MRYICE IZ IMENOSLOYNE MALHE
SILVO TORKAR
Zemljepisna imena Andol, Bitgovec, Bodovlje, Čeplje, Hotedršica, Kotredež, Lipsenj, Slavnik, Vaseno, Vevče in Želimlje so v slovenskem jezikoslovju — Andol in Bodovlje celo v zgodovinski slovnici - večkrat bila predmet obravnave, vendar seje izkazalo, da njihove razlage bodisi v celoti bodisi v posameznostih ne zadovoljujejo. O imenih Hoč, Lenivec, Pišece in Prebold se jezikoslovci doslej še niso izrekli. Ključne besede: etimologija, onomastika, zemljepisna imena.
The toponymsAndol, Bitgovec, Bodovlje, Čeplje, Hotedršica, Kotredež, Lipsenj, Slavnik, Vaseno, Vevče and Želimlje have often been discussed in Slovene linguistics — Andol and Bodovlje even in historical grammars —yet it turns out that the explanations of their origin are not satisfactory either in certain aspects or as a whole. Until now, the names Hoč, Lenivec, Pišece and Prebold have not been objects of critical scrutiny.
Keywords: etymology, onomastics, toponyms.
ANDOL IN BODOVLJE
Andol je manjši kraj v o. Ribnica, ki pa je s svojim imenom že zgodaj pritegnil pozornost jezikoslovcev. F. Miklošič je v znameniti imenoslovni razpravi o slovanskih krajevnih imenih iz občnih imen pri toponomastični bazi št. 1 ^doh. f. vallis čech. oudol m., pol. w^dol pritegnil tudi nsl. a n d o l 'z ohranjenim nosnikom' in pripisom, da tolmačenje vendarle ni brez dvoma (Miklošič 1874: 1). Isti primer je navajal že leta 1852 (Miklošič 1852: 58), sledil pa mu je F. Levstik v polemičnem zapisu »Imena slovenskih krajev« (Levstik 1862: 221).
L. Pintar je v svoji imenoslovni nadaljevanki »O krajnih imenih« napisal kar sedem strani dolg esej z naslovom Vodušek = Andolšek, v katerem je dokazoval v naslovu navedeno enačbo (Pintar 1913: 365—371). Trdil je, da oba priimka izhajata iz nekdanjega geografskega apelativa *Qdol v pomenu 'stranska dolina' prek zemljepisnih imen *Vodol oz. *Ondol, pri čemer da je slednje ohranjeno v obliki Andol 'z nenavadno krepko in jasno ohranjenim nosnikom'.
F. Ramovš (1924: 38) je Pintarjeve navedbe brez zadržkov sprejel v svojo historično slovnico, na enak način jih je pritegnil pri razlagi imena Voduljskipotok tudi Bezlaj (1961: 306). Bezlaj je pri ponazarjanju slovenskih kontinuant praslovanskega geografskega apelativa *qdol'b k nedvoumnim toponimom Vodole, Vodule, Vodale rad pritaknil tudi Andol in priimek Andolšek (Bezlaj 1967: 154). Z enakim namenom je Bezlaj — menda zadnjič — pritegnil priimek Andolšek tudi pri razmišljanju o problematiki slovenskih priimkov (Bezlaj 1975: 15). V etimološki slovar Andola kljub vsemu ni več uvrstil.
DOI: 10.3986/Traditio2009380105	TRADITIONES, 38/1, 2009, 77-87
Pri ugotavljanju izvora lastnih imen se imenoslovec praviloma najprej ozre po historičnih zapisih. Andol pred letom 1500 še ne nastopa v doslej znanih zgodovinskih virih. V franciscejskem katastru je leta 1823 zapisan kot Andoll (čeprav danes ime izgovarjajo z -ov), enako tudi na jožefinskem vojaškem zemljevidu ok. leta 1780. Pač pa vsebujeta ortneška urbarja iz let 1593 in 1655 zapise treh podložnikov iz Andola: 1593 Vennzel Landolschekh, 1655 Matthia Andolschekh, Michael Landolschekh, sam kraj pa je prvič omenjen 1655 kot Andoll (Kranjc 1999). Kar dva od treh nosilcev nedvomno istega priimka ohranjata v zapisu prvotno ime naselja, ki se je glasilo *Landol. Enako se glasi krajevno ime Landolpri Postojni, ledinsko ime Landol pri Divači, v 15. stoletju so se tako imenovale tudi Runtole pri Celju, Landol pa je tudi kraj pri Smederevu v Srbiji. Ime je zloženka in je besedotvorno in motivacijsko docela primerljivo s takšnimi zemljepisnimi imeni, kot so Jelendol, Knezdol ipd. Prvi del zloženke, lan, smemo šteti za pozabljeno slovensko občno ime z verjetnim pomenom 'jelen damjak', prim. rus. lanb, hrvaško in srbsko lanjac itn.1 (Torkar 2006: 173). Odpad vzglasnega l- v imenu Landol smemo najbrž razložiti z disimilacijo, do katere je prišlo, še preden se je izglasni -l začel izgovarjati dvoustnično.
