Štev. 26. Y Ljubljani, 29. decembra 1916. LVI. leto. Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva Učiteljski Tovariš izhaja vsak petek popoldne Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 10"— K pol leta .... 5-— „ četrt leta .... 2-50 „ posamezna številka po 20 h. Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 14 h , , , dvakrat . . 12 „ . . „ trikrat . . 10 , za nadaljna uvrščenja od petit-vrste po 8 h. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna (telefon št. 118). Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 h za petit-vrsto. Priloge poleg poštnine 15 K. Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov: Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Idriji. Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati iranko. Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov: Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani. Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine Prihodnja številka „Učiteljskega Tovariša" izide dne 12. januarja 1917. Konec in zaM. Boj ne bije svietlo oružje, več boj bije srce u junaku! Hrvatska narodna. Danes zaključuje „Učiteljski Tovariš" svoj šestinpetdeseti letnik. Izvršujemo le čin dolžnosti, ako vse naročnike in sotrudnike obojega spola iskreno zahvaljamo za vso podporo, ki so nam jo dajali v preteklem letu! Ako bi ne imeli te, bi vsa naša najboljša volja nič ne pomagala. Težak je bil naš položaj, Brez*podpore od katerekoli strani smo bili — kakor vsa dolga leta doslej — navezani zgolj samo nase. Toda vzlic vsem najrazličnejšim zaprekam, težavam in neprilikam smo vzdržali, in navdaja nas zavest, da smo tudi letos zvesto izpolnjevali svoje dolžnosti. Držali smo se ravne poti odkritosrčnosti, poštenja in odločnosti ter smo govorili tako, kakor to pristoja resnemu stanovskemu glasilu. V tem strašnem času prelivanja človeške krvi, ko so zbesnela in razdivjala malone vsa človeška čuvstva, smo visoko dvigali prapor neomadeževane časti naprednega slovenskega učiteljstva in na šega šolstva, ki sta ostala vzlic vsem grozotam in razpaljenim strastem sedanjih dni kot zelen otok v puščavi, budeč v nas globoko vero, da vrne naše delo v šoli in zunaj nje narodu in domovini vse, kar mu je moralne in materialne škode provzročila neusmiljena sila te prestrašne vojne! Ako nas ni potrl in uničil sedanji čas, nas ne ugonobi nobena sila več, pa naj se zgodi karkoli! Nečemo iznova odpirati nobenih ran! Toda zgodovina govori, da se je polpreteklost zaganjala v nas z vso ljuto močjo, kakršne ni občutil na svoji koži noben drugi stan na vsem slovenskem ozemlju in daleč naokrog. Mnogotera žrtev je padla, a celota je ostala. Nas ne vežejo osebne simpatije, niti nas ne druži kakršnakoli zunanja moč, ne daje nam življenjske energije nobena protekcija, LISTEK. lo in ono izza prelil i. VI. Kraška burja! Brrr... . Kdor je ni okusil, ne ve, kaj ona zmore, kako se pojavlja. Pa ne verjame tega kmalu kdo, razen oni, ki je jakost njeno čutil — sam. — No, jaz sem imel priložnosti dovolj, spoznavati burjo v vseh nje niansah v onem času, ko sem leta služboval na Krasu, in sicer na onem delu Krasa, kjer najbolj razsaja in se kaže najučinkoviteje. Marsikaj izza te dobe še dobro pomnim; zato pa hočem o tem malo po-kramljati, morebiti bo to koga zanimalo Bilo je v prvem letu mojega službovanja. Napoči pozna jesen, Nanos — notranjski Rigi — je že dobival „kapo", znamenje, da se hoče kmalu oglasiti sestra — burja. Seve sem to poznal dotlej le iz knjig, tudi tudi ne dvigamo svoje stanovske samozavesti na škodo enemu delu svojih stanovskih tovarišev, ne