Na jug Tiste dni je završalo po hodnikih Višjc pedagoške šole. Dekret o namestitvi absolvdnitov je deloval kakor bomba. Prišli so ljudje, da se izpopolnjujejo v nauku, v trdni nadi, da jim po zaključku šole ne bo treba v »Sibirije in planjave«. Mislili so — saj me ne morejo premestiti drugam nego na meščansko g^lo — a te so vse v mestih ali vsaj v trgih. Razumljivo je, da je marsikdo ob tej priliki mogel zavrženi vasi Bog ve kje v hribih za vedno reči: Z Bogom! Pa tudi, če propade vsc, dobro je, je rekel tovariš Jovo: »Svršio ja, ne svršio, selo meni <ne gine!« Živeli smo torej vsi v nadi, da se nam obetajo lepa mesta, ¦vsaj taka, v katerih poznamo narod itn mentaliteto. Mesto tega — bomba, bomba, ki nas je raznesla po vsej državi od Maribora do Devdelije pa od Miholjca «do Tetova. In prav je tako, boimo vsaj spoznali šolske prilike. Bilo jih je, ki so razven psibologije in drugiih predmetov študirali tudi zveze, ki so jim dale vsaj zaželjeno smer, če že ne zaželjeno mesto. Smo se pač ponovno prepričali, da so protekciji v prosvetni politiki vrata zaprta, da boljša kvalifikacija prinaša boljše mesto. »Slušatelji naj na poziv v dnevnih listih takoj nastopi.jo mesta« je bilo napisano na oglasni deski. No — še predno so premestitve bile objavljene, sem prejel brzojavko: »Premeščeni ste v Kavaidiar.« Kavadar — Bože, kje je to? Ime samo me je vleklo na jug. V bližini sem slutil Devdelijo — nisem se varal — a nisem niti verjel. Počakal sem večernih izdaj časopisov — tam sem se zopet našel. Torej tako! V Kavadar, v Vardarsko bainovino, >na jug, na klasični jug. O Makedoniji sem do takrat imel medle pojme. Gradivo zgodovine mi je sililo vospredje, z njim pa so se mešali odlomki, ki sem jih tu pa tam čul od Ijudi, ki so billi doli — ali iso jo sicer poznali — in največ sem čul od takih. ki iso jo »samo« poznali. a videli je niso nikdar, nikdar niso v njej živeli. Ako jih ne bi poslušal, bi šel morda z lažjim srcem na pot. Pripovedovanja pa so me spravila v tako negotovost, da sem krenil na pot s trdno vero, da grem na odsluženje kazini. V tem me je potrdilo tudi vprašanje: »Pa komu si se tako zameril?« Danes sem mnogo tega že pozabil. Vem pa, da so bile glavne strelice, ki so letele na mene: malarija, nezdrava voda, nečistoča, slaba hrana, čudni ljudje — no in pa hajduki. Z njimi bo najtežje. Mislil sem, da ne bom smel niti na izprehod. Lepega takrat nisem cul ničesar — moral sem na pot. Predno sem šel na vlak, sem krenil v rektorat, da mi da nekaj v roko. Pokazali so mi dekret, na katerem smo bili vsi. Dekreta za osebno uporabo takrat toisem dobil, nirmam ga niti danes, ko je preteklo že leto — a vem, da ga bodo v prvi priliki zahtevali od' menie. Iz rektorata sem sem odnesel v glavi samo dve možnosti ali na mesto — ali ostavko. Kdo bi mislil na ostavko. Srečaval sem klaverne tovariše, ki jih je usoda enako, ali vsaj slično nagradik — srečaval tudi one, ki so imeli zvcze — izpitov še ne — pa so zmagoslavno glledali na nas ubogo rajo. Najbolj zgovorni so bili naši nasledniki — oni, ki so dovršli ono leto. Takrat naj bi nas kdo čul, pedagoška šola bi se zaprla in mobena tajna sila je ne bi ponovno »otvorila«, vsaj ne tako orga.nizirano, kot je danes. Na pot. Povil sem sedem češpiljic — pa na vlak. Prijatelji z menoj. Kdaj boš doli? Črez dva dni. Dva dni >na brzem vlaku. 1200 km. »Pa piši. Pa opiši, kako je doli. Tebi je lahko, ti si prestal — a mi še eno leto tiranije — saj veš. Veš kaj. vsaj eno željo nam izpolni, ko prideš dolk Poišči kakega hajduka, pa nam ga pošlji, da vsaj »onemu« konstruira par tangent na njegov hiperboloid ali da mu interpolira par zlatih zobov.