M. Greenberg (2006: 172) je za ponazoritev kontinuante psl. *qdoh oz. *vQdol- pritegnil toponim Bódovlje pri Škofji Loki, pri čemer razlaga nastanek vzglasnega b z betacizmom, kot ga slovenska zgodovinska slovnica ugotavlja v imenu Benetke < Venetke. Bezlaj (1956: 71) je ta toponim sicer razlagal iz antroponima na *Bqd-. Greenberg navaja samo dva historična zapisa za Bodovlje: 1291 Vondeul, 1500 Vodobli (prav je: Wodobli), ne pa tudi 1318 Fvndaevlin 1501 Fundal (Blaznik 1963: 213, 359). Če upoštevamo še manjkajoča zapisa za Bodovlje in sočasne zapise za nekatere druge toponime z vzglasnim b-, kot so 1291 Veznitz in Fesnicz za Besnico, 1501 Welitza za Belco, 1291 Veiting za Bitnje, je jasno, da je treba v zapisih za Bodovlje videti vzglasni b in ne v. Tudi osebno ime Fondegoi, zapisano v 12. stoletju v Sekovi na Štajerskem, Kronsteiner (1975: 26) rekonstruira v Bqdigojb.
Pomemben pa je seveda tudi besedotvorni vidik. Morfem -ov-, ki ga vsebujejo tudi najstarejši historični zapisi toponima Bodovlje, je mogoče prepričljivo razložiti le, če izvajamo Bodovlje iz antroponima *Bodov, podobno kot izvajamo toponime Radovljica, Rádovlja, Trbovlje iz *Radov in *Trebov. Rekonstrukcija se glasi *Bqdovbljb (potok) oz. *Bqdovblje (selo). Množinska oblika imena je, sodeč po starejših historičnih zapisih, nastala po analogiji šele v času po letu 1500.
BITGOVEC
je mikrotoponim v k.o. Doslovče na Gorenjskem, vpisan na katastrskem zemljevidu leta 1826 kot Bidgoutz za oznako gozdne parcele, 1868 bitgovec, medtem ko je na današnjem Temeljnem topografskem načrtu ime Bitgovec vpisano kot ime potoka (TTN5). F. S. Finžgar (1955/6: 290) navaja ime Botgovec (brez navedbe naglasnega mesta) kot gorsko ime in ga izvaja iz nem. Fichtenholz, D. Čop (1987: 51) pa to ime piše in naglaša Bídgoucin Finžgarjevo razlago
1 Biologi sicer trdijo, da jelen damjak na Slovenskem nikoli ni bil avtohton, naselili so ga šele v drugi polovici 20. stoletja Vprašanje natančne identifikacije apelativa zato še ostaja odprto.
brez pripomb sprejema. Vendar je v tem imenu mogoče prepoznati staroslovenski antroponim *Bytogoj: *Bytogoj-ev-ec, prim. Stogovci < *Stojgojevci. Iz antroponima *Bitogoj je nastalo tudi gorsko ime Bitagojnk v o. Devin Nabrežina (< *Bytogoj-n-ik). O obstoju nekdanjih antropo-nimov na *Byt- pričajo številne Bitnje, Bitiče, Betajnove idr.
ceplje
je ime štirih naselij v RS (v o. Vransko, Lukovica, Litija in Kočevje), ki ga je Bezlaj (1956: 113, 1976: 78) vseskozi izvajal iz antroponima Cepvlb, tega pa iz glagola čepeti. Toda glede na to, da je Cepno v o. Pivka na podlagi zapisa Tschrieppen iz leta 1460 mogoče zanesljivo rekonstruirati kot *Crepno, torej 'kraj, kjer so bile črepinje', in glede na tamkajšnje stanovniško ime Cepljani, smemo upravičeno domnevati, da so vse Ceplje (< *Cepljane) izpeljane iz toponima Cepno (< *Črepno) in z njim v enakem razmerju kot Cerklje s Cerkno. Ceplje v o. Kočevje so v ljudskem jeziku tudi Cepljane (SKI 1985: 43), neskrčeno obliko pa ohranja tudi zapis iz leta 1780: Tseplana (Jožefinski 1995: 138).
hoc
je ime 1512 m visoke vzpetine med Poreznom in Petrovim Brdom na nekdanji meji med tolminskim in loškim gospostvom. Tako kot Porezen je očitno prejel svoje ime s cerkljanske strani še pred tirolsko kolonizacijo iz 13. stoletja. Ime je izpeljano iz staroslovenskega osebnega imena Hot (prim. današnji priimek Hotko) s starim svojilnim priponskim obrazilom -jb (vrh), podobno kot Vič (< *Vit) in Godovič (< *Godovit) ali, z dodanim stanovniškim obrazilom -jane, Hoče pod Pohorjem.
