Stev. 48. Y Mariboru 27. novembra 1879. Tečaj XIII.
Izhaja vsak četrtek
in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3gld._kr. „ pol leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravništvu v dijaškem semenišču (Knaben-seminar.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine.
LOVEfiSK!
List ljudstvu v poduk.
Posaiaesae liste
prodaja knjigar Novak
na velikem trgu po 5 kr. — Roko pls
se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo.
Za ozianila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr. dvakrat . . 12 . / trikrat . . . 16 „
Gruntna dača.
Mnogo je se uže poudarjalo, kako malo o-pravičeno razdeljene so politične pravice v liberalnih državah. Ogromna večina jih ne uživa v onej meri, katera jej bi pristajala vsled silnih bremen, ki so se na njo navalila. Kmetski ljudje delajo ogromno število. Jih je največ. Vsled tega pride krvavega davka pri sedaj obče veljavnej vojaškej postavi največ na nje. V vsakej bitki štejemo največ ubitih in ranjenih mož vzetih iz kmetskega prebivalstva. Isto tako zadeva ta stan največja vseh davkov, t. j. gruntna dača. Ta znaša letos 36,900.000 fl. Tolika ni nobena druga neposredna (direktna); najbližnja jej hišna dača znaša le 23 milijonov; izmed posrednih ali indi-rektnih davkov presega jo le dohodek od tobaka, ki državnej blagajnici vrže po 58 milijonov goldinarjev na leto. Gruntni davek je tedaj sila velik. To priznavajo vsi zvedenci. Vrh tega je še pa tako razdeljen, da mnogi preveč, drugi premalo plačujejo razmeroma. Zato skušajo državniki temu v okom priti s pravičnejo uravnavo gruntnega davka. Pri nas so se tega uže večkrat poprijeli, veliko milijonov potrošili, pa še le niso prodrli do zaželenega konca.
Prvi se je težavnega dela lotil cesar Jožef II. ki je dal posestva meriti in ceniti. Njegov trud je bil zastonj. Delo se je bilo prenaglilo in cesar Leopold II. je 1. 1790 vse ustavil. Poznej 1. 1817 je cesar Franc ukazal zmeriti zemljišča in vceniti jihov čisti dohodek, od katerega bi se naj potem po primernih odstotkih ali procentih raču-nili gruntni davki, kar se je imelo v posebnih po-lah, tako imenovanem katastru, zapisati. Delo so pričeli 1. 1819. za naše in 1. 1850. za ogerske dežele. Te katasterske pole so torej podlaga našej sedanjej gruntnej dači. Do 1. 1848. so pri nas od v katastrih zaznamovanega čistega dohodka zara-čunili 13l/s % kot redni cesarski davek v denarjih, °/o v reččh ali blagu, 133/4°/o za srenjske, šolske in cerkvene potrebe, 24 °/o grajščakom. Skup je pa ves gruntni davek znašal 20,000.000 fl.
Ker so kmetje poznej davčine grajščakom odkupili in si zemljišča rešili, se da misliti, kako močno so gruntni davek vkljub rešitvi p omnožili v zadnjih 30 letih, namreč do 36 milijonov. Cesarska dača se je pozvišala od 13V5 do 16 % in pri-djale so se dohodnine in večkratne vojne doklade (Kriegszuschlage).
Naš kmet bi še tudi to breme prenašal, ali celó neznosljivo se kaže, kar mu je liberalna doba naložila, namreč novih srenjskih, okrajnih in de-želskih doklad, zraven pa zadolžeuje in oderuštvo. Brezmerne obresti nam hočejo kmetski stan kar uničiti. Dodajmo še gospodarstveni prevrat: žito sejati,' vino pridelovati se ne splačuje več tako, kakor poprej, v živinorejstvu in drugih strokah novejšega gospodarstva pa še nismo dovolj izurjeni. Zato je celó opravičeno, ako v državnem zboru resno prcudarjajo, kako bi se kmetskemu ljudstvu priskočilo, preden bo prepozno. Zlasti delajo na to, da bi se nova uravnava gruntnega davka za eno leto vsaj prikrajšala tako, da bi ga uže 1. 1881 začeli pobirati po njej. Pravijo, da bo ona uravnava dala mnogim znatnih polaj-žeb, čeravno utegne svota vsega gruntnega davka večja biti. Davek bo namreč bolje in pravičneje | razdeljen. Da bi se to le uresničilo in gospodje ne varali v tej reči, ki stane uže več, kakor 20 milijonov goldinarjev!
Zakaj si je štajerska dežela zavoljo ljudskih šol toliko stroškov nakopala.
Lepa štajerska dežela je vkljub mnogim bogatim zakladom, katere v sebi hrani in tudi na dan spravlja, vkljub precejšnji rodovitnosti srednjega in spodnjega dela zel<3 ubožala, zelo zabredla v denarne zadrege, v nemajhne dolgove. Kako se bo iz njih izkopala, to ne gre meni pretreso-vati in premišljevati. Tudi tega nočem preiskovati, v katerih oddelkih svoje uprave ni prav gospodarila. Jaz sem se namenil samo gospodar-! stvo in ravnanje pri ljudskem šolstvu obelodaniti,
napake naznaniti, vsled katerih je ono tako veliko stalo, da je tndi to mnogo pomoglo k sedanji težavi.
Prav je bilo, da so se učiteljem plače zbolj-šale; to je bila silna potreba. Prav je bilo, da se je število ljudskih šol pomnožilo; odobriti se tudi more, da se je veliko šol na več razredov razširilo; hvalim tudi to, da se je nekoliko za večje izobraženje učiteljstva potrošilo. Napredovalo se je toraj v marsikterem obziru, in vsak duševni napredek stane tudi kolikor toliko novcev.
