Stev. 40. Y Mariboru 4. oktobra 1877. Tečaj XI.
Izhaja vsak četrtek
in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom celo leto 3 gld. — kr. „ pol leta I „ 60 ,. „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravništvu v škofijsk. poslopju (Bischofliof.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine.
List ljudstvu v poduk.
Posamesne liste
prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi
se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. —
Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat, 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr.
Nasprotniki in sovražniki turških Slovanov.
Vsaka dobra reč ima svoje sovražnike; nobeno blago početje ne prodere do krepke in srečne zmage brez opovir in težkoč. Kaj čuda tedaj, ako jih tudi naši bratje, turški Slovani, najdejo vse polno v svoji opravičeni borbi za „krst sveti in svobodo zlato". Čeravno jim je krepka ruska vojska prišla na pomoč, bo vendar teklo še veliko krvi, preden bo turško trinoštvo pobito in v Azijo vrženo nazaj. Preveč zaslombe dobiva Turk v Evropi, preveč štejemo Slovani v njej sovražnikov. Prvi in najmogočniši so Augleži, drugi in najbesuiši so Magjari, tretji in najsti ahopetniši so naši nemšku-tarski in sploh nemški Turki ali turkoljubi četrti in najuesramniši so pa angleški, magjarski in nemško-židovski pisuni in časnikarji. Anglež plačuje, Magjar razsaja, nemški Turk trepeče, tuiko-ljubni časnikarji pa ščijejo, natolcujejo in lažejo, da se kar od njih kadi. Vse navdajajo same strasti: sebičnost, gospodstvaželjnost, napuh in zavid. Anglež je prvi kramar in bogataš na svetu, zapo-vednik vsem morjem ter se boji, da mu Slovani v Turčiji kupčije ne vzamejo in ga naposled pomagajo iz srednjega morja in Egipta potisnoti, kder ima pot v bogato Indijo. Da se ta njemu ne zapre, je Anglež pripravljen milijone žrtvovati in tudi v boj stopiti zoper Rusa, če le najde zaveznikov. L. 1854. se mu je to posrečilo. Pomagali so mu Francozi, Pijemontezi in deloma tudi Avstri jani, ko so ti marširali v Rumunijo in Ruse prisilili, iti črez Donavo nazaj. V strašni vojski so Pijemontezi zgubili 2500 mož in 24 milijonov goldinarjev, Turki 70.000 mož in 75 milijonov, Angleži 33.800 mož in 780 milijonov, gizdavi Francozi pa 100.000 mož in 930 milijonov. Da so tedaj takrat Rusa premagali, turške Slovane na 23 let dalje pod turški jarem posilili, žrtvovali so evropski turkoljubi in pobiti dali 505.500 vojakov in denarjev zapravili 26 sto milijonov, če vštejemo tudi ruske zgube: 300.000 mož in 825 milijonov. Strah in sovraštvo do nas Slovanov mora tedaj res veliko biti, če turkoljubi toliko žrtvujejo, da le Turka,
zverinskega tlačitelja Slovanov, ohranijo. Letos se Angležem ni posrečilo zvabiti evropske države na svojo stran tako, da bi se vojske proti Rusiji udeležile. Vsled tega tudi Angleži niso šli sami v boj, pač pa tem globljeje v svoje žepe segajo in Turka z denarji podpirajo in z orožjem. Brez te pomoči bi Rusi sedaj stali že pred Carigradom!
Magjarske in nemške Turke peče stara vest, ker svojim slovanskim sodržavljanom v Avstriji zabranjujejo djansko enakopravnost. Bojazen, da bi utegnilo v Avstriji drugače biti, kakor je sedaj, ako južni Slovani otresejo turški jarem, vleče jih na turško st-an. Najrajše bi videli, ako bi Avstrija šla na strani Nemčije in Angleške v boj zoper Rusijo. Ker pa se to ni zgodilo, zato so začeli po svojih časnikih strahovito razs jati, ščuvati in legati. Romunom, Srbom in Črnogorcem so se sprva telebasto prilizovali in ko ni pomagalo nič, so se jim začeli hudo groziti. Prerokovali jim so, da bo Avstrija brž marširala v Moldavo Rusom za hrbet, da bo avstrijska vojska zasela Belgrad in Cetinje, če se Rumuni, Srbi in Črnogorci le genoti predrznejo. Prazen strah! Črnogorci so precej začeli boj, Rumuni se že hrabro borijo v Bolgariji in Srbija bo vsaki čas zopet zgrabila za orožje in tudi Grki bodo otresli strah pred Angleži. Ali ravno to je, kar Rusi hočejo doseči, preden se na vseh straneh lotijo odločilnega boja. Kajti Rumuni, Srbi, Črnogorci, Bolgari in Grki vzdihujejo pod turškim jarmom, tem je treba pomagati, da se razdene mohamedauska država in namesto nje osnujejo neodvisne krščanske države. Brž ko se to zgodi, je turško prašanje rešeno, na korist turškim kristijanom, na korist Slovanom, ker je teh ondi največ! Kakor se stvari sedaj pokaztijejo, smemo Slovani zadovoljni biti. Ako le Bog da in sreča junaška, bo turško prašanje rešeno nam na slavo in korist, preden doteče leta dni. Anglež se bo tedaj prepozno kesal, da je neizmerno veliko denarjev zavolj turških divjakov zapravil, Magjar bo srda in jeze z zobmi škripal, naše nemške Turke bo pa bržčas sram, da so se od ničvrednih, nesramnih in lažnjivih pisunov dali
