939
Milček Komelj
Milček Komelj RIHARD JAKOPIČ
Pet slik z razstave v Narodni galeriji ob petdesetletnici umetnikove smrti
SAVA
Z enim zamahom svet pognan je v tek, voda razpenjena se v luč razliva, v zračno nebo, ki z ognjem plameni in glasno oznanja, da je zemlja živa.
Vse se preliva v en sam silen beg in se od sebe k sebi vselej vrača. Ko v ognju tli, v prerajanju živi
in spaja v sebi ta in oni breg.
SPOMINI
Vse, kar je, so le spomini, ki jih pošilja dobri bog. Svetlikajo se v mesečini, ko dotikajo se rok, beli metulji iz luči, rožni cvetovi iz noči, zlati smehljaji snežnih otrok, ki poletavajo okrog.
Vse je le v duši in medli. Vse je le barva, sen in zvok, ki od lepote koprni.
SONCE (KOPALCI)
Kot zlata puščica svetničino srce ognjeni žarek zemljo je predrl. Žalil je svet, s fanfarami odprl je pota, ki po njih se k luči gre.
V svetlobi vneta zemlja pred pripeko beži v svoj krst, v ognjeno sončno reko, v svetlobo, ki ne požiga, le razžarja, ko zemlji plamen večnosti podarja.
ZELENI PAJČOLAN
Ves svet ovit je v zelenino.
Gozd in mah sta inkarnat duha,
ki vse oživlja s svojo bolečino
in z njo prepleta vse od vrhov do dna.
Od roba pa do roba pajcolana je vse zeleno: krošnja zelenin se spaja v eno, prošnja bolečin se zliva v en sam up, ki kakor mana poslan zelen je v zemeljski brezup, z zeleno roko položen v srce, utopljen v pogled, ki skozse vase gre, ker noče gledati v življenja hrup.
ROŽE
Ves svet v polmraku le nemirno tli. Vse se med sabo z lučmi pogovarja, prižiga z barvo kot večna luč z oltarja in na kresnicah vsenaokrog hiti.
Lepota je prižgana in dehti. Preliva se v ozračju razdišana, v koncertu rož, ki poje: Svet je rana. Le cvetje jo zasuje. Preden oveni, ljubezen prerokuje, z bogom govori.
Milček Komelj
940