Pri katerih oddelkih ljudskega šolstva pa bi se bilo tedaj dalo kaj prihraniti? Najprvo pri tako zvanih deželnih meščanskih šolah. Štajerski deželni zbor je namreč ustvaril zavod posebnih meščanskih šol še pred novimi šolskimi postavami, katere so tudi željo po meščanskih šolah izražale in jih vpeljale v mnogih deželah. Toda meščanske šole v smislu državne šolske postave so samo višji oddelek ljudskih šol, in nekako nadomestovalke prejšnjih nesamostalnih spodnjih realk, katerih jo posebno na Češkem veliko bilo. Štajerski deželni zbor pa je bil v mestih: Gradec, Celje, Radgona, Fiirstenfeld, Judenburg, Hartberg in Voitsberg ustanovil tako zvane deželne meščanske šole, ki so bile še bolje z raznimi potrebščinami in pripravami priskrbljene, kakor nižje srednje šole, in na njih je bilo toliko in tako dobro plačanega učiteljstva nastavljenega, kakor na srednjih šolah. Bile so in so še te šole nekako realgimnazije s tem razločkom, da se v njih latinski in greški ni učilo, ampak na praktično življenje bolje oziralo. Občine, katere so te zavode sprejele, stavile so za-nje jako lepa šolska poslopja in se zavezale, šole v stvarnih potrebščinah podpirati. Vsa čast tem žrtvam za tako omiko, ako bi le ljudstvo po njej v istini hrepenelo ! Ali z ozirom na stopinjo duševne izobraženosti štajerskega ljudstva in z ozirom na slabo gmotno stanje, ter tudi gledé na majhno število stanovalcev v dotičnih mestih je bilo pa že sprevi-deti, da so to previsoke šole za prosto ljudstvo. To je tudi skušnja potrdila.
Razun c elj s k e in gr a šk e deželne meščanske šole so vse druge te vrste in štejejo vedno prav majhno število učencev, posebno pa je v majhnih nemško-štajerskih mestih Hartberg, Voitsberg, Fiirstenfeld, Judenburg celó malo meščanskih učencev, tako, da je samo dežela plačevala na leto poprek za enega učenca čez 70 fl., in občine gotovo tudi toliko.
V vseh teh mestih tako „nobel" osnovanih meščanskih šol ni bilo treba. Zadostovale bi bile meščanske šole v smislu državne šolske postave, kakoršnih je na Češkem, Moravskem in drugod prav veliko. V Hartbergu, Voitsbergu in v Ftir-«tenfeldu pa tudi v Radgoni bi se morda opravilo s pet- in šestrazrednimi ljudskimi šolami. V C elj i pa, kjer je še gimnazija, ne bi tako treba bilo meščanske šole. Ta je sicer dobro obiskovana, zato pa je gimnazija v primeri dosta slaba.
Vsaj so si šole po svojem bitstvu zeló podobne, torej rajše dobro obiskovanih šol ene vrste, kakor pa slabo obiskovanih več vrst.
Nekoliko se je dalje grešilo pri štajerskem šolstvu o tem, da se je mestom in trgom dalo veliko razredov, pri katerih so bili učitelji dobro plačani. Na ta način so bile dotične šole sicer dobre, a kmetu pa to ni vselej koristilo, kajti moral je večji davek plačati, a svojega otroka v v daljno mestno ali trško šolo pošiljati. Ako bi bilo po vaseh več enorazrednih šol v ne predragih poslopjih, dobili bi taki učitelji na kmetih manjše plače, pa morda bi bili pri cenejšem in domačem življenji z manj obloženim kmetom vred zadovoljnejši. Mesta, trgi in večje fare imajo dandanes res dosta šol, a nahajajo se manjše fare, podfare in veče vasi, posebno po spodnjem Šta-jerju, katere vkljub visokemu šolskemu davku še nimajo lastnih šol in ne pravih učiteljev. Moja misel pa je, da v prav malih farah in podfarah še posvetnega učitelja treba ni. Naj ee izroči poduk duhovniku, kateri ga bode rad in navadno tudi dobro oskrboval za nizko nagrado. Koliko bi se na ta način prištedilo! Pa liberalni nemški gospodje tega niso storili. Znani so mi slučaji, ko so se duhovniki, prijatelji šolstva, ponujali šolskim gospóskam. Pri neki veliki fari je bila, na priliko, dvorazredna šola, ali podučitelja niso mogli za njo dobiti. Ondotni kaplan, ki je imel celó učiteljske preskušnje, seje bil neki ponudil, to mesto oskrbovati, — a ni bil sprejet. In pri kolikih šolah bi kaplani lehko eno učiteljsko službo nadomestovali! Koliko bi se zopet na ta način prihranilo! Pa rajše se postavljajo tiste mestne gizdave in nemškutarske gospodične, kakor pošten slovensk duhoven. Mnogo bi se bilo prihranilo pri učiteljskih konferencah, katere so tako malo sadu donašale, kajti v njih so bili učitelji samo na nemšk način komandirani, a svobodno se nihče ni smel za korist šolstva oglasiti, vsaj v domačem jeziku je bilo greh. Prepričan sem, da bi bilo mnogo za šolstvo in za svoj stan vnetih učiteljev zastonj prišlo k tem učiteljskim skupščinam, ako bi v njih svobodnejši zrak dihali, in ako bi bila njih pametno premišljena beseda kaj izdala.
Okrajne učiteljske knjižnice, o katerih se tudi toži, da mnogo stroškov prizadevajo, ne donašajo toliko koristi, kolikor stanejo. Izposojevanje iz njih je združeno z neprilikami, sicer pa ima učitelj še sam toliko knjig in časopisov, da se lahko iz njih mnogo nauči, ako ima le dovolj dobre volje in prostega časa. Za denar, s katerim so se nakupile učiteljske knjižnice, bi bil jaz učiteljem v njihovo lastnino nakupil takih knjig, katerih bi si bil učitelj, ki svoje duševne potrebščine najbolje pozná, sam izbral. Brez dvombe bi bral potem tudi slovenske, a ne, kakor zdaj, ko so v tistih bukvarnicah zgolj nemške knjige. „Novice."
Gospodarske stvari.
Sliva (Prunus institicia).
