Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1979, ši. 9—10, s. 111—121 111 Dušan Nečak ŠTUDIJSKA KOMISIJA ZA PROBLEME SLOVENSKE NARODNOSTNE SKUPINE NA KOROŠKEM Zakon o postavitvi dvojezičnih topografskih napisov na Koroškem, ki ga je avstrijski parlament, samo z glasovi socialističnih poslancev, sprejel 6. julija 1972, ni razburkal le nemško nacionalističnih duhov v deželi in ni samo pripeljal ko- roško SPO v resno politično krizo, temveč je bil tudi vzrok, da so avstrijske po- litične strukture začele razmišljati o ustanovitvi telesa, ki naj bi na državni ravni in v širši sestavi razpravljalo o koroški manjšinski problematiki. Tako telo naj bi pomirilo nemške nacionaliste, za Slovence pa pomenilo gesto dobre volje. Kanclerju Kreiskemu je, kot se je pokazalo pozneje, komisija služila za izgovor, s katerim je zavlačeval reševanje manjšinskovarstvenih določil! člena 7. Že 2. novembra 1972, ko je avstrijski zvezni kancler Kreisky na Dunaju spre- jel delegacijo 36 županov iz občin, ki jih je »prizadel« zakon o dvojezičnih topo- grafskih napisih, zasledimo prve zahteve po takem telesu. Opozicijska ljudska stranka (OVP) je na tem posvetovanju zahtevala, njena zahteva pa je bila spre- jeta kot sklep, da naj se ustanovi komisija za novelizacijo zakona. Kaže pa, da je bil podan tudi predlog, naj se ustanovi komisija, ki naj bi se ukvarjala z izpol- nitvijo člena 7, sestavljena iz zastopnikov prizadetega prebivalstva, predstavnikov večinskega in manjšinskega naroda, političnih strank in strokovnjakov.! Čeprav je šlo pravzaprav za dva predloga, pa se je zelo kmalu pokazalo, da bo ustanovljena samo ena komisija, katere delokrog in uradni naziv še dolgo ni bil znan. Časopisje je 7. novembra sporočilo sestavo komisije, ki naj bi obdelo- vala vprašanja novelizacije zakona o dvojezičnih topografskih napisih. V njej naj bi sodelovalo pet županov prizadetih občin, trije predstavniki manjšine (dva od slovenskih organizacij in en župan), trije predstavniki v parlamentu zastopanih strank in štirje strokovnjaki, ki naj bi jih imenoval zvezni kancler.? istočasno so nekatere stranke že imenovale svoje člane vanjo. Avstrijska ljudska stranka je v komisijo imenovala župane Deutschmana (Grabštajn) in Plashniga (Šmarjeta v Rožu), stranko pa naj bi zastopal drugi predsednik deželnega zbora dr. Mayr- hofer. Obe drugi stranki sta objavili le po enega člana komisije. FPO (Svobod- njaška stranka Avstrije) naj bi zastopal dr. Scrinzi (8. novembra ga je zamenjala s Sillo),? socialiste pa župan iz Železne Kaple, Lubas." Začetek novembra 1972 pa je tudi čas začetka igre okoli članstva takoime- novanih predstavnikov »vindišarjev« in organizacij večinskega naroda (Karntner Heimatdiensta op. p.) v nastajajoči komisiji. Kancler Kreisky je sicer že 6. no- vembra odgovoril na tozadevno zahtevo OVP in dejal, da je prosil koroškega de- želnega glavarja Simo, naj v komisijo povabi tudi organizacijo »vindišarjev« in organizacije večinskega naroda," vendar je na sestanku s predstavniki KHD 15. novembra na Dunaju njeno udeležbo v komisiji zavrnil." Avstrijska ljudska stran- ka pa je uporabila dokaj enostaven trik, da bi dosegla svoj cilj. Že 7. novembra ' Dušan Nečak, Kronologija važnejših dogodkov na južnem Koroškem od septembra 1972 do avgusta 1973, Ljubljana 1973, izdal Inštitut za narodnostna vprašanja, str. 24. ? IBID, str. 27, > IBID, str. 29, ' IBID. " IBID, str. 28. " IBID, str. 32. 2 D. Nečak: Študijska komisija za probleme slovenske narodnostne skupine na Koroškem je njena koroška frakcija poslala kanclerju Kreiskemu pismo ,v katerem je pred- lagala za člana komisije svojega poslanca dr. Valentina Einspielerja, predsednika »Zveze vindišarjev« (Bund der Windischen) in podpredsednika KHD.' Obe slovenski osrednji organizaciji sta na to reagirali. V pismu zveznemu kanclerju z dne 13. novembra 1972 sta sporočili, da ne bosta sodelovali v komi- siji, če bo v njej zastopana tudi »Zveza vindišarjev«.? Protesti koroških Slovencev niso zalegli in dr. Einspieler je ostal v komisiji, Tako je lahko kancler Kreisky 28. novembra uradno napovedal, da se bo v krat- kem konstituirala komisija, ki bo obravnavala koroški spor okoli dvojezičnih kra- jevnih napisov, v njej pa bodo poleg zastopnikov vseh treh parlamentarnih strank in manjšine sodelovali tudi zgodovinarji, strokovnjaki za državno in mednarodno pravo in strokovnjaki za manjšinska vprašanja. Med zadnjimi naj bi bil tudi tuji strokovnjak za manjšinska vprašanja npr. Danec. Danci naj bi bili po mnenju kanclerja primerni zato, ker imajo v Nemčiji svojo na Danskem pa nemško manj- šino in se trudijo za miroljubno koeksistenco obeh. Kancler Kreisky je napovedal tudi, da se bo o sodelovanju v komisiji pogovarjal tudi s predstavniki sinode in protestantske cerkve? Istega dne se je koroško glasilo OVP »Volkszeitung« presenečeno spraše- valo zakaj zvezni kancler ni ponovno povabil k sodelovanju v komisiji organiza- cije »vindišarjev«.!? Ljudska stranka tudi ni bila zadovoljna s pojasnilom zvezne- ga kanclerja o delovanju komisije. Ko je 4. decembra 1972 koroško vprašanje prišlo na dnevni red zasedanja zveznega parlamenta, je predsednik OVP Schlein- zer zahteval pojasnilo od vlade o sestavi komisije, kdaj bo začela delovati in kaj bo delala.'