Očctov greln. V. Bilo je na neko nedeljo sredi avgusta. Škozi Podkraj je korakal kapucinar, prijazno pozdravljal na levo in desno, nagovoril zdaj tega, zdaj onega, tu pa tam obstal in otrokom, ki so mu hiteli roko poljubljati, delil podobice, moškim pa ponujal tobačnico, da malo ponosljajo. Zaradi dolge brade, ki je bila še bolj rjava kakor njegova meniška halja, je bil videti starejši, kakor je bil v resnici; bilo mu je namreč le nekaj več ko trideset let in iz oči mu je žarel mladosten ogenj. Vse na njem je bilo prikupno, v pogledu in smehljaju pa mu je bilo nekaj porednega. Ko je prišel na kraj vasi, je srečal mojstra Krištofa. Že od daleč ga je ta pozdravil: »Hehe, saj to se pater Valerijan! Jaz sem že mislil, da so vas že davno medvedi in krokodili v Afriki požrli.« »Ne, takih tresk kakor sem jaz se zverine ne lotijo,« se je zasmejal pater. »Medvedi in krokodili hočejo že bolj kaj mastnega, kaj takega na primer, kakor je mojster Krištof.« »No, no, zahvalim se lepo za vabilo. Sem pa že rajši doma ko v Afriki komu za južino. Za vas, pater, sem dejal, da ste že kje pri misijonarjih na Turškem ali na Abesinskem kje.« »Žal, pa me nočejo tje poslati... No!« Ponudil mu je tobačnico in ko je krojač zajel nekaj prahu med palec in kazalec, jo je sunil kvišku, da so se Krištofovi tolsti prsti skoraj ugreznill v tobak. »Hoho, gospod pater, kam pa ga bom dejal!« »Nikar se ne branite! Vaš nos ga prenese!« »Hvala! — Toda odkod vas prinaša pot? Ali ste spet pri Sv. Petru? Potem boste k nam tudi kaj prišli!« »Ne. Zdaj sem na Kranjskem — že dve leti. Danes sem obiskal bratranca, šentjanškega gospo- da.« »Kam pa jo zdaj namerjate?« »Na postajo. Pa se mi še ne mudi.« »O, to imate še časa. Pojdiva k »Pošti«! Na kupico vina.« »Ne. Ljubši mi je skleda kiselega mleka in kos črnega kruha.« »To pa dobite pri meni. Sicer ni nikogar doma, toda . ..« »Kaj, nikogar ni doma? Danes na nedeljo?« je dejal kapucinar radovedno, oči so se mu pa nena- vadno zasvetile. »Rezka, moja hči, je šla k Svetemu Križu. Ja- neza, mojega pomočnika, pa ob nedeljah z dvema paroma ne bi spravil iz gostilne, dokler ni noč. Le pojdite, bom že jaz tudi še kaj našel!« Tako sta šla proti mojstrovi hišici, ki je prijazno čepela sredi zelenega drevja. V čedni sobi je pozdravil gosta lep Jezus iz kota nad mizo, s sten pa dve dolgi vrsti svetniških podob; po stolih je bilo vse polno prikrojenega sukna in napol izvršenih oblek. »Sedite, gospod pater! Najprej bi vam prinesel požirek črničevca, prav domačega, kaj?« je vprašal krojač. »Nak, žganja ne maram. Sicer pa se moram najprej iznebiti naročila,« je dejal pater pomenljivo. »Zaprite duri in zakrite okna!« Pri teh besedah je kar sam zapahnil vrata in zastrl okna. Mojster je strmel v meniha, usta je na široko odprl, tedajci pa se je zakrohotal: »Hohohoho! Kaj pa to, gospod pater? Ali me hočete spovedati? Ni sile. Šele za porcijunkule sem bil iii na kvaterno nedeljo grem zopet.« »Ne,« se je pošalil tudi pater, »danes nisem prišel kot misijonar, ampak kot Miklavž.« »Hehe! Miklavž pa mora kaj lepega prinesti.« »Da, praznih rok Miklavž nikoli ne pride.« »Tja — saj ni otrok pri hiši.« »Boste pa vi dobili... Sedite, mojster, in pazite, kaj bo! Toda glejte, da mi ne omedlite!« Z desnico je segel mfnih v levi rokav in iz skri- tega žepa privlekel veliko, debelo listnico, jo razgrnil in izpraznil na mizo. To je bilo pravo bogastvo, ta veliki kup samih debelih bankovcev. Krojač si je skoraj oči iztaknil, tako je zijal hip v denar, hip v patra. Potlej je zakričal: »Krištof nebeški, kaj pa je to? Zmirom sem mislil, da kapucinarji ne smejo imeti denarja.