GLASNIK
za
literaturo in umetnost.
Odgovorni vrednik in izdatelj : A. Janeiič.
v
St. 3. Na svetlo dan 1. marca 1858. 1. zv.
Tiiietnik.
(Alegorya.   Spisal Fr. Levstik.)     '"-»'"'^ H .....
Ko goni te z mesta, nemirno te ziblje, i^v-*'     ' w*U"n        ^..^ ^ preozke bregove serca;
¦       Kaj širi se v tebi, kaj v persih ti giblje, i' Povedati serce in um ti ne zna. ' '    • ii»»«}?^»
_ ,    .    '
Zasveti se blisk, < •    '     n; ,uli n, x ' ; S
Udari grom! .uut'-i--
,        Razmaskne se skale okorne tisk; ,^
¦•<''• Plasti se drobijo, terga se lom;       ";     '
¦ \:i      -H     u '.'C Iz hrama zemlje pa bobni in šumi; '»i'*' • Razvezana reka buči in germi, V zeleno hiti. •/ V valovih solnce in luna miglja;
• ' ; Nad reko se kroži mavra z neba ;
Srečuje te lastni obraz iz vode , Tergovi in mesta, drevesa, gore. Vode se budijo; Plavuti blišcijo,
In ribice semkaj in tje gomezijo.
Po nebu se ticji poganja oblak.
In reže s perutmi ujasnieni zrak,
In suče se v desno, v levo zigrava;
Kerdélo leteče
Seda v valove bežeče ;
Tam mirno plava.
Mladenič ribič, radosti poln,
Odpenja čoln,
Vesla, za veslom veselo poje. In meče na mokro mreže svoje. Ob vodi
Zeleni lovec hodi; Med bičje se vmiče, In pazi in gleda,        * Kam utva seda.
Po bregu pa trava se rosna dviguje, Visoko rase;
Po travi se čeda jagnjet raduje, Skakljaje pase,
5
66
Stoji siv pastir;
Ne veruje lastnim ocem,
In gleda ném,
In vidi in vé,
Kaj nekdaj budilo je šum in nemir, ^ Kipelo germeče v oserčji zemlje.
Jela.
(Novela. Spisal Val. Manđelc.) 4
(Konec.)
Počasi pripoveduje berač:
„Bila sta nekdaj dva mlada človeka, ki sta se imenovala prijatla. Reklo se jima je Stefan in Marka. Koliko je Štefan v prijatelstvo veroval, tega ne bom več presojeval — on je sojen, ali kako je Marka Štefana ljubil, to vem le jaz, in to vem še zdaj, ko je sovražtvo pomorilo vse druge čute. Ker vedite, [tisti vroči prijatel z risovim sovražtvom sem jaz, razcapani berač. Verjemite mi Zagodin, tole serce je znalo tudi ljubiti, in nosilo bi bilo vročo ljubezen skozi življenje ; ustvarjeno je bilo za oboje : z ljubeznijo je začelo, in le ko jo je zgubilo, je jelo sovražiti.
Imel sem sestro, ljudje so rekli, da je lepa, in zdi se mi, da so prav imeli. Najini starši so bili že mertvi; Moje premoženje ni bilo ravno majhino, vender Štefanovo je bilo vebko večje, in njegov oče je bil zlo imeniten v Ljubljani. Štefan je bil vsaki dan pri nas, in s svojimi govoricami in s svojo podobo seje sestri v serce vrinil, ljubila ga je, in on ji je obljuboval vedno ljubezen. Srečna je bila v tem, in meni ni moglo bolj ustreženo biti, kot s tem, da postane ravno Štefanova žena.
V našem mestu je živela Lucija, mlado dekle premožnih staršev. Želel sem si jo za ženo, pa ona ni hotla dosti razumeti od moje ljubezni. Proti Štefanu je bila sicer vsa drugači, ali tega sem si ravno naj manj nevarnega menil, in njena neobčutljivostjo le povikševala moje nagnjenje."
Za nekoliko časa obmolkne in glavo pobesi. Kot bi se bil zgubil v svojih mislih, si igra s kopuljo, ki bingljaje njegov kremenast sedež terka.   Potem zopet nadaljuje:
„Opravki me pokličejo nenadoma dalječ od doma. Nesreča mi je šla za petami. Padel sem z voza in se tako ranil, da sem mogel par me-scov v postelji ostati. Ves čas mi ni sestra v svojih pismih čerke omenila ne o Štefanu, in ne o Lucii. Nadjal se nisem sicer nič hudega, vleklo me je pa vendar nekaj silno proti domu. Ko pridem nazaj, najdem Lucijo — Štefanu zaročeno. Bleda mi pade sestra krog vrata, kot žerjavica padajo njene solze na moje lica. Bili so to strašni trenutki. Pa tega vam pač ni moč razumeti, moj dragi Zagodin?"
Zagodin molči in stermo gleda berača. Spominja se svoje matere, in povesti, ki mu jo je nekdaj pripovedala, in pri sercu mu postaja čudno tesno.   Berač ga z bistrim očesom pogleda, pa zopet nadaljuje:
et
„Strašni trenutki! Pa jaz bedak, ki sem menil razumeti celi vzrok njene žalosti ! Zvediti sem imel še kaj veliko hujega. S solzami obupa mi obstoji sestra, mati fe imela postati od Štefana. Neznano je zavrela kri v mojih žilah, v divjem serdu potegnem samokrese s stene in hočem vun. Pa sestra se mi verze pred vrata, in me prisili z gorečimi prošnjami, da mu prizanesem. Svoje življenje je imel zahvaliti le njeni blagi duši, ki ga je še vedno ljubila, ki ni poznala želje po maševanji. Pravico je bila imela k marsikakemu početju zoper njega, ali s silo bi ga ne bila hotla dobiti za moža, in tako je tudi zdaj raji terpela. Bila Je zlata duša. Moje bitje pa je postalo od tiste dobe grenko, kot bi bil s 'pehnom serce napojil. Ali morde razumite to, moj lepi Zagodin, kako bode brata nesreča sestre, uzrokovana po človeku, ki je navratno obema serca raz-tergal?" t
Brez odgovora stermi Zagodin v berača. **     „Nič ne razumite, nič!" reče z močnejim glasom berač.   „Pa poslušajte do konca.   Porodila je hčer, in tri mesce po tem je umerla.   Jela vaša nevesta je njena hči."
Zagodin se trese, njegov jezik je ohromljen, kot ognjena pošast se mu mede materna povest po vroči glavi.
„Da, to je vaša nevesta," povzame berač, toda tega naj ne zve, ne ona, ne drugi kdo, za njo je tako bolje. Naj ostane hči beračeva, kot je bila dosedaj, saj tudi ne vé, da sem bil jaz kadaj kaj druzega, in da zdaj pregnan beračim v ptujem kraji."
„Pregnan?'' — reče Zagodin z začudenjem.
„Pregnan!" odgovori grenko berač. „Ne čudite se, da so me take reči vergle na druge pota, kot sem jih do tistega časa hodil. V boji strank sem hotel prevpiti vrenje serca, zamotal sem se v verske prekucije, akoravno mi ni bilo prav za prav nič ležeče na zmagi luterancov, kakor tudi še dan današnji luteranec nisem. Pa tačas me je ta ropot veselil in vpil sem s svojimi prijatli za njih reč. V skrivni družbi smo kovali silne naklepe, pa spodletelo nam je vse skupej, in mogli smo pred sodbo. Malo so nas izpraševali, malo posluševali : šlo je tačas vse v kolobar; po kratkem presojevanji so izpodili tri iz dežele, in med temi sem bil jaz. Čudil se je temu marsikdo, ker bil sem se pri uni družbi naj bolj mlačno obnašal. Pa zadnje trenutke pred mojim odhodom sem zvedil, kdo mi je bil k temu pripomogel. Štefan je bil mož. Tresel se je namreč pred mano, in s svojo slabo vestjo se ni nikdar varnega čutil, posebno ker je zadnji čas lahko marsikako žu-ganje zvedil, ki sem ga storil v svoji jezi. To mu je bila zdaj naj lepša in naj ložja priložnost se mene znebiti. Prisegal sem mu ker-vavo maševanje, pa moja roka ga ni mogla več zadeti, kar sem mogel bežati. To vse ni nič čudnega, čudite se raji temu, da živim tako blizo kraja, od koder so me pregnali, mi davši beraško palico za moje premoženje. Beže sem prišel do sem le z otrokom, pol leta starim, od tukaj nisem mogel naprej, bil sem bolan in slab.   Menil
5*
'68
sem, da me bo tukaj kdo iskal, pa ni se nihče zmenil ne za moje življenje, ne za mojo smert, kot bi me bili zgubili iz svoje pameti. Živel sem tukaj; enkrat v tem času me je želja po maševanji izpeljala iz tega kraja, pa moj lepi prijatel je bil že mertev. Zdaj me menijo dalječ na Nemškem, odkoder je pred dvema letoma poprosil za mojo vernitev edini moj žlahtnik, ki ve za moje prebivališče. Zastonj se je trudil, gadji rod pika zmiraj enako, Štefanova žena in njegov sin sta mi zaperla vernitev. Delala sta tako, kot je bil delal nekdaj Stefan, njuni denar je izpeljal njuno željo, ki jo z lastno močjo izpeljati nista mogla. Jaz ostanem večno berač in rojstnega mesta ne bom več gledal, nikdar več. Zagodin moj zlati zet, ali to morde razumiš, kaj se pravi bežati, in večno bežati iz naj milejšega kraja? — Nič ne razumiš, nič, kaj bo^ razumelo gadje pleme! Ali veš kdo je bil Štefan moj prijatel? — Štefan Dragar, in ti Dragar si sin njegov."
„In Jela?" zakliče Zagodin. '*
^^     „Jela je tvoja sestra!"
„Moja sestra!" zastoče Zagodin; kot od pušice zadetemu se mu pobesijo roke in onemogel obsloni na drevesu. Pa ravno tega trenutka je berač pričakoval; kot lev se zažene kviško, ter ga oklene s strašno silo z obema rokama.
,/rvoja sestra, in ti moj drugi preganjavec!" vpije divje. „To ti je ples tega sveta! Na očetu tvojem sem se hotel maše vati, dover-šil nisem tega ; tu je sin njegov v moji oblasti in jest ga zdrobim, če me žolč zažgače. Ne misli, da sem te sovražil od nekdaj, da sem iskal tvoje smorti, od tebe nisem nikdar tirjal očetovega dolga, zato govori, zakaj si mi branil verniti se v moje posestvo, zadobiti sebi premoženje, in srečo nesrečnemu otroku?"
„Ti si bil večno sovražtvo in pogin obetal našemu rodu," hrope Zagodin, ter se napenja na vso moč, iztergati se strašni sili beračevih rok.
„Smert tvojemu očetu, in tako celemu rodu! Kaj sem s tabo imel opraviti in kaj ti z mano? Ali si si le gerlo vadil, ko si zoper me govoril, in druge jezike zoper me najemal, potem boš dobro cvilil smertno pesem!"
„To je navratno, borite se v dvoboji, tu so samokresi," ječi Zagodin v neznani stiski.
„Pa streli ž njimi, kdo ti brani! Govori, ali mi češ zopet dobiti moje premoženje, mojo čast in srečo ubozega dekleta? Življenje tvoje je v moji oblasti, tu si slišal, koliko velja. Daj mi zagotovilo plačila, le tako si prost, sicer nocoj še spiš v breznu doli. Govori, ali hočeš?"
„Jest ne — morem — Marka —" ječi Zagodin. „Ti ne moreš? Ti nočeš !" vpije berač. Kaj nima pekel nič strašil za take krokarje, da se ne tresejo, ko jim odpert reži?   Tvoji
69
tr-enutki so razšteli, če ne zadostiš moji volji, in če imam s tabo vred leteti v brezen !"
„Marka — moja beseda nima nič — vpliva — moj denar ne velja nič — jaz ne morem pomagati — jaz sem —"
„Ti bom pa jest pomogel!" zakriči berač, in s strašno silo rukne Zagodina od drevesa. //Zdaj veš povest, da boš v peklu povedal, kdo te je tje poslal!"
„Poslušajte! poslušajte!" vpije Zagodin.    *
„Nocoj ne več in nikdar več !" kriči berač in z neznano močjo zavihti Zagodina od sebe proč. Zagodin zleti v brezen., pa v tistem trenutku se je bil sprožil samokres, ki ga je Zagodin ves čas v roci tiščal, in ga vender rabiti ni mogel. V desne persi zadet činčne berač znak na skalo, in za nekoliko trenutkov zavest zgubi. Ko se zopet zave, silno pritisne pest na rano, se nagne čez rob, in stermo v brezen pogleda. !    „Jela! — Jela!" — kliče umirajoči glas iz globine.
„Še ne mertev?" zavpije berač, in skoči kviško. „In jaz imam smertno kroglo v persih, in on živi. Ne teci kri, ne teci, da mi ostane moč za drugi mahlej!"