! Odgovoril mu je vicekancler Hauser, ki je nekoliko popravil izjavo zveznega kanclerja in sporočil, da bo komisija za reševanje spora okoli krajev- nih tabel sestavljena iz zastopnikov SPO, OVP, FPO, slovenske manjšine, »vindi- šarjev«, obeh cerkva, kakor tudi iz izvedencev in prizadetih županov. O času konstituiranja komisije ni povedal ničesar, uradno pa je torej izjavil, da bodo člani komisije tudi predstavniki »vindišarjev« in s tem sprejel že kot sleurapno dejstvo« — predlog OVP za imenovanje dr. Valentina Einspielerja v komisijo." Prav zato je bolj kot posmeh izvenelo obžalovanje poslanca OVP Walterja Suppa- na, da ne bo v komisiji nobenega zastopnika KHD in Abverkampferbunda." Časopisje je 20. decembra 1972 objavilo listo s člani študijske komisije, kot je je javnosti sporočil zvezni kancler dr. Bruno Kreisky: 1. Kot predstavniki v deželnem zboru zastopanih strank: Jose! Guttenbrunner, deželni poslanec, predsednik deželnega šolskega sveta za Koroško (SPO) Dr. Wolfgang Mayerhofer, drugi predsednik koroškega deželnega zbora (OVP) Erich Silla, deželni poslanec (FPO) (bivši funkcionar KHD) 2. Kot predstavniki županov prizadetega območja: Josef Lubas, župan občine Železna Kapla, deželni poslanec (SPO) Thomas Sorgo, župan občine Borovlje, višji šolski svetnik (SPO) Josef Nessman, župan občine Podklošter (SPO) Herman Velik, župan občine Sele (SPO) Valentin Deutschmann, župan občine oe ts državnozborski poslanec (OVP) Josef Plashnig, župan občine Šmarjeta v Rožu (OVP) Johann Stoif, župan občine Loga vas (FPO) 3. Kot predstavniki slovenske manjšine: ‘ IBID, str. 28. IBID, str. 31, > IBID, str. 34/34. 9 IBID, str. 35. " IBID, str. 36. > IBID, str. 37. > IBID. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1979, št. 9—10 113 Dr. Reginald Vospernik, NSKS Dr. Franci Zwitter, ZSO dipl. iur. Filip Warasch, kot namestnik dr. Vospernika, NSKS Dr. Pavle Apovnik, kot namestnik dr. Zwittra, ZSO 4. Kot strokovnjaki: Univ, prof, dr. Stephan Verosta (pravnik) Univ, prof. dr. Karel Zemanek (pravnik) Univ, prof, dr. Ludwig Jedlicka (zgodovinar) visokošolski profesor dr, Andreas Issatschenko (slavist) Univ, asistent dr. Otto Kronsteiner (slavist) Univ. prof, dr. Friderich Koja, prorektor univerze v Salzburgu (pravnik) Univ. prof. dr. Felix Ermacora (pravnik) Univ. prof. dr. Franz Matscher (strokovnjak za manjšinska vprašanja Južne Tirolske) Povl Skadegard (strokovnjak za manjšinski problem v nemško-danskem prostoru)" Predstavniki obeh cerkva so bili znani šele 18. januarja, ko je celovški ško- fijski ordinariat potrdil, da je za člana komisije imenoval Slovenca dr. Valentina Inzka in dr. Waldsteina, evengelijska cerkev pa je v komisijo delegirala superiten- danta Pellarja." Po dolgotrajnih ugibanjih in napovedovanjih je bila torej komisija sestavlje- na. Med člani pa ni bilo predlaganega predstavnika »vindišarjev« in koroškega Heimatdiensta, dr. Einspielerja, ki ga je v komisijo predlagala koroška OVP. Zato je KHD že 21. decembra poslala zveznemu kanclerju protestni tele- gram, v katerem ostro protestira, ker v komisiji ni nobenega njihovega in »vindi- šarskega« predstavnika." Protestu je, kot je bilo pričakovati in kot smo že zapi- sali ugodila ljudska stranka in 10. januarja 1973, kot svojega drugega člana v ko- misiji imenovala že prej predlaganega dr. Valentina Einspielerja." Slovenci so na imenovanje Einspielerja reagirali le dan po njegovem imeno- vanju, ko so na uradnem obisku v SRS izjavili, da ne bodo sodelovali v manj- šinski komisiji zveznega kanclerja, ker je OVP vanjo delegirala predstavnika »vindiSarjev«.'® Izjava predstavnikov obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev je raz- burkala koroško-avstrijsko politično javnost, tako da je celo zvezni kancler na seji vlade poudaril, da si ne bo pustil od nobene strani predpisovati, s kakšnimi osebami se bo posvetoval in zatrdil, da se bo komisija sestala tudi brez pred- stavnikov Slovencev." Svoje stališče do sodelovanja v komisiji so koroški Slovenci izoblikovali v posebni resoluciji obeh osrednjih organizacij. Dne 29. januarja 1973 so se v Ce- lovcu zbrali predstavniki Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze sloven- skih organizacij (300 do 500 ljudi iz vsega dvojezičnega dela Koroške), da bi razpravljali o resoluciji, s katero so odklonili sodelovanje v komisiji, zaradi so- delovanja dr. Einspielerja. Resolucija, v kateri pa je bila izražena tudi pripravlje- nost koroških Slovencev, da so se o manjšinski problematiki zajeti v členu 7 vsak čas pripravljeni pogovarjati tako z zvezno kot tudi z deželno vlado, je bila z enim vzdržanim glasom sprejeta. Vzdržal se je dr. Valentin Inzko, zastopnik celovške- ga ordinarijata in sinode v komisiji. Menil je, da naj bi Slovenci kljub vsemu so- delovali v delu komisije in bi iz nje izstopili šele po šestih mesecih, če bi v tem času ne prišlo do konkretne rešitve. S tem v zvezi je dr. Inzko tudi predlagal, da naj bi Jugoslavija za toliko časa počakala z internacionalizacijo.? " IBID, str. 42/43. " IBID, str. 48. " IBID, str. 43. " IBID, str. 45 " IBID, str. 47. ? IBID, str. 47. " IBID, str. 52. 