za nos voditi in v neumno turkoljubje zapeljati. Kdor nima priložnosti brati sedanjih nemških-libe-ralnib in magjarskih listov, ta si blizu ne more domisliti, kolika nesramnost se v njih šopiri. Dobro vedó, kake zverine so Turki, kako Bolgare vesijo, ženske skrunijo, ranjence umarjajo; dobro jim je znano, kako Rusi povsod z Turki človeški ravnajo. Ali jim ne velja ne pravica ne resnica, jim velja natolcevati, psovati, grditi in legati. Junaški Črnogorci [so jim „tolovaji", vrli Srbi „tatovi", pošteni Rumuni „lopovi" hrabri ruski rojaki „mevže in pijanci", le Türk, ta je človek, plemeniten in hraber. Vrh tega pa lažejo tako nesramno, da je težko povedati, kaj je večje, ali teh pisunov predrznost, da se upajo toliko ljudi vsaki den na-legati, ali teh ljudi pahnjenost, da take laži plačujejo, berejo in verujejo. V dokaz bodi sledeče: prijatelj časnika „Finanzielle Fragmente" si je dal truda ter sestavil iz raznih dunajskih listov voj-skina poročila, katera so se pozneje izkazala kot neresnična, kot lažnjiva. Bitve, za katere ne vedó ne Rusi, ne Turki, so bile v „Neue Fr. Presse" 13., v „Presse" 3., v „Deutsche Zeitung" 7., v „Fremdenblatt" 1., v „N. W. Tagblatt" 19., v „Extrablatt" 17., v „Morgenpost" 5., v Vorstadt-Ztg." 9., v „Tagespresse" 2., v „Wiener Abeud-post" 1. V teh bitkah je palo po poročilih: „N. F. Presse" 390.000 Rusov, „Presse" 12.000 Rusov, „Deu. Ztg." 176.000 Rusov in 5000 Rumuneev (poleg tega omenja ta list, da so Turki zapodili jeden rusk polk v Dunav), „N. W. Tagblatt" 210.000 Rusov, „Extrablatt" 380.000 Rusov, „Morgenpost" 140.000 Rusov, „Fremdenblatt" 27.000 Rusov, „Vorstadt-Zeitung" 10.000 Rusov, „Tagespresse" 4000 Rusov. O turških izgubah tako malo govoré, kakor Turki sami. Iz Šibke so se Rusi umeknili po poročilih: „N. Fr. Presse" 7krat, „N. W. Tagbiatta" llkrat, „Presse" 4krat, „Extra-blatta" 7krat, „Vorstadt-Zeitunge" 3krat, „Tagespresse" lkrat, „Fremdenblatta" lkrat, „Wiener Abendposte" 2krat. Sploh ti nesramni lažnjivci so več Rusov na papirju ubili in pokrustali, kakor jih je črez Donavo šlo, o Turkih pa pišejo, kakor da bi bili vsi nenmarjoči. Da pa Türk ni neumerjoč, ^ia bo Turčija propala vkljub angleškemu denarju, magjarskemu ropotu, strahupetnemu jadikovanju nemških turkoljubov in brezsramnemu laganju nemških magjarskih in judovskih listov, to nam bo sijajno pokazala bližnja prihodnost! Bati se nam ni treba nič.
Gospodarske stvari.
Gnojišče in njegova naprava.
M. Navadna shramba gnoja je gnojišče. Primerno napravljeno gnojišče je za celo gospodarstvo jeden najvažnejših prostorov. Ko bi kmetovavci preuda-
riti in prerajtati hoteli, koliko zgubo trpijo po napačnem gnojišču, gotovo bi se ne zbali malih stroškov in neznatnega truda, ki ga naprava prikladnega gnojišča prizadeva. Kakošne lastnosti mora pa dobro in pametno napravljeno gnojišče imeti? Gnojišče mora naj poprej blizu hlevov biti; ne sme biti previsoko, ne prenizko, da se gnojnica ne more odtekati in da se deževnica in snežn-ica ne more na njem stekati. Rob ali kraji gnojišča morajo biti taki, da vode ne prepuščajo. Dno gnojišča mora biti viseče na jedno ali drugo stran in mora imeti tlak, najboljše iz kamenja, da se gnoj iz gnojišča lahko izvaža, da pa tudi gnojnica v zemljo ne vhaja. Namesto kamenatega tlaka pa včasih in mestoma tudi zadostuje močna plast ilovice ali gline, ki ne prepušča gnojnice. Taka ilovičasta ali glinasta plast na dnu gnojišča se mora pa vsakega drugega ali tretjega leta z gnojem vred na polje ali travnik izvoziti, ker se v taki prsti veliko dobro gnojivuih tvarin nabere, ki poljskim pridelkom dobro denejo. Prav porabno gnojišče mora imeti nizek zid ob krajeh, da se tako odtok in pritok vsakojake tekočine zabraui. Dalje mora imeti lego, ki je proti solucu in vetru zavarovana. Za ta namen se priporoča, da se okoli gnojišča drevje ali grmovje nasadi. Posebno pri-hčno drevje za to je sivi in beli topol, lipa in divji kostanj. Ogradi se gnojišče tudi z plotom. V tako ograjeno guojišče se potem rado spušča mlada živina, da po gnoju semtertje hodi in ga stepta, kar gnoju posebno hasne. Tudi za priležen vhod in izhod iz gnojišča je treba skrbeti. Tik gnojišča ali pa na njem se mora napraviti shramba za gnojnico, v ktero se iz hleva odcejajoča scav-nica steka. Stene te shrambe morajo na vsak način dobro obzidane biti. Včasih se nahajate po dve takih gnojničnih shramb na gnojišču, jedna za scavnico, ki iz hleva priteka in ki se dostikrat za neposredno gnojenje z gnojnico rabi, deloma pa za polivanje gnoja ž njo služi. Druga shramba dostikrat na nasprotni strani, v ktero se gnojnica iz gnojevega kupa steka.
,_L!__
/ LlJ \
A	I
\__/
pod. 1.