Narazen potegne obleko, odterga kos podlage iz plajša, ter jo zamaši v kervavečo rano.
„Čuk, ti čuk, čukaj njemu, da te ne slišim jaz," — blede zmedeno in se giblje kot nor sem ter tje — „še ne mertev, in moj naklep tako lep! Njegova sestra! — to je dosti močno, neškodljivo storiti njegovo serčnost, in njegov samokr — — Huj, to sem zanič doveršil, smert mi je pustil v mojih persih, in on je živ. Jela, Jela, jest te čem braniti, da poginem, on živi, ti si zgubljena, odpri, odpri ! "
In kot maček spleza pa ozkem robu kviško in dirja proti domu. Njegov um je zmeden, spredej in zadej sliši veršenje, vidi cerne pošasti, bele duhove, in med silnim šumenjem čuje vedno Zagodinov glas: Jela, Jela! — Bolj in bolj hoče hiteti, zmirej bolj mu zmanjkuje moči, kri mu vedno iz rane vre, in on jo vedno maši in stiska rano s silno pestjo. Prisope do bajte, v nji gori še luč. Onemogel se zaleti v duri in zakliče: Jela! s takim glasom, da prestrašeno kviško poskoči dekle, ki je še vedno čakaje pri mizi sedelo. V trenutku je pri vratih, ter jih odpre.
„Ali si še tukaj. Jela?" zastoče berač. „Skri se, skri se, za tabo gre, še ni mertev, jest sem ga slišal, beži Jela, beži!"
„Kaj ste mar sami, kje pa je Zagodin, oče?" praša preplašeno
dekle.
„Kaj ti ne pravim, da gre za tabo? Pod Skalovcom sem ga bil kopal v studenem potoku, pa mi je ušel. Jela spat, zakleni duri, slišiš — dobro jih zakleni — jaz sem truden — jaz ne morem več" —
70
in kot v sanjah zgrabi stranske vrata, ki peljejo v majhno izbo, ter se požene vanjo.
„0j kaj vam je, ljubi oče?" zakliče dekle ter hoče za njim.
„Spat Jela, spat!" hrope berač, ter zaderlešne duri, in se zgrudi na tla.
Plaha se verne Jela v sobo. Na mizo se nasloni, kjer je sedela celi večer, in potok vročih solz se ji polije iz rudeče objokanih oči. Dolgi lasje, ki si jih je ravno pred očetovim prihodom iz ene kite razpletla, mahajo kot cerni valovi čez ramo. Kot grešnica, ki se pokori za nekdanje grehe, sedi tukaj nedolžno dekle in plaka. Čez nekaj časa vzdigne glavico in pogladi lase nazaj; solze, ki teko po njenih licih, kapajo na belo nedrije. Plaho gleda okrog sebe, sama je v svoji žalosti. Luč že slabo berh, olje ji poteka, in še bolj duhobne postajajo čeme stene. Pogleda skozi okno, ničesar ne razloči. Odpre okno in gleda v tamno noč; nihče ne gre proti hiši, vse je tiho, le burja še včasih zapiska in vse je zopet mirno. Nehote se spomni nekterih stavkov žalostne pesmi od zapuščene deklice. S tihim, trepečim glasom skuša peti v nočno tmino:
Luna z roso je zalila Vele rože v mojem verti,      s Muren žalo pesem škriplje Po grobéh od blede smerti.
Medi veter lase čeme, Bodi rosa jim mazilo, Ker oko je oslabelo, Kih s solzami je močilo.
Ljubi, ljubi, vender prideš! — — Oj ti senca, cerna senca.
Luna gerda, s' me goljfala, Kaj si z meglo vred zbežala!
Od žalosti premagana se nagne zopet čez mizo in zadremlje. Luč še nekolikokrat umirajoči plamen kviško požene, in ugasne. Krog in krog je cerna noč. —
Dan je že davno napočil, in zbudil pridno vas. V beračevi hiši je še vse tiho, in vrata so zaperte. Jela še vedno sloni na mizi in spi. Predolgo je bila čula in človeška natora tirja svoje pravice.
Kar pridejo štirje možje proti bajti, in poterkajo močno na zaperte duri. Jela se prebudi, ravno se ji je sanjalo od ljubega, da je slonel na njeni rami, in pletel ternjevo lilijo v njene lase. Njega misli najti, ter hitro odpre. Pa kako se prestraši, ko namesti njega ugleda tri tamne beriške obraze, in zraven njih župana vasi. Preplašena se pomakne nazaj, beriči pa stopijo v vežo in eden izmed njih velik protokol pred sabo verze, s posebno imenitnim glasom praša :
,,Kdo je gospodar te hiše?" „Moj oče," odgovori dekle. j^Kdo je tvoj oče?" praša berič.
ti
OSI;   „Moj — oče" — jeclja dekle — n ßvonum^b^Hiä
„Možje!" vzame župan besedo, „ne zamerite dekletu,'da se je prestrašilo. Njen oče je, kot sem rekel, reven berač, po imenu Marka, druzega imena vam gotovo ne vem povedati, ker poznamo ga le s tem imenom.   Sicer pa je pošten mož,"
„To je prav," reče berič, „pa jaz moram venderle vediti, kako je z njegovo vero, če ne podpihuje in ne skriva krivoverskih begunov, če nima prepovedanih bukev in tako dalje, tako pravi zapoved," in peterka s perslom na polo v dolgem protokolu. „Dekle, kje je tvoj oče?"
„Še spe," reče dekle od beričevih besed na novo prestrašeno. „Zbudi jih," zapové berič.
„Jela od kod je to?" praša začuden župan, zapazivši debele kaplje kervi na tleh.
„Kri?! Oče, oče!" zavpije dekle, in skoči v izbo. „Oče, oče!" zakriči zopet, in onemogla pade na berača, ki mertev na tleh leži. ^
„Umor, umor!" kHče župan ves preplašen, in stopivši k nji jo potegne od merliča.
„Srakar, to se zapiše v protokol," zapoveduje pervi berič, in uni počasi in imenitno piše v dolge bukve, med tem ko se župan z dekletom trudi. Potem jo izprašujejo, kaj ve od nesrečne dogodbe. Jela jim počasi in zmedeno pové^ kar je vidila in slišala ponoči od očeta. Koj pošlje župan nekoliko sosedov pod Skalovec. Tam najdejo po dolgem iskanji Zagodina mertvega v breznu, in zraven njega samokres. Kmalo previdijo, da je mogel z višine pasti, in eni izmed njih gredo na verh Skalovca. Tam najdejo beračev klobuk, in kopul-jo, ki jo koj za beračevo spoznajo na treh morah, ki jih je imel navado v vsako orodje vrezati. Od tam so slediH po plitvem snegu kervavo stezo do beračeve bajte. S silo so Jelo od Zagodina nazaj deržali, ko so ga tje prinesli, nihče je ni bil v stanu utolažiti.
Beriči pa merzlo pregledujejo Zagodinove pisma. Tu najdejo njegovo pravo ime, in v protokolu je zapisano med imeni pregnanih.
„Krivoverec!" reče berič. „Ne bo pokopan v posvečeni zemlji! Možje,^ kdo mu bo dal prostora za grob?"
Žalostno pobesijo sosedje glave, in molče.
„Po tem takem mu ga bom jest odločil," povzame berič.
„0 nikar, nikar!" zakliče Jela in pade pred merzlega moža. „Če resnično ne sme počivati v posvečeni zemlji, dovolite mu saj grob v mojem vertu, da bom na njem molila noč in dan."
Berič ji dovoli prošnjo. Potem prevernejo iskaje vse kote, dokler ne najdejo nekaj zaprašenih spričal, iz kterih natanjčniše spoznajo beračevo osebo. Ko pride v Ljubljano novica, se je ljudem, ki so bili poznali berača in Zagodina, dogodba kmalo razjasnila.
Stari Ivan se je bil srečno odtegnil. Lazar je prišel zopet v vas, pa na belo nedeljo ga ni bilo k Jeli.
72
Ko Zagodinova mati zve smert nesrečnega sina in vse druge okolšine, zapusti Ljubljano in se preseli v ono vas k njegovemu grobu, in Jela postane njena hči. Obsejala je Jela s cvetlicami grob, in k zglavji vsadila nježno lipo. Dan za dnem je hodila k grobu in sede pri mladi lipi je v večernem mraku zmirej zopet zdihovala žalostno pesem od zapuščene deklice, in včasih tudi žalosti premagana zaspala pod milim nebom. Zvezde so svetile njenim sanjam, in zarja jo je iz spanja budila. Smert jo je rešila žalosti in tugobe. Njeno truplo so položili v spodnji vogel pokopališča; Lazarjeva sestra je zasadila cvetlice na njenem grobu, in ko pride spomlad in se oživi Zagodinova lipa, pošilja z vetrom mlado cvetje na njeni grob, in rože in cvetje se božajo v prijaznem vesolji, in iz nebes jih smehljaje — Jela gleda.
Na Skalovcu pa je stal še dolgo let čern križ, ki ga je Zagodinova mati postaviti dala, in ljudje so si čudne povesti, ki so šle od rodu do rodu, pripovedovali o tem kraji, ki se še dandanašnji zove: Beračev rob.
Pesem jetnikova.
(Spisal Fr. Cegnar.)
Dvajset let me skriva cerna jeca, Zvezda upa se je uternila, Stlela pod pepelom iskra tleča, Z Bogom svet in tvoja zarja mila!
Mili bratje, mile sestre moje! Zarad pet kervavih ran vas prosim: V spravo mi podajte roke svoje, Kes in žalost v svojem sercu nosim.
Solnca božji žarki vam svetijo. Meni sveti lešerba berleea, ' V živem truplu mi kosti trohnijo, Ugasuje mi življenja sveča.
Na nebeškem stropu, gor nad vami Vam prižiga angelj zvezdje mile:
Moje oko stermi v tamotni jami, Štejem zvezde — kaplje stropne dile.
Vaša steza je zelena draga, Celi svet je vaša domovina: Merzel kamen mojih nog podlaga. Dom in svet moj — štii-ih sten tišina.
Vam je prosta noga, s prosto roko Tergate cvetice po ravninah: Moja je, ožuljena globoko, Oterpnela v britkih bolečinah.
Moj prijatel je — oklep jekleni, In veriga — moja zvesta duša; Kdor ko jaz jo nosi, ta jo ceni, Kdor je nima, naj Boga ne skuša!
Janez Filip Vezdiii.
A Janez Filip Vezdin, ki ga zna učeni svet kakor učenega jezikoznanca po imenu „Paulinus a St. Bartholomaeose je rodil 25. aprila 1748 med Slovenci (Horvati) v dolnji Avstriji v Dvoru (Hof a. d. Leitha), in je bil sin slovensko-nemških starišev, ki so daH pridnega dečka v šolo, kakor si je želel. V latinske je hodil v Železni ß t oli ci (Oedenburg), in se naučil ondi v kratkem razun latinščine
73
ludi po madžarski in še bolje po slovenski kot je znal poprej. Že ondaj je kazal jako po dobrem; posebno dobre glave je bil pa za jezike. Res se je naučil sčasoma za vseh svojih živih dni še veliko drugih jezikov, namreč: po laški, francozki, angličanski, portugalski, vseh narečij jezika novoindijanskega in „sanskrtskoga *).
Dopolnivši 20 let se je zapisal v red bosih Karmelcov (Karme-litov) v Lincu in dobil ondi redovno ime, po kterem sluje. Modrije in bogoznanstva se je učil pri Karmelcih v Pragu. Ko je bil posvečen, namenijo ga za oznanovavca vere po Indijanskem in odpravijo v Rim, da bi se pripravljal in izuril za svoj poklic.
Naučivši se jutrovih jezikov se upoti leta 1774 v jutrovo Indijo. Potovaje tje je prehodil Laško, Portugalsko, Francozko in Angličan-sko; še le 25. julija 1776 je stopil na suho na primorju malabar-skem. Jako marljivo spolnovaje dolžnosti poklica svojega spiše v Travankoru v kraljevem gradu po želji samega kralja, ki je znal tudi po angličanski, slovnico jezika angličanskega, portugalskega in malabarskega vkup, ter si zasluži s tem težavnim delom veliko čast: kralj pozove namreč, potem ko je bilo končano, vso svojo dvorno gospodo, in jim priporoči, naj bi se vadili s pomočjo domačega jezika iz Vezdinovih bukev tudi unih dveh evropejskih, dopovedovaje jim, kako potrebno je to zdaj, zato ker zahajajo Evropejci čedalje bolj v njihove kraje. Na to je podaril ta razsvetljeni kralj učenemu Vezdinu zlato naročnico, zlato pisalo, s kakoršnim pišejo v Indiji na palmovo perje, drag nožek za obrezavanje takega perja, verh vsega tega pa še častno pismo, s kterim ga je razglasil kralj za dvornega viteza, in mu podal tudi vse znamenja s posebnimi pravicami takih vitezov,
Leta 1789 se je vernil verli Ve z d in na stroške Ludovika XVL v Evropo, in dospel šest mescev pozneje na Francozko. Ker so se pa Francozi ondaj že puntali in razsajali, da je bilo strah, zato je moral bežati v Rim — ne brez nevarnosti; pa tudi iz Rima ga je prepodila kesneje prekucija francozka. Pobegnil je v domovino svojo, in živel nekoliko časa na Dunaju med brati svojega reda; na to je bil knjižničar v knjižnici Padovanski, ne dolgo po tem se je pa vernil spet v Rim, zato ker ni mogel najti nikjer drugje take tiskar-nice, da bi bil dal natisniti svoje spise sanskertske.
