0 nagonu. (Spisal Fraujo Gabršek.) Ako ravno je človek najsovršenejše bitje na svetu, vender bi lehko rekli, da je izmej vseh skoraj najnespretnejše, ker je najdalje navezan na tujo pomoč in ker bi moral poginoti, ako bi ga ne vzeli v svoje varstvo dobrosrčni ljudje. Uzroka tej nespretnosti iščejo nekateri v tem, kev nema prirodnega nagona ali instinkta, ker ne more brez vlastne izkušnje ali brez določenega pouka razlikovati, kar mu koristi ali škoduje. Drugi uzrok človeškej nesovršenosti bi bil ta, ker nema tako močnih žiral, da bi mogel ž njimi razmljeti surove ali cele jedi, ker nema tako krepkega želodca, da bi jih mogel prebaviti, in ker si še celo vseh rastlinskih jedil ne raore oskrbeti, dasi vender opica in včverica, in še cclo lenivec raore to storiti. Vrhu tega se navaja, da je njegova koža gola in zelo občutljiva, ter da je ničesar ne varuje slabega vremena. Pa vse te pomanjkljivosti so večinoma le navidezne, ali pa ni človek izpostavljen večjim neprilikam kot živali? Kure iraajo lepšo pernato obleko, pa kako so žalostne, kadar dežuje in kadar ne najdejo zavetja pred slabim vremenom. Gotovo občutijo mokroto ravno tako kot človek; ko pa poneha dež, traje neprijetni občut pri njih mnogo dalje kot pri nagem človeku, ker sc namreč bolj počasi suše. Naopako poglejmo ptiča po leti ob velikej vročini. Ako ravno se je vzpomladi oskubel in s tem mnogo perja izgubil, vender mu je še to nadležno; da si torej vsaj nekoliko oddahne, diha skozi odprti kljun. Pri ljudeh se o prirodnem nagonu pač ne more govoriti. Nerazumno dete ne čaka, da bi še le kdo rekel, to je dobro in užitno, ono škodljivo, marveč dene vse brez razločka v usta, bodi si leseno igračo, namazano se strupenimi barvami, ali pa prime z usti materina prsa, iz katerih dobiva jedilo in krepilo. A piiroda mu je nekaj podarila, kar tisočkrat preseza prirodni nagon; česar zbog neovrgljivega prirodnega nagona ne stori, ali ne opusti, tega ga naučc ljubi stariši, tega se nauči vsled vzobraženosti svojih zmožnosti. Nevzmožnost otrokova je gotovo zelo velika, pa priroda je vsadila v srce njegove matere mogočen nagib, kateri popolnem nadomestujc to otrokovo nevzmožnost, Doba mladosti, doba zapuščenosti otrokove pa nikakor ni naopaka, temveč blagoslov človeškega rodu, kajti čem dalje to osamelo stanje traje, tem daljše je tudi poučevanje in obrazovanje. Pes na pr. ne potrebuje do svoje zrelosti nič več nego jedno leto, in njega mladost traje komaj pol leta; zato pa tudi vidimo, da je njegovo živenje že dvakrat minolo, ko se je polno živenje človeško še le pričelo. In živenje odraščenega človeka, naoža, traje trikrat tako dolgo kot celo živenje kakega psa. Taka je tudi z mnoginii druzimi živalimi. Konj, kateri je se atirirai leti uže popolnem razvit, osivi uže v 25. letu, ko človek še le prav oživi. Vidimo, da človek vender le nadkriljuje živali v vsakem obziru. Prirodni nagon je popolnem nezavestno delovanje, živalskemu bitju prirojeno; vender ni potreba, da bi si žival pri tem kaj predstavljala ali se premišljala, če ravno sc nam zdi, kakor bi bilo izvrševanje vsakega posameznega dejanja po prirodnem nagonu popolnem prosto in nezavisno. Smoter slepega, temnega prirodnega nagona je navadno ta, da bi se žival ohranila, ter da bi se jej dobro godilo. Nagon meri torej na živež in na druge potrcbe, ali pa na razplodbo, in velja v vsakem teh slučajev ali za pojedino žival ali pa za ves rod. Ti nagoni so v tesnej zvezi z ustrojstvom, in nemogoče je navesti razloge, čemu so ustvarjeni, ali ideje, po katerih se je vršila njih stvaritev. Nagon se pa tudi ne da vkovati v pravilo, kajti prirodni nagon, kateri žival na takov način vodi, da si ohrani vedno