navade je tudi športnim tekmam določeno stalno- mesto v tedenskih novicah. Poleg odkritij spomenikov, bojnih ladij, manevrov in drugih ceremonij, ki le malokdaj res priklepajo, a zato tem češče imajo reakcionarno tendenco ali pa kot gola mašila sploh nič ne povedo, nastopajo s trdovratnostjo, ki meji na monotoni jo... Kakor prepogosto ponavljanje daje športu pomen, ki mu v primeri s socialnim in političnim udejstvovanjem ne gre, tako tudi preprečuje prikaz mnogih dogodkov, ki so v odločilnem smislu aktualnejši od športnih ...". — Ako se neizmaličena, resnična duhovnost filmskega tvorstva pri običajni produkciji filmskih komadov vendar lahko vsaj v neki meri potaji za samo vsebino, ki bi se na prvi pogled katerikrat zdela povsem nedoločna in indiferentna ter kot taka sposobna, da zakrije omenjeno negativno tendenco1, so prav ta tedenska prikazovanja najtrdnejši dokaz sistematične pozornosti, da bi na noben način ne prišel na filmsko platno prizor, ki bi se utegnil dotakniti bolečih mest dobe. Mirno lahko zato ugotovimo apriorno in že programsko odsotnost slednjega stremljenja po gojitvi prave, klene umetnosti. Saj spričo silnih finančnih in tehničnih možnosti, ki jih je nagromadila filmska industrija, ter ob nenavadno pestri in številni izberi človeškega materijala ni nikakega dvoma, da bi film mogel nuditi prvovrstne umetniške tvorbe. Tehnične prednosti modernega filma so tolikanj mnogotere in ogromne, poleg tega pa obetajo še tako izreden napredek, da bi smeli po pravici prerokovati filmu še nevideno vlogo v prihodnosti. Ob sodobni gledališki krizi, na katero mečejo docela novo luč, in ob omenjeni konkurenci nam ta dejstva postanejo še prav posebno jasna; kajti današnje gledališče je fevdalnega porekla; film pa je nasprotno neprimerno širšega, popularnejšega značaja in bi bil v bodoči socialni ureditvi kulturi četrtega stanu morebiti nevzporedljivo organičnejši in prikladnejši. Ta razvoj se v obrisih kaže že dandanes — pa, žal, le z zunanje, tehnične strani, zakaj evro-ameriški film ne vzbuja nobenih upov, da bi se utegnil kdaj dokopati do kakšne kulturne zavesti. In ako pregledamo vse to bogastvo zavrženih možnosti, mora nujno naša kritika izzveneti še toliko bolj odklonilno.                                                         (Konec prih.) — Ivo Brnčič.
KNJIŽEVNA  POROČILA
Slovenska čitanka in slovnica za I. in II. razred srednjih š o 1.
Obe knjigi sta v zadnjih mesecih vzbudili dovolj razprav in razburjenja. Znanci me večkrat izprašujejo, kaj mislim o njih. Zato sem si te dni pritrgal čas in jih ogledal, zlasti št. II., po kateri letos učim.
Vsebina? Po estetskih načelih lepo zbrana. I. knjiga prinaša sliko Nj. Veličanstva. V poglavju »Domovini" vidiš poleg treh himen še dva sestavka o kralju Petru, o sv. Savi, Strossmaverjev članek o narodnem edinstvu. Razen tega naletiš na Srbe in Hrvate: Obradovič, Veselinovič, Domanovič, Sremac, Nazor. O jugoslovanskih zadevah se med drugim lahko pomeniš v opisu „Iz Zemuna v Zagreb". II. knjiga se otvarja s sliko Nj. Veličanstva in prestolonaslednika, končava pa se s prispevkom „Stobi", ki je bilo1 nekoč mesto na srbskih tleh. Ob Župančičevi pesmi »Kralj Matjaž" namiguje razlaga na kralja Petra I. Osvoboditelja, čigar ime čitaš na str. 214., pred njim pa jase Marko, str. 6. in 213. Od srbskih ali hrvatskih piscev so zastopani: Čorovič, Pupin,
621
Kumičič. Ta ali oni je pogrešal v II. knjigi domorodnih sestavkov, kakršnih je nudil Wester dvoje, če ne upoštevam šest tekstov v srbohrvaščini, ker imamo danes posebne srbskohrvatske učbenike. Uvodna beseda „Nebesa pod Triglavom", ki je kot okrasna stran ali vinjeta ostala brez naslova in na žalost brez razlage, je dala meni kakor mojemu somišljeniku povod, da so po Sokratovi majevtiki dijaki sami označili črno avstrijsko dobo in Cankarjevo jugoslovansko usmerjenost. Vrhu tega nanese prav dostikrat prilika, da poudarjamo svoje domorodno čuvstvo. Primerjaj nastop polkovnika Luja Lovriča. Pretiravati menda ne kaže, da mladina ne otopi.
