sključena, obraz si pokriva z obema rokama (II, 101). Tako je storil z vsemi neodvisnimi konstrukcijami.26 V Zvonu 1. 1870, 44, je pisal: »(S.Jenko)... je sedel kakor Ahilej pri šatorih molčeč, križem roke in — tudi ne čisto brez grenkosti v junaškem serci«. Zdaj sedi pesnik »kakor Ahilej pri šatorih molčeč, križem roke d r ž e č in — tudi ne čisto brez grenkosti« itd. (V, 117). Enako: Glasnik 1867, 57: »Hodili so (pesniki)... v dolgi beli hali do peta, z zlatom zarobljeni, lavorov venec krog glave in zlato liro pod pazduho«. V zbranih spisih je popravil: »lavorov venec i m a j o č krog glave in zlato liro pod pazuho« (V, 17). V Glasniku 1868, 59, je pisal: »Ti pa se tiho stisneš v kot, ru-deče vince pred seboj, srčeš ga« itd. V zbranih spisih je: rudeče vince stoji pred teboj, (VI, 91).
Stritar je bil tudi proti srbsko hrvatski mešanici. »Moja namera je bila in je še sedaj ... cleržati se ljudske govorice, kolikor dopuščajo jezikovi zakoni. Zlasti sem gledal na to, da naj se v mojem listu piše ... jezik slovenski, ne tista neslana mešanica iz slo-* venšcine, nove in stare, iz hervaščine, ruščine in drugih slovanskih narečij skupaj znešena kakor sračje gnjezdo«,27 piše v Pogovorih 1. 1879, kjer govori o razvoju pismenega jezika.
V   oceni Kodrove Marjetice pravi: »Kar se tiče jezika, radi priznavamo, da si je gospod pisatelj, in ne brez uspeha prizadeval pisati lepo, čisto slovenščino; vidno se ogiblje one gorjanske neotesanosti, ki smo jo že tolikrat grajali, one zdaj tako priljubljene zmesi iz vseh slovanskih narečij, ki zares izobraženemu človeku tako preseda.«28
V  že omenjenih »Popotnih pismih«, kjer je kramljal o raznih domačih zadevah, se je povrnil tudi na to in pravi: »Jaz rad z vsem svetom v miru živim, rad kaj primolčim, kjer menim, da smem, rad za vsakim potegnem, če mi je količkaj moči; ali tu pa res ne morem. Molčati ne morem in gledati, kako se dela z našim ubogim slovenskim jezikom. Zlasti tista mešanica, tisto posiljeno hervatenje mi kar preseda.«29
Ni pa bil proti temu, da ne bi jemali od Srbov in Hrvatov izrazov, če jih sami nimamo. Če nimamo lastnega izraza, pravi, ga pojdimo iskat v staro slovenščino. »Ali tudi v stari slovenščini bodemo tolikokrat zastonj iskali pomoči; tedaj se nam je oberniti do svojih' bližnjih bratov, Hervatov ali Serbov.«30 In 1. 1895. je izmed štirih načel, ki jih podaja o slov. pisavi, posvetil tretje temu vprašanju.
26  Če ni katere prezrl, kakor n. pr. Zvon 1870, 61. Zdaj hodi, roke na herbtu, po koncu — oči proti nebu zverte, kakor bi zvezde štel; enako IV, 335.
27  Pogovori, Zvon 1879, 158.
28  Zvon 1877, 303. 2P Zvon 1880, 218.
30 Zvon 1877, 158,                                          v   :   :
»Tretjič. Pustimo že vender tisto neuspešno približevanje k drugim slovanskim narečjem, sosebno hrvaščini. Hrvatje naj pišejo hrvaško, mi pa slovensko; saj si vendar lahko ostanemo bratje in se lepo sporazumevamo med seboj. Iz te mešanice ne bo dobrega kruha. In pa tisto novo besedoslovje! »Oče imel je tri sinove. — Tu zagledal ga je!« To je morebiti vse prav pristno slovansko ali hrvaško — našemu ušesu je zoprno!«31 To stavo naslonic je po Levstikovem vplivu rabil sam vse življenje, uprl se ji je šele, ko je bil Levstik mrtev.