podobo prostosti, ako tudi le prisiljeno dela, kar dela, ta nagon se vender na tako različen način pojavlja, da so bili nekateri opazovalci skoraj prisiljeni, da so govorili o različnih prirodnih nagonih. Vender je mogoče tudi te različne nagone omejiti na nekatere glavne obzire, bodi si, da žival česa poželi in tudi doseže, kar njenej prirodi ugaja, ali pa, da se česa oprosti, da se česa ogiba, da česa odstrani, kar jej je zoprno, ali kar na kakšen koli način njeno bivanje, njen živež, njeno blagostanje ovira. Tretja vrsta tega različnega nagona se more smatrati kot takšno delovanje, ki meri na ohranjenje pojedinca; četrta pa ima za smoter razširjanje rodii. Prve tri načine moreino imenovati nagon samoohranjenja, zadnjega pa spolni nagon. Delovanje, vsled katerega si žival žejo ugasi ali lakoto potolaži, spada v prvo vrsto. Pri tein ni prirodni nagon to, da žival je, če je lačna, ampak to, da je le take rečf, ki so jej koristne. Krava na pašniku se pač zna ogibati strupeni mali zlatici. Ona ne ve, da je njen sok razjedljiv in da pouzročuje v njenem želodci ulesa, ona ne ve, da bode vsled tega morala poginoti, — ko bi vedela in se zaradi tega škodljivi rastlini ogibala, tedaj ne bi bil to prirodni nagon, arapak razum. A ona ne žre zlatice, in to je njen prirodni nagon. Tudi ne jč njivske preslice, ako ravno ne ve, da po njej izgubi mleko, in da tako škoduje svojemu gospodarju. V obče ne ve, da je in kaj je njenemu zdravju škodljivo, le njen prirodni nagon jej brani, da ne je škodljivih tvarin. Ako pa se te rastline posuše in se jej kot seno pokladajo, tedaj pa jej prirodni nagon ničesar ne pravi, in more je jesti, ne da bi jej škodovale. Jednaki nagib pravi jelenu, da mu je bežati pred nevarnimi psi, če si hoče življenje oteti; pa pravi mu tudi, da je čas počakati in svoje živenje braniti; in prej boječ jelen se hipoma izpremeni v srčno, za svoje živenje se borečo žival, katera je tudi često zmagovalka. Semkaj spada tudi nagon po svobodi. Ujeta žival, ako ravno se jej boljše godi, kot zunaj pod milim nebom, vender na vso moč skuša vzleteti iz uječe tija v milo prirodo. Lev trga šibke svoje kletke, če ravno dobode vsak dan zadosta svežega mesa in mu tudi žeje ni treba trpeti; veverica si ugloda luknjo v steno svoje nove bišice in uskoči, ako ravno se jej podajejo mandelji in orehi ter v mleku namočen kruh, vkljub 12* temu, da se mora pod milim nebom živiti z grenkimi želodi in se smolnatim borovim semenoDo, in če ravno le vsako nedeljo kak lcšnik použije. Spolni nagon je zato važen, ker ohrani rod, a se ne omejuje saino na razplodbo, marveč obsega vse, kar je s tem v zvezi, skrb za mladiče, hranitbo in varstvo. Mati brani svoje otroke z veliko srčnostjo, pri čemer ne pazi celo svojega vlastnega življenja; bojazljiva ptica se celo človeku v bran postavi, ako jej streže po živenji, tudi se ne boji kače, katera jej preti s poginom. Skrb za svoje mladiče se začenja pri mnogih uže pred njihovim rojstvom. Ptice si delajo umetalna gnezda, včasi celo jako okusno in spretno, gozdne živali si poiščejo košatega zavetja , plezalci se udomačijo po votlinah starih dreves, hrček, jazbec in lisica si izkopljejo prebivališče v zemlji, žuželke kot na pr. bučele skerbe z največjo marljivostjo in previdnostjo za otroke, ne za svoje, ampak za tuje. Svoje mladiče v varnost spraviti skrbi celo dobrodušni pes, kar kaže s tem, da postane hud, kadar ima mlade, in mačka vzame v gobec svoje dete in ga skuša rešiti zalezovanju svojega hudobnega gospodarja. Še jeden nagon ima večina živali, in ta nagon ima tudi človek. To je nagon po družnem živenji. Prav malo živali in skoraj le zveri žive samotno, a tudi te, kot levi in volkovi