« Vedel sem na koga cikajo. »Zbogom — pa piši —. O Božiču se vidimo«. Zaril sem se v vlak, zamržal in miislit, mislil V Beogradu, na tem velikem ovin- ku svoje poti sem se utrujen spomnil Prešerna: »Še naprej se pot mu kaže « Pa »kufre dol« in »kufre gor«, pa hajd na jug. Brzcc poln. Turisti, selljaki. Vse veselo — jaz sem otožeim, zdvojeti. Zraven mene je sedel zastaven železničar. Vpraša me: Kam? Povem mu — pa se je razveselil. On ga pozna — pa mi opiše — saj je vsako sredo doli. Hvala Bogu — vsaj ena dobra vest — a nisem mu verjel — prepolna je bila glava opazk od onih gori. Mislil sem si — ima pač dobro srce — pa vidi kako sem tužen — pa me hoče razvedriti. Hvala mu, kolikokrat sem se ga spomnil — videl ga nisem. Kramljalla sva. Z navdušenjem mi je razkazoval itn tolmačil pokrajiino, vpletal v opis dogodke iz svetovne vojne in starejše zgodovine. Napiši knjigo, sem si mislil, za naše šdle — morda bo boljša od onih, ki se pišejo za denar. Iz nje bo vela silna ljubezen do rodne grude — stiskala bo mladini pest, v pesti orožje, da bi z njim zamogla očuvati m ohraniti, kar je bilo s krvjo priidobljeno. Pozn-il je vsako cesto, vsako višino, vedel je za dneve, generale, število topov — kot da je on vodil bitko — in vodil jo je — vodil v prvih vrstah. Ako ne bi bilo njcga, bi polja letela mimo mene brezpomembno — brezpomembno kot so mi tolikokrat prej. V razgovoru mi je ponudil vina »kranjskega iz Samobora«. Po govoru je spoznal, da sem od gori. Tudi to pozna. Našteva mi imena, Ijudi, ki je bil z firjimi v službi ali y vojski — simpatični so mu, pošteni. Nazadlnje kriza ta nesrečna kriza. »I to če biti bolje verujte mi — eno več ide sve na bolje.« Prijetna je bila vožnja do Skoplja. Tu je moj spremljevalec izstopil — izstopili so tudi ostali potniki — jaz še ne. Brzi se tu prelevi v osebnega. Nov narod, novi potniki — vse polno — pa hajd naprej. Teh, ki so tu vstopili nisem razumel. Izginila je prejšnja zgovornost v vlaku. Le po dva trije so se pomenkovali. — Jaz sam — dvakrat sam. Njive in plodni vrtovi izginjajo — še malo, potem pa vse golo. Leno se vije umazani Vardar. Le ob njegovih breaih je zeleno — drugod vse pusto. In vendar vidim njive — obrane — puste, ožganc. Po cestah osli. Tam v rokavu Vardarja stoji v senci dneves čreda ovac do trebuha v vodi — mirno kakor slikaVročina. Izza ovinka: kupi zemlje prekriti s slamo. Selo. Je mogoče? Da — saj vidim ljudi — vidim živmo ... Veles — lepo mesto. Slikovito. Menda ga ni pri nas, pa tuidS ne drugje. ki bi mu bilo slično. Z obeh strani Vardarja so na žive skale amfiteatralno razvrščene hišice. Na prvi pogled vse enake, orientalske. Tu je gimnazija in vojska. Dolgo mi je oko ležalo na tej pestri razvrstitvi. V sosednjem kupeju čujem radostne glasove — pogledam. Skupina nemških turistov potuje v Palestino. Pa so namerili objektive na Veles. Škoda, da nas ni nihče nrei opozoril na to znamenitost. Prisedem. Zadovoljni so, veseli. Pokrajina jim je nad vse všeč. Morda bi bila tudi meni, da potujem za zabavo. Toeili so mad nevljudnostjo kondukterja. Pritožili se bodo, so rekli. Za Velesom je svet še bolj pust. Na nekaterih mestih go! kamen. Bog ve, kako je dalje, proč od proge. Morda je potnik varan. Njemu je daho, da iz vlaka vidi le bližnjo pokrajino — po njej sodi vse. No — sem si mislil ¦— jaz bom imel priliko pogledati tudi v notranjost — in ni mi žaJ. Sv. Gjorgje. Moja zadnja postaja. Od tu do Devdelije je blizu, ni da bi govoril. Pred postajnim paslopjem stoji avto. Sv. Gjorgje — Kavadar. Še malo, si mislim, pa bo konec