televizijo, kot pa poslušal radio. Poleg tega je ta oddaja za slovenski prostor v matični domovini novost in je zato dvakrat bolj privlačna.
6. Je pri pripravljanju te oddaje kaj zadoščenja?
Prav gotovo. Ko imam občutek, da sem napravil zanimivo in koristno oddajo, je že vse poplačano. Kot vsako stvariteljsko delo, tudi to bogati človeka in mu prinaša notranje, duhovno veselje. Do sedaj mi priprava oddaje še ni postala »routine«; če pa bo do tega prišlo, želim biti pošten in to tudi povedati odgovornim. Vsak teden si seveda zaželim, da bi za pripravo oddaje imel kaj več časa. Pa je tu poučevanje v šoli, delo na župniji in še toliko drugih obveznosti. Ko bi dan imel več ur, si včasih pravimo... Ali bi bilo drugače? Ne verjamem!
7. Kaj lahko še poveš našim bralcem?
Da jih ne bi dolgočasil, bom kmalu končal. Želel bi reči le, da lahko kdaj pa kdaj sodelujemo. Morda kak odmev v Katoliškem glasu s strani bralcev in poslušalcev oddaje Vera in naš čas. S svoje strani bom poskušal informirati Katoliški glas o kakšni zanimivejši temi ali pogovoru. Za začetek je to že nekaj!
Dušan Jakomin
i
<o
&
,\G
fr
Božični čas smo zaključili v nedeljo, 10. jan., na dan, ko se spominjamo Jezusovega krsta v Jordanu. V ljudski zavesti se pa božični čas konča šele s praznikom Jezusovega darovanja v templju ali s svečnico, ki ju obhajamo 2. fabruarja. (Ponekod spravijo jaslice šele 2. febr.)
V ljudski zavesti je svečnica Marijin praznik, v novejšem času pa cerkveno bogoslužje poudarja, daje ta dan Gospodov praznik, ker se spominjamo odrešenjske skrivnosti, ki se je izvršila v Kristusu.
Evangelist Luka poroča, da je Marija 40 dni po Jezusovem rojstvu prišla z Jezusom v tempelj in ga tu tudi darovala. Luka omenja tudi srečanje s starčkom Simeonom, ki je dojel preroško vlogo bodočega Mesije, ki bo «luč v razsvetljenje poganov«.
Praznik nam torej odkriva sredni-ško poslanstvo učlovečenega Boga. Božjega Sina je Marija prinesla v tempelj in ga kot človeškega otroka darovala. Sveti Duh ga je razglasil za slavo Izraela in za razsvetljenje nevernih.
Spomin na ta dogodek je obhajala prva Cerkev v Jeruzalem že konec
4.	stoletja. V 7. stoletju so sprejeli praznik tudi v Rimu. Z bogoslužjem tega praznika sta povezana blagoslov sveč in procesija s svečami (od tod svečnica, praznik luči). Oboje nas tesno povezuje s Kristusom. Kristus je
Spoštovanje življenja za prenovo družbe
kakor sveča, ki se použiva, da sveti drugim. On je luč, ki razsvetljuje vsakega človeka.
Kristus želi svetiti ljudem kot neugasljiva luč, da bi našli pot k Bogu, se z njim srečali že v tem življenju, po končanem zemeljskem romanju pa naj bi se v vsej polnosti za zmeraj združili z njim. Procesija s svečami na ta dan pomeni iti s Kristusom, ki je luč sveta, in to s prižgano lučjo krščanskega življenja, ki mora biti svetal odsev njegovega sijaja.
Kakor sveča ob oddajanju svetlobe in toplote ugasne, tako je ugasnilo Kristusovo življenje v službi človeku in Bogu. Opominja pa goreča sveča kristjana, naj ji bo podoben, naj širi okrog sebe svetlobo, upanje in toploto ljubezni, pa čeprav bi mu ta trud izpil zadnjo kapljo življenja.
Naša luč se je prižgala ob Kristusu. Zato moramo biti tudi mi nosilci in poslanci luči. Kristusovo luč moramo prinašati bratom in sestram. Njim hočemo pokazati, da nas Kristusova luč razveseljuje, razsvetljuje in osrečuje.
Na svečnico sta predvideni dve obliki blagoslova sveč: v preprosti obliki je lahko blagoslov sveč pri vseh mašah z ljudstvom, na slovesnejši način (s procesijo) pa pri glavni sveti maši.
Dne 3. februarja, na god svetega Blaža, se v cerkvah podeljuje blagoslov svetega Blaža. Večkrat prosimo tega ali onega svetnika ali svetnico, naj nam pri Bogu izprosi zdravje ali pomoč v raznih nesrečah. Tako se tudi zatekamo k sv. Blažu, naj nas reši bolezni v grlu in vsakega drugega zla. Ta navada ima svoj izvor v le-
G. Zvone Štrubelj vodi oddajo »Vera in naš čas« - sestavil sem mu naslednja vprašanja:
1. Koliko časa že vodiš oddajo Vera in naš čas na tržaškem radiu?
Kmalu bo dve leti. Pred mano je oddajo vodil pokojni g. Albin Grmek. Spomnim se, kako sva nekajkrat skupaj odšla na radio. Čeprav že zelo bolan, je rajni g. Grmek to delo opravljal zelo rad. Imel sem vtis, da je zadnjih nekaj let življenja prav živel za to stvar. Zbranega je imel veliko gradiva. Po mojih prvih oddajah mi je redno telefoniral in mi dajal priporočila. Poudarjal je predvsem, da je to versko informativno oddaja. Hudomušno je večkrat pripomnil: versko informativna in ne pridigarska! Hvaležen sem mu za ta nasvet.
2. Kako si si oddajo ti sam zamislil?
Kot sem že rekel, sem se skušal držati vodilne ideje, ki je izražena že v naslovu: vera in naš čas. Torej, informiranje o verskem dogajanju v našem času. Z drugo besedo: poročanje o aktualnih dogodkih, ki imajo versko vsebino ali verski pomen. Barvitost oddaje skušam doseči preko različnih gostov, ki ponavadi najbolje spregovorijo o določeni temi ali o kakem posebnem verskem dogodku. V začetku oddaje je ponavadi kratka duhovna misel, ki aktualizira liturgično dogajanje in temo nedelje ali praznika. Nato sledi osrednja tema, ki je lahko pogovor ali poročilo o kakem zanimivem verskem dogodku. Na koncu ostane nekaj časa za aktualne novice in sporočila.
3. Katere goste vabiš na pogovor?
Kot pač pride. Tiste, ki so dosegljivi in seveda, ki imajo kaj povedati. Gost naše oddaje je bil dvakrat beograjski nadškof dr. Franc Perko. Dvakrat je poslušalcem spregovoril dr. France Rode, tajnik papeške komisije za neverujoče. Pred mikrofonom je bil tudi tržaški škof Lovrenc Bellomi, koprski škof Metod Pirih, večina slovenskih duhovnikov v tržaški škofiji, nekaj misijonarjev in misijonark in seveda prav toliko število laikov, mlajših in starejših. Rad posežem tudi v mladinsko problematiko. Dvakrat sva oddajo oblikovala s salezijanskim profesorjem sociologije v Rimu, dr. Jožetom Bajzekom. Slovenski pater in zdravnik Marjan Šef je spregovoril o pastorali z umirajočimi. V spominu mi kar mrgoli, zato bi spisek lahko še na dolgo raztegnil. Pa mislim, da bo o tem dovolj.
4. Ali veš, kako ljudje sledijo oddaji?
Nekaj odmevov je. Žal pa oddaja ni kontaktna. Snemam jo v petek dopoldne, predvajana pa je v nedeljo. Žal, ob nerodnem času: ob 11.45. Jaz sam jo morem le redkokdaj poslušati. Ponekod imamo nedeljsko mašo ob 11. uri. Torej redko končamo pred dvanajsto. Po maši je seveda klepet z ljudmi, ki pa je tudi zame bolj važen kot oddaja, ki jo tako in tako že poznam. To se verjetno ne dogaja samo meni ampak še tolikim drugim. Spraševal sem se že, če ne bi bilo primerno oddajo ponoviti enkrat v tednu. Ali jo morda prestaviti na kasnejšo uro. To sva že skupaj poskušala, saj se spomniš? Pa ni šlo!
5. Poleg te težave so še kakšne druge?
Prav gotovo. Z več strani sem slišal željo, da bi to postala kontaktna
ne bo družba začela svoje nove poti v spoštovanju do življenja vsakega posameznika, od trenutka spočetja pa do naravne smrti. To uči Jezus z dejanji ljubezni in usmiljenja do tistih, ki so ogroženi: On tako oblikuje novo družbo s podiranjem pregrad, predsodkov in diskriminacij in z ustvarjanjem solidarnosti ter medsebojnim deljenjem dobrega.
Spoštovanje življenja mora biti popolno in dosledno: kako lahko obsojamo organizirani kriminal in odobravamo umor še nerojenega otroka v materinem telesu? Kako se lahko bojujemo proti emarginaciji in omogočamo smrt neozdravljivih bolnikov? Kako se lahko prepuščamo dragim in nepotrebnim nakupom in obenem odklanjamo pomoč in podporo, komur manjkajo hrana, stanovanje in delo?
Kdor se poteguje za zaščito zdravja, socialne pravičnosti in kvalitete življenja, mora predvsem poudariti pravico do življenja in se bojevati za njeno konkretno ter vsakodnevno potrjevanje.
Nima prave moralne osnove tista družba, ki poudarja vrednote, kot so zdravje, pravičnost in mir in istočasno dela iz revežev večje reveže,
zavrača solidarnost, zavaja in razočara mlade, izkorišča ženske, ne spoštuje otroka, manipulira z izvorom življenja ter ima za nepomembno zadevo ali celo za civilno pridobitev »prostovoljno prekinitev nosečnosti«, kot se v naši družbi aseptično reče splavu.
Kristjani morajo kot prvi izpričati pošteno in nesebično življenje. Ta izbira, ki ima svoje temelje v veri v Kristusa in jo bomo znali dosledno presaditi v osebno družinsko in družbeno življenje, bo pospešila moralno prenovitev.
Posebej se obračamo — nadaljujejo italijanski škofje — na starše, da bi sprejemali otroke z ljubeznijo, da bi zanje skrbeli in jih vzgajali k spoštovanju življenja z gojenjem čuta solidarnosti in bratstva.
Naloga kristjana, vsakega človeka dobre volje, vsakega državljana je najti spet pot, ki vodi od spoštovanja življenja do prenove družbe. Taka naloga pa se ne more omejiti na prizadevnost posameznika, čeprav je potrebna in nujna. Potrebna je, da se ljudje dobre volje združijo in v stvar vpletejo tudi družbene strukture za postavitev temeljev novi družinski politiki.
gendi, ki pripoveduje, da je sveti Blaž blagoslovil mladeniča, ki je umiral zaradi bolečin v grlu. Na Blaževo priprošnjo je otrok ozdravel.
Cerkev z blagoslovi slavi Boga v vsem in zlasti teži k temu, da bi se razodela božja slava ljudem, ki so v milosti že prerojeni ali še bodo prerojeni; zanje in z njimi slavi Gospoda v posebnih razmerah življenja in nadnje kliče njegovo milost.
I.šk.
