09 / 09 Z N A N S T V E N A P O R O Č I L A P E D A G O Š K E G A I N Š T I T U T A dr. Franc Mali N O V I M O D E L I P R O D U K C I J E Z N A N S T V E N E G A V E D E N J A I N N J I H O V V P L I V N A V R E D N O T E N J E ( V I S O K O Š O L S K I H ) I Z O B R A Ž E V A L N I H P O L I T I K Aktivnosti v okviru projekta Perspektive evalvacije in razvoja sistema vzgoje in izobraževanja omogoča sofinanciranje Evropskega socialnega sklada Evropske unije in Ministrstva za šolstvo in šport. Pedagoški inštitut, Gerbičeva 62, p.p.: 4241, 1000 Ljubljana, T + 386 (0)1 - 420 - 12 - 40, F + 386 (0)1 - 420 - 12 - 66, pedagoski.institut@pei.si, http:// www.pei.si, Id. št. za DDV: SI68705093, Matična številka: 5051614000, Podračun pri UJP: 01100-6030346085 09 / 09 Z N A N S T V E N A P O R O Č I L A P E D A G O Š K E G A I N Š T I T U T A dr. Franc Mali N O V I M O D E L I P R O D U K C I J E Z N A N S T V E N E G A V E D E N J A I N N J I H O V V P L I V N A V R E D N O T E N J E ( V I S O K O Š O L S K I H ) I Z O B R A Ž E V A L N I H P O L I T I K Kontakt: dr. Franc Mali, redni profesor, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana email: franc.mali@fdv.uni-lj.si To poročilo je del projekta “Perspektive evalvacije in razvoja sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji” (2009), financiranega s strani MŠŠ in ESS; projekt koordinira dr. Janez Kolenc. Znanstveno poročilo 09/09 Avtor: Dr. Franc Mali Naslov: Novi modeli produkcije znanstvenega vedenja in njihov vpliv na vrednotenje (visokošolskih) izobraževalnih politik Izdajatelj: Pedagoški inštitut, Ljubljana (zanj Mojca Štraus) Oblikovanje: Emina Djukić in Jaka Kramberger Za strokovno in jezikovno raven poročil odgovarjajo avtorji CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjiûnica, Ljubljana 37.014:378.6(0.034.2) MALI, Franc Novi modeli produkcije znanstvenega vedenja in njihov vpliv na vrednotenje (visokošolskih) izobraževalnih politik [Elektronski vir] / Franc Mali. - El. knjiga. - Ljubljana : Pedagoški inštitut, 2009. - (Znanstveno poročilo / Pedagoški inštitut ; 09, 09) Način dostopa (URL): http://www.pei.si/UserFilesUpload/file/zalozba /ZnanstvenaPorocila/09_09_novimodeliprodukcijeznanstvenegavedenjain njihovvplivnavrednotenje(visokosolskih)izobrazevalnihpolitik.pdf ISBN 978-961-6086-82-0 245562368 To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons. Avtor/ji besedila dovoli/jo reproduciranje, distribuiranje, prikazovanje in izvajanje ter predelavo pod naslednjimi pogoji: priznanje avtorstva, nekomercialno ter deljenje predelanega dela pod enakimi pogoji. Polno besedilo licence je na voljo na URL naslovu: http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/legalcode Dovoljenja za morebitno uporabljena avtorska slikovna gradiva so podana sproti v besedilu. Kazalo 6 I. Uvod 12 II. Spremenjena vloga visokošolskega raziskovanja in poučevanja v procesih globalizacije in rasti znanja 16 III. Novi načini produkcije znanstvenega vedenja 20 III. Trojna spirala: povezanost med sistemom visokega šolstva, (vladnih) politik in podjetniško- ekonomskega sektorja 29 IV. Rekonceptualizacija visokošolskih sistemov kot posledica nastopa novih načinov produkcije znanstvenega vedenja in povezanosti znotraj modela trojne spirale 36 V. Ali nova akademska revolucija ukinja svobodo in avtonomijo znanstvenega raziskovanja? 42 VI. Ali procesi komercializacije univerzitetne akademske znanosti ogrožajo avtonomijo visokošolskih institucij? 4 49 VII. Evropska visokošolska politika kot posledica sočasnega in vzporednega procesa oblikovanja skupnega raziskovalnega prostora (era) 61 VIII. Enotnost in različnost v okviru oblikovanja visokošolskih politik 70 IX. Klasifikacija evropskega visokega šolstva 71 1.Carnegie klasifikacija visokošolskih institucij v ZDA 73 2. Predlagana klasifikacija visokošolskih institucij v Evropski Uniji 76 X. Kazalci raziskovalno-razvojne in inovacijske aktivnosti kot eden izmed instrumentov v postopkih klasifikacije visokošolskih institucij 80 1. Število recenziranih publikacij glede na FTE zaposlenega akademskega osebja 81 2. Število ISI citatov, standardizirano glede na znanstveno področje 81 1. Število novo ustanovljenih podjetij s strani univerzitetnega (akademskega) osebja 82 2. Število patentov 84 3. Prihodki od licenc 85 4. Prihodki od pogodbenega raziskovalnega dela z industrijo glede na vse raziskovalne prihodke (v %) 87 1. Delež finančnih prihodkov, pridobljenih v okviru EU raziskovalnih programov, glede na vse prihodke iz raziskovalnega dela (v %) 89 XI. Zaključek 90 Literatura 5 I. Uvod Sprememba družbene funkcije akademskega (univerzitetnega) znanstven- ega vedenja predstavlja v sodobnem svetu eno ključnih socialnih inovacij. Gledano epohalno zgodovinsko, se je funkcija znanstvenega vedenja v družbi premaknila iz specializiranega dejavnika v kulturni sferi v centralni dejavnik na področju ekonom- skega razvoja. To spoznanje, ki je tudi na ravni teorije predmet intenzivnih preučevanj, je v zadnjem času močno vplivalo na celotno »filozofijo« evropske raziskovalne in visokošolske politike. Zdi se, da se v Sloveniji visokošolski sistem, ki se sicer sooča s celo vrsto aktu- alnih problemov, ravno tako vedno bolj zaveda nujnosti povezav svojih znanstvenih potencialov z razvojnimi potrebami industrije oziroma družbenih okolij, kjer deluje. Ta vprašanja so osrednji predmet moje diskusije. Tudi v luči primerjav stanja v Ev- ropi in ZDA skušam v poročilu podati bolj celovito oceno o tem, v kolikšni meri so novi modeli produkcije znanstvenega vedenja vplivali na vrednotenje visokošolskih institucij. Pri tem izhajam iz nekaterih dilem in vprašanj predlaganega sistema klas- ifikacije visokošolskih institucij v Evropi. Poročilo je rezultat nekaterih mojih prejšnih (predvsem na mednarodnih konferencah predstavljenih) rezultatov raziskovanj in tudi bolj aktualnih analiz, ki se nanašajo na rabo kvantitativnih kazalcev v postopkih ve- dnotenja in klasifikacije visokošolskih ustanov in z njimi povezanih intermediarnih organizacij pri nas. V drugem poglavju z naslovom »Spremenjena vloga visokošolskega razisko- vanja in poučevanja v procesih globalizacije in rasti znanstvenega vedenja« opozarjam, da visokošolsko izobraževanje in znanost, ravno zaradi tega, ker postaja del global- nega okolja in eden ključnih dejavnikov v izgradnji modernih družb, ki temeljijo na znanju, prevzema povsem nove družbene vloge. Hkrati je podana ocena, da tako v primeru, ko govorimo o internacionalizaciji visokošolskih ustanov oziroma univerz kot tudi v primeru, ko govorimo o njihovi vlogi v novih družbah znanja, vendarle ne gre za nek povsem nov fenomen. Akademska (univerzitetna) znanost je bila od svojih začetkov internacionalizirana, deteritoralizirana in depresonalizirana. Tudi ni povsem upravičeno postavljati ostre ločnice med t.i. družbami znanja in družbami neznanja; kot da bi šlo za dve povsem ločeni zgodovinski obdobji. Navsezadnje se 6 zastavlja vprašanje, kje in kdaj se je ta ločnica v družbeni realnosti sploh udejanila? In ali so v zgodovini sploh obstajale družbe, ki ne bi posedovale nekega znanja? Iz zornega kota družboslovne (sociološke) misli je znanje, s tem povezano racionalno upravljanje posameznih družbenih sistemov, temelj delovanja industrijskih ekonomij od njihovih začetkov naprej. V hitrih procesih globalizacije, ki smo jim priča danes, je vendarle mogoče zaznati nastop nekaterih novih elementov: zaradi globalizacije se pojavljajo močni pritiski po unifikaciji univerzitetnih sistemov, ki naj bi vodili k njihovi vedno večji učinkovitosti in kulturni homogenizaciji. Del teh procesov predstavljajo zahteve po vedno večji komercializaciji akademskega znanstvenega vedenja in prenosu teh rezultatov v industrijo. Omenjene zahteve postajajo del celotne »filozofijo« evropske raziskovalno-razvojne in inovacijske politike, ki jo poznamo pod imenom novi Evrop- ski raziskovalni prostor (new ERA) in ki ima, ob skupno sprejetih načelih bolonjske deklaracije, velik vpliv na oblikovanje evropske in nacionalnih visokošolskih politik. V tretjem poglavju, ki nosi naslov »Novi načini produkcije znanstvenega veden- ja«, se ukvarjam s spremembami, ki se dogajajo v družbeni produkciji znanstvenega ve- denja. Na splošno bi te spremembe lahko označili kot težnjo še nedavno precej zaprtega sistema znanosti, da se čim bolj poveže z družbeno-ekonomskim okoljem. Ta odprtost sodobne znanosti navzven vzvratno vpliva na njene notranje razvojne zakonitosti. Gre predvsem za naslednje spremembe: (1) aplikativna usmerjenost znanosti, pri čemer tega ni mogoče razumeti samo kot naraščajoče zahteve po komercialnih učinkih znanstven- ega raziskovanja, temveč tudi v smislu premika v spoznavnem interesu raziskovalcev, (2) trans-disciplinarno usmerjenostjo znanosti, ki v nasprotju z disciplinarnostjo, ali celo interdisciplinarnostjo, ni togo zavezana obstoječi konfiguraciji znanstvenih področij, (3) vpliv kognitivnih struktur znanosti na njeno institucionalno-organizacijsko strukturo in tudi obratno, vpliv organizacijsko-institucionalnih dejavnikov na rekombinacijo in integracijo različnih segmentov kognitivne strukture znanosti, (4) takšen način vredno- tenja rezultatov znanstvenega raziskovanja, kjer se začne vedno večji pomen pripisovati eksternim družbenim ocenam, ocenjevanju večjih projektnih skupin raziskovalcev in znanstvenih institucij, ocenjevanju v vseh fazah znanstvenega raziskovanja, ne samo v fazi, ko so rezultati znanstvenega dela že doseženi. V četrtem poglavju z naslovom “Trojna spirala – Povezanost med sistemom visokega šolstva, (vladnih) politik in podjetniško-ekonomskim sektorjem« so osrednji predmet mojega preučevanja konkretni mehanizmi, ki vodijo k povezovanju akadem- ske (visokošolske) sfere znanosti z gospodarstvom in politiko. Tu gre za vprašanja, kako preko različnih oblik intermediarnih struktur in mehanizmov povečati sode- lovanje med visokošolskimi ustanovim in industrijo ter vlado. V tem poglavju del obravnave namenjen teoretski analizi intermediarnih struktur. Za opisovanje komple- ksnih razmerij, ki se (naj bi se) danes vzpostavili med visokim šolstvom, industrijo in vlado, je primerna raba metafore, ki aludira na trojno spiralo. Koncept trojne spirale je primeren v okviru analize mehanizmov prenosa znanja iz univerz v industrijo še 7 zaradi enega razloga: kot splošni teor splošni etsko-analitski teor model etsko-analitski lahko model pojasnjuje lahko spr pojasnjuje emem- spremem- be na različnih nivojih, od trans-nacionalnega, preko nacionalnega do regionalnega/ lokalnega nivoja. V okviru pričujoče analize se več ukvarjam z regionalnim nivojem. Ne glede na vse dileme, ki spremljajo delovanje intermediarnih znanstvenih struktur, se namreč danes najbolj poudarja njihova vloga pri regionalnem razvoju. Regionalna komponenta se krepi tako na ravni razvoja samih tehnologij kot tudi družbenih pred- postavk tega razvoja. V naši analizi nas tako zanima vprašanje socialnega kapitala, re- gionalnih omrežij odličnosti in tudi nove perspektive, ki jih odpira razvoj konvergen- tnih znanosti/tehnologij. Pod pojmom tehnološke konvergence razumemo sinergijo štirih področij danes najbolj propulzivnih znanstvenih področij, ki vsako zase in tudi v medsebojni povezavi izredno hitro napredujejo: nanoznanosti in nanotehnologije, biotehnologije in biomedicine, vključno z genskim inžineringom, informacijske in komunikacijske znanosti in tehnologije, kognitivne znanosti, znotraj tega še posebej kognitivne nevroznanosti. Tudi v okviru evropske raziskovalno-razvojne politike ve- dno bolj narašča zavedanje, da je potrebno vse potenciale, ki jih prinašajo konvergen- tne tehnologije, specificirati, formulirati cilje in predvsem prednosti, ki jih prinašajo konvergentne tehnologije, povezati z njenimi tveganji. Res pa je, da so pri uvajanju večine novih mehanizmov in instrumentov ZDA prehitele Evropo za kar dve dese- tletji. V naši obravnavi tako opozarjamo na pomen sprejetja Bayh-Dolovega zakona o univerzitetnih patentih, o ustanavljanju uradov za prenos tehnologij pri univerzah, ustanvaljanju spin-off podjetij itd. V petem poglavju, ki nosi naslov »Rekonceptualizacija visokošolskih sistemov kot posledica novih načinov produkcije znanstvenega vedenja in povezanosti znotraj mod- ela trojne spirale«, najprej analiziram nekaj temeljnih značilnosti delovanja visokošolskih sistemov, ki nastopijo kot posledica v predhodnih treh poglavjih opisanih sprememb. Omenjene značilnosti so naslednje: (1) diverzifikacija funkcij visokošolskih ustanov (problem “funkcionalne preobremenjenosti” (»functionally overloading«) modernih uni- verz), (2) premik od elitnega k množičnemu izobraževanju študentske in siceršnje “klien- tele”, (3) kognitivni procesi fragmentacije in integracije raziskovalnih in učnih vsebin, (4) spremenjena narava dela akademskega osebja na univerzah, (5) zahteva po učinkovitem transferju znanja iz univerz v industrijo, (6) sprememba v organizacijski in upravljalski strukturi visokošolskih institucij. V zvezi s tem zadnjim je treba poudariti, da birokratski model upravljanja visokošolskih institucij ne more več odgovarjati na družbene izzive današnjega časa. Predstavlja oviro bolj dinamičnemu in fleksibilnemu povezovanju aka- demskih raziskovalcev z industrijo, njihovi večji orientaciji k razvojnim problemom regije, kjer delujejo itd. Seveda ni primeren niti menedžerski tip upravljanja univerze, za katerega je značilna omejena profesionalna avtonomija in hierarhični stil upravl- janja po vzoru privatnega korporativnega sektorja. Zdi se, da je v današnjih razmerah še najbolj primerna kombinacija kolegialnega in podjetniškega upravljanja. Omogoča ustrezno avtonomijo in hkrati spodbuja tekmovalnost navznoter in navzven. 8 V šestem poglavju z naslovom »Ali nova akademska revolucija ukinja svobodo in avtonomijo znanstvenega raziskovanja?« se ukvarjam z nekaterimi zgodovinskimi predpostavkami vzpostavljanja znanstvene (univerzitetne) avtonomije in raziskovalne svobode. Pri konceptualnih opredelitvah takšnih kategorij moramo seveda najprej sploh ločiti vprašanje, ki se glasi »avtonomija česa?«, od vprašanja »avtonomija za koga ? «. Odgovor na eno ali drugo vprašanje pa je mogoče podati samo ob upoštevanju zgodovinskih okoliščin razvoja univerzitetnih sistemov v evropskem kulturnem pros- toru v zadnjih dveh stoletjih. Ali povedano drugače, brez razumevanja prve akademske revolucije, ki je povzdignila Humboldtovo načelo enotnosti raziskovanja in poučevanja tudi ni mogoče pojasnjevati sprememb v okviru druge akademske revolucije, ki je na pohodu danes. V sedmem poglavju z naslovom »Ali procesi komercializacije univerzitetne akademske znanosti ogrožajo avtonomijo visokošolskih institucij?« se ukvarjam z vprašanjem, ali z naraščajočimi procesi privatizacije in komercializacije znanstvenega vedenja ne prihaja do ukinjanja specifične vrednote profesionalnega etosa znanstve- nikov, kot so na primer vrednote univerzalizma, organiziranega skepticizma, komu- nalnosti, nepristranosti ( gre za implicitna, ne kodificirana pravila obnašanja članov akademske skupnosti znanstvenikov). Brisanje meja med javnim in privatnim v sferi znanosti - na to opozarjajo številni analitiki – ogroža načelo komunalnosti, ki pravi, da morajo biti rezultati znanstvenega dela javno dostopni. V okviru načela komunalnosti se predpostavlja, da raziskovalci ne zahtevajo plačila zaradi citiranja svojih del, do tega, da se nagrade in druga znanstvena priznanja v sistemu znanosti praviloma podeljujejo za javno dostopna dela, itd. V zvezi z argumenti, ki govorijo v prid večji komercializaciji akademske (univerzitetne) znanosti, omenjam predvsem naslednje primere: patenti, licence, ustanavljanje spin-offov, univerzitetnih inkubatorjev naj bi spodbujalo uni- verzitetnike k večji inovacijski aktivnosti, ki neposredno prispeva k družbenemu in ekonomskemu razvoju. Zagovorniki večje komercializacije znanosti trdijo, da je bila dolgoročna podpora in s tem povezan razvoj biotehnoloških znanosti dosežen ravno zaradi varstva patentnih pravic, da so znanstveniki, ki izkazujejo odličnost na področju publiciranja, nosilci velikega števila patentov, da so članki, ki so publicirani v najvišje rangiranih znanstvenih revijah najbolj pogosto citirana ne samo v okviru znanstvene publicistike, temveč tudi v okviru patentov, itd. V nasprotju s tem kritiki naraščajočih procesov komercializacije akademske znanosti trdijo, da tovrstni trendi lahko že v bližnji prihodnosti pripeljejo do tega, da bo večji del znanstvenega vedenja privatiziran in se bo nahajal zunaj javne domene. To bo negativno vplivalo na razvoj znanosti same, predvsem pa bo pripeljalo do cele vrste etičnih dilem. V razpravi omenjam primer prekinjenega toka publiciranja oziroma zamude pri publiciranju, ki v t.i. „pro- patentni“ dobi nastopi zaradi prizadevanju nosilcev patentov po čim večjem obsegu patentne zaščite. To naj ne bi predstavljajo samo grožnje svobodnemu pretoku in- formacij v okviru bazične znanosti, kar je nasploh velika nevarnost privatizacije in komercializacije znanosti, temveč kar njenemu spoznavnemu napredku. Zanimivo 9 je, da kritike komercializacije in privatizacije raziskovanja govori tudi o blokadah na vertikalni ravni, pri čemer je mišljeno širjenje znanja iz sfere znanosti v industrijo. V zvezi s tem se pojavljajo opozorila, da lahko univerze postanejo neposredni konkurent industrije, ne pa njegov najpomembnejši podporni člen. V osmem poglavju z naslovom »Evropska visokošolska politika kot posledica sočasnega in vzporednega procesa procesa oblikovanja skupnega raziskovalnega pros- tora« najprej opozarjam, da so se ključni zadeve, ki vplivajo na oblikovanje skupne visokošolske politike v okviru Evropske unije, zgodile šele po koncu devetdesetih let in začetku leta dvatisoč. Takrat sta se zgodili dve pomembni stvari. Sprejeta je bila ideja novega Evropskega raziskovalnega prostora (ERA) in s tem povezana Lizbonska strategija (2000) in Bolonjska deklaracija (1999). Bistveno večjo pozornost v svoji razpravi namenjam ideji skupnega raziskovalnega prostora (ERA). ERA je pomembna za spodbujanje univerz k večji komercializaciji znanstvenih rezultatov in prenosu aka- demskega znanja v industrijo. Visokošolska politika je postala del prizadevanj Evrop- ske unije po vzpostavitvi skupne raziskovalno-razvojne in tehnološke politike. Na tem mestu predstavljam nekatere »policy« instrumente, ki se jih uporablja v okviru ERA, zato, da bi prišlo do večjega poenotenja RR- in visokošolskih politik v Evropi: uporaba t.i. »odprtih metod koordiniranja«, ki jih je na novo postavil lizbonski vrh leta 2000, »benchmarking« kot pomembni sestavni del nove metode odprte koordinacije, »dobre prakse«, itd. V zvezi z uporabo različnih »policy« instrumentov ugotavljam, da le-ti niso vedno naleteli na pozitivne reakcije posameznih interesnih skupin v članicah EU. Nasploh se v zvezi z skupno evropsko RR-politiko pogosto neupravičeno srečujemo z izredno ostrimi kritikami. Nekatere od teh kritik omenjam. Na koncu sedmega poglavja iščem odgovor še na eno vprašanje: ali ni vpliv nove ERA morda celo bolj zaznan na lokalnih/regionalnih kot nacionalnih nivojih? V devetm poglavju z naslovom »Enotnost in različnost v okviru oblikovanja visokošolskih politik« se najprej dotikam dokaj ohlapnih formulacij v okviru Bolonjske deklaracije glede vprašanja enotnosti oziroma različnosti visokošolskih sistemov (poli- tik) v Evropi. Isto velja za idejo novega evropskega raziskovalnega prostora (ERA). Tudi tu se ob strukturni konvergenci poudarja institucionalna divergenca. Nas- ploh je zanimivo, da EU institucijam celo tam, kjer bi pričakovali manj ovir, težko doseže višjo stopnjo harmonizacije posameznih politik. Sam navajam primer težav na področju harmonizacije posameznih (nacionalnih) patentnih politik. Ta primer dokazuje, da je v Evropi vsak poskus unitarizacije raziskovalno-razvojnih in s tem pov- ezanih visokošolskih politik že v naprej obsojen na neuspeh. To velja tudi za družbene mehanizme regulacije visokih šol in njihovega odnosa do podjetniško-ekonomskega sektorja. Četudi se pod vplivom različnih strateških dokumentov, ki jih je pripravila Evropska komisija od let 2000 naprej, na veliko poudarja, da bi si morale visokošolske ustanove v članicah EU pridobiti podoben status kot so si ga visokošolske institucije v ZDA že v začetku 80. let prejšnjega stoletja, je treba upoštevati vrsto zgodovinsko in 10 kulturno pogojenih razlik med tradicijo ameriških in evropskih univerz. Na nekatere izmed teh kulturno pogojenih razlik v razpravi opozarjam. V desetem poglavju z naslovom »Klasifikacija evropskega visokošolskega sistema« kritično preučujem predloge po razvrščanju visokošolskih institucij v Evropi, kot jih podajajo avtorji pravkar izdane študije »Mapping the Higher Education land- scape. Towards a European Classification of Higher Education« (Van Vught, 2009). Klasifikacije visokošolskih institucij so v funkciji njihovega razumevanja in razvoja. Hkrati s predstavitvijo Van Vughtovega modela klasifikacije (ni isto kot taksonomija), ki naj bi ustrezal konfiguraciji visokošolskega prostora v Evropi, na kratko predstavim še ameriški Carnegie sistem klasifikacije visokošolskih institucij v ZDA. V zadnjem, enajstem poglavju z naslovom » Kazalci raziskovalno-razvojne in ino- vacijske aktivnosti kot eden izmed instrumentov v postopkih klasifikacije visokošolskih institucij«, me zanimajo nekatera vprašanja in dileme tistih kvantitativnih kazalcev spremljanja raziskovalno-razvojne in inovacijske aktivnosti visokošolskih institucij, ki bi jih po predlogu Van Vughta in ostalih (2009) lahko uporabili v predlaganih sistemih klasifikacije. Van Vughtov model jemljem samo za izhodišče svoje analize, medtem ko prednosti in slabosti teh kazalcev, predvsem pa njihovo zanesljivost in veljavnost, presojam v luči današnjega razvoja bibliometrike in teorije inovacijske aktivnosti. Pri možnosti zbiranja tovrstnih podatkov izhajam iz situacije v Sloveniji. V zvezi z možno uporabo kvantitativnih kazalcev me tako zanimajo naslednje dimenzije raziskovalno- razvojne oziroma inovacijske aktivnosti visokošolskih institucij: število recenziranih publikacij glede na FTE zaposlenega akademskega osebja, indeks znanstvenih cita- tov, število novo ustanovljenih podjetij s strani univerzitetnega (akademskega) osebja, število patentov, število prihodka od licenc, druge oblike (inovacijskih) sodelovanj med visokošolskimi institucijami in industrijo, delež finančnih prihodkov, pridobljenih v okviru EU raziskovalnih programov, glede na vse prihodke iz raziskovalnega dela. Čisto na koncu izpostavim še pomembnost spremljanja mobilnosti mladih raziskoval- cev v lokalno (gospodarsko) okolje. Merjenje odličnosti visokošolskih institucij glede na omenjeni kazalec je pomemben tudi in predvsem v Sloveniji, kjer država že od leta 1986 izdatno finančno podpira doktorski študij mladih raziskovalcev. V zaključku svoje razprave podajam oceno, da zahteve po večji komercializaciji in komodifikaciji akademske znanosti ne pomenijo že apriori grožnje razvoju temeljne znanosti. Lahko bi dejali, da velja ravno nasprotno: v luči današnje globalne krize, se tisti deli znanosti, ki bi se hoteli zateči pod patronat države, ne pa sprejeli izzivov sodelovanja z gospodarstvom, s tem povezanega spodbujanja podjetništva tudi v aka- demskem svetu, nimajo perspektive. Tudi univerzitetno raziskovanje je pred izzivom prevzemanja najrazličnejših družbenih funkcij (izobraževalna, temeljna raziskovalna, aplikativno raziskovalna, ekspertna, podjetniška, itd.), pri čemer ta multifunkcional- nost lahko njen položaj v družbi kvečjemu krepi, ne pa slabi. 