Učeni Ve zdi n je bil namreč za jezuitom HanxIedn-om pervi Evropejec, ki je spisal slovnico jezika sanskertskega, najstarejše-
*) v pismih tega (staroindijanskega) jezika je pisano „sanskrt" brez polo-glasnega e — prav po sedanji češki pisavi. Nemci pišejo „Sanskrit," zato ker jim to lepše zvoni, pa menda tudi za oči, ki so jim vajene v vsakem zlogii vsaj enega izmed navadnih samoglasnikov viditi. Ta navada je pokazila *či tudi nam, tako da noče nekterim nikakor v glavo, daje r pred soglasnikom samoglasnik pri nas tako, kakor je bil v „sanskrtu."
Pis,
74 '
ga izmed jezikov indoevropejskih, kije bil književni jezik starih Indijanov in je še dan današnji, kakor je bila staroslovenščina,'ni davno tega, književni jezik velikemu delu Slovencev (Slovanov). „Sanskrt" pomenja čisti, lepi, omikani (jezik), ki so ga imenovali tako od nekdaj menda zato, da bi se ločil od neopiljenih, neomi-kanih narečij prostega ljudstva. Ta omikani, oblik slovničnih in besed jako bogati jezik, ima tudi sila obilno in prekrasno pismenost. Čeravno več ne živi, pa se ga nauči vendar še vsak učen Indijan toliko, da lahko piše in govori „sanskrtski." Vsak izmed naših brav-cov ve, kako imeniten je „sanskrtski" jezik za primerjavno jeziko-znanstvo vseh jezikov indo-evropejskega kolena, tedaj tudi za slovenščino. V tem jeziku nahaja jezikoznanec korenine in pravi pomen sto in sto zavozlanih besed tako jasno in razločno, da mu serce od veselja poskakuje.
Ve z din u gre čast in hvala, da se je pervi izmed Evropejcev tega starega častitljivega jezika naučil in spisal pervo kratko slovnico „sanskrtsko," ki je prišla v Rimu 1. 1790 na dan (pod napisom: „Sidharubam" seu grammatica samscrdamica *). Razun tega učenega dela je spisal ta učeni mož še sledeče bukve:
„Systema brahmani cum liturgicum mythologic. et civile ex monumentis indi-cis musei Borgiani, dissertationibus histor. et criticis illustratum. (S podob.) V Rimu 1791.
„Centum adagia malabrica cum textu originali et versione latina nunc primum in lucem edita." V Rimu 1791.
„Examen historico — criticum codicum indicorum bibliothecae S. Congre-gationis de propaganda fide."   V Rimu 1792.
„Musei Borgiani Codices manuscripti Avenses, Peguani etc. animadversioni-bus illustrati. Accedunt monumenta et cosmogonia indico — thibetana." V Rimu 1793.
„Scitismo suiluppato sui monumenti indici del mu.seo  Borgiani."   V Riniu
1793.
„India orientalis Christiana."   (S podob, in 1 zemljovid.)   V Rimu 1794. „De veteribus Indis dissertatio."   V Rimu 1795.
„Viaggio alle Indie orientali." (Z 12 podobami). V Rimu 1796. (Ta spis je prestavilo več francozkih pisavcov tudi v francozki jezik. 3 zv. v Parizu 1808).
„De antiquitate et affinitate linguae Zendicae Samscrdamae et germa-' nicae dissertatio.   V Padovi 1798.
„Amarasinha seu dictionarii samscrdamici Sectio prima cum interpret, latina."   V Rimu 1798.
„Musaei caes. Vind. nummi zodiacales animadversionibus illustrati." Na Dunaju 1799.
„Jornandis vindiciae Hunuorum."   V Rimu 1800.
De latini sermonis origine et cum orientalib. ling. connexione."   V Rimu
1802.
„De basilica. S. Pancratii."   V Rimu 1803.
„Vyacarana" seu locupletissima samscrdamicae linguae institutio.   V Rimu
1804.
Iz te lepe verste spisov se vidi, da je bil Pavlin precej učen mož, in da se je pečal posebno rad z jezikoznanstvom.
*) Zdaj pravijo in pišejo „sanskrita." Pis.
75'
} 'v Papež Pij VII. ga je izvolil zato za poveljnika jutrovih misijo-nov in za zapovednika šolskega v „propagandi."
Umeri je v Rimu 7. jan. 1806. Po svoji učenosti je slul svoje dni po vsi Evropi.   Tudi je bil družbenik več učenih družtev.       ».
v
Številne znamenja in sostave.
(Spisal J. Stefan.)
Kdaj so ljudje pervokrat začutili potrebo, svojih misel na znanje dajati ne samo v besedah, ki pridejo in gredo, ampak tudi v znamenjih, ki ostanejo, kdo bi nam tega povedal? Kdo bi nam povedal, kdaj so tej potrebi zadostili in kdo je pisanje izmislil? Tudi prazne so besede, ako kdo reče, to imenitno znajdbo so ljudje izmislili zgodaj ali pozno, zakaj zgodaj moramo reči, ako štejemo od našega časa nazaj in pozno, ako bi šteli od začetka našega rodu naprej. Kar velja o pisanju v obče, velja tudi o pisanju števil posebi. Tudi tukaj reči ni mogoče, kdaj je znajdba bila storjena in od koga. Zna-biti da so ljudje prej še pisali števila, kakor druge besede. Potreba, ki je gnala ljudi k pisanju, se je rodila iz slabosti naše pameti. Pa lahkeje si pamtimo besedi, ki nam zaznamujejo očevidne reči, in drugih tadašnji jeziki niso mnogo imeli, kakor si pomnimo besede, ki nam zaznamujejo števila. Pri številu manjka nam reč, ktero bi v mislih vezali ž njim, števila nam kažejo samo mere, ki vladajo med rečmi, ne pa reči same. Pamet s pervega nima nobenega pripomočka pri ponavljanju nekdaj mišljenih števil, tim prej si ga človek išče vstvariti v znamenjih ali podobah. Še dan današnji jih je mnogo, ki ne znajo pisati nobene pismenke, na številke pa spoznavajo se dobro. Nekteri si celo sami izmislijo znamenja in pisave, po kterih morejo saj za se zaznamovati števila, ki jih v glavi nositi jim mogoče ni. Prej tedaj je bilo treba iskati znamenj za števila, kakor za druge besede, pa tudi lahkeje je bilo, najti znamenj za one, kakor za te. Naše zapopadke, ktere imamo, izrazuje jezik v besedah in za vsak zapopadek imamo tudi posebno besedo, aH saj željo, za vsak zapopadek posebno besedo imeti, kar nam zdaj seveda več mogoče ni. Zakaj naši zapopadki so se množili nagleje, kakor so rasli zakladi besedni naših jezikov. Prej ko ne so imele tudi vse stare pisave za vsako besedo posebno znamenje in še le pozneje, ko so take pisave čedalje bolj neročne postajale, več ko je bilo besedi zaznamovati treba, so ljudje prišli na razklado besed v posamezne glasove, za ktere so potem izmislili posebne znamenja, pismenke, in iz teh sestavljali besede.   Drugače je pri številih.
Številni zapopadki si niso tako razločni, kakor drugi. Števila se dajo sestavljati vsako iz drugih, števila so enakega rodu, so stvarjene po enej postavi,   Ta lastnost se upira na bitje številnih
76
zapopadkov, ki nam nimajo zaznamovati reči, kakšne so in kaj da so, ampak samo, kolike so. Števila nam dajejo mere, ki so med različnimi rečmi. Merjenje pa godi se zmirom na enako vižo, zato so tudi številni zapopadki si sorodni, narejeni po enej postavi. Kader merimo eno reč, jo primerjamo drugej, ktero smo si vzeli za mero in taka je tudi s števili. Vse števila se dajo primerjati enemu, ki si ga vzamemo za mero, z enico. Vse števila moremo dobiti iz enice in, kar o zapopadkih, velja tudi o njih znamenjih : z enim znamenjem se dajo vse števila zaznamovati, z enojko. Bodi nam v primer za enojko pika a!i certa: lahko bode nam vsako število zaznamovati s samimi pikami ali certami, kterih bomo vzeli več ali manj, kader je število vece ali manje. Tako zaznamovati števila je gotovo prosto, in ta način je bil gotovo tudi pervi, ki so ga ljudje rabiU za pisanje raznih števil. Pa malo ročna je ta pisava. Kader je treba zaznamovati veliko število, nabere se preveč pik ali čert in težko je^ očesu in duhu, hitro najti in zapopasti, kar je zaznamovano. Človek si je tudi tukaj vedel pomagati. Izmislil si je posebne znamenja, ki jih je postavljal na mesto več pik ali čert, in ktere hočem imenovati vkupne znamenja. Po nemški bi se jim dalo reči Komplexzeichen. Vsakemu pride že na misel rimska številna pisava. Rimci so imeU certo za enojko in na mestu da bi pisah pet čert zaporedoma, so si izvolih vkupno znamenje v podobi V. Da je mogoče po tem potu še dalje hoditi, vsak lahko spozna in tudi to, da je ročnost, ki se je tirjala od pisave, vedla k rabi takih vkupnih znamenj.
Omenjena enorodnost številnih zapopadkov človeku ni samo pomagala pri njih zaznamovanju v podobah, ampak tudi pri njih zaznamovanju v besedah. Tudi v jeziku si človek ni priskerbel za vsako število lastne besede. Poiskal si je besedi, pri kterih je v stenju počil in s kterimi je, kader je hotel, še vece števila izgovoriti, samo zvezal poprejšnje. Grenlandci ne znajo dalje šteti, kakor do petih, in tudi mi je nismo dalje dognali, kakor do desetih. Kader doštejemo deset, začnemo zopet pri eni in pravimo eno in deset ali krajše enajst i. t. d. in kader pridemo do deset in deset pravimo dve deseti ah dvajset i. t. d. Še le kader doštejemo desetkrat deset imamo novo vkupno besedo sto in od te sestavljamo zopet vse številne besede iz prejšnjih do tle, da pridemo na desetkrat sto. Za to število imamo še posebno besedo tisuč, od sle pa že neha jezik dosledno dalje stopati, zakaj že za desetkrat tisuč nimamo več posebne besede, kakor so jo postavim Greki v miriadi imeli. Ne morem tukaj zamolčati želje, da bi nam kdo, ki je zveden v jeziku in v starinah našega naroda, povedal kaj o pomenu naših številnih besed, in ako je kaj ^znanega, tudi kako so števila pisali in kako rajtali.
Še zdaj bi se dala med ljudstvom o tem marsiktera reč najti, ktera, akoravno bi nam ne dala pogledati v stare čase, bi vender
77
bila vredna, da se pameti ohrani. Zakaj šole in zmirom razsežnejša kupčija bojo kmalu izbrisale marsiktero posebnost v rajtanju in pisanju, ki je zdaj še med ljudmi. Pristaviti še hočem, da na Koroškem ne pravimo: štirdeset, petdeset . . . devetdeset, ampak štiredi, pet-red . . . devetred, kar pomenja štiri redi, pet red (stari genitiv na mestu redov) i. t. d. M dvomiti, da so te besede povstale iz kake navade rajtanja ali pisanja. Pridejo mi Kinezi na misel, ki so rabili pri stenju niti, na kterih je bilo na vsakej nanizanih deset kroglic, ktere niti so polagali eno k drugej. Kader so na primer došteli do šestdeset in pet, so porabili šest nitek (šest redov) in pet kroglic od sedme. (Alexander von Humboldt v Creile: Mathem. Jourh. IV. zv.) Znabiti so tudi naši očaki podobno ravnali. Pustim to reč drugim, kterim so duri odperte do matere, meni je samo hči prijazna.
Zakaj da si je človek naj rajši izbral za počivališče pri stenju število deset, ni težko vganiti. Vedlo ga je število njegovih perstov, po kterih je gotovo tudi pošteval v starih časih, kakor še zdaj rad po njih šteje. Grenlandci, ako štejejo samo do petih, so zadovoljni z eno roko, drugi narodi so vzeli obe na pomoč. Aristoteles omenja tudi traškega naroda, ki je štel samo do štireh, Humboldt pravi, da nektere ljudstva v Ameriki in Afriki štejejo do dvajsetih in jemljejo pri štovanju roke in noge na pomoč, kar bi pri nas, ki smo veci del obuti, težko hodilo.
