Narava in človek v svoji pravi složnosti. Spisal Živkov. , 12. Tice selivke. Še veče čudovitnosti se nam kažpjo pri ticah selivkah. Po navadi se niisli in sodi, da se mora žival naravnost ravnati po prirojpnem nagonu, in da se tej sili np uiorp upirali. Po takem se. nemogoče zdi, da bi mogle tice selivke, ktpre nevkrotljiva sila, kakor sp dozdeva, ob svojem času vlečp v druge kraje, ta nagon prpmagati \t> Ijubezni, smilpčnosti in .skerbi' do kake druge živali — pospbno, če ni njihove verste; pa vendar le nagon strahujejo. Zapazilo se je, da se je npki šterk, s ktprim ona za rane voljo ni mogla odleteti, tri pomladi verno k njpj povračal; poznpja Ipta pa je tudi po zimi pri nji ostajal. Bolj čudovita pa je sledeča prigodba: Pozno jeseni, kpdar ni več pastaričic pri nas, zagledata dva lovca še pho paslaričico kaj skerbno hrane iskati ia (irno na hrast zleteti, ko berž kaj vlovi. Ker ju mika ta nenavadna pri- kazen, stopita bliže, in zagledata da iz votle gerce (ičja glava laka, precpj vpčja od pastaričice: tii zapazita, da pastaričica temu tiču hranu nosi, in tedaj iz suiilpčnosti do njega ni šla v topleje kraje. Se vsega na tanko prepričati, splezata na hrast, iu sternie vidita, da je ta tič jetnik v svojeni gnjezdu, skozi kterpga tesno luknjo komaj glavico vtikuje. Začnpta ga izrezovati. Med tem čivka in skaklja pestunja pastaričica neniilo okoli nju, ko toliko odrežeta, da tiča vun dobita; vidita, da je kukavica, pa še ne godna, ker še ne more prav stati. Njena niati je tedaj svoje jajce djala v to lesno votlino, v ktero sama nimogla, pastarici vgnjpzdo; tajozvali, in mlado skerbno redi. Mlada kukavica zrase v kratkem tako velika, da ne more več skozi luknjo; kakor prezvesta mati skerbi pastarica za svojo vjeto rpjenko: zaostaja za nje voljo, ko vse druge sorodnice na jug odrinejo; terpi radaniraz, zabi sama sebe, in živi le za vjeto revče, ktero ji toliko veselja krati in toliko truda prizadeva. Ali ni ta pastarica prelep zgled materne ljubpzni in zveslobe — zgled prave vdanosti v nerazumljive sklppe? Jednaka vzajeinna Ijubpzen in skprb se tudi drugod kaže, in je blago tolažilo v silnpm razporu zdražene narave. Tičoslovci vpjo kaj dokazov, da tudi kanarčiki pridjane mladiče drugih ptičpv Jjubpznjivo kermijo. Če mladim sovam, sneguIjam (stprnadom), povodnim kosom in sinicam starši poginejo ild., jih hodijo drugi starši kerntit; če je kake starke konec, jo bprž druga nainestuje, ravno tako starca kdo drug. In kaj počenjajo starke penice in jerebice, če jim kdo mlade zalezuje, da bi ga prekanile? Kakor bi bile pohabljene in šantave plahutajo po uialem od gnjezda, naj bi zalezovavca, kteri zagledavši gnejzdo jih mislil vloviti, za sebo napotile, da se med tem inladina more lepo poskriti. Kedar pa jp treba mladino branili, je slednja starka presprčna, prpderzna in junaška čez svoje moči,; stavi in žprtvuje za njo svoje življenjp. Tudi on se nikakor ne da osramiti; kakor je vprpn tovarš, tako je tudi skprbpn rednik , priden varh , hrabe.r brambovpc. Rajšp stradajo starši, kakor pa, da bi jim zarod stradal; rajše grevajp zarod zime umirajo, kakor pa bi ga zapustili. Xjpgov krič, njegova nesrpča jim je naj huja bolečina. Pri vspm tpm je preočiten perst stvarnikov. Sledeča prigodba pa še več razodeva: Stara gos je 14 dni v kuhinji valila. Vidno zboli na enkrat precaj hudo: za tega voljo tava iz gnjezda nazaj v hlev k stari goski, in jo prižene s sebo v kuhinjo. Urno si mlada na gnjezdo valit sede, stara pa počene poleg nje, in skoro pogine. — Ker mlada prej nikoli ni prišla v kuhinjo, je očivestno, da je stara čutiia bližno smert in — polna skerbi' za svoj zarod po svoji smerti — vedila to slutnjo in skerb mladi razodeti in si jo namestnico naprosili, ktera ji tudi zarod Irpo zvali, redi in varje kakor lastnega. c«'-- ¦'•ij"o