črpamo materialnih dobičkov iz nobenega posebnega vira, daleč stran od nas stoji zahrbtnost, lizunstvo, svetohlinstvo, natolcevanje in zavijanje oči — moč idej, neomajnost prepričanja, zvestoba, čast in volja so se zlile v ustvarjajoč, plodeč element, ki se v njem oblikuje naš stanovski značaj, takisto jasno in nepodkupno se odražajoč v celoti kakor v vsakem posamezniku! Kažemo lahko s ponosom na vse velike, naravnost božanske značaje kulturne zgodovine vseh časov in narodov, ki so mogli ustvarjati velika dela samo zato, ker so se nepremično naslanjali na ustaljene miselne zakone svojega notranjega sveta. Preganjani — niso preganjali, zaničevani — niso zaničevali, tepeni — niso tepli, križani — niso križali; ampak svoje notranje življenje so prelivali v svoja dejanja, rajši za ideje žrtvovali življenje, da, rajši častno umrli, nego brezčastno živeli, samo da niso oskrunili v odločilnih trenutkih tega, kar je živelo v dušah in o čemer je govorila beseda ! Tako Kristus na križu, Hus na grmadi, Komensky v prognanstvu, Tolstoj na begu! Le majhni in nizki ljudje delujejo nasilno in brutalno, kupčujejo s prepričanjem, love nagrade za prodane duše, se levé kakor gad in modras, a ostanejo vzlic temu tudi v novi koži — strupeni! A veliki duhovi, vzorniki vsemu kulturnemu človeštvu, ideali človeškega plemenitega hotenja in človeškega hrepenenja k popolnosti, vzpodbuda v borbah in uteha v trpljenju, izvor moči, vztrajnosti, volje, energije — ti veliki duhovi so toliko veličastnejši, toliko ogromnejsi toliko ne-dosežnejši v gigantičnosti in neumrjočnosti svojih idej in naukov, kolikor Večje je bilo njihovo mučeništvo zaradi njih! Največje pridobitve med vsemi velikimi pridobitvami vsega kulturnega človeštva so bile porojene ob trnjevem vencu mučeništva, v krvi trpljenja, ob meču in ognju krvoločnikov in trinogov, ki so bili toliko strašnejši v svojih dejanjih, kolikor višje je žarelo v mogočnosti njih socialno stališče! Tako je vsa lepota, vsa sila, vsa globina in visokost kulturne povestnice človeškega rodu zrasla iz srčne vroče človeške krvi, iz zijajočih ran razbičanih teles, opečenih od plamenečih jezikov, iz globočin trpečih, do smrti utrujenih duš — a poleg vse lepote, med njo in nad njo in preko nje se dviga, vije in prepleta dogma vseh dogem: Konec zmage v borbi podlosti in krv-ništva z junaštvom in čistostjo verjel nisem, kar so mi domačini pravili o njej. A kmalu sem čutil sam, kaj zmore ta mrzla spaka. — Okrog Vseh svetih je bilo. Pihalo je ledeno mrzlo. Nobena obleka ni bila debela dovolj, da bi je ne bil prešinil mraz. Ko sem v mraku iz šole krenil v gostilnico k večerji, me je kar neslo, veter mi je namreč pihal v hrbet. Prav prileglo se mi je, ko stopim v gorko sobo. Okna so žvenketala, in piskalo je okrog vogalov v raznih glasih, kakršnih še nisem slišal dosihdob. In ta muzika je prihajala čim jačja. V gostilniško sobo vstopi zdajci smehljajočega se obraza oštir, že prileten, a jako dobrosrčen in vesel inožiček. Pogleda me nekako čudno, rekel bi, šaljivo ter pravi: „Hm, gospod, danes boste enkrat malo poizkusili, kaj je burja. Se že oglaša in razvija. Postajala bo vedno hujša. Že pričenja nrletavati sneg. V par urah ga bomo imeli na kupe, pa ne tako, ko pri vas doma, ampak le tuintam, veste, pri nas pravimo, da so to zameti." • — „Nič ne de, naj le gre; tako hudo pa menda vendar ne bo," odvrnem jaz. A on smehljajoč: „Boste že si je priborila resnica in pravica! S pogledom in z vero na to končno in neizogibno povračilo — ki ga dokazujejo in utemeljujejo dejstva svetovne zgodovine — na povračilo vsega