Prva podoba nam predstavlja najprostejšo sorto gnojišča z jedno gnojnično shrambo. Pu-šice kažejo, kam da guojišno dno visi. Gnojnica se bode tedaj na takem gnojišču na sredi zbirala.
u
lililí I I I I I I
I I II M

/
rf
A
\
pod. 2.
Druga podoba nam kaže že boljše gnojišče. Tu visi dno proti gnojnični shrambi, kakor pušiče kažejo, ki je na pol z latami prekrižana, skozi ktere gnojnica v jamo teči more.

k
11
A	^
y
i i i i i i
i i i i i i
i i i i i i


pod. 3.
V tretji podobi vidimo dvoje shramb, kterih jedna je z latami prekrižana.
—>
\

-<-
/
pod. 4.
Četrta podoba kaže gnojišče, ki ga je umni kmetovalec Schwerz nasvetoval in priporočal. Gnoj-nična shramba gre tu prek gnojišča od jedne podolgovate strani do druge, in je tudi z močnimi latami prekrižana. Drugo in tretje gnojišče ima pred prvim bistvene prednosti. Pri prvem se pri daljšem deževanju na dnu gnojišča nabere mnogo tekočine, tako, da spodnje plasti gnoja v vodi ležijo, po kteri gnojeva dobrota znatno škodo trpi.	(Konec prihodnjič.)
Sadje- in vinorejska šola pri Mariboru je
objavila tiskano oznanilo in cenik, po katerem bo prihodnjo zimo in spomlad razprodajala 21etne in močne lletne sadike (Wurzelreben) in rožje raznih vinskih trt, potem požlahtnjena visoka in pritlična drevesca raznih jabelčnih, hruškovih itd. sort. Raznih vinskih sort za pridelovanje belega in črnega vina je 24. Sadike stanejo po 16—20 fl.
1000, 100 sadik pa po 1 fl. 80 kr. - 2 fl. 30 kr. Rozge ali bilfe (Schnittreben) so po 5—3 fl. 1000, 100 rozeg ali bilf se pa dobi po 40—80 kr. Iz lastne skušnje zamoremo reči, da je blago zanesljivo dobro. Namiznih sort vinske trte je vseh 53. Tudi prava amerikanska izabela, Catawba in York Madeira se ondi dobi. Ove sorte rastejo močno v les in sodijo za hitro pokritje senčnih šetališč in za prevlečenje hišnih zidov itd. Jabelčna in hruš-kova drevesca veljajo po 40—50 kr. in so tako lepa in krepka, da jih je veselje gledati. Piitli-kovci se dobijo po 30—40 kr., cepiči v spomladi pa po 5 kr. 10 cepičev ene sorte tudi po 30 kr. Tudi tukaj opomnimo iz lastne skušnje, da je blago dobro in kdor želi kako novo in žlahtno jabelčno ali hruškovo sorto, naj se obrne do ravnateljstva sadje- in vinorejske šole! Mnogi čislajo debele žlahtne jagode; ova šola ima jagodne sadike naj-žlatniših sort na prodaj, sadiko po 3 kr., 10 sadik ene sorte po 25 kr. in 100 po 2 fl. Plačuje se naprej ali pa proti poštnemu povzetju.
Sejmovi: 8. okt. Dobrna, sv. Helena; 10. okt. Orešje; 11. okt. Radasgaves.
Dopisi.
Iz celjske okolice. (Poskušnje na ljudskih šolah.) Očitne poskušnje na ljudskih šolah so bile nekdaj imenitne in velevažne. Odkar se je pa Cerkvi upliv do šolskega podučevanja odvzel, zginila je tudi ta važnost. Kdo se zmeni dandanes za šolski sklep? Ko bi ga duhovniki iz prižnic ne oznanjevali, nikdo bi zanj ne vedel. Očitne skušnje so odpravljene in šola je tako sploh veliko svoje veljave pri ljudeh zgubila. Dokler so duhovniki še imeli besedo pri soli, so stariši kaj radi prihajali k poskušnjam poslušat, kaj so se njih otroci naučili. Zdaj je vse drugače. Razun šol. svetovalca nikdo k njej ne pride; učitelj nje tudi ne potrebuje, ker itak učence celo leto izprasuje. — Največje veselje za šolsko mladino bilo je neke-danje obdarovanje ob koncu šolskega leta. Sedaj se mora 6—14letni deček, deklica, pridno učiti, ne zavoljo pohvale, ali kakega darilca, ampak iz prepričanja, da mu bo nauk v življenju koristen in blagonoseu! Moj Bog! Vojak, prostak ali general, ki se je za cesarja, za dom, hrabro vojskoval, premagal sovražnika, se veseli, ako ga vojskovodja pohvali, ako mu v znamenje srčnosti in hrabrosti podeli kako odliko, — in kdo bi mu veselja ne privoščil? Le otrok, ki še ne ve ceniti vrednosti naukov, ki mu jih učenik razlaga, ne smeje vedeti, da zasluži pohvale ! Človek nevoljen opazuje, da ni nobenega zaupanja več došol, vse je mlačno, še pogovarjajo se ljudje le neradi o njih ; le tožbe nad strašanskimi šolskimi plačili se čujejo. In ti so res veliki. Dokler morajo beriči in žandarji otroke v šolo goniti, njih stariše v kajhe zapirati,
ki ne morejo š. kazni plačati, se ljudje ne bodo za nove šolske naredbe vneli, ako se še tako ljubeznjivo priporočajo, učitelj pa ne bo pravega vspeha pri podučevanju doseči zamogel.