Pa čas je, da se zopet obernem nazaj k številnim pisavam. Omenil sem že ene, ki je prosta in ktero so ljudje lahko si mogli izmisliti, zakaj tudi v jeziku so imeli nakazano to pot. Rabili so to pisavo od znanejših narodov posebno Rimljani, stavljali so enojke, certe, eno k drugej, in kader se jih je bilo nabralo pet, so na njih mestu stavili vkupno znamenje V, kader jih je prišlo zopet pet, so pisali VV ali krajše X. Takih vkupnih znamenj so še imeli za petdeset L, sto C, pet sto D, tisučM. Stare rimske številne znamenja niso bile enake pismenkam, ampak te podobe so se še le napravile pozneje iz starejših za števila posebnih, kakor L iz L; C iz C; D iz [], iz ktere podobe je prej še znamenje ij postalo; iz so napra-
vili CVJ in pozneje besedi mille za ljubo M.
Rimljani so si neklerokrat okrajšali pisanje še na drugo pot. Niso samo zvišali pomena vkupnega znamenja za vece število s tim, da so mu pristavili znamenje za manjše, ampak tudi znižali so ga, kader so postavili to znamenje pred več veljavno. Pomenilo je postavim znamenje IX devet in znamenje XI enajst. Tudi v govoru so tako ravnali, kader so rekli duodeviginti, undeviginti za osemnajst in devetnajst.   So ti prej tako govorili, ali so prej tako pisaU?
Drugi stari narodi, kakor Feničani in Greki, njih učenci, so zaznamovali števila s pismenkami njih alfabeta, saj poznejših časov. Prav za prav se tudi ta pisava ne razločuje mnogo od rimske. Ima samo več vkupnih znamenj, namreč tudi za dve, tri, , . . dvajset,
78
trideset itd. posebnih podob. Od Grekov so s keršanstvom prevzeli naši očaki tudi njih številno pisavo, zaznamovaje števila s pismenkami kirilskimi. Podobno so tudi pisali števila Hebrejci, Egipčani in Meksikanci.
Kader se števila pišejo po omenjenem načinu, se zbere nektero-krat več enakih znamenj posebno pri večih številih, za ktere vkupne znamenja že zmanjkajo. Tako so imeU Greki za miriade aH za deset tisuči znamenje M in kader so hotli pisati deset miriad, bi morah postaviti znamenje M desetkrat zaporedoma. To je sitno, zato so si okrajšali pisanje tako : na mestu da bi pisah M desetkrat, so postaviU nad M tisto znamenje, ki je veljalo za deset. Nekterokrat se tudi najde, da to znamenje za deset ne stoji nad miriade, ampak spredej. Pervi teh dveh načinov je posebno v rabi pri Kinezih in Japancih, drugi pri narodih v južnej Indii. Omeniti še hočem, da se ta način pisanja nahaja tudi v novejših jezikih, kakor postavim: Francozi pravijo quatre vingt, quinz vingt (štirikrat dvajset, petkrat dvajset) za osemdeset in sto. Pravijo tudi soixante et dix (šestdeset in deset) za sedemdeset.
Vse številne pisave razdelujem jaz v tri razrede. V pervi grejo tiste, v kterih ima vsako znamenje zmirom in samo en pomen: k drugemu štejem tiste, v kterih eno znamenje dobiva razne pomene s tim, da se mu pridajo druge znamenja; v tretjem razredu družim tiste pisave, v kterih eno znamenje ima razne pomene, kader stoji na raznih mestih. Od pervih dveh razredov sem že omenil, kar se mi je treba zdelo, hočem zdaj iti k tretjemu,^ki je za nas naj bolj imeniten, zakaj v njem stoji tudi tista pisava, ktere smo mi zdaj navajeni.
Vzemimo še enkrat rimsko pisavo v misel. Potrebujemo po njej števila pisaje več znamenj in potrebovah bi jih zmirom več, kader bi hoth vece in vece števila pisati in kader bi še zraven želeli, da pisane števila niso predolge. Vkupnih znamenj bi bilo zmirom več treba, množica tih bi tako narasla, da bi bilo težko, si pametiti toliko razhč-nih znamenj in jih spoznavati na pervi pogled. Pisave, ktere bom zdaj razložil, nimajo te slabosti; po njih se da vsako število pisati le z nekaj znamenji in bodi si število še tako visoko, ne bode treba za-nj novih znamenj iskati. Pa tudi ročna mora biti pisava, ki zadostuje, da se da vsako število pisati; treba je tudi, da se lahko piše, da je kratko. To se doseže tako, da more eno znamenje imeti različnih pomenov in da se premembe teh pomenov na znamenju tudi očividne store. Pervi korak na tem potu se stori s tistimi pisavami, ki jih štejem v drugi razred. Pa kmalu se pokaže, da tudi te še niso pripravne, vsim potrebam zadostiti. Zakaj pri vehko, veliko številih bi se nad enim znamenjem nabralo tohko drugih, da bi še te pregledati težko hodilo. Slabost teh pisav leži tedaj v zaznamovanju prememb, ki jih dobivajo pomeni razHčnih znamenj, to zaznamovanje je še preokorno, premalo je ročno.   Tudi te slabosti se znebiti, se je
19
podarilo človeku, ko je izmislil tiste pisave, ki sem jih vredil v tretji razdelek. Prememba v pomenu številnih znamenj se zaznamuje s pre-membo v mestu, na kterem znamenje stoji. Vsako znamenje dobi drugi pomen, velja več ali manj, kader se postavi na drug kraj. Treba je zdaj imeti samo še postavo, ki veže premembo v pomenu na premembo v mestu, sicer bi vsak prestavljal številke, kakor bi se mu ljubilo, in dajal bi jim pomene, kakor bi se mu dopadalo. Ta postava je za vse take pisave ta, da velja vsako znamenje na mestu, ktero je za eno stopnjo bolj proti levi, nekterokrat več (um ein Vielfaches mehr), kakor na mestu zraven proti desnej. Po pisavi, ktere smo mi zdaj navajeni, velja vsaka številka na mestu za eno stopnjo bolj proti levi desetkrat več, kakor na mestu zraven proti desnej. Navada je občna, pisati samo od leve do desne ali od desne do leve, tako tudi pri pisanju števil. Prestavljajo se tedaj številke samo na eno stran, od desne do leve, ne pa tudi na druge strani, postavim od zgor na vzdol. Dosti imamo tedaj na enej postavi, ki veže prestavljanje številk na premenjanje pomenov. Ker se ravnajo pisave tretjega razreda po postavah, imenujemo te pisave tudi številne sestave in različne sostavo razločujemo po postavah, po kterih se ravnajo. Te postave so si pa samo razločne v tem, kolikokrat da zrase pomen številke, kader stopi za eno mesto proti levej, tedaj se razločujejo tudi različne številne sestave samo v številu, ki pove, kolikokrat da zrase pomen znamenja, kader se rine za eno stopnjo proti levej. To število hočem sestavno število imenovati, mogli bi mu po nemški reči Systemzahl. Nemci jo sicer tudi imenujejo Basis des Systems, kar bi se po naše glava številne sostavo glasilo. Po sestavnem številu se tudi sostavo imenujejo. Obče pri nas rabljena številna sestava se imenuje dekadiška ali desetiška, ker je nje glava desetica. Imenuje se dodekadiška tista, ki ima dvanajstico za sestavno število ; po tej pisavi bi tedaj vsaka številka, kader se prestavi za eno stopnjo proti levi, veljala dvanajstkrat več, kakor na pervem mestu, na kterem je stala poprej.
Pisaje števila po enej teh pisav ali sestav, potrebujemo toliko znamenj, kolikor ima sestavno število v sebi enic, prav za prav še eno manj. Zakaj dosti je, ako imamo znamenj za tiste števila, ki so manjše od sestavnega. Kader je treba pisati sestavno število, se to že stori, če se postavi znamenje za enico ali enojka za eno stopnjo proti levi. Treba je pa zdaj še zaznamiti, da stoji enojka na drugej, ne pa na pervej stopnji. To se napravlja tako, da se perva stopnja izpolnuje z drugim znamenjem, ki ne pomenja nobenega števila, ki nam zaznamuje samo mesta, na kterih nobene številke ni. Imamo v dekadiškej sostavi devet znamenj za števila manjše od sestavnega, od desetice, namreč 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9 in imamo še eno znamenje za izpolnitev tistih stopinj, na ktere kake druge številke postaviti ne smemo, stavimo ga na prazne mesta in to znamenje ne
80
velja ničesar imenuje se za tega deli nička in piše se: 0. Kader bi pisali števila le na takih podlagah, na takem papirju, ki je čertan od leve do desne in od zgor na vzdol tedaj razdeljen v same prostore na štiri ogle, bi znamenja O ne potrebovah. Treba bi samo bilo pri pisanju začeti od desne in postaviti v vsakega teh kvadratov samo eno številko, tako da bi vsak kvadrat bil za eno stopnjo; tiste stopnje ali kvadrate, v kterih nobena številka ne sme stati, bi morah prazne pustiti. Vsak bi pri tako pisanem številu lahko spoznal, na kterej stopnji da stoji vsaka številka, treba bi mu bilo samo kvadrate šteti od desne do leve.
Razne številne sestave se razločujejo med seboj, kakor sem že rekel, po sestavnem številu. Številnih sostav se da toliko napraviti, kohkor se hoče, zakaj vsako število se more vzeti za sestavno in da posebno sostavo. Za primer hočem vzeti diadiško, ki ima dvojico za glavo. Po tej pisavi velja tedaj vsako znamenje na mestu, ki je za eno stopnjo bolj proti levi, dvakrat več, kakor na stopnji zraven proti desnej. Po tem, kar sem zgorej že razložil, nam je za to pisavo le dveh zaminj treba. Zakaj sestavno število je dvojica, in kader hočemo pisati to, postavimo samo znamenje za enico na drugo stopnjo. Bodi nam, kakor navadno enojka 1 in nička 0. Pisah bomo tedaj dvojico z znamenjem 10, za tri bomo morali pisati 11, za štiri 100 itd. ker enojka velja na pervej stopnji eno, na drugej dvakrat eno ah dve, na tretjej dvakrat dve ali štiri itd. Deset bi morah po diadiški pisati 1010, dvajsti pa 10100.
Za tetradiško številno sostavo, ktera ima štiri za glavo, bi potrebovali štirih znamenj, treh za eno, dve in tri, in enega za ničko. Štiri, osem, šestnajst, sedem in dvajsti bi pisah 10, 20, 100, 123.
Ako bi zdaj kdo prašal, ktero sostavo naj si izvolimo, mu odgovorim, naj ročnejšo. Pisava bode ročna, kader ni treba mnogo znamenj imeti, tedaj sestavno število ne sme biti previsoko. Po tem bi bila diadiška sostava naj bolj pripravna. Kader pa rabimo malo znamenj, tim večkrat bode treba posebno pri pisanju velikih števil, napolnovati zmirom več in več stopinj, kakor smo zgorej vidih, da za dvajsti po diadiški pisano potrebujemo pet stopinj. Števila tedaj postajajo predolge, ako se pišejo po takej sostavi, ki ima prenizko glavo, dolgost pa nasprotuje ročnosti v pisanju in branju. Treba je tedaj tudi tukaj hoditi tisto zlato srednjo pot, ki se nam svetuje povsodi. Mi rabimo zdaj dekadiško sostavo. Zakaj da se je ta ljudem naj bolj prikupila in ne kaka druga postavim dodekadiška, ker se sicer dvanajstica vender bolj ima v čislu, kakor desetica, se po mojih mishh da lahko razložiti iz tega, da velja v dekadiškej sostavi tisti zakon pri pisanju števil, ki je vodil človeka pri zaznamovanju številnih zapopadkov v besedah, da se ravna zaznamovanje tih zapopadkov v podobah pisave, v številkah, kakor v podobah jezika, v besedah, po enem načertu, po enej misli. (Konec sledi.)
81
Popotovanje iz Litije do Čateža.
(Dalje.)
