j- J
William RatcliiT.
Tragedija v enem dejanji.
r -
Spisal Heinrich Heine.
Prevel
OGDAN ^RNOVEC.
Izdalo in založilo Dramatično Društvo v Ljubljani.
Y LJUBLJANI.
Natisnila „NAroDna tiskama".
1875.
Prijazne ljubezni sem iskal,
Pa srd le britki sem stekel; I sem proklinjal, sem zdihoval, Ban ljutih me ogenj je pekel.
Pa tudi sem se noč i dan
Pošteno z lumpi potisal; I ko je bil včs ta studium končan, Sem mirno Batcliffa pisal.
O sebe:
Mac-Gregor, škotski laird. Mara, njegova hči. Grof Douglas, njen ženin. William Ratcliif. Lesley, njegov prijatelj. Meta, Marina dojnica. Tom, krčmar tatinskega nočišča. Vilček, njegov sinček. Robin Dick Bill John Taddie
razbojnici i sleparji.
Razbojnici, služabniki, svatje. Dejanje se godi v novejšem času na severnem Škotskem.
Prvi prizor.
(Staniča v 3Iac-Gregorjevcm gradu. M eta čepi v kotu. Mac Gregor, Mara, Douglas.)
Mac Gregor (zloži desnico Douglasa i Slare eno v drugo). Zdaj mož i žena sta. Kot vaju roki Združeni sta, naj bosta tudi srci V veselji, v žalosti na vek združeni. Mogočni sveto-tajstvi dve : ljubezni I cerkva deoes vajtf sta zvezali, Nad vama dvojen blagoslov počiva I na-nj položim otčev blagoslov.
Douglas. Ponosno denes zovem vas: očetom.
Mac Gregor. Ponosom večjim še vas zovem: sinom. (Objameta se.)
1*
j- J
Meta
(poje v zamolklem blaznem glasu), Kaj je tvoj meč tako rodeč? Edvard, Edvard?
Douglas (preplašen se zdrzne na Maro gledaje). Moj bog! Kak glas steklen je to? Začenja peti mutasta podoba.
Mac Gregor (prisiljenim smehljanjem).
Naj to ne moti vas, ker obnorela Je grajska Meta le. Ze celo leto Otrpnenost jo tre. Gledaje srpo Cepi po cele ure v kotu mirno, I včasih, kakor stena oživela, Zabevkne čudovito kako pesem.
Douglas.
Zakaj trpite v gradu to strahoto ?
Mac Gregor (šeptaje mu).
Le tiho, tiho. — Vse besede sliši; Saj bi jo rad odpravil, pa ne smem.
j- J
M ara.
Naj bode v miru vboga, dobra Meta. Povejte rajši mi kaj nova, Douglas, Kako je v Londonu? Pri nas na Škotskem Ne zve se nič.
Douglas.
Še zmir je stara gonjba Podi, drevi, lovi se vse po cestah, Po dnevi spi, iz noči dan se dela. Vauxhall i routs i picknicks so na vrsti; Vabe Drury!ane i Conventgarden. Hrumeva opera. Mene se funtae Za note glasbene. „God ssve tbe king!" Se rjove vmes. Ležijo domorodci Po temnih krčmah, sabskribirajo, Politizirajo, kolno, vadljajo, I pijejo na zdravje domovine. Roastbeef hlapi i pudding, peni se porter. Mazae smehljjaje se recepte piše. Žeparji gomaze. Udvornostjo Sleparji mučijo. Pogledom milim I stokanjem presedajo berači
j- J
Nad vsem nespretna nadleguje nosajs. Ovratnici napeti, osja snkuja I babilonsko prav visok klobuk.
Mac Gregor. Res, rajši imam plaid svoj, kapo svojo. Prav ste storili, da obleko norcev S telesa vrgli ste. Saj Douglas mora Zunajno tudi biti Škot, i denes Srce se mi raduje vas gledaje, Vas vse v preljubi naši skotski nosnji.
Mara.
Povejte kaj o potu svojem, Douglas.
Douglas.
Do Škotskega sem vozil se na kolih. To šlo je prepočasno. V Old-Jedbnrgu Najel sem konja. Zbodem ga ostrogoj. Moči ljubezni pa so mene gnale. Na vas le mislil, Mara, sem ko pšiča Cez strm i grm, čez breg i dol sem jahaL Pri Jnvernesu, ko sem po goščavi
j- J
Zamišljen jezdil, skor mi zlo je šlo. Pif! paf! Iz mojih sen zbude me naglo Okolo uh mi zvizdajoče krogle. Trije razbojnici me napad6. Začne se boj. Vrsta se urno vdarci. Sem branil sicer ss; podleči vendar Bi moral bil —
Gorje, bledi mi Mara. I omahuje, pada.
(Mleta naglo vstane i prejme omedlelo Mlaro svojima rokama.)
Meta.
Rdeče ljubče Bledi ko zid, ledi jej kri, gorje! (Nekoliko pevajoča, nekoliko govoreča i Maro gledajoča.)
Ljubica, punčica, Odpri svoja očica.
Marica, zlatica Ne mrzni ko snežnica.
Rožica rdečica Naj ti lepša ličica.
j- J
Mac Gregor. Stoj, nora starka, blaznimi izreki Še huje begaš njeno bolno glavo.
Meta (s prstom žugaje).
Ti? ti? bos karal. Prej umij si roki Kadeči roki. Krvijoj oskrunjaš Obleko pirno dekelca. Le pojdi, To pravim ti.
Mac Gregor (bojazljivo).
Neumna starka blede.
Me ta (poje). Marica, zlatica Odpri svoja očica.
Mara
(izdrami se iz omedlevice i nasloni se na Meto). , Povejte, kak je šlo naprej. Poslušam.
Douglas. Prav žal mi je, kar pravil sem, — pa čnjte : Kar pripodi se naglo drugi jezdec,
V razbojnike od zad se zakadi. Napne vse žile. V novic se osrčim. Po volji mahal sem. Po boji v beg Pse zapodiva. Htel izreči hvalo Sem blazema konjiku. On pa rekš : „Saj to se ne mudi", odjaha naglo.
Mara (smehljaje se). Oh, čast bogu ! Prav plašili ste me. Spet mi je dobro. Meta pelji me Prijatljice me čakajo v dvorani.