Ime Hot je hipokoristična oblika dvočlenskih imen *Hotemir, *Hotedrag, *Hotebud ipd., ki so skupaj z različnimi izpeljankami dobro zastopana v slovenski toponimiji, npr. Hobovše, Hotavlje, Hotedršica, Hotemaže, Hotemež, Hotenja, Hotič, Hotična, Hotinja vas, Hotovlja, Hotunje, ali, z glasoslovno ponemčenim vzglasjem, Kotlje, Kotmara vas, Kotredež itn.
hotedršica in kotredež
O krajevnem imenu Hotedršica je od jezikoslovcev prvi pisal L. Pintar, ki je priznal, da nima jasne razlage, kljub negotovosti pa je vendarle postavil nekoliko smešno domnevo, da gre za pomen 'ugodna dolinica' (Pintar 1913: 659). Bezlaj (1956: 213) je najprej uvrstil Hotedršico med krajevna imena, nastala iz slovanskih osebnih imen na Hot-, ne da bi podrobneje razložil način tvorbe. Obenem je pri vodnem imenu Kotredeščica (izpeljanem iz krajevnega imena Kotredež) previdno pomislil na antroponim Hotedrag. Ob tem je celo navedel dva historična zapisa iz 15. stoletja za krajevno ime Hotedršica in s tem že povezal ti imeni (n. d.: 293). Toda v Esejih o slovenskem jeziku je svoje mnenje nepričakovano spremenil: »V imenu Kotredež se skriva v prvem delu csl. osnova koterd, r. kotord 'prepir, svaja'. Verjetno ne gre za antroponim
Koteredrag-jb 'tisti, ki ljubi prepir', ampak prej koterg-dvrž 'prepirljivec'......Nemogoče pa je
kolikor toliko zadovoljivo rekonstruirati osamljeno ime Hotedršica (? iz koter^-d^rž-bskz).« Pozneje se k imenoma ni več vračal.
Toda imeni Hotedršica in Kotredež sta brez dvoma nastali iz staroslovenskih predkrščan-skih osebnih imen. V virih je prvo ime zabeleženo leta 1421 Kathedresicz, 1496 Kathedersicz, 1689 Hutedresza, ok. 1780 Hottendrestia in Hottenderstia, drugo pa leta 1581 Quotredessac, 1689 Hotredesh. Izpeljani sta iz osebnega imena Hotedrag s starim svojilnim priponskim obrazilom -jb, ki je preobrazilo Hotedrag v pridevniško ime Hotedraž (= Hotedragov, npr. dol), prim. krajevna imena Todraž v Poljanski dolini, 1291 Witodras < *Vitodragoz. *Bitodrag, Sedraž pri Laškem, 1265-67 Cedraz < *Sebedragidr. Hotedršica je prejela še posamostalitveno obrazilo -ica. V prvem delu osebnega imena prepoznamo osnovo glagola hoteti, v drugem pa pridevnik drag. Če bi ga dosledno poknjižili, bi se glasilo Hotedražica.
Pri Kotredežu si lahko začetni k- razlagamo z nemškim vplivom, izglasni -ež je nastal zaradi vokalne redukcije, -tredež pa s premetom iz -tedrež. Iz zapisa Quotredessac (Kotredežah) pa lahko vidimo, da je bilo to ime nekdaj množinsko: Hotedraže (< *Hotedražane), prim. Čadraže,Modraže. Današnja edninska oblika, ki jo je zapisal že Valvasor, je nastala s konverzijo iz rodilnika množine: (iz) Kotredež.
LENIVEC
je zaselek Erzelja v o. Vipava, ki pa se ponaša s starim historičnim zapisom iz senožeškega urbarja iz leta 1460: Lunewitz (Kos 1954: 203). V jožefinskih vojaških opisih okrog leta 1780 je zapisan kot Linjovecz oz. Linovez (Jožefinski 1997: 132), v franciscejskem katastru iz leta 1822 pa ga najdemo pod imenom Lineuz (k.o. Erzelj). Sodeč po najstarejšem historičnem zapisu, ki ga lahko poknjižimo v *Lunjevec, se v krajevnem imenu skriva občno ime lunj, 'vrsta jastreba'. Akad. Milko Matičetov se je s tem ptičem in z njegovim poimenovanjem srečal v Reziji in to ga je pozneje navdahnilo, da mu je posvetil nekaj svojih filoloških in pesniških darov (Matičetov 1989). Opozoril je na kraški priimek Luin, pisan tudi Luvin, ki je seveda nepoknjiženi zapis za *Lunj (priimek ima žarišče v Krajni vasi), mojstrsko pa je iz rezijanščine prepesnil v knjižni jezik pesem Lun slepega pesnika in kantavtorja Rina Chineseja (tj. Kneza), ki se začne s presenetljivo resničnim verzom Luna na mu dala jyme nji (Luna mu je dala svoje ime). Ruski etimolog O. Trubačov namreč brez omahovanja izpeljuje zoonim lunj iz leksema luna zaradi sivkasto bele barve, značilne za perje tega ptiča (ESSJa 1990: 176).
Zoonim lunj je še nekajkrat zastopan v slovenski toponimiji: ledinsko ime Lunjev laz v Volčah (o. Pivka), gorski imeni Lunjevica (Ilirska Bistrica) in Lunovec v Senožečah (o. Divača), krajevno ime Lunovec (o. Ormož) z edinim historičnim zapisom iz leta 178 0 Lenovecz (Jožefinski 2000: 170), ki pa se nanaša na bližnjo vzpetino, po kateri je kraj očitno prejel ime.