Da se mi ne zameri, ako govorim nekoliko o pevcih, ktere je imenoval Mertolaz. Kančnik je imel, kakor je slišati, v mladosti čudno esodo. Bil je dobro dolgo proti koncu svojega života učitelj in orglar v Dobrépoljah, kjer je tudi umeri leta 1841 ali 1842. V pesmih pravijo da je vsacega prekosil. Zabrenčal je, kadar se je lotil, vsaki praznik in vsako nedeljo novo pesem; dajal je sam besede in napevc, ki so si bili pa vsi jako podobni. Kančnikovo ime je slulo široko po Dolenskem. Poleg svetih je zdelal mnogo druzih, posebno zabavljivih in zdravic. Naj več so gotovo zabavljice vredne, v kterih kaj rad šeška žene; pa vender si ni mogel kaj, da bi se ne bil trikrat poročil. Prepevajo se nektere njegove še zdaj po Dobrépoljah, po Laščah in po Ribnici. Nar imenitneje so: „od svinjarjev; od lončarjev; mož in žena; od uši in bolhe; kaj nevesta prinese k hiši (posebno smešna in posebno — kosmata)." Izmed pobožnih tudi še zdaj hodi po deželi: „od zvonov," zložena takrat, ko so Dobrépoljci napravljali nove zvoni k cerkvi.
Gotovo ni bil praznoglav; ali uka je imel premalo. Vsako je zapel tako, kakor jo je spisal; in vsako je spisal, kakor mu je prišlo pod palec — zatoraj tudi niso, da bi se iž njih učil jezika ali druge pevske vmétnosti. Nekoliko je natisnjenih med narodnimi; toda naj smešneje se pogrešajo, ker jih Koritko morda ni slišal, ali pa, kar je še bolj resnici podobno, ker so se mu zdele prekosmate. Ljudstvo je v šalah robato, v jeziku rado ohlapno; take so tudi Kančnikovo pesmi. Skladal je časi tudi verze (to ime jim je sam dajal), kterih pa ni pél, ampak samo govoril, vzlasti pri vinu, ki ga je verlo čislal po navadi slehernega pevca. Dva taka verza sta mi znana. Pervi vbada učene poete, ter se glasi:
„Vi pojete tako.
Da vas nihče zastopil ne bo;
Mi pa pojemo tako.
Da nas zastopi vsaki lahko:
Filozofi in poetje.
In vsi drugi kmetje," Druffi pripoveduje, kako v Laščah zvoni:
„Vse stvari Boga časti: Jerebica, KiikaviV,a.
Vsaki dan
Tud podgan;
Se jaz ga bom — bom!"
Pri zadnji verstici je vselej izpraznil kozarec, ako je sedel pri vinu. Vse ga je rado imelo, ker je bil poln šaljivosti. Pripoveduje se, kako mu je bilo enkrat primanjkalo kurjave, pa da je v nedeljo
82
po deseti maši, ko so ljudje ravno začenjali iti iz cerkve, zaorglal čisto novo poskočnico. Dobrépoljci se ustavijo, in vlečejo na uho, kaj ti bo? Hitro jim zabasa (debelo gerlo je imel) čudno pesem, polno smeha. Toži jim, da ga zebe še celo za pečjo, ker nima pri hiši toliko polena, da bi ga za psom vergei. Kmalo so mu napeljali veliko skladavnico derv.
Kakor vsak imeniten mož, tako je imel tudi on posnémavce; toda zadela jih je navadna osoda — nobeden ga ni dosegel. Enega izmed njih sem poznal. Reklo se mu je Bravinec, in bil je kmet, bhzo Turjaka doma. Znal je brati in pisati, še orglati za silo. Ah gotovo bi Kančnik ne bil nikdar zapel kaj tacega, kakor je ta:
„Častimo svetega Jurja Po suhem in po murji!"
Njegove nar slavneje pesmi pa vender nisem shšal od kraja do konca, ker je sam več ne poje — zdi se mu prehudobna; drugi je pa tudi nihče več ne zna. Bila je zabavljica: „Pikcu" (nekacemu beriču), ki je ubozega siromaka preganjal in lovil, ko se je po ho-stah in berlozih skrival pred vojaščino. Takrat si je obilo hudega skusil, kar pripoveduje še dan danes, ako ni umeri. Dve leti je, kar sem zadnjič vidil jako postaranega.
Od šmarskega šo m astra, ki je berž ko ne tudi Kančnikov posnémavec, ne vem nič razun kacih pet verstic žalostne pesmi, zložene o prezgodnji smerti njegovega sina, ki so mu ga bih vzeli na vojsko,
„tarn je muziciral.
Pa se je fer d erbai,
Ker je prešvah persi bil." Izmed Kančnikovih pesmi še zdaj slove tiste, kar je zabavljivih in godčevskih. Narod šale ne čisla samo v navadnem pogovoru, kakor nam kažejo mnoge ribniške smešnice, ki so ravno po Ribnici nar bolj znane; ampak Slovencu je dobrovoljnost všeč tudi v knjigah. Prepričan sem, da prosti ljudje v „Novicah" radi bero, kar piše Kurnik; in ravno le-ta pevec si je v rodu s Kančnikom. Kmetje imajo še celo veselje nad lažnjivim Klukcem (Münchhausen) in nemškim Pavlihom v slovenski obleki (Eulenspiegel), daravno je oboje le prestavljeno, pa še zlo po verhu. Kaže nam vse to, da. bi jako ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale. S ta-cim pisanjem bi se ljudstvo naj laže budilo, naj laže bi se mu dajalo veselje do knjig. Se vé, da bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec vidil Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu. Tacemu delu pa gotovo ni kos, kdor ne vé, kako ljudstvo misli in govori, kaj ga razveseluje, kaj žah; kakove so mu kreposti, kakove napake. Hočeš li biti pisatelj, moraš naj pervo jezik imeti, kolikor je mogoče, pod svojo oblastjo; moraš do dobrega poznati narod —  sicer je vse
83
vpuhlo, kar pleteničiš, akoravno morda, sam sebe in svoje bistro-glavnosti čez mero vesel, meniš, da tvoje delo je s tim bolj izver-stno.in gotovo nesmertne slave; da je vredno tvoje pero, naj bi se obesilo v kako cerkev ali na široko razpotje za večen spomin, da bi se nad njim izgledovali pozni rodovi, in čudili se njegovi kreposti, kakor se tudi mi še zdaj čudimo velicemu ajdovskemu rebru, ki visi na Gorenskem v Cerngrobu. Mogoče je, da se ti plazi vse to po možganih, ali morda še tudi kaj druzega; toda ¦— čas je veter, ki pleve razpihava, in le zerno pušča.
Marsikdo večkrat zavpije med nami: za ljudstvo! za ljudstvo! Ali vprašam: koliko je prav za prav pisanih knjig za slovensko ljudstvo? Le sami duhovni ugajajo dušnim potrebam v narodu, in vsi naši tiskarji, ako so imeli kaj dobička, gotovo si niso z druzimi knjigami tako opomogli, kakor s pobožnimi. Koliko natisov je učakala sama „dušna paša!" Ne sme se oponašati, da Slovenec brati ne zna in noče, in kadar kaj v roko prime, nikoli ne vpraša po drugačnih knjigah, kakor po samih pobožnih. — To ni tako ! Res je, da starci po kmetih večidel še čerk ne poznajo; ali starci merjo, in mi tudi ne pišemo za-nje, ampak za mladi zarod, ki se mora učiti; trudimo se zanamcem v korist, da bi oni doveršili, česar pred-njimcem ni bilo moči. Ako tudi mlajši ljud posvetne knjige še zdaj gleda po strani, to je samo zato, ker Slovenci menijo sploh, da so prazne vsake bukve, če niso duhovske; in kdo bi si upal tako biti prederzen, da bi se pervi pripognil in kamen pobral zavoljo te misli? Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje moje domovine v slast prebirali Svetina Komaj so dobili knjižico v vas, in berž se je verstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna; škoda je le, da se ni tiskala drugič, ker je bilo gotovo hitro zmanjkalo pervega natisa, kajti dan danes je ni več dobiti na prodaj; še med ljudmi se redko nahaja. Tudi Robinzonova povest je prostemu človeku jako po godi; ali — jezik jezik bravca straši! Kdor ni bil med ljudmi, ne verjame, koliko pisava pomaga bukvam, da se prikupijo ali odkupijo. Minulo jesen sem vidil kmeta, ki je serdit vergei knjigo pod klop, ker je zavoljo prekosmatega nemčenja ni mogel umeti, akoravno je na čelu nosila lažnjivo ime: „za prosto ljudstvo." Na Dolenskem sem naletel domačina, ki je imel celo Robidovo fiziko; skerbno me je izpraševal, česar ni mogel sam razumeti. Iz tega, kar
*) Ta knjiga se prav za prav imenuje: „Sreča v nesreči," ali popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčikov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim. Spisal in na svitlobo dal Janez Ciegler, fajmošter per s. Tilni v Višnjigori.   1836.
6*
84
se je opomnilo do zdaj, vidimo jasno, da ljudstvo bi uže bralo, ko bi le imelo kaj. In kakor bi rastlo med nami število dobrih knjig, tako bi tudi rastlo med narodom veselje do njih.
¦
v v
Čertice iz življenja Šnakšnepskovskega.   I
IV.
Dva mesca sta že pretekla, kar nisem verlega gospoda Snak-šnepskovskega vidil; namenil sem se tedaj, ga spet enkrat obiskati. Grem naravnost v njegov kabinet. Ravno sem hotel na vrata poter-kati — kar ostermim in roka mi zastane.
Pri na pol odderznjenih durih vidim Šnakšnepskovskega na stolu sedeti; pa to ni več Snakšnepskovski, komaj le senca nekdajnega Šnakšnepskovskega. Obraz je upaden ; uderto, na pol zaperto in ster-meče oko zre na tla vedno le na eno mesto. Sicer rujavi lasje so zelo pobeljeni, in zmeršeni na zgerbančeno čelo vise. Njegova brada, popred zmirom gladka kot hce novorojenega deteta, zdaj gotovo že štirnajst dni britve vidila ni. V levi roki derži majhno tablico, desna mu pa kot raertva visi na tla. Tu sedi kot kip, izsekan iz mertvega marmeljna.
O Snakšnepskovski! kakšna nesreča te je zadela? — Ko bi bil Snakšnepskovski jarm zakona nosil, bi djal, da je šla gospa Šnak-šnepskovska .ad matres" počivat; pa saj dobro vem, da je on še vedno deviški samec. —
Zdaj se je nekohko premaknil, pogleda tabhco v levi roki, in izdihne globoko, da stene votlo odmevajo, zraven pa nekaj nerazumljivega mermra, iz kterega le besede: Adelops — Judendorf — raz-umim. Te besede so mojo radovednost le še bolj zbudile, toraj stopim v kabinet, se mu počasi bhžam in mu položim roko na ramo.
Zdaj odpre oči, kot bi se zdramil iz dolgega spanja, vzdigne glavo in me milo pogleda.
„Dragi gospod!" ga nagovorim, „kaj ste tako žalostni, kaj se Vam je zgodilo, kaj Vas je tako spremenilo, da Vas skoraj spoznati ni?"
Mož raztegne široke usta, se ironično nasmehlja in pravi: „0 verjamem, da sem se spremenil. Povedal bi Vam vso nesrečo, ki me je zadela kot strela iz jasnega neba; pa čemu bi si s povestjo ponavljal vse terpljenje in vse muke, ktere je moja duša prestala. — Čemu bi si še enkrat odpiral vse kervave rane, ki mi jih je vsekala ta zguba.   O Adelops! o Judendorf! o Judendorf!!
„Prosim Vas gospod, povejte mi vse, gotovo se Vam bo serce zlajšalo, kot svojemu prijatlu mi odložite pol bremena."
85
Nekoliko časa me pogleduje, potem me prime za roko, me posadi na zofo, nekoliko pomisli in zadnjič začne:
„Znano Vam je, da naša deželica slovi po vsem svetu zavoljo znamenitnih živalic, ki pri nas v podzemeljskih jamah prebivajo, s kte-rimi se ne more nobena druga dežela ponašati. Ravno jutri bo tri tedne, kar sem v kerški jami najdel novega keberčka, Adelopsa po imenu, ki se od druzih svojih sorodnikov prav dobro loči. Mislite si moje veselje. Ko pridem domu, ga hitro kontrofiram, popišem in pri-jatiu Gimpelspatzu na Dunaj pošljem. Na tega keberčka sem si zidal zlate gradove. Ker akoravno mi ni toliko za posvetno čast, kot za učenost in za blagor človeštva, vender ne morem z mirnim očesom gledati, kako moji nasprotniki za vsako majhno stvarico svetinje, križiće in diplome dobivajo, mene pa nevošljivi samopridneži vedno odrivajo. Ta keberček hi mi mogel saj vrata v cesarsko akademijo odpreti. Moj prijatel Gimpelspatz bi bil lepega novinca v velikem zboru „in persona" pokazal in če bi bil ravno spet nevošljivi Strucclius vse žile napenjal, mi saj diplom akademiškega uda ne odide. — Pa človek obrača, Bog pa oberne. ki
Drugi dan po kosilu prebiram časnike in naletim tudi na novico, da sta sinoč ljubljanski in dunajski vozovlak pri postaji Judendorf skupej zadela, da so se vozovi podrobili in se tudi veliko blaga poškodovalo. Ko to preberem, mi začne strašna misel ustajati. Kaj! ko bi bil tudi^ moj edini Adelops, punčica mojega očesa, na nesrečnem vozovlaku. Se enkrat preberem prigodbo, primerjam dan in bolj in bolj se mi dozdeva, da je moj ljubljenček med nesrečneži. Oh ko bi bilo to res, kaj bi jaz revež počel? Začne se mi po glavi bloditi, verzom časnik iz rok in derem na pošto. Spehan pritečem tje. „Kdaj ste oddali škatlico z mojim keberčkom?" „„Včeraj"" mi odgovori neusmiljen uradnik, nemisleč, da mi z eno samo besedo utopi vse moje upanje.