114 D. Nečak: Študijska komisija za probleme slovenske narodnostne skuplne na Koroškem Na odločitev koroških Slovencev je reagiral avstrijski zvezni kancler Kreisky po seji ministrskega sveta 30. januarja 1973. Izjavil je, da bo komisija zasedala tudi brez predstavnikov Slovencev in potrdil že prej znani neuradni začetek za- sedanja. Komisija se bo sestala 9. februarja 1973 v palači Dietrichstein na Dunaju.? Koroško časopisje je bilo bolj zgovorno. Misli, ki jih je ob odločitvi zapisala celovška »Kleine Zeitung« nekako povzemajo mnenje tudi drugih koroških javnih občil. Odločitev koroških Slovencev je označila kot osupljivo, še posebej zato, ker bi naj bila oba namestnika članov s strani koroških Slovencev polnopravna člana komisije in bi tako imeli Slovenci od 24 članov komisije kar 6 glasov. Še posebej nerazumljiva se jim je zdela odločitev koroških Slovencev tudi zato, ker komisija ne bo v ničemer odločala, temveč bo dajala samo predloge za rešitev problemov. Sploh pa se jim je zdela odločitev Slovencev nedemokratična, saj v demokratični državi nihče ne bi smel odkloniti pogovora v naprej, čeprav gre za pogovor s nasprotnikom.?? Dne 9. februarja 1973 se je torej sestala »Študijska komisija za probleme slovenske manjšine« (Studienkomission fur Probleme slowenischen Volksgruppe), katere uradno ime je bilo javnosti sporočeno 1. februarja istega leta. Posredoval ji je sam zvezni kancler, ustanovljena pa je bila tudi takoimenovana podkomisija, ki naj bi razpravljala o točno določenih problemih, njeni člani pa naj bi bili lahko vsi člani glavne komisije." Iz poznejšega delovanja Študijske komisije za pro- bleme slovenske manjšine na Koroškem je razvidno, da se je delo komisije in podkomisije (oblikovane kot skupine strokovnjakov) močno pokrivalo, tako da lahko delovanje obeh prej imenovanih gremijev strnemo v celoto. Kot prvo nalogo si je komisija na prvi seji postavila obrazložitev pojma »slo- vensko ali mešano prebivalstvo« (slowenische oder gemischte Bevolkerung), ki ga vsebuje 3. odstavek 7. člena pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokra- tične Avstrije in odgovoriti na vprašanje, na podlagi katerih kriterijev je mogoče ugotoviti pripadnost k temu prebivalstvu." To nalogo so naložili podkomisiji oziroma strokovnjakom. Strokovnjaki podkomisije so 3. marca 1973 izdelali tozadevno ekspertizo, ki so jo predložili komisiji na njeni seji 5. marca 1973. Strokovnjaki podkomisije so soglasno ugotovili: a) Pojem »slovensko prebivalstvo« je enak pojmu »slovenska manjšina«, Poleg tega označuje slovenski del »mešanega prebivalstva«. b) Za določitev pripadnosti k slovenskemu prebivalstvu niso odločilni le jezikovni, temveč tudi drugi objektivni in subjektivni kriteriji, c) Pri uporabi odločilnih določil državne pogodbe je treba upoštevati njihovo usmeritev k ohranitvi manjšine. d) Postopek za ugotavljanje kriterijev, ki so pomembni za določitev pripadnosti k manjšini, je treba razširiti na vse kriterije, ki prihajajo v poštev, in imeti pred očmi prej omenjeno usmeritev državne pogodbe." Člani podkomisije pa niso bili enotni pri vprašanju ali je treba postopek za ugotavljanje kriterijev za določitev pripadnosti k manjšini povezovati z osebnim priznavanjem k manjšini in pri vprašanju ali je lahko katero od povojnih uradnih " IBID. ” IBID, str. 53. * IBID, str. 56. “ Zapisnik seje Studijske komisije za probleme slovenske narodnostne skupine na Koroškem, z dne 9. februarja 1973. * IBID. * Zapisnik seje Študijske komisije za probleme slovenske narodnostne skupine z dne 5. marca 1873. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1979, št. 9—10 115 štetij prebivalstva uporabnih za določitev pogojnega odstotka manjšinskega pre- bivalstva. Tisti, ki so odrekali tako uporabnost uradnim štetjem prebivalstva, so svoje stališče utemeljevali z dejstvom, da ta štetja niso bila tajna in da anketi- ranci niso bili poučeni o namenu uporabe podatkov, ki so jih dajali." Pri dveh naslednjih vprašanjih, ki so jih obravnavali na podkomisiji so stro- kovnjaki spet našli skupni jezik. Kot najmanjšo ozemeljsko enoto, na katero se nanašajo določila 3. odstavka 7. člena so označili občino in se dogovorili, da mora biti pogojni odstotek slovenskega prebivalstva potreben za uveljavitev ime- novanih določb državne pogodbe tem manjši čim večja je ozemeljska enota, ki pride v poštev.?? V tej ekspertizi se strokovnjaki podkomisije niso odločili za vi- šino pogojnega odstotka, pač pa so ugotovili, da se ne bi bilo smiselno zgledo- vati po tujih vzorih.? Seje komisije, ki je trajala dva dni, 4. in 5. aprila 1973, se je drugega dne udeležil tudi zvezni kancler Kreisky. Ta je skupini strokovnjakov — podkomisiji naložil drugo nalogo — izdelati tehnične kriterije za izvedbo štetja posebne vrste, pri čemer je izrecno poudaril, da čistega ugotavljanja manjšine ni mogoče opra- vičevati pred mednarodno javnostjo in da ne sme biti nihče proti svoji volji pri- štet k določeni skupini prebivalstva. Na tej seji je predstavnik sinode dr. Wald- stein podal tudi predlog, da naj bi na eni strani manjšina, na drugi strani pa po- litične stranke izdelale vsaka svoj predlog o tem kje naj bi na vsak način stali dvojezični topografski napisi. S tem bi po njegovem mnenju morda celo za dve tretjini občin našli skupni jezik, o ostanku pa naj bi razpravljali v komisiji. Po- udaril je, da bi bila manjšini naklonjena rešitev, če bi več kot polovica »spornih« občin dobila dvojezične topografske napise.'