92
Iz potne bisage.
Prijazni dopisi do strica Bercka Dragana v
Verboveu.
XII. Ptsmo.
Dragi stric! ,5Noche tinta, blauco ei diau, (Noč je barvana, svetel je dan) pravi Spanjol, in kdor spati ne more, občuti resnico teh besed. Različni utisi minulega dneva so mi moje slabe žile močno razdražili, in tako celo černo noč nisem mogel spati. Ker mi ni dano živeti, kakor želvi, ktera nepremakljivo več dni svoje mlade gleda, sem tudi ono noč jadral po neskončnem morji misel, in ker nisem ravno daleč od Prešernovega groba stanoval, mi je posebno osoda tega našega slavnega pesnika celo noč pred očmi stala.
Prešem je bil pesnik, kakoršnega nam Slovenija ne rodi vsaki dan. Plato ni mogel v svoji republiki pesnikov terpeti, tukaj je dragi Plato predaleč sel — on, kteri je sam več pesnik kakor filozof. Takošni pesniki, ka-koršen je Prešern bil, so bistri potoki, kteri namakajo in rodovitijo dušno polje naroda — zalo vse poštenje pred poklicanim sinom Apollonovim! Ali pesnika svojega še narod le po »mcrti njegovi prav razume —  res je, kar veliki Haller piše:
Es ist nun das Geschick der Grossen hier auf Erden,
Erst, wenn sie nicht mehr sind.   von uns erkannt zu werden.
Kakor dolgo pesnik živi, mu prozaični verstniki še ne dajo koščka plesnjivega kruha, — naš Prešern je sam resnico to spoznal, ko je pel:
Luziade Don Kvižota
Nam pričujete pisarja:
Da ostane pevc sirota, —
Slep je, kdor se s petjam kvarja.
Verstice imajo noge, ali rok nimajo, zato mora človek delati, ako hoče jesti, in če si zgodaj ne dobi svojega koščka kruha ali če mu ga huda osoda ogrenuje, kakor Prešernu, se otemni skoro jasni pogled življenja, iQ pesniška žila se začne posuševati.
Poleg tega še imajo vse dušne zaslužbe posebno nesrečno zvezdo. Kako dolgo more pesnik čakati, dokler dela tisti hvalijo, kteri sami nič izverstnega ne znajo stvariti!
Kakor za solnce treba oči, ako hočeš uvaževati lepoto solnčnega bleska, — kakor za muziko treba ušes, da znaš ceniti sladki njeni glas, tako tudi pesniško delo potrebuje sorodnega duha. Al malo je takošnih, kteri pesnika razumejo. Večja stran ljudstva ima v glavi in sercu Tonu vabohu (prazno in pusto) poleg tega se mora pesnik vojskovati z nenavistjo,   ker žalibog res je, kar Ariosto poje:
Questa assai piu   oscura. che serena Vita mortal, tutta d' invidia piena. *)
Kjer se kaj izverstnega pokaže, tam se vse slabe glave brez pogovorjenja zedinijo, in izverstnega ne terpi nobena slaba glava v svojem okrožji.
Vendar vse to ne sme pravega pesnika prestrašiti. Pravi ljubljenec Modric ostane zmirom, kakor Azem lepo pravi: „Ein reiner heller Kieselstein, an dem der schone Himraei, und die schone Erde, und die heilige Religion an-schlagen, dass Funken herausfliegen, und an diesen Funken vvarmen sich viele Gemiither."
Napoleon je Ossiana le v slabi francozki prestavi poznal, in vendar ga je ogreval v zimskih taborih. Lvsander je hotel atensko mesto do slednjega kamna pokončati, ali pesem Europidova ga je ganila do solz, in Atene so bile razdora otete. Orfejeva lira je več storila, kakor Herkulo^ kij.
Zato sezite v strune milozvučne lire poklicani sinki Apollonovi.    Gorensko je bogata zibelka pesništva.    Dva
Dosti bolj temno, kakor jasno
Je uruerlo življenje, in neravisti polne.
93
sina Apollonova je posebno nadahnil uzvišeni duh slavnega Prešerna — in sicer: pesnika „Zorina" in pesnika „domo-rodnih glasov".