Ustroj knjig? Odločno preučen, posebno nauk o glasovih, prepoln motečih vprašanj. Glede fiksiranja knjižne izreke je dr. A. Dolar v najnovejši (septembrski) številki »Popotnika" objavil primerne pomisleke. Naj jih dodam še iz svoje zaloge. Najprej moram reči, da res ni tako potreba siliti na enotno-, povsem okrepenelo izreko-. Tudi pri drugih narodih se posameznikom pozna njih ožja domovina v jeziku.
Was heiBt bese s sen? je vprašal leta 1905. moj sošolec Gr. in katehet ga ni razumel. Naš prismojen ali prismojen mu gotovo ne bi delal težav. Dvojnih oblik se ni ogibal največji nemški um, Goethe (Rom. Elegien II):
Einst von Pariš nach Livorn, dann von Livorno nach Rom.
Narodna popevka o miški ima tale pripev:
Pod goro, pod to goro zeleno.
Neka druga se pričenja:
Gozdič je že zelen
(Jaz bi po domače rekel: gozdič . . . zelen), dalje pa:
al bo že skoraj zelena pomlad? Pomlad že prišla bo .. .
(V pričujoči knjigi vedno: prišel.)
Celo Valjavec, ki je prvi dognal poudarek v knjižni slovenščini, je zakrožil v „Ovsenjaku":                A1 g6re> g6re so gor^
kdor jih ne zna, na nje ne gre .. .
Drugod bi za trdno pri njem iztaknili zvezo: nanje.
V 20 letih, odkar mi je bilo neslavistu dano učiti svojo materinščino, sem pobijal poudarke: pazduha, malone, zategadelj, kladivo in podobne preindivi-dualne nestvore. Primorcem pa sem puščal: postelja, smetana, bežal, bratranec itd. Štajerci so smeli golčati: tedaj, tema, megla. Kraševci in Primorci: tema, megla. Saj še Levstik pravi:
noč je temna, podkve jeklo poje.
Toda nihče naj mi ne zamenjava: počil se je in počil se je, precej nad hišo in precej nad hišo, kosi in kosi, srca niso jim upala (Krilan) in upala, zlagal se je in zlagal se je, molim in molim itd. Razločka med: jamo- kopati in otroka kopati pa si nisem mogel izposlovati pri Gorenjcih.
Zgledi za sklanjatev naj kar ostanejo: lipa, gora (na Tolminskem še gora), steza. Vendar ako se frkolinčku zaleti: „V6do pijem", ga še ne zapodim v klop, kakor to baje dela neka učna moč med nami. Učenec naj ve teoretično
622
^dvignjeni slog, style soutenu) za te primere, da bo laglje razumel one rojake, ki jim je tak akcent od doma dan. Ako vzamete Ubežnega kralja:
Zgubil vojsko, zgubil zemlje svoje ...
ali pa Župančičevo uganko:
Pod iglato goro vem za črno vojsko,
sta Laščan in Belokrajinec složno zamenjala svoji vlogi: jaz tvoj iktus, ti pa mojega.
Jeziki se razvijajo, v pradavnino se ne bo mogoče nikoli več vrniti. Koliko sedanjih deležnikov napak izrekamo z zgodovinskega stališča: proseč, vabeč itd. Ali mislite, da se drugim krajinam bolje godi? Po vseh srbskohrvatskih pravorečnih besednjakih najdete: veoma, toda nedavno je v Ljubljani profesor beograjskega vseučilišča v predavanju o raku vsaj dvajsetkrat izustil veoma, niti enkrat drugače. V ušesih mi še zveni poudar: života (namesto života), ki ga je izpustil dr. Kumanudi na političnem shodu. Pač analogija. Nalika je sila velika.
Čitanka zahteva: volka, kakor se čuje v mojem rodnem kraju, kjer pa v otroški igrici vendar pravijo:
Tika tika touka,
jest sem vidu vouka,
ki me je tu režat,
pa nisem mogu bežat.
Da je bil ta učbenik uveden leta 1900., bi se bil jaz postavil, ker prinaša domala čisto našo fonetiko. Izjem bi se bil moral le malo učiti. Tako govorimo s Kettejem:                             {maš H drugoV; povej-j
Imam, imam jih ...
Pri nas čakelj čaka, viselj visi (ne visi), ne maramo nobene reči (poleg reči), s Pletersnikom komaramo ali gomaramo (prikomarati II, 57), nikdar nismo prihajali kot Rastko (I, 94), pač pa večkrat zabrundali:
Vsi  so prihajali...
Z Murnovim očesom smo gledali:
skrinje pisane,
z rožami porisane.
Nemogoče bi nam bile: pisane knjige (I, 94). Sedaj jih razumem, ker imam češke in ruske v ušesih. Danes me ne moti štajerska motika, dasi mi je govorila mati: matika. Kakor Pletersnik in Breznik ne poznamo živali (II, 54, 79), ne kokoši (II, 32), tudi ne luči, ki tu pa tam posveti v kakem obzorniku.