! Predlog dr. Waldsteina ni bil reali- ziran. Skupina strokovnjakov je na treh sejah izdelala model štetja posebne vrste,?? pri čemer se, kot so zapisali v poročilu, niso spraševali ali je štetje posebne vrste edina pravno dopuščena in stvarno najboljša rešitev. Na sejah študijske komisije 24. septembra 1973 in 22. oktobra 1973 so člani komisije podrobno raz- pravljali o poročilu skupine strokovnjakov, v katerem je bil predložen model štetja posebne vrste. Rezultati teh razpravljanj so bili v grobem naslednji: 1. Večina članov komisije je bila zato, da se štetje posebne vrste izvede na vsem Koroškem. 2. Skupina strokovnjakov se je v poročilu izrekla za tako poimenovanje števne ak- cije, ki se naj ne bi razumela v smislu terminologije zvezne ustave o ljudskem štetju. Največ članov komisije je predlagalo poimenovanje akcije z imenom »Je- zikovno štetje« (Sprachzahluno). Bilo pa je tudi nekaj drugačnih predlogov kot »Ugotavljanje jezika« (Sprachermittlung) in »Upravno Stetje« (Verwaltungszahlung). 3. Komisija je bila mnenja, da mora biti prizadeto prebivalstvo obveščeno o name- nu akcije in da mora imeti akcija zakonsko podlago. 4. Povpraševali naj bi samo avstrijske državljane s stalnim bivališčem na Koroškem. Glasovalna pravica naj bi bila — razen starosti — urejena po določbah, ki ve- ljajo za deželnozborske volitve. Pravica do izjave in kraj oddaje izjave, naj bi bila vezana na rok (Stichtag; dan do katerega morajo biti urejene vse formalnosti v zvezi z volitvami ali v našem primeru v zvezi s štetjem op.p.), ki naj bi veljal " Vmesno poročilo Študijske komisije za probleme slovenske narodnostne skupine — Zwischenberischt der Studienkomission fur Probleme der slowenischen Volksgruppe in Karnten uber ihre bisherige Tatigkeit (dalje »Vmesno poročilo«). * IBID. ” IBID. | » Zapisnik seje Študijske komisije za probleme slovenske narodnostne skupine na Koroškem, z dne 4./5. aprila 1973. " IBID. " Podrobnosti glej: Gradivo Študijske komisije za probleme slovenske narodnostne skupine. 116 D, Neéak: Studijska komisija za probleme slovenske narodnosine skupine na Koroskem za nazaj, da bi se tako izognili manipulacijam. Večina članov komisije pa je bila tudi zato, da naj bo potrebna starost za oddajo izjave izpolnjeno 14. leto. 5. Glede na to, da se nihče ni zoperstavil tezi strokovnjakov, po kateri naj bi za- radi pomanjkanja drugih kriterijev, ki bi se jih dalo vrednotiti, spraševali po jezi- ku, se je 6 članov komisije odločilo zato, da naj se sprašuje po »jeziku, ki ga pretežno govorijo« (uberwiegend gesprochenen Sprache), 9 članov po »jeziku, ki ga pretežno govorijo v družini« (Uberwiegend gesprochenen Familiensprache), 1 član po »jeziku« in 2 člana po »družinskem jeziku« (Familiensprache). Vsi člani komisije pa so bili zato, da je treba vprašalnik sestaviti tudi v slovenskem jeziku. 6. Večina članov komisije se je odločila, da je treba izjavo oddati na oddajnih me- stih (an Ort und Stelle) pred posebno komisijo. Nekateri pa so predlagali, naj bi se pismena izjava oddajala pri neki osrednji ustanovi. 7. Pri vprašanju »vindišarjev« in »vindišarskega jezika« se je večina članov komi- sije izrekla za navedbo samo nemškega in slovenskega jezika v vprašalniku. Oba slavista (dr. Einspieler in dr. Issatschenko) sta poudarila, da gre pri »vindi- šarskem jeziku« samo za slovenski dialekt in da zato ni potrebe uvajati v vpra- šalnik tudi »vindišarske alternative«. Ob koncu navajanja nekaterih najvažnejših sklepov študijske komisije ob vprašanju štetja posebne vrste, naj omenimo še posebno opozorilo skupine stro- kovnjakov, ki so ga zapisali v poročilu. Poudarili so, da pri izdelovanju modela štetja posebne vrste niso poskušali odgovoriti na načelno vprašanje ali je tako ljudsko štetje primerna podlaga za izvedbo določil 3. odstavka 7. člena ADP. To po njihovem mnenju ni njihova stvar. Načelni odnos članov študijske komisije do štetja posebne vrste kakor se je pokazal predvsem na seji 16. 11. 