Anton Medved: Bršljan in bodičje.
343
brlogi, cunje, suhe skorje — vi ste prognani iz svetišča milijonarjev — ne smejo vas videti! Vi dišite po potu, nimate parfumov, vaše roke so grde, žulj a ve — torej ne na trg, da ne omedle nežne gospice!
9-
Vi gnocala, vi glupci,  starci vi,
kdaj rešite vprašanje: kaj je lepo?
Mi Čakamo nešteto vrsto dni,
da mreno strgate z oči nam slepo.
Zastonj! — A v tem lepota gre nam v slast,
ko vi od bukev gledate nas srepo.
Ne bojte se, ne gremo precej v past,
ki skrbno jo z naočniki ravnate —
prežarko vi nastavljate nam mast!
Od zemlje lepe, vseh divot bogate
skočili naj bi v jarem  mrtvih črk ?
Od solnca milega,  od zarje zlate
zapremo naj se vam  v problemov mrk?
O, to bi bilo suženjstvo pretrdo,
priznal bi to nam sam StagirČah Grk!
Gnojišče kmetu, deci cvetno brdo,
mladeniču dekle, a starcu peč —
po svoje vse je lepo,  nič ni grdo . . .
Ko junija procvita gosta seč,
popevajo večerne pesmi  ptice,
nasloni se mladenič krepkih plec
na koso, tiho vpraša nežno lice:
—  ,Nevestica, kdaj  bodeš moja,  kdaj ?'
in vroč pogled odgovor je ženjice —;
ko lije čaroviti svoj sijaj
nad temnim logom plavajoča luna,
Tedaj me ni begal več razkošni smeh —
Tedaj me ni več motilo vrvenje in pehanje
teh — mučenikov naslade... Legel sem
tisto noč trdno prepričan, da sem — realist.
(Dalje.)
i o.
Pokojna mati,  rajni  oče moj,
od mene daleč v svojem rojstnem kraji,
odšla sta v tiho večnost pred menoj . . .
Življenje nekdaj je zvezalo vaji,
in zvezo ponovila bleda smrt
pod Črno grudo in v nebeškem raji.
Ko bil bi danes vajin grob odprt,
in  vidva  bi se  videla  spet živa,
kaj pač bi rekel vama sin potrt? . . .
Nazaj zaspita,  mrtveca trohljiva!
Ce sina sta ljubila  kterikrat,
udarila je vaji sreča kriva!
On vsemogočnih zlatov ni bogat,
na svetu častnega on nima mesta,
sovražna sta mu lastna sestra,  brat. . .
ah, bolje je — da druzega ne vesta! ...
Anton Medved.
Bršljan in bodičje.
mlad vitez gleda bajni nočni raj
v blesteČih valih grajskega tolmuna,
srce mu v Čudnem  hrepenenju mre,
v desnici drgeta mu zvonka struna — —:
Vi gnocala,  vi glupci, starci, he,
to lepo je,  ni lepo  li — recite?!
Ce ni — pokaj govoril bi še dlje:
mi lepo  uživaj m o   —   vi  učite!