Napredoval je tudi v slogu. Po 1. 1876. ni več rabil istoznačnih izrazov, opustil je vsako ponavljanje in nepotrebne besede. V Zbranih spisih je črtal tudi vse prostejše besede, stavke in odstavke, skratka vse, kar ni sodilo v njegov romantični okvir. Stritar nam mora biti z malimi razlikami še danes vzor.
LITERARNO-ZGODOVINSKE BELEŽKE.
NIOBA.1
Drama v treh aktih.
IVAN CANKAK. Prvi akt.
Kmečka izba; nizek strop, lesen in črn, tla prstena; prazniško je pospravljena, zelena peč v levem kotu se sveti, miza je pogrnjena. — Na desni — jod gledalca — je nizko kmečko okno, na levi duri iz veže, v ozadju, par stopnic visoko, male duri v izbico.
/Troje žensk sedi na klopi za pečjo; mati stoji med durmi v ozadju, da vidi, če je izba vsa pripravljena za sprejem.
Prva soseda. Blagor tebi, ki si ta praznik doživela!
Druga soseda. Blagor tebi, ki si takega sina rodila!
Tretja soseda. Blagor tebi, ki nisi vseh izgubila !
sVse tri. Blagor tebi!
Mati. Ne blagrujte me; preveč je blagoslova; skoro me je strah.
Prva soseda. Mož je šel in se ni vrnil, Bog se te usmili!
Druga soseda. Sinovi so šli v ta veliki svet, Bog se te usmili!
Tretja soseda. Samoten je dom, Bog se te usmili!
Mati. Eden je ostal, vseh mojih molitev gospod! Eden, vseh vreden! Kadar se nagne dan, stopi v to izbo; že slišim voz na klancu in voznikov bič. Pride, ker sem koprnela po njem.
31 Lj. Zvon 1895, 691.
1 Odlomek iz literarne zapuščine Ivana Cankarja.
134
Prva soseda. Tako sem jaz koprnela po sinu, koprnela po sinu, ki ni prišel. Druga soseda. Tako sem koprnela dolga leta — leta, kje so! — po možu in sinovih: kje so? Tretja soseda. Tako so šli vsi, ti lepi fantje, preko gora, preko morja — kje so!
Molk.
Mati (stopi v ospredje). Bog je bil usmiljen.
Kar je vzel z levico, je stoterno povrnil z
desnico. V njem, ki ga je poklical pred svoj
oltar, je vrnil moža, sinove in dom.
Prva soseda. Tebi je povrnil; na nas, sirote,
se ni ozrl.
Mati. Ene same lehe ni oškropil dež; Bog je
poslal znamenje, da bi vsi, ki so obloženi in
zapuščeni,- spoznali njegovo usmiljenje.
Vse sosede. Blagor tebi! (Odidejo.)
Mati. Strah me je blagrovanja. —
Francka pride.
Mati. Ali si pogledala po klancu, tudi natanko v dolino pogledala 1 Ali nisi počakala, da bi se prikazal voz, če je bil morda skrit za gozdičem?
Francka. Tudi tako bi prišel; ne bi ga priklicala z očmi.
Mati (osupla). Ne s temi solznimi! Francka. Kakor da bi ga mrtvega vozili, tako mi je pri srcu.
Mati. Greh so take besede. Bridkost je preblizu, ne zovi je! Kakor si se nedeljsko oblekla, tako še srcu ukazi, da bodi veselo. Francka. Ukazala sem, pa se je razjokalo. Mati. Zdi se mi, da slišim voz na klancu. Skozi zid in hrib ga vidim. Daj vina in kruha na mizo!2 (Mati proti durim, Francka stopi k polici, ki je pregrnjena z belim prtom.)
Tone med durmi.
Tone. Ne še dočakali? Mati. Zgodaj je še. (Odide.) Tone. Kaj me nisi slišala? Krepko sem stopil m naglas sem govoril.