LIPSENJ
je kraj ob Cerkniškem jezeru s historičnimi zapisi: leta 1425 Lubssem, 1438 Lubsen, 1444 Lubzin, 1497 Lubsen, 1581 Lupsen, 1780 Lipsen. Bezlaj je domneval, da gre za izpeljanko iz zloženega slovanskega antroponima na Ljub-, za nadaljnje sklepanje ni več našel prave podlage (Bezlaj 1956: 345). Glede na najstarejši zapis Lubssem in glede na številna izpričana staroslo-venska osebna imena z elementom semb 'oseba', kot so Zemibond 945 < *SemibQds, Zemidrud
9. st. < *Scmidrugs, Zemigneu 9. st. < *Semignevs, Cemikas 9. st. < *Scmikazs, Zeminech 12. st. < *Scminegs, Zemizlaua 12. st., Semislau 1201 < *Scmislava/*Scmislavs (prim. krajevno ime Semislavče na Koroškem), Zemtech, Scemitech 12. st. < *Scmitehs, zlasti pa Luzem, rudar iz Leobna v 12. stol., ki ga Kronsteiner (1975: 48) rekonstruira v *L'ubisemb, smemo upravičeno sklepati, da je krajevno ime Lipsenj nastalo iz osebnega imena *L'ubbscmb s starim svojilnim obrazilom -jb. Delabializacija l'u > li je v slovenščini znan pojav, prim. Libušnje < *Ljubušnje, Ligojna < *Ljubgojna, Limbarje < *Ljubomirje, Libeliče < *Ljubeliče, Libna < *Ljubno. Iz antroponimske podstave Sem- je nastalo tudi krajevno ime Semič.
pišece
so rojstna vas znamenitega slovarnika Maksa Pleteršnika, vendar doslej menda niso še doživele jezikoslovne razlage. Historični zapisi segajo v leto 1268 in se vse do 19. stoletja bistveno ne spreminjajo: leta 1268, 1284, 1290, 1293, 1299, 1300, 1341 de Pissetz, Pisschetz, Pischetz, Bissez, von Pisschaetz, de Pisschaetz, von Pyschetz, de Pyschaetz, von Pischatz, de Pischaetz, Pischaets, Pyschaets; v 14. stoletju tudi von Pitscheze, von Pisczerecz, von Pichczecze, von Pichtzetz, Pitschaez, von Pischacz, Pishaecz, leta 1346 Pishacz, 1478 vicario plebis in Pischacz, decima in plebe in Piscaz, v 14. stoletju castrum Bischacz, v oglejskem viru (Udine) julij 1331 Piscatio, november 1331 Piscatz, 1332 Pischaz, 1371 Pissecz (Blaznik HTŠK II: 73-74), 1581 Pissaz (Hofler 1982: 40), 1744 Pischatz (Florjančič 1744), 1780 Pischetz,Pischatz,Pissecz (Jožefinski 1999: 441). Iz analize jezika zapisov vidimo, da so v nemških virih skoraj brez izjeme oblike s preglasom (ae, e), v latinskih pa se večkrat pojavijo oblike z a, ki je najverjetneje prvotna: *Pišace.
Na temeljnem topografskem načrtu je vpisan Pišak kot ime vzpetine pri Pišecah (TTN5), po pričevanju domačinov pa je Pišak poimenovanje večjega območja 2 km južno od središča Pišec, gričevnatega grebena, kjer so bili nekoč vinogradi. Ker je za lokalno narečje značilna asimilacija šč > š, npr.piše za 'pišče', šavje za 'ščavje',2 je očitno, da je Pišak prvotni *Piščak. Podstava tega imena je najverjetneje ista kot v glagolu piščiti, izpričanem v Beli krajini v pomenu 'cureti', ali v hrv. pištati in čakavskem pišcat 'brizgati', vse iz psl. *piščati v istem pomenu. V čakavščini je celo ohranjen apelativpišcak v pomenu 'izvir' (M Furlan v Bezlaj 1995: 42, s.v. piščiti). Za takšno motivacijo govori tudi okoliščina, da ima bližnja Vitna vas zaselek Pišak, kjer so trije močnejši izviri (KLS 1976: 48). Krajevno ime Pišece je verjetno nastalo s konverzijo iz mestniške oblike vodnega in ledinskega imena *Piščak, namreč (v) *Piščace, podobno kot Jesenice (< *aseniks), Lesce (< *lessks ali *leska), Zahenberc (< Zahenberk). Slovensko prebivalstvo je sčasoma sprejelo nemško preglašeno obliko Pišece namesto domače Pišace (glede vpliva nemškega izgovora prim. Tacen < *Tesno (Torkar 2006: 173), tembolj še, ker je krajevno oz. ledinsko ime prevzel nemški fevdalec za poimenovanje gradu in s tem močno povečal pogostnost rabe tega imena.