V celjski okolici podučujejo zvečinom vrli učitelji, ki so svojo spretnost pokazali že pod duhovsko gospodsko. Ljudska šola okolice celjske obstoji še le drugo leto. Njeni nadučitelj je vrl mož; pogrešamo pa med učitelji in kr. š. svetom prave složnosti. Bati se je, da bo pri taki razprtiji podučevanje škodo trpelo. Šole v Petrovčah, v Žavcu in pri Novi cerkvi bi se smele imenovati „izgledne šole". Povsod je lepa složnost med učitelji in šol. sveti. Otroci obiskujejo šolo marljivo in si pridobivajo obilno lepih naukov v prav lepi, nepokvarjeni slovenščini. Tudi šola v Vojniku bi bila izvrstna, ako bi njeni nadučitelj tako grozno ne nemškutaril. Hvale vreden je pa njegov trud za muzikalne vaje. Ustanovil je lepo „bando" blizu iz samih bolj odraščenih učencev, ki izvrstno svirajo. Le naprej tako! Povsod se je šolsko leto končalo s slovesno sv. mešo. Okr. š. svet je tudi zavkazal, da se ima učitelj krščanskega nauka k sklepu šole povabiti. To se je tudi povsod zgodilo, le v Teharju ne. Zakaj tam kateheta pozvali niso, to nam ni znano, pa zdi se nam, da se to mogočnemu beriču ni hotlo dopasti; kajti teharski Turki se malo zmenijo za vikša povelja. Na teharski ljudski šoli podučuje zraven marljivega nadučitelja neka Matilda Travniček, rojena Zagrebčanka. Njeno zmožnost je okr. š. nadzornik s tem dokazal, da nji je baje naložil, naj tednico vsaj pravilno, se vč, nemško, spisuje. Slovenščina ji je nekoliko težka, in zoprna. Da bi pa vendar kaj novega vpeljala, uči otroke, da ji pri vhodu in izhodu iz šole pravija: „kist hand".
Iz Celja. (Z volitvami) za občinski odbor celjske okolice, ki so se nedavno vršile, smo v obče zadovoljni. Izbrali so se večinoma stari, že skušeni možje. Mestjani so prav dobro storili, da so se volitve zdržali; modrovali so jako pametno, češ: mesto naj skrbi za mestne, okolica pa za okoličanske potrebe. V sredo, 26. septembra, je bila volitev novega okoličanskega župana. Zbralo se je k volitvi vseh 18 odbornikov. Polovica jih je želela potrditi še starega g. Karola Šah a, druga polovica je zahtevala novega župana. Trikrat se volitev ponavlja: toda vselej dobita vsaki po 9 glasov. Zdaj se mora odločiti po žrebanju, kteri bode novi glavar. Sreča je bila mila novemu: g. Antonu Male-ju, posestniku na Spodnji Hudinji. Za občinske svetovalce smo dobili: Šorna, Šaha pa Levičnika. Prejšnjemu županu kakor vsemu odboru, se mora pa izpričati, da sta se jako prizadevala in trudila za blagor občinski. Naj omenim le hiše, ki se je med tem časom nakupila za novo šolo v celjski okolici. Razredi te šole so bili 1. 1875. raztrošeni po celem mestu; za šolsko leto 1876 pa ni bilo moč nikjer več sobic dobiti za podučevanje. Posrečilo se je v tej zadregi, da
seje pod jako vgodnimi pogoji nakupila za 14.500 gl. blizu železnice Tapeinerjeva hiša, nekdanji kon-vikt, kjer je zdaj 3razredna šola za celjsko okolico. Novemu županu pa želimo, da pri svojem obilnem poslovanju vselej previdno in pogumno postopa v blagor cele obširne občine.
Od Sotle. Mnogo obiskovana je božja pot na sv. gorah v fari sv. Petra; tamošnja romarska cerkva Matere božje je velika in sedaj po marljivem prizadetju č. g. župnika Davorina Sevnika okusno ponovljena in znotraj krasno zmalana. Sred cerkve se nahaja altar Matere božje z nebeškim detetom Jezusom v naročju; podobe so lepe, kakor bi bile žive. Trikrat na leto se tukaj zbira mnogo ljudstva iz bližnjih in dalnih krajev, zlasti iz Hrvatskega. Prvi shod je 24. maja na god Marije pomočnice, drugi 5. avgusta na god Marije snežne, tretji in največji pa na god male gospojnice. Poslednja svečanost se začne že na predvečer in se konča 15. sept. Kdor v tem času ondi prejme sv. zakramente in v namen sv. Cerkve moli, ta se udeleži popolnih odpustkov. Verniki se te prilike marljivo poslužujejo in letos je samo 15. sept. bilo 700 obhajanih. To je res veselo znamenje trdne vere pri ljudstvu pa tudi marljive in goreče delavnosti pri častitih duhovnikih. Kar pa ni lepo in kar je močno želeti, da se odpravi kakor in po komurkoli, to je nedostojna nesnaga okoli prelepega svetišča prečiste Device Marije. Človek svojih telesnih potreb ne more odložiti in kder je gnječa velika, ondi se mora tudi na to gledati! Da se torej take potrebe dostojno, brez žaljenje kraja in svete sramežljivosti opravljati za-morejo, za to morajo dotični veljavni možje skrbeti ! Več o tem pisati sedaj nečemo !
Politični ogled.