1973 je bil zelo različen. Predsednik koroškega šolskega sveta Guttenbrunner je bil na primer mnenja, da bi bilo potreba izvesti posebno jezikovno štetje šele potem, ko bi ne bila mogoča politična rešitev tj. s pogovori med oblastmi in slovensko manjšino določiti ozemlje, na katerem naj se postavijo dvojezični topografski napisi. Vztrajanje Slovencev na teritorial- nem načelu je imel sicer za zgodovinsko utemeljeno, pri vprašanju postavitve dvojezičnih topografskih napisov pa za ekstremno. Predsednik koroškega deželnega zbora dr. Mayrhofer in poslanec FPO Silla sta zastopala stališče, da bi se bilo sicer za politične pogovore vredno truditi, da pa je lahko podlaga za rešitev tega vprašanja tudi model jezikovnega štetja po modelu, ki ga je izdelala komisija. Predsednik sinode in koroški Slovenec dr. Inzko je zatrjeval, da bi bilo po- trebno pri reševanju vprašanja dvojezičnih topografskih napisov upoštevati ob- činsko strukturo iz leta 1955, kot osnovo za postavitev takih napisov pa 20 od- stotkov slovenskega prebivalstva v občini po ljudskem štetju 1951. Posebej je poudaril, da se bo slovenska manjšina postavila zoper jezikovno štetje. Drugi predstavnik sinode dr. Waldstein pa je podrobneje razčlenil svoj pred- log o postavitvi dvojezičnih topografskih napisov, ki ga je sporočil na seji ko- misije 4. in 5. aprila 1973. Pomembnejša dopolnitev prejšnjega predloga je v tem, da se na »spornem« ozemlju izvede tajno povpraševanje, če v teh občinah ho- O VU, topografske napise. V kolikor bi se določen odstotek (od 5 do 20 odstotkov) občanov izrekel za postavitev dvojezičnega napisa naj bi se le ta postavil.?" Zanimivi sta tudi stališči prof. dr. Zemaneka in veleposlanika dr. Nettla. Prvi je trdil, da jezikovno štetje, ki so ga predlagali, po državni pogodbi ni prepove- dano medtem, ko je drugi odločno zavrnil takoimenovano »teritorialno načelo« > »Vmesno poroCilo«. * IBID. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1979, št. 9—10 117 pri reševanju slovenskega vprašanja češ, da ga ustvarjalci državne pogodbe niso imeli pred očmi, saj bi drugače izdelali zemljevide tega ozemlja, kot so jih npr. izdelali za naftna polaja.? V razpravi so strokovnjaki načeli tudi vprašanje združevanja občin, ki je bilo, kakor znano, izvedeno z veljavnostjo od 1. januarja 1973. Opozarjali so pred- vsem na dejstvo, da so velikokrat občine z relativno visokim odstotkom sloven- skega prebivalstva združili z večjimi občinami, v katerih je predvladovalo nem- škogovoreče prebivalstvo. Da bi preprečili morebitne manipulacije so predlagali, da je treba akcijo štetja posebne vrste izvesti na osnovi stanja občin pred ome- njeno reformo. Prav tako so opozorili, da bi bilo treba iskati določen odstotek slovenskega prebivalstva v posamezni občini, ki bi bil odločilen za izvajanje do- ločil pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije šele takrat ko bodo rezultati rednega ljudskega štetja leta 1971 preračunani na stanje nove ob- činske strukture. Ko je študijska komisija za probleme slovenske narodnostne skupine na Ko- roškem poročala o svojem delu v takoimenovanem »Vmesnem poročilu« (Zwi- schenbericht), se je dotaknila tudi vprašanja vloge slovenske narodne manjšine v delu komisije. Ugotovili so, da so bili predstavniki Slovencev povabljeni na vse seje komisije vendar se jih niso udeležili. Zdelo pa se jim je tudi potrebno, da zapišejo zakaj v »Vmesnem poročilu« niso upoštevali edine pismene pripombe s strani manjšine, ki jo je k predlogu »Vmesnega poročila« koimisiji poslal dr. Franci Zwitter. Zatrdili so, da se njegove pripombe niso nanašale na vsebini »Vmesnega poročila«.? Na koncu »Vmesnega poročila« pa so člani študijske komisije opredelili še naloge za bodoče delo, ki bo trajalo še dobro leto dni. Kot odprta vprašanja so opredelili določitev potrebnega odstotka manjšinskega prebivalstva, ki bi bil po- goj za izpolnitev državne pogodbe, omejitev ozemlja, na katerega se nanašajo določila te pogodbe, oblikovanje dvojezičnih topografskih napisov in oznak in končno vprašanja urednega in sodnega jezika.? Čeprav je študijska komisija za probleme slovenske narodnostne skupine na Koroškem razpravljala o dokaj široki paleti problemov manjšinske zaščite, se je vendarle pokazalo, da je ustanovitelj od nje zahteval le konkretne podatke, ki mu bodo služili za izpeljavo nameravane manjšinske politike. Samo tako si nam- reč lahko razlagamo dejstvo, da je zvezni kancler Kreisky, po medstrankarskih pogovorih 26. februarja 1975, zahteval od komisije, da določi takoimenovani po- gojni odstotek. Ta je na svoji seji z dne 17. marca 1975 razpravljala o tej pro- blematiki, razprave pa so se udeležili predvsem strokovnjaki, ki so svoje ugoto- vitve sporočili v takoimenovanem »Delnem poročilu« (Teilbericht). Komisija, oz. njeni strokovnjaki so se že na začetku poročila omejili in zapisali, da gre pri nji- hovih izjavah o tem problemu le za osebna mnenja, ne pa za kakršnokoli znan- stveno izjavo. Vsi pa so bili med drugim mnenja: 1. Mednarodno obveznih pravil o pogojnem odstotku ni. 2. V mednarodni praksi je poznan pogojni odstotek od 5 do 25 odstotkov. 3. Prevzemanje tuje tozadevne prakse je nemogoče, ker pogojni odstotek določajo danosti posameznih držav. 