M. Izvirna ali prvotna domovina slive je jnžna Azija in Sirija. Odtod je prišla skozi Grško na Laško in iz Laškega na Fraucosko in k nam. Divje raste sliva ob plotih in pogorskih rebrih, sploh tam, kjer je zemlja slabo obdelana. Množi se sliva na navadnih sadnnosnih vrtih po koreninskih izrastkih, le bolj redkoma po semenu, ker se po prvem potu hitreje in bolj zanesljivo rodovitna drevesa dobivajo. Ravna se pri |tem poslu tako-le: Jednoletni izrastki se naber6 od raznih slivinih sort, pred vsem pa tisti z modrikastimi, debelimi in kosmatimi letorasli. Korenine se jim prerežejo, debla prikrajšajo tako, da so po črevelj dolga. Tako se posade v drevesnico po vrstih na dva črevlja vsaksebi in požlahtnijo z raznimi sortami sliv, marelic in breskev. To se pa tako-le vrši: Brž ko so drevesca prvo leto dosti se obkoreninila, se spomladi drugega leta nekoliko palcev nad zemljo porežejo. Na to po-žen6 več mladik, ki se pa vse do jedne porežejo. Te mladike postanejo do onega časa, ko se začne doba okuliranja tako, da se oka meseca julija ali avgusta v nje vstavljajo. Pri ti priliki se debla prikrajšajo, da jih veter ne polomi, nekoliko na gornjem koncu. Ker se oka od koščičastega sadja le v mladi skorji primejo, je tedaj ta način po-žlahtnovanja pri ti rasti sadja edino vspešni. Vz-rejajo slive tudi v visoko deblasta drevesa in jih potem v krono okulirajo. Pri tem načinu se debla na šest črevljev višine prirezujejo, da po leti v ti višini več mladik požend, v ktere se potem žlahtna oka vstavljajo. Črstvi sad raznih slivinih sort se ali ko pomizek zauživa, ali pa za peka-rije in povitnice porabi. Tudi suši se ali pa iz njega žganjica pali. Nektere slive ostanejo kuhane sladke, druge sorte pa kuhane okisnejo.
Slivin les podelujejo slasti strugarji, pa ni tako trd in rujav, kakor les prave češplje. Sliva v odprti prosti legi ne stori posebno dobro, zato jih bolj po vrtih v zavetnih legah zasajajo.
Najimenitniše sorte, ki so najbolj priporočbe vredne, so sledeče: 1. Žolta mirabela. Sad je okrogel žolt, kakor zlato, od solnca nekoliko zarudel, droben, izvrstno sladkega, prijetnega okusa. Kuhan in pečen ostane sladek, med tem ko veliko drugih slivmh sort kisle postanejo. Je žlahten sad, ki konec meseca avgusta dozori in je obče obrajtan. Drevo je majheno in se da ko visoko in pritlično drevo vzrejati. Pusti se tudi obrezovati. 2. Zlata sliva. Je debelejša, ko prejšnja, žolta, lepo rudeča, prižasta, kar ji lepo zlato barvo daje. Drevo močnejše žene, ko mirabela. Sad je izvrsten in več vreden ko mirabelin. 3. Pertrigam ali zelena kraljica Klavdija. Sadje zelen, ploščato okrogel, sladkega in zelo prijetnega okusa. Zato je tudi zelo obrajtan. Kuhan in pečen ostane sla-
dek. Zori meseca avgusta. Drevo je razkošateno raščeno, raste više ko mirabela in stori le v za-vetni legi in obdelani zemlji. 4. Modri pertrigam ali modra kraljica Klavdija. Sad je le debel, ru-deče moder, z odluščeno koščico v mesu. Zori konec avgnsta, pa ni tako izvrstnega okusa ko prejšnja. Drevo je tudi ko visoko drevo živahne rasti, trpežno in rodovitno. Ob Renu je to sadje zelo v čislih in razširjeno. 5. Gosposka sliva. Sad je srednje debel, okrogel, črnomoder, modropre-vlečen, sladkega, prijetnega okusa, zori meseca avgusta. Drevo je srednje velikosti ia precej rodovitno. Na Francoskem temu sadju kožo olupijo in potem ga na solncu suše in pod imenom „pru-nele" v kupčijo spravijo. 6. Janževa sliva. Ima precej droben, moder sad, je skoraj povsod znana in zarad njene rane zrelosti za naprodaj obrajtana. Drevo je zelo rodovitno, poganja obilno iz korenin, kterih odrastki se ko podlage za požlahtnovanje zelo obrajtajo. Je zelo razširjena in raste sem ter tje skoraj divje.
Kako pomagati, da kokoši lastnih jajc ne kljnvajo in ne pijejo.
M, Ne redke so take kokoši, ki lastna jajca razkljavajo in izpijejo. Najboljši pomoček proti taki razvadi je skrbno opazovanje kokoši, da se grešnice brž opazijo in odvadijo ali pa zakoljejo. Odvadijo se pa tako-le: kokoši kljuvajoče jajca se za mesec dni v kurnik zaprejo in se jim drobno sesekanega surovega mesa jedenkrat na dan položi. Tudi se mora skrbeti, da je vedno dosti ap-nenastih stvari, kakor zidne sipe, jajčnih lupin, prežganih kosti, zdrobljenih školjk itd. v kurniku. Vrh tega se mora jedno ali več umetnih jajc v kurnik na gnjezdo položiti, ki so iz take snovi narejena, da se kljuvana od kokoši ne potrupajo, najbolje je, ako so iz porcelana napravljena. Kokoši začn6 iz prva ta jajca kljuvati, ker se pa v kratkem prepričajo, da je vse njihovo prizadetje le prazno, se kljuvanja tako kmalu odvadijo. Meso in apno njihovo željo po živalskem živežu vtolaži in v šestih nedeljah so kokoši jajca kljuvajoče s pomočjo umetnih porcelanastih jajc grde napake odvajene.
Kokoši se na razni način navadijo jajca kljuvati in piti, kakor se ta razvada med ljudstvom pravi. O mrazotnem vremenu se jajca po gnjezdih puščajo, da zmrznejo in razpočijo. Kokoši raz-počena jajca začn6 kljuvati in tako postanejo jajčne kljuvače, ker jim jajčna vsebina diši. Včasih se vržejo kokošim jajčne lupine, ki jih kokoši hlastno žr6 in se tako navadijo jajca razkljuvati. Na drugi strani pa je tudi mogoče, da kokoš postane jajčna kljuvača, če se ji premalo apnena-stih snovi daje. Taka kokoš začne jajca z mehko lupino ali celo brez prave lupine nesti, nad ktera jajca se potem kokoši rade spravijo.
Brž ko se jajčna kljuvača med kokošmi zapazi, ali se najbrž zakolje, ali pa zapre, da se te
razvade odvadi. Na popisani način z jajčno klju-vačo ravnati, se pa le izplača, ako je kokoš posebno dragega plemena, in jo človek še ne zakolje rad. Sicer pa bolje kaže taki grešnici brž zaviti vrat.
Zimska salata kako se prireja.
