Pom.enki o slovenskem p i s a n / i. vn. T. I)obrovsky, pervi dobri slovanski jezikoslovec, je večkrat pi.sal o slovanskili govorih, zlasti v česki slovnici (I. 1809 in 18193 IIIV staroslovanski (Instit. ling. slavic. dial. vet. 1822}. V. Kako jih pa imenuje? T. Imenujfi jih narečja (idioinata, Mundarten) ter pravi, da se po gotovih znakih (characteres, Kennzeichen) dajo vrediti v dve versti. Koj v §. 1. poslednje knjige piše: Sermo Slavenicus, rectius Slovanicus aut Slovenicus, sensu latissimo sumptus in duo genera idiomatum dispescitur: in Idiotna ordinis primi (A); et in Idioma ordinis secuadi (B). 17. Kteri so tisti znaki? T. Horum idiomatum characteres sunt: A.B. 1. raz: razum.roz: rozum 2. iz: izdati.v' (vy): v'dati *) Kar pa se posamesno ne more doseči, naj se stori z združenimi močmi. Večkrat smo že govorili o učiteljskih knjižnicah in jih učiteljem priporočevali; tudi pri tej priliki naj povemo, kako se je vstanovila neka učiteljska knjiinica. — Trijc prijatelji ueitelji se pogovore, da hočejo vsaki mesec ene krajcarje dati za to, da si napravijo nekaj šolskih Iistov in ce bo mogočc, da nakupijo tudi nekaj naj bolj potrebnih knjig. To store. Sčasomo se jim pridružijo se nekteri drugi, in tako imajo sedaj knjižrico, v kteri je mnogo izverstnih pedagogičnih in drugih znanstvenih knjig. Vr.dn. 3. l epentheticutn. korabl'koraV zemljazemia, zemie. postavlenpostaven. 4. d. epentheticum: ealo , krilo,sadlo , kridlo, pravilopravidlo. moliti se. modliti se. 5. pešti, mošti.peci, moci. pešt, mošt. *pec, moc. peči, moči. peo, moč. 6. zvezda, cvet.gvezda, kvit. 7. t', (toj).ten. 8. pepel.popel. 9. ptica.ptak. studeneo.Btudnica. 10. desnica.pravica. V. In kako je razredil ali razverstil narečja? T. Secundum hos characteres si dialectorum species, q«arum Grammaticae prostant, examinentur, quinque earum sub A, aliae quinque sub B comprehendentur, et quidem, Sub A. Sub B. 1. Rnssica 1. Slovacica. 2. Slavica vetus. 2. Bohemica. 3. Illvrica seu Scibica. 3. Sorabica seu Vendica in Lusatia superiori. 4. Croatica. 4. Sorabica in Lnsatia inferiori 5. Slovcnica s. Vindica in Carniolia, 5. Polonica. Stiria, et Carinthia. Uifferunt autem dialecti, etiam ejusdem ordinis, non solum vocabulis, sed ma.vime formis et llexionibiis. (Institutiones ling. slav. IV. gl. Metelko, XVIII.) T. Kaj Dobrovsky! Safafik — ta jih je še le razdrobil ta, — porečeš. VJLU. T. Safafik, slavni slovanskijezikoslovec in zgodovinar je tudi pisal o mnogih prilikah o tej reči; tako p. v slovstveni povestnici (I. 1826), v slovanskih starožitnostih (1. 1837) in v 8lovanskem narodopisu (1. 1842). 17. Kako pa on imenuje govore slovanske, in po kterih znakih jih je razpostavil? T. Jezik Qazyk) slovanskf, pravi, ima več narečij. Loči se pa v njem dvojni govor ali dvojna mluva (čes. mluva t. j. govor, die Rede, Sprache), po nekterih znamnjih, n. pr. v A) salo, kadilo, moliti se; pal, kral, cvel; zem/a, lovZen; motriti; — v B) pa, sarflo, kadirflo, niorfliti se; parfl, krarf/, kve/1; zemja, zeme, loven; patfiti itd. U. Te znamnja se vjemajo s poprejšnjimi. T. Slovak M. Hodža je popisal Safafikovo razredbo slovanskih narečij slovaški v berilu za nižje gimnazije, ktero je sostavil E. Černy, in na svitlo dala Matica slovaška. Ker je lehko umeti, lože od českega, beriva ta spis po slovaški, ali kakor Slovaki sami pravijo, po slovenski: Šafafik vo svojom spise ,,Slovansky narodopis v Praze 1842" rozličuje každy jazyk, a tak osobitne slaviansky, namluvy, mluvy na reči, reči na narečia, narečia na podrečia, podrečia na roznorečia. Toho je takato sposoba: A. Mluva vychodno-južna: I. Reč ruska, jej nareeia: 1. veVkoruskd, 2. malomske ¦ 3. belornske. II. Reč balharskd, jej narečia: 1. staroslovančina fcyrillske nilrečie, cirkevne, starobulharske), 2. novobulharske. III. Reo ilvrskd. jej narečia: 1. srbske, 2. cliorvatske, 3. korutansko — slovinske. B. M luva znpadna : I. Reč leskil. jej narcčia: 1. pol'ske, a tohoto podrečio kašubRke. II. Reč česka, jej narečia: 1. česke fa moravske), 2. uhorsko — slovenske fslovenčina). III. Lužicko — grbska reč, jej narečia: ' 1. hornolužickž, 2. dolnolužicke. IV. Reč polabska, užnž vymierajuca; joj narečio je jedno: drevianske, už temer vyhasle. A tak ved'la toho, jako to Šafarik vystavil, sii v Slaviancine mluvy dve, reči sedem, nareei štrnast', podrečia dve. (Vid. Slovan. Narodopis str. 5. 6. in Slovenska Citanka. II.)