Avstrijske dežele. Iz Dunaja se poroča, da ondi čakajo na ponovljenje nove nagodbe z Oger-sko; brž ko bo ta sklenjena, bo sedanje mini-sterstvo razpuščeno z državnim zborom vred, poklicani bodo novi ministri pod grofom Belkredi-jein, ki bodo skušali mir napraviti in spravo med narodi in deželami lepe naše Avstrije. Bog daj, da bi se to brž uresničilo! — Nadvojvoda cesar-jevič Rudolf je bil v Insbruku, kdei so razkrili prekrasen studenec in spomenik na čast vojvodi Rudolfu, kateri je pred 500 leti Tirolsko pridobil slavnej hiši habsburškej. Bil je z velikim navdušenjem sprejet. — Slovenska lista „Narod" in „Slovenec" sta tožena, ker sta nekaj nepostavnih dejanj nemškutarjev pri zadnjih volitvah objavila; nič ne dene, pri obravnavi pred porotniki imata obadva priliko nemškutarske krte pred celim svetom počesati. — Poljaci so začeli noreti za magjarskim prekucuhom Košutom ter so mu poslali zahvalnico na Italijansko, ker je trdil, da morata Magjar in Poljak složno postopati za Turka proti Rusom
Poljski učitelji so imeli te dni velik shod v Levovu ter so med drugimi točkami tudi sklenoli, da se naj šolska meša odpravi, ker je otrokom škodljiva! No, v Ameriki tudi tako mislijo učitelji brez-verskih šol, pa otroci tam tudi z revolverji orožani zahajajo v šolo. — Magjari so pretečeni teden svojo turkoljubje djanski pokazati hotli. Stari general Klapka je na skrivnem z angleškim denarjem nakupil 10.000 pušek in revolverjev, 500 turških fesov, (rudečih kapic), 1,200.000 patron in vse po železnici spravil na rumunsko mejo v Erdelskem. Tam so se začeli zbirati po hribih in planinah magjarski prostovoljci. Bilo jih je že blizu 5000 tje napotjenih. Jihov namen je bil v Rumunijo vdreti, se z Turki prišedšimi od Silistrije združiti in potem začeti za hrbtom ruske vojske vse po-žigati in klati, zlasti pa rumunsko železnico razdreti in mostove porušiti. Toda ogerska vlada je vse še o pravem času tako izvedela, da je morala ves šunder zabraniti; orožje so pobrali, Klapka pa je všel v Pariz. Hrvatski sabor je odložen do nepovedanega časa; preden so se poslanci razšli, so telegrafično čestitali črnogorskemu knezu k sijajnim zmagam črez Turke. Knez se je takoj zahvalil za bratovsko čestitko, ki je povekšala mu radost in srečo. „Bog, ki je meni in moji vojski podaril te zmage in vspehe, bode dal, da se izvrši naše prizadevanje."
Vnanje države. Jako iznemiril je svet pruski list „Post", ker je nekako v imenu Bismarkovem svetoval, naj se Avstrija spremeni v magjarsko-slovansko državo. Ta nasvet namreč meri na to, naj bi se avstrijske dežele z nemškimi prebivalci pridružile pruskej Nemčiji. Da pruski Nemci tako želijo, to je gotovo, vendar da jse bo tako zgodilo, to pa še ni nikder zapisano. Čudno je pa vendar to, da se je slednji čas vedno govorilo o močni zvezi Italijanov z Nemci, le to se ni hotlo povedati, proti komu da je ta zveza obrnena, ali proti Franciji, ali proti Avstriji, ali proti obema? Toliko je pa resnično, da Italija vojake nabira na francoski in avstrijski meji in se Prusi grozne orožajo. — Na Francoskem je sedaj silna volilna praska; razne stranke se hudo ravsajo in kavsajo, da bi zmagale. — Angleška kraljica je za turške ranjence darovala 2400 fl. To je res malo, ako pomislimo, da Turki za angleške koristi neizmerno veliko krvi prelivljejo. — Sv. oče Pij IX. so nedavno umili v liberalnih listih, v resnici pa, hvala Bogu, vkljub visokej starosti prav črstvo živijo. Kardinal Sforza, nadškof v Neapolu je umrl; mnogi so se nadjali, da bo Pija IX. naslednik, sedaj je moral poprej umreti. Rumuui, Si bi in Grki so sklenili zavezo med seboj ter hočejo vzajemno postopati zoper Turka.
Ruski-rnnmnski-črnogorski-turški boj.
Junaški Črnogorci so si velik kos Hercegovine že priborili ter so prodrli do Foče, od koder je samo 8 ur do srbske meje pri Užici, kder stoji 1
brigada srbskih vojakov. V Goranskem so vlovili 300 Turkov in zaplenili 3 kanone in 300 pušek; vzeli so tudi Crkvico, Pivo, Bilek in sedaj oblega 2000 Črnogorcev Trebinje. Ob Donavi se pripravljajo Rusi na velik udarec. Pred Plevno so pozvali slavnega Totlebena; ta zvedeni general je kmalu ukazal Turke z šancami obdati in nobenega več pustiti ne noter ne vun; ob enem so začeli grabne kopati in se tako varno bližati turškim nasipom; Rumuni so se že 90 korakov blizu dokopali, tudi so vzeli 80 turških vozov z živežem, ki so bili stra-dajočim Turkom v Plevni namenjeni; pred Vidinom so pa iz Kalafata postreljali več turških parobrodov in ladijij. Ruski car je v glavni stan pozval tudi slovitega starega generala Kotzebue-ta. Pri Zimnici delajo most z železnimi pontoni, ki bodo dovolj močni zoper srež in led; za vojake dovažajo zimske obleke, koc in črevljev. Cesarjevič, kateri je pri Cerkovni slavno premagal turškega glavnega generala Mehemed-pašo z egipčanskim princem flasa-nom vred, je sedaj pomnožil svojo vojsko do 120.000 mož in tiši Turke vedno dalje nazaj proti Šumli; prodrl je že do Kopačeve. Ob enem je Cimerman iz Dobrudže odposlal obrista Manzeja, ki je v 4 dnevih 50 ur daleč vse preiskal do Bazarčika med Varno in Sumlo. Bazarčik je našel z šancami obdan in^6000 Turkov v njem; vrnivši