Sodobna Evropa išče pot svoje prihodnosti in ob tem okriva svoje korenine - grške, rimske, judovske, krščanske.
Nekoč je imela Evropa svojo enovito podobo, vendar je bila v svoji dvatisočletni zgodovini izpostavljena mnogim gibanjem, napetostim in razdorom. Padala je v duhovne boje, verske razkole in krute vojne, posebej še v našem 20. stoletju.
Tako je zorenje za novo edinost v različnosti, kot jo zahteva naš čas, težko in počasno.
In vendar kristjani zaupamo v to zorenje in moramo pri njem zavzeto sodelovati.
Ekumenizem -blagoslov za novo Evropo
Ekumenizem, gibanje za ponovno edinost med kristjani in krščanskimi Cerkvami, je za tretje tisočletje Evrope nujnost in velik blagoslov.
Naš čas ne sme biti čas novih ločin, zlasti še ne na verskem področju, temveč mora biti čas vse večje enosti v Kristusu.
Velike zgodovinske Cerkve in tudi vse manjše novodobne krščanske skupnosti morajo iskati in najdevati skupne pristne evangeljske vrednote prvotega krščanstva in jih vnašati v vsakdanje življenje. Le tako bodo mogle v razkristjanjeni in razdeljeni Evropi pričati za Bogočloveka Kristusa in njegovo Cerkev ter sogradi-ti novo združeno Evropo, ki bo stala na trdnih temeljih Resnice in Ljubezni.
Stanko Janežič
(V edinosti)
V cerkvi sv. Silvestra, zraven cerkve sv. Marije Velike so se zbrali predstavniki katoliške, grško in srbsko pravoslavne skupnosti, Židov ter protestantov za skupno molitev v tednu molitvene osmine za zedinjenje kristjanov.
Molili so tudi za trajen mir v Bosni.
Slovenska vlada »zgodovinskega kompromisa«?
Praznik najtoplejše pesmi in poezije v Portorožu
Prva vlada samostojne slovenske države, ki je nastala na podlagi volilnih izidov in ne kot posledica kake »konstruktivne nezaupnice«, je torej pod streho. Sestaviti jo je bilo dolgotrajno in garaško delo. Že znanim medijskim in drugim glasovom se je spet zdelo potrebno, da se podobno kot ob »cirkusu« prejšnjega parlamenta tokrat obregnejo ob »mečkanje« pri oblikovanju nove vlade. Tisti, ki bolje od naših novopečenih demokratov poznate delo-
slabemu in po bivši tajni policiji zvenečemu prizvoku pa ta zaslišanja pravno določa 112. člen nove ustave slovenske države. Podobna zaslišanja bodočih državnih sekretarjev poznajo že dolgo časa ZDA. Na nekaterih od teh zaslišanj se je po-
Janez Drnovšek
vanje parlamentarnih sistemov zahodnega tipa, se boste ob prvih korakih slovenske poti v tej smeri po pol stoletnem boljševističnem strumnem korakanju le prizanesljivo nasmehnili. Diktature so na prvi pogled sicer veliko učinkovitejše od demokracij, ko je treba »izglasovati« zakone ali »sestaviti« vlado, posledice njihovega vladanja pa so boleče in zelo pogosto tudi hudo krvave, kot nas nenazadnje učita vojni »za jugoslovansko« in »za sovjetsko dediščino.« Parlamentarni »prepiri« in mandatarska »mečkanja« so torej veliko boljši od še tako koreografsko popolnega dvigovanja rok. Eden od sklepnih dogodkov na poti k novi slovenski vladi so bila tudi zasliševanja kandidatov za ministre. Kljub
Lojze Peterle
kazalo, da novi slovenski vladi ob vsej naglaševani pragmatičnosti nikakor ne bo lahko. »Sporni« ministri, med njimi žal v naj večji meri prav za proces slovenske osamosvojitve tako zaslužni Janez Janša, so bili deležni največjih polen pod noge prav od svojih vladnih »podpisanih« in »nepodpisanih« koalicijskih partnerjev liberalnih demokratov in združene liste. Bralci onkraj slovensko-italijanske meje bolje od mene poznate usodo v nekem obdobju italijanske povojne zgodovine tako »modernega« zgodovinskega kompromisa. Do njega, kot vemo, ni prišlo, očitno pa je prišlo do njegove slovenske različice. Njena posebnost je med drugim ta, da slovenska »velika koalicija« to po črki medstrankarskih sporazumov ni. Koalicijo so dejansko sklenile le liberalnodemokratska, krščanskode-mokratska in socialnodemokratska stranka, združena lista, v kateri pomenijo znatno večino prenovljeni dediči slovenske komunistične partije,
Prebivalstvo Republike Slovenije po veroizpovedi
Slovenija je versko pluralna dežela, saj na njenem območju deluje okoli dvajset verskih skupnosti oziroma cerkva, poleg njih pa še kakih trideset društev, združenj in duhovnih družin, ki v veliki meri sodijo h gibanju Nova doba (New Age).
Po uradni cerkveni statistiki (Letopis Cerkve na Slovenskem 1991) je med prebivalci Slovenije kar 82 odstotkov katoličanov. Podatke, ki jih danes objavljamo, pa smo dobili v 181. številki Statističnih informacij Zavoda Republike Slovenije za statistiko in spadajo k popisu prebivalstva iz leta 1991.
Vprašanje o veroizpovedi oziroma verski pripadnosti je bilo ob popisih zadnjič postavljeno leta 1953. Na sprejem odločitev, da se v popisu prebivalstva 1991 zastavi tudi to vprašanje, je vplivalo dejstvo, da religija (vera) predstavlja eno od družbenih kategorij, katere vpliv je velik, saj večina prebivalstva pripada eni ali drugi veroizpovedi. Enako kot za narodnostno opredelitev pa veljajo tudi za veroizpoved ustavna določila, ki občanom zagotavljajo, da je izpovedovanje vere svobodno in njihova
pa se po omenjeni črki sporazumov povezuje zgolj z liberalnimi demokrati. Slovenski vladni »zakon iz preračunljivosti« je torej sklenjen. Kako dolgo bo zdržal, bo poleg njihove učinkovitosti pri razreševanju nakopičenih gospodarskih, zunanjepolitičnih in drugih problemov odločilno tudi, če bodo vodstva »enakih« in »bolj enakih« koalicijskih partnerjev za svoj projekt slovenskega »zgodovinskega kompromisa« uspela pridobiti svoje strankarske baze.
Čestitke novi vladi
Deželni svetovalec Slovenske skupnosti je tudi kot deželni strankin tajnik čestital in želel uspešno delovanje novi vladi Republike Slovenije, ki je prejela v ponedeljek zaupnico in je še isti dan zaprisegla. Jevnikar je še posebej opozoril ministrskega predsednika Janeza Drnovška in zunanjega ministra Lojzeta Peterleta na nerešen problem zaščite slovenske manjšine v Italiji in na skorajšnja pogajanja med Slovenijo in Italijo o dopolnitvi Osimskih sporazumov ter drugih mednarodnih inštrumentov.
Katoliški glas bomo izboljšali tudi s Tvojo pomočjo!
zasebna stvar.
Po končnih podatkih popisa prebivalstva je v Republiki Sloveniji v letu 1991 živelo 1965.986 stalnih prebivalcev, od katerih se je za katoliško vero opredelilo 71,36 odstoka prebivalcev, za pravoslavno 2,38 odstotka in za protestantsko vero 0,97 odstoka prebivalcev. Za prooriental-ske kulte se je opredelilo 0,02 odstotka prebivalcev, za judovsko vero 0,01 odstotka in za druge veroizpovedi prav tako 0,01 odstotka stalnih prebivalcev Republike Slovenije.
Poleg tega je bilo kar 15 odstotkov odgovorov vpisanih pod rubriko neznano, ker se prebivalec sam ni opredelil, 4,2 odstotka jih sploh ni želelo odgovoriti, 4,35 odstotka pa je bilo nevernikov. Tistih, ki so se opredelili kot verniki, ki ne pripadajo nobeni veroizpovedi, je bilo 0,2 odstotka.
Za opredelitev veroizpovedi je bil v tem popisu pomemben le odnos osebe do vere in ne to, ali je oseba tudi uradno registrirana kot njen pri-pradnik (npr. da je vpisana v krstno, poročno cerkveno knjigo...)
(Iz Slovenca)	K.M.
To je bilo v nedeljo, 24. t.m., v cerkvi v Portorožu ob nastopu 12 pevskih zborov z božično pesmijo.
Ti posamezni in skupni nastopi so postali v koprski škofiji že tradicija in pevci se prav radi udeležujejo.
Nastopili so otroški zbor iz Kopra (pod vodstvom Mete Rožac), Zbor iz Sv. Antona pri Kopru, otroški zbor iz Komna (Mojca Semolič), iz Kort (Edvin Pangerl), iz Predloke, mešani in otroški zbor (Rado Čuk), iz Krkavč (Edle Grižon), iz Koštabone (Milka Pucer), iz Izole (Lojze Furlan), moški zbor Pergola (Rožana Grbec), Mladinska skupina iz Kort (Igor Mejak), pevski zbor iz Kopra
z otroki (Miran Bordon) ter ženski zbor iz Sv. Petra (Nadja Bazec).
Pevci so nastopili pri oltarju, sicer ne veliko primeren kraj, ker je malo prostora na razpolago in se pevci težko postavijo, kar kdaj lahko škoduje kvaliteti izvajanja.
Vsi pevci so potem skupaj nastopili pri maši, ki je sledila koncertu; petje je vodila Milka Pucer, maševal in govoril je g. Rado Čuk, župnik v Predloki.
Za tako priliko je bila cerkev premajhna, kar pomeni, da ljudje cenijo take nastope in se radi udeležujejo teh prireditev.
Ponovitev božičnega koncerta v Ljubljani
V cerkvi sv. Frančiška v Šiški (Ljubljana) je v nedeljo, 17. januarja, Združeni tržaški mešani zbor pod vodstvom Janka Bana ponovil koncert božičnih pesmi tržaških avtorjev, katerega je prvič izvedel 10. januarja v stolnici sv. Justa. Zbor je tokrat na orgle spremljal Tomaž Simčič. Prvi del je zbor pel na koru, v drugem delu pa pred občinstvom. Izvedbo so poslušalci nagradili s toplim aplavzom, kar pomeni, da je koncert uspel kljub skromnemu šte-
vilu vaj in mnogim odsotnostim. Po nekaterih ocenah je bila druga izvedba koncerta celo kakovostnejša. Dirigent in pevci pa so bili predvsem ponosni na dejstvo, da so se ljubljanskemu občinstvu predstavili s svojimi, tržaškimi avtorji, kar kaže na važnost zamejskega doprinosa k slovenskemu kulturnemu ustvarjanju. Naj še omenimo, da je bilo občinstvo sicer maloštevilno, a izbrano. Prisoten je bil tudi ljubljanski župan Jože Strgar.	|Van	Žerjal
Sv. Anton pri Kopru
Vas se sicer razteza po raznih gričkih in grebenih, ima pa lepo lokacijo za cerkev, kot malokje v okolici. Vaščani so hoteli podčrtati lepoto svoje cerkve in so poskrbeli za nočno osvetljavo, ki sicer ni še dokončana, a že sedaj daje poseben čar celotni zgradbi, ki jo lahko vidiš od daleč in te kar prevzame.