11 II. Spremenjena vloga visokošolskega raziskovanja in poučevanja v procesih globalizacije in rasti znanja Visokošolsko izobraževanje in znanost se danes spreminjata v del globalnega okolja, za katerega je značilna močna dinamika, in kjer se praviloma pojavlja malo “zmagovalcev” in veliko “poražencev”. Sodobni procesi globalizacije namreč vodijo k neprecedenčnim oblikam integriranja nacionalnih in lokalnih skupnosti v novi global- ni red. Celo nacije z veliko materialnih in človeških resursov so prisiljene združevati znanstvene potenciale v nadnacionalne entitete. Danes si skoraj ne moremo zamisliti velikih držav, ki si ne bi prizadevale združiti v okviru procesov svetovne delitve dela. Globalizacija predstavlja kompleksni značaj procesov, ki pogosto delujejo na kon- tradiktorni način. Posamezni družbeni podsistemi, ki so se še nekaj desetletij nazaj pojavljali kot paradigma modernim procesom funkcionalne družbene diferenciacije, se danes integrirajo na različnih (tudi internacionalnih) ravneh. Res je sicer, da visokošolske ustanove (primarno: univerza) predstavljajo eno tis- tih področij človekove intelektualne dejavnosti, v okviru katere je bila globalna dimen- zija vedno prisotna. John Ziman pravi, da je imela akademska univerzitetna znanost ve- dno značaj multinacionalne aktivnosti (Ziman, 1994: 213). Zgodovinska preučevanja dokazujejo, da je bila akademska znanost od svojih začetkov internacionalizirana, de- teritoralizirana in depresonalizirana. Na primer, prvi pobudnik ideje transnacionalne znanstvene integracije v Evropi so bile srednjeveške univerze. Zmožne so bile ustvariti resnično evropsko znanost v času, ko je bil Evropa “razklana” v stotine političnih enot. Ena od značilnosti začetka moderne znanosti na začetku sedemnajstega stoletja je bila rapidna difuzija novih znanstvenih odkritij in teorij v evropskem prostoru. V tem času so se pojavile prve znanstvene revije, kot na primer Philosophical Transactions v ok- viru Royal Society v Londonu in Comptes Rendues v okviru Academie des Science v Parizu. Četudi so bile publicirane v nekih nacionalnih okvirih, so svobodno krožile v evropskem znanstvenem svetu in bile tudi nediskrimatorno citirane. Ni mogoče spregledati, da zaprtost visokošolskih sistemov v teritorialne (na- cionalne, loklane) prostore izgublja svoj pomen. Če so bile v preteklosti visokošolske 12 ustanove osrednji prostor oblikovanja nacionalnih kultur, ki so zagotavljale vladajo- čim elitam občo kulturo in sredstva za komunikacijo, kot so jezik, pismenost, itd., potem se le te danes vse manj pojavljajo v funkciji ideološkega aparata nacionalnih držav. Ali kot ugotavlja S. Turner: “Če so v devetnajstem in v večjem delu dvajsetega stoletja univerze delovale znotraj nacionalne države, in dajale izobrazbo državljanom kot pripadnikom nacij, v okviru današnjih globalnih univerz, ki delujejo v okviru novega svetovnega spleta, partikularne umeščenosti v nacionalni prostor niso več tako pomembne.” (Turner, 1998: 75) Naraščajoči tredni globalizacije so privedli k temu, da so si modeli visokega izobraževanja vedno bolj podobni. Visoke šole so se znašle pod pritiskom, da postane- jo čim bolj učinkovite in kulturno homogenizirane. Čim bolj se zmanjšuje vloga na- cionalnih držav kot dejavnikov, ki zagotavljajo delovanje visokošolskih sistemov, tem bolj se visokošolske univerze začnejo opirati na druge vire financiranja, da bi lahko preživele v svetu tržne tekmovalnosti. Primeri naraščajoče globalizacije visokošolskega sistema so študentska mobilnost, internacionalizacija visokošolskih programov, med- narodno znanstveno sodelovanje. Naštejmo nekaj zelo očitnih primerov, ki kažejo na naraščajoče procese global- izacije in deteritorializacije visokega šolstva: 1. množična uporaba novih informacijsko komunikacijskih sredstev na področju znanstvenih komunikacij; 2. znanstvena srečanja med univerzitetnim osebjem postaja danes bolj pogost pojav; 3. univerzitetno osebje oblikuje nove oblike mrežnih povezav, ki se raztezajo po vsem svetu; 4. narašča število ko-avtorskih publikacij, zlasti na tistih področjih, kjer je raziskovanje močno odvisno od financiranaj v infarstrukturo; 5. visokošolsko izobraževanje postaja bolj standardizirano: primer: programi izmenjave po vzoru Socratesa, ponujajo študentom možnost za študij v tujini; Sočasno s procesi globalizacije se povečuje družbena vloga znanja. Družbeni napredek danes ne temelji več toliko na kapitalu in delu, temveč na znanju. Obsta- jajo številni razlogi za to, da se rezultati raziskovanja spreminjajo v ključni razvojni dejavnik modernih družb: življenjska doba večine industrijskih proizvodov postala izredno kratka, ne glede na to, ali spadajo v nizko-, srednjo- ali visoko-tehnologijo, prihaja do hitrega in medsebojno povezanega napredka znanstveno-raziskovalnih področij, itd. Še nedavno tega je za nov razvojni ciklus posamezne proizvodne panoge pogosto zadostoval napredek posamezne znanstvene discipline oziroma tehnologije. 13 Danes je razvoj v praktično vseh razvitih ekonomijah odvisen od prepletenega delo- vanja različnih tipov in vrst znanstvenega raziskovanja. Pomislimo samo na danes eno najbolj propulzivnih znanstvenih področij, t.j. biotehnologijo. Njena revolucionarna znanstvena odkritija se uporabljajo na področju zdravstva, farmacije, kmetijstva in proizvodnje hrane, zaščite okolja, in še na številnih drugih področjih. Hkrati njen transdisciplinarni značaj vodi k nastanku novih in izredno dinamično se razvijajočih raziskovalnih “niš”, kot so genomika, bioinformatika, itd. Z nastankom teh novih raziskovalnih niš je povezanih vrsta aplikacij: genski testi, reprodukcija človeških or- ganov, organskih tkiv, itd. Podobne procese medsebojnega povezovanja lahko zaznamo pri vseh drugih generičnih znanostih in tehnologijah. Ne glede na vse razlike, ki se dogajajo v svetu v zadnjih dveh desetletjih, bi najbrž storili napako, kolikor bi želeli postaviti ostro ločnico med današnjimi družbami znanja in nekdanjimi družbami neznanja. Kje in kdaj se je ta ločnica v družbeni real- nosti sploh udejanila? Ali so v zgodovini sploh obstajale družbe, ki ne bi posedovale nekega znanja? Iz zornega kota družboslovne (sociološke) misli je znanje, s tem povezano racionalno up- ravljanje posameznih družbenih sistemov, temelj delovanja vseh industrijskih ekonomij. Lundvall B. A. in Johnson B. (1994) ugotavljata, da sta že v začetnih procesih industri- alizacije učenje in inovativnost postala ubikvitarna procesa, kar seveda ni bilo značilnost fevdalnih družb. Navsezadnje tudi Karl Marx prvobitne procese kapitalistične industrial- izacije ni preučeval samo skozi prizmo družbene distribucije moči in konflikta med kapi- talom in delom, temveč tudi skozi prizmo njenih racionalnih, na znanju temelječih ele- mentov (Marx, 1978). Še bolj očitno je to dimenzijo racionalnega, na znanju temelječega delovanja prvih industrijskih družb zaznaval Max Weber, veliki klasik sociologije. Za Maxa Webra racionalni tip delovanja industrijskih družb na začetku prejšnjega stoletja ni bil utemeljen toliko na koncentraciji znanja v enem delnem družbenem sistemu, na primer v tistem času na univerzah, temveč v zasidranosti znanja v vseh strukturah upravljanja in organiziranega delovanja teh družb (Weber, 1980). V okviru takšnega razmisleka se zato zdijo današnje teoretske razprave o bistvu in značaju družb znanja, pri čemer se te vežejo – na kar bomo opozorili v nadaljevanju - na različne paradigmatske provinience (novi načini produkcije znanstvenega vedenaj, trojna spirala, post-akadem- ska znanost, itd.), po svoji osnovni ideji bližje klasikom sociologije kot Petru Druckerju, Danielu Bel u in drugim, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnega stoletja na široko razpredali o eri informacijskih družb, vendar so se pri tem preveč omejili na vlogo takrat sicer ekspandirajočega javnega sektorja RR, niso pa jih zanimale intermediarne družbene strukture znanosti, ki so ključne za diseminacijo in aplikacijo novih znanst- venih spoznanj v družbeno prakso. Če se v okviru družb znanja znanstvena odkritja in izumi spreminjajo v odločilni in neposredni dejavnik družbeno-ekonomskega razvoja, se zato povečuje zahteva po 14 večji komercializaciji in aplikaciji tega znanja, nenazadnje pa tudi po njegovi večji lastninski zaščiti (preko uveljavljanja zaščite intelektualne lastnine). Zanima nas, v kakšne odnose vstopajo znanost, ekonomija in politika v novih družbah znanja. Znotraj te obsežne in kompleksne tematike se bomo omejili le na nekatere posamezne vidike. Uvodoma se bomo ustavili ob osnovnih konceptih, ki v okviru družboslovnih analiz znanosti skušajo pojasniti družbene spremembe, ki se dogajajo v produkciji akademskega znanstvenega vedenja in na temelju kat- erih se je začel oblikovati nov, podjetniški tip univerz. Ti koncepti v zadnjem času močno vplivajo na celotno »filozofijo« evropske raziskovalne in inovacijske politike, poznane tudi pod imenom novi evropski raziskovalni in inovacijski prostor (ERA). Posebna pozornost bo namenjena naraščajočim procesom komercializacije in priva- tizacije univerzitetnega (akadmeskega) vedenja. Temeljni argument, ki se ponavlja v vseh strateških dokumentih EU, je, da je treba tistim, ki so pripravljeni investirati energijo, sredstva in čas v odkritja in izume, zagotoviti ustrezne pogoje za njihovo lastninsko zaščito. Veliko pozornosti tem vprašanjem se namenja v triadi akademska znanost –industrija – vlada. 15 III. Novi načini produkcije znanstvenega vedenja Po mnenju številnih analitikov smo v zadnjih dveh desetletjih priča radikalnim spremembam v načinih produkcije znanstvenega vedenja. Te spremembe gredo zlasti v smeri večjega povezovanja še nedavno precej zaprtega sistema znanosti z njegovim družbenim in ekonomskim okoljem. Ta odprtost navzven vzvratno vpliva na notranje razvojne zakonitosti znanosti. 1. Aplikativna usmerjenost znanosti: po mnenju številnih analitikov pri definiranju in samemu razreševanju raziskovalnih problemov stopa v ospredje t.i. kon- tekst aplikacije (Gibbons et al, 1994). Pri tem se ta pojem ne nanaša samo na naraščajoče zahteve po komercialnih učinkih znanstvenega raziskovanja, temveč predpostavlja tudi premike v spoznavnem interesu raziskovalcev. Raziskovalcev na najbolj naprednih zn- anstvenih področjih (biogenetika, nanoznanost, umetna inteligenca, informacijska teh- nologija) naj ne bi zanimalo toliko raziskovanje najvišjih principov delovanja sveta, temveč specifično urejene strukture znotraj tega sveta. Vendar celo če v celoti sprejmemo tezo, da je prišlo do bistvenih sprememb v spoznavnem interesu sodobnih raziskovalcev, ni mogoče zanikati zgodovinskega dejstva, da bazična znanost, z vsemi njenimi naključji, nepredvidljivostmi in – če hočete – tudi larpurlartizmi še vedno ostaja, tako kot je v zgodovini tudi vedno bila, najpomembnejši vir intelektualnega napredka. Brez ve- likih znanstvenih odkritij, ki so se porajala iz čiste intelektualne radovednosti, si danes sploh ne bi mogli predstavljati vseh mogočih tehničnih dobrin sodobne civilizacije. V tem smislu se zdi vehementno vztrajanje pri ločevanju posameznih tipov znanosti glede na kriterij uporabnosti včasih res precej privlečeno za lase. Veliki znanstvenik Louis Pasteur je ob neki priložnosti izrekel naslednjo misel: »Ni nobene kategorije znanosti, ki bi ji lahko dali vzdevek uporabna znanost. Je znanost in uporaba znanosti, kar je povezano kot drevo in njegov sadež.« Tudi v razmerah sodobnega znanstveno- tehnološkega razvoja bazičnih znanstvenih raziskovanj ni mogoče imeti za nepotrebni družbeni strošek oziroma luksuz. Če kje, potem se ravno v okviru sodobnih inovacijskih procesov izkazuje nepre- cenljiva spoznavna moč in s tem povezana družbena relevanca temeljne znanosti. Tu ne gre več, tako kot v tradicionalnih linearnih inovacijskih modelih, za enosmerni in 16 hierarhični potek od osnovnih odkritij k njihovim uporabam, od raziskovanja k razvoju, temveč gre za vsakokratno prepletenost in součinkovanje vseh teh (in drugih) dejavnik- ov. Na mesto linearnih inovacijskih modelov stopajo verižni inovacijski modeli, v ok- viru katerih temeljna znanstvena spoznanja ne odigrajo svoje vloge samo na vstopni fazi (invencija), temveč vzdolž celotnega inovacijskega procesa. Četudi se v novih verižnih modelih inovacij daje posebni poudarek (potencialnemu) tržišču kot gibalu razvoja ino- vacij, je enaka oziroma še bolj pomembna vloga pripisana bazični znanosti. To se ne obravnava samo kot vir inventivnih idej, temveč kot strategija reševanja problemov, na katero se je mogoče obračati v vsakem trenutku uvajanja in ovativne proizvodnje (Suarez- Vil a, 2001). V takšnih inovacijskih modelih prenos temeljnih znanstvenih spoznanj v prakso ne temelji več samo na tehnoloških merilih v ožjem pomenu besede, temveč upošteva celotni kompleks družbenih, ekonomskih in ekoloških razmer razvoja. 2. S kontekstom aplikacije znanstvenega vedenja je povezan tudi njegov pre- mik v trans-disciplinarnost. Trans-disciplinarna usmerjenost znanosti: trans-disci- plinarnost, v nasprotju z disciplinarnostjo, ali celo interdisciplinarnostjo, ni togo za- vezana obstoječi konfiguraciji znanstvenih področij. Zato lažje razvija nove metode in pristope za reševanja praktičnih problemov. Glede tega ni razlike med naravoslovno- tehničnimi in družboslovno-humanističnimi vedami. (see more: Gibbons et al., 1994) . Naj zadevo ponazorimo s primerom: ena ključnih ugotovitev poročila o družbenih znanostih, ki ga je v devetdesetih letih pripravila Gulbenkianova komisija je, da v sedanjih premikih ne gre samo za spremembe odnosov med producenti znanja in širšim družbenim okoljem. Gre tudi za spremembo znotraj same znanosti. Znanje ni več nekaj, kar se nahaja zunaj družbe, ni cilj, ki naj bi mu sledili znanstveniki, da bi prišli do neke končne resnice, temveč je rezultat delovanj različnih družbenih akterjev. Pri tem je zanimivo, da nekateri analitiki govorijo o povečani fragmentarnosti znanja. Vendar pa fragmentarnosti znanja ne razumejo toliko v smislu specialistične razce- pljenosti, temveč bolj v smislu, da se to znanje ne nahaja več v neki poenoteni obliki pod nadzorom zgolj enega producenta. Koncept trans-disciplinarnosti je usmerjen k ukinjanju tradicionalnih discipli- narnih meja v znanstvenih komunikacijah. Zato Z spodbuja raznovrstne razno oblike znanst- znanst- venega sodelovanja preko ozkih disciplinarnih meja. Včasih se zdi, da je bil dosedanji razvoj znanstvenih disciplin (ved) utemeljen bolj na diskurzivnih kot ontoloških raz- likah. Povedano bolj preprosto, razlike med znanstvenimi disciplinami so se pogosto oblikovale bolj kot razlike glede na rabo jezika in koncepte (kategorije) kot glede na pristop do svojega predmetnega raziskovanja. Vstop znanosti v »Mode 2« odpira pot raziskovalcem različnih disciplinarnih področij, da pristopajo k skupnemu reševanju problemov današnjega sveta. V okviru transdisciplinarnega raziskovanja je vloga metafor nepogrešljiva. To dokazuje, da v socialnih in bioloških sistemih nekatere strukture delujejo zelo podob- 17 no. Če pogledamo na razvoj znanosti, vidimo, da so se nekateri ključni napredki do- godili zaradi genialnih mislecev, ki so razmišljali v metaforah, s katerimi so prestopili svoje disciplinarne meje. Nobelovi nagrajenci na področju bazičnih bioloških znano- sti, kot na primer John von Neumann, Oskar Morgenstern, John Walker so prišli do fundamentalnih spoznanj na svojem področju ravno zaradi izposoje metafor iz družbenega sveta (glej več: Hollingsworth in Mueller, 2008). Nesporno je, da ko- likor se v znanstvenem svetu uporablja metafore z drugih znanstvenih področij, potem hitreje pridemo do novih fundamentalnih odkritij. 3. Kognitivna in organizacijska struktura znanosti: Spremembe v kognitivni strukturi vplivajo na institucionalno-organizacijsko strukturo znanosti. Velja seveda tudi obratno: organizacijsko-institucionalna struktura znanosti zelo pomembno vpliva na njen kognitivni razvoj. Hkratna diferenciacija, rekombinacija in integracija različnih segmentov kognitivne strukture znanosti vodi k bolj heterarhičnim (ne hierarhičnim) ob- likam njene institucionalne organiziranosti. To ima vrsto pozitivnih posledic za notranji razvoj znanosti. Prihaja do večje avtorefleksije in družbeno odgovornega delovanja raziskovalcev, saj to zadeva vse faze njegovega intelektualnega dela: tako fazo izbora in definiranja problema kot tudi fazo interpretacije in uporabe rezultatov. Helga Nowot- ny, trenutna predsednica European Research Advisory Board, ki je najpomembnejši svetovalni organ za vprašanja znanosti pri Evropski komisiji, pravi v knjigi »Re-think- ing Science«, da si je delovanje znanosti v novi družbi znanja še najbolje predstaviti kot delovanje v postmoderni agori (Nowotny, 2001). Znanstveniki se na javni sceni soočajo z raznovrstno publiko, pluralnimi in- stitucijami, globalnimi in lokalnimi ekonomskimi interesi, množičnimi mediji, kom- pleksnimi birokratskimi in administrativnimi strukturami. Zato morajo razviti pov- sem nov tip komunikacije z družbenim okoljem. 4. Spremembe v ocenjevanju rezultatov znanstvenega raziskovanja: v povezavi s predhodnimi spremembami naj bi se dogajal še en ključni premik. Šlo naj bi za spremembo v postopkih znanstvene evalvacije. Po mnenju nekaterih analitikov to spremembo lepo označuje prehod od »kontrole kvalitete« (»quality control«) k »na- dzoru kvalitete« (»quality monitoring«) (Hemlin, 2006:181). Pod temi sicer precej ohlapnimi oznakami naj bi se nezadržno dogajale spremembe, ki se vezane na (1) večjo vlogo zunanjih družbenih akterjev v postopkih znanstvenega ocenjevanja, (2) na ocenjevanja, ki se izvajajo na višjem nivoju »agregiranosti« (premik od ocenjevanja posameznih raziskovalcev k ocenjevanju večjih projektnih skupin raziskovalcev in zn- anstvenih institucij, vključno z ocenjevanjem raziskovalnih omrežij), (3) na ocenje- vanja v vseh fazah znanstvenega raziskovanja, ne samo v fazi, ko so rezultati znanstve- nega dela že doseženi, (4) na ocenjevanja, ki vključujejo širši krog ekspertov kot samo tiste eksperte, ki delujejo v ožjem disciplinarnem okviru. Širitev »baze« ekspertov z vidika preseganja ozkih disciplinarnih meja ne škoduje nadaljnjemu razvoju znanosti, 18 še posebej zato ne, ker je vloga ekspertnih ocen velika v »ex ante« in ne v »ex post« fazah vrednotenja znanosti. Razen tega se tudi na področju naravoslovnih in tehničnih znanosti monoparadigmatski model razvoja znanosti umika multiparadigmatskemu razvojnemu modelu. Ta zadnji izhaja iz predpostavke o obstoju množice lokalnih, med seboj tekmujočih in hitro spreminjajočih se paradigem, tako da ni več mogoče izhajati iz sistemov ocenjevanja znanosti, ki so ukrojeni po vzoru klasičnih znanst- venih disciplin. V nekaterih zahodnoevropskih državah so že v začetku 90. let prejšnjega stolet- ja začeli vključevati vse ključne elemente, ki označujejo premik od »kontrole« kvalitete znanosti k njenemu “nadzoru”. Izredno velika teža je bila dana ravno širjenju tradicio- nalnega sistema kolegialnega ocenjevanja (peer review) v smeri večjega vključevanja različnih družbenih akterjev v postopke ocenjevanja znanstvenih rezultatov (Van der Meulen in Rip, 2000). 