se je pobil 300 Črkesov; sicer se pa bo iz Dobrudže naprej zamoglo skoro prav nevarno za Turke pritiskavati; 14. oktobra bo nova železnica od Benderja na Ruskem do Galaca ob Donavi zgotovljena, od Galaca naprej blizu do Silistrije pa je vsa reka v ruski oblasti. Da 15. okt. bo tudi vsa garda v Bolgariji; ob enem vadijo na Ruskem 100.000 novih vojakov marljivo v orožju. V Kavkazu so Rusi zadušili ves upor in Turke vrgli na morje nazaj. V Armeniji je veliki knez Mihael več nesposobnih generalov odstavil in z novimi nadomestil. Terguzakov je bil od Izmail-paše napaden pri Igdirjn, pa je tega grozno pobil. Rumuni so svoje čete pred Plevno pomnožili ter nakupujejo marljivo nove puške Peabody-ke, katere se štejejo med najboljše. Srbi so dobili več milijonov zlatih rubljev iz Rusije in se močno pripravljajo na boj, eden oddelek bo branil mejo proti Bosni ji in Stari-Srbiji, drugi pa udari proti Vidinu ali Sofiji Osman-paši v hrbet. Tudi Grki uaiuerjavajo mahniti v Tesalijo in Albanijo. Da so torej Turki vsekako v silni zadregi vkljub angleškemu denarju in oficirjem, to je očividno, ter se branijo kolikor jim je le mogoče. V Albaniji utvrdujejo mesto Janino. v Tesaliji zbirajo okoli Trikale 20.000 mož, v Heicegovino in proti Srbiji ženejo iz Bosnije več tisoč baši-bozukov. Okoli Carigrada uavažajo nasipe, iz Azije pa poživljajo vse na boj proti Rusom, kar le puško nositi more. Šipkini klanec še vedno zastonj napadajo in sedaj je Balkan sneg pokril; Rusi se pa ne ganejo iz klanca. Pri Eleui so skušali Ruse zajeti, so pa bili hudo tepeni. Turški vojaki 80 večjidel bosi
raztrgani in izstradani tako, da bodo se težko Rusom zimi navajenim branili. Ruski boj se še le sedaj prav začne.
Za poduk in kratek čas.
Odrtija pa krščanska vera.
I. Sleherno soeijalno, če prav samo gospo-darstvensko prašanje, mora biti v tesni zvezi z pravom in moralo (uauk o pravem, dobrem, poštenem obnašanju); temu se tudi prašanje zastran odrtije odtegovati no more. Pravo se naslanja na moralo, a morala, za nas katoličane edino veljavna je pa tista, katero sv. Cerkva in jeni v tej zadevi nezmotljivo učeči poglavar, rimski papež, oznanja. Ako torej katoličani hočemo prav zastran odrtije misliti in soditi, treba nam je vedeti, kako sveta Cerkva v tej zadevi postopa od nekedaj do de-nešnjega dne.
Kaj je odrtija? Zvedenemu katoličanu tukaj ni težavno pravega odgovora najti. Sv. Tomaž Akvin-ski, največji učenjak siednjega veka in eden izmed najbistroumniših mož vseh stoletij, sodi o odrtiji ravno tako, kakor sloviti paganski filozof Aristotel. Obadva pak trdita, da je mnogo takih reči, katere takrat konec jemljejo, kedar jih rabimo, na primer kruh ali vino. Poraba in uničenje se vrši pri njih ob enem. Kdor bi tedaj prodal prvič tva-riuo, potem pa še jeno porabo, ta bi taisto reč 2krat prodal in se tako pregrešil zoper pravičnost, prodal bi tudi nekaj, cesar več ni. Enako krivico-bi učinil človek, kateri bi sosedu posodil zrnja ter potem tirjal od njega prvič vrnitev enake mere zrnja in vrh tega še za porabo zrnja nekaj v denarjih. Isto velja tudi zastran denarjev. Po mislih filozofa Aristotela in sv. Tomaža Akvinskega, so denarje začeli kovati, da bi ljudem siužili za menjalo (Tauschmittel) in v menjavi preminoli. Dosledno torej ni po vsem pravično, če kdo denar izposodi in ga poznej vsega tirja nazaj in še vrh tega zahteva odškodnine za njegovo porabo. Za izposojene denarje prejeto plačilo je odrtija (lihva, usura, Wucher). Morala pak tirja, da se krivično blago poškodovancu vrne; torej se mora tudi od izposojenih denarjev dobljeno plačilo t. j. činž ali obresti, dolžniku vrnoti. Tako učita pagan Aristotel in kristijan sv. Tomaž; kar se pa mnogim zdi pretirano, in liberalcem popolnem neznosljivo. Vendar noveji čas se je oglasilo že dosti učenih mož, ki so od loži vsi zmote liberalnega gospodarjenja, resničnost ovega nauka pripoznali in sv. Cerkvi prav dali, da se ga trdno drži in trdi, da jc denar menjalo, samo po sebi neplodno, brezkoristno. Odrtija je torej v smislu katoliškega-cei kvenega prava: sleherno plačilo, katero se je prejelo od izposojenih denarjev ali od reči, katera se v povžitku vuičuje. Sv. Cerkva se tukaj opira na stari in novi testament. Nekedanjim Judjem bilo je prepovedano, od svojih rojakov jemati plačilo za izposojene denarje,
od tujcev jim to sicer odločno ni bilo dovoljeno, pa tudi ne prepovedano, torej pripuščeno. Drugače beremo v novem testamentu. V njem sta namreč zapisana dva izreka Gospodova, na katera se naslanja gori omenjeni nauk sv. Cerkve. Prvi se glasi: posodite tako, da nič iz tega nazaj ne upate! Luk. 6, 35. Drugi pa: kateri bo hotel od tebe na posodo imeti, ne odvrzi ga. Matb. 5, 42. Iz teh izrekov je sv. Cerkva sklepala, da ima med kristijani odrtija sploh in proti vsakemu prepovedana biti. Brezštevilni so torej sklepi občnih cerkvenih zborov, provincijalnih shodov, določil in zaukazev rimskih papežev v tej zadevi, na čije veliko važnost in resne nasledke za človeško družbo je sv. Cerkva po svoji skrbljivi modrosti vselej ozir jemala. Vselej in povsod je trdila , da je odrtija greh, vselej in povsod je njo enako oznamovala in obsojala.