se združijo ondu, kjer se pogosto nahajajo. V pruskih gozdovih se ve, da živf volk le samotno, v polskih, galiških in ogerskih gozdih in goratih krajih pa se vedno četoma klati. Sloni žive skupaj v velikih tropah, jeleni hodijo v celih čoporih, ptice, če tudi niso selilke, se združijo ob določenem letnem času v neizmerne truine. Ta družni nagon je človeku isto tako vlasten kot živali, in se pojavlja v mladosti najprvo kot spolni nagon, kmalu pa postane prijateljstvu močnejša vez. In v onej dobi, ko je viharno živenje srca uže davno ponehalo, ostane vender le še družni nagon. človek išče družabnega živenja, da bi se kratkočasil, in ničesar bolje ne pogreša, kot ravno sebi jednake družbe. Značajna je razlika nagonov mej živalimi in ljudmi glede tega, da zadnji morejo nagone premagati, ukrotiti, če ravno večkrat to opuste. Človek more nekatera nagnjenja ali strasti, in če so še tako silna, ukrotiti, premagati; žival pa se ukloni le takej reči, katerej se več ne more upirati. Mej časom, ko se jelen ruka ali spolno druži, napade prej bojazljiva žival človeka kakor razdražen tiger, in mej istim časom postane krotki slon tako divji in nevaren, da ga radi pod milo nebo izpuste, naj bi se ondu naskakal in natulil; ko pa mine ta čas, povrne se zopet miren v svojo uječo. V tem stanji vzbudi se, zvlasti pri zelo krepkih bitjih, pokončevalni nagon, vsled katerega se podaje žival v najočevidnejšo nevarnost, na katero nič ne pazi. Tadaj napada mnogo močnejše in večje živali ali pa ohladi svojo jezo nad neživimi rečmi, tepta zemljo, jo razriva, ruje drevesa ter jih daleč na okrog meče. Sicer se tudi človek razsrdi in napravi takrat niorda več neumnosti kot v navadnem stanji, a on ne pozna one živalske besnosti, katero prouzročuje spolni nagon. In če ravno ga ta nagon izpodbada, da izvrši kakšno bedarijo ali smelost, vender se more obvladati in svoje poželjenje ukrotiti, ako ga je le resna volja; uže to samo pa kaže, da ima mnogo prednosti pred živaljo, ne glede na druge njegove vrline. Na drugej strani pa se mora tudi reči, da človek stoji na mnogo nižjej stopnji od živali, namreč tedaj, če svojih nagonov noče krotiti; takrat pa dela nesramnosti, ostudnosti, pade v pregreho, stori zločinstvo. To vse pa se zgodi le zavoljo tega, ker ne posluša glasu svojega uina, kar bi vsakako mogel storiti, ako bi le hotel. Žival tega ne more, kajti ima le nagone, ne volje; in to je hotenje, katero vodi um, je uprav najlepša in najvzvišenejša predpravica človeška. Žival ne ravna nenravstveno, pač pa človek, ako posluša saiuo svoje nagone, ne pa tudi svojega uma. Najlepši občuti človeški, najsvetejša njegova čuvstva, ljubezen do starišev, ljubezen do otrok ali do jednakočutečega bitja kakega druzega spola se nahaja le pri človeku, ne pa tudi pri živali. Dokler se zdi živali potrebno, se pač pojavlja tudi pri njej nekaj jednacega, kajti mati varuje in brani svoje dete, lev prinaša hrano svojej družici in svojira mladičem, par levov ali par jelenov se tudi borf za družico, a kakor hitro ni več potrebno, poneha ta ljubezen, poneba ta skrb, poneha boj in bramba. Jelen ali pes je zadostil svojemu nagonu, on se nič več ne zmeni za košuto ali psico. Mladega psa, kateii se mora potem, ko ga mati nič več ne doji, sam preživiti, starka grize in suje; ona ne pozna nič več svojega vlastnega otroka, in kadar se začenja spolno družiti ali goniti, tedaj jej je vse jedno, kdor jo oplodi, ali njen vlasten oče ali njen vlasten sin; tii ni volitve, tu ni ljubezni, in sin se se svojim očetom do krvi razkolje zaradi svoje matere ter ga tudi vest ne peče, če ga do smrti ugrize, to pa zato, ker mu znaka človeka, uma, popolnem manjka. (Konec prih.)