Meta
(plašljivo k Mac Gregorju). Ne bodi hud. Saj vboga Meta nij Norčava zmir.
Mae Gregor.
Le pojte, koj prispeva.
(Mara in Meta odidete.)
j- J
j- J
Drugi prizor.
(Mac Gregor. Douglas.) Douglas. Jaz čudim se, je Mara tak čutijiva? Tak bojazljiva denes je; bledi I trese vsled najmenjšega se suma.
Mac Gregor. Dougias ! Prikrivati, tajiti nočem, Kaj denes tako plaši Mare dušo. Oprostite, da prej vam nijsem pravil. Predrzen vaš pogum je, i nevarnost, Ki sem previdno jo od vas odvrača. Bi skoraj sami drzno poiskali. Naprej bi gnalo vas hndobnika Krotit, ki pokoj Marin je kalil.
Douglas. Kedo vznemirja Maro ? Govorite !
j- J
Mac Gregor.
Poslušajte tedaj prigodbo tužno: Že šesto leto teče, kar se vstavil V tem gradu bil študent je potujoč Iz Edinburga, mladi Wiiliam Ratcliff Nekdaj očeta poznal sem prav dobro, Prav dobro, sira Ratcliffa Edvarda. Sprejel sem torej sina gostoljubno. Dva tedna tu je bival, pil i jedel. On videl Maro je, in gledal jej v očesi, Zagleda pregloboko se, medleti, Ječati, zdihovati začne, dokler Mu Mara nij izrekla, da je siten. Ljubezen v koš pobere in odide. Za ieti dve pa Filip Macdonald, Earl Ajski Maro snubit je prišel. I srečoj snubil je — po šestem mesci Pred žrtvenikom v pirni je obleki Nevesta lepa stala. Ženina nij bilo. Povsod smo ga iskali, po sobanah, Po dvoru, v vrtu — ah kar najdejo Na Črnem — kamnu truplo Macdonalda.
j- J
Douglas. Kedo ga je ubil?
Mac Gregor.
Zastonj je bila Vsa preiskava. Kar obstane Mara, Morilca da pozna, i nam pové, Da v oni noči po motilnem dnevi Je William Ratcliff v njeno sobo stopil Nenadno, da pokazal jej smehljaje Je roko še krvavo od ženina, Pa da zaročni Macdonaldov prsten Udvornim jej izročil je poklonom.
Douglag. Brezbožnost! Kak porog? Kaj ste storili?
Mac Gregor. Mrliča Macdonalda sem položil V njegovega gradu dedinsko rako, Na mestu pa, kjer bil je on umorjen, Razpelo v večni sem spomin postavil. Morilca Ratcliffa zastonj sem iskal. Nazadnjie je po Londonu se klatil,
j- J
Kjer ranjce matere je zapuščino
Pognal v veselji hrupnem i potem
Na upanji, od igre i celo
Od cestnih vitežkih je ropov živel.
Minoli bili ste uže dve leti,
Morilec, mor pozabljena sta bila.
Kar v gradu tem lord Doncan se ustavi.
Zaprosi me za roko hčeri moje.
Privolil sem, po sreči mi je šlo,
Da tudi Mara je besedo dala
Možu iz rodovine škotskih kraljev.
Gorje pa nam! Pred žrtvenikom stala
Nevesta plaha v pirni je obleci. —
Na Črnem — kamnu bil je Duncan mrtev.
Douglas.
Strahotno!
Mae Gregor. „Hajd! na konje," kričal sem Služabnikom. Jahali smo, lovili Po bregih, dolih, gozdih i pečinah Tri cele dni, pa vse zastonj, nikjer Sledu morilca bilo nij —
j- J
I vendar
Se v oni noči po strašanskem dnevi Priplazi Wiiliam Ratcliff k Mari v sobo, I porogavši se pozdravom mičnim Zaročni prsten ženina jej vrne.
Douglas. Zares! Ta drzen je, naj ga dobodem !
Mac Gregor. Gotovo na-nj ste naleteli v gozdu Pri Invernesu. Čuditi ss moram, Da nij zapazil ga noben prežaleev; — Ker, grof, za to sem jaz uže preskrbel, Da vaše se ime nikar ne vpiše Na Črnem — kamenu na spominek. (Odide.)
Tretji prizor.
(Douglas sam.) Douglas. I pred poroko nij povedati mi hotel Mac Gregor. O to pravi je lisjak.
j- J
Pa skusiti se hočem z onim zlobccm, Ki v čmrni mržnji vedno Maro plaši. On meni prstena ne bode snel, Ker roka moja je za prstom mojim. Jaz Mare, res, ne ljubim; ona mene Ne ljubi, vem. Uljudnost sama denes Je sklenola to zakonsko zavezo. Pa dober itak deklici sem nežni Poti bi trnov trebiti jej želel.
Četrti prizor.
(Lesley v plašč zavit, pazljivo se oziraje stopi noter. Douglas. Lesley.)
Lesley. Ste vi grof Douglas?
Douglas.
Da, jaz sem, kaj hčete? Lesley (izroči mu pisemce). Tedaj ta drobni listič bo za vas.
j- J
Douglas (prebravši listič). Da, da, povej: na Črni kamen pridem.
(Oba odideta.)
Peti prizor.
(Tatinska krčma. Zadaj leže, speči možaki. Podoba svetnika visi na steni. Ura na steni pika. Večerni mrak. Tiiliam Ratcliffsedi globoko zamišljen v kotu izbe. V drugem kotu sedi Tom, krčmar držeči mej kolenoma svojega sinčka V i 1 č k a.)
Tom (tiho).
Vilee! Al znaš gospodovo molitev ?
Vilček (smej'e se glasno). Pa še kako?
Tom. Tak glasno ne govori, Da spečih, trudnih mož ne izbudiš.
Vilček. Nu, čem začeti?
j- J
Tom.
Daj, pa ne tak naglo.
Vilček (naglo).
Naš nebeški otče! Posvečuj se tvoje ime Ti pridi nam kraljevat! Bodi po tvoji volji kakor na nebu, tudi na zemlji. Daj nam denes potrebni kruh. Odpusti nam naše krivice, kakor odpuščamo svojim nasprotnikom. Ne ... ne . .