Taka je torej zapoved sv. Cerkve glede odrtije; vendar djanska poraba te zapovedi ni bila v teku stoletij vselej enaka, kar je seveda bilo odvisno od sprevidnosti cerkvene oblasti, katera edina pod vodstvom sv. Duha določuje, kedaj se ima spolnovanje kake zapovedi strogo od pike do pike tirjati in kedaj ne, t. j. kedaj se ima ljudem nekoliko prizanašati zarad izrednih okoliščin, opovir in težkoč. Tako na primer smejo zedinjeni Grki pri sv. meši rabiti ukvašen kruh, čeravno cerkvena zapoved razločno tirja opresnik. Jednako postopa sv. Cerkev tudi glede odrtije. Uže prvi občni cerkveni zbor Nicejski 1. 325. se je ž njo ukvarjal. Cesar Konstantin Veliki je namreč takrat proglasil zapoved, po kateri je bilo več kakor 12% obresti pri denarjih, in več kakor 50% pi"i kmetijskih pridelkih jemati prepovedano. To je seveda prav nesramno oderuštvo, vendar še blizu ni tako hudo, kakor je den denešnji. Vsekako je pa ova oderuška postava bila velik napredek. Kajti odrtija bila je Rimljanu podedovana, privajena in celo priljubljena reč. Kaj je pa storil Nicejski zbor? Prepovedal je pobiranje plačila za izposojene denarje vsem duhovniškim osebam, o svetnih osebah pa ni besedice spregovoril. Tako pa ni ravnal, kakor da bi odrtija svetnim bila dovoljena, ampak ker mu ostreje postopati ni bilo mogoče. Ljudje bili so moralično še preslabi, da bi bili sposobni prenašati vso ostrost cerkvene zapovedi gledč odrtije. Polagoma se je to obrnilo na boljše in tudi sv. Cerkva je zamogla odločniše ravnati. Uže 1. 348. in 1. 419. obhajana cerkvena zbora v Kar-tagi sta začela odrtijo tudi pri svetnih osebah grajati, papež Leon. Veliko njo je pa vsem vernikom brez razločka prepovedal; le v Galiji (Francoskem) je še nekaj časa veljala postava cesarja Justinijana, ki je prejemanje obresti pripuščala; toda cesar Kari Veliki je tudi to prepovedal in tako cerkveno zapoved zastian odrtije v soglasje spravil z svetno postavo, in tako je ostalo več 100 let, celi srednji vek. V istem veku, ko je sv. Cerkva z krščanskimi načeli najbolj uplivala na evropske narode, ko je
bila znanost in pravo, gospodarstvo in politika, kralji in države v tesni zvezi z krščanstvom, takrat so povsod obveljale najostrejše cerkvene in svetne kazni zoper oderuštvo. Papeži so oderuhe izobčevali, jim zabranjevali krščanski pogreb in verniki so jih imeli, kakor krivoverce. Res čuditi se moramo modrej skrbljivosti sv. Cerkve, katera je tako opazno zitirovala oderuštvo, najnevarnišega sovražnika človeške svobode.
Smešničar 40. Nek Magjar je pripotoval do izvora velike reke Donave v Donau-Eschingen-u na Nemškem. Vrelčina je celó majhna. Magjar sedaj ponosno pristopi, položi pestnico na izvor, ustavi vodin tok in reče okoli stoječim: oh, kako se bodo sedaj moji rojaki na Ogerskem čudili in debelo gledali, ko jim ne bo več Donava pritekala!
Razne stvari.
(Za po toči 18. avg. poškodovane) je daroval č. g. Tomaž Mraz, župnik v Viihredu 2 fl., Tinjska fara 5 fl.
(Za Turke pobira v Mariboru) g. Henrik pl. Gasteiger milodarov, to je tisti gospod, kije predsednik mariborskej hranilnici, in je torej sedaj prvi Turk ali turkoljnb v Mariboru!
(f Č. g. Anton Stanjko) župnik v Stoprcih je v Cirkovicab naglo umrl, še le 42 let star. Zgubili smo blago dušo, ¡zglednega duhovnika!
(Tatovi vlomili) so v štacuuo g. Smonika pri sv. Juri]u na Pesnici in mu denarjev ukradli 170 fl.
(Pogoreli) so v Orešju pri Mariboru posestniki Gselman, Kaiser in Lešnik; Jož. Kajne v Cmureku in Miha Jurkovič na Blanci pri Savi; obadva sina 131etni Jožef in 231etni Franc, speča na dilah, sta mu v ognju storila strašno smrt.
(Obsojeni v Kozjem) so bili č. g. Sevnik, župnik pri sv. Petru na platež 100 fl. ali 20 dni v ječo, cerkvena ključarja Jazbec in Robek pa na 5 fl. ali 24 ur v ječo zarad žaljenja okrajnega zastopa, kateremu so očitali podmitljivost, stran-karstvo in motenje posesti. Vsi 3 so se pritožili pri višji sodniji.
Dražbe III. 10. oktobra Fr. Libenšek v Libni 6290 fl.; 11. okt. Miha Bregar v Slogon-skem 1170 fl.; 12. okt. Andrej Zaglič v Pilštanju 821 fl.; Andrej Šket v Škofjemvrhu, 17. okt. Jožef Franci v Ljubečnem.
Najnovejši Uiarzi n» Dunaju.