M. Le takrat morejo zanesljivo pričakovati, ! da se bode zimska salata dobro obnesla, ako se za pravega časa v prosto zemljo poseje. Posejati se pa more od avgusta do septembra. Treba je pa, da se to v večkratnih obrokih zgodi, da potem lepe sajenice vzrastejo. Kajti pri zasajanji se mlade sajenice, najboljši čas je mesec oktober, ter ne smejo više biti razvite, ko do tretjega ali do četrtega lista. Starejše in premočno razvite sajenice po vsajenji ne poženejo več dosti in krepkih sesavnih koreninic in zato po zimi lahko pozebejo. Najboljše se da zimska salata zasaditi v brazdice, ktere so se bile v močno povrtno gredo z motiko potegnile od jutrove do večerne strani. Tako dobijo sajenice neko zavetje proti mrzlim vetrom. Rastlinice naj so 25—30 centimetrov narazen posajene. Pozneje, ko mraz pritisne, se morajo rahlo s smrekovim ali jelovim vejevjem odeti. Taka odeja zabrani tudi škodljivo moč svitlih solnčnih žarkov na zmrznjene liste salatne o lepih solnčnih zimskih dnevih. Brž ko se spomladi ni več hujših mrazov bati, se vejevje v kraj spravi, greda po potrebi jedenkrat ali tudi večkrat okoplje in glavice bodo konec maja ali začetek junija za porabo godne. Rujava holandeška zimska salata je poprek boljša ko žolta sorta, ker zimo bolj zanesljivo prenaša in pretrpi.;
Vinska letina je letos večjidel, ako pogledamo na množino, Je srednja, po nekod pa celo slaba, posebno na Štajerskem, južnem Tirolskem, Nemškem in Francoskem. Glede na dobroto je avstrijsko novo vino dobro, tu pa tam izvrstno. Na Francoskem in Nemškem so pa tudi tukaj na slabem. Vino utegne tedaj vsakako kupcev in boljše cene pridobiti.
Bučelska kuga je se prikazala na Italijanskem in neusmiljeno ugonoblja uboge stvarice. Najboljši pomoček je salicilna kislina, ki se v apotekah ali večjih špecerijskih štacunah dobi.
BapŽSl.
Iz Dolenjskega. (Potovalni poduk o vi-noreji). Lepa naša dolenjska stran bi lehko bila bivališče mnogo srečnejšega ljudstva, nego je v resnici. Rodovitno našo zemljo z ugodnim podnebjem bi toda obdelovati moral narod razumnejši, narod marljivsi in varčnejši. Da se pa celo ljudstvo poprime) razumnejšega kmetovanja, zato je treba, da g» kdo podučuje. Utegne mi se pa odvrniti : vsaj imate dosta učiteljev, duhovnikov. Istina, imamo jih, čeravno ne odveč, ali tem je v to vsa-
kemu poedinemu poseben delokrog odmerjen, in nobenemu ni naravnost rečeno, kaj še zaukazano: podučuj nevednega kmeta o umnem kmetovanji, o amni živinoreji, ali pa pri nas o umni vino- in sadjereji, kar bi tako silno zboljševanja potrebovalo. O, kako neizmerno bi nam koristilo, ako bi leto za letom k nam zahajal potovalni učitelj kmetijstva ! Kar 8e je te dni še le prvikrat zgodilo, to naj bi se pač vsako leto ponavljevalo! Vsled posredovanja kmetijske družbe kranjske in deželnega odbora je si. kmetijsko ministerstvo namreč dovolilo, da je skozi 20 dni po Dolenjskem potoval veščak v vinoreji, g. Rib. Dolenec, ravnatelj deželne vinorejske šolo na Slapu. Potoval je v Radeče, Krško, Kostanjevice, Novomesto, Črnomelj, Metliko in Trebnje, ter na vseh teh krajih zbrani množici kmetskega ljudstva razlagal v lepem slovenskem jeziku o vinoreji in kletarstvu. V Radečah in v Krškem je poudarjal posebno to-le : Po tukajšnjih vinogradih se trte pregosto sade. Sade naj se pa v vrste, katere naj bodo 1 meter narazen, posamezni trsi pa 60 cm. Vrste naj bodo proti južni strani sveta obrnene. Za nasaditev pa je te le trse priporočal: kraljevino, ortlieber, rulandec, sipo (šipon?) za bela vina; za črna vina pa: portugalko, burgundec, frankinjo, volovno. Odsvetoval je pomnoženje trt z grobanjem, ampak priporočal oživljene ključe (živice), katere se izgojujejo po trtnih šolah, in te je posebno živo vsakteremu vinogradniku priporočal. Prekopati (rigolati) je vinograd priporočal en meter globoko, a potem pa je sadenje živic samo s nekakim svedrom nasvetoval. Obrezovanje trt je prav nizko nasvetoval, a ne, da se pusti trta tako visoko rasti, da skoro nebo doseže. Koliko drazega kolja potrebuje se Dolenjec za svoje vinograde, kajti količi, h katerim naš vinogradnik trte privezuje, so tako veliki, kakor žrt na sene-nem vozu. Za dobiček pa ima kislo vino. Močno je nasvetoval g. govornik tudi gnojenje z mešanim gnojem, 8 kompostom. Isto tako je bil njegov govor o kletarstvu zelo podučljiv in zanimiv, a meni ni danes na tem, da bi vse te dobre nasvete tukaj ponavljal, ker nisem tudi temu kos ne. Izražam samo še enkrat to željo, da bi se takovi učitelji kmetijstva, kakor je g. Dolenec, le prav pogo-stoma k nam pošiljali. Privoščil pa bi tudi štajerskemu slovenskemu kmetu, da bi ga učitelji vinorejske šole v Mariboru tudi v lepem domačem jeziku podučevali. Sicer pa ne vem, ali je zdaj koji takov potovalni učitelj kmetijstva na ondot-nej šoli.