hudega, vsega zla, vseh prevar in krivic, smo ustvarili svojemu stanu in svojemu šolstvu trdne temelje, ki zraste na njih veličastna stavba kulturne bodočnosti našega naroda! To naše delo, delo slovenskega naprednega učiteljstva bi ne bilo mogoče, ako bi vseh naših misli in vseh naših čuvstev ne prožarjala, dvigala in junačila najčistejša ljubezen do naroda in domovine — ljubezen, ki je toliko iskrenejša in toliko večje cene, ker je vanjo sikala zloba klevet in je izku šala s sramoto izdajstva označiti one, ki so jo zvesto in brez strahu netili in gojili v srcih svojih rodnih bratov in sestra! Podle duše! — Kaj se je zgodilo? Naš mladi cesar je govoril besedo zadoščenja! Naš domači 17. pehotni polk, ki je ognjišče našega slovenskega junaštva, je dobil naslov ce-sarjevičevega polka; 20. lovski bataljon, ki so mu jedro slovenski fantje in možje, je bil deležen posebne cesarjeve pohvale; in ko je cesar Karel dne 17. t. m. obiskal Trst in naše slovenske kraje ob Soči, je v na-mestništveni palači v Trstu sprejel tudi zastopstvo Slovencev ter je nasproti dr. Vilfanu, voditelju tržaških Slovencev, izrazil v slovenskem jeziku svoje veselje, da vidi pred seboj zastopnike slovenskega naroda na Primorskem, ki je v teh težkih časih podal mnogo dokazov požrtvovalnosti in domoljubnega sočuvstvovanja! To trojno cesarjevo pohvalo, izrečeno na isti naslov, na naslov Slovencev, sme pripisati na svoj račun tudi slovensko u č i t e 1 j s t v o , saj je uspeh njegovega vzgojnega dela, da se kaže v dejanjih našega naroda toliko domovinske zvestobe in ljubezni! Kaj in kje bi bilo z narodno zavednostjo Slovencev sploh in pri m ors k i h S 1 o vencev posebe, da ni zavednega slovenskega učiteljstva? In samo znak skromnosti je, ako na zadnjem mestu kažemo na one -svoje stanovske tovariše, ki se sedaj bojujejo v vrstah od cesarja odlikovanega 17. polka in od njega izrečno pohvaljenega lovskega bataljona! To so naše gore listi! — Ako to posebe poudarjamo, dopolnu-jemo s tem samo krononiko, ki smo jo tudi v tem letu v svojem listu pisali o sedanjih dogodkih, kolikor so ti v zvezi s šolo in učiteljstvom. Iz teh dogodkov smo videli! Danes še domov spat ne pojdete, prenočili boste pri nas." — „Kaj, teh par korakov da bi ne prišel v šolo ? ! To ni verjetno!" — „Seve, vi tega ne morete verjeti; a jaz, domačin, to dobro vem in še enkrat pravim, da-es ostanete pri nas, pa je!" — Umolknem... „Le pojdite ven po gledat! Videli boste, kak direndaj je to." — In res sem šel. Stopivšemu na prag, mi je skoro vzelo sapo. Ledene igle so se mi sipale v obraz, in kadilo se je sneženih kosmov okrog, da ni bilo videti ničesar... Hitro jo popiham nazaj. „No, kako vam ugaja, he?" se nasmeje oče oštir „Precej piha in mede, a bo že odnehalo," rečem. „Kaj še, zdaj je šele pričetek, bo še vse huje! Da, da, burja, ta ima svoje muhe." Ia tiho je začel žvižgati mož po stari svoji navadi, meni pa je pričelo nekam čudno prihajati pri srcu: nazadnje pa utegne oštir vendar govoriti prav. . . . Prinesli so mi večerjo. Sla mi je prav v slast. A čudno se mi je zdelo, da ni nobenega stalnih gostov blizu. Povprašam tozadevno očeta oštirja. On de: „Teh danes ne bo, je že tako; oni posnemali svoje misli, ki se skladajo z zahtevami in potrebami slovenskega naroda in ki imajo svojo opravičenost in utemeljitev v veljavnih zakonitih določilih. In iz teh misli, izraženih jasno in precizno tekom leta v obilici člankov in notic, se da nedvomno sklepati, kaj hočemo in čemu delamo: Popolna enakopravnost našega naroda z vsemi drugimi narodi v monarhiji; neovirano delo našega šolstva ter