G. F.: SPOMIN NA KETTEJA IN MURNA.              .   673
G. F.:
*
SPOMIN NA KETTEJA IN MURNA
Zjutraj sem pregledaval stare knjige in papirje. Pri tem opravilu mi pride v roke star Horac, in na strani 31., kjer se nahaja oda „Nunc est bibendum", je ob strani s svinčnikom in s Kettejevo roko napisana sledeča igračka:
„Čemern grem iz mesta, da v vinski se hram umaknem in suho si grlo oplaknem, v novine nos utaknem.
Prismeje se šumna družba, ej, pač se nabrenkala cvička, debela mamica čička smehljaje se radi dobička.
In glej ga mi polička! Smehlja se na moji levici, na desni smeh kroži na lici natakarici v govorici."
Ta častitljivi Q. Horatius Flaccus, tiskan leta MDCCCLVI., je bil Kettejev in meni ga je v starih mladih časih dala Polonca, tista gospodinja, pri kateri je Kette umrl v stari cukrarni. Pesmico pa je zapisal osmošolec Kette gotovo kakega soparnega popoldneva v zatohli sobi stare novomeške gimnazije, ko je profesor razlagal umetnost sar> fičnih in asklepijadejskih kitic.
Nadalje sem naletel na list papirja, na katerega je prijatelj Murn Aleksandrov pred tolikimi in tolikimi leti pred mojimi očmi, kakor se še dobro spominjam, v majhni sobici stare cukrame napisal naslednjo pesem, doslej še neobjavljeno:
Tako stoji tam v bridkosti
zdaj pri kapeli in zdaj ob mosti
ubogi Mursa.
Tam na solnci stoji, prosi v dežju ljudi kot pozabljena zadnja stvar za majhni, še manjši dar.
43
674         MIRAN JARC: V MRAKU OB AKORDIH KLAVIRJA.
Ah, ve srca, usmiljenju tuja,
ni levit mu več upa ne vzbuja...
ubogi Mursa!
Po cesti, glej, voz pridrči, pred bleskom zastre si oči ob mostu Mursa.
„Kdo vlije mi v dušo moči? Kdo> z mano svoj plašč razdeli kakor Kristus?"
„Kdo s pogledom priveze me nase za radost, ki z besedo ne da se, radost milosrčja?"
Ah, angel j i v nebu poj 6, če prosjaku mogotci dajo — Aleluja!

— Da, to je bilo že zdavnaj. In v sobo k nama se je slišalo petje deklet in nabijanje kopit, midva pa sva sedela ob dolgi smrekovi mizi, kakor so po vojašnicah, zatopljena v svoja literarna dela. Kje so tisti časi, kje tista dekleta, in kje je prijatelj Murn!
MIRAN JARC:
V MRAKU OB AKORDIH KLAVIRJA.
Še, še nalivaj melodij skeleče mi vino v ždeče duše čašo prazno! Prapokrajin molčanje neizrazno pretoči v zvočij valovanje hladeče.
Zastri mi okna srca s svilenino vonjivih akordov, da me ne premoti spet oni večni potnik k daljni poti... Še, še mi v dušo godbe vroče vino!