Francka.  Slišala sem te;  pozdravljen!   (Postavlja na mizo vino in kruh.) Tone. Ob slabem vremenu sem prišel, se mi zdi. Deževalo je in oblačno je še. Kaj tako boš sprejela svojega brata? Francka (sede trudna). Kakor črn kamen je leglo to noč na moje srce, in neče stran. Ali verjameš spominom? Tone. Ne verjamem.
Francka. Tistemu, ki verjame, se razodene j o. Sinoči, komaj da zatisnem oči, se vzdramim v grozi; pa je zaklenkalo z mrtvaškim zvoncem, natanko sem slišala. Čisto tenko je zajokalo, samo trikrat, in je utihnilo. _ Tone. Bog mu daj nebesa, kdor je bil!3 Francka. Nihče ni umiral, nikogar ni bilo v cerkvi, nihče ni zvonil. Tone. Veter je bil zavzdihnil skozi lino.
Korigirano iz »Daj vina in kruha ..,« Korigirano iz »kdor je umiral«.
Francka. Ni bilo vetra sinoči. — Tako mi je oznanil spomin bridkost in nesrečo; zato je težko moje srce.
Tone. Še včeraj je bilo veselo. Tako vesela si bila še včeraj, ne zaradi mene, da sem rekel: poberi, Ameri kanec, kar imaš, pa odtod, pa čez morje! Rekel sem, glej, ampak nisem storil, noge so bile ukovane. Francka (vzklikne). Še ti bi šel! Koga bi imela v tej samoti!
Tone (jo prime za roko, sede). Vsaj toliko me imaš rada, kakor brata. Jaz pa ti rečem, da te imam rajši; rad te imam brez lepih besed. Ko si včeraj vsa gorela v obraz, ko sem šel mimo in me nisi pogledala — sem stisnil pesti in zakričal bi. Takrat sem vedel, da te imam rad. Povej še ti, če si mi prijazna, pa te vzdignem, majhno kakor si, da te ponesem v lepše kraje.
Francka (tiho). Ne danes takih besed, ne ob tej uri!
Tone (izpusti njeno roko). Vedel sem — včeraj sem spoznal, ko sem šel mimo in me nisi pogledala!
Francka (ga pogleda začudeno in plaho). Tone. Kaj bi lazil po ovinkih in bi postrani govoril — nisem vajen! Tako je stvar: mislil sem, da pridem in ti porečem: poveži culo in pojdi z mano v Ameriko, tukaj so tihi in zapuščeni kraji, človeka napravijo lenega in potrtega; onkraj morja šele človek spozna, da ima roke in glavo — tja pojdiva! — Tako sem mislil, da ti porečem. Zdaj pa je vse to kakor spomin; njega imaš rada, zanj si zardela, zanj jokala. Bog vaju blagoslovi; povezal bom culo, še jutri bom storil, pa jokal ne bom. Francka. Mene žališ, ki te imam od srca rada, in tudi njega žališ, ki te ne sliši; kaj sva ti storila?
Tone. Nobenega nisem žalil, ne tebe ne njega, zakaj vaju oba dva imam rad. Ampak po pravici je treba govoriti, brez laži, zato da se vse spozna in da ne bo potem ne zamere ne žalosti...
ZAPISKI.
SLOVSTVO.
Euripides: Bratski spor (Phoinissai). Preložil A. Sovre. Izdala Nova Založba v Ljubljani, 1923. Lani je Dom in svet (str. 59. nsl.) z veseljem pozdravil Sovretov prevod Kralja Ojdipa; danes z enakim veseljem pozdravljamo »Bratski spor«, s katerim nam je prvič izpregovoril v našem jeziku tretji starogrški tragik, Evripides. Odlomek tega prevoda smo že čitali lani v Mladiki (1923, str. 84. nsl.), kjer je prelagatelj priobčil tudi uvod, kolikor ga je treba za vsebino. Gre za spor med sinovoma kralja Ojdipa, Eteoklom in Poli-nejkom, ki sta se bila domenila, da bosta vsak eno leto vladala nad Tebami, toda se Eteokles, okusivši slast gospostva, ni hotel umakniti, radi česar je prišel Polinejkes z zavezniško vojsko pred mesto Tebe, kjer se vrši boj in v katerem
135