materialno in moralno neodvisnega uč i t e1 j s t v a v b1 a g or kulturnega in gospodarskega napredovanja in osamosvojitve slovenskega naroda! Za to „suprema lux" naše kulturno-gospodarske narodne samobitnosti smo delali, delamo in bomo delali, ker vemo, da je to naša najsvetejša in edina naloga, in ker vemo, da nam bo vse drugo na-vrženo in da vse drugo pride samoobsebi, čim bliže prihajamo temu idealu, ki pa ni samo naš ideal, temveč je ideal vsakega kulturnega naroda v monarhiji in zunaj nje! Tako zaključujemo ta letnik in taki stopamo v prihodnje leto! Bodočnost ne bo na naših idejah ničesar izpremenila, dala nam bo le sredstev, da pridemo hitro in hitreje do svojega namena! Na tem se ne da ničesar predrug ač i t i, ob tem ni nobenega popuščanja in barantanja, nobenih kompromisov in nič obotavljanja, ker ni nobene naloge in nobenega smotra, ki bi ju smeli, hoteli in mogli postaviti pred narodovo bodočnost, ki raste iz naših del, — iz naših ran, iz naše krvi in iz naših grobovi Kdor je z nami enih misli, ostane z nami, kakor je bil doslej! Kdor pa ne, mimo in preko njega pojdemo naprej po isti poti, ker smo in hočemo ostati pionirji slovenske kulture! Vojna. mÊHÊÊmmtmÊÊmmi^B MILAN SORŠAK. Smrtna kosa je zopet uničila cvet na našem deblu — umrl je eden naših najmlajših, idealni, po narodnem delu hrepeneči Milan Soršak, nčiteljiščnik in znajo, kaj je in kaj premore naša burja." Zona me obide; naposled pa še res utegnem danes tu ostati. Ne in ne! Teh par korakov, bilo jih je komaj 300 do šole, pa bom vendar preiomastil, ni šment! Fant, le korajžo,! Pokaži, da se ne ustrašiš česar-sibodi! — „Če bo pa še huje, potem je skrajni čas, da odidem," rečem, pristopim k oštirju ter mu želim lahko noč. A on, ves osupnjen.me pritegne k sebi in reče: „Vi ne pojdete danes, ostanite pri nas, prosim vas, saj imamo prostora dovelj!" — ter me prime za roko, hoteč me povesti v spalnico. A jaz se mu lahko iztrgam, rekoč: Grem, hvala vain za prijaznost! Hočem domov." Kaj bi rekli ljudje? Strahopeten pa nisem!" — „Siliti vas ne morem. Noč ima svojo moč, posebno ob burji. Res ni daleč. A kljub temu lahko ponesrečite. Prosim, slušajte!" — „Prepričan sem o dobri vaši volji, hvala vam srčna! Pa bodite brez skrbi. Jaz že pridem na svoje mesto.* Odprem vežna vrata ter jo mahnem po cesti proti šoli Huj, kako bridko mrzlo je pihalo in se kadilo! V svoj pled se dobro enoletni prostovoljec, sin g. Ferdinanda Soršaka, revidenta Južne železnice v Mariboru — Kruta usoda ni dovolila, da bi se iz cveta razvil sad, ki bi od njega dobivala poživljajočo hrano draga naša domovina 1 Bodi ljubemu mlademu tovarišu blag spomin v knjigi naše črno-obrobljene zgodovine! ZBIRKA ZA POLJAKE. Poljski pomožni odbor v Švici, čigar načelnik je bil Henrik Sienkiewicz, je razglasil, da je papež na njegovo prošnjo pozval katoliške škofe, naj nabirajo milodare za Poljake, prizadete po vojni, na kateri poziv so nabrali 3,791.293 frankov. VOJNI STROŠKI. Kolikor je mogoče že sedaj izračunati skupne vojne stroške, sta izdali osredni velesili s svojimi zavezniki do 1. oktobra 1916 okroglo 74do 76'/4 miliarde mark za vojno, naši nasprotniki pa 162 milijard mark. Vse vojujoče se države skupaj so tedaj dale za vojno do 1. oktobra 1916 približno 238 milijard mark. Od te vsote pade na račun naših sovražnikov okroglo dve tretjini. Ogromnost gornje vsote si moremo komaj predstaviti. Ako bi se vsa vsota izdala v bankovcih po sto mark ter ter bi položili bankovec poleg bankovca, bi dobili 476.000 km dolgo črto, ki bi segla 12krat kroginkrog zemlje. Potnik, ki bi vsak dan premeril 20 