Goriška srečanja, št. 12
Uvodni članek je tokrat prispeval Boris Race. V njem. se prizadeva za utrjevanje enotnega slovenskega kulturnega prostora, ne. glede na meje. Tema, ki jo obravnava, je zelo zanimiva in kar kliče po obdelavi, žal jo je avtor samo načel,
"Kaš današnji problem" je že po naslovu sodeč osrednji članek revije; napisal ga je Josip Vidmar. Bravec bo najbrž razočaran, če od njega pričakuje kaj več, kajti Vidmar, ki je že mnogokrat z odločnimi besedami postavil slovensko stvarnost in slovensko misel na pravo mesto, je topot precej omilil svoje besede. Medtem ko v prvem delu svojega članka odbija neosnovane očitke "vrste ljudi, ki jim je naša nacionalna misel iz takega ali drugačnega razloga tuja", pa zaključi svoje meditiranje vse preveč pod vtisom naše številčne majhnosti in gmotne revnosti ter verjame v našo mednarodno afirmacijo le po kultiorniii dosežkih:
"Posvetimo se torej kulturi, v kateri bomo laliko vsaj stopali v korak z vsem svetom kakor kažejo najvišji dosežki naše dosedanje umetnosti, bodisi literature bodisi slikarstva,"
Kar trije pisci polemizirajo z Eadivojem Eeharjem, ki se je bil v prejšnji številki GS obregnil ob članka goriških sodelavcev. Ervi mu odgovarja Rudi Šimac in pobija Reharjeve ugotovitve o "primorskih nasprotjih" ter utemeljuje rast več pokrajinskih središč na Slovenskem. Sledita prispevka Branka Marušiča in Mila Vižintina, ki ju je. prizadel odstavek Radivoja Reharja, v katerem tš. med drugim pravi tudi to;
"Četrt stoletja se je primorski človek po fašistični volji hotš ali nehotž, zavestno ali podzavestno oddaljeval slovenski miselnosti in se vživljal v italijanski način življenja in mišljenja."
124 Drugi prispevek z onstran meje je razprava Elia Forna-
zariča o protosinhrotronu v Doberdobu. O tem jedrskem po-
speševalniku (naprave bodo desetkrat večje kot v Ženevi),
ki je evropskega, če že ne svetovnega pomena in ki ga s
sodelovanjem več držav mislijo postaviti na naši kraški planoti pri Doberdobu, je bilo že veliko razpravljanja.
Drago Svoljšak govori o batujsklh. arheoloških najdbah in podaja pregled polemike, ki se je ob izkopavanju razvila v italijanskih in naših listih.
Tudi ta številka ima leposlo\Tai del. Najprej France Bevk objavlja literarni zapis danes že kaj običajnega dogodka, ko se namreč le redki in zelo pozno spomnijo na svojo obljubo ter obiščejo kraje in samotne kmetije (že -večidel zapuščene), koder so nekoč partizanili in so jim ljudje dajali streho, hrano, varnost in ljubezen. V tem delu najdemo še dva mlada primorska pesnika: IT. Birsa in A. Peršolja. Vsak ima po štiri pesmi, ki dokazujejo, da sta avtorja na ravni sodobne boljše, sicer nekoliko herme-tične poezije. Liričnost in resnost objavljene poezije poudarjajo tudi izvrstne vinjete Milana Kumarja.
Leposlovju sledi reportaža v obliki partizanske kronike Kurirske zveze na Primorskem spod peresa Jožeta Je-lerčiča-Vojka, ki nekako poudarja letošnje jubilejno leto na Primorskem.
Zanimivo se bere zapis Ivana Juvančiča o naših mejaših Furlanih. GS sploh posvečajo veliko pozornost furla-nistiki(Glej Zorzutov prikaz pesnika Piera Zoruta v eni prejšnjih številk!).
Z raznimi članki sodelujejo še Željko Kumar, A.Pran-češkin - Ivi.Ivlininčič, Ciril Zupane, Lida Bezlaj, T.Zorn, M.Lrobež, D.Svoljšak, B.Liariišič, dr. Stojan Brajša, luario Magajna in Pulvio Monai.
Zadnji del (Zapiski) vsebuje marsikatero dragoceno zgodovinsko pričevanje, ki širi ter dopolnjuje našo "pri-morskiano", loteva pa se tudi zgodovinskih in predvsem kulturnih stikov z istrskimi Hrvati.
125^2^'^3® naj omenim še dva polemična zapiska. Il.Drobež odgovarja Vinku Cudemanu, Cvetko ITanut pa v imenu uredništva GS odgovarja piscu teh vrstic. Čeprav ostajam pri svoiem» ^3.6.  priznam C.lTanutu strpnost in pomirljivost (zdi
se mi, da tudi jaz nisem bil nestrpen v svoji "nezaželeni glosi" v 10. št. Kapelj). Z moje strani je pač šlo za to, ali danes laJiko rečemo in zapišemo to, kar mislimo, ali pa je treba zmeraj upoštevati "dane možnosti"! Kolega ITanut sam prav dobro ve, da imamo toliko svobode, kolikor si jo pribojujemo in da moramo za vsako dobrino zmeraj nekaj žrtvovati...
Tomaž Pavšič
        126