trpljenja. Ali pa začctek? Vstopim in se stisnem v kot. Zaskrbelo me je, kako bo v šoli. Avto je krenil. V meni je rastlo pričakovanje. Cesta grozna — a z obeh strani že čakajo kupi kamenja. Tam dalje smo srcčali parni valjar. Skozi Negotin na Vardarju smo po polumi vožnji prispeli v bližino Kavadarja. V daljavi vidim ogromne hiše — prave palače. Srce se mi je nasmehnilo. No vidiš, sem rekel sam v sebi; kako .siabo ga ljudje poznajo. Na vhodu v mesto lepa vila z ogromnim vrtom in vinogradom: banovinski zasadnik. Malo dalje ogromno štirinadstropno skladišče državnega monopola zraven njega dvonadstropna stanovanjska palača in »odmaralište« za delavce. Vse to v ogromnem vrtu. Še malo dalje: sresko načelstvo s sodnijo, malo dalje žandarmerija. Vse to je zunaj mesta. Kavadar. Avto okrene na desno, na kaldrmo. Stresa, stresa in obstane pred malo kolibo. Na umazainem papirju prečitam: trošarinska stanica. Lcgitimacije molim. Pametno! Občina pričaka potnika pri samem vhodu, da se mu pozneje ni treba javljati. Starec z dolgimi brki vzame mojo legitimacijo, pogleda in ' da policaju v uniformi. Ta gleda, čita, se muči, kako ne — latinica je — pa ni navajon. —»Kako se zoveš?« Povem mu. Še enkrat. Na koncu mu zlogujem in siromak napišc Kauenste. Vzamem mu blok, napišem krepko na oba načina. »Otvori kufre!« Zakaj, saj nismo na meji. »Otvori!« Na vsako inovo stvar se namrcč plača trošarina. Povem mu, da sem učitelj. Pa odkod nove stvari. Pa še po študijah. Nič ne pomaga. Odprem. Starec z umazamimi rokami koplje po mojem perilu in zmagoslavno izvleče nove čevlje. Med potoma sem jih kupil — še miislil nisem na nje. »Dve banke.« Kako? »Dve banke!« Toliko? Priložim še dve, pa pri Bati kupim nove! Nič ne pomaga. Odprem denamico. V nje.i se zardeči ena sama. Objasnim mu, da nimam, da bom žc dal — pa starec pomisli: bolje vrabac u ruci... pa sva napravila za enega kovača. Zaprem svoj kovčeg. Nekdo ga zgra- bi. Stoj! »Pa ja sam Temo, služitelj ina gradanski školi«. — A tako — no pa nesi. Stanovanje so mi ponudili že pri prihodu. V isti hiši je stanoval drug Svetislav, ki ga je tudi »golfiva kača« vzdiginila iz Timočkc doline na visoke šole, da isreba slast, nato pa bomba. — Njemu je siromaku še teže. Ima ženo, otroke in posestvo — tu pa sam. Odličen dečko. Združila je naju ista usoda — pa sva od zaJčetka bila eno. Od napornega potovanja truden sem legel, da se odpočijem do večera. Prvi utisi. Čudna je ta moja soba. Velika, vsa v rdečih preprogah doma napravljenih. Okna moderna — odpirajo se, kakor v najmodernejših palačah: gori, kakor v vlaku. Satno zidano je slabo. Čim čvršče stapim se vse strese. Kako «e, saj je zidaino iz surove gline — ali bolje iz blata. V lesen okvir je nabutano blato — posušeno in pobeljeno. Posteljnina ne baš čista. Po rokah srbeče natekline. Bo že bolje sem pomislil — bomo pač menjali. Hiša stoji, kakor vse druge v vrtu — »avliji«, ki je ves obzidan z dva metra visokim zidom. V »avlijo« zamoreš samo skozi »kapijo« ali pa skozi »kapidik«. UHce. Ulice so vijugave, ozke, kakor so se same stvorile med številnim obzidjem. Vsaka hiša je trdnjava za sebe. Vse ulice od najvecje do najmanjše so tlakovane. kaldrmirane. Ta nesrečna kaldrma me je v začetku -silno razočarala. Človek bi mislil, da bodo v mestu s 7000 prebivalci vsaj glavne ulice tlakovane kakor treba — pa nc. Vse so pokrite s kamenjem, velikim ko otroška glava. Zdi se mi, da so pri zlaganju pazili posebno na to, da bo kolikor mogoče neravno. Po tej kaldrmi hodi človek, doklcr se ne nauči, kakor pijanec. »Radnje«. Skoro ves sredfrji del mesta zavzemajo »radnje«. Trgovine, obrtniki. Tu