19 III. Trojna spirala: povezanost med sistemom visokega šolstva, (vladnih) politik in podjetniško-ekonomskega sektorja Če želijo koncepti, ki govorijo o novih načinih produkcije znanstvenega ve- denja, posegati v polje epistemologije moderne znanosti, za koncepte, ki so se razvijajo v polju paradigme trojne spirale, v prvi vrsti velja, da jih zanimajo konkretni meha- nizmi, ki vodijo k povezovanju akademske sfere znanosti z gospodarstvom in politiko. Gre jim za povsem konkretna vprašanja, kako preko različnih oblik intermediarnih mehanizmov (zaščita intelektualne lastnine, uradi za prenos tehnologij, spin-off pod- jetja, itd.), povečati sodelovanje med univerzo in industrijo in vlado . Henry Etz- kowitz in Loet Leydesdorff trdita, da za opis pojavov na področju biologije zadostuje kategorija »dvojne spirale« (oblikovanje DNA-ja). Kompleksna razmerja, ki se danes vzpostavljajo med univerzo, industrijo in vlado, pa lahko razumemo samo znotraj metafore, ki aludira na trojno spiralo (Etzkowitz and Leydesdorff, 2001). Kako sploh razumeti pojem intermediarnih struktur, ki postaja danes tako pomemben tudi v okviru univerzitetne znanosti? Predvsem kot prostor vmesnega de- lovanja med znanostjo, politiko in ekonomijo. Klasične funkcije delovanja avtonom- nih in funkcionalno diferenciarnih sistemov so vedno bolj zapolnjene z različnimi institucionalnimi mehanizmi (znanstveni sveti, agencije, programski sveti, uradi za prenos tehnologije liasion uradi, etc.), ki nastopajo kot posredniki med različnimi partnerji, pri čemer izražajo dvojno zvestobo, tako da se nahajajo v neki vrsti “funk- cionalnega antagonizma”. Njihov odnos do vseh zainteresiranih partnerjev, katerih interese usklajujejojo, se ne oblikuje na načelu enostranske odvisnosti, temveč inter- aktivnosti in relativne avtonomije. V modernih funkcionalno diferenciarnih družbah oblikovanje intermediarnih struktur ne predpostavlja samo procesov povezovanja med delnimi družbenimi sistemi ekonomije, politike in znanosti, temveč tudi v okviru vseh ostalih delnih sistemov. Če se izrazim v jeziku moderne sistemske teorije: pri- haja do dialektike funkcionalno diferenciranih komunikacij in institucionalnih inte- gracij (Luhmann, 1990). Čim večja je funkcionalna diferenciacija delnih družbenih 20 sistemov, tem večja je zahteva po vzpostavitvi ustreznih mehanizmov družbene in- tegracije. Seveda pa so razlogi za povečano vlogo intermediranih struktur znanosti zelo raznovrstni: gre za zahtevo po povečani vloga znanja v modernih družbah, večjo vlogo »policy« regulacij, ki ne temeljijo več na principu hierarhičnega, temveč koop- erativnega urejanja družbenih razmer, itd. naj opozorimo še na en pomemben vidik: v okviru raznovrstnih intermediarnih struktur, ki se oblikujejo med različnimi seg- menti družbe naj bi se uveljavilo načelo konsenza nad klasičnimi instrumenti državne kontrole. Gre za premik od pojmovanja klasične vloge države kot suverena k njeni koopertivni naravi. Uspeh politike v procesih družbene regulacije tako na nacionalni kot tudi na trans-nacionalni ravni, o čemer bomo več spregovorili v nadaljevanju si je mogoče zamisliti samo ob predpostavki, da so delni družbeni sistemi pripravljeni spre- jeti politične signale in jih predelati v skladu s svojimi kodi in programi delovanja. V procesih družbene (samo)regulacije pripada politiki samo vloga katalizatorja. Država nastopa samo še – tako Helmut Willke (1991) – kot »povabljeni vsiljivec«. V okviru koncepta trojne spirale vsak izmed funkcionalno diferenciarnih družbenih podsistemov (univerza oziroma akademska znanost nasploh, podjetniško- ekonomski sektor, politika, od nivoja regije, preko nacije do transnacionalnih entitet) kot tudi v medsebojnem odnosu doživlja radikalne spremembe. Najbolj očitne so te spremembe na univerzah. Posamezni avtorji govorijo o nastopu druge akademske rev- olucije. Prva se je zgodila ob pojavu humboldtovega tipa univerz v 19. stoletju. Takrat se je na univerzah prvikrat udejanilo načelo »enotnosti poučevanja in raziskovanja«. Današnje univerze s prevzemanjem inovativne in podjetniške funkcije vstopajo v fazo druge akademske revolucije. Sestavni del teh sprememb je zahteva po širitvi lastninskih pravic nad rezultati raziskovalnega dela, ki je nastalo v univerzitetnih laboratorijih. Širjenje teh pravic si še nekaj desetletij nazaj ni bilo mogoče zamisliti. Ko je koncem devetnajstega stoletja tehnološki izum postal splošno razširjen v industriji, so bile patentne pravice praviloma podeljene posameznim izumiteljev in so ščitile njegove individualne koristi. Razmah razvojnih raziskav v industriji, ki je potekal skozi celotno dvajseto stoletje, je patentne pravice nad izumi v glavnem prenesel na industrijske firme. V zvezi s tem je zanimiv naslednji podatek, ki se nanaša na situacijo v ZDA: gledano v absolutnih številkah, so zahteve za patentiranje izumov s strani posameznih izumiteljev ostale stabilne skozi celotno obdobje 20. stoletja. V ZDA letno niso nikoli presegle števila 25000. Kar je bistveno manj kot 100000 zahtev po patentih s strani industrijskih organizacij. Univerze se v teh procesih stale ob strani (Rahm et al.,2000). Prava revolucije naj bi zgodila po letu 1980, ko so univerze začele uveljavljati svoje pravice na področju zaščite intelektualne lastnine. Prišlo je do naraščajočih procesov komercializacije rezultatov akademskega raziskovanja znanosti. Procesi v smeri večje komercializacije akademskega znanstvenega vedenja se- veda niso mogoči brez rekonceptualizacije vlog vseh akterjev: znanosti, politike in 21 ekonomije. Vlada, industrijski sektor in akademska znanstvena skupnost ena od druge prevzemajo vloge, ki so bile še nedavno tega strogo razmejene. V tem smislu lahko govorimo celo o brisanju meja med njimi (Delanty, 2001). Na primer, v določenih okoliščinah univerza lahko prevzame vlogo industrije, s tem ko oblikuje inkubacijska podjetja oziroma spin-off firme, znanstvene in tehnološke parke itd. Industrija s po- nudbo določenih raziskovalnih in izobraževalnih programov, ki so nemalokrat ravno tako kvalitetni kot univerzitetni, prevzema vlogo univerze. Koncept trojne spirale je po mnenju številnih analitikov pomemben v zvezi z transferjem znanja iz univerz v industrijo še zaradi enega razloga. Kot K splošni teo- teo- retski model lahko najbolj celovito zaobjame družbeni značaj in vlogo intermediarnih znanstvenih struktur na regionalni ravni. Tudi avtorja omenjenega koncepta, Loet Leydesdorff in Henry Etzkowitz (Leydesdorff, Etzkowitz, 1998), sta trdila, da se na regionalni ravni na presečišču klasičnih družbenih funkcij (znanje, trg, politična moč) pojavlja znanstveno-tehnološki kompleks, ki spreminja konfiguracijo celotnih druž- benih razmerij. Dodatni razlog za navdušenje nad konceptom trojne spirale je v tem, da se na regionalni ravni meje v delovanju med vsemi, predhodno naštetimi akterji še najbolj zabrišejo (Anssi, 2006). Spet drugi avtorji dajejo na regionalni ravni večji pomen »usmerjevalno-posredniškem« teoretskemu modelu (t.i. “principle-agent” mo- del). (Luukkonen, Nedeva, Barre, 2006). Omenjeni model se ukvarja z vprašanjem delegiranja, v okviru katerega sta dva ali več akterjev vključena v izmenjavo resur- sov. Če ostanemo pri najbolj splošni oznaki omenjenega modela, potem gre za to, da politika (vlada), ki nastopa v vlogi »kontekstualnega usmerjevalca« (t.i. »principle«), delegira na posrednike (t.i. »agents«) določene naloge na regionalni ravni, ki jih sama neposredno ne more izvajati. Posredniki izvršujejo naloge, ki so jim delegirane, pri čemer upoštevajo tako lastni interes kot tudi interes vlade. (Guston, 2000:15). Naj se na kratko ustavimo ob vprašanju, zakaj je vloga intermediarnih znan- stvenih struktur tako pomembna v regionalnih okvirih. Namreč, ne n glede e na glede vse na dile- vse dile- me, ki spremljajo delovanje intermediarnih znanstvenih struktur, se danes na temelju številnih študij primerov drugje po svetu najbolj poudarja njihova vloga pri razvoju regionalnega inovacijskega sistema. Kar seveda ne pomeni, da delovanje intermediar- nih struktur v znanosti ni lahko enako pomembno tudi na drugih, bodisi bolj ma- kro- bodisi bolj mikro- nivojih. V zvezi s fleksibilnostjo intermediarnih struktur na makro- oziorma mikro-nivoju daje dobro ponazoritev Thomas Heinze v delu, ki nosi naslov »Die Kopplung von Wissenschaft und Wirtschaft« (Heinze, 2006). Za Tho- masa Heinzeja »Frauenhofer Gesellschaft« v Nemčiji igra bistveno bolj pomembno vlogo v transferju znanstvenega vedenja in tehnologije v industrijska podjetja kot ka- terakoli posamični urad za povezovanje univerze in industrije, ki se je po ameriškem vzoru uveljavil tudi v Nemčiji. V nasprotju z drugimi institucionalnimi strukturami, ki skrbijo za financiranje raziskovanja in njegovo povezovanje z gospodarstvom, je v Frauenhofer Gesellschaft že več desetletij poudarek na podpori zgolj tistim razisko- 22 valcem, ki iščejo ustrezne rešitve za razvojne potrebe gospodarstva. Vse organizacijske in institucionalne strukture so podrejene temu osnovnemu cilju. Iz tega razloga se Frauenhofer Gesellschaft loči od drugih posredniških institucij, ne samo v Nemčiji, temveč tudi drugje v Evropi, saj bomo redkokje naleteli na situacijo, da je cel segment znanstvenih institucij, tako kot je to primer v Frauenhofer Gesellschaft, tako malo finančno odvisen od državnega raziskovalnega budžeta. Inštitucije se skoraj v celoti financirajo iz naročil industrije. Seveda pa pri vprašanju učinkovitosti delovanja intermediarnih struktur ne smemo zanemariti vloge cele vrste med seboj povezanih dejavnikov. Poglejmo si tri takšne ključne dejavnike, ki danes igrajo še posebej pomembno vlogo: 1. Dejali smo že, da delovanje intermediarnih struktur, vsaj ko gre za sodelova- nje akademske sfere znanosti in podjetniško-ekonomskega sektorja, v zadnjem času vse bolj dobiva značaj regionalnosti. V sodobnih, na znanju temelječih in globaliziranih ekonomijah je največji poudarek ravno na vlogi atraktivnih regij in njihovih inovativ- nih omrežij odličnosti (glej na pr.: Castellas, 1996; Bucar in Stare, 2003). Vzemimo primer centrov odličnosti. V Evropi so omenjene orientacije h krepitvi regionalnih centrov odličnosti v veliki meri odvisne tudi od tega, s kakšnimi nameni je financirano RR in inovacijska aktivnost s strani Strukturnih skladov. V zvezi s tem je poučen pri- mer Finske. Na Finskem je pomen finančnih sredstev iz Evropskih strukturnih skla- dov za podporo RR in inovacijske aktivnosti relativno majhen glede na sredstva, ki jih država sama daje za te namene. Se pa zato v programih za podporo centrov odličnosti zelo poudarja orientacija na določena področja (podpora RR, ki temelji na sodelova- nju različnih partnerjev) in regionalna dimenzija podpore. Iz nacionalne perspektive se je smatralo kot najbolj učinkvito tisto podporo, ki je bila usmerjena k povezovanju RR-institucij s srednjimi in malimi podjetji (SMP) v regionalno nerazvitih okoljih. Skratka, cilj teh ukrepov je bil spodbujanje inovativne aktivnosti SMP v regijah, ki naj ne bi imele ustreznih kapacitet oziroma resursov. 2. Krepitev vloge socialnega kapitala v delovanju intermediarnih znanstvenih struktur. Intermediarne strukture na regionalni ravni imajo izredno pomembno vlogo pri krepitvi zaupanja med ključnimi akterji, ki skrbijo za prenos znanja. Zaupanje, ki se oblikuje med raziskovalci, gospodarstveniki, politiki in drugimi zainteresiranimi predstavniki lokalnega družbenega okolja, vodi k akumulaciji človeškega in socialnega kapitala. Iz dosedanjih preučevanj obeh vrst kapitala je znano, da tako ena kot druga vrsta kapitala predstavljata osnovo za dostop do vseh drugih nujno potrebnih razvoj- nih resursov (glej Rosenfeld, 1997; Thune, 2007). Na bolj splošni teoretski ravni se si- cer modeli socialnega kapitala razvijajo ločeno od modelov človeškega kapitala, čeprav jih je v okviru praktičnega delovanja intermediarnih znanstvenih struktur na lokalni (regionalni) ravni težko natančno razmejiti. 23 Namreč, tako v enem kot drugem primeru nastopajo kot pomembne kom- ponente razvoja regionalnega inovacijskega sistema takšne kategorije kot so zaupanje, norme recipročnosti in socialno omrežje (glej na primer: Bourdieu, 1986; Coleman, 1988). Najbolj trdne in dolgotrajne oblike sodelovanja med partnerji v znanosti in go- spodarstvu se dogajajo na temelju predhodno vzpostavljenega zaupanja. Čeprav je bilo v nekaterih primerih sodelovanje med raziskovalci in industrijo zelo jasno definirano (jasna strategija in področje sodelovanja), je za neko dolgoročnejše sodelovanje bolj kot konkretni interes pri vzpostavitvi (ohranjanju) stikov, pomembno medsebojno zaupanje, ki se je gojilo leta (desetletja) nazaj. Predvsem v postkomunističnih tranzicijskih družbah je kategorija zaupanja še vedno nekaj, česar se je treba vseskozi učiti. Znani poljski sociolog Piotr Sztompka (2000) je v eni izmed svojih študij analiziral kategorijo družbenega zaupanja v dveh med seboj močno se razlikujočih političnih sistemih: v političnem sistemu demokracije in v političnem sistemu totalitarizma. Po mnenju Sztompke je pretekli totalitaristični sistem komunizma skušal vsiliti zaupanje v uradne oblastvene institucije. Instituciona- lizacija zaupanja v komunizmu je potekala “…skozi takšne mehanizme kot so politična kontrola, ideološke indoktrinacije, cenzura medijev, itd. ” (Sztompka 2000, p. 148). To je predstavljalo pravo nasprotje kategoriji zaupanja v demokratičnih družbah. V demo- kratičnih družbah je kategorija zaupanja temeljila na takšnih dejavnikih kot so odprtost, dialog, družbena odgovornost, družbena legitimnost in legalnost. V bivših totalitarnih komunističnih družbah se je zahtevala absolutno brezpogojna podpora komunistični partiji. Vloga kritičnega javnega mnenja ne samo da je bila ignorirana, temveč je bila tudi sankcionirana kot grožnja oficielni ideologiji. Nobenega merjenje zaupanja javno- sti v posamezne družbene institucije (politiko, znanost, cerkev, itd.) ni bilo mogoče iz- vesti. Po mnenju Sztompke sicer v glavnem presežene značilnosti preteklih totalitarnih sistemov še vedno pojasnjujejo pomankanje recipročnega zaupanja med posameznimi družbenimi akterji v deželah Srednje in Vzhodne Evrope. Celo po obdobju neke daljše tranzicije te družbe naj ne bi bile v celoti osvobojene dediščina preteklosti. 3. Vloga intermediarnih znanstvenih struktur pri razvoju regionalnih znanstvenih in inovacijskih sistemov se kaže na področju medsebojnega povezovanja vseh naprednih tehnologij. V zadnjem času namreč postaja vedno bolj pomembno medsebojno povezo- vanje novih generičnih znanosti. Govorimo o nastopu t.i. tehnološke konvergence. Pod pojmom tehnološke konvergence razumemo sinergijo štirih področij danes najbolj prop- ulzivnih znanstvenih področij, ki vsako zase in tudi v medsebojni povezavi izredno hitro napredujejo: nanoznanosti in nanotehnologije, biotehnologije in biomedicine, vključno z genskim inžineringom, informacijske in komunikacijske znanosti in tehnologije, kog- nitivne znanosti, znotraj tega še posebej kognitivne nevroznanosti. Današnji pojem »konvergentne znanosti« se je najprej pojavil v poročilu National Scientific Foundation, ki nosi naslov »Converging Technologies for Im- 24 proving Human Performance« (2002). Omenjeno poročilo vključuje materiale prve konference na to temo, ki je potekala pod pokroviteljstvom ameriške nacionalne znanstvene fundacije leta 2001. Tej konferenci so potem sledile vsakoletne in enako odmevne konference: v Los Angelesu leta 2003, v New Yorku leta 2004, na Havajih leta 2005, itd. Pomen razvoja konvergentnih znanosti je v zadnjem času zelo poudar- jen v različnih gradivih Evropske Unije. V poročilu, ki nosi naslov »Converging Tech- nologies – Shaping the Future of European Societies« (Nordman, 2004), sta v uvodu zapisana dva temeljna cilja v zvezi z nadalnjim razvojem konvergentnih tehnologij: prvič, eksperti so želeli opredeliti tista področja razvoja konvergentnih tehnologij, ki so z vidika uporabe najbolj zanimiva in, drugič, želja ekspertov je bila, da oceni upo- rabo KT glede na lizbonske cilje. Znotraj koncepta konvergentnih znanosti danes najbolj napredna področja znanosti in tehnologije vzajemno vodijo k vedno večjemu napredku. To je lepo raz- vidno v povezovanju bioznanosti, nanoznanosti in informacijsko-komunikacijskih znanostih. Na področju temeljnega raziskovanja nanoznanost zagotavlja biogenetiki in informatiki splošni okvir za povezovanje. Načeloma se lahko vse, kar se sestoji iz molekul, medsebojno povezuje. Konvergenca različnih znanosti in tehnologij temelji na povezovanju materije v okviru nano vrednosti. Gre za obvladovanje struktur, ki imajo velikost 1-100 nanometra. Na področju aplikacije nano-znanost omogoča bio- nanosti neposredno razvoj inovativnih tehnik, sond in senzorjev, informacijski teh- nologiji pa novih miniaturnih oblik instrumentov. Nano-čipi N in ano-čipi nano-senz in orji nano-senz odpira- orji odpira- jo povsem novi svet bioinformatike. Bioznanosti omogoča vsem ostalim znanstvenim področjem identifikacijo kemično-fizičnih procesov in algoritemskih struktur v živih organizmih in sicer na ravni celičnih in genskih zapisov. Na področju neposredne aplikacije je bioznanost sredstvo za napredek nanoznanosti, s tem ko zagotavlja meha- nizme za prodor v strukturo človekovih celic. Je tudi sredstvo za razvoj informacijskih znanosti, s tem ko zagotavlja temelje za komputacijo, ki temeljji na DNA strukturah. Bio-mimetika omogoča raziskovanje v nano-robotiki. Informacijska znanost odpira neslutene možnosti kvantifikacijam in izračunam na vseh področjih znanosti, tudi in predvsem nanoznanosti, saj omogoča izredno natančne kontrolo modeliranj in inter- vencij. Simulacijski »software« v okviru informacijskih znanosti omogoča tudi razno- vrstno širjenje nano-bio raziskovanj. Čeprav se morda zdijo nekatere smele napovedi glede praktične uporabe spoz- nanj s področja nano-, bio- in info- znanosti neuresničljive, nas ta področja razisko- vanja v zadnjem času vedno znova presenečajo s svojimi radikalnim inovacijskimi preskoki. Bazična znanost je v zadnjih 25. letih naredila večji napredek kot kadarkoli prej v zgodovini razvoja znanosti. Internet je v manj kot dvajsetih letih osvojil svet. Človeški genom je šele dodobra dešifriran, pa je na tej osnovi že prišlo do množice revolucionarnih odkritij. Deset let nazaj se znanost sploh še ni ukvarjala z zarodnimi celicami. Vsako področje raziskovanja posebej predstavlja impresivni vir vedno novih 25 znanstvenih odkritij, ki v relativno kratkem času pripeljejo do praktične uporabe in trženja. Izredni inovacijski potencial je vsebovan zlasti v transdisciplinarno zasnova- nem konceptu konvergetnih znanosti. Koncept tehnološke konvergence ne pomeni zgolj vedno večje medsektorsko povezovanje naprednih tehnologij, temveč tudi naraščanje pomena intermediarnih struktur, ki skrbijo za prenos in uporabo znanja iz akademske sfere znanosti v gospo- darstvo. Pri tem naj bi tehnološka konvergenca predstavljala bistveno bolj radikalni korak kot je to v primeru inter- oziroma multi-disciplinarnih raziskovanj. Tudi v okviru evropske raziskovalno-razvojne politike vedno bolj narašča zave- danje, da je potrebno vse potenciale, ki jih prinašajo konvergetne tehnologije, speci- ficirati, formulirati cilje in predvsem prednosti, ki jih prinašajo konvergentne tehno- logije, povezati z njenimi tveganji. Eksperti iz različnih evropskih držav so že izdelali ustrezno strokovno platformo (High Level Expert Group, 2004). Tudi študije primerov v posameznih evropskih državah so pokazale neprecen- ljivo vlogo intermediarnih struktur pri spodbujanju regionalnih inovacijskih sistemov (glej: Chiaroni, Chiesa, 2006). V zvezi z delovanjem intermediarnih struktur v regio- nalnih okvirih se zastavlja še eno zanimivo vprašanje. Gre za vprašanje, ali morajo biti pri oblikovanju teh institucionalnih struktur »škarje in platno« vedno v rokah vladnih služb. Ali ne moremo pričakovati uspehov tudi takrat, ko angažma države na različnih nivojih delovanja ni tako izrazit? Philip Cooke je opravil primerjalno analizo biotehnoloških grozdov v VB in Nemčiji ( Cooke, 2007). Ugotovil je, da kljub temu, da se v VB to oblikovanje in- termediarnih struktur dogaja precej bolj spontano, po vzoru ZDA bolj liberalno in neodvisno od neposrednih posegov politike, je njihova (ekonomska) učinkovitost večja. Cooke kot enega izmed ključnih dejavnikov za to vidi v tem, da so se v VB biotehnološki grozdi pozicionirali okrog raziskovalnih univerz, ki slovijo po svoji zn- anstvenio odličnosti daleč po svetu. Tu se omenja zlasti Cambridge in Oxford. Biotehnologija predstavlja primer, kjer je industrijski razvoj še posebej odvisen od naprednih znanstvenih odkritij. Zaradi trans- in multi-disciplinarnega značaja bio- tehnologije, ki zahteva angažma različnih vrst resursov (velika finančna sredstva, dobro raziskovalno opremo, know-how, zaščito intelektualne lastnine, itd.), se različne oblike (znanstvenega) sodelovanja raztezajo preko različnih institucionalnih sektorjev (znotraj znanosti, med znanostjo in gospodarstvom, itd.) (glej na primer: Oliver, 2004). V Nemčiji je vseskozi glavno vlogo igrala država. To se nenazadje opazi pri nas- tanku biotehnoloških grozdov, ki jih poznamo pod imenom »Bioregionen«. Pri nastanku slednjih je šlo za iniciativo nemške zvezne vlade, ki se je začela leta 1995 z namenom 26 finančno podpreti formiranje novih podjetij na področju biotehnologije. Prednost se je dajalo regijam, pravzaprav mestom oziroma skupinam mest, kjer so že obstajale dobre povezave med firmami. Politika “bioregij” se je odlično skladala z dolgo tradicijo nemške zvezne vlade in nekaterih deželnih vlad za podporo naprednim tehnologijam, le da se je po novem težo začelo dajati večjim zahtevam po njihovi komercializaciji. Seveda je tudi v okviru koncepta trojne spirale izredno pomembna vloga prip- isana aktivni vladni politiki. Naj na tem mestu samo omenimo ključne policy ukrepe, ki bi jih po mnenju ekspertov EU morale uporabljati vlade pri spodbujanju prenosa znanja iz akademske sfere v gospodarstvo: 1. Razvoj zakonodaje na področju zaščite intelektualne lastnine. Od nje je odvisno, kako je naravnana, namreč ali spodbuja ali zavira prenos znanja iz univerz v industrijo, prav tako pa je pomembna tudi delovna zakonodaja, ki lahko, kolikor se drži togih načel, naredi veliko škode pri mobilnosti raziskovalcev iz univerz v gospodarstvo. 