Iz Dobrne. Cel koš volitev imeli smo letos. Meseca febmarija bilo je, kakor to terja postava, troje udov izsrečkano iz krajnošolskega odbora; izmed teh je jeden zopet voljen, dva sta nova. Načelnik totemu odboru je gosp. pl. Leyritz, namestnik njegov vlč. g. Gaišek ; odborniki so Agrež, Karba, M. Kok, Orozelj, dr. Paltauf, Timpran. 1 Sred leta smo četvero narodnih korenjakov poslali
v Celje izbirat poslanca za državni zbor; imenitno opravilo je Dobrna izročila vč. g. Gajšeku, Blažila, Kramarju in Kožarju. Oktobra sostavljali smo nov občinski odbor, v kterem (izvzemši četvorico) sedijo vsi prejšnji udje: Blažiš, Rožnik, Brauner, Gajšek, Gradišnik, Jamnisek, Karba, J. Kok, M. Kok, Kranjec, pi. Leyritz, Okrožnik, Orozelj, dr. Paltauf, Pintar, Rančigaj, Rožar, Tratnik. Mi-mogred bodi omenjeno, da med imenovanimi ima „SI. Gosp." svojih sedem naročnikov. Rečeni odborniki so v seji dne 1. novembra kot srenjskega predstojnika izvolili pi. Leyritza, to pa soglasno (izvzemši njegov glas). Toti gospod županuje nepretrgoma že 9 let. Da mu je letos znoviČ izročena ova čast, je znamenje, da si je z dosedanjim nepristranskim ravnanjem pridobil popolno zaupanje; svoje dolžnosti opravlja vestno, razven tega je pravičen glede narodnosti, pa tudi v cerkvenem obziru daja občanom lep vzgled. Za prvega svetovalca in namestnika mu je izbran (soglasno) v občinskih zadevah izurjeni in izkušeni M. Kok. Ostalo je toraj v obče vse pri starem. Dotično prisego je obnovljeni predstojnik z odborom opravil v sredo 12. nov. Z omenjenimi volitvami smemo biti zadovoljni. Dne 15. vršila se je še volitev okrajnega zastopa. Ta dan je za nas posebne važnosti le toliko, ker so v odbor spravili tudi Dobrnčana (gosp. Orozelj). Kako se svet zanima za to naredbo, vidi se dovolj jasno že iz tega, ker za njo ni bilo nikakoršnega gibanja. Ta okoliščina bila je vzrok, da so poverjeniki posameznih občin glasovali za svoje domače znance. Odločenih kandidatov ni bilo; še le z ožjimi volitvami so tratili zlati čas, dokler se je posrečilo doseči primerno število glasov za jedno osebo. — Ogledati si nekoliko moramo se drevo, ki zlasti ob zimskem času lepo zeleni, prijazno cveti in okusen sad rodi, — drevo kršč. ljubezni do bliž-nika. Med posebne dobrotnike namreč, ki jih imamo, spada v prvej vrsti roka vč. gosp. duh. svetovalca in župnika; to spričuje poslopje, ki so ga za siromake na lastne stroške postavili pri Gorici; njihova radodarnost priskrbljuje to oblačilo to živež ali kupuje knjige vbogim šolcem; cela vrsta takih in drugih revežev si v njihovej kuhinji tiši neznosljivi glad. Dalje je vdova viteza Hey der napravila oblačila za 24 vbožnih šolarjev, za 12 fantov in 12 deklic, toda s posebnim ozi-rom na razmere posameznih otrok se je število obdarjencev zdatno razširilo; njena hči, gospica Leopoldina, pa je dala 25 fl. (vlani 10 fl.) za nakupovanje kruha lačnim učencem. Za podobni blagi namen je med ostalimi darovi izročila 15 fl. tudi gospa pi. Leyritzeva. Vsmiljenim darovalcem povrni bogata desnica božja!
Iz Celja. (Pädagogische Zeitschrift — C i 11 i e r - Z e i t u n g). Skoro vsi na Štajerskem v nemščini pisani časniki so polni germanske jeze na Slovcnce in teh narodne pravice in tirjatve ter se ob enem cedijo brezverskega, časih prav abotno
liberalnega sovraštva do našega verskega prepričanja in naše zvečinom vrlo narodne duhovščine. Nemškutarski duhovniki so nže bele vrane pri nas. Zato pa je tudi vsak pri nas uže obsojen, bodi svetnega, bodi duhovenskega stanu, ako se splazi v nemške časopise narisane baže, in od ondot na Slovence okoli sebe brska in kokodajcka, kakor kaka stara srborita kvoklja, ki mirno sedeti neče. Take baže človek je uže obsojen kot naroden odpadnik, renegat in izdajica, grdoba značajnim narodnjakom. Taka je tudi zastran tistega pisača, ki je svoje mazarije natisnoti dal v graškej „Pae-dagogische-Zeitschrift" ter v njej udriha po dopisniku v „Slov. Gospod." štev. 38., kder je učitelj K. zavolj njegove nemčurije pri učiteljskej konferenci št. Jurijskej ob južnej železnici dobil, kar si je zaslužil. Pisač čodrka in smeši „Slov. Gospodarja" kot „listič" pa se kmalu jezi, zakaj je med kmetskim ljudstvom močno razširjen in tudi uplivljiv, ker se njegovi bralci baje rogajo učiteljem tako, da uže duhovnikom samega usmiljenja do učiteljev to preseda ? No, kakšnim učiteljem se rogajo? Gotovo ne narodnim. Te spoštujejo. Roganje utegne tedaj veljati nemčurskim šlevam in liberalnim plevam! Nemškutariji prijaznih duhovnikov bo nam dopisnik težko vedel po imenu navesti. Vredno pisačeve bedastoče pa je hujskanje učiteljev z nasvetom, naj bi narodnim sobra-tom ob priliki druge konference izrekli zaniče-valno-nemčurski: pfui. No, prevereni smo, da se to ne bo zgodilo, marveč pošteno povedalo narodnim izdajicam, kar jim gre, zlasti naj se pober6 iz slovenskih tal v kraje, kder bo jihovo nemšku-tarsko srce več priznave in pokoja našlo! — Zadnji čas besni „Cillier-Zeitung" prav po freimav-rerski zoper katoliško duhovenstvo ter krmi svoje obžalovanja vredne bralce z najlagodnejšimi bedarijami in očivestno z neverjetnim grdunstvom blato brska na čestiti stran! Njeni urednik, baje zadušen dijak, bržčas pri tem blatnem delu misli Bog vedi kako izvrstno širi „nemško kulturo". Take „kulture" mu gotovo nihče ne zavida!
Politični Ggi@d.