najdeš: bakalnice, kafane, kujne, podrume. To so obrtniki: kujundije, šeširdije, samardije, alvadiji in Bog ve, kako jih še nazivajo. Vse starejše radnjo so »čepenci« nizke hiše pri katerih se vsa predna stran odpira iirr zapira z deskami. Na čaršiji pa vidim par manjših hiš z vsaj na zunaj modernimi trgovinami, ki se zapirajo z roloi. Od obrtnikov naj omenim posebej one, ki so me najbolj zanimali. To so> opančarji. Vsled krize ne izdelujejo več opank iz ustrojene niti iz posušene kože, temvdč iz starih avtomobilskih pneumatik. Pneumatiko je treba najprej razparati. nato prirezati in z žico povezati v opanke, ki jih narod rad nosi. Omenim naj še šarlagandije — obrtnike, ki iz makovega semena delajo odlično olje (šarlagan). Ves posel v radnjah se opravlja tako, da ga iz ulice lahko vidiš. Največji promet pa je v njih v sredo in petek, ko narod iz devetdcsetih okolnih vasi prinese naprodaj svoje pridelke in kupi najpotrebnejše. Pekarne je treba omeniti posebej. Skoro nihče nc pečc kruha doma, predvsem radi pomanjkanja drv. Radi tega so pekarne silno goste. Ženske doma zafnesijo in nesejo v pekarno, da se tam izpeče. Kruh je odličen. Snaga pa pod kritiko. Tu menda oblast ne stori ničesar. Kar iz umazanc ulice 6e kruh polaga v primitivne peči. Ko je pečen se ga razloži po umazanih deskah. Najprej muham na ogled. Drobnega peciva v našem smislu ne poznajo. Edino drobno pecivo je devreh, okrogla klobasa, ki je posuta z nekim sladkiim semenom (susam). Bilo bi priporočljivo, da pride majster, ki bi znal urediti pekarno. Zaslužek bi bil bajen. Naučil bi jih pameti, kakor je Bata naučil pameti silne čevljarje, ki se niso zinali niti organizirati, niti modernizirati. Posel v vseh obrtih se opravlja površno, nestrokovnjaško, laiško. Saj ni čuda. Eden se nauči od drugega, kdor pa se je izučil nekje drugje, se ne vrača. Potrebne šole zato nimajo. Šegrtska šola je tu, a ne naredi mnogo. Poštenje. Narod je pošten ko malokje v maši državi. Tatvine ne pozna, pa tudi ne laži. Če pa je navajen, da mastno zasluži, mu ni zameriti, saj je to pokrajina, kjer se je nekdaj, pa še danes, prodajalo vse za zlato, za turške lire j.n napoleondore. Narod je skromen, posebno starejša generacija. Oblači se skoro izključno v obleke domačega pridelka (ovčja in kozja volna, svila). Mladino, kar se obleke tiiče, je pokvarilo uradništvo — posebno ženske. Glavna skrb jim je lepa obleka evropskega kroja. To so mi ljudje pravili sami. Vidijo, kako uradništvo poseda po gostilnah, lepo oblečeno, pa hočejo pasebno mlajše ženske z njimi tekmovati. Obleka mora biti, 'četudi se ves teden v hiši ne bo kuhalo. Ravno tako obvezine so za mladino »igranke« in družabni večcri. Stari s skrbjo gledajo mladino, ki >ne zna štedit. »E zato je kriza« mi tolmači meščan. »Nas se je dvajset ženilo v isti obleki — pa smo lahko uštedili po koju mededijku (dukat), a kako bo mladina, ko da vse na obleko? Ta slaba stran pa se očituje le v mestu samem. Mladitia v oddaljenih vaseh je zvesta svoji narodni nošnji. Posebno lepo nošnjo nosiio Roždenke izpod Kožuha. Te ženske so tudi vse enako pričesane. Ves narod v mestu pa tudi v vaseh diči silno poštenjc. Na čaršiji se preko noči puščajo vagonske količine robe brez nadzorstva — pokrite samo s plahtami in nikdar ni zmanjkalo niti kile. Pripovedovali so mi, da je na sodniji tatvina skoro nepoznana. Narod idobro loči: to je tvoje — to je moje — ali kar je mojega, to bom obzidal. Ograidil bom z žico tudi vinograd. Ne, da mi kdo grozda ne pokrade, temveč radi tega, ker je moj. Ta »moj« je potenciran že pri otrocih. (Dalje prih.)