prebold
z nemškim poimenovanjem Pragwald, je bil do leta 1952 le ime graščine, naselje pa se
2 Za informacije o ledinskem imenu in lokalnem govoru se zahvaljujem gospe Marjanci Ogorevc in gospodu Martinu Dušiču.
je imenovalo Šempavel oz. Sv. Pavel pri Preboldu. Od 1998 je sedež občine, prej je spadal pod o. Žalec. Nemško ime graščine se pojavlja tako v franciscejskem katastru leta 1825 kot v jožefinskih vojaških opisih okr. 1780. Znano je, da je leta 1493 dobil dvor Ladislav Prager, oskrbnik na Žovneku in v Mozirju. Domneva se, da je ime Pragwald poimenovano po lastniku gospoščine, čeprav je njegovo lastništvo trajalo komaj do leta 1519. Starejše ime dvora je najverjetneje bilo Prewald, pod tem imenom namreč nastopa vsaj še v ojstriškem urbarju iz leta 1585 (Orožen 1965: 343]. Prewaldje nemška prilagoditev slovenskega imena Preval (nastalega iz zemljepisnega občnega imenapréval) z naslonitvijo na Wald 'gozd' (Lessiak 1922: 70), v bavarski nemščini pa se izgovarja Prebolt. Naselje dejansko stoji pod prevalom, imenovanim Vrhe (PKLS 1997: 241).
S prevalom je povezal ime Prebold že Badjura (1953: 100), medtem ko mu Bezlaj (1961: 121-122) in Snoj (Bezlaj 2005: 277) nista sledila. Miklošič, Pintar, Ramovš Prebolda ne omenjajo.
SLAVNIK
je poimenovanje gore v Čičariji (1028 m), o katerem je Bezlaj menil, da ga je treba izvajati iz apelativa slama po disimilaciji -mn- > -vn- (Bezlaj 1961: 191). Toda ime Slavnik je veliko laže izvajati iz že pozabljenega pridevnika slav, iz katerega je izpeljano tudi poimenovanje ptiča slavca po svetlorjavi barvi. Motivacijsko in besedotvorno sorodno je krajevno ime Slavina v o. Postojna, preneseno z enakega vodnega imena. Med številnimi dokaj starimi historičnimi zapisi za ta kraj se poleg prevladujoče Slavine pojavlja tudi oblika 1376 Slaunich (Otorepec 1995: 254). Ime (potoka) je motivirano z barvo vode, pridevnik slav je imel tu pomenski odtenek 'moten, kalen'. Pridevnik se je ohranil v cerkljanskem narečju: »Voda je slavka ob povodnji« (Kenda 1926; Kurkina 1996: 42). Glede tvorbe prim. imena Slatina proti Slatnik, Rakitna (< *Rakitina) proti Rakitnik, Račna (< *Radičina) proti Radnik (historični zapisi za Račno leta 1433 do 1449), Žalna (< *Žalina) proti *Žalnik (historični zapis Salingiz leta 1460 za Žalno).
VASENO
je majhna vas v spodnji Tuhinjski dolini, katere ime navaja Bezlaj (1969: 17, 1982: 125) kot toponimični odraz občnega imena lasan 'trava' iz osnove volsv 'las'. Jožefinski vojaški zemljevid iz leta 1780 res navaja Na Vasenu,katastrski zemljevidi pa 1826 Vassenu in 1868 Vasen (k.o. Loke v Tuhinju). Toda prvotno glasovno podobo nam nepričakovano razkrije Florjančičev zemljevid iz leta 1744: Na Lesenem. V tej luči lahko drugače beremo tudi srednjeveška historična zapisa 1400 Lasnicz (< *Lesbnica) in 1477Lastzach (< *Lescah). Opraviti imamo še z enim primerom prehoda jata v a, kot ga je sam Bezlaj ugotavljal v krajevnem imenu Dravlje < *Drevlje (Bezlaj 1965: 271-272, 1967: 109) in kot jih lahko zaznamo v toponimih Tacen (< *Tesno) (Torkar 2006: 174; 2008a: 26), na Koroškem Lesine, nem. Lassein, Sreje, nem. Srajach, Sreje, nem. Rajach, na ponemčenem Štajerskem Laßnitzbach < *lesbnica (Zdovc 2008; Mader 1986: 54).
vevče
so bile do leta 1982 samostojno naselje, odtlej pa so del Ljubljane. Ime je množinsko (na oz. v Vevčah), prebivalci so Vevčani. Zapisov izpred leta 1500 ni. O imenu je pisal že Pintar (1913: 200-201), ko je v polemiki z jezikoslovcem R. Peruškom zagovarjal pisavo Vevče (kot je pisal že H. Freyer leta 1846 v Abecednem seznamu krajevnih imen na Kranjskem) ali Velče (kot je pisal Gemeindelexikon von Krain leta 1905) proti Veliče. Ker ni imel na voljo srednjeveških historičnih zapisov za Vevče, si je pomagal z zapisi za Bevče (Weutsch) pri Velenju, ki govorijo proti rekonstrukciji imena z i-jem: leta 1296 Velths, Velcz, 1480 Welczsch in leta 1500 Weltsch. Ramovš (1924: 38) je ime Vevče navajal kot zgled pisanja v za historični -1 (< Velče), vendar se tako kot že Pintar ni izrekel o etimologiji imena. Bezlaj (1976/77: 225) je kljub vsemu tvegal in izrazil mnenje, da »je zadovoljiva in najbolj verjetna razlaga iz *veličane 'prebivalci na Velikem'«.