Letos so vaščani priredili, že drugo leto, »Antonski praznik« prav na dan sv. Antona puščavnika (17. januarja). Po popoldanski sv. maši je sledila v dvorani krajevne skupnosti kulturna prireditev na pobudno krajevne godbe na pihala, pevskega zbora in krajevne skupnosti. Da so ljudje cenili to pobudo, dokazuje številna prisotnost publike iz raznih krajev, kar daje prirediteljem odgovornost, da vztrajajo v tej tradiciji.
Nastopil je Otroški zbor iz Prad pod vodstvom Logarja, Jasmina in Sara sta recitirali Kocjančičeve pesmi, sledil je prikaz z diapozitivi o zanimivostih bližnje okolice, zaključil je domači pevski zbor, ki je zapel nekaj ljudskih pesmi. Program je povezovala Dorjana Kocjančič, ki je s svojo prisrčnostjo predstavila razne točke. Vmes je igrala krajevna godba.
Ob prazniku sv. Frančiška Šaleškega, zavetnika katoliških časnikarjev, je ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar priredil sprejem na nadškofijskem ordinariatu, katerega so se udeležili tudi predstavniki slovenskega katoliškega tiska iz zamejstva. Po nadškofovem nagovoru je spregovoril dr. Janez Gril, predsednik komisije za sredstva družbenega obveščanja pri Slovenski škofovski konferenci. Dr. Ivan Štuhec pa je govoril o potrebah in nalogah katoliških medijev v luči poslanice papeža Janeza Pavla II. Aetatis novae.
Slovenija: Piran v skupnosti starih mest
kulturnih in umetnostnih spomenikov (mednje sodijo tudi sakralni objekti) slovenskega in tudi širšega evropskega pomena. Skupnost namerava pritegniti k sodelovanju tudi druga stara slovenska mesta, povezali pa naj bi se tudi mednarodno, bržčas tudi z nekaterimi starimi italijanskimi mesti. Predlog sporazuma o ustanovitvi skupnosti starih slovenskih mest naj bi predstavniki občinskih skupščin Pirana, Ptuja in Škofje Loke podpisali v prihodnjih dveh ali treh mesecih.
i.v.
Tri najstarejša slovenska mesta -Piran, Ptuj in Škofja Loka se bodo bržkone že letošnjo pomlad povezala v skupnost starih slovenski mest. Dogovor o tem so v začetku januarja dosegli župani vseh treh omenjenih mest. Načrtujejo, da bo skupnost starih slovenskih mest povezovala in uveljavljala svoje interese, predvsem pri zahtevah treh najstarejših mest v matici do države Slovenije. Poglavitni namen povezovanja pa naj bi bil v zagotavljanju boljših gmotnih razmer za prenovo in oživljanje teh zgodovinskih mest ter njihovih izjemnih
Clinton v beli hiši Ivan Trinko v besedi sodobnikov in častilcev
Združene države Amerike imajo sedaj svojega novega predsednika, 42. po številu. To je William Jefferson (Bill) Clinton, ki je bil izvoljen na novembrskih volitvah skupno s podpredsednikom Al Gorejem. S tem prihaja po dvanajstih letih republikanskega predsedstva (dvakrat Reagan, enkrat Bush) v Belo hišo spet demokrat. Zadnji njih predsednik je bil Jimmy Carter, ki je vladal le en mandat.
Slovesnost umestitve je bila dne 20. januarja v Washingtonu in so jo spremljale razne vidne in bučne zunanje svečanosti in ljudska slavja. Prisoten je bil tudi dosedanji predsednik George Bush, ki seje nato kot zaseben državljan umaknil na svoj
dom v Houston (Texas). Zadnje Busheve pobude so bile obrnjene v Irak z vojaškimi akcijami proti Sadamo-vemu režimu, ki se noče pokoriti resolucijam Združenih narodov. Iraško-ameriška napetost je gotovo dosegla svoj sedanji višek ob predaji predsedstva ZDA in to tudi iz razumljivih propagandnih ozirov. Novi predsednik Clinton je sicer v vsem podprl Busheve ukrepe, čeprav je tudi skušal nekoliko »odpreti« v pričakovanju možnih sprememb v Bagdadu.
Za nastop novega ameriškega predsednika velja seveda po vsem svetu veliko pričakovanje. Politični opazovalci se sprašujejo, kako bo nova ameriška administracija postopala na raznih kriznih žariščih, kot so zlasti Bosna in Irak, pa tudi druge delikatne točke svetovne šahovnice. V svojem nastopnem govoru Clinton ni sicer povedal veliko konkretnega. Zavzel se je za novo vlogo Amerike, za njene sile in splošne cilje, ki jih bo zasledoval. Že kmalu pa se je Clinton moral lotiti tudi drugih perečih vprašanj, ki čakajo predvsem na njegovo rešitev. Nekaj zapletov je imel tudi s kandidati za nove ministre. Tako se je npr. moral odreči imenovanju ministra oz. ministrice za pravosodje, ker je ta priznala, da je imela v zasebni službi dva ilegalno priseljena delavca.
Predsednik ZDA je že tudi tarča napadov zlasti s strani katoliških krogov in Vatikana, ker je v nasprotju s prejšnjo Bushovo linijo oz. moralno izbiro sklenil ukrepati za liberalizacijo splava. Nedvomno takšno zadržanje v tej zadevi ne bo prineslo Clintonu simpatij med milijoni ameriških državljanov katoliške vere.
Vse kaže torej, da je že sam začetek novega predsednikovanja nelahek in poln polemik ter nasprotij. Tudi problem sestave nove vlade in glavnih funkcionarjev je vzbudil precej polemik. Nekateri vidijo sicer v njem novega Kennedyja, kar je vsaj zaenkrat težko reči. Pred svojo umestitvijo se je sicer poklonil na grobu bratov Johna in Roberta Kennedyja v Arlingtonu. Zaenkrat pa novi demokratski predsednik kaže bolj pragmatično in neizdelano politično linijo. Bodočnost bo seveda razkrila sedanje neznanke Billa Clintona.
Spectator
Ob 130-letnici rojstva duhovnega velikana Beneških Slovencev — Največji mož, ki ga je rodila Beneška Slovenija — Steber slovenstva in slovenske vere
Slava Slovencev so imenitni možje, kateri s svojo učenostjo in čednostjo svetijo, kakor zvezde na jasnem nebu.
A.M. Slomšek
V balkanski krčmi
V ameriških filmih je včasih videti moške, ki mirno igrajo na karte v gostilni sredi drugih gostov, ki polnijo prostore. Toda zgodi se, da igralec ne spoštuje pravil igre, da slepari. Začne se spor, ki se spremeni v vse-spološen pretep, ko se vsi tepejo z vsemi in mirno gostišče postane bojno polje z mrtvimi in ranjenimi. Nazadnje pride policija in prešteva škodo.
Temu prizoru iz filma je vedno bolj podobna Bih. V miru so vsi živeli kot pri igri na karte. Toda nekdo ni več spoštoval pravil igre: bili so Srbi. In začel se je spor, ki se je danes sprmenil v vsesplošen pretep, v vse splošno streljanje in ubijanje. Vsi so proti vsem: Srbi proti Hrvatom in Muslimanom, Hrvati proti Srbom in Muslimanom, Muslimani proti Srbom in Hrvatom.
Torej kot v filmu: pretep vseh z vsemi.
Toda prihaja policija. Zastopnika mirovnih pobud v Bih Vanče in Ovven sta prišla s svojimi predlogi: Bih razdeliti v deset okrožij po narodni pripadnosti, Sarajevo pa skupna prestolnica. O tem njihovem predlogu so se ragovarjali v Ženevi in dosegli sporazum.
Ta sporazum so sprejeli celo Srbi
v Bih na zasedanju svojega »parlamenta.« Toda dočim so se in se v Ženevi še razgovarjajo o mirni rešitvi spopadov v Bih, se tam boji vsak dan nadaljujejo. Zadnji teden so se oglasili posebno glasno Hrvati. Napadli so namreč ozemlje v srednji Dalmaciji okrog mostu Maslenice. Ta most stoji na fjordu južno od Zadra in so ga Srbi porušili že lansko leto ter s tem presekali Dalmacijo na dvoje, tako da ni mogoče po cesti iz Zadra v Šibenik, moraš se vkrcati na parnik in se po morju peljati npr. do Reke.
Srbi so ob tem napadu zagnali velikanski krik in zadeva je prišla pred OZN, češ da so Hrvati prelomili miren dogovor in zasedli srbsko področje proti Kninu. Srbi pa še naprej napadajo pri Sarajevu in drugod; Muslimani in Hrvati si tudi niso prijatelji v raznih mestih Bosne in Hercegovine. V Ženevi pa razgovorov niso pretrgali, le prekinili so jih. Sile Unprofor (Modre čelade) pa gledajo, pozivajo k miru, vsako toliko pa se zgodi, da kak njihov vojak izgubi življenje. Res kot v ameriški gostilni: Policija (Vanče in Ovven ter mirovniki) čakajo, da se pretepači utrudijo do onemoglosti, potem bodo morda nastopili.
si bil vse življenje sonce, ki jih je ogrevalo v ljubezni do pradedov in v spoštovanju do očetovih izročil...«
»...Slovenski mladini, ki si jo učil modrosti, si bil vzgojitelj in vodnik. S tvojim duhom in tvojo ljubeznijo so bili oplojeni mladi svečeniki, ki so se ravnali v poklicu po tvojem zgledu in postali vsem vse.«
Rana, ki se ni več zacelila Italijanska redovnica prof. Olan-da Miazzo, ki je na vseučilišču v Padovi pripravila doktorsko tezo o Ivanu Trinku, pravi:
V začetku zadnjega tedna v januarju (25. jan.) smo počastili 130-letnico Trinkovega rojstva, 26. junija 1994 pa bomo obhajali 40. obletnico njegove smrti. Prav je, da se duhovnega očeta Beneških Slovencev in največjega moža, ki ga je rodila Beneška Slovenija, spomnimo tudi v Katoliškem glasu, ki ga naši rojaki v Benečiji tako radi vzamejo.
Že doslej je bilo o Trinku veliko napisanega. Več študentov in študentk je o njem napisalo svoje diplomske naloge, nekatere šole in vzgojne ustanove so dobile Trinko-vo ime, kiparji Slavko Pengov, Stane Jarm in Negovan Nemec, nepozabni goriški rojak in umetnik, so izdelali njegov doprsni kip, nekateri slikarji so upodobili Trinkov portret, v Rimu je bil pred leti poseben Trinkov simpozij... Vendar je Trinko še vse premalo poznan in raziskan med rojaki v matični Sloveniji. Bržčas iz preprostega razloga, ker je bil prevelik duh, da bi mogli kar tako mimogrede spoznati vso veličino njegovega dušnopastirskega, narodnostnega in kulturnega dela v zadnjih dvajsetih letih preteklega in v prvi polovici našega stoletja, časovnega loka sedmih desetletij, ki nosijo neizbrisni pečat osebnosti, življenja in dela Ivana Trinka, učitelja in vodnika beneškega ljudstva. »Tvoj glas izza meje - Zamejski...«
Največji sin Beneške Slovenije, ki je zaslovel doma in v svetu, je za preprosto ljudstvo pomenil mnogo več kot vsi njegovi najvidnejši ožji rojaki v starejši in polpretekli zgodovini Beneških Slovencev. Šele Trinko je bil tisti prvi pravi človek iz ljudstva in postavljen za ljudstvo, da z njim deli dobro in slabo. Bil je resnični narodni buditelj in voditelj duhovne in družbene prebuje Beneških Slovencev. Trinko je bil izjema, enkratna in brez dvoma neponovljiva osebnost v slovenski verski, narodni in kulturni zgodovini: zgleden dušni pastir, pesnik, pisatelj, filozof, prevajalec, pedagog, glasbenik, likovni umetnik,
Ivan Trinko (s klobukom) med beneškoslovenskimi duhovniki. Na skrajni levi A. Cuffolo in na skrajni desni J. Cramaro ter dr. E. Besednjak na Trinkovi desni in inž. J. Rustja na levi strani
znanstvenik in narodni delavec.