km, bi potreboval 65 let, da bi prišel do konca te črte. Ako bi hoteli svo vsoto izplačati v novcih po 1 marko ter bi šteli brez vsakega prestanka noč in dan tako, da bi prišteli vsako sekundo 1 marko, bi potrebovali 7500 let, da bi našteli vso vsoto. VIRIBUS UNITIS! O narodni koncentraciji piše češki poslanec Udržal v „Venkovu" tako-le: Glejmo v teh izrednih razmerah, ki so nam dali moči uedinjenja, da z vsemi sredstvi zagotovimo bodočnost svojemu narodu ! Delujmo s povečano intenzivnostjo za ohranitev neodvisnosti in večanja države, ki v njej živimo! Delujmo za utrditev države, s katero nas spajajo trdne zgodovinske vezi, vsebujoče toliko žive sile, da je ne bo možno več dalje prezirati. Avstrijska državna ideja —-enakost vseh narodov, ki tvorijo to državo — se ravno po svetovni vojni zgošča in pogloblja. Sedanjost je priprava za ta zgodovinski trenutek, ki se, ako bi ga zamudili, ne povrne več! Od vseh smeri sveta nam zvene vsak dan nasproti glasovi, da živimo notri v sredini dogodkov, kakršnih zgodovina sveta še ni zapisala. Ne bodimo gluhi in ustvarimo si zdrav pojm o tem svetovno-zgodo-vinskem trenutku. Poostrimo vse svoje čute, da bodočnost ne poreče kdaj o nas, da smo bili ravno v največjih časih najmanjši! Danes ni časa za kritiziranja, ali ima ta ali ona stranka več pravice ali sposobnosti za vodstvo naroda! Združili smo se na načelu absolutne večine, in s tem je dano vse. Posamezne osebe in stranke imajo možnost, da na enakem temeljnem pogoju uveljavljalo svojo potenco. Vsakdo je dobrodošel, za vsakogar,je dovolj prilike, da pomaga celoti h koristi. Vojna se navadno računa najmanje dvakratne1. Vojna šola daje v malo dneh več spoznavati, nego se moremo v miru naučiti med celo človeško dobo. Mi živimo hitro. Vsi prihajamo poznavalci sveta, in celo mladina pridobiva izkustva starčkov. Iz spoznanja, d a jele v edinstvu rešitev, sta nastala češka zveza in narodni odbor. — Glejmo, da ti organizaciji, porojeni sredi krvave svetovne poplave, ostaneta za bodočnost viden simbol češke politiške zrelosti! V tej svetovni krvavi poplavi nastaja tudi za nas Slovence neodklonljiva dolžnost, da se pokažemo politiško zrele v smislu gornjih izvajanj poslanca Udržala! Na delo, da ne bo prepozno! * NEMŠKI NATIONALVERBAND. Nemški Nationalverband razglaša svoj program za preuredbo monarhije ter se je dne 20. t. m. posvetoval na njegovi podlagi o svojem stališču do bodoče vlade. V priobčenem programu zahtevajo trajno zvezo z Nemčijo; srednjeevropsko gospodarsko združenje; tako premembo ustave, da bodo notranji boji v državi omejeni na najmanje, kar je mogoče; tako uvedbo državnoprav-nega razmerja z Ogrsko, da bo trajala trgovinska in carinska pogodba vsaj 25 ''t; izločitev Galicije, ki osvobodi državo „neznosne slovanske nadsile"; zagotovitev dela zmožnosti državnega zbora; uredbo jezikovnega vprašanja (nadveljavo nemškega jezika in ohranitev enotnega značaja nemških provinc); notranji uradni in občevalni jezik in uredbo jezikovnih pravic drugih narodov v okrajih, koder prebivajo; uredbo šolskih razmer, zlasti določbo, da je dovoljeno snovati visoke šole in jih preurejati in odpravljati le potom zakona, in končno določbo, da se smejo v nemških deželah snovati samo nemške šole. VAŽNA RAZSODBA UPRAVNEGA SODIŠČA GLEDE PODPOR. Z odločbo št. 5252/1916 je upravno sodišče na Dunaju razsodilo, da morajo okrajne komisije za preživljanje dati podporo tudi v slučaju, če je vpoklicanec družino ali svojce podpiral samo z majhnim zneskom. Neka mati se je namreč pritožila na upravno sodišče, ker ji je okrajna komi sija prošnjo