Poglejmo si nekaj dosegljivih historičnih zapisov: leta 1825 Weutsche (FK, k.o. Dobrunje), 1780 Beaucz, Beucz (Jožefinski 1996: 190), 1744 Naveutsche (Florjančič 1744), 1653 de pago Na Belzhem,ys Belzhiga (Matične knjige).
Kakor vidimo, nam prav matične knjige odpirajo zanesljivo pot k razlagi krajevnega imena. Izpeljano je pač iz staroslovenskega osebnega imena *Belec s starim svojilnim obrazilom -jb.
Ime se je prvotno glasilo *Belče (polje, brdo, selo), vendar je odnosnica bila s časom opuščena. Osebno ime *Belec se je ohranilo v priimkih Belec, Belc, Bevc. Kot je pravilno domneval že Pintar, imajo Vevče svojo vzporednico v velenjskih Bevčah, le da je pri Vevčah v vzglasju prišlo do prehoda b > v, ki je morda delno pogojen tudi z nemško pisavo w za b (Weutsche), prim. Vratuša < Bratuša, Vizjak (Wisiak) < Bizjak, Vošnjak (Woschniak) < Bošnjak. Ljubljanske Vevče in velenjske Bevče so postale množinske šele po analogiji z drugimi množinskimi imeni, ker se je občutek za pridevniško naravo tvorjenk z že davno neproduktivnim obrazilom jb izgubil, prim. nekdanje pridevniško *Orlje v o. Škofljica (na Orljem, z Orljega), po otrditvi Orle in prehod v množino: na Orlah.
želimlje, želin in želinje
Toponim Želimlje ima razmeroma številne historične zapise: leta 1300 Schelein, 1318 Salein, 1321 Zelein, 1436 in der Seleym, in der Soleyn, in dem dorff Seleim, 1689 Sellain, des Seleiner Thal (Teriaska dolina), 1744 Selimble, 1780 Schelimble, 1825 Schelimle; potok Želimeljščica: 1365 Sellain, 1689 der Seleiner Bach (Selinske potok), 1744 in 1780 Seleiner Bach, 1825 Schelimle Bach.
O tem imenu je dokaj izčrpno razpravljal že L. Pintar (1908: 66-71), ki je na podlagi historičnih zapisov spoznal, da je bila prvotna oblika imena Želin, medtem ko sta Želim in Želimlje sekundarni obliki. Toda pri iskanju etimona za to ime je Pintar kot še v številnih drugih primerih zanemaril antroponimske podstave in se odločil za v slovenskih govorih neizpričani apelativ *žal v pomenu 'prod, grušč'. V Želinu je prepoznal obrazilo -bm oz. -ina in ime razložil kot 'peščena ravnina'. P. Skok (1934: 61-62) je naredil kakovostni preskok k antroponimski razlagi imena Želimlje, v katerem je videl hipokoristik *Želim (< *Želimir
ipd.), žal pa se ni oziral na historične zapise. Njegovo razlago sta v celoti sprejela Bezlaj (1961: 347-348) in Snoj (Bezlaj 2005: 444).
Na Slovenskem poznamo še toponime Zelin (gen. Želina), ki označuje zaselek Straže v o. Cerkno, Zelin, ime potoka pri Naklem na Gorenjskem, *Zelin, leta 1318 Selein, poimenovanje za del Stare Oselice v Poljanski dolini (Blaznik 1963: 213), Zelinje, zaselek Ukanj v o. Kanal, Zelinje pri Velikovcu (mest. na Zelinjah), uradno del vasi Štriholče (Zdovc 2008: 166). Obstaja tudi hišno ime Zelinc (na Želinu v o. Cerkno) in priimek Selinec (samo 8 oseb), ki ni doživel poknjiženja v Zelinec. V Rusiji so še krajevna imena ^eduuu, ^eAUHe^ (Pskov, Smolensk), vodno ime ^eAUHb (Kaluga), izginulo krajevno ime ^eAUHb (Novgorod), v Makedoniji ^eAUHO (tudi i^eAune), vas pri Tetovem, izpričana že v Dušanovi listini iz leta 1343, itd. Ruska imena ukrajinski imenoslovec Šulgač presenetljivo izvaja iz neizpričanega apelativa *želynb (Šulgač 2003: 81), čeprav so nedvomno antroponimskega izvora. Poljski jezikoslovec Slawski ni poudarjal zaman, da »pripona -yn'i igra veliko vlogo v slovanski onomastiki« (Slawski ZSP I: 139). Bezlaj se je v Esejih (1967: 159) zavedel obstoja tega svojilnega priponskega obrazila v slovenski onomastiki na primeru krajevnih imen Tuhinj in Strahinj, ni pa ga pripoznal v imenih Bohinj, Ljubinj, Mislinja, Hudinja, Hotinja vas, Boginja vas (Torkar 2008b: 23—24). V to kategorijo zemljepisnih imen sodijo tudi Zelin (pravilno poknjiženje bi bilo Zelinj), Zelinje in Zelimlje. Imenska podstava je hipokoristik Zel od dvočlenskih imen Zelimir, Zelibor ipd., ohranjen v priimku Zel. *Zelynb je bil prvotno svojilni pridevnik, ki se je posamostalil: 'tisti, ki pripada Želu'. Z disimilacijo je iz prvotne oblike Zelin(j) nastala oblika Zelim, ki je izpričana v 15. stoletju, iz te oblike pa je s svojilnim obrazilom -jb nastalo krajevno ime Zelimje (selo, polje), z epentezo pač Zelimlje. Množinska oblika imena se je začela pojavljati neregularno, kot se je na terenu pozanimal že Pintar, in je po vsem sodeč nastala po analogiji. Starejša oblika se je v 17. in 18. stoletju še ohranjala v imenu potoka: Selinskepotok, Seleiner Bach.
