I v.  Langerho1z :
Skrbimo za svoje zdravje!
B. Sovražniki zdravja.
lYo smo spoznali vsaj največje prijatelje našega zdravja, poglejmo zdaj še sovražnikom v oci. M o -r a m o jim pogledati. Nikar ne modrujmo, kakor ljudje mnogokrat govore: »0 svojem sovražniku no-čem nič slišati.v
Tudi sovražnike zdravja moramo spoznati. Kako bomo pa inače pred njimi varovali svoje življenje? Svoje zdravje in življenje si pa moramo varovati, za-kaj Bog sara je na Sinaju govoril: »Ne ubijaj!« Vsak pa, kdor ne čuva zadostno svojega zdravja, ubija sa-mega sebe. Pomnite torej: ubija, končava — počasi; ne pravimo pa: ubije. Pa tudi to bi se nazadnje zgo-dilo. Kdor premalo pazi na svoje zdravje, koplje sa-niemu sebi prezgodnji grob.
Torej kar pogumno nad sovražnike!
1. Strasti.
Gotovo poznate tisti ljudski pregovor, ki pravi: Jeza je zdravju škodljiva. Glejte: jeza je strast. Pa ko bi bila samo ta strast! Iraa še celo velikansko druščino teh nebodijihtreba. Imenujem vam nekatere: nečistovanje, nezmeraost, lenoba, nevoščljivost, čez-merna žalost, razposajenost, sovraštvo, bojaželjnost...
To jih je nekaj, a še niso vse.
Videli ste že jeznega človeka. Precej prva jeza še nikogar ni spravila v grob. A cimvečkrat je člo vek jezen, tem slabše je zanj. Prehuda jeza slabi človeku živce, v prehudi jezi .se marsikdo čez mero napije, v prehudi jezi postane ta in oni nevaren celo življenju svojega bližnjega.
87
Poglejte, kaj dela ena sama strast!
Premnoge Ijudi spravi v bolnišnice in tudi v pre-zgodnji grob druga grda strast: necistovanje. Ne trdi zastonj katekizem, da ima ta greh silno strašne na-sledke. In eden izmed teh strašnih nasledkov so tudi premnoge, naravnost gnusne bolezni. Te vam tu samo mimogrede oraenimo.
Poglejte tudi nai čimdalje večje število tistih, ki si v današnjih dnevih sami končajo življenje. Kje bo vzrok teh nesrečnih smrti? Največkrat strasti: obup, čezinerna žalost. Vi komaj razumete, kako globoko pomenljive so besede pesnika Medveda, ki vam na pot v življenje podaja tole vošcilo:
Veselo naravo in trezen raziun,
značaj neomajen, a rahlo srce,
ob radosti zmernost, ob stiski pogum           >
in strah le za svoje pošteno ime.
Težko je zlasti vam otrokom živeti brez druščine. Blagor rau — pravi celo sveto pismo — kdor je našel zvestega prijatelja, ker on je našel zaklad. A prav mnoge zvodi ravno druščina na slaba pota, na pota strasti, koder pride v nevaraost ne samo večno, am-pak tudi casno življenje in zdravje mladega cloveka. V knjigi, ki je bržčas marsikomu izmed vas znana in ima naslov »Vzori in bojk, toži neki nesrečen bolan mladenič svojemu prijatelju: >Ivan, mene je speljala le drušcina.«
Da, celo lepe, hvalevredne lastnosti lahko spe-Ijejo človeka v strast, v nesrečo in bolezen. Marsikdo si vsled prevelike pridnosti, vedoželjnosti nakoplje bolezen, si oslabi oci in si pokvari zdravje. V pomir-jenje in v tolažbo vam pa moramo povedati, da se
88
le malo bojimo, da bi bilo med vami število takih nesrečnikov preveliko.
Sklenimo pa eno: Boj strastem! Vadimo se krepko v zatajevanju samega sebe. Odreči si vsak dan kaj! To je najboljše zdravilo in najkrepkejše orožje v boju zoper strasti.
Nikar ne recite: >Ne morem se odvaditi pre-hude jeze, ne niorem popustiti druščine, čeprav je slaba, ne morem zatreti čezmerne tuge in žalosti, ter nevoščljivosti ne morem ugonobiti.« V pravilni slo-venščini odkrito povedano se to vedno pravi: »No-čemk
Tako govoriti pa dober otrok ne srae.
Le zgodaj se začnite vaditi v premagovanjn in \ zatajevanju saraega sebe zoper vse strasti, do ka-terih čutite hudo nagnjenje, in čudili se boete sami-sebi, jn čudil se bo vam svet, ko bo vedel in spo-znaval, kaki junaki ste. Junaki po duši, junaki pa telesu! Bog daj srečo!