2. Finančna podpora raziskovalnim projektom in programom na javnih raziskovalnih inštitucijah, ki temeljijo na sodelovanju z industrijo. 3. Vzpostavitev davčnih in drugih finančnih olajšav, ki posredno močno spodbuja prenos znanja iz akademskih znanstvenih institucij v industrijo. 4. Podpora modernim načelom vodenja raziskovalno-razvojne politike, vključno s takšnimi dejavniki kot so prenova sistema znanstvene evalvacije, upoštevanje aplikativno naravnanih raziskav v sistema nagrajevanja in napredovanja, itd. 5. Regulativna in finančna podpora pri ustanavljanju raznih oblik intermediarnih znanstvenih struktur, kot so uradi za transfer znanja oziroma sodelovanje z industrijo (transfer /liasion/ offices), spin-offs, itd. Izkušnje znanstveno, tehnološko in ekonomsko najbolj razvitih držav govorijo, da je aktivna vloga države izredno dobrodošla ravno pri ustanavljanju TTO-jev (Tech- nology Transfer Offices) oziroma ILO-jev (Industry Liasion Offices) (Mali, 2008). Osnovni cilj TTO-jev oziroma ILO-jev je, da pomagajo predvsem raziskovalcem iz univerz, da identificirajo, zaščitijo, uporabijo in tudi ubranijo, če je za to potreba, svojo intelektualno lastnino. OECD-jeve analize delovanja TTO-jev so pokazale, da v inovacijsko razvitih okoljih praktično delujejo na vsaki univerzi in da gre praviloma za majhne urade z manj kot 5 zaposlenimi (OECD, 2003). Najbrž ni treba posebej ponavljati – o tem bomo sicer več spregovorili v na- daljevanju - da v uvajanju teh novih struktur prednjačijo predvsem ZDA. Tu so že v sedemdesetih letih različni družbeni akterji, nosilci politične moči v zakonodajni in 27 izvršni oblasti, predstavniki gospodarstva in tudi predstavniki akademske znanstvene sfere prišli do spoznanja, da odkritja in izumi, do katerih je prišlo na temelju javnega financiranja, ne najdejo poti do tržne realizacije. Posledica tega je bila, da je bil v začetku osemdesetih let sprejet Bayh-Dolov zakon (Coriat and Orsi, 2002). Z njegovo pomočjo je prišlo do ključnega strateškega premika v raziskovalni in razvojni politiki ZDA. Ponudil je namreč celo vrsto pravnih instrumentov, s pomočjo katerih so univerze in javni znanstveni inštituti začeli uveljavljati lastninske pravice nad njihovimi rezultati raziskovanj. Henry Etzkowitz v eni svojih novejših analiz nastanka in razvoja akademskega podjetništva v ZDA ugotavlja: »Premisa Bayh-Dolovega zakona je bila, da rezultati znanstvenega raziskovanja, v katere se je vlagalo miljarde dolarjev, predstavljajo pomembni nerealizirani potencial za tehnološki razvoj.....Zakon je ponudil univerzam možnost, da pridobijo dohodke od licenčnin v okviru novega zakona o zaščiti intelektualne lastnine. Javne raziskovalne institucije so odgovorile na izziv in v relativno kratkem času so vse ameriške univerze, ki so posedovale pomembne raziskovalne kapac- itete, razvile sposobnost da identificirajo in tržijo intelektualno lastnino. Najpomembnejši prispevek zakona je bil, da je z jasno določenimi pravili igre na vsedržavni ravni postavil temelje za prenos znanja iz univerz v industrijo« (Etzkowitz, 2002:114). Številne analize potrjujejo, da so se praktični rezultati Bayh-Dolovega zakona zelo zgodaj pokazali. Pred njegovim sprejetjem je bilo univerzam v ZDA podeljenih ok- rog 250 patentov letno, samo deset let kasneje pa 1600 patentov letno. Bernard Healy, nekdanji direktor National Institute of Halth IH-ja, je Bayh-Dolovim amandmajem pripisal zasluge za razvoj celotnega biotehnološkega sektorja. (Dickinson, 2000: 65). Vendarle je treba poudariti, da so morebitne prestave o velikih dohodkih od licenčnin, ki naj bi jih pridobile posamezne univerze na temelju patentov, pretirane. Delež izumov, ki nastajajo na univerzah in vodijo k neposrednim komercialnim učinkom v industriji, še vedno relativno majhen glede na vse raziskovalne rezultate, ki so producirani v tem sektorju. 28 IV. Rekonceptualizacija visokošolskih sistemov kot posledica nastopa novih načinov produkcije znanstvenega vedenja in povezanosti znotraj modela trojne spirale Zaradi predhodno opisanih sprememb v družbeni produkciji znanstvenega ve- denja prihaja tudi do sprememb v družbeni in kognitivni organizaciji univerz. Glede tega univerze širom sveta delijo vrsto skupnih problemov oziroma s tem povezanih družbenih izzivov. Prihaja do kontinuiranih sprememb v visokošolskih sistemih. V nadaljevanju tega poglavja bomo skušali opozoriti na nekatere izmed teh sprememb, ki so tesno povezane z družbenimi spremembami na področju produkcije, aplikacije in diseminacije rezultatov znanstvenega vedenja. 1. Diverzefikacija funkcij visokošolskih (univerzitetnih) ustanov Moderne visokošolske ustanove širijo “delokrog” svojih družbenih funkcij: od tistih, ki se nanašajo na najbolj bazični tip raziskav do tistih, ki se nanašajo na najbolj praktično us- merjene programe izobraževanja. V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, kako današnje univerze, ki jim še vedno dajemo predikat “raziskovalnih univerz”, lahko izvajajo tako različno kombi- nacijo funkcij. Že Neil J. Smelser je opozarjal na realno nevarnost “funkcionalne preobremen- jenosti” (“functional y overloading”) modernih univerz (Smelser, 1973), ki pa seveda nosi s seboj tudi celo vrsto pozitivnih posledic. Mednje sodi vzpostavljanje širšega družbenega profila študentske populacije v okviru modernih univerz je bolj raznolik. Študentje se rekrutirajo iz širše socialne baze. Omenjena demokratizacija izvora študirajočih vodi k reinterpretaciji osrednjih veščin in vrednot visokošolskega izobraževanja. Različne družbene skupine, ki vstopajo v proces visokošolskega izobraževanja, vnašajo v nekoč zaprti akademski prostor potencialne in dejanske konflikte celotnega družbenega okolja. Premik od elitnega k množičnemu tipu izobraževanju ustvarja skepso laične javnosti do ekspertne funkcije akademskih znanstvenikov. Z demokra- tizacijo vedenja in z odprtjem vrat visokih šol do vseh družbenih skupin je znanje prenehalo biti ekskluzivni privilegij ozkih družbenih elit. Ljudje so danes bistveno bolj seznanjeni o 29 različnih problemih, kot so prehranjevanje, zdravstvo, stili življenja, okoljska vprašanja, poli- tika, ekonomija, vprašanja znanosti. Demokratizacijo znanja moramo razumeti v dveh ozirih: po eni strani je znanje vedno bolj dostopno širšim množicam ljudi, po drugi strani je vedno bolj predmet polemičnih razprav. Dogaja se tudi vedno večji premik k izobraževanju na post- diplomski ravni in k vse-življenskemu izobraževanju. V ospredje stopajo interesi in sposobnosti omenjene klientele. 2. Kognitivni procesi fragmentacije in integracije raziskovalnih in učnih vsebin Po eni strani kognitivni procesi specializacije in fragmentacije znanja determin- irajo razvoj modernih univerz v organizacijskem in institucionalnem smislu. Klasični model kognitivne organiziranosti univerzitetne znanosti in njenih kurikulumov je predstavljala disciplinarna struktura znanosti. Znanstvene discipline so organizirane na svetovni, internacionalni ravni. Discipline razvijajo specifične kriterije validnosti, metodološke principe, kanone verifikacije in falsifikacije. Imajo svoj lasten institucio- nalen okvir, ki ohranja metodološko validnost. Takšna diferenciacija in specializacija je imela skozi zgodovinski razvoj univerz vrsto pozitivnih učinkov. Omogočala je raz- vijanje profesionalno, funkcionalno specifičnih področij kompetentnosti, ki jih druge družbene skupine (npr.: politiki) niso mogle obvladati. Ob visoki stopnji kompetent- nosti je profesionalno osebje univerz uživalo veliko mero svobode pri izvrševanju nji- hovih poučevalnih funkcij, rekrutiranju novih članov in nadzorovanju drugih univer- zitetnih politik. V današnjih pogojih delovanja univerz dejanska akademska enota postaja pos- amezni predmet ali raziskovalni problem, ki je predmet preučevanja, ne pa oddelek ali fakulteta. Raziskovalci obravnavajo svojo aktivnost vedno bolj kot delo na nekem raziskovalnem področju, manj pa kot delo znotraj neke discipline. To ima posledice za identiteto samih disciplin. Raziskovanje gre v smeri reševanja problemov. Na področju družbenih ved e to izraža v naraščajočem pomenu t.i. policy študij. Če sedaj zoper te trende vedno večje specializacije akademske znanosti, znotraj katere se disicplinarni vidik znanosti izgublja, postavljamo klasični model akademske univerzitetne znanosti, moramo vedeti, da gre pri tem prikazovanju za določeno idealizacijo. Univerzitetni sistemi se pojavljajo samo še kot eno izmed mest (nikakor ne edino) v procesih produkcije in aplikacije znanstvenega vedenja. Zamenjujejo jih zelo heterogene organizacijske enote, ki se raztezajo v zelo širokem razponu, vse od indus- trijskih laboratorijev prek konzultantskih služb do »think-tankov«, pri čemer v zvezi s temi novimi vrstami mrežnih institucij nikakor ne gre samo za prevzemanje razisk- ovalnih, temveč tudi pedagoških funkcij. V teh procesih institucionalne členitve in pluralizacije gre za zgodovinsko nepovraten proces, nikakor pa ne, kot si morda misli konzervativni akademski duh, za začasno krizo identitete univerze na začetku novega stoletja, ki bo kmalu minila in vse vrnila v stare utečene tire. 30 3.Spremenjena narava dela akademskega osebja na univerzah Spreminja se tudi narava dela akademskega osebja; institucionalna diverzifika- cija vodi tudi k diverzifikaciji akademskih profesij. Eksponcionalna rast znanosti vodi k pojavu novih in odmiranju starih znanstvenih disciplin. Vloga univerzitetnega učitelja postaja vedno bolj kompleksna in se ne omejuje samo na tradicionalno pedagoško in bazično znanstveno delo. Z množičnostjo študija se v okviru akademskega dela zahteva vedno več koordinacije v upravljanju in vedno večja kolektivizacija akadem- skega dela. Kot posledica vseh teh sprememb se zdi, da drugačno podobo dobiva tudi profesija univerzitetnega učitelja. Od relativno homogene intelektualne elite se sprem- inja v velik, močno diverzificiran niz »pod-profesij«, v okviru katerih se daje različnim dimenzijam intelektualnega dela dokaj različen poudarek. Univerzitetno raziskovanje se k načelom raziskovanja za reševanje praktičnih problemov. Celo na univerzah kot aka- demskih institucijah bazičnega raziskovanja “par excel ence” se izvaja manj raziskovanje “iz radovednosti” in bolj raziskovanje, ki je orientirano k problemom. Država želi vedno bolj usmerjati univerzitetno znanost. Univerza tudi ni več nujno vodilni producent novega znanstvenega vedenja v družbi. Današnji razvoj univerze predpostavlja odmik od tradicionalnih oblik simbol- nega kapitala. Poglejmo si kratek historiat the konceptov: v klasični sociologiji znanosti je prevladoval »trž »tr ni m žni odel p model ravične i pravične zmenjave izmenjav « ( e« Klueve (Kluev r, er 1 , 988: 3 1988: 5). V 35). n V jegov njego e v m s em re sr di- edi šču je ideja kooperativnosti univerzuma znanosti, ki sicer med znanstveniki predpostavlja načelo kompetitivnosti, vendar brez morebitnih negativnih posledic za sistem pridobi- vanja znanstvenega ugleda in podeljevanja znanstvenih nagrad. Ta model je zmes ekono- mistične in socialne antropološke inter pretacije kategorije pravične izmenjave »dobrin in nagrad« v sistemu znanosti. Pri pojasnjevanju dogajanj v moderni znanosti namreč precej mehanično uporablja situacije plemenskih ceremonialov pri izmenjavi dragocenosti v skupnostih domorodcev. Tu velja naslednje pričakovanje: če izročim neki dragocen pred- met, potem pričakujem, da bom v zameno dobil predmet enake vrednosti. Zoper takšen poenostavljen pogled so posamezni sociologi znanosti razvijali model »znanstvenega kapitalizma«, ki izhaja iz antagonističnega boja za monopoli- zacijo znanstvenega ugleda. Med utemeljitelje tega modela lahko štejemo Pierra Bour- dieuja (Bourdieu, 1979; Bourdieu, 1998), Bruna Latourja in Steva Woolgarja (Latour, 2002; Latour, Woolgar, 1979). Omenjeni avtorji znanstveni »ugled« (»credit«) ne izva- jajo več iz običajnega razumevanja znanstvenega »priznanja« (»recognition«), temveč ga definirajo kot obliko simbolnega kapitala – utemeljen je na profesionalni kom- petenci in socialni avtoriteti – ki se, tako kot monetarni kapi tal v ekonomiji, lahko transformira v najrazličnejše vire, kot so finančna podpora raziskovanju, nastavitev novih kadrov, pridobitev ugodnih znanstvenih štipendij itd. V tem modelu ne gre več za preprost odnos izmenjave, v okviru katerega prihaja do neposrednega preoblikovanja znanstvenih dosežkov v znanstvena priznanja in nagrade, temveč za bolj kompleksno 31 strukturo delovanja intraznanstvenih družbenih mehanizmov. Cilj posameznih znan- stvenikov oziroma znanstvenih skupin na antagonističnem »tržišču znanosti« je, da v konkurenčnem boju povečujejo svoj simbolni kapital, ki ga transformirajo v materialno oprijemljive resurse (in obratno). Zaščitni znak tovrstnega »znanstvenega kapitalizma« je, kot to trdita Latour in Woolgar, samo še »reprodukcija zaradi reprodukcije« (Latour in Woolgar, 1979: 201). V »znanstvenem pogonu« je pomembno samo še to, da so znanstveniki vpeti v določen ciklus, v okviru katerega poteka konverzija znanstvenega kapitala v priznanja, prek tega v realni kapital, pri čemer udeleženci tega neizprosnega boja za premoč upo- rabljajo zelo različna sredstva in dolgoročne strategije. Po Gerardu Delantyu danes sicer težko natančno rečemo, kakšna vrsta politič- ne ekonomije znanja se poraja, vendar če sledimo nekaterim sodobnim sociološkim pojasnitvam kategorij simbolnega in družbenega kapitala, »...lahko z gotovostjo zazna- mo konture novih kognitivnih in institucionalnih konfiguracij, ki imajo pomembne implikacije za univerzo.« (Delanty, 2001: 101). 4. Zahteva po učinkovitem transferju znanja iz univerz v industrijo Postavlja se zahteva po čim bolj učinkovitem transferju znanja iz univerz v indu- strijo. Vendar postajajo odnosi med univerzamai, vladami in podjetniško-ekonomskim sektorjem bolj zapleteni kot kompleksni kot kadarkoli prej v zgodovini razvoja znanosti. ( Guston, 2000; Fuller, 2000). Ravno v zvezi s to zadnjo zahtevo (čim bolj učinkovit transfer znanja iz univerz v industrijo) ne gre samo za to, da se sodobna univer univ za spre- spre- minja iz elitne v množično izobraževalno institucijo, kar pomembno vpliva na odnos učitelj – študent, tehnologijo izobraževanja itd, temveč gre tudi in predvsem za pre- vzemanje odgovornosti univerz pri prenosu znanstvenih spoznanj v gospodarstvo. V razvitem svetu se prepričanje, da se družbena relevanca današnje univerze kaže tudi v njeni funkciji neposredne pogonske sile ekonomskega razvoja, vedno bolj uveljavlja tudi v akademskih krogih raziskovalcev. Temeljni pogoj za to je, da je univerza v odno- su do svojega neposrednega družbenega okolja čim bolj odprta in da tudi na področju svoje institucionalne organizacije sledi – recimo temu tako – duhu časa. V središče družbenega premisleka vedno bolj stopa problem prenosa akademskega znanja v in- dustrijo in reševanje razvojnih problemov regij, kjer posamezne univerzitetne ustanove delujejo. Kot smo že dejali, zaradi vseh teh sprememb se vedno bolj govori, da smo priča novi akdemski revoluciji. 32 5. Sprememba v organizacijski in upravljalski strukturi visokošolskih institucij Spreminja se celotna organizacijska in upravljalska struktura univerzitetnega »življenja«. Posamezne analize, ki se ukvarjajo z vprašanjem stanja in razvojnih tren- dov univerzitetnih sistemov po svetu, ugotavljajo, da dinamika in obseg sprememb, ki je zajel države razvitega sveta, vendarle niso povsod enake. Nesporno je, da obstajajo različni modeli upravljanja in organizacije univerzitetnega življenja, tako da lahko go- vorimo o različnih tipih univerz. (Včasih gre sicer bolj za izbiro pojmov.) V strokovni literaturi bomo naleteli na različne modele organiziranosti in up- ravljanja univerz. H. Miller je v knjigi »The Management of Change in Universities« (1995) že pred več kot desteletjem napravil pregled obstoječih konceptov upravljanja sodobnih univerz in pristal pri številu trinajst. Gre za koncepte upravljanja, ki jih je Miller poimenoval kot »organizirana anarhija«, »kanta za smeti«, »ohlapna povezava«, »birokracija«, »racionalnost«, »kolegialnost«, »politični sistem«, »interakcija«, »liber- alna univerza«, »raziskovalna univerza«, »multiuniverza«, »ljudska univerza«, itd. Ne- sporno je, da je sicer že nekoliko zastarela, a še vedno informativna Millerjeva analiza potrdila, kako kompleksno postaja danes univerzitetno življenje in kako različni so njeni organizacijski modeli upravljanja. Univerza, ki temelji na elitnem študiju in decentralizaciji, je prav gotovo bližja kolegialnemu modelu vodenja (upravljanja) univerze, ki temelji na množičnem študiju. Z naraščanjem novega menedžerstva prihaja do prerazporeditve moči med izvršnimi organi univerze in njenih delov in akademskimi organi in sicer v škodo zadnjih. Posamezne raziskave visokega šolstva so pokazale, da moč ni porazdeljena glede na formalno zapisane kompetence posameznih organov in teles znotraj univerze, temveč glede na neformalna, v glavnem interpersonalno oblikovana omrežja, ki so se razvila v vmesnem prostoru, med formalno določenimi pravili igre. Distribucija družbene moči na akademskih institucijah se pogosto oblikuje izredno ohlapno in še zdaleč ni tako formalizirana kot v nekaterih drugih družbenih podsistemih. Že Max Weber je ugotavljal, da kopičenje simbolnega kapitala v sistemu znanosti poteka v okviru drugih kodov kot kopičenje ekonomskega kapitala. Instru- menti doseganja moči v akademski skupnosti znanstvenikov se izražajo na način pater- nalizma, oligarhije, kadrovskih monopolov, znanstvenega »inbreedinga«, oblikovanja »old boy networks«, itd. Če izhajamo iz idealno-tipske delitve temeljnih modelov organizacije in uprav- ljanja univerzitetnega življenja, na katero se opira tudi primerjalna študija evropskih univerzitetnih sistemov Davida Franhama “Managing Academic Staff in Changing University Systems” (2001), potem lahko pridemo do zaključka, da: 33 › birokratski tip univerze predpostavlja še vedno dokaj mehanicistično organizacijo intelektualnega življenja, ki izhaja iz stroge delitve družbenih vlog, togih administrativnih procedur itd. Čeprav sicer predpostavlja visoko stopnjo profesionalne avtonomije univerze, pa zagotavlja nizko oziroma neenakomerno stopnjo participacije posameznih skupin akademskega (univerzitetnega) osebja v procesih upravljanja in odločanja znotraj univerze. Birokratski model organizacije univerzitetnega življenja je lahko pomembna ovira bolj dinamičnemu in fleksibilnemu povezovanju akdemskih raziskovalcev z industrijo, njihovi večji orientaciji k razvojnim problemom regije, kjer delujejo itd. › da v okviru podjetniškega modela upravljanja in organizacije univerz sploh ne gre za to, da bi idealizirali nasprotni pol, t.i. podjetniški model upravljanja in organizacije univerze, še posebej, če bi si ga želelo popolnoma podrediti interesom privatnega kapitala in profita. Gre zgolj za to, da opozorimo, kako pomembno postaja spajanje tradicionalnega akademskega etosa znanosti z novimi vrednotami podjetništva. › da »kolegialni« (»akademski«) tip univerz kombinira visoko stopnjo profesionalne avtonomije z visoko stopnjo participacije univerzitetnega osebja v procesih upravljanja. Gre za tip organizacije, kjer odločanje poteka od spodaj navzgor in kjer je osrednja institucionalna točka »akademski« zbor učiteljev, organiziranih znotraj posameznih znanstvenih disciplin. V kolegialnem (akademskem) tipu univerze je gonilna intelektualna sila prizadevanje za doseganjem objektivne znanstvene resnice s strani posameznega učenjaka, tudi takrat, ko ta deluje kot del kolektiva. V tem modelu se raziskovanje in poučevanje pojavljata kot neke vrste obrtniška dejavnost, ki smo si jo pridobili z dolgotrajnimi izkušnjami in usposabljanjem, skratka z akademskim »vajeništvom« oziroma »cehovskim sistemom«, ki predpostavlja opazovanje in prakticiranje the akademskih veščin. V takšnem sistemu organizacije akademskega življenja ni zaželjeno vsiljevanje avtoritete od zgoraj navzdol, temveč kolektivna volja akademskega zbora učenjakov. › da je za t.i. menedžerski (»managerial«) tip univerze značilna omejena profesionalna avtonomija in hierarhični stil upravljanja univerz po vzoru privatnega korporativnega sektorja. Gre za tip organizacije, kjer odločanje poteka od zgoraj navzdol in je strogo hierarhizirano, tako da imajo popolni nadzor nad izvajanjerm korporativnih (skupnih), finančnih in akademskih planov izvršni organi. Ideologija novega menedžerstva, ki ga 34 je začela propagirati politična desnica v osemdesetih letih tudi za področje javnega sektorja, izhaja iz naslednjih načel: družbeni progres zahteva stalno naraščanje ekonomske produktivnosti; naraščajoča produktivnost temelji na uporabi sofisticiranih tehnologij; uporaba teh tehnologij je mogoča samo na temelju disciplinirane delovne sile; uspešni biznis je mogoč samo s profesionaliziranim in visoko usposobljenim menedžmentom; da bi lahko izvršili svojo temeljno funkcijo, mora biti menedžerjem dana pravica, da upravljajo. Med akademskim in menedžerskim modelom organizacije univerzitetnega življenja se pojavljata še »birokratski« in »podjetniški« tip univerze. Podjetniški model organizacije visokega šolstva pa nasprotno temelji na strategiji osvajanja novih trgov in dobičkov na temelju prodaje svojih »intelektualnih storitev«, kar vse naj bi zagotavljalo finančno varnost the institucij. Nesporno je, da obstajajo različni modeli upravljanja in organizacije univer- zitetnega življenja, tako da tudi znotraj predhodno opisanih tipov univerz lahko govo- rimo o različnih podzvrsteh. Univerza, ki temelji na elitnem študiju in decentralizaciji, je prav gotovo bližja kolegialnemu modelu vodenja (upravljanja) univerze, ki temelji na množičnem študiju. Z naraščanjem novega menedžerstva prihaja do prerazpored- itve moči med izvršnimi organi univerze in njenih delov in akademskimi organi in sicer v škodo zadnjih. Raziskave visokega šolstva v posameznih državah so pokazale, da moč ni porazdeljena glede na formalno zapisane kompetence posameznih organov in teles znotraj univerze, temveč glede na neformalna, v glavnem interpersonalno obliko- vana omrežja, ki so se razvila v vmesnem prostoru, med formalno določenimi pravili igre. Te ugotovitve podpirajo oceno Clarka, zapisane v vrsti njegovih člankov, ki jih je objavil v reviji »Teritary Education and Management«, in ki pravijo, da so reforme uspele najbolj tam, kjer je prišlo do spoja menedžmenta in akademske avtoritete. 