Narava! — tudi mi smo del nje
Ivan Seljak-Čopič se je rodil 7. decembra 1927 v Idriji. Sedaj stalno živi v Ljubljani, kjer ima tudi svoj atelje, veliko pa uslvarja (udi v Bujhnem istrskem mestu Grožnjanu.
Zakaj in kdaj ste začeli slikati?
—  Posebnih vzrokov ni bilo, do slikanja pa sem imel od nek-daj  velilčo  veselje.   Kdaj  sem začel, niti sam ne vem.
Kakšno tematiko predvsem obravnavate?
—  Predvsem   pokrajino,   pa tudi portrete. figuraine kompo-zicije, ilustracijo itd. Skratka — rišem vse.
Ali lahko poveste, kako se po-stane slikar?
—  Za  slikarja  je  predvsem pomembno, da inia veselje do slikanja. Končamo solo in imamo poklic,  vendar se  v  sHkarstvu vedno izpopolnjujemo. Če hoče, doseči nekaj svojega, moraš poz-nati vse, kar je bilo do tedaj nare-jenega in temu dodati nekaj svoj-skega.
Kateri so po vašem mnenju naši na jboljši slikarji in kakšno je vaše mnenje o našem slikarstvu?
—  Razen redkih izjem je naše slikarstvo zelo pod tujim vpli-vom, kar je velika škoda. V zad-njem času se je nekako izkazalo, da je naše prvo slikarstvo prav-zaprav   naiva,   vendar  ne  lisla tržna, temveč ljudsko slikarstvo, kar je dalo Jugoslaviji tudi sloves. Dalo je tudi prispevek k interaa-cionalnemu slikarstvu. Slikarjev je veliko in težko je sestaviti neke vrste lestvice. Dober slikar je tisti,  ki  nikogar ne posnema,
oceno pa dajejo okusi, ki so ra-zlični.
Ali ste v mladosti imeli vzor-nike in katere slikarje najbolj cenite?
— Ko začne, ima skoraj vsak slikar vzornike. Sam sem iskai
vzore v prizadevanjih več slikar-jev, kako so se osamosvojili, kak-šen je bil njihov napor, da so prišli do samosvojega izraza. To so bili vzori. Posnemal pa nisem nikogar, ker je to isto kot kraja. Zelo sem spoštoval Antona Belmira-Kosa, ki je bil tudi moj profesor, potem prof. Zorana Didka itd. Občudujem kitajsko
umetnost, japonsko in sploh vse kulture, ki imajo svoje značilno-sti.
Kakšno bodočnost ima po vašem tnnenju slikarstvo v naši družbi?
— Slikarstvoje — negledena dnižbo — vedno bilo in vedno bo obstajalo. Družba je sredina, v kateri umetnik živi in daje izraz in vsebino siikarstvu. Torej je sli-
karstvo odraz okolja, v katerem slikar živi. Dobri umetniki so v vsakem družbenem redu delali ne glede na to, v kakšnem druž-benem redu so živeli in kako jih je družba sprejemala, ker tudi prevelika podpora lahko umet-nika pokvari. Včasih se pojav-ljajo politični pritiski npr. takoj po vojni, sedaj pa umetnost kroji trgovina. V slikarstvu se vtiho-taplja nekak popevkarski način slikanja. Žal veliko mladih Ijudi zaradi lažje poti podlega tem modnim hitom, kar pa zavlačuje iskanje lastne poti. Najpomemb-nejše je, da se slikar usmerja v naravo, saj smo tudi mi del nje. Če jo opazuješ, mnogo vidiš in se tudi mnogo naučiš.
Ali se samo od slikarstva da ži-veti?
—  Skromno da, vendar so v začetku   velike   težave,   da   si ustvariš svoj  eksistenčni  mini-mum. Pozneje, ko najdeš svojo pot, si ustvariš ime in te začnejo Ijudje imeti radi. Tedaj moraš de-lati do maksimuma.
Ali slikate tudi slike o NOB?
—  Veliko! Veliko sem tudi ilustriral, in to predvsem pri Pio-nirskem   listu   in   pri   založbi Borec.
Vem, da ste bili tudi vi v NOB. Povejte kaj o slikanju v onih letih.
—  V partizane sem prišel še zelo mlad. Po čudnem naključju so me tam odkrili kot risarja. Nekoč je bilo treba narisati ša-blono za zvezde na kapah. Meni so rekli, naj jih narišem, ker da sem hodil v šolo. Ko so nas po-slali v Belo krajino, so priSli do mene in mi rekli, da bodo organi-zirali miting, jaz pa naj narišem sceno.   Na   steno   sem   narisal Marxa, Engelsa, Lenina in Stali-na. Zvečer so prišli tovariši iz štaba brigade in moja slika jim je bila tako všeč, da sem bil takoj premeščen v štab za risarja ča-sopisa.
Ali ste tedaj težko prišli do sli-karskih potrebščin?
—  V začetku sem risal z vsem in na vse, kar sem dobil v roke. Ko pa sem prišel v štab, je bilo za potrebščine  bolje  poskrbljeno. Tam so  bili  Dore Klemenčič, Aco Dremelj in Anja Turkov, ki so že prej obiskovali šolo za umetno obrt.
Pogovarjali smo se predvsem o sli-kanju, imeli pa smo ludi predavanja o slikarstvu in raznih slikarjih. Ko sem se po koncu vojne .spominjal, kako sem si predstavljal slike slikarjev, o katerih sem poslušal predavanja, sem bil kar razočaran: nič več niso bile take kot prej!
Ali ste ohranili svoje slike iz NOB?
—  Slik iz NOB nisem ohranil, ker sem jih sprva risiii /a razne scene, ka-snejše pa so v ra/nih hajkah propadle ali pa so se izgubile.
Za vaše izčrpne odgovore, tovariš Seljak, najlepša hvala!
MATEJA ŠPAN, 7. c '           OŠ VIDE PElEGARC