(jecljaj e) ne . . ne . . skušaj
Tom.
Nu vidiš? Ti jecljaš. „Ne skušaj nas." Le znovič začni.
Vilček
(gleda vedno na William Ratcliffa i govori bojazljivo i nestanovitno).
Naš nebeški otče! Posvečuj se tvoje ime. Ti pridi nam kraljevat. Bodi po tvoji volji, kakor na nebu, tudi na zemlji.
William Ratcliff.	2
j- J
Daj nam denes potrebni kruh, odpasti nam naše krivice, kakor odpuščamo svojim nasprotnikom. Ne . . ne . .
(jeclja)
ne . . skušaj . . ne . ne
Tom (srdito).
„Ne skušaj nas."
Vilček
(jokaje se).
Oh dragi otče, zmir mi Je teklo. Kar pa uni tam sedi —
(pokaže na William Ratcliffa) Očesom hudim on me vedno gleda.
Tom.
Vilče! Nocoj mi ne dobodeš rib.
(žugaje)
In če mi jih ukradeš iz omare —
Vilček
(jokaje se v glasu gospodnje molitve). „Ne skušaj nss."
19
E atoliff. Pustite dečka. Tudi jaz besede Te zapomniti nijsem nikdar mogel . •	(žalostivo)
„Ne skušaj nas."
Tom.
I žalilo bi me, da fant zabrede Kot vi in oni le.
(Pokaže na speče.) Vilče zdaj hodi.
Vilček
(odhajaje se joče i pred sabo mrmra). „Ne skušaj nas."
Šesti prizor.
(Prejšnja brez Viloka.)
Rateliff
(smehljaje)
Kak mislite vi to?
2 *
j- J
Tom.
Krščansk, pobožen Naj bo, a ne tak lopov kakor jaz.
Ratcliff
(zaničljivo). Saj nijste tako spriden.
Tom.
Zdaj, se ve da Žival sem krotka, krčmar, pivo točim. I ker mi kočica je skrita v gozdu, Pod streho jemljem veliko gospodo, Kakor ste vi, ki rada incognito Živi, po dnevi spi, po noči izhaja. Sprejemljem v dnevni, mesto v nočni stan,. Jaz tudi rogovilit sem iskaje
(miga s prsti) Po tujih hišah i po tujih žepih, Pa tako strasten nijsem bil, ko ti-le,
(pokaže na speče) Poglejte tega-le lisjaka. Ta je Res veleum. Prirojen mu je mik
j- J
Do tujih robcev, krade kakor vrana, Poglejte ga, kak v spanji hlastno tipa. Še v sanji krade. Glejte, kak se muza. Tam uni dolgi suhima nogama Krojač je bil i sprvič krpce kradel. Potem pa krpe, slednjič kose sukna. Odšel je, komaj vešalom pobegnol, Od tistih dob mu klecajo kolena Kako cepta! Jaz stavil bi, da sanja
0	lestvici kot patrijarha Jakob, Poglejte tam debelega Robina, Kak mirno on leži, smrči, in oh! Deset umorov ima že na duši.
A da bi bil saj katolik kot mi
1	mogel absolvirati. Nevernik Je, i po vislicah še tam bo gorel.
Ratcliff
{je vedno nemirno po izbi gori i doli hodil in je neprenehoma na uro se oziral).
Ne verujte, da Robin tam bo gorel Tam gor drugačna j'e porota, nego Tu na Britanskem. Robin je možak. Mogočna jeza zgrabi pa možaka
j- J
Videčega, kako potepi nični Ti paglavci v obilji se maste. V baršuni, svili lesketajo, ostre Srebljo, v šampanjci plavajo, krate Si čas v postelji dohtarja Grahama, Po cestah v zlatih kolih ropotajo I gledajo ošabno na stradalca, Ki zadnjoj srajico pod pazho stopa Počasno, zdihovaje v dom založni
(grenko smeje) Poglejte te ljudi, te modre, site, Kako z nasipi so postav prav dobro Zavarovali se kar vseb navalov Kričečih i nadležnih že stradalcev. Gorje mu, kdor bi ta nasip pretrgal, Za-nj sodci, rabelj, vrvi so i visle, I nu vselej to vsaeega ne plaši.
Tom.
Tako sem mislil tudi jaz i delil Ljudi sem v dva naroda, ki borita Se kruto, namreč v site i stradaice. Ker sem pripadal k zadnji stranki, desfco
j- J
Se sitimi sem skušati se moral, Pa videl sem, da borba nij enaka, I sčasoma sem pustil to mojstrijo. Že truden sem potepati se vedno, Nikomur zreti v brk, sveta se bati Mim viselic grede, na nje se plašno Ozirati, če nijsem sam na njih. Ssnjati vedno o Botany-Baji
0	ječah in o-večni preji volne Zares le pasje tako je živenje!
Ko zver proganjan skozi strm in grm V drevesu vsacem vidi on beriča.
1	naj sedi še v tako tajni izbi Prestraši se, čem vrata se odpro.
Sedmi prizor.
(jesley stopi naglo noter. Ratcliff mu skoči našproti. Tom preplašen odskoči in zakriči: „Jezus!")
Lesley. On gre! On gre!
24
R a t c 1 i f f. On gre? Velja, naj bo.
Tom
(plašno).
Kdo gre? Že nekaj časa tak sem plašen. Lesley (Tomu).
Umiri se i pusti naju sama.
Tom
"zvito namuzknovši se).
Na, urnem, bosta zopet kaj delila.
(Odide.)
Osmi prizor.
(P r e j š n j a brez Toma.)
Rat cliff.
On gre ? Pa pojdem.
(Prejme za klobuk i tenki meč.)
Lesley
(zadrževaje ga).
Ne, tako ne gre.
25
Naj se stemni popred. Mac Gerge hlapci Na te preže. I kakšen si, že vsako Otroče ve; saj dobro si popisan. Zares, povej mi, čemu ta je šala? Pogube iščeš, ki ti nič ne hasne, Povrni v London se. Tam bodeš varen. V tem kraji ne bi smel se ti muditi, Vedo, da Maedonalda i Duncana Si ti zaklal.
Ratcliff.
