Junak divjine Ameriški roman * 2 Zdaj je bilo spet vse v redu. Samo tujec je medtem izginil. Erik skoraj ni imel upanja, da bi ga dohitel, toda zasledovanja vkljub temu ni opustil. Tega človeka bi preganjal do konca sveta in si je dopovedoval, da ga bo prej ali slej gotovo našel. Erik je kmalu srečal živinske trgovce in jih vprašal, ali so videli kakega jezdeca. Ti so mu pritrdili. Kako uro pozneje je naletel na covboje (pastirje). Tudi ti so mu povedali, da so videli jezdeca, ki je imel klobuk s širokim krajcem in belo srajco. Mladenič je bil ves dan na konju. Blisk je dirjal ko za stavo, toda. o tujcu ni bilo sledu. Zvečer je Erik poiskal prostor za prenočevanje. Najprej je oskrbel konja z vsem potrebnim, nato pa je zakuril in sedel k ognju. Povžil je košček kruha in sira, ki ga je imel s seboj, ter se napil vode. Nato je legel k počitku. Zaspati dolgo ni mogel, ker ga je bolela rana. Ob prvem svitu je že bil na konju. Roka ga je bolela, a to ga ni oviralo pri nagli ježi, ker je stisnil zobe in se ni oziral na bolečine. Mislil je samo na skrivnostnega begunca. Dopovedoval si je, da ga mora dobiti v roke, četudi ga bo moral preganjati cele tedne. Nekako po enournem dirjanju je dospel do reke, ki se je vila po dolini. Na bregu je bilo nekaj peric. Ko so zaslišale peket, so prenehale s pranjem in se zagledale v jezdeca. Erik je ustavil konja in zaklical: »Hej! Ste videle kakega jezdeca?« Žene so prikimale. »Kdaj?« »Pred kako uro,« je zavpila ena. »Kam je jezdil?« VL rokami so pokazale smer. Ena je spet zavpiia: »Proti Zlati jami!« Mladenič se je zahvalil. Vzpodbodel je konja in oddirjal. Čez nekaj časa je zavil na stezo, ki je vodila proti Zlati jami. Blisk je veselo zahrzal, ker se je bližal domu. Zlata jama je bila vas, toda prebivalci so se ponosno smatrali za meščane. V vasi je bilo več gostiln, kl so bile na precej slabem glasu. Erik se je ustavil pri prvi gostilni. Pred njo je stalo nekaj mož. Mladenič je vprašal, afi so videli jezdeca na sivem konju. Možje so pritrdili in mu povedati, da je odjezdil proti Walserjevi domačiji. Mladeničevo začudenje, ki se je bilo vzbudilo ob sporočilu peric, da je neznanec jezdil proti Zlati jami, se je zdaj stopnjevalo. K7*^ i<* t- ruiec in kake zveze ima z Walserjevimi" Ni dolgo razmišljal. Oddirjal je in obrnil konja na stezo, ki je vodila proti Walserjevim. Steza se je vila po gozdu. Mimo jezdeca so švigala debela drevesa. Blisk je naglo dirjal, toda Erikove misli so bile še hitrejše. Pohitele so k Walserjevim in se ustavile pri Mariji Linscottovi. Mladenič je v duhu gledal plavolaso deklico. Videl je njene sinje oči in mala, smehljajoča usta. Marija je bila Walserjeva sorodnica in je često prihajala na obisk. Tudi zdaj je bila tam. Njena brata, ki sta hotela ^ostati covboja, pa sta stalno prebivala pri Walserjevih. Gozd je zaostal. Pred jezdecem se je razprostirala Hvada, sredi katere je bila Walserjeva domačija. Erik je v nekaj trenutkih prispel do ograje. Potem Je jezdil skozi dve dvorišči, mimo svinjakov in hlevov. Nikjer ni videl žive duše. Naposled je prijezdil do hiše. Na stopnicah je sedel Marijin mlajši brat Ben. Ko je spoznal Erika, je naglo vstal in mu tekel nasproti. »Erik, Bog te je prinesel!« je veselo vzkliknil. »Si se srečno vrnil? Bal sem se že zate!« Erik je ustavil konja in se sklonil k dvanajstletnemu dečku. »Bog te živi, mali junak!« ga je potrepljal po rami. »Povej, ali si videl jezdeca v beli srajci, s širokokrajnim klobukom na glavi?« Dečkov obraz je za hip potemnel. »Da!« je odgovoril. »V hiši pri Mariji je.« Medtem ko ga je Erik začudeno gledal, je 8 prosečim glasom nadaljeval: »Erik, povej, ali bi mi hotel storiti neko uslugo?« »Seveda!« je odvrnil mladenič. »Vsakemu rad pomagam, če le morem.« »O, meni lahko pomagaš!« je vzkliknil dečko. Erika je začelo zanimati otrokovo govoričenje. Ni si mogel predstavljati, kako željo bi mogel imeti. »No, povej, kaj te teži!« je dejal bodrilno. »Razbij Rogerjevo bučo! Prosim! Ali boš?« je fantek dejal zelo resno. »Kateremu Rogerju?« »Tistemu, ki je v hiši!« »A tako!« je pripomnil Erik z glasom, iz katerega se ni dalo sklepati, ali je odgovor dečku ali samo izraz začudenja. Nato je skočil s konja, pogledal dečka in zamomljal dvoumno: »No, če samo to želiš!