4. Avstrija ne sme določiti takega pogojnega odstotka, da bi ji lahko očitali spodkopavanje državne pogodbe. " IBID. " IBID. ” IBID. * IBID. 118 D. Nečak: Studijska komislja za probleme slovenske narodnostne skupine na Koroškem 5. Enota, ki prihaja v poštev, je načelno občina.? Posamezniki pa so se o pogojnem odstotku opredeljevali takole: Netti, Matscher, Koja in Stourzh: 10 odstotkov za občino, 20 odstotkov za del ob- čine. Svojo odločitev so utemeljevali z dejstvom, da bi tako zajeli 90 odstotkov vseh koroških Slovencev, pa tudi mednarodno bi se dalo tako stališče zagovarjati. Kronsteiner: 5 odstotkov za občino, da ne bi s tem poslabšali že obstoječe manj- šini prijazne ureditve. Veiter: 5 odstotkov, ker bi s štetjem posebne vrste ne dobili prave slike etničnega položaja na Koroškem in bi ureditev zajela premalo občin; sicer bi se odločil za 10 odstotkov. Inzko, Skadegard in Issatschenko: odklonili izjavo o pogojnem odstotku, ker so bili načelno zoper jezikovno štetje. Inzko je še dodal, da bi bilo to vpraašnje treba rešiti v pogovorih med zvezno vlado in političnimi strankami ter slovensko manjšino. Waldsteln: se je vzdržal. Ferrari: 25 odstotkov za občine, ker tako in tako ni mogoče zajeti vseh Slovencev, po njegovih ocenah pa bi z njegovim predlogom zajeli 10.000 od 17.000 Slovencev. Mayrhoter: 30 odstotkov, zaradi tega, ker bi bila taka ureditev uporabna tudi na Gradiščanskem. Sicer pa naj bi odstotek določili v pogovoru z manjšino." Študijska komisija za probleme slovenske narodnostne skupine na Koroškem je svoje delo končala na seji 8. julija 1975, ko so dokončno sprejeli sklepno po- ročilo in ga predali ustanovitelju, zveznemu kanclerju dr. Brunu Kreiskem. Sklep- no poročilo, ki je bilo v skrajšani verziji objavljeno v dnevnem časopisju," daje kratek pregled (celo je dolge nepolne štiri strani tipkopisa op. p.) delovanja ko- misije. Iz njega razberemo, da se je komisija poleg cele vrste obrobnih teoretič- nih, primerjalnih in protokolarnih vprašanj ukvarjala predvsem z vprašanji ugo- tavljanja manjšine, problemom slovenščine kot uradnega jezika v upravi in sod- stvu ter zadevno novo ali že obstoječo zakonodajo, pa še z vprašanjem minimal- nega odstotka manjšinskega prebivalstva ter problemom dvojezičnih topografskih napisov in označb. Vsako od navedenih vprašanj je dobilo v sklepnem besedilu dokončno obli- ko. Dokončna oblika vprašanj ugotavljanja manjšine in pogojnega odstotka je bila zapisana že v »Vmesnem« in »Delnem poročilu«. Razpravljanje o upravnem in sodnem jeziku, ki je temeljilo na manjšinskem sodnem zakonu iz leta 1959 in na vladnem predlogu zakona o upravnem jeziku na Koroškem iz leta 1960, pa je dobilo končno obliko v dveh zakonskih predlogih o slovenščini kot uradnem je- ziku v upravi (nekoliko se dotikata tudi sodnega jezika), ki sta ju komisiji pred- ložila na eni strani skupina Inzko-Veiter-Waldstein, na drugi strani pa predstavnik FPO Gero Ferrari-Brunnenfeld. Večina članov komisije je bila mnenja, da naj pri upravnih oblasteh sloven- ščina načelno velja kot drugi uradni jezik, če se pristojnost teh oblasti razteza na občine, ki bodo po štetju posebne vrste in po določitvi pogojnega odstotka, veljale kot dvojezične. Sodišča naj bi uporabljala slovenski jezik kot drugi uradni jezik le takrat kadar bi v njihovo pristojnost sodila 1 do 3 dvojezične občine." Postavitev dvojezičnih topografskih napisov naj bi bila po mnenju komisije odvisna od vsebine predlogov zakona o uporabi slovenskega jezika pred uprav- nimi oblastmi in sodišči. Napise naj bi dobile občine, ki bi jih prej omenjeni za- kon navajal kot dvojezične. V poštev za napis naj bi prišli tudi deli takih občin, " Delno poročilo Študijske komisije za probleme slovenske narodnostne skupine na Koroškem — Teilbericht — Der fiir minderheitrechtliche Regelungen im Sinne der Art. 7 par. 3 des Staatsvertrages von Wien erforderlichen pronzentuellen Anteile von Minder- heitengehorigen. © IBID. “ Kleine Zeitung, 18. 7. 1975, str. 2. " IBID. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1979, št. 9—10 119 medtem ko naj bi bili dvojezični le tisti kažipoti, ki kažejo v kraj, ki je tudi do- ločen kot dvojezičen. V nobenem primeru naj bi ureditev dvojezičnih topograf- skih napisov ne prizadela zasebnih napisov." Študijska komisija za probleme slovenske narodnostne skupine na Koro- škem, ki je bila ustanovljena zato, da bi pomagala čim bolj širokogrudno, manj- šini prijazno, predvsem pa v skladu z določili 7. člena pogodbe o Avstriji, rešiti nekatera vprašanja manjšinske zaščite, je končala svoje delo prav z nasprotnim rezultatom. Vsaj dvoje njenih stališč in priporočil je v neposrednem nasprotju z določili pogodbe o Avstriji. Komisija se je namreč odločila, da sta edina možna podlaga za izpolnitev člena 7 točke »ugotavljanje manjšine« in pogojni odstotek manjšinskega prebivalstva. Člani komisije so se sicer velikokrat poskušali skriti za paravan znanosti in niso dajali dokončnih odgovorov. Prelagali so odgovor- nost za posledice na politike, kancler Kreisky in avstrijska politika sta komisijo proglasila za posvetovalni organ, toda rezultati njenega delovanja so bili nepo- sredno uporabljeni v dnevni manjšinski politiki. Skoraj natančno leto dni po zaključni seji študijske komisije je namreč av- strijski parlament soglasno izglasoval t. i. paket manjšinskih zakonov, ki