(razžaljenim ponosom).
Zaklal, to ne. V dvoboji
v
Sta pala Maedonald i Dunean. Častno Boril sem se, kot hočem se z Douglasom.
L esley.
Olehčaj si, saj umeš talijanski.
(Migne banditovskoo.) Povej, kje bil ti Douglas je na poti? Kaj ti zadel? od kod ta srd i mržnja ?
Ratcliff.
Ni videl nisem ga, ni ž njim govoril. Nič zla mi stori! nij ; jaz ne črtim ga.
26
Lesley I vendar hočeš mu živenje vzeti ? Kaj si obnorel? Kaj sem jaz neumen, Da k temu djanju divjemu pomagam.
Ratcliff. Gorje ti, ko bi te reči razumel! Možgan črepinja bi ti poknila I blaznost bi ti lukala iz poči. Razpočila bi ko lupina jajčja Ti vboga glava, i naj širna bila Bi kakor kupola šentpavlske cerkve. Lesley (prime se ironično bojazljivo za glavo). Ne plaši me prijatelj, rajši molči.
Ratcliff. Ne misli, da sem jaz omleden klatež, Al pustolovec, kogar lastni hert, Proganja mesta, noč i den po peklu. Da bolehav, medlušen sem poet, Ki zvezdami ljubka i boli čuti Po črevih, ako slavcev petje sluša. Ki stvara si iz zdihov lestvice
27
I naposled s konopom zvitih rim Obesi se na steber svoje slave.
Lesley. Res, po potrebi bi na to prisegel. Ratcliff.
I vendar glej, — boš rekel, da se šalim,, Oblast strašansko divja je, ki vlada Kad mano; temne so oblasti, ktere Nagibajo mi voljo, ki pode Me v vsaki čin, ki roko mi vode, Ki so v detinstvu me obgrozovale. Ko sem ko deček še igral se sam, Sem često videl dva meglena kipa, Ki stegovaje v šir meglene roke, V ljubezni sta ogrliti se htela, Pa nijsta mogla in se tožno zrla. Ce prav neznana sta se meni zdela, Na enem vendar spoznal sem obrazu Ponosom vdrte črte moškega, Na drugem pa lepoto milo žensko, Zrl večkrat tudi v snu oba sem kipa I jasniše potem sem črte gledal.
28
Otožno zrl je v me megleni moški, Ljubljivo zrla v me meglena ženska. Ko sem pa v Edinburg na višje šole Prišel, sem redko le podobi spazil. I v hrupu radostnem študentovanja Sta senska zginola obraza bleda.
V	vakancah me prinesla je osoda
V	te kraje i v graščino Mac Gregorja. Tam Maro videl sem. Srce prešine
Mi nagel blisk na prvi njen pogled. Saj bile so meglene ženske črte, Pohlevne, lepe, blage, mirne črte, Ki tolikrat so v snu mi se smehljale, Le Marino nij lice tako bledo, Le nje oko nij tako srepo bilo. Nje lice cvelo je, oko bliščalo; Nebo je bilo vse ljubezni čare Kazlilo na prekrasno to podobo. Gotovo mati božja lepša bila Nij, kakor sestra njenega imena;
V	ljubezni silnem poželenji stegnol Sem strastno roko, da bi jo objel.
(Presledek.)
29
Ne vem kako je prišlo, kar v zrcalu Zagledam se. Megleni bil sem moški, Ki stezal roko po megleni ženski. Je prazen sen? Je mešte bila zmota? Tak milo, tak ljubeče, tak me obetavno Je Mara gledala! I dušo v dušo, Ok6 v oko vtopila sva. — Moj bog! Izvirna tajnost mojega živenja Je razodela naglo se; razumel Sem ptičev milo petje i pomenke Cvetic i zvezdic ljubezne pozdrave, Pihljaj zefirja, i potokov žamor, I svojih prsij tajne zdihe, stoke! Ko deca sva igrala, rajala, Iskala sva se i na vrtu našla Cvetice mi je, kodre i poljube Poklanjala, te dvojno sem jej vrnol. I naposlednjič sem pred njo pokleknol Prose: „0 reci Mara, ljubiš me?"
(Vtopi se v senjarijah.) Lesley.
Prav rad bi bil takrat te videl, Ratcliff, Z orjaško roko sklenjeno pobožno
30
Medieti željno z divje živim okom I z glasom nežno-rahlim, ki na cestah Grmi tak grozno blagovitim lordom.
Ratclifi
(razkačeno).
Prekleta zmija ! Z redko plahim okom I skor nevoljno gledala je na-me. Zavrne porogljivo mrzlo: ne. Pod sabo čujem še zasmeh: ne! ne! Nad sabo čajem še zastok: ne! ne! I zadrleščiti nebeška vrata.
Lesley. Zares sramotno, podlo to je bilo.
Ratcliff. Grad Mac Gregorja zapustim i v London Odidem. V hrumovitem stolnem mestu Sem upal oglušiti srčne muke. Sam svoj gospod sem bil, ker otca, mater Sem zgubil bil, že predno sem ju poznal Naklepi moji nijso se sponesli. Šampanjec, portugalec nič nij zdal, Otožniši sem bil po vsaki čaši,
31
Ni črno — niti plavovlase deys Odgnati nijso mogle mojih boli. Celo pri fara nijsem mira našel. Po mizi plavalo oko je Mare, I Mare roka vihala paroli; I tam v podobi vog^ate coeur-dame Sem gledal Mare rajsko lepo lice! Ne tenka karta, to je Mara bila, Je Mara bila, čutil sem nje dihe. Migala: da! Kimala: da! — Va banque! — Denar pošel, ljubezen je ostala.
Lesley
(se smeje).
Ha, ha! Po konja zdaj si šel v konjarno, Zavihtil na-nj se kakor škotski vitez I kakor dedje živel se razbojem, Gotovo ti je minola ljubezen. Pač strezni se ko često se po noči, V viharji jezdi i grede mim vislic Zagleda se na njih predobre znance, Ki z nogami bingljajo v zrak pozdrave.