zavrnila, češ, da ji je sin pošiljal na leto komaj po 100 K- — To je za marsikoga važna razsodba, ki morate o njej prizadete obvestiti, da pridejo do svoje pravice! * POLJAKI V ŠLEZIJI. Poljaki v Šleziji so objavili v svojem glasilu izjavo, ki se v njej izrekajo proti posebnemu stališču Galicije z motivacijo, da bi to posebno stališče pomenilo težko oškodovanje narodnega razvoja v Šleziji živečih Poljakov. OGRSKI UČITELJI V VOJNI V vojno službo je bilo poklicanih na Ogrskem 15 797 učiteljev. Od teh jih je 4448 oproščenih, 2171 jih opravlja vojaško pomožno službo, 9178 jih je na bojiščih in 293 učiteljev je že padlo. DELO SLOVENSKEGA UCITELJSTVA ZA „RDEČI KRIŽ" IN DRUGE VOJNO POMOŽNE SVRHE. Vodstvo ljudske šole v Srednji vasi v Bohinju 29 K 10 vin.; šolska mladina v Stari Oseiici 15 K; učiteljstvo in šol. mladina v Škednju 30 K; isti 10 K; učiteljski zbor slovenske ljudske šele v Barkovljah 23 K; učenci slovenske ljudske šole v Ro-janu 20 K 66 vin.; učiteljski zbor slovenske ljudske šole v Barkovljah 10 K; tovariš Katnik, učitelj CM. šol v Trstu, nabral 200 K1 učenci okoliške deške šole v Celju darovali ob III. štajerskem vojaškem dnevu 34 K 92 vin.; šolsko vodstvo v Horjulu 46 K 63 vin ; učenke IV. razreda licejske ljudske šole v Ljubljani 20 K 46 vin.; učiteljstvo slovenske ljudske šole na Vrdeli 50 K; šolsko vodstvo v Št, Vidu nad Ljubljano 7 K; šolsko vodstvo Vrh sv. Treh kraljev 5 K; učiteljica Ivanka Nagu-Zalokarjeva v Oreho-vici 12 K; Skupaj 513 K 77 v!n. V zadnji štev. izkazanih 226 135 K 92 v. Danes izkazanih 513„ 77 „ Doslej nabranih 226.649 K 69 v. ovijem. Kar pridrvi silen puh ter mi odnese čepico. Pled ogrnem tudi čez glavo, a pri tem mi očala zdrknejo z oči. Hipoma sem bil do ramen v snegu, zašel sem v — zamet. Videl nisem ničesar, kadilo pa se je okrog mene in pihalo, da je bilo joj.. . Klical sem na pomoč, a kdo bo slišal to; saj ni bilo nikogar na cesti, pa če bi tudi bil, saj je burja s svojim vriščem in tuljen jem preglasila moj glas! Na vse pretege sem se mučil v snežnem grobu, uporabljajoč do skrajnosti vse svoje sile, da se iz-kobacam iz njega. Naposled se mi to vendar posreči. Ves izmučen prilezem spet na ccsto, ki je bila tu brez snega. In po vseh štirih kobacam ob prazninah naprej Trdno k tlom prihuljen, ves potan od silnega napora, prilezem po dolgotrajnem borenju do šolskega poslopja. Komaj sem imel še tolikanj moči, da sem odprl duri. Na pol živ pridem v svojo sobo, tu se sredi nje zgrudim ter zaspim, kakršen sem bil, nevedoč —- še danes — kako in kdaj... Ko se v jutro prebudim, se hitro vzpnem, poravnam urno zgubano svojo obleko ter si zvarim zajtrk. V. VOJNO POSOJILO. Učiteljica Helena Levstikova v Dobrni pri Celju 100 K; nadzornik Ivan Nekerman v Trstu 1000 K; učenka Marija Šiška v Ljubljani 100 K, učenka Nada Tavčarjeva v Ljubljani 100 K; neimenovan nadučitelj 200 K; potom šolskega vodstva na Colu pri Vipavi podpisanih 30.800 K; Družba sv. Cirila in Metoda 4000 K; skupaj 36.300 K. SREDNJE ŠOLE. Za V. vojno posojilo so podpisali: Realka v Idriji 1000 K; profesor B. Baebler v Idriji, sedaj nadporočnik v vojni službi, 5000 K; podporno društvo II drž. gimnazije v Ljubljani 300 K; skupaj 6.300 K. Zadnjič izkazanih 39.554 K 11 v. Danes izkazanih 6.300 „ — „ Doslej nabranih 45 854 K 11 vin. DENARNI USPEH DELA SLOVENSKEGA UČITELJSTVA V DOBI VOJNE DO DANES. Glasom izkazov v „Učit. Tovarišu*. Za „Rdeči križ" itd. 226.649 K 69 v. III. vojno posojilo 278 748 „ 69 „ IV. „ „ 2,759 338 „ — „ V. „ „ 36.300 „ - „ Srednje šole 45.854 „ 11 „ Končna vsota 3.346.890K 49 v. Skrbele so me najbolj očala. A