„0h včeraj! zakaj pa ravno včeraj!" tožim vradniku.
„Kdo zlodja! bo vedil, kaj se lahko vse zgodi, pa enkebermanj ali več, koliko ljudi je zraven konec vzelo! Vaš keber, to je nar manjša stvarica."
Meni se pred očmi kar cerno stori, nič mu nisem odgovoril temu zarobljencu, hitim v telegrafijo in telegrafiram v Gradec vodju železnice, svojemu nekdajnemu sošolcu, da naj pošlje naglo na mesto nesreče komisijo, ktera bi natanjko preiskala, kaj se je z Adelopsom zgodilo. Se ve, da nar raji bi bil sam zderčal po telegrafu na mesto, ko bi le mogoče bilo.
Čakam odgovora, čakam in čakam, odgovora ni! V strahu in trepetu preživim štirindvajset ur, bile so mi pol večnosti. Druzega si nisem mogel misliti, da prijatel ni sporočila prejel.   Kaj mi je počeli?
Napravim se in tavam proti kolodvoru. Se le ko derdram po železnici se popolnoma zavém,|^in vsa moja nesreča mi spet živo stoji
86
pred očmi. O Adelops ! ali si še cel, ali zdrobljen ležiš v Judendorf-skem prahu.   Bolje bi bilo zame, da bi te nikoli vidil ne bil!
Tako se peljem naprej; ničesar nisem shšal, kaj se okoli mene godi, le na eno besedo sem vedno pazil in ko vender enkrat kondukter zavpije: „Judendorf, eine Minute Aufenthalt" planem iz voza in najdem kmalo nesrečno mesto. O Judendorf! kraj nesrečnega imena, ti si mi vzel biser mojega življenja, ti si mi pokopal vse misli viso-koleteče ! ti
Zdaj sem na koncu svoje povesti, ne bom Vam na dolgo in široko iskanja popisoval. Iskal sem ceh dopoldan in od mojega bisera ni duha ne sluha. Poldne odzvoni — Adelopsa le še ni! Mrak že nastaja in že sem obupal nad svojim iskanjem. Prevzdignem še eno desko — in tu je zdrobljena moja škathca, v nji pa Adelops, ves potolčen, ves zdrobljen, le ena zadnjih nog je še cela; vzamem jo — tli jo vidite v ti tablici shranjeno in zdaj se k nji vsedam in jo gledam, da enkrat ugasne tudi moja že slabo berleča luč življenja.
„Gospod nikar preveč ne tugovajte, ga tolažim, saj lahko še enega ujamete."
„0 nikoh več, nikoli več nobenega. Sem že potem iskal in tudi hlapec Boštjan je iskal tri dni: pa ni nobenega več, on je bil edini svojega rodii, jest ga nisem bil vreden, torej je zginil — in ž njim moj diplom."
„Nikar še ne obupajte, gotovo sc še eden najde, napravimo se jutri, tudi jaz Vas bom spremil in Vam pomagal iskati."
„Kaj Vi greste tudi?   Res!   Vi ste srečen človek, drekoberb-čeka, ki sva ga oba že zgubljenega mislila, ste našli, znabiti da enega zasledite.   Jutri ob sedmih odrinemo.   Prosim, ne pridite prepozno." ^„Se bom pospešil, zdaj pa zdravi!"
Snakšnepskovski me spremi do vrat in ko me še enkrat poprosi, da gotovo pridem, gre nekaj bolj vesel v svoj kabinet.
Jelšovar in Lešovar.
Jel.   Zdaj imajo Slovenci vendar dve čisto slovenski škofiji. Leš.   Ako bi Kočevarjev ne bilo.
Jel. Nemški Kočevarji v ljubljanski škofiji so vsi v en kot stisnjeni, se zaporedoma slovenski učijo, in se bejo čisto poslovenih.
Leš. To je res, pa slovenski kočevarji so po obeh škofijah gosto nasejani, ne marajo za materni jezik in kočevarijo Slovence, svoje rojake, po vseh kotih.
Jel.   Ti in tvoj sosed sta se dala v družtvo živinomilstva vpisati, pa dereta svojo živino zdaj hujše, ko pred! Leš,   Prijatel, motiš se.
87
-» Jel. Kaj sem ti slep, da bi se motil. Ravno sem vidil, kako je tvoj sosed svojemu klusetu s kolom rebra premerjal, ti pa svoje tukaj mlatiš, da ti komaj še diha.
Leš. Motiš se, ti pravim. To kluse je sosedovo, moje je pa pri sosedu. Kar sva družbana živinomilstva, zamenjavava ob vsakem delu svoje kluseta, in se po takem varjeva, da nobeden svoji živini kaj zalega ne stori.
Leš. Kteri besednjak bi bilo bolje si omisliti. Vodnikovega ali Cafovega?
Jel. Cafovega.                                                           «
Leš. Cafov besednjak bo morebiti še le čez 100 let na svitlo
prišel.
i u    Jel. Ravno zato bi ga rad učakal.                      Zagorske narodne pesme.
(Poslal A. Kos.) ^
¦ ¦   1.
Oj Jelena, jabuka zelena Nju zarasla trava deteljina.      ' ' Nju mi zanju gizdave devojke,     • Gizdave devojke zlat'mi serpi.       ; Kar nažanju, sve pred konje denu: Jete, pite moga bratca konji! Jer mi čete dalko putovati, f
Cez tri gore, gore su visoke,       t Cez tri vode, vode su duboke, Gde nemogu ribe preplivati, Neg' da bi ju konji prejahali.
2.
Meni ljudi vele: Hod' se junak ženit! U travicu zajđem, U travici legnem. Meni smertca dojde,
K meni se pritegne. Glejte, ljudi glejte ! To je moja žena, Mati cerna zemlja.
3.
Oj Ivane, oj Ivane
Sivi moj sokole!
Pušcaj perje, puščaj perje,
Tam do moga dvora.
Tu med dvore, tu med dvore, r
Med te tri devojke:
Perva Kata, perva Kata,
Druga Katarina;
Treča Mara, treča Mara
Podvorkinja mlađa.
O moj Bože, o moj Bože!
Mladoga junaka,
Za vrat bi mu, za vrat bi mu
Privezale granku.
Glasnik literarni.
Odgovor sostavkn „Potrebe Slovencov glede prirodnih ved."
Vzadnjem „Glasniku" pravi g. V. J. v omenjenem sostavku pored druzega tuđi to, da če nam za kako misel manjka besede, ako je ne zalezemo v slovarjih, in tuđi ne v vsem zapisanem in nezapisanem bogastvu slovenskega narečja, potem jo še le omislimo, kakor uže bodi, toda vsi po enakem, ne vsak po svojem potu; da je pa še bolje. Če si jo izposodimo pri naj bližnjem sosedu, sorodniku po jeziku in po nravih.
88
Ker je, in ker tudi mora biti v zadevah, kakorŠna je ta, vsa-cemu prosto, da odkrito pove svoje misli, zato menim, da bi se na to odgovorilo tako-le.
.•^ Kar se tiče si o var j e v, dozdaj se nobenemu, kolikor jih je ob-
sijalo slovensko solnce, ne moremo verjeti, da je v njem vsaka beseda res navadna in dobra; in Če je narejena, da je res prav narejena; to le samo tisti precej o pervem loči, kdor jako dobro zna jezik. V slovarjih beremo: „jutrodeželec" —• morgenländer (kmet bi djal: „j utr ovac"), „vse ponosljnj oč" — naseweis, in še mnogo ravno tako zlih reČf. Tudi je v njih dovolj zaznamovanih, da so iz druzih narečij, pa vender se govore široko po naši deželi; druge stoje med novo skovanimi, ali rabil jih je uže stari Slovenec; koliko jih je še celo na robe zapisanih, ker je pisavec ali na robe slišal, ali pa uže pozabil, kako je slišal. Tedaj ni vsaka uže zavoljo tega, Če stoji v kacem besednjaku, vredna, da se vzame v splošno rabo, še posebno pa v bukvah, kmetom odločenih, od kakoršnih se menimo tukaj!
Ravno taka je skoraj z vsim družim nezapisanim bogastvom.
O nezapisanem jezikovem zakladu ^opominjamo samo to, da ga še nihče med nami ne pozna po vsi njegovi obilici; da tedaj ni vselej mogoče prevdariti in preiskati, je-li potrebna beseda med ljudmi kje v navadi ali ne. Za koliko stvari jemljemo nove besede ; ali kmet ima vender, Če ne povsod, pa vsaj po enih krajih, za ravno tisto reč dobro, domače ime, knjigam še Čisto neznano. Vemo, da nektera beseda je navadna samo v tej ali uni slovenski strani, druga samo v kaki vasici; tretjo pa govori morda le sem ter tje še kak starec , toda ko bi prišla pisatelju na uho, gotovo bi se začudil, kako lahko in prosto se dopoveduje to, kar je njega tolikanj vicalo, preden je dobil pravo ime — napek narejeno. Če bi sleherni pisatelj mogel s torbo hoditi od hiše do hiše za besedami na lov, vender bi se ne ogrenilo uže o pervera vse, kolikor je tod in tamkaj navadnega. Živ jezik je drevo, ki vedno odganja.
Kadar kaki reČi ne vemo imena, to se ve, da si ga moramo dobiti; ali rekel bi, da ne kakor uže bodi, ampak jeziku po všeči; to zna pa zopet samo tisti, kdor je terden v jeziku. Iz glave si moramo izbiti misel, da je besede kovati pri nas le igrača, dopuščena vsacemu, kdor vé, kako se „riba" sklanja. Mi se učimo jezika vse premalo, vse prepoverhu^ zato ne moremo, in tudi celo ne smemo uže zdaj omišljati vsaki stvari potrebnega izraza vsi po enacem, ker ne moremo nikogar siliti, da naj v pisavi rabi to ali uno besedo, ako je za terdno prepričan, da ni vredna pasje dlake. Vertovecje spisal: „vino rej o;" ali to ime je napek narejeno uže zato, ker Slovenec redi vole, krave, junce,  nikoli pa ne vina ali sadj|a; tudi se ne more priki-
89
mati, da je sestavljena, kakor hoče jezik imeti. Kdo bo tedaj primoral Dolenca, da naj pi§e in govori: „vino rej a," ker ima za ravno ta pomen domaČo, dobro, staro besedo: „vinstvo?" Rib-ničan pravi: „kuna belica — Steinmarder, „kuna zlatica" — edelmarder; naši pisatelji pa bi gotovo bili pervej dali ime: „ska-lovna," drugej pa: „žlahna kuna." Bodi si, da bi te in ne-Številne druge reČi po knjigah neslovenski imenovali 30 let; ko bi se pa 40. leto oglasil kdo, ki je slišal med navodom, kako je domače, ali bi ne smel pisati, kakor je prav, ker bi potem več ne hodili vsi po enakem potu? Tehniški izrazi se le počasi uterdijo; stanove se ob enem z vednostmi; enaki so oblačilu izraelskih otrok, ki je v puščavi rastlo s telesi vred. Prigovor je : Dunaj se ni sezidal v enem dnevu, pa tudi v enem letu ne ; zato si nikar ne belimo glave, kje bomo dobili uzdo, preden konja imamo. Le jezika se bolj učimo, potlej še le začnimo pisati sleherni v svoji reči, v kteri je vedin, pa nam ne bo treba tako loviti besed, kakor zdaj; tudi bomo laže bolj po enacem narejali nove izraze; in kar bo naredil eden, gotovo bo tudi laže dobilo splošno veljavo, ker ne bomo več tako uborno palcih. S tim pa nikakor ne velim, da ne iščimo besed med ljudstvom. Dobra imena, posebno tehniška, imajo vzlasti Slovencem veliko veljavo; rabili naj bi jih v pisanji, in hranili v dobrih slovarjih. Le to je moja in menda vsacega pametnega rodoljuba misel, da ne verŠimo v naglici, kar se more samo počasi zverŠiti. Jezikove reČi, ki so omišljene, kakor uže bodi, naj ne upajo, da jih bodo v rabo jemali vsi pisatelji, meduamci in zanamci; tako blago je za silo, kakor bukova terta. Vse enako je, naj piše kdo: „lepotinski čut," ali pa: „kraso Čutj e;" to in uno je le za „in t er i m," dokler nimamo nič veljavnejšega.