jih obi- čajno imenujemo »sedmojulijska zakonodaja«. V njej so bile ne samo prevzete sugestije Študijske komisije za probleme slovenske narodnostne skupine na Ko- roškem, temveč v marsičem še poslabšane. To pa je že druga tema avstrijske manjšinske politike. Zusammentfassung »STUDIENKOMMISSION FUR DIE PROBLEME DER SLOWENISCHEN VOLKSGRUPPE IM KARNTEN« Die Abhandlung befasst sich mit der Griindung, Entwicklung und Tatigkeit jenes Or- gans, das Bundeskanzler Dr. Bruno Kreisky formierte, um die deutschsprechenden Natio- nalisten zu beruhigen und den Karntner Slowenen eine Geste guten Willens zu zeigen. Beides hielt er fur notwendig, da die deutsche als auch die slowenische Offentlichkeit sehr aufgeregt war — die ersten wegen der Aufstellung der zweisprachigen topographi- schen Aufzeichnungen (in Ubereinstimmung mit dem Gesetz vom Juli 6, 1972), letztere wegen des bertihmten »Ortstafelsturms«, den die deutschsprechenden Nationalisten mit dem Karntner Heimatdienst an der Spitze veranstalteten. Der erste Vorschlag zur Griindung eines Organs, das das Gesetz Uber die zweispra- chigen topographischen Aufzeichnungen zum Schaden der Karntner Slowenen revidieren sollte, kam aus den Reihen der oppositionellen Volkspartei (OVP). Die spatere Formierung der Kommission ist daher eigentlich auf diesen Vorschlag zurickzufihren. Sie sollte sich prinzipiell mit der Durchfihrung des Artikels 7 des Osterreichischen Staatsvertrages be- schaftigen, doch stelite sich heraus, dass sie sich nur mit einigen Problemen im Zusam- menhang mit diesem Artikel befasste. Die Karntner Slowenen lehnten eine Mitarbeit in der Kommission ab, da sie hauptsa- chlich als eine Art Expertenkommission tatig war. Sie begrindeten ihre negative Stel- lungnahme damit, dass in der Kommission auch der Vertreter der »Windischen« und des Karntner Heimatdienstes, Or. Valentin Einspieler, sas. Sonst setzten sich die Kommission- mitglieder aus den Vertreter der Parteien, SPO, OVP und FPU, den Vertreter der slowe- nischen Minderheit, der beiden Karntner Kirchen, sowie den Experten und Biurgermeister der Gemeinden, in denen die zweisprachigen topographischen Aufzeichnungen aufgestellt werden sollten, zusammen- Unter den Mitgliedern war auch der auslandische Minderheiten- experte, den Dane Povl Skadegard . Die Kommission begann ihre Tatigkeit am 9. Februar 1973, im Palast Dietrichstein in Wien, mit Bundeskanzler Kreisky als Vorsitzenden. Ihre erste Aufgabe war die Klarnung des Begriffes »die slowenische oder gemischte Bevdélkerung« sowie die Feststellung der kleinsten territorialen Einheit, worauf sich die Bestimmungen des Artikels 7, Abs. 3, be- ziehen. Im weiteren sollte auch geklart werden, ob fiir die Durchfuhrung der erwahnten Be- stimmungen des ésterreichischen Staatsvertrages ein verhaltnismassiger Prozentsatz der Bevolkerung notwendig ist. Es wurde festgestelit, dass die Begriffe »die slowenische " IBID. 120 D. Nečak: Studijska komisija za probleme slovenske narodnostne skuplne na Koroškem Bevolkerung« und »die slowenische Minderheit« eigentlich identisch seien, da sie den slowenischen Teil der gemischten Bevolkerung bezeichnen, Als die kleinste Einheit wurde die Gemeinde bestimmt, man entschloss sich auch flr den verhaltnismassigen Prozentsatz, obwohl man ihn nicht endgiltig definierte. Die folgende und sicher die wichtigste Aufgabe war die Ausarbeitung der Grundlagen fur die Zahlung besonderer Art, die die Kommission in der Form der sogenannten »Zwi- schenberichtes« dem Kanzler vorgelegt hatte. Die letzte Aufgabe war die Festlegung des verhaltnismassigen Prozentsatzes. Dieser wurde nicht bestimmt, wenigstens nicht ein- heitlich, die grosse Mehrheit der Mitglieder war aber daft. Dagegen waren Valentin Inzko, Povl Skadegard, Aleksander Issatschenko und Waldstein. Die anderen sprachen sich fir den verhaltnismassigen Prozentsatz in den Grenzen zwischen 5 und 30 Prozent aus. Wahrend ihrer ein wenig mehr als zweijahrigen Tatigkeit befasste sich die Kommis- sion auch mit der Regelung der slowenischen Sprache als zweiter Amtsprache vor den Gerichten und Verwaltungsbehorden. Es wurden zwei gesetzliche Entwurfe ausgearbeitet- die sogenannten Inzko-Veiter-Waldstein bzw. Ferrari-Brunnenfeld Entwiirfe. Die Studienkommission fir die Probleme der slowenischen Volksgruppe im Karnten, die mit der Absicht gegrundet wurde, um einige Fragen des Minderheitenschutzes mo- glichst weitherzig, minderheitenfreundlich, vor allem aber in Ubereinstimmung mit den Bestimmungen des Artikels 7 des Osterreichischen Staatsvertrages, lésen zu helfen, been- dete ihre Arbeit mit dem gegenteil. Mindestens zwei ihrer Stellungnahmen sind im un- mittelbaren Widerspruch mit den Bestimmungen des Osterreichischen Staatsvertrags. Die Kommission beschloss namlich, dass die Minderheitenfeststellung und der verhaltnis- massige Prozentsatz der Minderheitenbevolkerung die einzige mogliche Unterlage fur die Durchfihrung des Artikels 7, Abs.3, sei. Die Kommission versuchte sich zwar manchmal hinter die Wissenschaft zu verbergen und gab keine endultigen