Eden največjih slovenskih pisateljev, dolgoletni urednik Mohorjeve družbe in znameniti trnovski župnik, Fran Šaleški Finžgar, mu je v osebni čestitki za biseromašniški jubilej (1946) namenil nepozabne besede:
»Odprava slovenskega jezika je bila za Trinka - glasnika Beneške Slovenije - rana, ki se ni več zacelila. Pred vsemi je branil svobodo jezika, šeg in navad vsakega naroda, s svojo ognjevito in prepričevalno besedo in s svojimi spisi je skušal dopove-
dati voditeljem provinc in občin ta dejstva; kot ima vsak posameznik svoje telesne in duševne lastnosti, ki jih ne moremo zatreti, tako ima vsak narod svojstveno zgodovino, ki s fizičnega vidika oblikuje neizbrisno duhovno, družbeno in narodno vzgojo.«
Zlatomašnik Jožko Kragelj: »Trinkov ugled je bil tako velik, da je bil izvoljen v videmski pokrajinski svet in je ostal celih 22 let pokrajinski svetovalec. Na pokrajinskih sejah se je zavzemal zlasti za svoje domače kraje, ki so bili zelo zapuščeni in revni...«
»... Trinko je bil učitelj in vodnik beneškega ljudstva in se je vztrajno zavzemal za njegove pravice. Trpel je, ko je fašizem leta 1933 zatrl slovenske pridige v Benečiji. Dvakrat je pisal papežu in ga prosil, naj posreduje, da se odpravijo krivice. V drugem pismu ga je prosil: Priskočite na pomoč svojim zvestnin sinovom, ki so bili oropani naravnih pravic in vsega, kar jim je najdražje. Ne smejo več moliti in peti v cerkvi v tistem jeziku, ki jim ga je Bog dal in je bil v rabi že od devetega ali osmega stoletja.«
Ivan Trinko je dočakal visoko starost 91 let. Umrl je na Trčmunu, 26. junija 1954. Tudi danes je sonce in luč mladim, ki vidijo v njem vzornika in učitelja tudi za bodoče rodove Slovencev.
Pripravil Ivan Virnik
»Iz nekdaj naše zemlje si črpal duha in pil kri ter se v rani mladosti ves posvečal trudu-delu in bolečini-ljubezni za naše slovenske brate. Tvoj glas izza meje - Zamejski - je budil brate onstran meje k ljubezni do bratov za mejo. Tvoj glas je opozarjal učeni svet, da so prihajali učenjaki raznih narodov in pisali o naših ljudeh v Benečiji, tehtali in presojali zaklade materinega njihovega jezika, ki jim ga ni udušila ne tuja govorica ne tuja šola. Tem svojim slovenski krvi zvestim »od nikoga poznanim, od nikoga spoštovanim«,
»Klicar našega trpljenja in zapostavljanja« — Ivan Trinko, 1863-1954, v pozni jeseni svojega življenja
Don Mario Vatta je govoril v občinskem svetu o neugodju med tržaško mladino
Treba je vzgajali, ne kaznovali, pomagati ljudem v doraščanjn in v pravilni izbiri življenja
II. DEL
UZAKONJENA PROSTA PRODAJA
V zadnjih mesecih se je veliko govorilo o prosti prodaji lažjih mamil. Problem ni lahek, saj zadeva vrsto vprašanj moralnega, vzgojnega, socialnega, političnega in mednarodnega značaja.
Ocenjevanje vprašanja pa mora zadobiti laični pristop in ne ideološkega. Vsekakor ne smemo opustiti možnosti za razmišljanje, razpravljanje in poglabljanje; pri tem moramo upoštevati tudi izkušnje nekaterih evropskih držav.
Težko se je odločiti, saj bi prosta prodaja nedvomno povečala porabo mamil.
Katerokoli stališče zavzamemo
prepoved ali prosta prodaja — lahko paradoksno ugotovimo, da se v obeh primerih uživanje poveča. To dejstvo pa vzbuja dvom, da se srž vprašanja trenutno skriva drugod.
VZGAJATI IN NE KAZNOVATI
Svojo pozornost moramo usmeriti predvsem neugodju, ki je podlaga povpraševanju po mamilih.
Samo resen pristop k problemu lahko ustvari pogoje, ki bodo v prihodnosti omogočili uresničitev sprejemljivega načrta proste prodaje mamil, ne da bi s tem tvegali povečano — za posameznika in skupnost nevarno — uživanje mamil.
Treba je predvsem nameniti veliko pozornost vzgoji mladih in okolju, v katerem živijo.
V tem trenutku se kaže kot najboljša osrednja strategija ta, da vzgajamo in ne kaznujemo, da pomagamo ljudem v doraščanju in v pravilni izbiri življenja.
OKOLJE
mesto in neugodje v njem
Skupnost San Martino al Cam-Po je izraz mesta Trst: z njim deli razpoloženje, omejenosti, protislovja in možnosti. Pripadniku tega teritorija daje določene razsežnosti in ga kulturno označuje. Vendar nismo samo njegov odsev, sicer bi ostali brez vsakršne možnosti spreminjanja. Živeti na nekem teritoriju pomeni doživljati v sebi vse njegove značilnosti in probleme ob iskanju sprememb, ki bi bile koristne za nas in za druge.
Obvladovanje teritorija, stiki z uslugami, s škofijsko Caritas, z različnimi prostovoljnimi ustanovami, ki delujejo v mestu, nas privedejo do spoznanja, da Trst — kljub navideznemu ekonomskemu blagostanju — pesti globoko in razširjeno trpljenje, čeprav je večkrat prikrito.
To trpljenje je nedvomno dediščina nepremostljive krize mesta Trst glede svoje vloge, zgodovinske istovetnosti in ekonomije; k trpljenju pripomorejo tudi specifič-n°st in značaj Tržačanov, ki stalno
nihajo med strpnostjo in neprizadetostjo, obramba privatnega življenja in individualnost, ozasvečena omejenost in fatalistična ter pasivna vdanost v to. Poleg splošnih zgodovinskih in psiholoških značilnosti mesta obstajajo specifični procesi in pojavi, ki jih je treba poznati in poglobiti.
NAJMANJ RAZVITI PREDELI
Nekatere pojave lahko v Trstu zemljepisno opredelimo. «Omem-be vreden, sicer prikrit in znan predvsem tistim, ki se z njim ukvarjajo poklicno, je pojav področij ekonomske revščine; osredotočen je predvsem v nekaterih ljudskih in/ali v predmestnih naseljih; ti predeli nimajo stika z mestom in če ga imajo, je konflikten; te skupine ljudi razpolagajo z revnimi in nestalnimi sredstvi in živijo v prostorih, ki so zaradi utesnjenosti, nehigienični in neprimerni za zdravo človeško sožitje. Stanje se še poslabša, ko se v te predele izrinejo osebe iz središča, ker pač pripadajo revnejšim slojem.
Ta pojav večkrat težko prizadene tudi ostarele, ki so desetletja preživeli v svojem okolju; izrinejo jih v tuj kraj iz teritorija, ki hrani njim znane kraje, navade, čustva, prijateljstva. Neizbežno je, da se tu javi njihovo neugodje in večkrat s psihiatričnim prizvokom, za katerega pa ne moremo biti gotovi, če je resničen ali pa edini istitucional-ni odgovor, ki je prisoten na teritoriju.
Nadaljnje težave se javljajo na novih naselitvenih področjih, čeprav gre tu za srednji ali srednje visoki sloj. Tudi tu, sicer zaradi različnih vzrokov, opažamo koncentracijo številnih oseb, ki so si med seboj tuje, ali celo različne, in to v prekratkem časovnem razmahu. Tako se ustvarjajo naselja brez zgodovine, brez kulturnega bogastva, z zelo omejenimi stiki — izjema so le družine ali skupine, ki so bile povezane še pred preselitvijo.
V takih pogojih se razvijejo zasnove drugačnih oblik psihičnega trpljenja, ki pa so pogosto prikrita, čeprav razširjena. Nastanejo otoki trpljenja v samoti, ki se večkrat dramatično javijo, večkrat se odvijajo v tišini za sosedovimi vrati, ne da bi trpeči upal na pomoč nepoznanega soseda ali ustanove. Ustanova, ki deluje na teritoriju, je namreč doživeta kot sramotilni znak. Mnogi nerazumljivi samomori skrivajo svoj izvor v teh pogojih.« (R. Bonn, v Trieste, Li-neamenti di una citta, Lint, 1989).
KAKOVOST STIKOV
POMANJKANJE STIKOV
Pravo nasprotje čedalje bolj obupne izrinjenosti in obubožanja se kaže v ekonomskem blagostanju, ki pa ni dovzetno za pomembne stike, ki bi nudili drugačna zadovoljstva od tistih, ki jih nudi zadovoljevanje potrošniških želja.
Potrošnja je v Trstu visoka, odnosi pa so skromni, posebno še so-
lidarnost — primerna in med sosedi — o kateri lahko rečemo, da kot socialna pristojnost izginja, kar se sicer dogaja v mestnih središčih.
Značilno je, da se starši obrnejo do specialistov zaradi »normalnih« problemov v doraščanju svojih otrok, večkrat se celo sprenevedajo, raje kot bi poiskali manj formalne oblike pomoči, kakor je lahko pomoč drugih družin, učiteljev, duhovnikov.
ZNAKI NEUGODJA
Različni znaki neugodja, ki se javljajo pri posameznikih, so poti, ki si jih vsakdo po svojih močeh ustvari v tem obuboženem svetu. Ko je nemogoče potešiti svoje potrebe in neugodja s stikom z drugimi osebami, se obrnemo k stvarem ali snovem. Soodvisnost med osebami nadomestimo z odvisnostjo od stvari. Tedaj torej nastopi odvisnost od snovi: kot prva je alkohol. In prav uporaba alkohola med mladimi in ženskami je v porastu tudi v Trstu.
Poleg tega se širi neprimerna uporaba pomirjevalnih sredstev. Ko se trpljenje ne rešuje z odvisnostjo od snovi, se javlja kot neugodje s psihiatričnim značajem. Na podlagi epidemiološke raziskave iz leta 1988 izhaja, da se je v letu 1987 na območju centra za mentalno higieno pri Domju zateklo po pomoč v psihiatrične centre 125 mladih — med 16. in 25. letom starosti: skoraj 2 na 100, če upoštevamo, da je odgovarjajočih tistemu starostnemu pasu 6985 oseb. Pojav je bil takrat v porastu.