32
Ea t cliff. Le olje v ogenj prišlo je. Se divje! Se vžgalo je po Mari hrepenenje. Pretesno mi v Angležki, le na Škotsko Me vleklo tajno je železnoj roko: Le blizu Mare spavam še pokojno, Prosteje dišem, pa se tak ne plašim, Mi dobro de, — ker euj skrivnosti moje : Prisegel pri besedi sem gospoda I pri nebes i pekla sem oblasti, Prisego groznoj kletvo sem potrdil: „Ta roka bo predrznika vmorila, Ki vtegne Maro kot nevesto objeti." Glas v prsih je izrekel to prisego, I slepo oni temni moči služim, Ki mi pomaga, ko na črnem kamni Pripravljam snubcem Marinim ležišče.
Lesley. Razumem; tega pa ne odobravam.
Rat cliff. Kaj odobravam jaz? Le oni glas, Glas tuji, ki se tu je vgnezdil, pravi:
33
Da; oni dve podobi le ploskate Pohvalo, kteri gledam v snù.
(Zakriči.) Moj bog!
Tam, tam! Nsviš, tam, tam meglena kipi»?
(Postalo je temniše. Vidite se dve megleni podobi, ki priplavate črez pozorišče in izginete. V dnu ležeči razbojnici i sleparji, ktere je Ratcliffov krič iz spanja izbudil, vstajajo kričaje.)
Raj je? Raj je?
L e s 1 e j.
Raj vrag te moti, Ratcliff?
Ne vidim nič.
Več njih. Raj vidi, vidi briče?
Lesley. Ne, baš narobe, ker duhove vidi.
(Vsi se smej 6.) Robin
(čmerno).
Goddam! Po dnevi ne dado miru! William Ratcliff.	3
34
Ratcl iff. Temni se že, jaz grem.
Lesley.
Jaz pojdem s tabo. Ratciiff.
Ne dovoljujem.
Lesley.
Le pred Črni kamen. Morda so straže tam.
Ratciiff.
Saj odpodi
Jih groza; v noči tam nij varno.
Lesley.
Gospoda, z bogom.
Ratciiff.
Srečno! Vsi.
Zdravi! Bog !
(Ratciiff i Lesley odideta.)
35
Devtei prizor.
(Prejšnji brez Ratcliffa in Lesleya.) Robin.
Goddam ! Ta je vdarjen, ali pa pijan. Dick.
Tak bil je Tedno, kajti jaz poznam Iz Londona ga že. V Raseal-Tavernu Sem večkrat videl ga. Po cele ure Sede nabranim čelom v kacem kotu Oči je vpiral tiho, nemo v luč. Pri nas sedeval je vesel, smejoč se, — Na glas odviše le — je pravil šale Le preveč divje — bil je zadovoljen, Smejal se je — o kar se mu zgrbanči Strašansko zaničljivo zgornja nstna, Britkosti glas iz prsij mu zazvizda, Razkačen skoči naglo: „Ivan, konja!" Do vraga jahal je, čez mesece Je stoprv vrnol se. Ljudje vele, da Je jahal noč i den tikrat na Škotsko.
3*
36
Robin.
Ta je bolan !
Dick.
Kaj mene briga? SrečnoE (Odide.)
Bill.
Že bode čas, da se na delo gre;
(moli pred podobo svetnika) Varuj pogube, blagoslovi me.
(On i drugi odido.)
Robin (drže si roko pred obrazom). Moj angelj varb, v nevarnosti me brani-
Deseti prizor.
(Dva sleparja ostaneta ležeča i speča; krčmar pri--tapa noter, ter jima pokrade denar iz žepov.)
Tom (zvijačnim obrazom).
Ne smeta me tožiti pred sodnikom.
(Odide.)
37
(John i Taddie se izbudita.)
John
(zehaje).
Da, spanje je najžlahtniša iznajdba!
Taddie
(zehaje).
Otešeaj se.
John. Oteščaj! Kaj je nova? Taddie. Menda je denes Riffei bil obešen. John.
Obešanje najslabša je iznajdba.
(Oba se pobereta.)
Enajsti prizor.
(Divja okolica na Črnem kameni. Noč. Na levem kraji strašne pečine i visoka debla. Na desnem kraji spomenik v podobi križa. Veter tuli. Vidite se dve beli, megleni podobi, ki si željno roki nasproti ste-zate, se približujete, vedno bolje na razen greste i se slednjič izgubite. Ratcliff se pokaže.)
38
Ratcli f f
(sam).
Huj! Vrag ga dal! Kak huk i buk! Vse
sopce
Je pekel razposlal. Ti piskajo. Zakriva mesec se v široko haljo I redke žarke le na zemljo siplje. Ha, ha! Če hče, za-me naj ves se skrije. Naj bo še tako temno, plaz ne rabi Svetiljke, da popred bi si ogledal, Kod bode se valil; železo samo Od sebe najde do magneta pot. I brez kazalca si gotovo najde Meč Ratcliffov poti v Douglasov drob. Pa pride grofče sim? Ne bo nevihte, Nahoda, kašlja, prehlajenja strah Pridržal ga doma ? I ko bi reklo : Da ono vse za drugo noč odloži.
Ha, ha! I baš za to le noč je meni mar. Če k meni on ne pride, pojdem k njemu Pa jaz na grad.
(Vdari na meč.)
39
Ta ključ za vse je sobe. I ti prijatelji.
(Položi roko na samokrese za pasom.)
Brane mi hrbet. (Vzame iz pasa samokres i ga motri.) Ta gleda tak pošteno me; prav rad Bi usta svoja na njegova stisnol. — Napel —
Oh, po ognjenem tem poljubu Ozdravil bi, prešlč bi divje zlo.
(Premišljevaje.) Morda pritisne h krati tudi Douglas Na ustnice Marijne usta svoja. Ha, ha! To je. Za-to nesmem umreti. Ker sleherno bi noč iz groba vstajal, Kot onemogla senca jezno gledal Bi, kako voha Marine lepote Kalin z obrazom pesjim poželjivo. Ne smem umreti. Ko v nebo bi prišel I bi pogledal skoz poklino rajsko Slučajno v spalnico Douglasa grofa — Tako bi klel, da angeljcem pobožnim
40
Zbledela bi sramu rndeča lica I strahoma v goltanci bi ostal Jim vodno raztegnjeni haleluja. I če sem že pogubljen v večni pekel, Naj bo, pa hočem biti tudi zlodej. A ne le siromašen tužen grešnik.