Ako zviška pogledam naš naglas, vidim, da polagoma stopinje pobira za srbskim. S konca se pomika proti začetku besede. Trubar je še dejal: z bogom, a kdo še danes tako govori? Tip „gora" se podira, Gorenjska ga v ednini hitro ruši: kroparska voda ne da več zadosti kropa, da bi oživila starino. Debla s polglasnikom so na Notranjskem paroksitona. Srednji spol: moje zelenje sahne, namestu njega poganja: moje zelenje. Pridevnik: mokra, nekdaj mokra. Deležnik: nesla, prej nesla.
623
Naravnemu razvoju se nikar upirati. Mrtvih ne bomo priklicali (II. 18). Čemu torej tiščati poudarek cestah, ceste (II, 146), ko pravi Graf enauer jeva čitanka V. (prezgodaj upokojena, saj nima še naslednice, vsi nadomestki so pa tudi brez ministrske odobritve) ob Lovrenčičevem stiku ceste: nepravilen naglas? Isto bi rekel ob analogiji: skalah (78). Tudi vsak prislov ni da bi bil na koncu poudarjen: čemu hlastno (13)? Prešernovo zvesto srce, posneto v Mutcu Osojskem, ni za Dolenjca, ki zvesto gleda. Enako živ6 (150), primerjaj izrek, ki posnema Horatijevo geslo Quiquid delirant reges, plectuntur Achivi:
kar gospoda stori krivo, kmetic mora plačat živo.
Nedavno sem doživel občutek, da se čakavščina po malem umika što-kavščini. Tak občutek imam ob mislih glede akcentov v našem jeziku. Naj živi rodna žemljica in na njej Levstikova sestrica poleg žemljice in sestrice. Skratka, jaz bi ohranil dosedanje Breznikovo širokogrudno stališče, kar se tiče poudarka. Tudi pri / naj bi se dosledno vsak učitelj držal uradnega odloka iz leta 1922.
Za konec še nekaj dvomov. Po Brezniku III, 296 (6) je treba pisati utelesiti, po 288 domačijica in jaselce, 292 srečenosen zarod. Po njegovem Pravopisu: blagor, botrček, sladčica, skušnja (izkustvo). Po Pleteršniku: zacmakati, prisluškujem. Zakaj so deli luno med tujke, ki je po Koštialu (SI. N. ok. 4. februarja 1925) in Brezniku slovanska? Trdinov netek (rus. obžora) se po Pleteršnikovem zaznamku ne more izvajati iz glagola netiti.
Mislim, da bo vsem najbolje, če pustimo stvarem naravni tok in razvoj. Niti skokov nazaj niti z g. Petrom Skokom na stran.                A. Debeljak.
France Bevk: Gmajna. Književna družina „Luč". Založila književna zadruga »Goriška Matica", 1933. Tiskala Tipografia Consorziale — Trieste. 121 str.
Knjiga ima naslov po prvi, glavni noveli, ki je ponatisk iz Koledarja Goriške Matice za leto 1933., kjer je izšla pod imenom Tone Čemažar, obsega pa še tri krajše novelice, ki so tu prvič priobčene. „ Gmajna" se je kratko omenila v poročilu o knjigah Goriške Matice, a zasluži več pozornosti, ker spada med Bevkove prav dobre stvari. To je strnjeno napeta zgodba o kovaču in lovcu Gregorju Mežonu, ki se s svojo voljo in močjo iz bednega gostača povzpne v boljšega bajtarja in prevzame v zamotani pravdi za razdelitev Robidenske gmajne vodstvo vseh bajtarjev zoper pohlepno stranko kmetov. »Grabila ga je jeza. Obenem ga je lomil tih smeh ... Nato je vzel železo iz žerjavice, koval, da se je vse stresalo. Kakor da bije kmete in zemljemerce" (str. 8). Njegova uporna, bojevita nrav in sirovo življenje sta ga skovala v možatega, odločnega borca za skupne pravice. O pravici je spoznal v smislu našega trdega veka: „S palico si jo je treba izklatiti" (str. 41). In res si jo tako sklati. Ko kmetje pokličejo zemljemerca, da jim gmajno izmeri, kakor je njim prav, se jim postavi po robu in pobije zemljemerca. Borba s posvetno pravico se mu razširi, njegovi ga obsojajo in zapuščajo, on pa ne popusti. Utrdi se v svoji bajti in strelja na orožnike; da jim ne pade živ v roke, se obesi. Ob njegovi smrti se bajtarji zavedo, da je padel kot žrtev zanje, in izvojujejo pravično razdelitev. Boj za zemljo je opisan s toplo, iz zemlje žehtečo ljubeznijo do snovi. Obe stranki sta očrtani živo in nazorno, obe pa nadkriljuje Gregorjeva
624