glej, dobim jih zataknjene v pledu. To je bila sreča! Ne vem, kako bi sicer šlo v šoli. — Počutil pa sem se povsem zdravega. Prvo poiz-kušnjo burje sem torej dobro prebil. Le o čepici sem ob obedu omenil, da mi jo je odneslo. Niso se mi mogli dosti načuditi, da sem jo tako srečno odnesel iz te praske. Burja je ta dan še pihala, a brez snežnega meteža, proti večeru pa se je polegla skoraj povsem. Čez 14 dni pa mi je donesel v šolo učenec mojo izgubljeno čepico. Našel jo je za podružnično cerkvijo, kakšnih 20 minut oddaljeno od kraja, kjer mi jo je odnesla hudomušna burja. Tako je bila tudi ta škoda poravnana. — Človek pa naj nikoli ne prccenjuje lastnih moči, zlasti če ne pozna okoliščin, ter naj vedno sluša glas izkušenega domačina! S 1 a m o š t e v . (Konec.) Hubad je prišel službovat v domačo deželo šele 1. 1895., ko je na izrečno prošnjo naučnega ministrstva prevzel ravnatelj stvo moškega in ženskega učiteljišča v Ljubljani, Na Dunaju so mu dali zagotovilo, da pride lahko vsak čas nazaj, ako bi mu v Ljubljani ne prijalo, Hubad pa ni več ostavil Ljubljane, kar dokazuje, da je dobil v središču slovenske zemlje delokrog, kjer se je dobro počutil in kjer je lahko razvijal svojo delavnost — to tem lažje, ker ga je ščitil Dunaj ter mu dajal moč njegov vpliv nazgoraj in naspodaj. Kot gimnazijski profesor je služboval f v Ptuju in Gradcu, potem pa je bil pozvan za referenta v naučno ministrstvo, kjer mu je bil sotrudnik rojak dr. Primožič, sedaj deželni šolski nadzornik v Dalmaciji — vljuden in simpatičen mož, postrežljiv pospeševalec slovenskega šolstva. Dasi je Hubad prebil vsa svoja mlajša leta v tujini, v nemških ali ponemčenih krajih, vendar ni njegovo narodno prepričanje nikoli omahovalo ali celo omahnilo iz svetlega okvirja značajnosti: Hubad je ostal Slovenec kot dijak, suplent, profesor, referent, ravnatelj, deželni šolski nadzornik in dvorni svetnik! Vse svoje žive dni je hrepenel pomagati slovenskemu šolstvu do razvitka in napredka. Vse svoje žive dni je objemal slovensko mlad,no z iskreno ljubeznijo. Bil je od mladosti do zadnjega diha Slovenec z dušo in telesom! Celo njegova vizitka, pripeta na vratih njegovega urada, je govorila, da posluje v tisti sobi slovenska korenina! In ko je stopil v pokoj, ni sklenil rok navzkriž, temveč se je lotil z mladeniško vnemo in živahnostjo, s požrtvovalno ljubeznijo dela v enem naših naj-odličnejših kulturnih zavodov — v „Glasbeni Matici", ki ga je poklicala kot predsednika v svoj odbor. Za pravico in veljavo slovenskega jezika je vedno delal in govoril z neupogljivo možatostjo in odločnostjo. Stoječ na temelju veljavnih določb, je branil zakonito priznane svoboščine slovenske besede nasproti birokratu ali politiku, ki našim narodnostnim težnjam nista naklonjena. Boji sicer mirnega, a v takih primerih razvnete-ga in neizprosnega Hubada za neoskrunjen značaj slovenskega šolstva niso dvigali viharja v široki javnosti, nego so pomagali resnici in pravici do zmage tam, koder imajo v rokah usodo naše osnovne narodne kulture! In ko bi še mogla govoriti Huba dova onemela beseda z močjo in prepriče-valnostjo uradne osebe, tedaj bi nikoli in nikjer v naši deželi ne grešili proti načelu, da se sme glasom zakonitih določb, ki jim še nihče ni vzel veljave, začeti s poukom drugega deželnega jezika šele tedaj, ko je šolska mladina v branju in pisanju v materinem jeziku dovolj izvežbana; kar pa pred tretjim šolskim letom ni mogoče, ako se nečemo izpostaviti nevarnosti, da ne damo mladini temelja, ki je šele na njem mogoča zgradba osnovne in splošne izobrazbe, (Primeri Heinza str. 107. in 111 !) Ko bi zmogli Slovenci odlikovanja, bi na Hubadovih prsih visel tudi križec naše častne legije! Pred Hubadom je bil ravnatelj ljubljanskih učiteljišč Blaž Hrovath, ki je 1. 