Dvanajsti prizor.
(Ratcliff. Douglas.) Ratcliff. Cuj, čuj! Korake slišim.
(Kliče glasno.)
Hola, hola! Kdo si, ki bližaš se? Odgovor daj.
Douglas. Ta glas je meni znan. Ta žlahnega Konjika glas je, ki ne davno rešil Je mene zlobnih rok pri Juvernesu.
. (Bližaje se mu.) Da, vi ste, da, zdaj mi ne uidete, Naj vam zahvalo dam za blago djanje.
41
Ratcliff. Naj bo za vas; le muha me je gnala V pomoč. Trije nad vami so ležali. To bilo je preveč. Ko bil bi eden sam, Za boga! Na pomoč ne bil bi Sel.
Douglas. Na stran čemer ! Prijatelja bodiva!
Rat e liff.
Naj bo. — Kot nov prijatelj pa mi bote Uslišali nemudno eno prošnjo.
Douglas. Izrecite, vaš telom sem i dušoj.
Ratcliff.
Prijatelj novi, pojdite od tod —
(smejaje se) Se ve da, ako niste vi grof Douglas.
Douglas (zaeudjen). Da, jaz sem Douglas.
42
Ratcliff.
Kaj? Vi ste grof Douglas? (Smejaje se.)
O to je zlo. Takti je že minolo
Prelepo najti prijateljstvo novo.
Ker znajte, grofe: jaz sem William Ratciiff.
Douglas
(divje potegnovši za meč). Ti si vmeril Duncana, MacdonaMa?
Ratcliif
(potegne meč).
Da jaz, i detelja, da bode polna Še vas pozval sem grof na Črni kamen.
Douglas (skoči na-nj). Prokleti zlobnik, varuj kožo svojo.
(Boj.)
Ratcliff. Ha, ha! Borim se, kakor znam. Ha, ha!
43
Douglas (prenehav). Ne smejaj se tak strašno.
Ratcliff (smejaje se).
Jaz ne smejem Se, tam se smejeta meglena kipa.
Douglas.
Le smejaj se. Pomagajta duhova Duncana, Macdonalda.
(Boj.)
Ratcliff.
Vrag i pekel! Prestreza z mečem quarte mrtvi Duncan. Ne vtikaj se prokleti mrtvi korec!
Douglas.
Ha, ha! To kil je vdarec.
Ratcliff.
Črt i smrt!
44
I zdaj gre k vragu sim ša Macdonald. To je preveč. Trije na enega.
(Umikaje spodtakne se ob pedestalu monumenta.)
Ha!
Prekletstvo, pekel. Ratcliff je na tleh. Sovrag sem vam največi, mahnite!
Douglas
(mrzlo).
Poskusili dovolj ste me5 Douglasov. Od unikrat vam morda za živenje Zahvalo vem. Zdaj meni vi. Sva bot. In upam, da poznate me, da nauk Vam je poboljšal morda zlobno srce. (Ponosno odide.)
Trinajsti prizor.
(Ratcliff leži pod spomenikom. Ne gane se. Veter tuli besniše. Megleni podobi se prikažete, odprtima rokama se bližate, odidite narazen in izginite.)
Ratcliff
(omamljen polagoma vstaja). Je bil Človeški glas? Js veter bil? Na uho blazen govor mi doni.
45
Je bil to besen sen? Kje sem sedaj? Pa kakšen križ je to? Kaj je na njem?
(Bere napis na monumentu.) „Brezbožna roka tti je umorila Duncana grofa, Macdonalda lorda." (Srdito.)
To nije sen. Na Črnem kamni sem Premagan, osramočen in uničen. Na uho zloben vriš mi hehota. Tu mož stoji, orjaški močni duh, Ki zakone i može je britanske Zasramovaje nebu kljuboval. Zdaj braniti ne zna, da ne bi Douglas Nocoj v naročji ljubičnem slonel, I pravil jej smehljaje, kak se črv Zvan William Ratclif, tam na Črnem kamni Je zvijal, jadno se po tleh je zvijal. I kak ga Douglas nij nocoj pohodil, Da ne bi se oskrunil.
(Togotno.)
O preklete Peklenske vešče, tak ne krohotajte, Ne stržite tak zaničljivo s prsti,
46
Peči vam zmsčem na ostudne glave, Smerečne škotske gozde vse populim, Da zbičam ž njimi vam zelene hrbte, I nogoj svojoj črni strup izmanem Iz vaših susih zlodjevih teles. Izbučaj sever se; razdrobi svet! Razruši se neb6, razteri me! Uniči zemlja i pogrezni me! (Nekaj togotno, nekaj boječe skrivnostnim glasom.) Prokleti sebevid, megleni človek, Steklenim v mene ne zijaj očesom. Očesom svojim srkaš mojo kri, Da tukaj drevenim, snežnico vlivaš V žareče moje žile, stvaraš z mene Strašilo nočno mrtvo, — kažeš tje ? Meglenoj dolgoj roko kažeš tje ? Čem? Mara? belo golobico? kri? Al čem ? Kdo govori ? To veter nij! Čem Maro vzeti sabo ? Kimaš glavoj ? Naj bo, naj bo železna mi je volja Močneja je ko bog i sam hudič. (Plane v stran.)
47
Štirnajsti prizor.
(Mac Gregorjeva graščina. Razsvetljena dvorana na sredi s kabinetom zagrnjenim zastorjem. Čuje se gubljajoča se plesna muzika i tenko smihanje dekliško. Mara praznično urešena i Meta baš nastopite.)
Mara.
Moj bog! Kako mi je težko — Meta.
Zastran
Obleke tesne, naj te slečem, ljnbče!
(Pomaga Mari, ki se slači.) Mara. Pri srci mi je tesno.
Meta.
Ej, moj ljubček! Douglas je krasen mož.
Mara (veselo smejaje se).
Da, da, on je ! Vesel i dober, h temu še možak.
48
Meta. I si zaljubljena?
Mara. Zaljubljena ? To je neumno. Da mi je le všeč.
Meta.
Tako nij bilo zmir. Ko Wiiliam Katcliff —
Mara (maše jej plašno usta). O prosim, prosim, prosim, ne izreci Imena hudega, že noč je pozna —
Meta.