Avstrijske dežele. Državni zbor je sprejel postavo, vsied katere stopi Bosna in Hercegovina z avstrijsko-ogerskimi deželami v eno colninsko zavezo; od colnine se bo omenjenima deželama za domače potrebe odmerilo 600.000 fl. na leto. To bo jima na veliko pomoč. Za stavljenje dr-žavnozborske hiše na Dunaji dovolili so poslanci 800.000 fl. Dalmatinski poslanci prosijo za železnico v Knin, tirolski za Arliško, kranjski bi radi dobili za Dolenjske kraje eno, drugo pa od Kranja nad Črno v Doberloves in Velikovec na Koroškem, Celje želi železnico nad Velenje, Slov. Gradec v Spodnji Drauberg. Vsem se ne bo moglo sedaj ustreči. Kaj imajo Čehi od ministra Strema-jerja, kaže razprava o prošnji mesta Kolinskega,
kder Be prosi, naj bi se za deželno višjo sodnijo češko v Pragi za predsednika postavil mož, ki je češčine zmožen, a naj bi se ne nresničil glas, ki pravi, da je trd nemec za ovo mesto namenjen. Nemški liberalec Granitsch je nasvetoval, naj se prošnja vrže pod klop. Zoper to se je možki oglasil dr. Rieger rekoč: ministre, ki z znanim § 19. o ravnopravnosti tako delajo, da najvišji sodnik jezika 5/i prebivalstva ne razumeva, treba na tožno klop posaditi. Liberalci so se nekoliko stresli, prošnja se je oddala ministru s tem, da se na njo ozir vzame! Ako se 5 milijonom Cehov tako godi, kedaj bomo Slovenci kaj obveljali in dobili djanske ravnopravnosti? Dokler bo Stremajer mi-nistroval, nimamo preveliko upanja! Naš novi šolski inšpektor, ravnatelji naših gimnazij, realk, mariborskega pripravnišča, ne zna nobeden slovenski ! — Južno-tirolska poslanca Gentilini in Hi-politi pristopila sta grof Hohenwartovej skupini poslancev. Primorski poslanci Lazzarini, Vidulič in Franceschi pa so dali nemškim liberalcem slovo ! Vlada hoče vojaško postavo podaljšano imeti; nemški liberalci nasprotujejo in tako utegne se zgoditi, da ministerstvo potem ne dobi 2/s potrebnih glasov. Kaj bo potem, ako propade, to se ugiba? Nekateri pravijo, da bo ali samo odstopilo ali pa državni zbor razpustilo. Potem imamo zopet nove volitve! Sitnobe pri nas bodo tem večje, ker bo ogerski zborjsto vojaško postavo gotovo podaljšal na 10 let. S Hrvati se Magjari ne morejo pogoditi, ker nečejo ti privoliti, da bi se Krajina vojaška (granica) združila s Hrvatsko in Slavonijo. Iz Hercegovine je kranjski regiment Kubn došel v Ljubljano, kder je bil sijajno sprejet. Iz Ljubljane gre ovi hrabri regiment na Dunaj.
Vnanje države. Ljudje po Evropi bi želeli, da bi se jim vojaška bremena polajšala, pa sedaj ni misliti na to. Sebični in gospodstvaželni državniki in narodi se orožajo čedalje strahovitnejše. To pa sili sosede k enakim naporom in žrtvam. Največ je prej bil tukaj kriv francoski cesar, sedaj pa nemirni Bismark. Ta zahteva zopet več denarja in ljudstva od Nemcev za vojaške namene. Vsled tega moramo mi imeti 800.000 mož pod orožjem, Francozi, Italijani, Rusi, Srbi, Belgijanci itd. vsi pomnožujejo vojaške potroške, ljndje pa pomanjkanje in silo trpijo. Iz Italije se tropoma seli obupano ljudstvo v Ameriko. Kako iznemir-jeno in neuredjeno je tam, priča to, da imajo skoro vsake kvatre drugo ministerstvo. Na Francoskem zborujejo poslanci prvič v Parizu, odkar so ondi 1. 1870 Nemci in socijalisti razsajali. Belgijski freimaurer minister Frere Orban je hotel papeža in škofe med seboj razdražiti se pa je grdo opekel. Leon XIII. so postopanje zoper razkristijanjenje šol odobrili. Ministri čejo sedaj škofe in mešnike z gladom in pomanjkanjem užngati ustavivši jim ;>lačo — pa bo tudi zastonj. Angleži gladujoče Irce zapirajo ali v Ameriko odvažajo na delo v
Kanado. Egiptovskega vice kralja ima jud Roth-schild v žepu, tnrškega sultana pa Angleži. Oba-dva sta v rokah teh neusmiljenih oderuhov. Sultan je sicer obečal in marsikaj zastavil, da hoče obresti plačati, pa izkopati se mu ni mogoče. Bržčas bodo Angleži pograbili Sirijo in Mesopotamijo. Hrabri Chilenci v Ameriki so zopet zmagali na morji ter Peruvijancem vzeli ladijo oklopnico „Pilmago".
Za poduk in kratek čas.
Središčani in Ormožki grajščaki.
Zgodovinski spominki — posneti iz Središke kronike, ktero spisuje M. SI.
IV. Redne davke so tržani tudi redno plačevali ; izrednim so se pa z vsemi močmi vstavljali ter se dali poprej celo rubiti, kakor bi plačali. V takih slučajih je grajščak poslal iz Ormoža več svojih vojšakov v Središče, ki so več dni zaporedoma po trgu razbijali, ropali in prav dobro živeli. Zoper tako ravnanje so se tržani zopet pri deželnem poglavarju pritožili in tirjali odškodnine. Več zapisnikov iz onih časov nam kaže, kako nevsmiljeno so baronovi vojšaki po Središču razsajali. Na primer :
„Dne 4. grudna 1. 1647 je baron poslal več svojih vojšakov v Središče, kjer so tri dni bili in napravili škode, kakor sledi: Gregoriju Borko so izpili vse vino in zaklali enega kokota; njemu so pa roke na hrbtu vkup zvezali in v zadnjo hišo zaprli. Tam ga je najšel varaški logar Mihal Kostena. Miklavžu Sinko so vzeli drevenko pšenice in eno kamižolo ter so oboje v krčmi zapili. Vrh tega so mu pobrali nekaj gotovega denarja, eno puško, dva sira, en venec česneka, 6 kokoši, 7 jajc, 3 funte stare slanine in 3 funte ogerske soli; tudi ključanco na kamri so zlomili.