Pomanjkanje osebnih odnosov onemogoča ali hromi vključevanje v skupnost fizično ali psihično prizadetim.
Težavno je vključevanje tudi različnega, tujca, nomada, kajti zahteva razvoj kulturnih in socialnih spretnosti, ki pa so čedalje bolj odsotne.
Stanje priseljencev v mesto ostaja največkrat skrito in tudi zaradi tega težko. In le za nekatere hujše primere se zve.
NEKAJ PREDLOGOV
Zdi se nam, da načrt preprečevanja, ki je namenjen prebivalstvu Trsta, mora predvsem seznaniti ljudi s procesi, ki povzročajo neugodje; hkrati vrniti krajevni skupnosti pristojnosti, s katerimi bo lahko reševala svoje probleme. Vse to se lahko začne uresničevati na teritoriju Trsta s Projektom za mlade. Izbira posega pri mladih je strateška izbira, kajti, če v logiki odnosov spremenimo enega od polov te mreže, povzročimo spremembo tudi v drugih.
Ta pobuda pa naj ne bo zgolj raziskava o stanju mladih, ki naj se potem zapre v predale, temveč naj vzpodbudi vrsto med seboj usklajenih posegov in pobud.
Naj navedemo nekatere:
— ustanoviti Konzulto mladinskih združenj, ki naj podpira njihov glas in sodeluje z ostalimi ustanovami;
— ustanoviti mladinska središča z usposobljenimi operaterji, ki naj postanejo za mlade pomembna opora;
— pospeševati vzgojo na teritoriju, ki naj v problematičnih in značilnih primerih spodbuja k sprejemanju okolja;
— nuditi mladim na razpolago prostore, v katerih bi se lahko izražali, saj je v mestu veliko zanimanja za glasbo (približno 300 ansamblov). Prostore bi upravljali skupaj z mladimi: tako bi jim poleg možnosti za nastop nudili priložnosti za krepitev odgovornosti.
OBČINA, MEŠČANSTVO IN DEMOKRACIJA
Tržaški občinski svet predstavlja v krajevnem merilu najvažnejšo demokratično ustanovo. Bistvenega pomena je, da ohranja dostojanstveno to vlogo.
Perspektiva, v kateri deluje Skupnost San Martino al Čampo, predstavlja novo meščanstvo, ki naj bi znalo deliti vse med vsemi. Delili naj bi si sredstva, usluge, pravice in dolžnosti, kajti materialno pomanjkanje in pomanjkanje odnosov kažeta, da smo doslej mislili preveč samo nase.
V tej perspektivi demokracija pomeni zmanjšati socialne prizadetosti, vzpostaviti enakost v pravicah, in to ne samo v formalnih, razširiti sodelovanje, vključiti izrin-jence, sprejemati se kljub drugačnosti, napraviti osebe odgovorne za svoje življenje in ne le pasivne gledalce.
Želim, da bi se tržaška občina lotila te poti.
BESEDA BRALCEM
Datum katoliškega in pravoslavnega Božiča
Božič je že daleč od nas, ostaja pa mi vprašanje, ki si ga ne znam razlagati. Zakaj katoličani praznujemo Božič 25. decembra, pravoslavni pa 7. januarja. Ali ni isti dogodek, zakaj ta razlika?	Angela	P.
Odgovor je enostaven: katoličani se držimo gregorijanskega koledarja, pravoslavni pa julijanskega (po rimskem cesarju Juliju Cezarju). Toda ta odgovor pove premalo, zato ga bomo skušali razčleniti.
Mimogrede povem še to. Unjati ali ukrajinski katoličani, ki se držijo vzhodnega obreda, praznujejo Božič
7.	januarja.
Zgodovina pravi, da je papež Gregorij XIII. upošteval opozorilo izvedencev, ki so ugotovili precejšnje napake v časovnem štetju starega koledarja. Realni čas je namreč zaostajal za približno deset dni uradnemu v primerjavi z uradnim. Tako je papež Gregorij XIII. leta 1582 leta določil, naj ne bo dan po 4. oktobru 5., temveč 15. dan meseca. Enostavno je premakni! koledar za deset dni naprej in s tem pridobil izgubljeni čas.
Pravoslavni svet ni sprejel te reforme, zato se drži 7. januarja, ki pravzaprav odgovarja 25. decembru julijanskega koledarja, katerega se je
katoliška Cerkev držala do leta 1582.
Dodam še neko zanimivost, in sicer praznovanje oktobrske revolucije 1917. leta v Rusiji.
V Moskvi in Petrogradu (danes Sankt Petrburg) so obletnico praznovali 25. oktobra, medtem ko se je na Zahodu praznovala 7. novembra. Ko so namreč prišli Sovjeti na oblast, so vpeljali gregorijanski koledar (kar ne velja za pravoslavno Cerkev), zato so praznovali»oktobrsko revolucijo« 7. novembra.
Kaj ste dosegli z molitvami?
Verniki ste naivni ljudje. Molite in molite Boga, naj da mir, naj odpravi lakoto, sovraštvo in še ne vem kaj. In kaj ste dosegli?
Morda ste gledali po televiziji molitveno srečanje v Assisiju ali kakorkoli »sledite« molitvam vernikov, ko so zbrani pri bogoslužju, ali mislite na posameznika, ki moli.
Mislim, da imate napačne pojme o molitvi.
Kadar molimo, se zavedamo, da zgodovino ali pot posameznikov ali narodov vodi le On, da njegove misli niso naše misli, da smo premajhni, da bi razumeli njegove načrte ali njegovo voljo.
Z molitvijo nočemo podrediti Boga našim zemeljskim shemam, nasprotno, molimo zato, da bi dosegli našo vključitev v njegovo voljo. Zato
pa stalno ponavljamo: Zgodi se tvoja volja.
Radi bi poživeli to rubriko, da bi postala odprto okno v današnji in pretekli svet: današnji z obravnavo tekočih problemov, pretekli s tem, da zabeležimo zanimive stvari, ki niso bile nikjer zapisane in bi zanimale širšo javnost. Gre predvsem za navade ali stare običaje, ki so bili povezani z raznimi cerkvenimi ali domačimi prazniki ali sploh vaškim življenjem. Navad, ki si jih sami spomnite ali vam jih je kdorkoli pripovedoval.
Ako imate težave za opis, naj vam kdo pomaga ali pa pošljite vsekakor in bomo že mi poskrbeli za boljšo obliko. Prepričan sem, da je veliko stvari, ki ni bilo zapisanih in bi bila velika škoda, ako bi šle v pozabo.
To so dragocenosti in bogastva našega naroda.
V ta okvir spadajo razne izvirne molitvice, ki so jih molili naši predniki, morda vaši starši, dedje ali pa sosed ali soseda.
Isto velja za sliko starega ali redkega predmeta ali orodja, ki ga je nekoč uporabljal vaš človek.
Pošljite nam in bomo radi objavili.
A.V. Bommarco, deset let goriški nadškof
Božičnica v Sovodnjah
Goriška nadškofija se pripravlja, da slovesno obhaja jubilej svojega nadškofa Antona Vitala Bommarca. Ta je namreč prevzel vodstvo nadškofije dne 6. februarja 1983.
Nadškof se je rodil na otoku Cresu v Kvarneru 21. septembra 1923. Oče je bil Alojz, mati Ivana Sussich. V starosti 11 let je stopil v semenišče koventualcev v Camposanpiero (Piša). Potem je bival v raznih samostanih tega reda, dokončal gimnazijske študije in položil obljube v Padovi v baziliki sv. Antona leta 1945. Opravil je še filozofske in bogoslovne študije in bil posvečen v mašnika 8. decembra 1949.
V svojem redu minoritov je opravljal različne službe. Bil je gvar-dian in provincial, tri leta je urejal mesečnik »II Messagero di San Antonio«, ki je najbrž mesečnik z največjo naklado. Nazadnje leta 1972 je bil izvoljen za generala minoritskega reda in po šestih letih, 1978, znova potrjen na tem mestu.
Sv. sedež je postal pozoren na tega redovnika s tako dolgo odgovorno službo in Janez Pavel II. ga je dne
11.	novembra 1982 imenoval za nadškofa v Gorici po smrti msgr. Petra Cocolina. Na praznik sv. Treh kraljev leta 1983 ga je sv. oče skupaj z drugimi posvetil za škofa v baziliki sv. Petra. Novi nadškof je prevzel vodstvo škofije v nedeljo, 6. februarja. Goriški nadškof je torej deset let.
V tem času je redno opravljal svo-
DRUŽINA
Iz pastirskega pisma goriškega nadškofa
Za ustanovitev družine ima gotovo velik pomen medsebojno spoznavanje fanta in dekleta pred poroko. V tem času gre za krščansko pripravo na zakon in resno odločitev njune bodoče sreče. Spoznati se morata in ugotoviti, kakšna je njuna ljubezen, ki mora dozoreti v zaupanju drug drugemu in privesti oba do resne in premišljene odločitve za skupno trajno zakonsko življenje.
Tudi danes je potrebna in morda še bolj kot v preteklosti ta doba odkritosrčnega iskanja in spoznavanja, ki mora dozoreti v pravo srčno ljubezen, ki ni zgrajena le na čustvih, ki so navadno malotrajna. Kdor le na teh gradi, bo kmalu razočaran. Dokaz so mnoge današnje mlade družine in njih polomije. Odločitev za zakon mora biti premišljena in ne predvsem na želji po uživanju: imeti mora stalno pred očmi končni cilj resnega zakona in ustanovitev družine v skupni sreči.
Otroci so v današnjih družinah povečini predmet posebne nege in je odločitev za sprejem otroka bolj težka kot kadarkoli prej. Mnogi sploh otrok nočejo ali pa se jih drastično rešijo, ko se pojavijo. Tudi v naši deželi smo v tej zadevi zelo na nizki stopnji. Družba zvrača to samo na zakonsko dvojico, zato tudi posledice nosijo samo oni. Brez dvoma so zakonci prvi za to odgovorni in civilna družba bo morala razumeti, da so otroci njen veliki zaklad in se zato na vseh poljih, političnih in gospodarskih, tega zavedati in pospeševati in braniti družinsko življenje.
Treba bi bilo dobro proučiti sedanjo zakonodajo in v tem smislu
Anton Vitale Bommarco
jo službo tudi s pastoralnimi obiski in prav letos je drugič zaključil s temi obiski. Uspešno je podpiral misijonsko dejavnost naše škofije v Slonokoščeni obali, kjer je misijonarje ponovno obiskal in si pri tem nalezel tudi bolezen. Kot prvi goriški nadškof je sprejel in tudi prenočil sv. očeta. Predsedoval je srečanju škofov in vernikov v Ogleju leta 1991. Sploh kaže izredno skrb za oglejsko baziliko in za bogoslovce. Njih število je lepo naraslo.