Zaljubljena si bila, ne?
Mara.
Oh ne!
Krotak ko jajček se mi zdel je sprvič, Njegov obraz tak znan, pa glas njegov Tak mehko mi donil i dih njegov Po lici tak prijazno vel, oko Pa gledalo me tak šegavo, — blago (zgrozivša se)
49
Pa spremeni se nagloma v strašilo, Tak bled, tak tog, krvav i divje spačen Grozivno ljut, ko htel bi me vmoriti — Možu meglenemu je bil podoben Skor, kteri v snu za mano roke steza I me tak dolgo čudno-nežno gleda, Dokler podoba zračna ne postanem I sama rok meglavih ne stegujem. Meta.
Baš taka si, kot rajnca tvoja mati, Ki hudo se je delala, pa vendar Je Ratcliffa ljubila.
Mara.
Rateliffa? Meta.
Edvarda Ratcliffa, Williama otca — O tvoja mati bila je tak lepa ! Sploh lepa Beta zvana. Njeni kodri So bili iz zlata, roke iz marma. In očice, — o te poznal je Edvard, Cel den je gledal v nje i skoraj je Iz njih si svoje očice izlukal.
ffilliam Ratdiff.	4
50
Prepevati je znala kakor slavec, I ko sede je pri ognjišči pela:
(poje)
„Kai je tvoj meč tako rudeč
Edvard? Edvard?" Obstala kuharica, i pečenka Je prismodila se vselej. Mojbog. Zakaj sem hude pesmi jo učila? (Joče se.)
Mara.
0	ljuba Meta, o povej mi to.
Meta.
1	sama lepa Beta je sedela Pojoč:
(Poje)
„Kaj je tvoj meč tako rudeč
Edvsrd? Edvard?" Je skočil naglo v sobo Edvard Ratcliff, I v istem glasu dalje je prepeval: »Odsekal sem ljubici glavo preč, —
Tak lepi ljubici. 0!" To lepo Beto tak je razsrdilo, Da vbozega Ratcliffa nič več htela
51
Nij videti; da bolj bi ga vjezila, Je vzela otca tvoga. Edvard Ratcliff Je ves razkačen bil, i da pokaže, Da lepo Beto tudi lehko zgreši, Za ženo vzel v obupa je togoti Campbella lorda Jeno ; William Ratcliff Pa sin iz te neumne je ženitve.
Mara.
Uboga mati!
Meta.
Lepa Beta bila Zares je svojeglavna. Celo leto Imena: „Ratcliff" nij izgovorila. Ko prišel je pa v drugič spet oktober — Menda je ravno Ratcliffa bil god — Kar iznenada me popraša: „Meta Si čula o Edvardu kaj?" — „„0 da"" Zavrnem jej, „„za ženo Jeno Campbell Je vzel."" — „Kaj, Jeno Campbell?"
klikne naglo, Zbledi, zrudi i plakati se milo Začne. Jaz tebe ravno sem nosila
4*
52
V naročji. Mesece si tri imela — I tudi ti si plaksla. I jaz Da bi Ysušila solze lepe Bete Povem jej: „Edvard lepe Bete vendar Ne more zapustiti, noč i dan, Tak govore, okoli grada lazi I k oknom lepe Bete poželjivo Roke steguje." — „To že davno vem, a Uzklibne lepa Beta. K oknu naglo Poda se, roki za Edvardom stegne. Ob, kako zlo, to videl je Mac Gregor, Tvoj ljubosumni otec.
(Vstrašena jeiija pripovedovati.)
Mara.
I potem? —
Povejj naprej.
Meta. I nu tako je konec.
Mara.
Povej naprej.
53
Met h. Naj bo! Že drugo jutro Je Edvard Ratcliff v krvi mrtev ležal Za starim gradom. —
Mara.
Kaj pa vboga malti?
Meta.
I nu strahu na tretji den je vmrla.
Mara. Oh, to je grozno.
Meta
(v mrzlem zaničljivem, blaznem glasu).
Da bi, ljubče, samo Ti bilo videlo z očesom drobnim, Kak ležal je za gradom Edvard Ratcliff — Hu, hu! Krvavo gledam še podobo, I ker jaz vem, kedo ga je umoril, I ker nikomur praviti ne smem, I ker sem nora, — hu ne morem spati. Povsodi gledam Ratcliffa Edvarda,
54
Kako krvav i bled z očesom srpim In ostrim, kak s kazalcem vzdignjenim Kot nočen strah koraka zlagoma.
Petnajsti prizor.
(William Ratcliff kled, zmočen i krvav stopi noter. P r e j S n j i.)
Meta (divje zakričavša). Jeza Marija! Mrtvi Wiliiam Ratcliff! (Počene v kotu dvorane in odrveni. Ne gane se,)
Mara
(zakričavša). Kaj si prinesel še Douglasov prsten?
Ratcliff (kritko smejaje se). Končal je carrousell. Ne kom ne kodel Več prstenov. Dva prstena sem snel, Pa tretji nij se sneti dal i hutnol Z lesenega sem konja.
55 Mara
(naglo ljubeznjivim plahim glasom).
William! William! Ves si krvav. Sim poj, d« tvojo rano Obvežsm.
. (Pretrga svoj beli pimi zavoj.)
Bog! Kje sem? Hudobni William Ne, ti si Edvard/jaz sem lepa Beta Krvava ti je glava, moja pa Je tako zmočena, — ne vem, kaj delam, Poj sim, če rad me imaš, tu poklekni (Hoče mu rano na glavi obvezati.) Ratcli.ff (poklekne pred njeni koleni, britko, nežno). Me draži sen ? Al res ležim pred Maro ? Pred njenima nogama? Lepi nogi — Al niste megla, kteri blaznost slika, I ki se raztopi, č m jo objamem. M ara
(tolaže ga i zavezovaje mu zavojem rano na glavi). Miruj. Lepi na zlatnik, lepih kodrih Kri. Leži mirno; lej, si okrv&vel Me, če boš mirno ležal, te poljubim. (Ga poljubi na oko.)
56
Ratcliff.
Razgnal mi noč, poljub je iz očes; Spet gledati zamorem solnce: — Maro!