Balažu remenarju so vzeli zdelano ovčjo kožo, nekaj denarja in 6 jajc. Martinu Dobrota so na dvorišču polovili 8 kokoši in mu vzeli 2 gld. gotovega denarja in dve merici ovsa, kar so zapili. Juriju Balaž so razbili kišto ter iz nje pobrali vse oblačilo in denar. Tudi pšenice so mu vzeli dve drevenki in polovili dve kokoši, eno gos in enega kopuna in potrli več novih loncev. Gospodinji je takrat prešla tudi ena nova kitlja. Balažu Bedja so v ribniku polovilii vse ribe in pobili 8 kokoši, razun tega njim je moral še dati 2 gld. 30 kr. za vino in 40 kolačev kruha.
Pri Mateji Bedo so imeli in krmili 3 dni in noči deset konjev.
Martin Simončič je poslal svojega kočljarja v krčmo po vino. Tam so ga baronovi služebniki zgrabili ter mu čop lasi s kožo vred porezali; „noch dem Ziehen Ihm salv. Die hossen vnd ga-
tieh herundter Vnd Ziehen Ihm bey sein......
hin vnd herr in hauss" — potem so ga prav zbili, mu sukujo vzeli in njo zapili." In tako naprej. I Enakih zapisnikov hrani Središki arhiv cele pole.
Ko se je črez tako nevsmiljeno in nečloveško ravnanje in razsajanjejbaronovih podložnih in voj-šakov takratni župan Štefan Kosec — hitro drugi den 8. grudna 1. 1647 osebno pri Ormožkem graj-ščaku pritožil, ga je dal baron prav po Turškem v gradu v železje sakovati in v ječo zapreti. Drugi den ga je najprej grajščak sam s palico tako silno pretepaval, da je omedlel in se na tla zgrudil. Toda to še krutemu grajščaku ni zadostovalo. Naročil še je svojim hlapcem, naj ga namesto obeda prav dobro naklestijo. In zares! Ti so ga na klop vrgli in s šestimi palicami tako nevsmi-ljeno tepli, da bi gotovo dušo izdihnil, ko bi ga ne bil Bog čudežno pri življenju ohranil. Ko je nekoliko k sebi prišel, je prosil za spovednika; toda baron njegove prošnje ni uslišal, ampak dal ga je v neko temno in gnjusno luknjo zapreti. Še le tretji den je nevsmiljeni grajščak vbogega Središkega župana vsega pobitega izpustil. Zoper tako nečloveško in barbarsko ravnanje je sicer pri deželnem glavarju tirjal 100 cekinov odškodnine, pa menda ni veliko opravil.
Tudi zavolj ribičije in lova so vladali že večletni prepiri — poprek so vsled večletnih pravd razmere med Središčani in Ormožkimi grajščaki postale tako zamotane in zmešane, da je deželnemu poglavarju večkrat prav težko bilo pravo zadeti. Naj bolje je kazalo, pogoditi se in z dobrim poravnati zastarane razprtije, kar se je tudi 1. 1654 v Gradcu zgodilo.
Smešničar 48. Priletnega samotarja obišče oženjen prijatelj črez mnogo let in ga začuden vpraša: no, Miha, zakaj se pa ne oženiš, lepo posestvo imaš pa si vedno sam? Miha mu odgovori: čul sem od oženjenih, da je težko najti sedanje dni dobre žene; nekateri najdejo sicer ob takih prilikah nebesa, a mnogo več pekel; zato sem si mislil: veš Miha nebes si še nisi zaslužil, pekla se pa bojiš, ostani torej sam svoj !
Razne stvari.
(K volitvi okrajnega odbora mariborskega) prišlo je vkljub silnej zimi vseh naših izvoljencev, celó g. Korman iz visokega Pohorja, le grof Nu-gent je izostal. Na to je 17 nemškutarjev dvorano zapustilo in ostali niso mogli postavno voliti.
(„Hrvatska narodnost Uiti Duša hrvatskoga narodau) je 416 stranij debela knjiga, izišla pri Hartmannu v Zagrebu ter velja le 60 kr. Spisal jo je Gj. Deželič in nas uči, kako Hrvati narodnost svojo branijo in zagovarjajo zoper krivične napade.
(V Varaždinu) nameravajo domoljubi izdajati tednik v podobi „Slov. Gospodarja". Hrvatom ondi je treba takega lista.
(Razpisana) je fara Podčetrtek do 31. dec.
(Dva slovenska rojaka) dobila sta lepe službe, g. J. Bezenšek imenovan je od bolgarskega kneza kot profesor stenografije v Sofiji z letno plačo
6000 frankov zlatih; g. J. Šubica pa je dunajska akademija umetnosti odposlala v Atene, da ondi greškemu kralju izdela dvoje slik!
(Prošnjo zoper oderuhe) poslal je državnemu zboru okrajni zastop Šmarijski pri Celji.
(Obsojeni so) kravji tat Jožef Canderer v Skokab mariborskega okraja na 15 mesencev v težko ječo, Vincencij Ferk, poštar pri sv. Trojici v Slov. goricah zarad 415 fl. ukradenih poštnih denarjev na 15 mesencev, Anton Mohorko na 16 let v težko ječo, ker je v Supačkej vesi ptujskega okraja sosedu listnjak užgal, da je potem pogorelo 15 posestnikov in škode naredilo za 35.000 fl.
(Bivšo g. Pajkovo tiskarno) cenjeno na 4936 fl. je po očitnej dražbi kupil g. Jenez Leon iz Celovca za 5123 fl. '
(Mostarski policijski načelnik) g. Urica, posestnik v Slatini, tožen zarad goljufije, bil je pri konečni obravnavi v Zagrebu nekriv spoznan.
(Sodnijski auskultant) za Kranjsko imenovan g. Tomaž Cajnkar.
(Za častnega srenjčana) imenovan je od trga Laškega g. dr. Lovro Stein, utemeljitelj slovitih toplic Franc-Jožefovih.
(Učiteljico za ročna Šenska opravila) iščejo v Velenji in št. Ilji; plača je 220 fl. Prošnje se vlagajo v Velenji do 15. dec. t. 1.
(V Pretrežu) okolici Crešnjevske fare hudo razsaja človeška kuga difteritis. Veliko jih je že pomrlo; tudi odraščene napada.