Kar se tiče p t uji h imen, menda le kak serdit purist ne bo z gosp. pisateljem enacih misli, da „logika" naj ostane „logika" i. t. d.
Zdaj še nekoliko zastran jemanja iz druzih narečij. —^ Ako se piše učenim Slovencem — kakoršnih, razun male peščice pisateljev, ni dosti — gotovo nihČe ne bo terdil, da bi nikoli niČesa ne smeli vzeti iz druzih narečij, ali pa iz stare slovenščine; toda izbirajrao si le stare, krepke besede, ki so našim podobne, pa ne spakedrane novine! So pa li bukve namenjene prostim ljudem, kakoršnih je naj veČ med nami, takrat ne smemo delati kaliža, ker le prosta, domaČa beseda se naj raje prime prostega serca; samo po takem potu ne bo vse naše delo mlatva prazne slame. Naj bi še tako „razgovetno" pisali, če bo v knjigi vse polno gomzelo neznanih „slov," kako bo kmet razumel reČ, ko ne bo razumel jezika ? Po sili mi hodi na misel Prešernov epigram : Gorjancov naših jezik poptujčvavši. Storiš, da kolne kmet, molitve bravši.
90
Preden končam, naj se opomnim, da Čeravno je morda res jako treba ljudstvu „razlagati redivnost in vrednost njegovega živeža, imenitnost železnih cest" i. t. d., vender menim, da bi narodu za zdaj mnogo bolj koristile dobre povesti, kratkoČasnega in pod-učnega zapopadka, in druge take reči, pisane v domaČem govoru in v domačem duhu. Veselje do branja mora biti med Slovenci mnogo splošneje, kakor je bilo dosihdob, in kakor je Še dan danes —: Česar so pa tudi pisatelji krivi — 5 potem Še le oznanujmo natorne *) vednosti, ker slab život, ne more precej težke hrane.
Fr. Levstik.
* Nevtrudljivi pisatelj g. Ivan Kukuljevič je obogatil literaturo jugoslavensko s preimenitnim delom, ktero bo služilo ne samo pisatelju, ampak celemu slovanskemu narodu v Čast in slavo. To delo, kterega smo že dolgo časa željno pričakovali, je „Slovnik umštnikah jugoslavenskih." Pervi zvezek, olepšan s podobami umetnikov Benkovića in Avramovića, Šteje 112 strani v osmer-ki. Bogato gradivo je zversteno po abecednem redu. V pervem zvezku se nahaja lepa versta umetnikov jugoslavenskih od imena „Agapić" do „Heinricus pictor de Gurk." — Od ravno tega pisatelja je pred nedavnim na svitlo prišel drugi zvezek „Pesnikov her-vatskili XVL stoletja." Obsega petnajst pesnikov iz one znamenite dobe hervaškega pesništva. Sledeči zvezki, ki so že pripravljeni za natis, bodo obsegali mnogo slavnih imen iz one za jugoslavensko literaturo toliko imenitne dobe, kakor so: Jak. Armalusić, Mih. Babutinović J. Barakovic, Sava Benevišević, Sim. Buđinić, Mar. Ga-zarovic, J. GuČetić, J. Gundulic, Bart. KaŠić, A. Komulovié, Eaf. Levaković, J. Lučić, T. Marnavić, M. Marulié, M. MinČetić, Dinko in Mart. Eanjina, Dom. Zlatarović i. t. đ. Knjiga, VII — 103 strani v veliki osmerki, velja le 40 kr. Bog daj, da bi te lepi knjigi tuđi v naše kraje priromale!
* Izverstna „Russkaja beseda," ktera izhaja v Moskvi v Štireh velicih zvezkih vsakega leta, prinaša v 3. delu 1857 razun mnogo drugih lepoznanskih in poduČnih sestavkov tudi o nas Slovencih prav obširen in zanimiv etnografiČen spis od našega učenega rojaka Dr. V. KI un a, profesorja na dunajski kupČijski akademii.
* V Parizu je na svitlo prišlo prav imenitno delo pod naslovom: „Les Manuscrits slaves de la bibliothéque imperiale de Paris" (slavenski rokopisi cesarske biblioteke v Parizu) od učenega Eusa Martinova. V knjigi se govori o 27 različnih slavenskih rokopisih; sedem je ruskih, tri so serbski, eden glagoliški in ostali staroslovenski.
*) Jaz bi ne pisal „prirodne." Kmetu je „z ar o dno," kar je dobro za zarod, za pleme, potlej pa tudi sploh, kar je močno. Preverjen sem, da bi se ubijal po analoga te besede, pa bi naposled vender ne vedil, kaj je:_ „prirodno?" Pis,
91
Glasnik iz domačih in tujih krajev.
Ii Fazna. 7. fe j^^'^a^faJ — Iz prijatelskega dopisa. — Pred drugim moram Vam sreČo vošiti za izdajanje tako izverstnega časopisa. Vse, kar se v njem nahaja, vredno je zlatega dnarja. Posebno veselje imam, da se vse prilega umu in sercu našega naroda, ki se zamore le na taki naČin na visokejo, njemu dostojno stopnjo povzdigniti. Romani so kuga za nas, oni nas pačijo, slabijo naŠ um in kvarijo naše serce. So pa tudi gotove znamenja, da klasično slovstvo peša; to nam pričujejo Francozi in mnogi drugi narodi. Naše slovstvo mora enakomerno obdelovati um in serce, ker to je edina pot, ki pelje na visoko stopnjo, ker krepi moČi naroda. Prepričal sem se, da se tega vodila Glasnik derži, in zavolj tega ga mora vsak domorodec z veseljem objeti.
I« Ljubljane. 8. februarja. — n —. — 3. dan svečana smo Slovenci praznovali stoletni rojstni god Valentina Vodnika, slovenskega pervega pevca in učenega jezikoslovca. Slovesnost se je godila v Šiški pri Zibertu, kjer je Vodnikova dédina. HiŠa je bila ozalšana z lavorovimi in smrekovimi mladikami, z avstrijanskimi in domačimi prapori. Iz Ljubljane je bilo prišlo in pripeljalo se dosti ljudi; tudi iz kmetov, posebno iz obližja, so se bili zbrali. Ob tréh popoldne so se pripeljali deželni poglavar, njih ekscelencija grof Cho-rinsky, tudi grof Hohenwarth in druge visoke glave. Sprejela sta jih gosp. Dr. Tom an, osnovavec slovesnega godovanja, in gosp. Dr. Blei weis. Po cesarski pesmi, ktero je igrala banda cesarskih strelcev, ogovori Dr. Toman gospođa poglavarja, in oni so mu dali primeren odgovor v prijaznih besedah. Zatim je v koru zadonéla nalašč zložena pesem, med ktero se je odkril Cerni, v hišo vzidani kamen, ki z napisom zlatih Čerk pripoveduje, „da se je tukaj rodil 3. svečana 1758 Valentin Vodnik, pervi slovenski pesnik." Iz mnogih ustje: „živio!" zagermelo. Pred svojim odhodom so Šli g. poglavar in vsi veljavni možje v rojstno Vodnikovo sobo. Tu so se pogovarjali o pesniku, in njih ekscelencija so blagovoljno sprejeli vse domače Vodnikove. Zvečer so goreli zunaj bengalski ognji, in hiša je imela tri transparente: na pervem je bila pevčeva podoba, na drugem njegove verstice: „Ne hčere ne sina i. t. d.," na tretjem pa: véra, upanje, ljubezen. Veselica je terpela pozno v noč. Ljudje razne dobe in raznega stanu so praznovali pri vinski kapljici spomin slavljenoga moža; učenci 8. razreda so peli slovenske in serbske pesmi ter pili zdravice mertvemu in tudi živim. Posebni Vodnikovi Častitelji so bili po koncu notri do treh Čez polnoči, ob kteri uri je bil pesnik rojen.
5. dan svečana je bila v Ljubjanskem igrališču druga slovesnost Vodniku v spomin, namreč slovenski koncert. Na levi strani odra JQ stala Žibertova hiša, ktero je v ta namen lepo zmalal g. G vaje.
92
in v sredi Vodnikova podoba iz mavca. Po o v er tur i je imel gosp. Dr. Toman predgovor v vjEvi-zih, za njim se je pa moški kor oglasil z lepo pesmijo, ktei-o je zopet osnovavec zložil, in napév je g. Nedweda, učitelja muzike. Hvalo gre vediti tudi njemu, ker si je obilo prizadel za slovesnost tega večera. Med prepevanjem imenovane pesmi je prišla „Slovenija," ter je z lavorjem venčala Vodnika; priletelo je na oder veČ krasnih, velicih vencev, in vsi so se deli na pevčevo podobo. Izmed veČ pesmi, ki so bile na versti, naj se opomni „PrešernoveV spomin Valentina Vodnika; znani napév je gospoda J. Fleišmana, in pela sta jo prav lepo mlada gospodi-Čina Majerjeva in njeni g. brat. Vsim gledavcem se je tudi kaj prikupila druga mlada gospodičina Eajerjeva s Tomanovimi občutki. Kor je prepeval zadovoljnega Krajnca, in gosp. Vil-helm Ur bas je izverstno govoril pesem: Veršac. Koncert se je končal z budnico: U s tan i m o, zarja vstaja i. t. d. Tudi ta večer so njih ekscelencija grof Chorinsky poslavili so svojo pričujoČ-nostjo. Gledišče je bilo tako polno, da ni imelo biti kam bolj ; v parterji se je vidilo nekaj belih „peč," in na galerfi tudi „polhove kape."
6. svečana je bila pri Čast. o. o. frančiškanih cerna maša z bi-Ijami za Vodnikom. ^|
Na Danaja. 10. februarja. V. J. —r Pustnine se bližajo svojemu koncu. Svet se priklanja modi, se verti in nori, bolj ko poteka Čas veselic in plesov. Po pervem dopisu v Glasniku bodete nek sodili, da so si napravili pustnih dni tudi dunajski Slovani kako narodsko veselico ali besedo. Doslej je še nismo uČakali: morebiti se nam napravi v postu kako pošteno radovanje. S tem vendar ne rečem, da se nikoli nismo veselili, Čeravno ni bilo nobene besede. Povemo vam n. pr., da nas je beseda Levstikova v drugem listu „Glasnika" nad mero razveselila. Od vseh strani Čujemo, kako se dopada, kako je vsem po volji in všeČi. Ni vsakemu dano, tako živo in prijetno slikati čertice iz ljudskega življenja; želimo samo, da bi se g. pisatelj večkrat oglašal! — MiČen in vse pozornosti vreden je spis Štefanov „Tice." Gotovo bo spodbodel marsikterega domorodca, ki živi med ljudstvom, da bo skerbno zbiral in zapisoval, narodne pesme, pravljice, povesti in pregovore, v kterih se zercalijo poraere krotkih Slovencov do raznih živali. Pa niso vse mirntega značaja; omenjam samo poskokov, o kterih sem slišal praviti nekdaj svojo pesterno, da so pošasti ticara podobne z železnim kljunom in železnimi kremplji, ki planejo skrivši izpod drevja človeku na persi in ga prebodejo. (Nehote me spominjajo germanskih greifov v Gudrunu itd.) Vse enake reči naj bi se zapisovale in razglaševale. Ker sem ravno omenil Štefanovega spisa, naj še pristavim, (gotovo bo Slovence veselilo slišati, kako se obnašajo slovenski sinovi), da je omenjeni gospod bral v dunajski učeni akademiji mesca decembra spis „o difusii gazoy
93
in endosmosi kapelin," ki je med učenim svetom zbudil veliko pozornost. Se natiskuje v „Sitzungsbericbte der k, k. Akademie der Wissenschaften." Drug obširen matematičen spis je tiskan v imenitnih Pog-gendorfs Annalen für Mathematik itd. Pervo delo se že omenja v Časopisu Kosmos v Parizu. Zdaj dela z g. prof. Dr. Ludwigom fiziologiŠke skušnje o difuziah sploh. Nevtrudljivo se trudi mladi naš rojak, da bi obogatil nauke z novimi resnicami ; pri vsem tem vendar ne zanemarja milega maternega jezika. Marsikaj lepega in podučnega si moremo tudi za naš narod od njega pričakovati. — Ozrimo se še nekoliko po velikem Dunaju, da ugledamo, kaj se godi še spomina vrednega za Slovence. Tudi med nami se je nabiralo za spomenik Vodnikov'; Čedna su4 mica se je nabrala. — Tu izhaja dvoje od visoke vlade podpiranih političnih slavenskih Časnikov ; Slovenske Noviny v češkem in V é s tn i k v maloruskem narečji. Pervemu se prideva prav izversten beletrističen list „Sveto zor," po celi poli; drugemu se pridevata celo dva posebna lista: eden za cerkev, drugi za šolo in poduk sploh.
