------    133    ------
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
(Dalje.)
164.
Z Adelaida v Suow-River in Kiandro.
Bajni zakladi indijskih rudnikov so izginili kot krasne sanje. Prestavši težave dolgega potovanja, nisem vedel ne kodi ne kamo. V tem času so osledili novo zlato v Novem južnem Walesu uže v Alpah avstralijskih. Spustil sem se tje. Prešel sem najpreje južne kopanine Pleasant-Creek, Bendigo, Sandhurst in Inglewood, in prebrodivši reki Goulbourne in Mittamaita, pripotoval sem v nekolikih tednih v okraj Ovens-Digings v glavno njegovo kopanino Bechworth ; tako 86m dosegel konečno naselbino novojužnowalesko. Reka Murrav loči naselbino Viktorijo in Novi južni Wales. Preko reke drži umetno postavljen most, in na levem bregu stoji ugledno mesto Albury z rodovitimi vinogradi, katere so baje Nemci zasadili. Tudi telegraf drži do Sydneya. Cesta, ki todi vodi, spaja glavni mesti avstralijski, Melbourne in Sydney.
Ali kakošna je ta cesta? Vodi največ po divjem lesu, in ob deževju komaj nogo iz blata vzdigaš. Samo pri stajah je za spoznanje boljša. Koder drži cesta, pov-sodi po lesu se klati govedo, ki je tako divje, da se rado zakadi v potnika. Preden sem odšel z Alburva, popraševal sem, kako daleč je do prvega naselnika, da bi se s hrano založil. Ali živa duša mi ni vedela prave povedati. Slednjič je povedal« nek starček, da mi bode treba hoditi več dni, preden pridem do prvega bivališča. Ni me kaj presenetilo njegove zatrjevanje, čudno se mi je pa vendar zdelo, da bi na glavnej cesti med Mel-bournom in Sydneyom možno bilo kaj takega. Z Albuma je vodila cesta večinoma po gostem lesu k reki Bilibongu. Ker sem se držal načrta, krenil sem sedaj z glavne ceste in se spustil na jug ob reki. Pota tu ni bilo, ves kraj je zelo gorat. Težavna je bila ta hoja. Včasih sem moral globoko bresti vodo, plezati čez po-valjena drevesa, lezti v dol, praskati po neuhojenih obronkih in prodirati skozi gošče. Mimo tega je breme bilo težko, nekater dan sem le malo naprej prišel. Ko nekega dne stopim na višino, zapazim pred seboj v daljavi visoke gore ožarjene z bleskom vzhajajočega solnca. Začnem si oči meti, in ko bistreje pogledam, vidim, da so vse gore s snegom odete. Komaj sem sam sebi veroval. Do sedaj sem namreč menil, da so povesti
o snegu avstralijskem zgolj izmišljotine. A tu sem imel sam sneg pred očmi.
Da si mi tak pot ni prav nič ugajal, vendar sem moral iti naprej. Kjerkoli sem srečeval diggerje, vsi so mi svetovali, naj se vrnem, ker v Snow-Riveru, kamor sem bil namenjen, ni nobenega zaslužka, ve je pre-polnjeno, in cele družbe se vračajo domov. Toda vse to me ni omajalo in vrnilo. Naredil sem bil uže velik kos pota, in ko bi se vrnil, kam naj se obrnem? Šel sem toraj naprej. Mraz je bil čedalje hujši, dosta večerov sem moral sneg odmetati, če sem hotel prenočiti. Nekega dne dospem k gori Tambaremba, kjer so bili nekdaj zlati rudniki. Nekaj plehatih in platnenih stanov je stalo tu. V njih so stanovali pekarji, mesarji in trgovci, ki so živila in razno robo potnikom prodajali. Ko sem pri pekarju kruh kupaval, opozoril me je, naj se dobro založim, zakaj dobrih 40 angleških milj ne bode ničesar dobiti. Res ves ta pot nisem naletel na nobeno bivališče. Napete bistrice, grozne močarine, hribje in doline, blato in deževno vreme sem imel do Tuamta.
Prilezel sem na vrh strmih gora. S prepadov pod menoj je grozno bobnelo, in s prvega nisem vedel, kaj bi to bilo. Radi velike višine nisem videl reke. Ker ni bilo nobenega pota, sklenil sem počasi lezti, v ravnino. Več ur sem se plazil po tem nevarnem svetu opiraje se ob sekirico. Radi silnih strmin sem moral ovinke delati, v časih pa sem stopal po petah in se lovil za travo, da sem se v ravnotežju vzdržal. Tako sem lezol nižje in nižje, in na večer sem sicer srečno, ali ves utrujen in raztrgan prilezel na breg Tumuta, ki je v divjem teku z valovi ob stene bil.