35 V. Ali nova akademska revolucija ukinja svobodo in avtonomijo znanstvenega raziskovanja? Če bomo na eni strani naleteli na stališča - protagonisti teh stališč so M. Gib- bons, H. Etzkowitz in drugi - ki pravijo, da je ključno naloga univerze danes povezati se z interesi industrije, pa bo vrsta drugih piscev, kot so Shils, Soley in drugi vedno znova opozarjali, da Humboldtov ideal univerze kot enotnosti poučevanja in razisko- vanja, poudarjanje pomena univerze za temeljno znanost ter njena osvobojenost od politike in ekonomije niso nekaj, kar je že zdavnaj preživeto in predstavlja anahronizem najslabše vrste. Različnost pristopov dokazuje, da vsaj na ravni teoretske analize ob- staja velika pluralnost v obravnavi družbene funkcije univerze in njene avtonomije. Pri konceptualnih opredelitvah pojma akademske avtonomije moramo seveda najprej sploh ločiti vprašanje, ki se glasi »avtonomija česa?«, od vprašanja »avtonomija za koga ? «. Pri prvem vprašanju gre za določanje ciljev (raziskovalnih prioritet, akademskih preferenc, učnega programa), instrumentalnih sredstev za doseganje teh ciljev (izbira raziskovalnih metod ali poučevalnih procedur, razporeditev sredstev, rekrutira- nje študentov), pri drugem vprašanju gre za avtonomijo članov akademske skupnosti, ki se med sabo tudi delijo glede na dosežene akademske stopnje. Nuja po ohranitvi posebnosti univerzitetne organizacije, ki je ključna za njeno pravo delovanje, je arti- kulirana v postulatu institucionalne avtonomije. Potreba po oskrbovanju učenjakov z določenimi, posebnimi privilegiji, ki so neizogibni za korektno opravljanje njihovega dela, je artikulirana v postulatu akademske svobode. Postulat “akademske svobode« se tako nanaša na več »...različnih zahtev« (Mood- ie, 1996: 130): na svobodo individualnih učenjakov, na univerzitetno avtonomijo in – sploh ne nepomembno – na splošne profesionalne vrednote. V tem zadnjem primeru gre za splošno sprejet zbir standardov, po kateri se ravna skupnost znanstvenikov in o katerih bomo več spregovorili v nadaljevanju. Gre za zahtevo po sprejemanju takšnih profesionalnih standardov, ki delajo znanstveno profesijo specifično glede na druge profesije. Ali kot pravi Graeme C. Moodie: »Akademsko znanstveno obnašanje temelji na predpostavki – ta je tudi osnova individualni akademski svobodi in znanstevni 36 avtonomiji – da znanstveniki sprejemajo odločitve na temelju lastne profesionalne kompetence.« (Moodie, 1996: 145). Tako definirana akademska pravila vzpostavl- jajo neko distinkcijo do kategorij svobode individualnega učenjaka in institucionalne avtonomije Današnje zahteve po akademski svobodi izhajajo iz klasičnega nemškega ideala “Lehrfreiheit” iz devetnajstega stoletja, ki se je nanašalo na enotnost poučevanja in raziskovanja« (Moodie, 1996: 137). To pa ne pomeni, da je bila iznajdena takrat in tam. Nasprotno, že srednjeveški učenjak je užival ravno pravšnji delež svobode, takšen ki mu je omogočal ugled med njegovimi univerzitetnimi kolegi. Moderni koncept in- dividualne akademske svobode, ki je torej vezan na humboldtovski princip enotnosti raziskovanja in poučevanja, je prišel v rabo, ko je bil storjen premik k ideji napredka znanosti, skratka, ko je postala naloga takratnih učenjakov odkrivanje in razvijanje znanstvene resnice, ne pa zgolj ukvarjanje s spoznanji, ki so bila že splošno priznana. Za uživanje akademske svobode so potrebni določeni pogoji, pri čemer sta značaj in pomen teh pogojev odvisna od potreb vsakokratnega raziskovalca. Tako je za filozo- fa nujno potreben dostop do knjižnice in mirnega kotička, za naravoslovca dobro opremljen laboratorij in tehnično izpopolnjeni računalnik. Za kreativno delo je torej pomembna neka stopnja osebne varnosti. Močno zaželena pa je tudi podpora in mo- tivacija profesionalnih kolegov pri nadgradnji obstoječega znanja. Od vseh modernih družb se torej pričakuje, da bodo krepile pozitivno plat znanstvene (univerzitetne) avtonomije in na tej osnovi omogočale večjo svobodo znanstvenega raziskovanja. Cilj mora biti ohranjanje avtonomije, ki nasprotuje nasilnim posegom od zunaj. Znan- stvenik mora torej slediti svojim ciljem, pri čemer pa mora ostati pozoren na posledice svojega raziskovanja, ki imajo v današnjih pogojih znanstvenega dela vedno bolj pla- netarne razsežnosti. Danes znanstveniki zaradi večje specializacije in usposobljenosti posegajo na občutljiva področja, kjer so meje dovoljenega in s tem tudi tveganje vse večje, hkrati pa narašča tudi zavest znanstvenikov v smislu odgovornega ravnanja in odgovornih odločitev. Pojem znanstvene in s tem povezane univerzitetne avtonomije, je postal predmet poglobljenih družboslovnih diskusij ravno v času, ko začnejo s svojimi zgodovinskimi totalitarizmi različnih barv. Reakcije družboslovcevna pojav teh novih totalitarizmov se je kazal tudi preko njihovega načelnega razmisleka o vlogi in značaju znanstvene avtonomije in akademske svobode. Za vse kasnejše razprave in tudi bolj praktično usmerjene akcije, ki so zadevale znanstveno in univerzitetno politiko, so pomembna izhodišča postavila že intelektualna gibanja, ki so se pojavila v Angliji v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja. Ravno angleški družboslovci, ki so se zgodaj začeli zavedati pomena ohranjanja avtonomije znanstvenega delovanja, so v tem času sprožili zanimivo raz- pravo o družbeni funkciji znanosti in njeni avtonomiji. Avtonomija v znanosti je bila v takšni družbi kot je angleška, ki ima izredno dolgo demokratično tradicijo, vedno razumljena nekoliko specifično glede na druge evropske države. Ravno ta dediščina pojasnjuje dejstvo, da so se znanstveniki v Veliki Britaniji tako močno angažirali pri ustanovitvi in delovanju Društva za svobodo raziskovalcev. Najbolj goreč zagovornik 37 ideje svobodne znanosti je bil Michael Polanyi (Polanyi, 2000: 2). Govoril je potreb- nosti ustanovitve republike znanosti. V okviru te ideje je predstavil model obnašanja avtonomne znanstvene skupnosti. Pri ideji republike znanosti pa Michaelu Polanyiju ni šlo samo za uveljavljanje političnih svoboščin znanstvene skupnosti, temveč tudi za njeno ustrezno umestitev v družbo glede na delovanje tržnih ekonomskih principov. Skratka, Polanyiju je šlo za svobodno kooperacijo (skupnost) neodvisnih znanstveni- kov. Trdil je, da morajo znanstveniki povsem svobodno odločati o svojem predmetu raziskovanja. »Dejanja znanstvenikov morajo biti koordinirana, kar pomeni, da mora- jo biti usklajena pri njihovih naporih za doseganje rezultatov« (Polanyi, 2000: 2). Vsaj deloma je treba priznati, da je Polany v svojih razmislekih izhajal iz položaja raziskovalcev, ki so v tistem času delovali na področju temeljne akademske znanosti. Pri tem se zdi, da je njihovo vlogo, še posebej če zadevo gledamo iz današnjega zornega kota, nekoliko idealiziral. Tako je na primer trdil je, da se temelj opravljanja znanstve- ne raziskave na univerzah nahaja v dejstvu, da edino univerze zagotavljajo skupnost, ki omogoča formiranje znanstvenega nazora, osvobojenega korupcij in raznih zmed. »Čeprav se ljudje eventuelno sprijaznijo z znanstvenimi dosežki, pa generalna jav- nost ne more participirati v intelektualni skupnosti, ki je jedro znanstvenih spoznanj. Novo spoznanje se razkrije le intelektu, ki je zatopljen v raziskavo. Za takšno opravilo potrebuje znanstvenik miren kotiček med podobno mislečimi, s katerimi deli svoje poglede« (Polanyi, 2000: 15). Po Polanyiju je mogoče priti do napredka znanstvenega vedenja šele potem, ko vsak raziskovalec po svojih zmožnostih kar največ prispeva k skupni in javno dostopni zakladnici znanstvenega vedenja. 1 Samo močni in enotni znanstveni nazor, ki kaže na resnično vrednost znanst- venega napredka za družbo, lahko po Polanyijevem mnenju doseže podporo javnosti za znanstveno raziskavo. »S priljubljenostjo avtoritete lahko znanstveni nazor zagotovi popolno neodvisnost zrelih znanstvenikov in neovirano publiciranje njihovih spoz- nanj, ki združeno zagotavljajo spontano koordinacijo svetovnih znanstvenih dosežkov« (Polanyi, 2000: 9). To so principi organizacije, na podlagi katere je bil po Polanyiju dosežen edinst- ven napredek v 20. stoletju. Četudi je dokaj lahko najti napake v njihovi operaciji, ti principi ostajajo nosilci efektivno promovirane in koordinirane kolektivne kreativno- sti. So tudi temelj sociološkega razumevanja pojma avtonomije znanosti tistega časa. 1 Polanyeva prizadevanja delovanju v okviru Društva za svobodo raziskovalcev je še posebej cenil angleški sociolog znanosti Johna Ziman, pisec vrste knjig o družbenem razvoju znanosti. Po mnenju Johna Zimana šele Polanyijeva izvajanja o avtonomiji znanosti predstavljajo izhodišče za resen študij družbene narave znanosti. V tem naj bi bil podoben Karlu Rajmundu Popperju, Robertu Mertonu in Thomasu Kuhn. »Takšno oceno si je Polany zaslužil zaradi implicitne sprožitve številnih zanimivih vprašanj. Nekateri njegovi odgovori na ta vprašanja niso popolnoma prepričljivi, čeprav so vedno inteligentni in vešči« (Ziman, 2000: 25). 38 Zanimivo je, da je povod za tako gorečo razpravo o avtonomiji akademske znanosti in svobodi univerzitetnega znanstvenega raziskovanja, ki se je kasneje razširila v gibanje za zaščito svobode v znanosti, sprožila razprava Johna Desmonda Bernala. John Desmond Bernal je bil profesor fizike, ki je leta 1939 izdal knjigo Družbena funkcija znanosti (Bernal, 1961). Bernal se je izkazal kot odločni zagovornik planske znanosti. V svoji knjigi Družbena funkcija znanosti je v prvem delu predstavil svoje videnje o področjih, s katerimi naj bi se znanost ukvarjala, v drugem delu pa o njenih sredstvih in načinih. Pri tem zadnjem so ga zanimala strateška vprašanja organizira- nosti znanosti. Bernal je zastopal stališče, da naj bi znanstveniki, politiki in ekonomski subjekti imeli isti cilj. Tako bi postala znanost bolj produktivna, dosegala bi višje zn- anstvene standarde, kljub temu pa bi bili svoboda in izvirnost znanstvenega delovanja ohranjeni. Po njegovem mnenju bi torej reorganizacija znanosti zelo koristila, saj »… znanost je darilo, ki zahteva popoln izkoristek v prid materialni in kulturni dobrobiti človeštva in če znanost ne bo tako uporabljena, bo sama prva trpela« (Mcgucken, 1998: 46). Bernalova razmišljanja so naletela na odpor širšega kroga znanstvenikov v Angliji predvsem iz tega razloga, ker je Bernal za vzor postavljal model planske organiziranosti znanosti, ki ga je v tistem času na veliko propagirala oblast v Sovjetski zvezi. Na razprave o avtonomiji akademske znanosti je seveda vplival tudi dejanski razvoj univerzitetnih sistemov v Evropi v prvi polovici dvajsetega stoletja. Univerze v evropskem prostoru so postale šele v 19. stoletju - lahko bi dejali, da kot zgodovinski zamudnik - osrednji prostor nadaljnjih procesov institucionalizacije in profesionalizacije znanstvenega dela. Te spremembe univerz so se zgodile najprej v Nemčiji. Humboldtov tip univerze je udejanil načelo enotnosti poučevanja in raziskovanja. Temu so pozneje sledile vse ostale evropske države, vključno s Francijo, Anglijo in tudi ZDA. Profesionalna dolžnost univerzitetnega učitelja v Humboldtovem modelu uni- verze ni bilo samo poučevanje, temveč tudi raziskovanje. Ta element združevanja tradi- cije in inovacije je bil pred tem odsoten v izobraževalnih sistemih vseh evropskih držav. Kolidži in druge vrste strokovnih šol, ki so se v 18. stoletju pojavljali v različnih delih Evrope, so omejili svoje delovanje zgolj na doktrinarno ponavljanje in utrjevanje sta- rih učnih vsebin. Od univerzitetnih učiteljev se ni pričakovalo, da bodo ustvarjalni in inovativni na področju raziskovanja. Na teh ustanovah se je večja pozornost namenjala ceremonialnim in ritualnim izkazovanjem časti akademskemu zboru učiteljev kot pa kontinuiranemu in profesionalno organiziranemu raziskovalnemu delu. Lep primer je bilo stanje visokošolskih ustanov v Franciji v tistem času. Ko so na nemških univerzah praktično že pripravili teren za reforme v praksi, je bila pariška Sorbona še vedno eno najbolj trdnih oporišč dogmatskega teološkega učenja, druge visokošolske ustanove pa so bile tako po številu vpisanih kot po ugledu v družbi provincialne, tretjerazredne ustanove. Osnovni cilj te reforme, ki je imela neposredno, še bolj pa posredno celo vr- sto pozitivnih učinkov na uveljavljanje poklicne vloge znanstvenikov, saj je prvikrat v socialni zgodovini znanosti privedla k temu, da se je raziskovanje opravljalo za plačilo, 39 je bil zagotoviti avtonomijo in akademsko svobodo univerzitetnim učiteljem. Seveda pa je bilo potrebno pojem avtonomije in akademske svobode razumeti glede na takra- tne zgodovinske okoliščine. Res je tudi, da sta v dvajsetem stoletju, pred nastopom t.i. druge akademske revolucije, predvsem anglo-saksonski in kontinetalni evropski model organizacije uni- verz pomembno narekovala teoretske in praktične poglede na pojem znanstvene avto- nomije in raziskovalne svobode. Rosalind M. O. Pritchard v svoji študiji opozorila, da je britanski akademski »establishment« skozi vso svojo zgodovino vroče branil svojo akademsko svobodo in vrednote, kajti njihove univerze so bila neodvisna korporativna telesa (Pritchard, 1998). Britanske B defi ritanske nicije univ definicije er univ zitetne sv zitetne obode sv in obode vr in ednot vr se ednot nag- se nag- ibajo k pragmatizmu in ne pretiranemu teoretiziranju. Za britanske akademske insti- tucije je bilo značilno, da so uživale veliko mero samostojnosti oziroma institucionalne avtonomije. Ta »avtonomija« je bila ločena od svobode individualnih akademikov v njihovem poučevanju in raziskovanju. Po besedah Pritchardove pa ne gre zanemar- iti recipročnega odnosa med omenjenima dvema. »Neodvisnost britanskih univerz je tradicionalno gledano prinesla britanski akademski skupnosti veliko občudovanja« (Pritchard, 1998: 102). Zadeve so se drastično spremenile po nastopu tacherizma. Nekdanji odnos med vlado in univerzo, ki je temeljil na brezmejnem zaupanju vlade (politike) v samoregulativno moč univerz, je bil zaključen. Za tacherizem je bila značilna avtoritativnost in nezaupanjem v univerze, ker so predstavljale potencialen vir (ideološke) opozicije. Prvotno medsebojno zaupanje ni bilo več mogoče ohraniti in močno vladno promoviranje konkurenčnih tržnih sil je prisililo institucije v boj za preživetje in uspeh. Nekdanja univerzitetna politika se je povsem spremenila. V nasprotju z anglo-saksonskim je v centralno-evropskem modelu država v odnosu do univerze - lahko bi dejali, da od Humboldtovih časov naprej – vseskozi ohranjala partnerski odnos. Vzemimo primer Nemčije, kjer je država igrala pomem- bno vlogo.”Državna pooblastila so bila pogosto uporabljena pri definiranju in varo- vanju akademske svobode« (Pritchard, 1998: 104). Če so nemške univerze skozi svojo zgodovino ohranjale pozitivni odnos do (omejene) državnemu regulacije, potem je za Britance veljalo prav obratno. Vedno so bili ponosni na osvobojenost univerz od vmešavanja vlade. Seveda do začetka osemdesetih let. Odnos med vlado in univerzami v Veliki Britaniji je postal zlasti z nastopom tacherizma sovražen. Ne glede na vse razlike med dvema prevladujočima evropskima modeloma univerz (anglo-saksonskim in evropsko-kontinentalnim), je mogoče govoriti o uvel- javljanju treh načel v klasičnem modelu univerze: 1. 1.o svobodi poučevanja in raziskovanja: V Veliki Britaniji je bila v preteklosti prisotna močna tradicija akademske svobode. Predavatelji so svobodno odločali o vsebini predavanja, pozorni so morali biti le na državne preizkuse 40 znanja, ki so jih morali njihovi učenci opraviti pozitivno. To ne pomeni, da vladnega nadzora ni bilo. Ocenjevanje univerzitetnega poučevanja je bilo vedno pomemben in legitimen del britanskega načina zagotavljanja kvalitete. Ker je število britanskih študentov naraslo tako hitro in dramatično, je vlada vpeljala vrednotenje poučevanja in s tem zaščitila nacionalni in internacionalni ugled britanskih univerz. Nemške univerze so ravno tako vedno poudarjale svobodo poučevanja in raziskovanja, četudi so bile veliko počasnejše v razvijanju mehanizmov za ocenjevanje univerzitetnega poučevanja. Kljub temu se je treba zavedati, da je iz stališča odnosa znanosti in politike kakovost poučevanja vedno mogoče opazovati tudi kot delno ukinjanje univerzitetne avtonomije, saj preko takšnih mehanizmov vlada prav tako lahko izvaja nadzor nad znanostjo. 2. 2. o svobodi učenja: v Veliki Britaniji so bile univerze vedno namenjene le izbranim študentom in zato je ponavadi večina uspešno zaključila študij. Število diplomiranih je glede na populacijo je bilo že v starem sistemu študija veliko večje v Veliki Britaniji kot v kontinentalnih evropskih državah. Tu je ideja svobodnega študija včasih vodila k odlaganju študentskih obveznosti in k načinom obnašanja, ki je bilo v primerjavi s tistim v Veliki Britaniji bolj razpuščeno. V zvezi s tem Pritchardova postavlja naslednji zaključek: »Svoboda učenja ni edini razlog za dolgotrajnost študija, vsekakor pa je pripomogla k oblikovanju mentalitete, ki je vodila k razširjeni toleranci do pretirano dolgega izpopolnjevanja« (Pritchard, 1998: 116). Še nobeni vladi ni uspelo premagati problema, čeprav si prizadevajo. 3. 3. o enotnosti znanja, enotnosti raziskovanja in poučevanja, enotnost tistih, ki učijo in tistih, ki se učijo. Res je tudi, da kar zadeva načelo, ki govori o enotnosti znanja, potem je anglo-saksonski visokošolski sistem bolj stremel k specializaciji in ozkosti v primerjavi s kontinentalnim, predvsem nemškim modelom. Ali kot pravi Pritchardova: »Modularizacija v Veliki Britaniji je povzročala težje razumevanje enotnosti in povezanosti, še posebej v humanističnih in družboslovnih disicplinah« (Pritchard, 1998: 117). Glede uresničevanja principa enotnosti učiteljev in učencev pa pravzaprav ni bilo nikoli veliko razlike med kontinentalnim evropskim in anglo-saksonskim modelom. 41 VI. Ali procesi komercializacije univerzitetne akademske znanosti ogrožajo avtonomijo visokošolskih institucij? Če izhajamo iz predpostavke, da praktično delovanje univerzitetnih znanstve- nikov uravnavajo specifične vrednote profesionalnega etosa, kot so vrednote univerzal- izma, organiziranega skepticizma, komunalnosti, nepristranosti ( gre za implicitna, ne kodificirana pravila obnašanja članov akademske skupnosti znanstvenikov), potem se seveda zastavlja vprašanje, ali z naraščajočimi procesi privatizacije in komercializacije ne prihaja do ukinjanja teh vrednot. Dileme, ki se pojavljajo v zvezi s tem, bi lahko strnili na naslednji način: 1. ali univerza glede na naraščajoče pritiske po vedno večji komercializaciji še izpolnjuje svoje temeljno poslanstvo? 2. ali sploh lahko še govorimo o njenem poslanstvu? 3. ali reorinetacija univerzitetne znanosti k dobičkonosnim aktivnostim pomeni grožnjo njenemu bazičnemu poslanstvu? 4. kako ti procesi vplivajo na možnosti nadaljnjega razvoja bazične znanosti? 