1893. I umrl. Vsi, ki smo se izobraževali pod njim, ! poznamo Hrovatha, kakor bi ga še sedaj | gledali pred seboj. Kadar je prišel v razred | namesto blage duše, sedaj že pokojnega i Vilibalda Zupančiča, ki je poučeval peda-I gogiko, na učiteljišču najvažnejši predmet, nam je natančno povedal, katere besede ali celo stavek lahko črtamo v tem in tem poglavju. Sicer nam ni delal krivice. Po Hrovathovi smrti je prevzel začasno vodstvo zavoda izvrstni metodik in nasproti dijakom pravičen mož, profesor Viljem Linhart, ki si je kot urednik in izdajatelj vsakoletnega „Deutscher Kalender fur Krain" pridobil sloves stebra kranjskega nemštva. Šolska oblast se dolgo ni mogla odločiti, ali naj Linharta definitivno potrdi na njegovem mestu. Kakšni vzroki, osebe in vplivi so vse odločevali, mi ni znano. Res je, da je prišel 1. 1895 v Ljubljano Hubad, a Linhart je odšel kot deželni šolski nadzornik v Gradec, kjer živi še danes, a prihaja vsako leto v dolenjske Toplice, kjer se z našim tamkajšnjim tovarišem nadučiteljem Matkom rad spominja tedanjih časov in se z njim razgovar-ja o bivših svojih učencih. Hubad se je kot ravnatelj učiteljišča lotil svojega posla z vso resnostjo in energijo. Vajen dela, ga je imel tu čez mero dovolj. Saj ni vodstva zavoda, ki bi imelo toliko različnega in vendar k enemu smotru stremečega poslovanja, nego ga ima učiteljišče, ako hoče biti res- vzgojevališče učiteljskega naraščaja. Učiteljišče mora biti nekaka visoka šola, ki pripravlja direktno za bodoči poklic in mora po svojem vodstvu in po svojem učnem osobju dajati gojencem to, česar jim ne more nuditi njegova pomanjkljiva organizacija, ki so se za nje preosnovo učiteljska strokovna združenja, žal, zaman trudila. Pri nastopih, pri poizkus-nih lekcijah, na konferencah, na zrelostnih in usposobljenostnih izpitih, pri hospitacijah, na uradnih učiteljskih skupščinah, na šolskem vrtu, v svojem uradu ter v strokovni knjižnici je dobil zadosti prilike in pripomočkov, da se je učil sam, da je mogel učiti druge. Pravijo, da je Hubad večkrat sedel pozno v noč v svoji pisarnici in študiral. Moral je imeti mož trdno in najboljšo voljo, podžigano od veselja in ljubezni do stvari, da je preko dostojanstva svoje službe dvigal in poudarjal odgovornosti polno ter iz strokovne izobrazbe izvirajočo vzgojeval-no stran svojega poklica! Kar je videl in slišal na obeh vadnicah, to je smatral za zgled in vzor popolne ljudske šole. A na vse ljudske šole v deželi ga ni mogoče prenesti. Tako teoretično izobražen se je počutil popolnoma v svojem elementu, ko je stopil po Josipu Šumanu na mesto deželnega šolskega nadzornika (1. 1901.), medtem ko je njegovo mesto na učiteljišču prevzel Leveč. Začel je z reformami pri ljudskem šolstvu: odprava božičnih počitnic in prostih semanjih dni, odprava odličnjakov pri končnih letnih razredbah, začetek rednega pouka takoj prvo uro šolskega leta, uvedba formalnih stopenj in formuklih stavkov — to in ono, ona-ko in ovako, česar ni treba niti danes, niti nikoli več ponavljati! Završalo je, za-šumelo je, visoko so udarili valovi, preteč temu in onemu — gore so se tresle. . . . lu kakor rečeno: Hubad je imel najbolj šo voljo, toda — slabe svetovalce! Ampak toliko moža je bilo v njem, da je moško zagovarjal svoje nazore. Razvila se je živahna polemika za in proti v besedi in pismu. Na eni strani je stal Hubad, na drugi v tej pravdi naš tribun — Viktor B