To vam je žalosten kraj. Vlažna sapa je puhala po jarkih in globelih, ki jih morda celo leto solnce ne obsije. Vsa okolica je obrobljena z visokimi šopkami, in izmed njih strmi stožkasta gora Bogan, katero sem imel cel dan pred seboj. Na njenem temenu je vedno se bliskalo in grmelo, pa tudi pršilo je in s snegom medlo. Treba je bilo reko prebresti, ali Tumut je grozno drvil svoje valove po skalah, ki so po vrhu tako razmaknjene, da mi ni bilo moči skočiti z ene na drugo. Po vrhu je •bila reka dosta široka, in na mestih tudi globoka, tako, da me je jela groza obhajati, ko sem gledal njen divij tok. Hodil sem ob reki in gledal, kje bi naletel na prehod. Še le po noči sem prišel k nizkemu stanu od drevesne skorje, koj zraven pa je stala nedodelana hiša; namenjena je bila za gostilnico. Od tu namreč drži pot k Adelongu, kjer so zlati rudniki, toraj je bilo upati dovelj potnikov in gostov. Za sedaj so ostajali tu prevozniki. Tudi so od tu klestili merniki peš pot po lesu naravnost v Snow-River.
Najpreje sta me pozdravila z glasnim lajanjem dva velika psa. Na to je prišel v obraz kosmat možak ter me povabil, naj stopim v hišo, da bodem prenočil. V tako odležnem kraju je tako povabilo nenavadno, toraj nisem imel posebnega veselja notri iti. Vedel sem namreč predobro, kako na slabem glasu so taki brlogi. Tudi 8em
slišal v hiši ljudske glasove, kateri mi niso povoljno zveneli na uho. Izgovarjal sem se brodniku, da se mi mudi in ga nujno prosil, naj me hitro prepelje, ker moram še kos pota narediti. Slednjič se je vendar udal. Še le na drugej strani sem poiskal primernega, od vetra zavarovanega mesta, kjer sem šotcr postavil, zakuril in se vlegel. Ali imel sem nemirno noč, nad Boganom se je vso drago noč bliskalo in glasno grmelo.
Do Snow-Rivera sem imel samo še 4 angleške milje. Pot je držal po lesu uže od mernikov zaznamovan in izkleščen. Ali vendar sem lezel tako počasi, da sem potreboval skoro cel dan za te štiri milje. Popoludne sem prišel z globokih in neprijetnih jarkov v nekoliko jasnejši kraj. Krog in krog so molele gore z gostimi lesi odete, tu pa tam so šterlele ogromne klade kre-menne, na znak, da so uže blizu zlate žile. Vsa okolica je bila pod snegom. Za večera sem prišel v razsežno dolino, po katerej se je Snow-River z močnim bobnenjem drvil. To je bilo začetkom junija 1860. 1. Nad reko se je razprostiralo barakarsko mesto Kiandra. Povsodi je stalo dosta gostilnic, pekarskih, mesarskih barak in trgovinskih skladišč, krog in krog pa so bili zvrsteni najrazličnejši stani diggerski, v katerih so plapolali visoki ognji tudi po noči, ker je bilo tako mraz, da je vse škripalo.
Po gostilnicah je bilo še šumno, povsodi se je razlegal živ govor in hrup diggerjev, kateri so po letu dobro grebli v tukajšnih rudnikih, sedaj po zimi pa so počivali in čakali gorkejših dnij, da se z novega popri-mejo dela. Vsa hrana se je dovažala s Tumuta, ali po zelo slabem potu. Konji so kedaj pa kedaj do kolen brodili po blatu. Zato se je dosta potov zgodilo, da se je dovoz za več dni zakasnil, in vsled tega je nastalo v kopaninah grozno pomankanje. In kedar je dospela hrana, pobrali so jo, kakor bi gori pogledal, zakaj na stotine lačnih želodcev je prežalo po njej. Zato so nastajali nemiri med diggerji, in policija je morala vse sile napeti, da je red vzdržavala. Ker sem menil s početka, da bodem par dnij kar tako prebil v kopaninah, gledal sem pred vsem drugim, kje bi dobil prostora za šator. Ali vsa stran je bila uže zastavljena, v nižini pa ni bilo moči prenočevati radi prevelikega blata. Razen tega nisem mogel dobiti drv za kurjavo. Ves les za kurjavo so morali prinašati z okolnih hribov. Nisem dolgo premišljal, kaj bi, kar vrezal sem je naravnost v najbljižnji les. Tukajšni lesi imajo malo ravnih debel, to so same krevlje, ki se kmalu postarajo in poginejo. Po tleh je ležalo dosta suhega lesa, da sem lahko postavil šator. Ukresal sem tudi ogenj pred šatorom ter prikladal velise kosove, da je bilo več svetlobe in gorkote, zavil se v plašč in legel. Ali spati nisem mogel, ker je bilo premrzlo.
Ko je drugo jutro solnce prisijalo, hotel sem hitro vstati, ali nogi ste mi bili tako premrli, da sem se komaj  po  koncu   držal.   Vse  gore  krog  in  krog so se
zarile kakor steklene palače in \i med njih je Mont Kosčiusko vzdigal k nebesu osneženo glavo svojo. Vzel sem lopato in piko ter šel gledat, kje bi se dela lotil. Ali zastonj sem se trudil cele tri dni. Kjerkoli sem pokopal in navrtal, povsodi se je pokazalo, da ne pridem tako kmalu do zlata. Treba ja bilo pomisliti o tem, da bi pred kot pred prisei s tega mrzlega kraja. Četrtega dne sem odrinil s Kiandre.
(Dalje prihodnjič.)
------    134    ------