Jubilejne svečanosti bodo v cerkvi sv. Ignacija v nedeljo 7.2., slovesna akademija pa v Katoliškem domu v petek, 12. februarja.
preurediti delovni urnik zlasti poročenih žen. Prevelika skrb za delo povzroča utrujenost v družinah, kar zmanjšuje ali celo ruši medsebojne odnose med zakonci in vzgojne odnose med starši in otroki. Družine in otroci so velika dobrina, zato morajo biti tudi skrb vse civilne skupnosti.
Zimovanje volčičev in volkuljic
V nedeljo, 03.01.’93, sta se krdeli Ankus in Sambhur (sovodenjski in goriški volčiči SGS) odpravili na Lokve, da bi se skupaj zabavali. Skupaj s starimi volki Akelo, Baghero in Baloojem so volčiči in volkuljice lovili zaklad. Pravzaprav zaklad ne prinaša prave sreče in dosti več velja zaklad, ki ga ima vsak volčič ali vol-kuljica. Čeprav je bilo zunaj zelo mraz in je pihal močan veter, smo se mladi volčiči pogumno odpravili na sanke in se veselo spuščali v dolino.
Za tako lep dan smo se Gospodu zahvalili pri župnjiski maši. Med tem časom nas je v koči čakal že topel čaj. Nabrali smo si novih moči in nadaljevali s petjem, plesom, igrami do večera,do trenutka ko smo jim stari volki zapeli uspavanko.
Drugega dne so bili VV že po prvih notah budnice pripravljeni za nov dan, novo presenečenje in igre na snegu.
V popoldanskih urah so na Lokve prišli starši in VV je bilo hudo zapustiti sanke in prijatelje, ki so jih v teh dneh spoznali:a vedeli so, da tega veselja ne bo konec, kajti vsi skupaj se bomo gotovo srečali na prihodnjem lovu in na skupnih poletnih počitnicah.
Dober lov Baghera krd. Ankus
Božičnica v Sovodnjah je bila dogovorjena že pred letom dni. Ko smo se namreč na enaki prireditvi, ki jo pripravljamo pevci iz Mirna in Rupe-Peči, lani zbrali v Gabrjah, nas je g. Marjan Markežič povabil, da za naslednjo božičnico pridemo v Sovod-nje in pomenljivo pristavil »v prenovljeno cerkev«. Vse seje uresničilo in že od daleč nas je v nedeljo, 17. januarja, pozdravila v povsem novo lice odeta cerkev sv. Martina. Tako smo se z našo pesmijo pridružili veselju župnijskega občestva in g. Marjana ob tem velikem delu z željo,da bi prenovitveni podvig še bolj povezal župnijo v vsem dobrem, lepem in plemenitem.
Sovodenjska božičnica je nato prerasla v skupno srečanje z vsemi značilnostmi prireditve, ki vzradosti, dviga in spodbuja za nove načrte. Cerkvena ladja polna poslušalcev, prezbiterij poln pevcev sta že vsak po svoje prispevala k svečani izrednosti dogodka. Bogastvo božičnih melodij se je nato prepletalo z izbranimi besedami priložnostne duhovne misli in veznim tekstom napovedovalca. Združeno petje je omogočilo izvedbo zahtevnega programa, v katerem so se priljubljene skladbe kar vrstile druga za drugo do mogočnega zaključka z Vrabčevo Bila je noč, za sklepno popotnico pa še Sveta noč,
SSk sekcija
V soboto, 23. januarja, smo imeli v Sedejevem domu v Števerjanu družabno večerjo sekcije Slovenske skupnsoti za Števerjan. Pred dvema letoma smo namreč slavili 40-letnico ustanovitve Kmečko-delavske zveze za Števerjan, predhodnice SSk same in v gosteh smo takrat imeli (takratnega) predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta; lansko leto smo s tako družabnostjo počastili 90-letnico rojstva bivšega števerjan-skega župana Hermenegilda Podver-šiča. Tudi letos smo hoteli nadaljevati s tako tradicijo, čeprav nismo imeli pred nami nobene okrogle obletnice.
Večer je otvoril predsednik sekcije I. Vogrič, ki je prisotne lepo pozdravil in povedal smisel in namen takega družabnega večera. Pozdravil je tudi goste: iz Goriških Brd sta nas obiskala domačin B. Podveršič in pa V. Bric, ki delujeta v okviru Kmečke zveze - ljudske stranke; iz Gorice sta nas počastila s prisotnostjo M. Špacapan, pokrajinski svetovalec SSk, in D. Grinovero, član
h kateri smo povabili tudi vse občestvo. Pesem je tako žlahtno napolnila lepo sovodenjsko cerkev in razveselila srca navzočih.
Nastopil je najprej mešani zbor Bilje - Orehovlje - Miren, ki je pod vodstvom Andreja Budina predstavil tri skladbe. Glavnino sporeda pa sta oblikovala župnijska zbora Miren in Rupa-Peč, vse združeno, naj-
v
za Števerjan
pokrajinskega tajništva SSk; s Tržaške pa je prišel pokrajinski tajnik Martin Brecelj; seveda nista manjkala domačina H. Corsi, ki zastopa mesto pokrajinskega tajnika SSk in pa predsednika briške Gorske skupnosti, in M. Terpin, deželni predsednik SSk; povabilu so se odzvali tudi M. Terčič, predsednik domačega društva F.B. Sedej, in tajnica F. Pado-van ter podpredsednik domače kmetijske zadruge Št. Florjan.
Politično poročilo in predstavitev domače sekcije je podal tajnik Dominik Humar. Sledili so pozdravi gostov, ki so se večinoma tikali problematike bodočih volitev in pa povezovanja med Brdi na obeh straneh meje.
Prijetno vzdušje so »improvizirano« popestrili naši števerjanski fantje, za kar se jim prav lepo zahvaljujemo.
Posebna zahvala naj gre tudi gospe Darji, ki nam je pripravila prav okusno večerjo.
Ivan Vogrič
prej moški sestav tri in nato še mešani sestav enajst pesmi. Dirigenta sta bila Andrej Budin in Zdravko Klanjšček. Zbore je spremljal Antek Klančič.
»Čeprav se božična doba izteka, za božične pesmi ni nikoli prepozno«, je v duhovni misli začel g. Marjan. Gre za trenutke svetlobe in oaze miru, saj nam pojejo prav o miru in ljubezni. Pozval nas je, da tudi sami pričamo za luč in božji mir, kar naj bo vidno v našem vsakdanjem življenju. V nedeljo, 10. januarja, pa je bila na Mirenskem Gradu tradicionalna, že 17. božičnica Goriškega pastoralnega področja. Cerkev je bila polna kot za največje praznike, sporeda pa za skoraj poltretjo uro. Program je bil oblikovan iz pevsko obarvane pevske maše, v drugem delu pa so se zvrstili posamezni zbori. Skupaj je sodelovalo 17 pevskih zborov. Najbolj so pritegnili otroški glasovi, pa tudi zahtevne in učinkovite skladbe nekaterih odraslih zborov. Svežino fantovskih glasov je tokrat že v drugo predstavil oktet iz Dornberka. Zamejstvo so zastopali rupen-sko — pečanski pevci v združenem mešanem zboru Miren - Rupa - Peč in z združenim sestavom tudi to pot doprinesli k pestrosti srečanja.
P.B.
Ljudski radio
TEDNIK LJUDSKEGA RADIA Naslovi:
- Sumljiv Colombov obisk v Beogradu
- Pogumno dejanje Drnovška in Peterleta
- Odslej Hrvaška zavrača prevaro
- Zakaj Slovenci še vedno v PSI
Katoliški glas vabi na poletno potovanje v Francijo
V tradicijo vsakoletnih potovanj s Katoliški glasom smo za prihodnje poletje načrtovali potovanje v Francijo od 19. do 29. julija 1993. Obiskali bomo znamenitosti v francoski prestolnici, kjer smo namenili največ dni ter potovali v slikovito pokrajino Loire z gradovi, obiskali v Normandiji kraje, kjer so se izkrcali zavezniki med drugo svetovno vojno, znameniti St. Michel in svetišče v Lisieux-ju, kraljevi Versailles in zgodovinski Reims, kjer so kronali francoske kralje.
Podrobnejša navodila bomo objavili v prihodnji številki našega tednika. Vpisovanje se prične takoj z akontacijo
300.000	lir na sedežu Katoliškega glasa v Gorici.
Božičnica na Mirenskem Gradu: dekliški zbor s Kapele
Sovodenjska božičnica: združeni mešani zbor
Skupno tiskovno sporočilo
Na tržaškem sedežu stranke komunistične prenove sta se srečali delegaciji slovenskega dela SKP in SSk. Srečanja sta se udeležila deželni tajnik SSk Ivo Jevnikar in pokrajinski tajnik tržaške SSk Martin Brecelj, za SKP pa sen. Stojan Spetič in Sergij Lipovec.
Razgovor je bil posvečen predlogu SSk o osnovanju nadstrankarske slovenske liste za deželne volitve. Predstavnika SKP sta poudarila, da je zgodovinska izbira komunistov v medetnični vzajemnosti in bodo skušali tudi tokrat zagotoviti izvolitev slovenskega deželnega svetovalca na listi SKP. Dalo pa bi se razmišljati o volilnih povezavah. Obe stranki vsekakor odločno zagovarjata načelo o zajamčenem zastopstvu za narodne manjšine, ki so prva žrtev predlaganih večinskih volilnih sistemov. SKP in SSk soglašata, da bi morala vsa slovenska manjšina odločneje zagovarjati to zahtevo.
Predstavniki SKP so seznanili sogovornike s pobudami, ki jih je sprejelo vsedržavno vodstvo stranke za uveljavitev načela o zastopanosti manjšin tako v vsedržavni volilni zakonodaji, kakor tudi v okviru zakona o zaščiti jezikovnih skupnosti, o katerem se bo v kratkem izrekel parlament.
SSk je ponovila mnenje, da bi bil skupni slovenski nastop krepka politična poteza ravno v podkrepitev zahteve po zajamčenem zastopstvu.
Govor je bil tudi o novi volilni zakonodaji za občine in pokrajine, ki zahteva od vseh slovenskih komponent iskanje primernih zavezništev za zavarovanje koristi našega prebivalstva.
Sv. Vincencij
To versko skupnost že več let »vodijo« razne laične osebe, ki si veliko prizadevajo, da bi čimbolje izpadala služba božja v tej cerkvi.
Za sobotno mašo skrbi g. Lino Cocci ob 17.30, ob nedeljah pa mašuje g. Stanko Živic ob 8. uri. Vsakdo bo ugotovil, kako je to neugoden urnik predvsem za mlajše ljudi.
Petje vodi Tamara Cetin iz Skednja, ki ima tudi pevske vaje običajno vsako sredo.
Verniki se zbirajo na svojem sedežu »v Ognjišču« v ulici Revoltella, redno vsak prvi ponedeljek v mesecu — približno ob 17. uri — za skupno molitev.
Vsekakor pri službi božji je še veliko praznih mest, ki čakajo; da jih bodo zasedli novi ljudje.
Iz delovanja SKK
Prejšnjo soboto, 23. t.m., smo v Slovenskem kulturnem klubu imeli večer, posvečen liku enega največjih in najbolj priljubljenih ameriških predsednikov, Johnu Fitzgeraldu Kennedyju. Letos je namreč že trideset let, odkar so ga v Dallasu med vožnjo v odprtem avtomobilu ob pripravi na volilno kampanjo ustrelili neznani atentatorji, njegov umor pa je še vedno skrivnost.