« Dečko je medtem že stal pri konju in ga božal po gobcu. Blisk ga je poznal in stal mirno. Erik se je za hip zamislil. Z desnico se je potipal ob pasu, kakor da bi nekaj iskal. Otrok ga je opazoval in pripomnil: »Erik, samokres je na pravem mestu.« Mladenič je nehote pogledal orožje, ki je bilo zataknjeno za pas. Res je bilo na pravem mestu. »Erik, jaz bom skrbel za konja,« se je spet oglasil dečko. »Oves mu bom dal. In odrgnil ga bom, da bo prej suh. Ti pa mi naredi veselje in premikasti tega Rogerja.« V Erikovi notranjosti je vladala neka razdvojenost, a vkljub temu se je nasmehnil ob otrokovi želji. »Dobro skrbi za konja! Toda povej, zakaj ti je Roger tako napoti?« »Ker se slini okrog Marije!« »Morda si ljubosumen ?« »Ljubosumen?« ga je začudeno pogledal. »Kaj hočeš s tem povedati?« »Morda hočeš sestrino Ijubezen zase pridržati in je ne privoščiš drugemu?« Dečko ga je pogledal še bolj začudeno. »Erik, ali si med ježo padel in si pretresel možgane? Jaz ne zavidam Marijine ljubezni tistemu, ki jo zasluži. A ta Roger ...« Ni nadaljeval, ampak je stisnil pesti in divje gledal. Čez čas je vzkliknil: »Oh, zakaj nisem večji!« Obrnil je konja, da bi ga odvedel v hlev. Erik ga je zgrabil za roko. »Čakaj! Govoriva odkrito in pošteno ko moža. Povej: kaj je zagrešil Roger?« »Mislim, da je velik lopov. Prosim, Erik, povej to Mariji.« »Morda ji bom povedal,« je odvrnil mladenič in se napotil proti stopnicam. Dečko je gledal nekaj časa za njim, potem pa zakllcal: »Erik, nič ne povej! Marija ne bi verjela in bi se morda ravno zaradi tega dala premotiti od tega lopova. Raje kar z njim obračunaj!« Erik je bil razburjen in je hitel, da bi čimprej mogel presoditi položaj. V naglici je preskočil po dve stopnici. Na zadnji je obstal in se razgledal. Na desni strani stopnišča je bil štirioglat prizidek z majhnim oknom. Okno je bilo zaprto, toda Erik je vkljub temu videl v sobo. Takoj je zagledal Marijo in tujca. Erik se je čudil že temu, da je našel tega človeka tu, še bolj pa se je čudil tujčevemu vedenju. Tujec je stal pri visoki peči. Z levico se je držal za rob peči, z desnico pa je živahno mahal. Ravno je končal z nekim pripovedovanjem in se je glasno zasmejal. Bil je lep, prikupljiv človek. Imel je raven nos, temnorjav« obrvi. Oči so bile v primeri z obrazom majhne, toda iz njih je zrla ljubeznivost. Erikovo srce je močno utripalo. Globoko je vzdihnil. Potem pa se je pomiril in je bolj čutil začudenje kot pa bol ali razburjenost. Njegov pogled je švignil od tujca k Mariji. Stala je pred obiskovalcem. Bila je precej nižja od njega. Nepremično je zrla vanj in se smehljala. Tako gledajo samo zaljubljene ženske. Mladenič je še enkrat vzdihnil. Nato je prijel za kljuko. »Ali si si ga dobro ogledal?« Erik se je začudeno ozrl in za seboj zagledal Marijinega brata. »Benjamin, ti si tukaj?« »Da!« se je dečko zarežal. »Rad bi vedel, ali si si ga dobro ogledal?« »Koga?« »Tistega lopova v sobi.« »Sem.« »Ali boš storil?« »Kaj?« »Za kar sem te prosil. Tako mu primaži, da bo zvezde videl. Ali še veš, kako si pobirmal lopovskega Colma? Kar sesedel se je!« Erik ni odgovoril. Naglo je odprl vrata in izginil v sobo. Marija ga je začudeno pogledala. Eriku se je zdelo, da njene oči še nikdar niso bile tako lepe, Ijubeznive, bleščeče. Njen rjavi obraz je nekoliko zardel, »Erik!« je veselo vzkliknila. Mladenič je odtrgal od nje svoj pogled in ga zapičil v tujca. Trdo, hladno je zrl vanj. Tujec pa se je pri-jazno smehljal. Na njegovem obrazu ni bilo nobene napetosti. Marija je pristopila k Eriku, pokazala na tujca in rekla: »Moj prijatelj Roger iz Crucera.« Potem je pogledala tujca in pokazala na Erika: »Farmer Erik Folkman, dober sosed in prijatelj.« Za trenutek je utihnila, nato pa smehljaje dodala: »Upam, da se bosta dobro razumela!« »Gotovo!« se je nasmehnil Roger. Erik je molčal. Marija ga je radovedno opazovala. Pri tem je zagledala krvavo obvezo na njegovi roki. Prej je ni mogla opaziti, ker je bil mladenič tako obrnjen, da je skrival rcko. »Za Boga, Erik!« je vzkliknila. »Ali ste ranjeni? Kaj se je zgodilo?« »Glej, glej, niti nisem opazil!« je hlinil Roger začudenost. »Najbrž vas je bil napadel tisti lopov, ki je mene preganjal.« Erik je tako ostro premeril Rogerja, da je ta odmaknil pogled. >Č'e mislite moža v beli srajci, potem sva istega mnenja. Prebrisan lopov mora biti.« Roger je bil preoblečen. Na sebi je imel obleko iz tenmega usnja. V eni roki je stiskal rokavice iz usnja. Erikova pripomba ga ni zm^dla. (Dalje sledi)