5. kako se razrešuje konflikt interesov zaradi zahtev univerzitetnemu akademskemu osebju, da prevzame vlogo inovatorjev in podjetnikov? Brisanje meja med javnim in privatnim v sferi znanosti - na to opozarjajo številni analitiki – ogroža načelo komunalnosti, ki pravi, da morajo biti rezultati zn- anstvenega dela javno dostopni. V okviru načela komunalnosti se predpostavlja, da raziskovalci ne zahtevajo plačila zaradi citiranja svojih del, do tega, da se nagrade in druga znanstvena priznanja v sistemu znanosti praviloma podeljujejo za javno dostopna dela, itd. S procesi komercializacije in privatizacije raziskovanja naj bi bila po mnenju posameznih analitikov omenjena vrednota ogrožena. Celo več: srečujemo se s pogledi, ki 42 pravijo, da se srečujemo s problemom konca razvoja temeljne znanosti (Fuller, 2003). O tem vprašanju bomo več spregovorili v nadaljevanju. Najprej naj se ustavimo ob nekaterih stališčih, ki v povečanih procesih komer- cializacije in privatizacije visokošolskega znanja ne vidijo večjih problemov. Argumenti, ki govorijo v prid večji komercializaciji univerzitetne znanosti Zagovorniki večje komercializacije trdijo, da je s tem omogočen hitrejši prenos in uporaba znanstvenega vedenja, ki ga ustvarja akademsko osebje univerz; širjenje pravic na področju intelektualne lastnine (patenti, licence), ustanavljanje spin-offov, inkubatorjev spodbuja akademske znanstvenike k večji inovacijski aktivnosti, ki ne- posredno prispeva k ekonomskemu razvoju ( glej na pr.: Etzkowitz, 2002; Gibbons et al., 1994). Sklicujejo se na model, ki ga poznamo pod imenom “Pasteurjev kvadrant”. Osnovna ideja “Pasterjevega kvadranta« pravi, da je neko znanstveno raziskovanje, ki je po svoji naravi bazično, izkazuje tudi apliaktivno relevanco (Stokes, 1997). V okvi- ru razvoja moderne “tehno-zanosti” je meja med bazičnim in aplikativnim vedenjem vedno bolj zabrisana.2 Podobno naj bi bilo z vlogo patentov v znanosti. Zgodovinski razvoj znanosti nas uči, da znanstveni patenti, katerih začetek sega par sto let nazaj, niso uničili svo- bodne imaginacije in prometejskega duha znanosti. Angleški fizik in sociolog znanosti John Ziman je zapisal, da vsako znanstveno odkritje pomeni potencialno intelektu- alno lastnino, ki ima svojega zakonitega lastnika (Ziman, 2000). Negativna družbena funkcija patentov pri svobodnem širjenju tehničnega in znanstvenega vedenja naj bi sicer prišla do izraza v primeru ščitenja ekonomskih mo- nopolov in onemogočanju zdrave konkurence, vendar četudi so takšne konzervativne strategije prisvajanja lastninskih pravic danes v svetu še kako navzoče, pa vendarle ni mogoče trditi, da lahko ogrozijo svobodni pretok znanja (Etzkowitz and Webster, 1995). Patentni P sistemi atentni pr sistemi edstavljajo pr izr edstavljajo edno izr pomembno, edno pr pomembno, edvsem pr pa edvsem javno pa dostop- javno dostop- no bazo tehnoloških informacij. Ali kot pravita Loet Leydesdorff in Henry Etzkowitz: »Patenti dajo na razpolago zaščiteno vedenje kot javni vir (resurs) drugim uporab- nikom, z namenom ustvariti novo znanje, ki bi bilo lahko samo po sebi privatizirano, celo če bi bilo publicirano.« (Leydesdorff in Etzkowitz, 2001:10). 2 Istočasno je treba opozoriti, da model razvoja znanosti, ki ga označujemo kot “Pasterjev kvadrant”, predstavlja eno največjih tveganj sodobnemu znanstvenemu razvoju: razširja patetne pravice tudi na temeljne zakone narave oziroma na odkritja, ki ne izkazujejo nobene neposredne praktične uporab- nosti. To situacijo običajno opisujemo kot “tragedy of anticommons” (Eisenberg and Nelson 2002, p. 99). 43 Pogosto se v povezavi z skoraj izraženimi stališči išče čim več empiričnih dej- stev, ki naj bi izražala potrebo po transformaciji moderne znanosti: 1. Rezultati različnih analiz v razvitih znanstvenih okoljih so pokazali, da je dolgoročna podpora in s tem povezan razvoj biotehnoloških znanosti bil dosežen ravno zaradi varstva patentnih pravic. Pri tem se moramo seveda zavedati, da biotehnologija predstavlja še posebno uporaben primer. Je namreč tisto področje znanstvenega raziskovanja, kjer zelo hitro prihaja do sovpadanja fundamentalnih znanstvenih odkritij in reševanja praktičnih problemov (Powel and Owen-Smith, 1998). 2. Rezultati različnih analiz dokazujejo, da so znanstveniki, ki izkazujejo odličnost na področju publiciranja, nosilci velikega števila patentov. V zadnjem času je bilo narejenih veliko raziskav, ki to povezanost odkrivajo zlasti na področju bio- in nano-znanosti (glej na primer: Meyer, 2006; Heinze, 2006). Celo več: znanstveniki, ki imajo pomembne patente, se ponašajo z večjim številom znanstvenih citatov. To torej pomeni, da je njihova “vidnost” (“visibility”) v znanstveni skupnosti večja. 3. Rezultati različnih bibliometričnih analiz dokazujejo, da so članki, ki so publicirani v najvišje rangiranih znanstvenih revijah najbolj pogosto citirana ne samo v okviru znanstvene publicistike, temveč tudi v okviru patentov. Revije kot so “Science” ali “Nature” so najpomembnejši vir biopatentom in nanopatentom (glej na primer: Hicks et al., 2004). Argumenti, ki govorijo zoper komercializacijo univerzitetne znanosti Glavni argument kritikov naraščajočih procesov komercializacije akademske znanosti je, da tovrstni trendi lahko že v bližnji prihodnosti pripeljejo do tega, da bo večji del znanstvenega vedenja privatiziran in se bo nahajal zunaj javne domene. To bi lahko imelo katastrofalne posledice tako za razvoj znanosti kot tehnologije (glej na primer: Dasgupta and David, 1985;, Van Looy, B. et al, 2006, Goldfarb, Henrekson, 2003). Ali kot pravi R. Nelson: N “It “I is the biggest mistake to kill the goose (basic sci- sci- ence) that lays the golden egg (technological progress)” (Nelson, 2004). Kritiki procesov komercializacije in privatizacije visokošolskega znanja trdi- jo, da kolikor bodo akademski znanstveniki usmerjeni samo h komercialnim ciljem, potem se bodo povsem odvrnili od ciljev temeljnega raziskovanja. Njihove motivacije za raziskovanje naj bi se povsem spremenile. Če v okviru javne znanosti predpostav- ljamo, da raziskovalci, zgolj za to, ker so citirana njihova znanstvena dela, ne bodo zahtevali plačila, procesi komercializacije in privatizacije znanstvenega raziskovanja to temeljno vrednoto svobodne znanosti ogrožajo. Na ta način naj bi bila ogrožena kategorija znanstvene avtonomije. Predvsem pa naj bi bil porušen profesionalni etos 44 znanosti. Vrednote profesionalnega etosa znanosti je prvi analiziral Robert Merton. Načelo univerzalnosti pravi, da ne obstajajo priviligirani viri znanstvenega vedenja, kar z drugimi besedami pomeni, da naj bi se znanstveni rezultati posameznega razisk- ovalca ocenjevali zgolj glede na interna znanstvena merila, ne glede na njegovo nacio- nalno, ideološko, rasno, spolno ali katerokoli drugo družbeno opredeljenost. Načelo komunalnosti pravi, da so rezultati znanstvenega raziskovanja javni, načelo nepris- tranosti pravi, da znanost služi sama sebi, kar z drugimi besedami pomeni, da naj bi znanstveniki raziskovali in posredovali rezultate raziskovanja samo z enim namenom, namreč da prispevajo k napredku znanstvenega vedenja. Načelo sistematičnega (orga- niziranega) skepticizma pravi, da naj bi znanstveniki ne vzeli ničesar na kredo (bone fida), temveč vseskozi skrbijo za kritično presojo in nadzor predloženega znanstvenega vedenja. Merton je v svojih kasnejših delih pripisal poseben pomen načelu skromnosti in originalnosti v znanosti (Merton, 1973). Zaradi brisanja meja med bazično in aplikativno znanostjo vseskozi obstaja ne- varnost, da se bo vrednota avtonomne znanosti spremenila oziroma ukinila. Nekateri analitiki govorijo o nevarnosti, da nastopi pojav, ki ga v sociologiji znanosti označujemo s pojmom “Matejev učinek”: če v strukturi financiranja univerz začnejo prevladovati kratkoročni finančni viri in viri iz prodaj licenc, in sicer na račun dolgoročnih in bolj stabilnih vladnih financiranj, se na dolgi rok lahko uveljavi zelo tog sistem rangiranja univerz. Univerze, ki ne uspejo priti do dohodkov iz licenčnih pogodb, se znajdejo v podrejenem položaju. Zaradi načela kumulativnih prednosti oziroma Matejevega efekta, je univerzam, ki so prikrajšane od začetka, usojeno, da ostanejo na dnu. Pretirana komercializacija univerzitetne znanosti po mnenju kritikov ogroža svoboden pretok znanstvenih informacij. Govorijo o dveh vrstah blokad v pretoku informacij: 1. o blokadah na horizontalni ravni (pretok informacij znotraj znanstvenega sistema): v zvezi s tem se uporablja naslednji primer: prekinjeni tokovi publiciranja oziroma zamude pri publiciranju. V „pro-patentni“ dobi znanosti se tradicionalne ob- like širjenja znanstvenih informacij, ki so vezane na publicistične kanale, znajdejo pred povsem novimi izzivi. Patenti naj bi ogrožali svobodni pretok znanstvenih informacij v okviru akademske znanosti. Daniel Lee Kleinman navaja posamezne primere, ki naj bi ilustrirali omenjeni tip blokad (Kleinman, 2005). Na primer, t.i. onko-miš, ki so jo odkrili raziskovalci Harvardske univerze in potem patentne pravice prenesli na multinacionalko. Je eden najbolj pogosto omenje- nih primerov širitve zaščitenega območja, ki naj bi ga pokrival biopatent, kar bi lahko imelo porazne posledice za nadalnji razvoj temeljne znanosti. (glej več: Kevels 2002; Eisenberg, Nelson, 2002). Harvardska onko-miš se je dolgo uporabljala kot »vzorčni organizem« za študij rakastih obolenj. Novejša raziskovanja genoma so dejansko raz- 45 krila veliko število podobnosti med poreklom in razvojem te bolezni genoma miši in človeka. Laboratorijska onkomiš se je prvič pojavila koncem osemdesetih let. V to specifično vrsto miši so bili z genetskim inžineringom vneseni (onko)geni, ki naj bi z čim večjo verjetnostjo vodili k rakastemu tumorju na prsih. Leta 1988 je ameriški patentni urad (USPTO) za t. i. onkomiš podelil patent. Četudi je omenjena onkomiš nastala v laboratorijih raziskovalcev Univerze Harvard, se je patentna pravica prenesla k družbi DuPont Chemicals, ki je raziskavo financirala. Postala je lahko predmet trženja lastnika patenta, ki je imel možnost ponujati novo vrsto »biološke oskrbe« za vse ra- ziskovalne laboratorije, ki se ukvarjajo z rakom na dojkah. Lastniki patentne pravice (DuPont Chemicals) so si prizadevali za ekstremno obliko razširitve patentne pravice, saj so hoteli v patentne pravice prenesti tudi na druge primere živalskih vrst sesalcev (to so v sodnem postopku tudi dosegli), čeprav niso z ničimer dokazali, da je ta postopek, ki jih je pripeljal do onkomiši, uporaben tudi za druge primere živalskih vrst. Predhodno opisani primer je paradigmatski vzorec za to, kako se patetne pra- vice na področju temeljnih znanosti ne morejo neomajno širiti. Hans Radder opozar- ja, da si nosilci patentnih pravic ravno na področju biotehnologije želijo načrtno priti do t. i. patentne zaščite produktov (t. i. »product patent«), ne pa do t. i. patentne zaščite procesov (t. i. »process patent«) (Radder, 2004: 289). Po Radderjevem mnenju prizadevanja po čim večjem obsegu patentne zaščite ne predstavljajo samo grožnje svobodnemu pretoku informacij v okviru bazične znanosti, kar je nasploh velika ne- varnost privatizacije in komercializacije znanosti, temveč kar njenemu spoznavnemu napredku. Zakaj Z go akaj v go orimo v ž orimo e ž kar e o kar nev o arnosti nev za arnosti razv za oja razv znanosti oja same znanosti po same sebi? po T sebi? eme- Teme- ljni razlog je v tem, da ko je patentna pravica do proizvoda enkrat podeljena, potem naj bi veljalo, da se nanaša na vsak znan in tudi neznan proces, v okviru katerega ta proizvod igra relevantno vlogo. Območje zaščite, ki ga pokriva posamezni patent, se na ta način lahko izjemno razširi. Pridemo v absurdne situacije: v primeru gensko spremenjenih organizmov se patentne pravice ne zahtevajo samo za dejansko spre- menjene organizme, temveč tudi za vse (morebitno) kasnejše potomstvo, četudi to potomstvo ni rezultat (artificiranih) laboratorijskih procesov, temveč je rezultat nara- vnega reprodukcijskega procesa. Predhodni opisani primer ponuja seveda širši razmislek o tem, kje se meje pa- tetnih zahtev v znanosti. Fundamentalna znanstvena odkritja načeloma niso podvržena patentiranju. Celo če je neka invencija v celoti utemeljena v teoretskem vedenju, ne more biti podvržena patentu. Podobno kot naj ne bi bilo možno bioloških organiz- mov v okviru biogenetskih znanosti podvreči patentni zaščiti, naj tudi na področju računalniškega »softwara« ne bi bilo mogoče patentno zaščititi matematičnih for- mul. Seveda pa je retorika zagovornikov patentiranja bioloških organizmov neko- liko drugačna. Trdijo, da geni oziroma genske informacije pomenijo neki umetelni (»tehnični«) poseg človeka v naravo, zato jih je tudi mogoče podvreči patetni zaščiti. Strinjati se je mogoče s tistimi stališči, ki pravijo, da se prevladujoča patentna “filozo- 46 fija” ni uspela soočiti z izzivi današnjega znanstvenega in tehnološkega razvoja. Ali kot pravi Sonia E. Miller : medtem ko 21. stoletje poganjajo atomi, biti, čipi, geni, nevro- ni, pa vsa patetna filozofija in prevdsem praks aše vedno izhaja iz preživetih vzorcev (Miller, 2006: 280). Ni podanega ustreznega zavedanja, da je znanost sama po sebi zelo kontroverzna dejavnost. Res je tudi, da da v zvezi s tem obstaja pomembna razlika med ZDA in Evro- po. V Evropi zadržanost do popolne privatizacije in komercializacije novih propulziv- nih znanosti (bio-, nano-, info-, kogno-znanosti) večja kot v ZDA. Zaradi odsotnosti kakršnekoli zapisane norme, ki bi eksplicitno omejevala uporabo patentne zaščite na živih organizmih, je v ameriški patentni doktrini vzpostavljena samo implicitna dis- tinkcijo med »stvaritvami narave« in »stvaritvami in njenimi sestavi, ki niso del nara- ve«. Hkrati obstaja med ZDA in Evropo še ena zgodovinsko pogojena konceptualna razlika. V ameriški tradiciji se pojma odkritja (discovery) in invencije (invention) v znanosti uporabljata enopomensko, ko gre za njuno aplikativno funkcijo. V evropski kontinentalni tradiciji je obstajala razlika med kategorijo odkritja (povezuje se z znan- stveno ustvarjalnostjo) in invencijo (povezuje se s tehničnimi sredstvi, ki omogočajo izkoriščanje znanja) (Coriat and Orsi, 2002). Razen tega je v Evropi bolj kot kjerkoli drugje v svetu prisotno spoznanje, da gre tu za izredno občutljiva vprašanja bioetike. Glede na predhodno omenjene primere, t.i. “grace period”, ki obstaja v različnih patetnih sistemih, ne razrešuje vedno kontradikcij med željami akademskih znanstvenikov za hitro publiciranje raziskovalnih rezultatov in zahtevami patentnih sistemov. Dilema “zaščita versus odprtost” (“secrecy versus openness”) je precej bolj kompleksna. To je še posebej slučaj na področju tradicionalnih znanstvenih disciplin, kjer je meja med temeljnim in uporabnim raziskovanje vseeno bolj poudarjena. V tem primeru ima uvajanje t.i. “grace period” bolj malo učinkov. Posamezni patentni sistemi včasih omogočajo t.i. raziskovalne in eksperimentalne izjeme glede na kršenje patentnih pravil, kar pomeni, da je raziskovalcem omogočeno uporabljati patentira- ne izume za namene raziskovanja in eksperimentiranja. Vendar do tovrstnih izjem v praksi ne prihaja pogosto. 2. zanimivo je, da se v okviru kritike komercializacije in privatizacije raziskovanja govori tudi o blokadah na vertikalni ravni, pri čemer je mišljeno širjenje znanja iz sfere znanosti v industrijo. V zvezi s tem se pojavljajo opozorila, da lahko univerze postanejo neposredni konkurent industrije, ne pa njegov najpomembnejši podporni člen. Ocena je, da t.i. tip ne-ekskluzivnih licenc ne more rešiti tega problema. Bile naj bi odgovor ekskluzivnemu tipu licenc, ki se podeljujejo posameznim uporabnikom na temelju ek- skluzivnih pravic. Ne-ekskluzivni tip licenc vključuje klavzulo, po kateri se nek izum (in- vencija) lahko uporablja za več uporabnikov (npr.: industrijskih podjetij) hkrati. Glavni problem je, da se ne-ekskluzivni tip licenc redko uresničuje v praksi. Uporabniki razisko- valnih rezultatov iz univerz so SMP-ji, zlasti univerzitetni spin-off podjetja in univerzi- 47 tetni inkubatorji. Le ti od univerz zahtevajo v glavnem ekskluzivni tip licenc. Hočejo se namreč izogniti tržnim tveganjem, kolikor bi bila invencija širše uporabljena. Vseeno se srečujemo z zanimivimi situacijami zlasti v tistih okoljih, kjer je komer- cializacija akademske znanosti še posebej močno prisotna. V nekaterih večjih podjetjih dvig patentov and licenc, katerih lastniki so akademsko osebje, obravnvajo kot nevarnost tržni ekonomiji. Bijejo plat zvona, kolikor univerze podeljujejo ekskluzivne licence SMP- jem. Ali kot pravi H. Etzkowitz: “Številna velika podjetja danes nasprotujejo ekskluzi- vnemu tipu licence. Povezujejo se s kritiki univerzitetnega patentiranja, ki zagovarjajo takšno univezo, ki je zaprta v slonokoščeni stolp znanosti” (Etzkowitz, 2002: 58). Zanimivo je, da se to vznemirjanje ne pojavlja samo med upravljalskimi stru- kturami (menedžmentom) velikih podjetij (koncernov), temveč tudi pri malih in srednjih podjetnikih. Če prve moti vse preveč zavzeto prizadevanje univerz za čim večjim zaslužkarstvom, ko gre za transfer tehnologije, so drugi vedno bolj zaskrbljeni zaradi upočasnitve v procesih pridobivanja rezultatov akademskega raziskovanja, ki nastopa kot posledica dejstva, da se morajo z uradi za prenos tehnologije zapletajo v dolga pravna pogajanja. In še dodatno, državna administracija v ZDA tudi ne goji tra- jnih iluzij o tem, da lahko kar vsaka univerza spodbudi nacionalni oziroma regionalni ekonomski razvoj. In končno, tudi samo akademsko osebje izražajo bojazen, da se bo akademsko raziskovanje iz temeljnega spremenilo samo še v uporabno in razvojno, hkrati pa v industriji narašča vznemirjanje glede vedno bolj agresivnega prizadevanja univerzitetne srenje, da na temelju uveljavljanja intelektualnih lastninskih pravic pride do čim večjega profita na račun raziskav za industrijo. Govorimo o nastopu naslednjega zanimivega paradoksa: 1. 1.na eni strani univerze kot eminentne institucije, ki služijo javnemu interesu, začenjajo zagovarjati vedno bolj svoj privatni interes (poudarjanje pomena zaščite intelektualne lastnine na univerzah); 2. 2.na drugi strani industrijska podjetja kot nosilci privatnega interesa poudarjajo pomen svobodnega pristopa do vedenja; Paradoks je tem večji, čim bolj so meje med akademskim znanstvenim in podjetniško-ekonomskim sektorjem zabrisane. 48 VII. Evropska visokošolska politika kot posledica sočasnega in vzporednega procesa oblikovanja skupnega raziskovalnega prostora (era) Visoko izobraževanje je predstavljalo za skupno politiko Evropske unije dolgo časa tabu temo. Čeprav so se že v obdobju 1970-80 razvile na evropski ravni določene aktivnosti (zlasti na področju poklicnega izobraževanja), se prve prave iniciative pojavijo šele v dugi polovici 80. let. Prvi skupni evropski programi (Comett, Erasmus, Lingua, Tempus) so bili zasnovani v relativno kratkem času in so pomembno vplivali na utrje- vanje skupne evropske politike. Predstavljali so ». .kvalitativni in kvantitativni preskok k skupnemu evropskemu sodelovanju« (European Communities, 2006: 109). Pomembni mejniki za oblikovanje evropske visokošolske politike so nastopili šele v obdobju 1990-2000 in na začetku novega tisočletja. Maastrichtska pogodba iz leta 1992 je prvikrat vzpostavila pravni temelj za oblikovanje skupnih EU »policy« iniciativ na področju visokošolskih politik. Amsterdamska pogodba iz leta 1997 je to vprašanje postavila v širši kontekst oblikovanja evropske družbe znanja. Pogodba iz Nice (2001) je zaključila, da ima EU na področju oblikovanja skupne evropske družbe znanja enake pristojnosti kot njene posamezne članice. Problem visokošolskega izobraževanja je v okviru skupne evropske politike stopil iz obrobja v center po letu 2000. K temu premiku sta vzajemno vplivala dve evropski iniciativi: 1.Prvo skupno iniciativo predstavlja ideja skupnega raziskovalnega prostora (ERA) in s tem povezana Lizbonska strategija, ki je bila sprejeta leta 2000. Obedve sta prispevali k oblikovanju visokošolskih politik in predvsem na povezovanje ciljev visokega šolstva z zahtevami, ki jih postavljajo na znanju temelječe družbe. Omenjena povezava se kaže na različne načine: 1.1.celotna evropska RR-politika ima preko takšnih instrumentov kot so EU Okvirni programi zelo velik vpliv na univerze v Evropi. So pomembni vir financiranja univerzitetnih raziskav in mehanizem za povezovanje raziskovalcev iz univerz v evrop- ske znanstvene mreže. 49 1.2.celotna evropska RR-politika je v funkciji »modernizacijske strategije« vi- sokega šolstva v Evropi. To je še vedno preveč tradicionalno, egalitarno in brez za- dostne koncentracije svetovnih centrov odličnosti. 1.3.celotna evropska RR-politika vodi k večji diferenciaciji visokošolskega sistema, ki se izraža na predvsem na dva načina: › naraščajoče vertikalno diferenciacijo med visokošolskimi ustanovami, ki nastopi zaradi različne intenzitete vključevanja visokošolskih ustanov v evropske okvirne raziskovalne programe. V okviru teh programov se zelo spodbuja sodelovanje med univerzami in industrijo.To včasih vodi v pojav Matejevega učinka: raziskovalne skupine iz univerz, ki so bile uspešne pri pridobivanju sredstev v okviru predhodnih okvirnih programov bodo imele samo zaradi tega (ponovno) prednost pri pridobivanju sredstev v naslednjem okvirnem raziskovalnem programu. V tem primeru se vrtimo v začaranem krogu kumulativnih prednosti. › naraščajoča regionalna diferenciacija evropskega visokošolskega prostora, kar je rezultat treh trendov, ki se dogajajo v okviru EU raziskovalno-razvojne politike: (1) težnja raziskovalcev v »ekselentnih regijah« do sodelujejo med seboj, ne pa s kolegi iz manj razvitih regij, (2) mobilnost raziskovalcev poteka predvsem v smeri iz nerazvitih v razvite regije, ne pa obratno, (3) v nerazvitih regijah prevladuje nizko-tehnološki ustroj gospodarstva. 