Najprej nam je prof. Licina Roth Pahor podala kratek oris zgodovinske dobe, med katero je v Združenih državah predsedoval Kennedy. Oris ni zajemal le težav, ki so jih tedaj ZDA imela na Kubi in v Vietnamu, ampak tudi politično situacijo v Evropi in drugod po svetu. Na kratko nam je torej predstavila najbolj zanimiva in pekoča dejstva, ki so se zgodila v desetletju pred Kennedyje-vim umorom.
Podrobnosti o bivšem ameriškem predsedniku in še posebej o atentatu na njegovo življenje smo nato izvedeli v filmu priznanega režiserja Oliverja Stoneja »JFK«. Film pripoveduje resnično zgodbo o okrajnem prokuratorju Jimu Garrisonu, ki je žrtvoval vse, da bi izvedel resnico o predsednikovem umoru. Splošno mnenje klubovcev je bilo, da je film zelo dober, z odličnim Kevinom Co-stnerjem. Nasploh pa je bilo zanimanje zelo veliko, saj se je tudi tokrat zbralo veliko število poslušalcev oz. gledalcev.
Ob dnevu slovenske kulturne pa razpisuje Slovenski kulturni klub že običajni literarni, likovni in fotografski natečaj. Prispevke zbirajo poverjeniki SKK na višjih šolah, drugače pa lahko oddaste svoj prispevke na sedežu, v ulici Donizetti 3. Na Prešernovi proslavi, ki bo 6. februarja, bodo komisije ocenile prispevke in nagradile najboljše izdelke. Tehnika in tema sta prosti. Vabimo seveda vse mlade umetnike, naj se udeležijo našega natečaja in čimprej oddajo svoje izdelke.
Tomaž Susič
v
Zupan proti slovenščini na Velikem trgu
Po kriterijih, ki nimajo nobene pravne pristojnosti, tržaški župan preganja slovenski jezik na Velikem trgu. Ob tolikih življenjskih problemih našega mesta se ta občinska uprava igra z Osimom in prepovedjo slovenskega jezika na Velikem trgu.
Ne bomo govorili proti županu, ker sam govori proti sebi, pa najbolj zgovorno.
>
ZAAAOi OKfSMArfV^MJA.
Trt Z AŠ KO H (STNo SKtPliCf ZAMTo f«on«TU.
iti
V DSI o ziljski ljudski noši in oblačilni kulturi
V ponedeljek, 25. t.m., so v Peterlinovi dvorani v Trstu otvorili razstavo o ljudski noši in oblačilni kulturi v Zilji na Koroškem. Po krajšem pozdravnem uvodu predsednika Društva slovenskih izobražencev Sergija Pahorja je spregovoril tajnik Krščanske kulturne zveze (KKZ) iz Celovca Nužej Tolmajer in obrazložil razloge, ki so privedli k temu, da se je KKZ lotila načrtnega zbiranja koroškega slovenskega ljudskega in narodnega blaga. Veliko tega blaga je namreč prišlo v nemške roke.
Zatem je pred občinstvo stopila avtorica razstave in knjige o Zilji dr. Marija Makarovič. Dejala je, da se je v ziljski dolini noša ohranila vse do danes, kar je prava redkost. Danes pa vedno bolj izginja, ker si jo prisvajajo Nemci ali ponemčeni Slovenci. Zanimivo je, da od Slovencev prevzemajo vse kulturne vrednote in običaje razen jezika. To zavedne slovenske ljudi (trdnih slovenskih družin je danes v Zilji komaj okoli dvajset) zelo boli, saj istovetijo svojo nošo s slovenstvom.
Ziljska ljudska noša je izredno slikovita in bogata. Ko jo preučujemo pridemo tudi do spoznanja, koliko je bila v preteklosti razvita oblačilna kultura. Spoznamo tudi, kaj vse so morali naši predniki žrtvovati, da so prišli do ene same boljše obleke. Ziljska noša je bila tudi edino oblačilo, ki je za ženske predvidevalo kratko krilo. To je pri oblasteh veljalo za nespodobno, saj je v 18. stoletju prišlo celo do strogih ukrepov s strani cesarice Marije Terezije. Ti ukrepi pa niso preprečili, da bi nošo še naprej nosili.
Krajšemu predavanju dr. Marije Makarovič je sledila diskusija, ki se je vrtela predvsem okoli vprašanja tujega prisvajanja slovenskih ljudskih noš. Ljudskih, ne pa narodnih, saj so slednje nastale sredi prejšnjega stoletja iz narodnih vzgibov. Od ljudskih noš so prevzele več elementov, niso pa pristne, tako da strokovnjak takoj opazi razliko med ljudsko in narodno nošo. Na koncu so si udeleženci lahko ogledali razstavo, ki bo odprta do 6. februarja, od ponedeljka do petka od 9. do 13. ure.
Ivan Žerjal
Jevnikar v upravnem svetu Sklada za Trst
Deželni svetovalec Slovenske skupnosti Ivo Jevnikar je bil na zasedanju deželnega sveta 19. januarja izvoljen v upravni svet Sklada za Trst. Nadomestil je tako svojega predhodnika, Bojana Brezigarja, ki mu je z izstopom iz deželnega sveta zapadel tudi ta mandat. V upravnem odboru sedijo namreč vladni komisar, tržaški pokrajinski predsednik, tržaški župan in pa peterica deželnih svetovalcev, izvoljenih v tržaškem okrožju. Za Jevnikarja so glasovali tako predstavniki deželne večine kot opozicije, saj je prejel 39 glasov od skupno 44 svetovalcev, ki so se udeležili volitev, pri čemer so bile štiri glasovnice bele.
Dne 21. januarja je bila prva letošnja seja Sklada, namenjena razpravi o temeljnih smernicah za uporabo sredstev, ki jih upravlja. O tem bodo v prihodnjih tednih stekli posveti z zastopniki družbenega in gospodarskega življenja.
Odrski čarovnik - Jožko Lukež - je umrl
Pretekli ponedeljek, v starosti 73 let, je umrl v šempetrski bolnici Jožko Lukeš, ki si je vsled svojih odličnih odrskih nastopov zaslužil vzdevek odrskega čarovnika.
Lukeš se je rodil v Mariboru in je že v prvi mladosti kazal odrsko nagnjenost. Celo življenje je bil to, za kar je bil poklican: igralec.
Začel je v rojstnem kraju, a kmalu se je s Štefko Drolčevo preselil v Trst in skoro do zadnjega bil aktiven in priznan član gledališke skupine SG.
V svojih številnih nastopih je zajel različne like s pravo umetniško zagnanostjo, da ni nič čudnega, če je dobil razna priznanja in nagrade: Dve Sterijevi nagradi, tri Prvomajske, nagrado Prešernovega sklada in še ničkoliko drugih.
Toda se ni omejil le na odrska dela, nastopal je v filmu, po televiziji in po radiu. Bil je obenem režiser in avtor.
Ženi Nevi in hčerki Nevici izrekamo globoko sožalje.
Medškofijska kateheza
Kateheza za odrasle, ki jo vodi g. Jože Špeh, bo izjemoma drugo sredo, 10. februarja, ob 19. uri v ul. Donizetti 3. Skrivnostna moč v besedah sv. pisma bo tudi tebe zajela, če ji boš znal pozorno prisluhniti. Pridi, ne bo ti žal!
O
Zanimiv dogodek ob svečnici
V torek, 2. februarja bomo, pro-seški vaščani proslavljali svečnico na poseben način. Ob 18. uri bomo imeli prvič na ta dan sv. mašo in blagoslov sveč v Pečini, jami, ki je sredi vasi. Zato vabimo čim več ljudi, da bi prisostvovali temu dogodku. Pečina, ki se nahaja za proseško cerkvijo, bo primerno osvetljena, odprta pa bo od 17. ure dalje.
Proseški župljani
Mačkolje
V ulici del Monte, kjer ima sedež judovska skupnost, so predstavili novoustanovljeni muzej, ki ima namen, da ovrednoti, varuje, hrani in da na ogled zgodovino tržaške judovske skupnosti s stalno razstavo najpomembnejših judovskih obrednih predmetov.
Stari in že razpadajoči »dom emigranta« je sedaj sedež muzealnih razstav.
Ta prostor je bil nekoč povezan s starim getom in nekdanjim judovskim pokopališčem, ki je bilo prav za temi prostori. Judje so kupili teren za svoje pokopališče že leta 1400 in so tu pokopavali svoje mrtve do
leta 1844, ko so premestili svoje pokopališče v sedanjo ulico della Pace.
Tržaškim Judom je po sreči uspelo ohraniti razne liturgične predmete, nekatere dragocene, ki so jih uporabljale štiri judovske tržaške sinagoge.
Sedaj se Judje zbirajo ob sobotah v veličastni sinagogi v Donizettijevi ulici, in to že od leta 1912.
Novi muzej ni samo kraj spominov, bo tudi postal kulturni center, kraj srečanj, predavanj, debat. To je nujno potrebno in hvalevredno, da se zaustavi tisti antisemitizem, ki je prisoten tudi v tržaškem mestu.
V stiski spoznaš prijatelja, — pravi slovenski pregovor.
Pomagati vsem potrebnim pa ni le znamenje človekoljubja, dobrote in povezanosti med ljudmi, ampak tudi dolžnost še posebej za vse kristjane. Tega se skušamo zavedati tudi v Mačkoljah. Dobrota mnogih src je prišla tudi zdaj do izraza, ko smo malo pred zadnjim Božičem začeli zbirati v župniji hrano in obleko za potrebe beguncev iz BiH. Pretekli četrtek, 21. januarja, smo s polkamperjem vse zbrano odpeljali na Karitas v Ankaran. To je bilo že četrto nabiranje pomoči pri nas. Ob tej priliki se hočem iskreno zahvaliti vsem darovalcem.
župnik Žarko Škerlj
Muzej judovske skupnosti
IZ SLOVENSKE KOROŠKE
»Dve praznovanji«
V petek, 22. januarja, so se v Celovcu spomnili dveh zaslužnih koroških mož. Prvi, dr. Valentin Inzko, doma iz Sveč, je praznoval 70-letnico življenja, drugi, dr. Joško Tischler nas je zapustil že leta 1979 in v njegov spomin so podelili XIV. Tischler j evo nagrado.
V Slomškovem domu se je tega večera zbralo vse, kar ceni zaslužna moža. Predsednika NSKS in KKZ sta med gosti lahko med drugim pozdravila škofijskega kanclerja Krištofa, oba slovenska konzula v Celovcu, predsednika Mohorjeve družbe g. Kopeiniga, člane Tischlerjeve družine, predstavnike slov. organizacij, bivše Tischlerjeve nagrajence itd.
Govorov ni manjkalo in vsi so kar najbolj izčrpno hoteli orisati delo in zasluge letošnjega nagrajenca, ekonomskega in mestnega svetnika Fri-ca Kumra-Črčeja. 56-letni kmet, kulturnik in politik je nagrado (plaketo in 25.000 šil. — ki jih je odstopil za gradnjo tinjskega doma in Pliberškega kulturnega doma) prejel kot priznanje za zaslugo za samostojno politično gibanje koroških Slovencev in kot prispevek k složnosti obeh narodnih skupnosti.