Da bi nam bil Prešcrn še kakošno tragedijo spisal, bi imeli vse sorte pesništva v slovenskem jeziku poleg krasnih sonetov, junaških balad, lepe epicne povesti (Kerst pri Savici), miloglasnih pesem, bridkih epigramov. Kdo bo rešil pozabljivosti domače junake, da ne bodo veljale žalostne besede pesnika rimskega:
Vixere fortes ante Agamemnona Multi. sed omnes illacrimabiles Urgentur ignotique longa Nocte, carent quia vate sacro. — Takošne  in enake misli so krožile po moji glavi —  ko zaželjeno juterno solnce zasija.
Perva skerb je bila dobiti v Kranji Figara. wFigaro la!u reče prijatelj Miloslav, in pred menoj stoji z dušo in telesom — brivec od glave do nog.
Srečni Verbovčani, kteri še ne poznate tega roda človeškega družtva: — medicos barbierios — brivcov — Figa rov!
Ta rod me je na mojih različnih potovanjih vsikdar posebno zaunemal. Da bi se Biiffon ne bil sam bril, gotovo bi bil v svojih naravoslovnih bukvah postavil posebno poglavje pod napisom: „Race singulaire".
Ti ljudje vse novice svojega kraja vejo, in njihovo pervo delo je, ko si britve ostrijo, pripovedovati, kar se je po mestu zgodilo, ali kar se bode še zgodilo. Že stari Azem je o brivcu resnično pel:
Herr Fiks rasirt auf seltne Art,
Bis er sein Messer schleifet,
Kinn. Hals und VVange seifet,
Den Strich und Widerstrich vollfuhret,
Und raeisterlich politisiret,
Wachst schon der zweite Bart!
Na robe svet. V juterni deželi je brada lepota človekova, pri nas pa kaj nepristojnega. — „Seelig, dessen Bart sui juris ist".
Kranjski Figaro sicer ni imel vseh priprav, ktere brivci imajo po velikih mestih, ali vedil je dobro terminologijo teh priprav. Govoril je o „parfumutt, čeravno ni drugega imel v glažku, kakor bučno olje.
Vendar je bil moj Figaro v svoji umetnosti dobro izurjen in ko je delo na mojem obrazu doveršil, se je priklonil pošteno, kakor da bi kadaj že bil „grand officier de la cour".
Ob sedmih je bil voz pripravljen. Naša družbica se je pomnožila z Miloslavovim gosp. bratom in njegovo ženo iz Ljubljane.
Krenuli smo čez Rad olje o v Bled. Posebno se mi je dopadlo Naklovo polje. Precej rodovitno in prijazno je. Vasi so večje, kakor na Notranjskem in hiše premožnejših večidel zidane. Oklepi oken so iz zelenega kamna, kterega v ti okolici lomijo. Naklo je rojstni kraj slavnega ter-žaškega škofa g. Jerneja Legata. Tudi Stempiharja je rodila ta okolica, ktera še sedaj sluje zavolj močnih mišic.
Našel sem na nekem stermem klancu v podbrežki okolici tudi posebno obertnijo. Kjer se namreč voz v breg pelje, čaka za vsak voz trumica fantinov in deklet, kteri podkladajo kolesa. Za krajcarje se potem otročja trumica tepe, da bi se lahko od jokanja in vriskanja breg poravnal, kterega se ne usmili cestna gosposka, da bi pot saj nekoliko menj težavno naredila.
Ko se čez Savo prepeljamo, že nas iz brega pozdravlja „landesfur8Uiche Stadt" Radoljca. Na nekdanjo junakost Radoljčanov opominjajo mestni grabni. Najlepše poslopje je grad grofa Thurna.
Zidali so ravno tudi visoke šole. Mislil sem, da Radoljčani stavijo kakošno zvezdišče; ali ozke oknica so kazale — proti zemlji, ne pa — proti nebu.
Leta 1579 soRadoljčani radi hodili v Begnje, in so bili xay.odoŠoi, kakor Valvazor piše; lepa mestna farna cerkev sedaj pričuje njih vernega in pobožnega duha.