(Pravda celjskega opata zoper „Slov. Gospodarja") bržčas ne pride pred porotnike, ker je upanja, da se bo na mirnem poravnala, kar je najboljše, posebno, ker je tudi Berks-opatova prenehala.
(Za družbo duhovnikov) je se prejelo iz zapuščine pokojnega Brašlovš kega dekana, Matije Pa-prej, njej odločeno volilo od 100 fl. z nateklimi obresti vred v znesku od 113 fl.
JLoteriJne številke t
V Gradcu 22. novembra 1879: 24, 33, 12, 70, 38. Na Dunaju	„	39, 70, 37, 5, 16.
Prihodnje sreckanje: 6. decembra 1879.
Tržna cena
preteklega tedna po hektolitrih.
Mesta	O S >00 0L,		X		Ječmen		Oves		Tnrsica		Proso		Ajda	
	fl	kr	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	a.	kr.
Maribor . .	8	30	5	50	4	70	2	60	4	90	4	90	4	70
Ptuj . . .	8	60	5	70	4' 90		2	90	4	70	3	70	4	20
Gradec . .	11	15	7	56	6	28	3	45	5	10	—	—	S	80
Celovec . .	9	60	6	68	5	32	2	92	3	—	—	—	—	—.
Ljubljana. .	9	75	5	85	4	55	2	76	6	—	-i	20	5	20
Varaždin	8	—	5	80	5	—	2	70	4	85	6	50	4	40
Dunaj j§ ^	14	36	10	10	9	20	6	90	7	35	6	85	—	40
Pest J - 3	14	10	10	10	9	50	6	70	7	27	4	65	5	50
Prostovoljna prodaja.
Zidana hiša s 3 sobami in kletjo, zraven je zidan hlev za konje in krave, svinjak in ko-zolc, setve in travnika je 3, in 2 orala zavoda v Št. Juriji pod Tabrom blizu Vranskega. Na tej hiši je tudi konjederski posel.^ Cena je 1500 gld. Kaj več se zvč pri lastniku Štef. Lesjak-u v Št. Juriju pod Tabrom.	2—3
Mlin se v najem (ali v stand) da
V Šibeneggn hiš. št. 1., 8 minut od železniške postaje št. Jurijske, ima 4 tečaje, stope po-sebič, vae v dobrem stanu zdaj, kar bi zanaprej manjkalo, se bo čisto popravilo. Ima nad 2 orala zemlje, travnik in njive, stelje, kolikorjjnje potrebuje.
Prejšnja mlinarja sta bila vsak po 9 let; sedanji pa J.5 let, zdaj že premožen, gre na svoje posestvo. Želi se priden in pošten mlinar, da bi večkrat po 3 leta v zastopnosti z lastnikom skupaj ostal.
fliff* Najem se prične 24. aprila 1880.
Kdor želi, naj se oglasi pred Božičem pri lastniku.	Janez Kranjc p. d. Gorjup
1—3	v Verbnjem.
i
VOŠČENE SVEČE,
ktere so izdelane iz čistega najlepšega beljenega čebelnega voska, za čigar popolno čistost in izvrstno trpežnost v gorenji sva poroka in še pristavimo, da še denarja ne vzameva, če nam kdo dokaže, da je od nas dobil sveče, ktere niso bile čiste in pravične.
Najine sveče se ne odkapajo, nikdar ne kade in gore z mirnim lepim plamenom, ter imajo nad to veliko prednost, da jih ni treba nikdar vsekavati, ker ves stenj sam pogori.
Imava zmerom veliko zalogo dobro vleža-nih cerkvenih sveč, v vsih velikostih in druzih voščenih izdelkov.
Cena najinih sveč je — glede na to, da je nepokaženo blago — najnižeja in jih pošiljava na dom najinih častitih prejemnikov, to je na najbližnjo železnično postajo franko in proste vsake voznine.
Prosiva naju kmalo s cenjenimi naročili ali vprašanji počastiti in se priporočava
z odličnim spoštovanjem
2-3	P. & R. SEEMANN,
Ljubljana, Gradišče, Vegove ulice, št. 8.
Naznanilo.
1-3
Podpisani naznanim vsem č. gg. duhovnikom in cerkvenim predstojnikom, da sem se preselil v
Koroško stezo štev. 18.
(v hišo g. sodarja Schmldlna,) in se priporočam z vsakterim cerkvenim delom, pohištvo mizarsko, podobarsko in zlatarsko tudi delam prav izvrstno po najnižji ceni. Za izvrstno delo sem porok.
Janez Čuvan, cerkveni mizar, podobar in zlatar v Mariboru.
Pri založniku H. Ničman-u v Ljubljani je na svitlo prišla knjiga pod naslovom:
.Slovenska kuharica'
k«

ali navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila za 933 jedil, tudi popis kuhinjskega orodja, katero je v vsaki dobri kuhinji potrebno, in pristavek 14 jedilnih listov za vse okoliščine in potrebe.
Spisala in na svitlo dala Magdalena Pleiweis - ova
Drugi, pomnoženi natis.
Da so te bukve „slovenska kuharica" občinstvu jako potrebne, koristne in priljubljene, dokaz temu je urna razprodaja prvega natisa, ker je pa drugi natis še pomnožen in tudi popravljen z novo in staro vago in mero, upamo, da bodo naše slovenske kuharice radostno po njih segale. — Cena je mehko vezanim fl. 1'50, trdo vezanim pa fl. 1.80.
Razlaga sv. maše
po
čast. o. Martinu Kohemu.
Domače in molitvene bukve, 1. natisa, 1879.
Kolikor bolj nespodobno se mnogi obnašajo pri najsvetejšem opiavilu sv. maše — da se Bogu usmili! ne le mladina, ampak večkrat celo njeni odgojniki, — toliko bolj je želeti, da se nauk o tej veliki skrivnosti razširja med vernike. Omenjena knjiga obsega prelepe in globoko v srce segajoče nauke o tej preime-nitni skrivnosti, o nebeški dobroti sv. maše, o vdeleževanji, pobožnosti itd. in kako hudo se pregrešijo tisti, ki se pri tem opravilu nespodobno obnašajo. Razun teh premišljevanj pa so v tej knjigi tudi razne molitve pri sv. maši in druge molitve na 510 straneh. Cena tej vsega priporočila vredni knjigi je v pol usnje vezanej fl. 1"20, če je v usnji fl. 1'40
z zlatim obrezkom pa fl. 2"—.
H	1—3