Na prireditvi so podelili tudi nagrado govorniškega natečaja (ustanovljenega na X. podelitvi Tischlerjeve nagrade), ki jo je letos dobila Danijela Pintarič, učenka 2. letnika Višje šole za gospodarske poklice v Št. Petru. Tudi ostali trije nagrajenci so iz Slovenije - kar je opomin koroškim dijakom. Govor na temo »Koliko je v tej civilizirani
družbi vreden človek« (o vojni v nekdanji Jugoslaviji in nesporazumu narodov nekdaj in danes) je navdušil prav vse in zaslužil bi uvrstitev na še kakšno pomembnejše tekmovanje.
Šolnik, publicist, narodni voditelj, nekdanji predsednik NSKS in podpredsednik Moh. družbe, cerkveni funkcionar, predvsem pa zavedni koroški Slovenec, dr. Valentin Inzko, je za svoje življenjsko delo prejel že več nagrad (Einspielerjevo, Častni znak republike Avstrije, zlato Hemi-no kolajno) in bi se takorekoč lahko umaknil v pokoj. A kaj bi Korošci brez takih mož? Vsi, ki so mu za 70. jubilej čestitali, so mu zaželeli še vrsto let, predvsem v krogu številne družine.
Slavje je olepšal moški pevski zbor »Kralj Matjaž« iz Libuč, vsi pa so še dolgo kramljali ob dobri zakuski.
R.B.
Živahno delovanje koroških Slovencev
Z novim letom je koroški cerkveni list za Slovence Nedelja dobil novo obliko. Poleg zunanje spremembe je razveseljivo predvsem dejstvo, da so na uredništvu pridobili mlade sodelavce in upajo, da bodo s tem še bolj pritegnili bralce.
Krški škof Kapellari je za novega predsednika Sodalitete imenoval g. Jožeta Kopeiniga. Le-ta si je za zelo pomembno nalogo zadal načrt o izgradnji oz. prenovi starega dela tinjskega doma, saj naj bi s tem pridobili dve dvorani, nekaj sob in možnost za nastanitev prizadetih, ki se vedno
številneje udeležujejo raznih srečanj.
Vsakoletno novoletno srečanje izobražencev v Tinjah je letos imelo naslov »Ali nas krščanstvo še navdihuje?«. V tem smislu so skušali odgovarjati predavatelji dr. Edi Kovač, dipl. inž. Janko Jeromen, prof. Lojze Peterle in ga. Alenka Rebula-Tuta. Zanimiva je bila tudi »okrogla miza« na temo »O kristjanovih poslih tega sveta«. Med poslušalci je bilo veliko že znanih obrazov iz Koroške in zamejstva.
Trikraljevska akcija na Koroškem vsako leto zbere veliko denarja za razne potrebe. Letos, ko je šlo za dostojanstvo žensk, so bili spet na poti tudi »trije kralji« slovenskega Pastoralnega centra v Celovcu. S p. Romanom, ki jih je spremljal, so v dveh dneh po slovenskih družinah in firmah nabrali preko 18.000 šil, 6. januarja pa v Slomškovi kapeli pri maši še 1.850 šil.
Drugo soboto novega leta je bil v celovškem Domu sindikatov že tradicionalni Slovenski ples, 41. po vrsti. Plesalcev se sicer ni zbralo toliko kot pred leti, trije ansambli — dva koroška in eden iz Slovenije — pa so vseeno pričarali vzdušje, ki vsaj za eno noč odrine skrbi in dolg čas. Med častnimi gosti sta bila tokrat tudi slov. minister za zdomce in g. Bizjak.
R.B.
V nedeljo, 7. februarja, ob 17.
uri bo v Marijinem domu v Trstu, ulica Risorta 3, Mladinski dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež nastopil z veseloigro s petjem, Antona Medveda
»Rendez - vous«
Sledil bo srečolov.
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE GOSTUJE DRAMA SNG LJUBLJANA Arthur Schnitzler
Anatol
Režija Zvone Šedlbauer
V petek, 29. januarja, ob 20.30 Abonma RED A in D v soboto, 30. januarja, ob 20.30 Abonma RED B, E in F v nedeljo, 31. januarja, ob 16.00 Abonma RED C in G
Ponovitev v ponedeljek, 1. februarja, ob 20.30 v gledališču »G.Verdi« v Gorici. Abonma RED A in B.
ŠPORT
Odbojka - Moška C2 liga
12.	KOLO
01ympia CDR San Vito 3:0 (15:9, 15:10, 15:10)
01ympia: A. Terpin (3 + 3), J. Terpin (4+10), B. Sfiligoj (1 + 0), G. Sfiligoj (5 + 5), A. Vogrič, M. Vogrič (0 + 0), Dornik (6+4), Devetak (1 + 2), Povše (0+0), Hlede (0+0), Petejan (2 + 6).
01ympia je kljub odsotnosti najbolj-škega tolkača Simona Terpina suvereno premagala San Vito; gostujoča ekipa je bila tehnično preskromna, da bi lahko povzročila domačinom kakšno večjo težavo.
Prvi set se ja za naše slabo začel; preveč napak v sprejemu in napadu je dovolilo gostom, da so povedili z 8:2. To je pa bilo tudi vse, sai je od takrat 01ym-pia zaigrala mnogo bolj suvereno ter prepustila nasprotniku v tem nizu le še točko. V drugem setu so domačini začeli bolje in so bili v glavnem ves čas v vodstvu; podobna slika se je ponovila v tretjem nizu, kjer je nasprotnikov kapetan zaradi protestiranja dobil rdeči karton. Tekma pa je bila tako ali tako že zaključena, saj je bila premoč domačinov stalno razvidna in je bila večina nasprotnikovih točk posledica napak slovenske ekipe.
Pri 01ympii se je najbolj izkazal Janez Terpin, ki je bil v napadu praktično nezmotljiv; naša ekipa je po tej zmagi prav na vrhu lestvice, saj deli tretje mesto, z neokrnjenimi možnostmi za napredovanje.
Igor Povše
Svet slovenskih organizacij
sklicuje redni občni zbor članov v soboto, 30. januarja, ob 17.30 v Finžgarjevem domu na Opčinah. Vsako organizacijo-članico zastopajo 3 delegati.
V MARIJINEM DOMU PRI SV. IVANU V TRSTU ul. Brandesia, 27
bo v nedeljo, 31. januarja, ob 17. uri nastopil amaterski oder »JAKA ŠTOKA« s Cijakovo humoresko
Naši grajo na radio
Sožalje
Zveza slovenske katoliške prosvete izraža družini Černič globoko sožalje ob izgubi drage stare mame Felicite.
OBVESTILO
Sv. maša in ura molitve za duhovne poklice in mladino bo v cerkvi v Barkovl-jah, v četrtek, 4. februarja, ob 17.30.
Vabljeni k številni udeležbi! Avtobusa št. 6 in 36 se ustavita prav pred cerkvijo. Še posebno vabita Slovenska Vincencijeva konferenca in Klub prijateljstva.
Nedelja, 31. januarja 1993
Nabirka za katoliški tisk
Prispevaj: s sodelovanjem, širjenjem in denarnim darom.
Obvestilo uredništva
Cenjene sodelavce in zainteresi-rance obveščamo, da bomo odslej objavili le prispevke, ki bodo prispeli na uredništvo do torka ob 14. uri, ko zaključujemo redakcijo časopisa.
Poduredništvo Katoliškega glasa v Trstu deluje v prostorih Slovenske prosvete v ul. Donizetti 3, tel 040/370846, fax 040/633307.
Poduredništvo vodi Ivan Žerjal in je na razpolago vsak ponedeljek in torek v jutranjih urah.
★
Na uredništvo prihajajo iz več strani pritožbe, da dobivajo Katoliški glas zelo neredno in v veliki zamudi.
To ni naša krivda. Vsak četrtek zjutraj je že list na pošti; krivda je le na pošti.
Uredili smo s pošiljanjem po župnijah, ki dobivajo list že v četrtek popoldan (v Trstu pri trgovini For-tunato) ali v petek. Težave so samo pri posameznih naročnikih.
Vsekakor bomo stopili do vodstva pošte in bomo skušali urediti, z upanjem, da bomo dobili ljudi dobre volje.
ZAHVALA
Ob sprejemu odgovornega uredništva za Katoliški glas sem dobil iz več strani razne čestitke in voščila: osebno, po telefonu, v pismih.
Vsem se najtopleje zahvalim in obenem prosim za kakršnokoli sodelovanje. Najbolj se zahvaljujem g. škofu Lorenzu Bellomiju za prisrčno in vzpodbudno pismo.
d.j.
PD MAČKOLJE vabi v nedeljo, 31. januarja 1993, na ogled igre
»Matura«
Uprizorila jo bo dramska skupina ODER 90, v režiji Franka Žerjala.
Pričetek ob 17. uri v Srenjski hiši v Mačkoljah.
Toplo vabljeni!
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV TRST SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ
v sodelovanju s župnijo RODIK VRABČEVA OBLETNICA
V nedeljo, 31. januarja, ob 10.00 uri bo v Rodiku ob prvi obletnici smrti skladatelja Ubalda Vrabca obletna sv. maša, pri kateri bo sodeloval zbor Consortium musicum.
Pod vodstvom dirigenta dr. Mirka Cudermana bodo izvajali skladbe Ubalda Vrabca.
Po sv. maši bo dr. Zorko Harej predstavil zbirko Vrabčevih maš.
Vjudno vabljeni!
KATOLIŠKI GLAS Tednik
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949.
Poduredništvo: Trst, ul. Donizetti, 3 Tel. 040/370846 - Fax 040/633307 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Glavni in odgovorni urednik:
Dušan Jakomin Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo Societž Tipografica Cattolica srl Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P. 1. 00054100318
Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1200 lir Letna naročnina: Italija	50.000
inozemstvo 70.000 zračna pošta 95.000
Oglasi: za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 1000 lir, k temu dodati 19% IVA
Obnova Doma v Tinjah
Stari del doma, ki je bil zgrajen pred 40 leti na temeljih konjskega hleva in proštijske kleti, ne ustreza več sodobnim potrebam. V letu 1992 je prišlo v Tinje 12.000 ljudi, ki so se udeležili daljših ali krajših tečajev. Tinjski dom je postal premajhen. Rektor doma Jože Kopeinig se je odločil za povečanje. Gradnja bo stala po predvidevanju 30 milijonov šilingov. Dograditev novega dela doma v Tinjah je predvidevana za pozno jesen 1994. Gradnja ne bo ovirala dosedanje aktivnosti doma.
V nedeljo, 31. januarja ob 16. uri, bo v Katoliškem domu komedija
Sluga dveh gospodov
Carla Goldonija.
Nastopa igralska skupina iz Štandreža.
S predstavo bo združen bogat srečolov za katoliški tisk.
Toplo vabljeni!
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE in
ZVEZA SLOVENSKIH KULTURNIH DRUŠTEV prirejata
Dan slovenske kulture
v ponedeljek, 8. februarja 1993, ob 20.30 v Katoliškem domu v Gorici
ZAHVALA
Ob nenadni smrti naše drage
Marije Petejan
se zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali.
Sestra Fani, nečak Igor in sorodniki
Sovodnje, 22.1.1993