Prihodnjič nekaj o našem slovarju, ki se tiska v Ljubljani na stroške prem. ljubljanskega knezoŠkofa.
Iz Marburga na pepelnico. Vicko Dragan. — Dragi Glasnik! Pisal si mojemu stricu VitomarUj^'naj ti on iz Marburga dopisuje. Ker moj stric letos ni še bil dobre volje, ti pošljem jaz nekoliko verstic iz slavnega dravskega mesta, ktero neki imeniten nemški pisatelj imenuje: pridno gospodinjo.
Čudil se boš, kako sem jaz iz Verbovca v Marburg prišel ; pa kaj se pod soncem vsega ne zgodi! V Verbovci nimamo kazinov in redut; ker pa v mojih petah v predpustni dobi ni mira, sem jih zanesel v Marburg, ktero mesto je začelo daleč po svetu sloveti zavoljo svoje zidane volje in svojih mask. Pa tudi ne zastonj. Na redutah tega mesta se znaš naučiti klasičnega grobjanstva.
Kurent je letos tukaj razsajal kakor ljuta divja zver ; poteri je butelje, raztergal podplate, prederl mošnje, zmešal možgane, vznemiril serca, in dosti poštenih ljudi spravil ob dobro ime, poštenje in — premoženje.
Danas smo puntarja ulovili in ga obesili. Spominka iz kamena ali bronca mu ne bomo postavljali, ker brezslavno je bilo njegovo ravnanje. Čeravno so si neki mladi Marburžani iskali pod njegovo bandero slavnega imena pridobiti.
Ubogi vitezi! Kaj bodo ti bezposleniki počenjali celi postni Čas? Kovali bodo na naklu svojih zmešanih možganov nove osnove, kako bode se po Vuzmu spet dala vpeljati republika Kurentova. Veš, moj ljubi Glasnik,kaj je Vuzem? VMedžimurji in naHorvatskem pravijo vazem in beseda ni slovenska, kakor nekteri terdijo, temoČ iz cerkvenolatinske azy-mus, panis azymus.
Rad bi ti tudi zvedel, kako je z duhom slovenskim v Marburgu. Oj krasno — oj veselo! — Kadar v jutro nesem proti izhodu svoje truplo na čisti zrak, me srečujejo zale Čistoslovenske dekleta z milim narodnim pozdravom; Küs d Hand! -~ Kadar se proti večeru razhajam med tert-
94
nimi griči prijetne marburžke okolice, zasliŠim — oj rajske radosti! — prelepo narodno pesem :
I bitt Herr Hauptmann bitt recht schön Lassens ihn auf Urlaub geh'n, —
Srečni pesnik Wiener Freiwilligera! od taksne slave nisi senjal, kadar si te verstice pisal, da čisto slovenske dekleta na marburžkih gričih bodo tako slastno tvoj uzvišeni dušni plod uživale. Glejte pesniki slovenski! — Vi ste premalo praktični, letate previsoko med zvezdami; pesmarite, kakor vrednik Hansjörgelnov, in obveljali bodete. —
Čuj še edno čudo, dragi Glasnik! V gledišni kavarnici na mizi ležijo Novice. Jeli je mogoče v javni hiši mesta, ktero je pred nekimi leti nek nemški vseuČelišni profesor imenoval „deutscheInsel" v augs-buržki Allgemeinere! najti slovensk Časopis?
Da — da — je mogoče, če ga slovenski domoljubi plačujejo, kteri si v ti kavarnici vsaki dan hladne želodČeke z sivo Čorbo sogre-vajo. To so sopet nepraktični ljudi, ljubi moj Glasnik! Pijejo ravno tisto čorbo za ravno tisti denar, kakor nemški gosti, njih število v razm&pi.:^?Časnikov tudi ni premalo, ali za nemške Čorbopivce kupuje kavarni Čar ne enega — temoč ducent nemških Časopisov, za slovenske goste pa ne zmore naročnine. *Cuda da „štandrehta" ne pobira zato, da slovensk časnik leži na njegovi mizi.
Drugači slovenščina v tem mestu ne cvete naj bolje v javnem živlenji, celo ni na občinskih tablah, ktere oznanujejo imena vesi, kraja in okrožja.   Na teh tablah so samo nemške poznamenovanja.
Kako stoji s slovenskim slovstvom v Marburgu? Slabo. Živi sicer tukaj nekoliko pisateljev, ali to so ubožčeki, kakor skoro vsi slovenski pisatelji, kteri v materinskem jeziku pišejo. Životarijo, kakor ubogi Irci pri plitvi skledi, v kteri letos, ker je krompir toliko drag, celo te hrane ubogih ni; — trudijo se za narod in doprinašajo velike žertve na žertvenik domovine, pa za vse to je njih plačilo obrekovanje ali pomilovanje.
Glej, ljubi Glasnik, takšen je moj pepelnični dopis. Kader zeleni Juri prijaha, odidem spet v svoj dragi Verbovec, in odonod hočeš dobivati veselejše dopise. — Da si nam zdrav in jarnega. Čistega gerla!
h Talenja na Štlrskem mesca februarja. J. P.lVijanski. — Zvedeli bi radi iz naših okolic kaj. No, povedati Vara imam mnogo o obnašanji, običajih, značajih in drugih stvari naših nekoliko zaspanih Slovencov, to je zaspanih in rebus literariis ! Vendar kolo Časa mi ne pripušča vsega danes omeniti; tudi Glasniku bi gotovo pomankovalo prostora za mojo koderČijo. Po malem in kratkem pa bodete vse pozve-deli, kar sem se namenil Vam pisati.
Kajti je ravno danes pepelnica in pust za herbtom imamo, pokopan v temno globoČino minulosti, naj se še jedenkrat ozrem nazaj na Kurantove praznike. Akoravno so vse meršave burke in puhle norČa-rije potihnile s pustom in se pogreznile v grob, jim še vendar nočem
95
dati miril, Če se reče ravno, da naj se mertvi pri miru puste. V pred-pustu se pri našili Slovencili marsikaj mičnega, zanimivega in smešnega godi, čuje in vidi. Pust je sploli čas, v kterem je skoro vse noroglavo in vse sorte šale vganja, pust je Čas, v kterem se še tudi nar več slovenskih šeg in navad nahaja, posebno pri ženitbah, kloba-sijah in drugih gostarijah, kadar vince našemu slovenskemu dedu ali pa slovenski ženki glavo razbeli! Če so ravno dan današnji domorodne igre, šege in navade bolj redke in so vže veČjidel zaspanČkale, sem še vendar veseljem tu jih nekoliko zapazil.   Evo tu jedno !
Znana je menda po več krajih Slovenije šega pri pirovanji, da, če se nevesta iz jedne občine, ali jedne župnije v drugo preseli, fantje na občinski meji debelo verv ali pa verigo črez cesto preprežejo in ne pustijo svatov popred naprej, da so si odkupili nevesto. Veriga se zavije v slamo in potem na tla spusti. Kadar pa pridejo svatje, se vzdigne. Svatje misleči, da to jih ne more vzderžati, hočejo naprej. Pa glej, tudi straža je tu, ki jih ne pusti dalje popred, da plačajo in odkupijo nevesto. Preoblečejo se namreč fantje: dva sta stražnika v vojaški obleki, jeden je žendarm ali beriČ na konju, ki svatom jaše nasproti in opazuje, kod da pridejo in da ne uidejo; sopet drugi je „verboltar," ki pisma svatovske pregleduje in potverduje; temu je pridjan tajnik ali „sekreter." Ce je starašina dober mož, se jih ne izogiba in podari tem vradnikom Kurantovim po več forinov, da si vina kupijo in na zdravje in sreČo novih zakonskih pijejo. Nato pa sme ženin tudi nevesto peljati na svoj dom v drugo občinstvo. Ako se pa ženin in starašina obotavljata, fantom kaj podariti, jima odvzamejo nevesto in je ne spuste popred, da je odkupljena. Seveda ta norČarijska šega včasih predaljeČ seže in da se nespodobnosti pripetijo, vendar je vže od ne-kadaj navada taka in ljudstvo pravi, da je to „domaČa postava." Sedaj je vže vendar zelo redka. Zapišem Vam te običaj za kratek Čas in v spomin rajnega pusta! —
Iz Zagreba 20. febr. A. K. — Potovaje po širokem svetu naleti Človek na marsikaj, čemur se mora čuditi. Kdor pa želi kaj Čisto posebnega viditi, naj pride v Zagreb, predenj se nam raztopi sneg. Vidil bode silne barikade, ki bi gotovo prestrašile in odpodile Turčina, ko bi se podstopil, na nas navaliti. To so ogromni kupi snega, nakupiČeni po vseh ulicah, posebno pa po velikem Jelačićevem tergu, navadno „Harmica" imenovanem. Sicer pa odslej ne bodo nikogar veČ nadlegovali ti kupi, kajti se je poslovil pust od nas ; do sedaj pa so bili kaj nevarni posebno za one gospođice, ki so cele noči letali iz ene go-stivnice v drugo, iz enega bala na drugega, iz ene zabave na drugo. Nevarnost bila je velika, kajti zgodilo bi se bilo lahko, da si je eden ali drugi teh veternjakov polomil noge, zabredivŠi v napol zmerznjen sneg. — Kar se tiče veselic, že davno ni bilo toliko večernih zabav v Zagrebu kakor letos. Razun navadnih javnih balov v narodnem ka-zališČu in v posameznih gostivnicah so bili s posebno svečanostjo obha-
96
jani balovi v tukajšni „Dvorani," ki jih je napravljalo družtvo narodnega doma. Med temi je vendar bila naj bolj zanimiva „Her-vatska domaća zabava," obhajana 10. febr. in osnovana od iz-verstnih domorodcov, kakor: barona Kulmera, Ivana Kukuljevića, Ljudevita Vukotinovića in vec drugih, ki so si tuđi prizadjali, narodno veselico kaj veselo in sjajno napraviti! Dvorana bila je s krasnimi cvetlicami ozaljšana in s gerbom hervatsko-slavonskim okinčana. Tuđi presvitli Ban Jelačić s svojo soprugo seje vdeležil zabave, ter je mnogobrojno izbrano občinstvo s svojo nazočnostjo počastil. Bil je z navdušenim „živio" pozdravljen, ko je v dvorano stopil-, zahvalil se je v kratkem, pa serčnem hervatskem govoru vsem pričujočim, oČitovaje jim svojo ljubezen in poštovanje proti domovini in svojemu narodu, kakor tudi iskreno vdanost premilostljivemu vladarju caru Franju Josipu. — V spomin te zabave je izšla lično vezana knjižica „Cvetje," posvečena krasnemu spolu, ki je bila razdeljena med povabljene gospe in gospodične. Knjižica je razdeljena v dva predela: „Ljubav in domovina," in obstoji iz raznih v to sverho primernih pesem od imenitnej-ših pesnikov ilirskih. Plesalo se je razun drugih plesov tudi domače kolo, mazurka in csardas. Enoglasno tverdijo vsi deležniki te veselice, da že davno ni bilo tako svečane zabave v Zagrebu,
Iz Celja 22. febr, —r— V 2, listu Glasnikovem je omenil gosp. dopisnik iz Zagreba „celjske Slovenije" in rekel, da ne vé, kako se jej godi letos? Veseli me, da sem v stanu mu povedati, da še ni popolnoma zaspala, akoravno le 3 ude še šteje! Lani so bili celjski dijaki prav marljivi in pridni domorodci in zapisali so precej sostavkov, seveda le za poskuŠnjo. Letaš pa so bolj potihnoli in ne vem prav, ali so Čisto zabili slovenščine ali ne. Samo eden ali dva sta še „Slovena" zvesta, in posebno M, P. gori za dom in domaČe slovstvo, zbira pa tudi prav lepe, mične narodne pesmi, pravlice in povestice. Želeti bi bilo, da bi se slovenska nježna mladež za rod in domačinstvo navduševala po normalnih in latinskih Šolah, Gotovo bi šteli potem več  marljivih  rodoljubov,  pa manj mlačnih   Slovencov.
* Minulo je 23 let, kar je bilo vstanovljeno v Pragi družtvo sv. Janeza (dedictvi svatojanské). Do konca mesca decembra 1857 je štelo 16,480 udov; v poslednjih letih so se tiskale knjige po 20,000 iztisih. Izdalo je družtvo blizo 450,000 iztisov različnih spisov pobožnega in podučnega obsega. Samo za leto 1857 je pristopilo 3200 novih udov. Kako koristne so enake družtva za razširjevanje poduČ-nih bukev med prostim narodom, je vsakemu znano. Bog daj tudi našemu družtvu čedalje več udov in podpornikov!
* Sedanji profesor jezikov in literatur slovanskih v Parizu, Po-lak Aleksander Chodsko, bil je več let konzul v Teheranu. Razun več drugih del je spisal tudi „slovnico persiŠkega jezika."
Natisnil Janez Leon v Celovcu,