Antworten. Sie verschob die Verantwortlichkeit fur die Konsequenzen an die Politiker, Kanzler Kreisky und die Osterreichische Politik erklarten die Kommission als Beratungsorgan, doch die Ergebnisse ihrer Tatigkeit wurden unmittelbar in der taglichen Minderheitenpolitik angewendet. Summary “STUDY COMMISSION FOR PROBLEMS OF THE SLOVENE NATIONAL GROUP IN CARINTHIA" The author describes the establishment, development and activity of this organ which was formed by the Austrian Federal Chancellor dr. Bruno Kreisky in order to calm the German speaking nationalists as well as to show the Slovenes a gesture of good will. He found that necessary, for both the German and the Slovene speaking population in Carinthia was very upset: the first because of setting up the bilingual topographical signs as result of the law, passed in July 6, 1972, the latter because of the »famous« attack on those signs (Ortstafelsturm), performed by the German speaking nationalists under the leadership of the Carinthian Heimatdienst. The first suggestion to establish an organ which should revise the law on bilingual topographical signs to the detriment of the Carinthian Slovenes was given by the opponent Volkspartei (OVP). As result of that suggestion later on a commission was formed which should, fundamentally, be occupied with the implementation of the Article 7 of the Austrian State Treaty, but it proved that it discussed only some of the problems in connection with that article. The Slovenes did not cooperate in the work of the Commission which was mostly active as a sort-of subcommission of experts. They founded their negative point of view with the fact that one of the members of the Commission, dr. Valentin Einspieler, was also the representative of the so called "Windischers'" as well as of the Carinthian Heimat- dienst. The members of the Commission were otherwise the representatives of the Austrian parties SPO, OVP, FPO, of the Slovene minority, of both Carinthian churches, experts and mayors of the communes, in which the bilingual signs should be set up. Among the mem- bers of the Commission there was also an expert for minority problems from abroad, the Dane Povl Skadegard. . The Commission began with its activity on February 9, 1973 in the Palace Dietrichstein in Vienna and was presided by the Federal Chancellor Kreisky. The Commission's first task was to clear up the conceptions “Slovene or mixed population", definition of the smallest territorial unit, to which the stipulations of the Article 7, Par.3 refer, as well as to find out the necessity for the considerable proportion of the minority population for implementation of the above mentioned stipulations of the Austrian State Treaty, The Commission ascertained that the conception "Slovene population” equals the conception the "Slovene minority", besides it denotes the Slovene part of the mixed population. The Razpravo in gradivo, Ljubljana, december 1979, št. 9—10 121 Commission defined commune the smallest unity and also decided upon the considerable proportion, though it did not fix it. The next and certainly the most important task, however, was elaboration of the grounds for the census of a special kind, which the Commission transmitted in the so called “Intermediate Account". The last task was the establishment of the considerable proportion. The members did not arrive to any decision, at least not a unitary one, but the majority was for it. Valentin Inzko, Povl Skadegard, Aleksander Issatschenko and Waldstein were against the considerable proportion. The others proposed that the consi- derable proportion should be somewhere in between 5 to 30 %o. During a little more than two years’ of its activity the Commission also discussed the regulation concerning the Slovene language as second official language at law-courts and administrative authorities. There were two drafts worked out, the first one called Inzko- Veiter-Waldstein draft, the other Ferrari-Brunnenfeld draft. The Study Commission for the problems of the Slovene national group in Carinthia, which was founded to help to the solution of some problems of the minority protection in accordance with the Article 7 of the Austrian State Treaty, a solution as benevolent and friendly towards the minority as possible, finished its work exactly with the contrary result. At last two of its points of view and recommandations are in direct opposition with the stipulations of the Austrian State Treaty. The Commission namely decided that the asser- tion of the minority and the considerable proportion of the minority population are the only possible basis for the implementation of the Article 7, Par.3. The members of the Commission often tried, however, to hide themselves behind science and did not give the final answers. They shifted their responsibility for the consequences on the politicians; Chancellor Kreisky and the Austrian politics, on the other hand, declared the Commission the consult organ. But, the results of its activity were directly used in the daily minority politics.