LITERATuRA
Badjura, Rudolf
1953 Ljudska geografija, Ljubljana: Državna založba Slovenije. Bezlaj, France
1956-1961 Slovenska vodna imena I-II, Ljubljana: SAZU.
1965 Položaj slovenščine v okviru slovanskih jezikov. V: 1. seminar slovenskega jezika, literature in kulture.
16 str.[ ponatis v: Bezlaj 2003: 268-277]. 1967 Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana.
1969 Onomastika in leksikologija. V: OnomasticaJugoslavica [Ljubljana] 1: 10-21 [ponatis v: Bezlaj 2003: 355-365].
1975	Na Kranjskem je največ Horvatov. 7 D 4 (29), 17. 7.: 14-15 [ponatis v: Bezlaj 2003: 1216].
1976	Etimološki slovar slovenskega jezika. Prva knjiga, A-J. Ljubljana.
1976-1977 O imenih Sneberje, Sostro in drugo. Jezik in slovstvo 22: 226-228 [ponatis v: Bezlaj 2003: 572-574].
1982 Etimološki slovar slovenskega jezika. Druga knjiga, K- O. Ljubljana.
1995	Etimološki slovar slovenskega jezika. Tretja knjiga, P—S. Dopolnila in uredila M. Snoj in M. Furlan. Ljubljana.
2003 Zbrani jezikoslovni spisi. Ur. Metka Furlan. [2 zv.] Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
2005	Etimološki slovar slovenskega jezika. Četrta knjiga, Š-Ž. Ur. M. Snoj in M. Furlan. Ljubljana [avtorji gesel F. Bezlaj, M. Snoj in M. Furlan].
Cop, Dušan
1987 Romansko-germanski lingvistično-onomastični vplivi na Zgornjem Gorenjskem. V: Šivic - Dular, Alenka (ur.), 23. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 41-52.
ESSJa
1990 ^muMOAO^u^ecKuü CAoeapb CAae^HCKux a3UKOS. npacAae^HCKuü AeKcunecKuü foHd, BunycK 16 (*lokadlo-*hživbcb), nog pega^nen ^AeHa-KoppecnoHgeHTa AH CCCP O.H. Tpyöa^eBa. MocKBa.
Finžgar, Fran Saleški
1955-1956 Vasi pišejo. Osebna in krajevna imena v Doslovičah. Jezik in slovstvo 1 (10): 289-291.
Greenberg, Marc L.
2006	Glasovna podoba slovenskega jezika skozi čas. Slavistična revija 54, Posebna številka: [167]-175.'
Kenda, Josip
1926 Slovarsko gradivo s Tolminskega. Gorica [rokopis hrani Inštitut za slovenski jezik F. Ramovša ZRC SAZU].
Kranjc, Marijan F.
1999 Prvi spisek tlačanov Slemen, Rešeto št. 1, Ribnica (http://users.volja.net/marijankr/R04-tlacani. html).
Kronsteiner, Otto
1975 Die alpenslavischen Personennamen. Wien: Österreichische Gesellschaft für Namenforschung.
Kurkina, Ljubov Viktorovna
1996	A. B. KypKHHa, O AeKcn^ecKHX apxaH3Max toamhhckoto guaAeKTa. V: Razprave2. razreda SAZU 15, 35-46. Ljubljana: SAZU.
Lessiak, Primus
1922 Die kärntnischen Stationsnamen. Mit einer ausführlichen Einleitung über die kärntnische Ortsnamenbildung. Carinthia [Klagenfurt] 1: 1-124.
Levstik, Fran
1862 Imena slovenskih krajev. Kmetijske in rokodelske novice 20, št. 27: 221.
Mader, Brigitta
1986 Die Aplenslawen in der Steiermark. Eine toponomastisch-archäologische Untersuchung. Wien.
Matičetov, Milko
1989 Lün(j). Traditiones 18: 119-124.
Miklošič, Franc
1852 Vergleichende Lautlehre der slavischen Sprachen. Wien.
1872-1874 Die slavischen Ortsnamen aus Apellativen I-II. Wien.