2. Drugo iniciativo predstavlja sprejetje Bolonjske deklaracije leta 1999. V okviru bolonjske deklaracije si je 29 ministrov zastavilo za cilj oblikovanje evrop- skega visokošolskega izobraževalnega prostora (European Higher Education Area). V okviru te druge iniciative se kot eden osrednjih problemov zastavlja, kako doseči neko strukturno konvergenco različnih nacionalnih visokošolskih politik, ki ne bo izničila jezikovnih, kulturnih in siceršnjih razlik med posameznimi visokošolskimi izobraževalnimi programi V okviru naše obravnave nas bo glede na naš tematski fokus bolj zanimala prva inciativa: ideja skupnega raziskovalnega prostora (ERA) in s tem povezana Lizbonska strategija. Ta inciativa je še posebej pomembna v zvezi s spodbujanjem univerz v Evro- pi, da bi skrbele za komercializacijo in prenos svojega znanja v industrijo. Visokošolska politika je postala del prizadevanj Evropske unije po vzpostavitvi skupne raziskoval- no-razvojne in tehnološke politike. Tudi ta je svoje skupne temelje začela dobivati pravzaprav šele v 80. letih. Pri tem sta odločilno vlogo odigrala »Single European Act« (1987) in Mastritska pogodba (1992). Na praktični ravni se je ta skupna raziskovalno- razvojna politika že v 80. letih začela izvajati najprej v okviru EU Okvirnih progra- 50 mov. Z njimi je bilo mogoče vzpostaviti večletne raziskovalno-razvojne prioritete in instrumente financiranja na evropski ravni. Vloga EU Okvirnih programov je posto- poma naraščala po pomembnosti in po obsegu in se v končni fazi spremenila v glavni »policy« instrument Evropskega raziskovalnega prostora (ERA). Če se na kratko ozremo na zgodovino dosedanjih Okvirnih raziskovalnih pro- gramov, potem lahko ugotovimo predvsem naslednje: Prvi program, ki je potekal od leta 1984 do 1987, je predstavljal odgovor na naraščajočo izgubo konkurenčnosti in tržnega deleža zahodnoevropskih podjetij glede na japonska in ameriška podjetja. Prvi okvirni program je bil tudi odgovor na ameriško strateško obrambno iniciativo (SDI), ki je bil močna spodbuda tako vojaškim kot civilnim raziskovanjem. Levji delež so zasedale atomske energetske raziskave in raziskave v informacijski tehnologiji (ES- PRIT), razen tega pa je že takrat 30% projektov odpadlo na industrijski tip raziskav. Drugi okvirni program, ki je potekal od leta 1987 do 1991 in je že nastopal kot prednostno področje skupne evropske politike, saj je izhajal iz Enotne evropske listine (Single European Act), je bil v še večji meri usmerjen industrijskemu tipu raziskav. Tretji okvirni program, ki je potekal v obdobju 1990-94, so tvorila tri temeljna področja (bazične tehnologije, naravni resursi, človeški resursi) in petnajst specifičnih programov. Velika teža glede na predhodna dva programa je bila dana programom mobilnosti raziskovalcev. Novi pečat četrtemu Okvirnemu programu, ki je potekal v obdobju 1994-98, je dala Mastrichtska pogodba iz leta 1992, ki je preoblikovala Ev- ropsko skupnost v Evropsko unijo in je v svojem 130 členu na novo opredelila nekatera načela skupne evropske znanstvene in tehnološke politike (večja vloga intermediarnim strukturam, povečane pristojnosti Evropske komisije pri vzpostavljanju koordinacije raziskovalcev iz različnih držav, itd.). Četrti okvirni program so tvorile štiri akcijske usmeritve (R&R programi, sodelovanje s tretjimi državami, difuzija R&R rezultatov, izobraževanje in mobilnost raziskovalcev), pri čemer so raziskovalno-razvojni del tvor- ili naslednji temeljni programi: informacijske in komuniakcijske tehnologije, energija, organske znanosti (life sciences), okolje, transport, ciljno usmerjene socio-ekonom- ske raziskave. V okviru zadnjega podprograma (ciljno usmerjene socio-ekonomske raziskave) je bila končno dana možnost tudi družbenim vedam, da se organizirajo okrog svojega lastnega podprograma, četudi je finančno predstavljal manj kot 1% celokupnih sredstev, ki so v tem obdobju že narasla na okrog 13 miljard evrov. Peti okvirni program, v obdobju 1998-2002, je po svoji institucionalni strukturi in orga- niziranosti predstavljal glavno novost predvsem v tem, da delitev sredstev po temeljnih programih ni več toliko potekala na osnovi tradicionalnih disciplinarnih meja, temveč širših problemskih ciljev. Osnovni tematski programi (kvaliteta življenja, uporabniku prijetna informacijska družba, konkurenčnost in trajnostni razvoj, energija in okolje) so predstavljali osnovo posameznim ključnim akcijam in prednostnim področjem. Revolucionarna in dolgoročna sprememba v vodenju evropske politike je nas- topile s Šestim okvirnim raziskovalnim programom, ki je uvedel vrsto novosti: inte- 51 grirani projekti, omrežja odličnosti, itd. Postale so del splošne strategije Evropskega raziskovalnega prostora, kar je še bolj očitno v okviru Sedmega okvirnega programa. Evropski raziskovalni prostor je bil namreč kreiran leta 2000, ko so voditelji takratnih članic EU sprejeli t.i. Lizbonsko strategijo. O ciljih Lizbonske deklaracije, še posebej tistih, ki se nanašajo na oblikovanje novega Evropskega raziskovalnega pros- tora (ERA), je bilo že veliko povedanega. Zato naj v okviru naše obravnave na kratko povzamemo samo dva cilja, ki se pojavljata praktično v vseh uradnih dokumentih Evropske komisije, kjer je govor o ciljih Lizbonske strategije (glej npr.: COM, 2000 (6); COM 2001 (331) final; COM 2002 (565) final; COM (2003) 58). 1. Na eni strani si je Evropska unija prizadevala, da z novimi instrumenti poveže znanstvene, tehnološke in inovacijske potenciale v Evropi in na tej osnovi doseže nji- hovo večjo kvaliteto in učinkovito izrabo, saj, kot lahko preberemo v uvodni listini lizbonske deklaracije o znanosti in tehnologiji ».....razdvojenost javnega raziskovalno- razvojnega sistema in še vedno premajhna koordinacija med nacionalnimi in skupno evropsko politiko predstavlja največjo oviro pri uresničevanju skupne evropske razisk- ovalne arene« (COM 2000 (6): 9). 2. na drugi strani si je Evropska unija prizadevala za preseganjem znanstveno- tehnološkega prepada med Evropsko unijo in njenima glavnima konkurentoma, ZDA in Japonsko. Stari kontinent se je znašel v velikem razvojnem zaostanku ravno v času, ko sta ZDA in Japonska ohranili ali celo povečali inovacijske potenciale. Seveda smer- nic novi evropske raziskovalno-razvojne in inovacijske politike ne določata samo pred- hodno omenjena cilja, temveč še vrsta drugih, nič manj pomembnih in aktualnih, ciljev, podciljev in seveda sredstev za doseganje teh ciljev. Vsi skupaj tvorijo »filozofijo« novega Evropskega raziskovalnega prostora. V skladu s ciljem ustvariti evropsko družbo znanja so voditelji takratnih članic EU dosegli soglasje glede Evropskega raziskovalnega prostora kot okvira, ki bo vodil k integraciji nacionalnih RR-politik, spodbujal sodelovanje med raziskovalci na ev- ropski ravni in zlasti stimuliral sodelovanje univerze z industrijo. Evropska komisija se je zavedala, da evropski prostor tvori mozaik med seboj zelo različnih nacionalnih (raziskovalnih in drugih) politik, zato je potreben nek bolj samostojen evropski pristop k vprašanjem znanstvenega in tehnološkega razvoja. Osnovni cilj je bil zmanjševanje oziroma odpravljanje škodljivih posledic razdrobljenosti in podvojenosti raziskoval- no-razvojnih potencialov v okviru Evropske unije. To je bilo mogoče doseči samo s strategijo povezovanja in združevanja teh razdrobljenih potencialov. Šesti in sedmi EU Okvirni program sta si to postavila za prednostni cilj. V letu 2007 je Evropska komisija z izdajo dokumenta, znanega pod im- enom »Green Paper« ( European Commission, 2007), še bolj poudarila potrebo po 52 učinkovitem delovanju Okvirnih programov v okviru novega Evropskega raziskoval- nega prostora. K temu Evropsko unijo silijo naraščajoči procesi globalizacije in s tem povezani socio-ekonomski izzivi. Evropska komisija je v »Green Paper« postavila naslednje prednostne cilje: 1. mobilnost visoko usposobljenih raziskovalcev med znanstvenimi institucijami, disciplinami, sektorji in državami; 2. oblikovanje takšne raziskovalne infrastrukture, ki bo vodilna v svetu; 3. oblikovanje odličnih raziskovalnih inštitucij in intermediarnih struktur, ki zmorejo povezati javni in privatni sektor; 4. učinkovito delitev stroškov financiranja RR med privatnim in javnim sektorjem; 5. dobro koordinirane raziskovalne programe in prioritete; 6. odpiranje ERA navzven (glej več: European Commission, 2007). Zanimivo je, da so predvsem zagovorniki načela »pravične delitve« (»juste re- tour«) z nezaupanjem gledajo na ustanovitev vsake nove skupne evropske razisko- valne institucije. Tipični primer predstavljajo pomisleki, ki so se pojavili v zvezi z najnovejšimi predlogi za ustanovitev Evropskega raziskovalnega sveta. Na nek način je paradoksalno, da se po eni strani pri raziskovalcih iz velikih evropskih držav ustvarja vtis, kako skupne evropske znanstvene ustanove delujejo predvsem v skladu z interesi majhnih držav, ki so že zaradi svoje majhnosti zainiteresirane za večjo mednarodno sodelovanje, po drugi strani pa raziskovalci iz majhnih držav živijo v prepričanju, da so skupne znanstvene ustanove ukrojene po meri velikih držav, saj te zaradi svoje po- litične moči precej lažje uveljavljajo svoje znanstvene interese. V zvezi s skupnimi evropskimi raziskovalnimi prizadevanji se večkrat pojavlja še ena dilema, ki bi jo lahko – nekoliko poenostavljeno seveda - označili na naslednji način: ali je Evropa dolžna dati v okviru svojih skupnih raziskovalnih programov, za to da bi lahko uspešno konkurirala svojima najpomembnejšima tekmicama, ZDA in Ja- ponski, večjo podporo temeljni ali aplikativno- razvojni znanosti? Temeljna usmeritev tvorcev skupnih evropskih raziskovalnih programov je doseganje čim višje stopnje ko- mercializacije in komodifikacije rezultatov znanstvenega raziskovanja. Takšna orienta- cija je tudi v okviru skupnih Evropskih Okvirnih raziskovalnih programov sukcesivno naraščala. V Petem okvirnem programu so tako na primer izredno pomembno vlogo dobili predstavniki različnih gospodarskih sektorjev, ki so se znašli v vlogi vplivnih svetovalcev. O njihovi vlogi v okviru »tehnološkega napovedovanja« (technological foresight«) med drugim razpravljajo avtorji knjige »Re-thinking science« (Nowotny et al, 2001). Ugotavljajo, da če se je industrijski menedžment v prejšnjih obdobjih v najboljšem primeru pojavljal samo kot referenčna skupina oziroma, struktura, ki se od 53 zunaj odziva na dogajanja v znanosti, je v Petem okvirnem raziskovalnem programu postala povsem prepletena z znanstveno sfero. Eno izmed načel, na katerem je bila od vsega začetka utemeljena strategija delo- vanja Okvirnega raziskovalnega programa, je bilo načelo financiranja predkonkurenčnih raziskav. (Druga načela, ki so bila od vsega začetka vgrajena v koncept izvajanja sk- upnih evropskih raziskovalnih programov, so med drugim tudi načelo znanstvene odličnosti, načelo kohezivnosti, načelo ko-operativnosti, že omenjeno načelo sub- sidiarnosti, načelo horizontalnosti.) V okviru načela pred-konkurenčnosti naj bi od skupnih evropskih raziskovalno-razvojnih fondov ne imele koristi posamezne firme, temveč evropska industrija v celoti. Finska ekonomistka Terttu Luukkonen, ki se je v številnih svojih prispevkih lotila vprašanja strategije delovanja Okvirnih raziskovalni programov skozi analizo načela kompetitivnosti in kategorije dodane evropske vred- nosti, ugotavlja, da je naraščajoča orientacija k difuziji rezultatov in težnja, da se čim bolj neposredne ustreže potrebam naročnikov iz industrije, začela potiskati izvirna načela delovanja skupnih evropskih raziskovalnih programov v ozadje ( Luukkonen, 2001; Luukkonen, 2000; Luukkonen, 1998). Po mnenju Luukkonenove je bila ena izmed posledic takšne orientacije h komercializaciji in komodifikaciji raziskovanja ve- dno večje pričakovanje, da naj projekte usmerjajo posamezna industrijska podjetja in hkrati nastopajo kot najpomembnejši uporabniki rezultatov, zato »...je izvirna ideja o generičnih raziskovalnih programih, namreč da zagotavljajo informacije, ki so upo- rabna za številna področja in temu ustrezno ne morejo voditi neposredno k tržnim proizvodom, začela izgubljati na privlačnosti« (Luukkonen, 2001: 206). K tej ugotoviti lahko zgolj dodamo, da so procesi komercializacije in komodi- fikacije znanstvenega vedenja splošni trend v vseh evropskih državah, tako da tega pre- mika ni mogoče ugotavljati samo pri Okvirnih evropskih programih. Kljub takšnim trendom ideja pred-kompetitivnosti ni kar enostavno ponikla iz evropske raziskova- len prakse. Primer so modeli pogodb v okviru Okvirnih raziskovalnih projektov, ki so vedno predpostavljali, da člani projektnega konzorcija delijo ustvarjeno znanje. V tem je izraža splošna ideja, da pridobljeni raziskovalni rezultati nastopajo kot »javna dobrina«, z določenimi omejitvami seveda. Vseeno pa dilema glede tega, ali gojiti bolj dolgoročni strateški tip raziskovanja, ki bo služil evropski industriji kot celoti, ali bolj komercialni tip raziskav, od katerih bodo imela profit posamezna industrijska podjeta, še zdaleč ni odpravljena. Gre za dilemo, ki je najbrž del širših debat o skupni evropski politiki, ki poteka med med zagovorniki intervencionistične politike - za njih je glavni problem nezmožnost Evrope, da se spopade s svojimi glavnimi gospo- darskimi konkurenti – in zagovorniki liberalno-tržne politike, ki od Europske Unije zahtevajo zgolj to, da poskrbi za enotno tržno regulacijo v evropskih okvirih in se čim bolj izogiba izdelovanju dolgoročnih razvojnih smernic, saj v njih vidijo nevarnost birokratizacije in centralizacije Bruslja. Te dileme očitno ni v celoti odpravil tudi nov evropski raziskovalni prostor, čeprav njegovi akterji v vseh ključnih dokumentih zelo 54 poudarjajo pomen dolgoročne strateške usmeritve raziskovanja, ki izhaja iz splošnih evropskih potreb raziskovanja. Ali je v teh kompleksnih odnosih Evropski komisiji uspelo prevzeti vlogo idejnega in praktičnega tvorca nove raziskovalno-razvojne in univerzitetne politike? Odgovor na to vprašanje še zdaleč ni enostaven. 1. Po eni strani se osrednje institucije odločanja v okviru Evropske Unije prizadevajo pridobiti čim več pristojnosti. Evropska komisija ne skriva svojih ambicij, da v čim večji meri izrabi možnosti konvencionalnih (Mastrichtskih) instrumentov političnega odločanja (zakonodaja, izmenjava informacij, finančni resursi), hkrati pa da si pridobi večji vpliv na področju različnih politik; tudi in predvsem RR- in univer- zitetnih politik, kar ji omogoča »filozofija« novega Evropskega raziskovalnega prostora (glej več: COM 2001 (346) final; COM 2002 (565) final; COM 2002 (499). Bruselj od sprejetja Lizbonske startegije naprej ocenjuje, da med znanstvenimi sistemi pos- ameznih članic EU obstaja prevelika razdrobljenost in nepovezanost. Ta nepovezanost in razdrobljenost se je z razširitivjo Evropske unije na 25 članic še povečala. Posledica je pritiks po bolj poenoteni obravnavi posameznih raziskovalno-razvojnih vprašanj, ki vnašajo v postopke odločanja tudi določen duh centralizma. Včasih nasprotniki večje centralizacije in unifikacije Evropske Unije že zgolj idejo o razširitvi oziroma dopolnitvi konvencionalnih instrumentov razumejo kot spremembo načela subsidiranosti, na katerem naj bi temeljila tudi skupna raziskoval- no-razvojna politika.3 2. Na drugi strani se zdi se, da skuša Evropska Unija vendarle slediti takšnim modelom RR- in visokošolske politike, ki izhaja iz – če izhajamo iz terminologije sodobne sistemske teorije –»decentralnega kontekstualnega družbenega usmerjanja« (Willke, 1993: 65). Tu T ni več v v ospredju ospr prizadevanje prizadev za integracijo na način vsil- vsil- jevanja poenotenih kalupov od zunaj, temveč t.i. »politični menedžment«, ki izhaja predvsem iz metod prepričevanja, dialoške izmenjave stališč, strategije inkluzije (ne ekskluzije) (Edler, 2003). To naj bi se med drugim kazalo tudi v primeru uporabe novih »odprtih me- tod koordiniranja«, ki jih je na novo postavil lizbonski vrh leta 2000 (Council of the European Union, 2000). Z njimi naj bi Evropska Unija (pravno osnovo imajo v 169 členu Mastrichtske pogodbe) imelo pravico neposrednega poseganja v nacio- nalne raziskovalno-razvojne politike (glej npr.: COM, 2001 (282) final). Predlog za uporabo tega pristopa, predvsem v smislu t.i. »metode benchmarking » je Evropska komisija prvič ponudila leta leta 1996 v dokumentu z naslovom »Benchmarking the 3 Načelo subsidiarnosti pomeni, da Evropska unija prevzema samo tiste aktivnosti, ki se lahko bolj učinkovito izvajajo na nivoju unije kot njenih posameznih članic.) 55 Competitivness of European Industry« (COM, 1996 (463)). Koncept odprte metode koordiniranja pa je najavil Evropski svet šele v Lizboni leta 2000. Ta pristop naj bi predstavljal bolj kompleksno in poglobljeno strategijo vodenja evropske politike, kat- ere osnovni cilj je razvoj nove družbe znanja. »Benchmarking« predstavlja pomembni sestavni del nove metode odprte koordinacije. Instrument »benchmarkinga« se upo- rablja v očitnem pričakovanju, da da se bodo države učile druga od druge, ko bodo naletele na »najboljše prakse«. Benchmar B king enchmar pristop king temelji pristop na temelji pr na epričanju, pr da epričanju, je da naj- je naj- boljši način za preseganje slabosti slabih postopkov ocenjevanja kvalitete identifikacija kazalcev, ki bodo predstavljali veljavno in uravnoteženo sliko parametrov, po katerih se najboljši centri odličnosti razlikujejo od ostalih. Beseda »benchmark« dobesedno pomeni standard za primerjavo in predstavlja indikator preteklih uspehov. Odprta metoda koordinacije daje pozornost naslednjim dejavnikom: 1. kjer je le mogoče, oblikovanje kvantitativnih in kvalitativnih kazalcev in »benchmarking« najboljših primerov, ki pa mora biti prilagojen potrebam posameznih članic EU; 2. uporaba t.i. dobrih praks v posameznih državah; 3. prevajanje EU direktiv v nacionalne in regionalne politike, pri čemer je potrebno upoštevati vse nacionalne in regionalne razlike; 4. izvajanje stalnega »monitoringa«, ocenjevanj (evalvacij) in ekspertnih ocen (»peer review«), ki morajo biti organizirani na način vzajemnega učenja; Glede na različne tradicije delovanja nacionalnih RR- in visoko-šolskih politik ni tako enostavno opredeliti takšne dobre prakse. To je eden glavnih razlogov, zakaj se pogosto slišijo glasovi, zakaj je omenjeni instrument mogoče uporabljati samo od primera do primera. Uspeh »odprte metode koordinacije« je odvisen predvsem od tega, ali v ospredje stopajo načela mrežnih povezav, medsebojnega učenja itd. Finska je zanimiv primer »...kompetitivne in institucionalne imitacije znanstvene in tehnološke politike« (Lemola, 2002: 1482). V 60. in 70. letih je ta skandinavska država na področju znanstvene in tehnološke politike posnemala svojo sosedo, Švedsko, v 90. letih je bila zelo sprejemljiva za pobude Evropske unije in OECD-ja. Danes ni več samo učenka, temveč predvsem vzornica drugim državam. Kot na področju vseh ostalih politik v bodoči združeni Evropi, si tudi skupne raziskovalno-razvojne in inovacijske politike ne moremo zamisliti niti samo kot modela zveze nacionalnih držav niti kot modela unitarne federacije. Res je tudi, da ideja o odprtih metodah koordinacije ni naletela vedno na pozitivne reakcije posameznih držav, naj si bo starih članic, novih pristopnic ali celo kandidatk EU. Predvsem za zagovornike ideje, da je treba evropsko raziskovalno in 56 razvojno politiko obravnavati samo v smislu komplementarnosti posameznih nacio- nalnih raziskovalnih in razvojnih politik, je vsaka misel, da bi se intervencionizem Bruslja na kakršenkoli način povečal, nesprejemljiva. Določeni pomisleki v zvezi s temi pristopi se pojavljajo celo med analitiki, ki sicer z velikimi simpatijami gledajo na integracijske procese evropske znanosti in tehnologije. Pravijo, da »odprte metode koordinacije« niso nekaj, kar bi bilo potrebno sprejemati brez vseh premislekov in zadržkov (Edler 2003; Pochet & De la Porte, 2001). Nasploh se v zvezi z RR-politiko včasih srečujemo z izredno ostrimi, če ne že kar pretiranimi kritikami Bruslja. John Gillingham trdi, da nam zgodovina ev- ropskih integracij kaže, da je šlo tu v prvi vrsti za izredno zbirokratiziran proces. In dodaja: »Deficiti Evropske unije so birokratska napihnjenost in letargija; bizantinske, netransparentne in nepoštene metode in delovanja; odvisnost (in pogosto čezmerna uslužnost) močnim interesnim grupam; Unija ni reformirala nepravičnih in potratnih politik kot je na primer kmetijska politika; ni reformirala takšnih koruptivnih politik kot je na primer regionalna politika; niti ni reformirala tako neučinkovitih, ekstrava- gantnih in napačno vodenih politik kot je znanstvena in tehnološka politika, ki poteka v Okvirnih raziskovalnih programih. Bruselj je ostal samozadovoljen, servilen in nes- posoben se spopadati z vsakodnevnimi problemi.« (Gillingham, 2003: 481). Nekoliko bolj prizanesljivo, čeprav nič manj kritično, se je v začetku tega de- setletja izražal o bruseljski administraciji, ki usmerja in vodi raziskovalno-razvojno politiko, avstrijski sociolog Max Haller. Njegove kritične puščice so bile usmerjene predvsem zoper nekompetentnost bruseljskih kadrov, kar naj bi se še posebej poka- zalo v obdobju, ko je Evropsko komisijo vodil Delores. Po Hallerjevem mnenju »...ni bilo slučajno, da je imela globoka kriza Evropske skupnosti svoje korenine v glavnem na področju financiranja izobraževanja, znanosti in raziskovanja. Kritično poročilo neodvisnih ekspertov, ki jih je najela Komisija, je pokazala, da je ravno v teh oddelkih, ki so jih vodili komisarji Cresson, Marin in Pinheiro, prišlo do očitnih primerov ne- gospodarnega vodenja, nepotizma in favoritizma, celo goljufij. V eno najbolj znanih goljufij je bila vpletena komisarka za znanost, raziskovanje in razvoj, Edith Cresson, ki je imenovala svojega osebnega prijatelja in zobozdravnika, da je deloval v Bruslju kot 'znanstveni inšpektor', ki je odgovoren za pisanje ekspertnih poročil o bioznanosti v EU, ZDA in na Japonskem.