Papirna renta 64'15 — Srebrna renta 66 70 — Zfata renta 74 80— Akcije narodne banko 857— Kreditne akcijo 217.— 20Napoleon 9.39 — Ces. kr. cekini 5 65 — Srebro 103—.
liOterlJne števllhei
V	Gradcu 29. septembra 1877: 16 81 15 45 5.
V	Lincu	„	„ 79 12 31 15 82.
Prihodnjo srečkanje: 13. oktobra 1877.
Tržna cena
preteklega tedna po hektolitrih.
1 HI. = l"/tw vag. — 100 kilo = 1 cent in 78 '/i funta.
Mesta	Pšenica		M		Ječmen		Oves		Tarsica		Proso		Ajda	
	fl	kr	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.
Maribor . .	10	—	5	90	5	20	3	10	6	50			6	80
Ptuj . . .	9	20	6	10	5	80	3	—	6	—	5	60	5	70
Ormuž . .	8	80	6	o 00	5	40	3	55	5	—	7	80	4	60
Gradec . .	9	90	6	60	5	68	3	40	6	23	—	—	6	50
Celovec . .	9	44	6	34	5	68	2	80	6	12	4	46	7	22
Ljubljana	10	8	6	50	4	55	3	25	6	40	5	36	6	50
Varaždin	8	90	7	—	5	—	3	20	6	40	6	80	7	40
Zagreb . .	9	—	8	—	3	80	4	—	6	10	6	20	6	50
Dunaj U «	11	30	8	50	9	75	7	30	7	50	—	—	—	—
Pešt J" 5	11	35	7	70	7	80	5	50	7	17	5			—
Franc Jesenko,
krojač v Maribora, v farovški ulici (Pfanhofgasse) št. 15. priporočam se p. n. občinstvu, posebno č. g. duhovnikom , bi. gg. uradnikom in učiteljem za napravo raznovrstne ZilllSfiC Obleke, iz trdnega, lepega iu najnovejšega blaga po mogoče nizkej ceni, in pri tej priliki tudi opomnim, da nimam uijedne dogotovljene obleke v zalogi, temuč vsako naročilo po uataučni meri iti po volji naročnika izvršujem. Blago za obleke zamorejop. n. naročniki sami seboj prinesti ali pa si ga pri meni zberejo.
Naznanilo.
Od denešnjega dneva naprej prebiva podpisani na svojem mlinu v
Frauheimu
ter daje na znanje, da je svojih mlinar-skib pridelkov zalogo v
MARIBORU
izročil gospodu
A. Schrofl-nu v TeptM-ovi ulici št. 19.
ter zagotovlja, da bo ta njegov zastopnik vsem njegovim kupcem pošteno in točno ustrezal.
V Frauheimu pri Racah,
dne 10. septembra 1877.
W. Bohm,
[3—3]	posestnik umetnega mlina.
Razglas«
C. k. okrajno sodnijštvo gornjegradsko objavi, da je na molbo mozirskega trga dovolilo prostovoljno prodajo njegovega tako imenovanega Weis-manovega posestva, vknjiženega pod štev. 31 po prejšnjega mozirskega magistrata.
K tema posestvu vpada: zidana, z opeko krita, prostorna hiša v Mozirskem trgu št. 25 z enim nadstropijem, potem pristava, vrt, njiva, travnik in gojzd, in meri brez pašnikov 3. orale in 62 sežnjev.
Dražba se bo vršila v Mozirju 20. oktobra 1877 predpoldnem od 10—12 ure.
Izklicna cena bo 3200 fl. a. v.
Prodajalec si pridrži 14 dneven obrok za potrjenje dražbinega izida od strani občinskega in okrajnega odbora. Dražbini pogoji ležč tukaj in pri tržkem uradu v Mozirju javno na ogled.
Ker je ta prodaja prostovoljna, ostanejo vknjižene pravice dotičnikov brez ozira na kupno svoto istim zagotovljene.
Gornjigrad 4. septembra 1877.
C. k. okrajni sodnik:
Pirma m. p.
Naznanilo.
Podpisani da na znanje, da je voljen pričeti 21eten tečaj za temeljit poduk v general - basu, praktičnem orglanju in cerkvenem petju. Zahteva se pri učencih za general • bas nekoliko izurjenosti v igranju na klavir. Dotičniki se naj oglašajo do konec oktobra t. 1. pri podpisanem v Mariboru.
Peregrin Manih,
stolni organist in regens chori.
Preselitev.
Štejem si v čast slavnemu občinstvu naznaniti , da sem svoj že več let obstoječi obrt roko-vičarskega blaga in izdelovanje obvez iz Tegett-hofove ulice preselil v gornjo gosposko ulico hiš. Št. 27, nasproti gostiluice pri „Zamorcu." Zahvaljujoč se za meni do sedaj skazano zaupanje in za obilno kupčijo, prosim da se mi tudi v prihodnje ohrani vse to tudi na mojem novem prostoru ter obetam imeti bogato zalogo prav dobrega blaga, po mogoče nizki ceni in hitro postrežbo.
Alojzij Buhta,
izdelovalec rokovic in obvezil v Mariboru.
looooooo^o^gooomoi
[3—3]
DANIJEIj RAKIIM
priporoča svojo
trgovec z železjem v graški ulici — V CELJU — v graški ulici
veliko zalogo
z pravim zlatom pozlačenih
-r>
nagrobnih križey X
potem zalogo fe^ za prihranivna ognjišča (šparherde), na tlaIje kijučarsko blago za razna poslopja;
vse je v lepi obliki in iz dobre robe izdelano. Narisi, potrošni proračuni, ceniki se rado in takoj dopošljejo, ako se po njih želja izreče. Isti priporoča naposled svojo
zalogo poljedelskih strojev (mašin)
posebno mlatilnic in trijerjev za čistenje zrnja, ki so res izvrstna roba in po ceni, kakor v fabriki (Clayton & Shuttleworth).