Mara
(kot iz snu se preplašivša).
Da Mara! Ti pa, oh si William Rîtclif!
(Zatiska si oči.)
To je prežalostno.
(Zdvigajoe se.)
Oh! Beži, beži!
Ratcliff
(vstane naglo in jo objame).
Ne ganem se; jaz tebs ljubim Mara! A ti pa mene ljubiš.
(Upljivo.)
V snu si često Povedala. Znaš, da sva si podobna? Pogledaj v zrcalo.
(Odpelje jo pred zrcalo in jej pokaže obe zrcalni podobi.)
i
57
Obraza črte So sicer lepše, blažije od mojih, Pa njim podobne so. Te ustnice Obdaja ista gizda, ista trma, Tu lehkomiselnost je kakor tam, Govori.
Mara
(odtegovaje se). Pusti me! Oh pusti. Ratcliff.
ČujeS?
Tvoj glas doni kot moj, le nežniše, Očes zamokla je modrina ista, Le jasniša pri tebi. Daj mi roko.
(Vzeme njeno i jo prispodobi svojej.) Al vidiš iste črte?
(Se ustraši.)
Sim poglej. Živenja nit je kratka, kakor tam —
Mara.
O pusti William me, pobegni, beži. Le hitro, koj prispo.
58
Ratcliff. Da, prav imaš. Ubeživa. Nasedlaa je moj vranec, Naj urniši na Škotskem.
(Potegne meč iz nožnice.)
Tu moj meč Bo gladil pot. Glej, kak iskri se. Čuješ?
Meta
(blazno pevaje). „Kaj je tvoj meč tako rudeč,
Edvard? Edvard? Odsekal sem ljubici glavo preč
Tak lepi ljubici, — o!" — Ratcliff. Cegavo je to strašno slovo? Sove, Ki v oknu se oklepa? Je li veter, Ki v dimnici buči? Al blede vešče, Ki v kotu tam čepi? Da njeno je, Kamnit je njen obraz, iz njenih prsij Svrči nje ostro petje. — Ljubico Naj vsmrtim, poje,
(V največji žalosti.)
O saj moram jo.
5 9
M šara.
Tvoj dih gori, oko vrtiš strašansko, S taboj že jaz norim. O pusti me !
Ratcliff. Ne brani se ljubimce. Tak prijazna Je smrt. V deželo lepo pojdeš 2 mano, Ki v stil sva giedala. Poj z mano ljubce ! Mara (iztrga se od njega). Pobegni, beži, če te najde Douglas — Ratcliff
(ves razkačen). Ime prokleto. Smrti geslo. Bog Noben ne bo te ime!. Ti si moja. (Hoče jo prebosti.) Mars (beže v zagrnjeni kabinet). Wililam! Ti bi moril me — Ratcliff (skoči za-njo v kabinet).
Saj si moja —
Da, Mara moja.
(čuje se Marin glas.) William! pomoč! William!
60
Meta (poje).
»Odsekal sem ljubici glavo preč — Tak lepi ljubici — o!"
(Obe megleni podobi se prikažeti vsaka od nasprotne si strani, postavite se pred vhodom kabineta, stezati roki ena za drugo in izgineti, ko izide Ratcliff iz kabineta.)
Ratcliff (krvavim mečem v roči prileti iz kabineta). Stoj, stoj! Ne vbeži mi, moj sebevid! Strašilo bledno nočno, ti si storil. Na tvoji roki rusa kri lepi, Poj, z mano bij se, ti si Maro vmoril. —
Šestnajsti prizor.
(Mac Gregor prihlasta z golim mečem. Prejšnj.) Mac Gregor.
Klic: na pomoč! —
(Zagleda Ratcliffa.)
Tu najdem te, prokleti Morilec vražni, tat pokoja m8ga.
61
Ratcliff (divje zasmejavši se). To sem, pa tudi tebe jaz sovražim, Ne vem, zakaj, i vendar te sovražim, Hlepim po krvi tvoji.
(Bojevaje se skočita eden proti drugemu.)
Mac Gregor.
Zlodej! Vrag! Ratcliff.
Ha, ha, ha!
M «sta
(poje).
„Kaj je tvoj meč tako rudeč, Edvard? Edvard?"
Mac Gregor (pade na tla). Prekleta pesem.
(Umre.) Ratcliff
(vtruden). Ljuta kača, mrtva Je. V srci mi je lože. Predokus Miril uživam. Saj je Mara moja.
62
Dokončal delo sem. J*z padem Mira!
(Gre v kabinet; iz noter črtje se njegov glas.) Ta sem, moj sladki, beli ljubaek, Mira! (V kabinetu poči samokres.) (Obe megleni podobi se prikažete od obeh stranij, skočite si naglo v naročje, držite se trdno objeti in izginete, čuje se glasno klicanje. Nerazumljivi glasi.)
Sedemnajsti prizor.
(Douglas, gosti i služabnici priteko noter. Prejšnji.)
Služabnik k. Jezus Marija! Til leži gospod.
Vec glasov:
Mac Gregor!
D o uglas. Mrtev, mrtev! Žlahtni laird ! Morilcu v sled. Zaprite grajska vrata. Meta
(vzdigne se polagoma, približa se truplu Mac Gregorja i govori v blaznem glasu.) Aj, aj! Za gradom tudi ležal bled I tak krvav je mrtvi Edvard Ratcliff,
63
Hudobni Mac Gregor je bil usmrtil Ubozega Edvarda Ratcliffa.
(Plakaje se.) Storila nisem tega, sem le znala, I tega
(pokaže na truplo Mac Gregorja) Je umoril William Ratcliff, Umiril se je Willam tudi. Z Maro Spi. Tiho, da se ne zbudita.
(Gre po prstih v kabinet i vzdigne istega gardino. Vidite se trupli Mare i Williama.)
Vsi.
Strašno!
Meta (zadovoljno smejaje se). Skor taka sta, kot Edvard i lepa Beta!
(Zagrinjalo pade.)

I	? 1
■■■>'■'■• - . - ' . "i¿sfts; Sö


'
i^Äp
.-..- r
-

I SH g g
"V
1 ■ I ¡ ;


- k . . • al - -i 's:
ëâÉSÈBSM