« (Haller, 2000: 382). Na splošno velja ocena, da faktor velikosti države pri sprejemanju priporočil Evropske komisije in s tem povezanih reform ne igra bistvene vloge. Po mnneju neka- terih analitikov naj bi znanstvene in univerzitetne reforme, tudi zaradi teže neformal- nih dejavnikov, bilo v primeru manjših držav lažje opraviti. Po drugi strani ne smemo zanemariti vrste negativnih faktorjev, ki te procese sprememb zavirajo. To zadnje je mogoče zaznati tudi v primeru Slovenije. Namreč Slovenija ni samo majhna država, temveč je – če uporabimo Thorsteinsdotterjevo terminologijo - “mini-država ” (Thor- 57 steinsdottir, 2000: 434). Za takšen tip držav je značilno, kot ugotavlja Thorsteindot- tier (2000), da nimajo razvitih vedno najbolj transparentnih oblik družbenega upra- vljanja raziskovanja in razvoja. Prej obratno: z omejenimi mehanizmi koordinacije pri njih vedno obstaja tveganje premajhne transparentnosti in fleksibilnosti. V Sloveniji so negativne posledice majhnosti vidne na različne načine: znanstveni »inbreeding«, inertnost institucionalnih omrežij, »old-box« omrežja, nepotizem in klientelize, itd. Razumljivo je, da je izhod v tem primeru mogoč, kolikor spodbujamo večjo organizacijsko in institucionalno fleksibilnost, odpiramo intelektualnih potencialov navzven, ne pa da branimo logika zapiranja vase, pod krinko, da je treba varovati komaj pridobljeno avtonomijo. V primeru dolgoročnega prevladovanja restriktivne in samozadostne usmeritve bi se širina znanstvenih področij, ki se gojijo na univerzi, začel krčiti, kar v končni fazi ne bi bilo dobro za samo povezovanje univerze z gospo- darstvom, pa tudi ne za iskanje neke bolj produktivne vezi med univerzitetnim razi- skovanjem in poučevanjem. V zvezi s predhodno tematiko se zastavlja še eno zanimivo vprašanje: ali ni vpliv nove ERA morda celo bolj zaznan na lokalnih/regionalnih kot nacionalnih ni- vojih? Dejstvo je, da ERA v zvezi z regionalno dimenzijo znanosti izhjajo iz t.i. kon- cepta »teritorializacije« (European Commission, 2001). Koncept teritorializacije vodi k naraščajočemu pripoznanju regionalnih dejavnikov v nacionalnih raziskovalno-ra- zvojnih politikah in prilagajanju teh politik socio-ekonomskim potrebam regij, hkrati pa usmerja te politike k izgradnji raziskovalnih in inovacijskih kapacitet v regijah. Tu igra pomembno vlogo dejavnik geografske bližine (t.i. »geographical proximity«). Kot smo že uvodoma dejali, je dejavnik geografske bližine pomemben zato, ker omogoča tvorjenje omrežij inovativnih SMP-jev, akademskih (univerzitetnih in raziskovalnih) ustanov, lokalnih razvojnih agencij in drugih intermediarnih institucij. Tovrstna re- gionalna institucionalna omrežja tvorijo razvito bazo znanja, ki je osnova raznim ob- likam prenosa znanstvenih in tehničnih informacij, finančnih transakcij, osebnih kon- taktov itd. Ni treba posebej poudarjati, kako pomembno vlogo igrajo ravno povezave med univerzitetnimi strukturami in industrijo, še posebej takrat, ko nastopi imperativ hitrega znanstveno-tehnološkega in družbeno-ekonomskega prestrukturiranja. Posameznih uspešnih zgodb v okviru EU ne manjka. Irska je bila primer deže- le, ki je zelo uspešno izkoristila evropske okvirne programe za intenzivno povezovanje univerz z lokalno industrijo. Dublinski Trinity College je z ustanavljanjem znanstve- nih parkov in inkubatorjev v lokalnih okoljih postal gonilana regionalna inovacijska sila, pri čemer je to orientacijo posrečeno kombiniral z neposrednimi tujimi investi- cijami, ki so prihajale od evropskih raziskovalnih programov(glej na primer: Dylan in Klofsten, 1998). 58 Za Finsko je značilno, da je v okviru vodenja univerzitetne politike po vstopu v EU (čas njene izredne tehnološke in gospodarske prosperitete) vseskozi uveljavljala politiko močne regionalne disperzije univerzitetnih institucij. Finska se ponaša z 20 univerzami, od katerih jih je več kot dve tretijni multidisciplinarnega tipa. Gre za javne univerze, ki jih finančno podpira država. Močna institucionalna proliferacija univerzitetnega sistema v tej skandinavski deželi ni samo posledica načrtovanega po- večanega vključevanja mladih v programe univerzitetnega izobraževanja, temveč tudi želje, da se univerze s svojimi raziskovalnimi potenciali čim bolj neposrednem vključi- jo v reševanje razvojnih problemov posameznih regij. Zmožnost regij, da se na področju znanstvene oziroma širše inovacijske ak- tivnost samoorganizirajo, tudi drugje v Evropi predstavlja važen dejavnik družbeno- ekonomskega razvoja na višjih nivojih. Zelo pogosto se omenjajo štiri regije, ki so znale izkoristiti mrežne povezave med akademsko raziskovalno sfero in naprednimi industrijami. Gre za takoimenovane gonilne regije, med katere se uvrščajo Baden-Wu- erttenberg, Rohne-Alpes, Lombardija in Katalonija. Naj v zvezi z pomenom regionalnega dejavnika omenimo še enega najuspešnej- ših primerov ekonomskega regionalnega prestrukturiranja, ki se sicer nanaša na primer iz ZDA in je bil opisan v knjigi »The New Competitive Advantadge – The Renewal of American Industry« ameriškega ekonomista Michaela Besta. (Best, 2001). Delo pri- kazuje družbene, ekonomske in kulturno-zgodovinske dejavnike, ki so v zvezni državi Massachusetts pripomogli, da ta del Amerike ne samo da ni prebrodil krizo, v kateri se je znašla njegova industrija v začetku devetdesetih let, temveč je znova prevzel vodilno vlogo v ZDA in v svetu, to pa ravno zato, ker je sledil odprtemu, mrežnemu modelu povezovanja raziskovanja in razvoja z industrijo v lokalnih okvirih. V začetku devet- desetih let, ko je konkurenčna moč ameriške industrije upadala, je bila ta ameriška zvezna država pogreznjena v razvojno recesijo. V obdobju 1986 –1992 je zaposlenost v proizvodnji upadla za eno tretijno. Sredi devetdesetih let je država Massachusset že nosila zastavo v amerški oživitvi gospodarstva. Ali kot pravi Michael Best v uvodnem poglavju njegove študije: »V času ko so še vedno izhajale knjige in članki o stagnaciji Route 128, je ta že doživljal razvojni bum.« (Best, 2001: 12). Konec devetdesetih let je imela država Massachusetts najvišji dohodek na glavo prebivalca v ZDA. Michael Best je razloge za preobrat pripisal zmožnosti lokalnega okolja, da ohrani kontinuiteto v znanstvenih in tehnoloških inovacijah. Tej kontinuiteti ni šlo do živega niti obdobje ekonomske stagnacije. Iz zornega kota naše obravnave je zlasti pomembna Bestova ocena, da izredna ekonomska rast Massachusetta ni bila nikoli posledica velikih državnih vlaganj v tamkajšnjo raziskovalno infrastarukturo (vključno z MIT-jem), temveč predvsem kot posledica velike motivacije industrije in akadem- ske raziskovalne sfere, da združita svoje potenciale pri reševanju regionalnih razvojnih problemov. V tej oceni Best ni osamljen. Vrsta drugih analitikov se strinja, da fenomen 59 MIT predstavlja neke vrste »locus classicus« za opisovanje uspešnega vključevanja aka- demskih raziskovalcev za potrebe regionalnega socio-ekonomskega razvoja (glej npr.: Etzkowitz, 1994). V ZDA imajo sicer številne univerze prvovrstne raziskovalne centre, nekatere so celo uspele ustvariti izredno veliko število spin-off podjetij, druge spet so v posameznih obdobjih glede prihodkov od licenčnin pred MIT-jem, kljub temu pa je redkokatera tako močno povezana z razvojem inovativnih podjetij in regionalne razvojne dinamike kot ravno ta univerza. Brez tega sodelovanja na regionalni ravni se znanje prenese v druga okolja, kar je navsezadnje pred prevzemom te nove razvojne filozofije izkusil ravno ta del Amerike. CNC stroji so izum MIT-ja, vendar so najprej prispevali k dvigu industrijske produktivnosti na Japonskem, ker regionalna industrija v tistem času ni uspela izrabiti tehnološkega znanja, ki ga je razvila akademska znan- stvena sfera. Bazična znanost namreč lahko vpliva na razvoj kjerkoli in šele od delova- nja raznovrstnih regionalnih dejavnikov je odvisno, ali znajo izkoristiti razpoložljive raziskovalne potenciale. 60 VIII. Enotnost in različnost v okviru oblikovanja visokošolskih politik Vprašanje “enotnosti v različnosti” se v okviru EU v največji meri kaže ravno pri oblikovanja visokošolskih politik. 1. Na eni strani Bolonjska deklaracija nedvoumno poudarja, da je komparabil- nost in kompatabilnost mogoče uresničevati samo v okviru nacionalnih pravnih pris- tojnosti, pri čemer je treba v celoti upoštevati različnost kultur, jezikov, nacionalnih izobraževalnih sistemov in univerzitetne avtonomije. Ohlapnost formulacij v okviru Bolonjske deklaracije ( v smislu: kje je sprejemljiva meja strukturne konvergence, ki ne bo šla na račun nacionalnih razlik?) dopušča prostor različnim interpretacijam. Bolon- jska listina ne daje nedvoumnega odgovora glede vprašanja institucionalnih razlik. Vzemimo primer, ki v zadnjem času buri veliko duhov zlasti pri nas: namreč sodelovanje v okviru evropskega visokošolskega prostora, ko gre za zagotavljanje stan- dardov kvalitete (quality assurance in higher education). Četudi so bile v večini članic EU ustanovljene agencije za spremljanje kakovosti visokega šolstva, je med njimi težko najti nek skupni imenovalec. V zvezi s tem je ilustrativna naslednja ocena: “ Predpostavimo sicer lahko, da je obelodanjenje evropskih standardov in navodil in s tem poveznaih načel (avtonomija in neodvisnost v postopkih ocenjevanja, samo- ocenjevanje, eksterno ocenjevanje na temelju “peer review” in neposrednega opazo- vanja, publicistična izdaja končnega poročila) igralo in še igra pomembno vlogo v teh procesih strukturne konvergence visokega šolstav v Evropi. Vendar moramo hkrati ugotoviti, da se za temi splošnimi vzorci skriva množica razlik. Razlike se nanašajo na praktično vsak del ocenjevanja, od tega, ali je večja teža dana kvantitativnim ali kvali- tativnim dejavinkom, do tega, kateri od vključenih akterjev ima glavno besedo in ali je prednost dana programskim ali institucionalnim evalvacijam.” (Vught, 2009: 24) 2. Na drugi strani se tudi v okviru ideje novega evropskega raziskovalnega prostora (ERA), ki nastopa kot sestavni del Lizbonske strategije, ob strukturni konver- gneci poudarja institucionalna divergenca. Ali kot je rečeno v dokumentu Mobilising the Brainpower of Europe: Enabling Universities to make Their Full Contribution to the Lisbon Strategy: 61 “Obstajajo pomankljivosti evropskega univerzitetnega sistema, ki so posle- dica nezadostne diferenciacije. Večina V univer univ z si prizadeva prizadev ponuditi iste monodisci- monodisci- plinarne programe in tradicionalne metode, prilagojene isti skupini akademskega os- ebja. Na žalost pa ima Evropa premalo vrhunskih centrov odličnosti.Evropsko visoko izobraževanje je in mora tudi v naprej ostati različno z oziorma na jezik, kulturo, sisteme in tradicije. Istočasno je potrebna zadostna kompatibilnost med različnimi na- cionalnimi politikami da bi se izognili škodljivim učinkom redundance.” (European Commission,2005: 3-6) Nasploh je zanimivo, da Evropski komisiji celo tam, kjer bi pričakovali manj ovir, težko doseže višjo stopnjo harmonizacije posameznih politik. Vzemimo kot prim- er zgolj harmonizacijo posameznih (nacionalnih) patentnih politik. Četudi je cilj nove patentne politike, za katero se prizadeva Evropska komisija ( EU- patent), uresničiti načela enostavnost postopkov patentne zaščite, pravna varnost na področju patentne zaščite, ustrezno geografsko pokritje, čim nižji stroški, ta cilj še vedno ni dosežen.4 Harmonizacija patentne zakonodaje oziroma vzpostavitev EU patenta je post- ala predmet različnih razprav še posebej po sprejetju Lizbonske strategije leta 2000. Res pa je, da prizadevanja EU za vzpostavitvijo EU patenta segajo bistveno nazaj, pri čemer se je Bruselj srečeval tudi z različnimi odpori (Kranakias, 2004). Razhajanja glede poenotenja patentnega sistema v EU so trdovratnejša, četudi je EU v relativno kratkem času uspelo poenotiti zakonodajo na področju trgovinskih znamk, copyrigh- ta, industrijskega dizajna. Že predhodno navedeni primer (problem harmonizacije patentnih politik) dokazuje, da je v Evropi vsak poskus unitarizacije raziskovalno-razvojnih in s tem pov- ezanih visokošolskih politik že v naprej obsojen na neuspeh. To velja tudi za danes iz- redno aktualno problematiko, ki se nanaša na družbene mehanizme regulacije visokih šol in njihovega odnosa do podjetniško-ekonomskega sektorja. Pod vplivom različnih strateških dokumentov, ki jih je pripravila Evropska komisija od let 2000 do 2003 (glej na primer: COM 2000 (6); COM 2003 (112 final)), se sicer na veliko poudarja, da bi si morale akademske znanstvene institucije (univerze, vladni inštituti, itd.) v 4 Stroški za pridobitev patentnih pravic pri Evropskem patentnem uradu so bistevno večji kot na patentnih uradih v ZDA in na Japonskem. Da D ne a primerjamo ne str primerjamo oško str v oško za v podelitev za patento podelitev v patento na v nacio- na nacio- nalnih uradih in na evropskem patentnem uradu. Po OECD-jevi študiji “Turning Science in Business” univerza v Nemčiji plača za podelitev patenta in s tem povezanih pravic na nacionalnem uradu od 3000 do 4000 Evrov, pri Evropskem patentnem uradu pa znašajo stroški okrog 50000 evrov. To naj bi bil tudi eden izmed razlogov, da univerze v Evropi največ patentov prijavljajo v okviru domačih evropskih patentnih sistemov. Seveda moramo pri statistikah o številu prijavljenih patentov na evropskem patentnem uradu s strani akadmeskih znanstvenih institucij upoštevati tudi drugo plat. Ekonomska vrednost patentov močno varira, zato prizadevanje za pridobivanjem patenta, kljub visokim stroškom, dokazuje, da izum, ki stoji za njim, vsebuje veliko ekonomsko vrednost. 62 članicah EU pridobiti podoben status, kot so si ga ameriške univerze že v začetku 80. let prejšnjega stoletja. V ospredje se postavlja predvsem zahteva po uvajanju novih oblik podjetništva na univerzah in širitvi pravic na področju zaščite intelektualne lastnine. Rečeno je, da brez teh instrumentov doseganje ciljev Lizbonske strategije naj ne bi bilo mogoče, kajti bistvo »evropskega paradoksa« naj bi bilo, da relativno visoko razviti znanstveni potencial ne znamo približati potrebam gospodarskega razvoja. V luči teh zahtev se je problem transferja znanja iz univerz v industrijo, s tem povezano vprašanje zaščite intelektualne lastnine, praktično v vseh članicah Evropske Unije spremenil iz bolj spe- cializirane, na nek način obrobne v centralno temo. K tem premiku je seveda prispevalo tudi spoznanje, da je v svetu v zadnjih dveh desetletjih prišlo do izrednega povečanja absolutnega števila patentov, pri čemer je najbolj spektakularne stopnje rasti prišlo na področju novih eneričnih tehnologij, kot so biotehnologija, telekomunikacije, far- macija in medicinski inžinering. Ne glede na morebitna pričakovanja posameznih akterjev, da bi bilo mogoče v evropskem prostoru enostavno kopirati uspešne primere iz ZDA iz časa njene znanstveno-tehnološke in ekonomske konjukture, je potrebno biti glede tega vprašanja realističen. Med tradicijo ameriškega in evropskega visokošolskega sistema in univerz obstaja preveč globok kulturni prepad, da bilo mogoče zadeve enostavno kopirati. Tovrstne zgodbe o uspehu, kot so Sillicon Vally, , Route 128, in predvsem MIT se ne morejo ponoviti vedno in povsod. Naj ponovimo, t.i. Bayh-Dolov zakon iz začetka 80. let prejšnjega stoletja je uzakonil pravico ameriškim univerzam, da tudi v okviru temeljnega tipa razisko- vanja, ki ga financira država, uveljavi različne oblike zaščite intelektualne lastnine. V ZDA so po sprejetju tega zakona kot gobe po dežju rasli ob univerzah novi ILO-ji in TTO-ji, vse z namenom prodati čim več akademskega znanja industriji in pridobiti od njih čim več sredstev. Kot dokazujejo statistični podatki, je prišlo tudi do enorm- nega povečanja patetnih prijav s strani univerz. Richard Florida piše, da da se je po sprejetju t.i. število prijavljenih in podeljenih patentov, katerih nosilci so univerzitetni raziskovalci, eksponcionalno naraščalo. Stotim vodilnim raziskovalnim univerzam v ZDA je bilo leta 1974 podeljeno 177 patentov, leta 1984 408 in leta 1994 1486. V letu 1997 je 158 vodilnih raziskovalnih univerz v ZDA zaprosilo za 6000 patentnih zaščit svojih rezultatov raziskovanja. V ZDA, na primer, je bilo leta 1998 na temelju patentne zaščite priznanih 3000 licenc, trikrat več kot v letu 1991 (glej več: Florida, 2003). Vendar po nekaterih drugih ocenah naj bi univerzitetni sistem v ZDA že dose- gel skrajni rob na področju podrejanja raziskovalnih interesov potrebam industrije. Erupcija na področju povezovanja ameriških (raziskovalnih) univerz z industrijo naj ne bi bila toliko posledica strateških »potreb« industrije, ki bi želela dobiti v svoje roke kontrolo nad relevantnim znanjem, temveč predvsem na osnovi akcij, ki jih je sprožal 63 podjetniški duh akdemskega osebja. Po eni izmed raziskav, ki je bila opravljena na Carnegie Mellon University, je več kot 73% centrov, ki se pojavljajo ob univerzah, z namenom skrbeti za stike med univerzitetnim osebjem in industrijskim razvojem, nastalo kot posledica spodbud, ki so prihajala iz akademskega miljeja, t.j. s strani vod- stev univerz kot tudi samega univerzitetnega osebja. Manj kot v 11% so spodbude za ustanovitev teh centrov prišle s strani industrije. Dejali smo, da med tradicijo ameriškega in evropskega visokošolskega sistema in univerz obstaja prevelika kulturna razlika, da bi dobre prakse iz Amerike lahko eno- stavno kopirali v Evropi. Naj samo na kratko omenimo nekatere najbolj očitne razlike, ki so širše družbeno in tudi zgodovinsko pogojene. 1. Raziskovalci iz ameriških univerz imajo daljšo zgodovino sodelovanja z industrijo. Bližje so tradiciji »land grant« univerz, kar pomeni, da so raziskovanje in poučevanje kombinirale s skrbjo za regionalni ekonomski razvoj. Vannevar Bush je s svojo skupino pomočnikov v akademski skupnosti znanstvenikov, ki je delovala v Bostonu, že pred drugo svetovno vojno oblikovali takšen model razvoja znanosti, ki je izhajal iz potreb ekonomskega razvoja bostonske regije (see more: Zachary,1999). 2. Raziskovalne skupine na ameriških univerzah so se relativno zgodaj povezale z lastniki rizičnega kapitala. Podjetja z rizičnim kapitalom so zagotavlajla kontinuirano podporo sodelovanju inovativnih SPM-jev in akademskih skupin raziskovalcev. Takšne oblike podpore so postale nekaj povsem občajnega (Geuna, Nesta, 2006:804). 3. V Ameriki je prišlo prej kot v Evropi do zmanjšanja javne podpore univerzitetnemu raziskovanju in do zahtev, da si univerze finančno pomagajo same. Res pa je, da so vsaj nekaj desetletij po drugi svetovni vojni javni fondi predstavljali osrednjo finančno podporo tako univerzam v ZDA kot univerzam v Evropi. 4. V Ameriki so prej kot v Evropi prišli do spoznanja, da pravična delitev dobička na temelju licenc predstavlja pomembni motivacijski faktor za inovativnost posameznih raziskovalcev oziroma raziskovalnih skupin, ki prihajajo iz akadmeske sfere. Tako se na primer v ZDA, v skladu z Bay- Dolovim zakonom, pričakuje, da bo znanstvena institucija delila dobiček z nosilcem invencije in da bo ostanek dobička namenjen za podporo raziskovanju in izobraževanju na univerzi. Res je tudi, da so v zadnjem času tudi številne članice EU sprejele bolj obvezujoča (nacionalna) napotila za razporeditev dohodka od komercializiranih patentov oziroma drugih oblik licenc. Vendar ti modeli, ki jih prakticirajo posamezne države, še zdaleč ne dosegajo rešitev, ki so jih že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sprejeli na ameriških univerzah. Na primer, v Nemčiji se srečujemo z naslednjo 64 kontroverzno situacijo: odprava profesorskih privilegijev in prenos lastniških pravic nad invencijami od posameznikov k univerzam je vzpostavil zanimiv razkorak med spremembo zakonodaje in spremembo vedenja. Na eni strani univerzitetni sektor še vedno ni v celoti motiviran za to, da bi zaščita intelektualne lastnine postala del uresničevanja raziskovalnih ciljev, na drugi strani pa se neredko partnerji iz podjetniško-ekonomskega sektorja pritožujejo nad plačevanjem tržnih cen licenčnim partnerjem. Izražajo še nekatere druge zadržke, med drugim tudi strah, da naj bi multipli in kolektivni tip znanstvenih raziskav, ki stojijo za invencijami v akadmeski sferi znanosti, otežkočal sklepanje licenčnih pogodb. Za posamezno podjetje namreč licenčne pogodbe predstavljajo tveganja, če pravico nad eno invencijo zahteva veliko število raziskovalcev. Ni namreč nujno, da se bodo vsi raziskovalci, ki si lastijo invencijo, strinjali z pogoji licenciranja, kaj šele z delitvijo stroškov v primeru kršenja patentnih pravic. Zavedati se namreč moramo, da rešitev nakopičenih problemov v zvezi z zaščito intelektualne lastnine še zdaleč ni odvisna samo formalno-pravnih, temveč širših družbenih, ekonomskih, kulturnih dejavnikov, ki prevladujejo v posameznem okolju. Ti vplivajo na urejanje patentnih in drugih pravic med raziskovalnimi skupinami, ki so prišle do invencije, akademskimi institucijami, kjer te raziskovalne supine delujejo in tudi industrijo kot tretjim zainteresiranim partnerjem. Najnovejše analize, ki spremljajo spremembe v Evropi na tem področju, ugotavljajo, da so se v zadnjem času uveljavila dva temeljna modela: na eni strani imamo države, kjer pristojna ministrstva oziroma agencije, ki so zadolžena za javno raziskovalno sfero, bolj ali manj neposredno določajo razmerja, po katerih naj bi delil dohodek od licenčnin med zaintersiranimi partnerji. Na drugi strani imamo države, ki dogovor o delitvi dohodkov prepuščajo kar samim partnerjem (Borras, 2003; OECD, 2003). 5. V Ameriki »policy« akterji v večji meri sledijo t.i. »bottom-up” pristopu. Politika želi v manjši meri diktirati pogoje delovanja intermediranih organizacij. V nasprotju s situacijo v Evropi, univerze v ZDA delujejo v bolj decentraliziranih in predvsem v bolj kompetitivnih okoljih. V državah EU imajo (nacionalne) vlade večjo željo po direktnem vmešavanju v delovanje mehanizmov, ki skrbijo za prenos znanja iz univerz v industrijo (Goldfarb, Henrekson, 2003). V zaključku tega poglavja je treba reči, da so nekatere članice EU v svojih prizadevanjih po doseganju večjih komercialnih učinkov akademske znanosti, ki pri- haja iz univerz, že pred več kot desetimi leti poskrbele, da so čim bolj verno sledile