V   sakristii visi podobščina Aenea Svlvia, kteri je pozneje bil rimski papež Pij II. Pod podobščino stoji njegov naslov, iz kterega se vidi, da je bil nekdaj fajmoster pri sv. Pankraciu v Starem tergu na Štajarskem; toraj ne v Slovenjem gradcu, kakor v vsih zgodovinskih bukvah stoji.
Aenea Sylvi je bil svoje dni učnik in odgojitelj Barbare, grofice celjske, ktera se je pozneje omožila s cesarjem Sigmundom.
V  Radoljci tudi stanuje naš slavni pesnik „Glasov do-morodnih". Pozdravili smo ga prav po bratinsko, ali ljubo nam ni bilo zvediti, da je z vsemi močmi objel Themido in zapustil modrico Erato.
Dobro vem, da pri Slovencih človek ne more „von der Gunst der Musen" živeti, vendar je tudi to res, kar Jean Paul piše: „Die poetisehen Gaben gehoren dem Feiertage, nicht dem Werktage des Lebens an. Wenn sie auch durch ein Gevverbe, vvelches der Dichter daneben treibt, sich etwas beengt und behindert fuhlen sollten, so kihinen sie dabei doch gedeihen."
V  Radoljci še živi tudi drug mož, kterega naj vsak domoljub obise. Je to umetnik gosp. Murni k, izversten podobar. Mi smo občudovali povsod njegove krasne dela. Prav dobro je djalo našemu sercu, ko smo v njegovi delavnici bili in na mizi zagledali najnovejše bukve, ktere razlagajo podobarsko umetnost. Takošne domače glave, ktere z velikim trudom si morajo prilastovati ne samo umetnost, temveč tudi potrebne znanosti, so vse hvale in pomoči vredne. Zaslužuje si naš pridni rojak, da se priporočuje vsakemu, kteri išče podobarskih izdelkov. Poleg tega je dobro izurjen v pozlačenji in marmoriranji, kakor njegove izverstne dela v kranjski mestni cerkvi poterjujejo.
Nekteri le zmirom vprašujejo, v kteri akademii se je učil, in mislijo, da le „der Mann vom Fach" zna edino kaj izverstnega napraviti.
Veleumni Jean Paul drugači sodi pisaje: „Dem Dilet-tanten ist die Sache Zweck, dem Manne vom Fach, als solehem, bloss Mittel; nur der wird aber eine Sache mit ganzem Eruste betreiben, dem unmittelbar an ihr gelegen ist, und der sich aus Liebe zu ihr damit besehaftigt, sie con amore treibt. Von solehen und nicht von den Lohn-dienern ist stets das Grosste ausgegangen."
Kakošna je glede umetnosti, takošna je tudi glede znanost sploh. Kdor nima doktorskega klobuka, in kdor ni člen dunajske in berolinske akademije, ne čepi v rezidencii, ali pa ne uči na visokih šolah, ta velja toliko, kolikor Lemberžan in Ribničau.
Da spet na Radoljco nazaj pridem, še imam nekaj o prebivavcih Vam, dragi stric, pisati.
Mestjani se nosijo po nemško-kranjsko-fraucozko in govorijo med seboj nemško-kranjsko. Da jim dobro gre, sklepam iz nekterih dobro pitanih exemplarov.
Kako z duševno ,?zmožnostjo" stoji, ne morem Vam povedati. Da so tudi politikarji, me je prepričal nek možak, kteri je prav pazljivo „Laibacharco" preberal. Da še nekteri Radoljčani so prav „naturwuchsiga, sem spoznal iz tega, da se mi ni eden za moj — ponižni in pohlevni poklon zahvalil.    Ta   možak menda   ni  še   čul besed  Henrika IV.,
kralja francozkega:
„Parole donce et main au bonnet Ne coute rien,  et bon est", ali kakor Nemec pravi:
Freundliches Wort und Hand am Hut, Kostet nichts und ist dennoch gut.
Ko smo Radoljco ogledali, smo se podali v Bled, od-kodar drugo pot več.
Srečo dobro, dragi stric. Imejte v blagem spominu
Vašega unučiča                          Vicka.