Orožen, Janko
1965 Preteklost Savinjske doline od davnih do današnjih dni. V: Debič, Danijel Dane (ur.), Savinjski zbornik. Žalec: Pripravljani odbor za proslavo dvajsetletnice osvoboditve in proglasitve trga Žalec za mesto (Savinjski zbornik; 2), 322-415.
Pintar, Luka
1908 Želimlje (Črtica o krajnih imenih). IzvestjeMuzejskega društva za Kranjsko [Ljubljana] 18: 66-71.
1913 O krajnih imenih. Ljubljanski zvon [Ljubljana] 33: poglavja IX, XII, XVI.
Ramovš, Fran
1924 Historična gramatika slovenskega jezika. II. Konzonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
Skok, Petar
1934 Iz slovenačke toponomastike II. Etnolog [Ljubljana] 7: 51-87.
Slawski, Franciszek
1974 ZSP I. Zarys slowotworstwa praslowianskiego. V: Slownik praslowianski, tom 1. Wroclaw etc., 43-141.
Šulgač, Viktor Petrovič
2003 B.n. fflyAbra^, K peKOHCTpy^HH npacAaBAHCKoro AeKCH^ecKoro c^OHga: npoH3BogHwe Ha
*-ynb (Ha 0CH0Be OHOMacTH^ecKoro MaTepnaAa »HoBropogcKHX nnc^OBbix KHHr«. črygii' 3 OHOMacmuKU ma emuMOAOzii. Khib.
Torkar, Silvo
2006 O domnevnem in dejanskem vplivu nemščine na podobo slovenskih zemljepisnih imen Landol, Runtole, Tacen, Gameljne. Wiener Slavistisches Jahrbuch 52: [171]-178.
2008a Tacen - tesen ob Savi. Delo, priloga Znanost 50 (205), 4. 9.: 26.
2008b Slovenska zemljepisna imena, nastala iz slovanskih antroponimov. Slavistična revija 56, Kongresna številka: [17]-29.
VIRI
Blaznik, Pavle
1963 Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Urbarji freisinške škofije. Ljubljana: SAZU.
1986-1989 HTŠK. Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500. I—III. Maribor: Obzorja (Historična topografija Slovenije; 2).
Florjančič, Ivan Dizma
1744 Ioannes Disma Floriantschitsch de Grinefeld, Ducatus, Carnioliae Tabula Chorographica. Labaci.
Höfler, Janez
1982 Trije popisi cerkva in kapel na Kranjskem in Slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja. Ljubljana: SAZU.
Jožefinski
1995-2001 Rajšp, Vinko (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787, zv. 1-7. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
1976 Savnik, Roman in France Planina (ur.), Krajevni leksikon Slovenije, III. knjiga. Ljubljana: DZS.
Matične knjige
[b. n. l.] Krstne matice šempetrske župnije v Ljubljani [izpisi v kartoteki Inštituta za slovenski jezik F. Ramovša
ZRC SAZU]. Otorepec, Božo
1995 Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine)1270-1405. Ljubljana: SAZU. PKLS
1997 Orožen Adamič, Milan, Drago Perko in Drago Kladnik (ur.), Priročni krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS.
SKI (Slovenska krajevna imena)
1985 Jakopin, Franc idr., Slovenska krajevna imena. Ljubljana: Cankarjeva založba. TTN 5
[b. n. l.] Temeljni topografski načrti, 1: 5.000. Ljubljana: Geodetska uprava Republike Slovenije. Zdovc, Pavel
2008 Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. Pregledana in preurejena ter z več sto jezikovnimi imenskimi podatki razširjena žepna izdaja. Celovec: Drava.
bits and pieces from the onomastics store
Despite a long onomastic tradition, pioneered by the greatest Slovene slavicist Fran Miklošič, and despite a considerably big volume of research carried out by both Slovene and foreign linguists such as J. Scheinigg, K. Štrekelj, L. Pintar, P. Lessiak, P. Skok, F. Ramovš, E. Kranzmayer, F. Bezlaj, P. Merku, O. Kronsteiner in H.-D. Pohl, a number of etymologies of Slovene toponyms remain unexplained or poorly explained. This present paper offers analyses of fourteen Slovene oikonyms and three other toponyms, of which ten are derived from anthroponym bases and seven from appellative ones.
Eleven names have been discussed before, one of which, namely Bitgovec, was falsely considered German. In the other ten cases mostly word-formational, but also phonological or motivational aspects of the origin were not indentified correctly. Andol is the name with the longest tradition in the literature (discussed since 1852), while France Bezlaj holds the record of proposing an etymology for the largest number of names (ten).
Mag. silvo Torkar, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša zRC sAzu, Novi trg 2, 1000 Ljubljana, silvo.torkar@zrc-sazu.si
EVROPSKA PESEMSKA DEDIŠČINA?
A EUROPEAN SONG HERITAGE?