« »Čisto prav ste mislili,« se je hihital menih. »Imeti ga ne smejo, nositi ga pa smejo. Zdaj pa dovolite, ko sem za osla bil in ga srečno prinesel, da ga sraem pri vas pustiti.« »Cigav je denar?« »Čigav? Nekega Jurija ¦ iočilnika je, krojača v Podkraju, če ga poznate.« »Pater Valerijan, ne delajte si norcev! Taki norci niso več norci. Cloveka bi kap zadela, če bi bil lahkoveren.« . »Ali vam nisem dejal, da mi ne smete omedleti? — Toda zdaj preštejva! Če nisem kaj izgubil, bi moralo biti natanko štiri ste tisoč dinarjev. — Pazite!« Štel je tisočake: »En, dva, tri, štiri ¦ in tri sto in devet in devetdeset, štiri sto. — Torej štiri sto tisoč dinarjev.« Z roko je porinil kup pred krojača in dejal: »Tako. Zdaj spravite svoj mamon, da bo prostora za mleko in kruh!« »Jaz se tuje reči ne dotaknem.« »Poberite! Jaz sem Miklavž, vi pa ste pridni otrok, kakor sem že rekel. Zdaj je igra pri kraju.« »Moj ta denar ni,« je vpil mojster. »Moj tudi ne,« je vpil menih. »Pater Valerijan, zdaj je neumnosti že preveč,« je rjul krojač. »Takoj poberite denar in ga nesite, odkoder ste ga prinesli!« »Ne vpijte tako nad menoj,« se je kregal menih. »Denar ostane tu. Ni ga tako neumnega osla, da bi breme dalje ncsil, kakor mora.« »Moje ni!« »Vaše je pred Bogom in ljudmi.« »Odkod je denar ?« »Iz Beograda, saj ga vidite!« »Od koga, menim!« »Od nekoga, ki ga vam pošilja.« »Meni nihče ni toliko dolžen, zaslužil si ga pa tudi nisem.« »Saj včasih kdo komu tudi tako kaj da.« »Hehehe, osel telebasti ti — hehehe, to pravim Janezu, veste, ne vam —; ali ste že čuli kdaj, da je kdaj kdo komu toliko denarja kar tako za boglonaj dal? In prav meni, Krištofu, hehe!« »V Podkraj pride poleti dosti meščanov, da lezejo po hribih in se okoli pajdrgajo. Morda ste komu tako v srce zlezli ali pa ste kakemu imenitniku hlače posebno po volji urezali...« denai^nico sem pa neko ki mu je padla na tla. »Hehehe, taki gospodje ne dajo hlač Močilniku v delo, gospod pater!« »Morda ste pa drugače kaki gospodi kaj dobrega storili?« »Nak, ne spominjam se.« »Le pomislite!« »Hm — hm — Krištof našel in jo vrnil gospodu, Možak me je hudo pogledal, še piš' me v uh' ni rekel, kaj šele kaj dal! Saj bi tudi ne bil vzel, ampak Bog lonaj bi bil pa le lahko rekel.« »Aha, tu ga imarno!« je vzkliknil menih in si zadovoljno mel roki. »Gotovo ga je pozneje spekla vest in zdaj vam pošilja zakonito najdenino. Ako so bili v denarnici štirje milijoni, je ravno prav. Deseti del je štiri sto tisoč.« »Pater Valerijan, vi me imate za bedaka, ki naj vam take storije verjame.« »Storije to niso. Na svetu je vse mogoče.« »Mogoče da, verjetno pa ne. Če hočete, da so denarja dotaknem, mi morate povedati, odkod je.« »Nekdo mi ga je dal in mi naročil, naj ga vam nesem.« »Kako mu je ime, temu nekomu? Kakšen je?« »Imena mu ne vem, niti ga ne poznam bliže. Po videzu sodim, da je čestit mož.« »Tedaj mora biti pomota. Vi ste se zmotili in bo to kdo drug s podobnim imenom.« »Ne, zmota je izključena, to vem gotovo. Vaš je denar, vaš, in nikogar drugega.« »Zdaj ne vem, ali sem jaz ob paraet, ali ste vi.« >>Jaz nisem, ampak vi ste, ako ta lepi kup takole puščate, da ga bodo tatovi našli, mesto da ga spraVite in lepo shranite.« »Ali naj res verjamem, da je ta denar moj?« »Vaš je, to prisegam na Boga. Zdaj ga pa poberite!« Krojač se ga je lotil, poprej pa je še vprašal: »Kaj moram zanj storiti?« »Nič. Samo pobotnico mi morate napisati, da ste danes od patra Valerijana sprejeli štiri sto tisoč dinarjev. Datum in podpis.« »Krištof moj! Meni so kolesca v glavi obstala. Gospod pater, ali bi zarajala?« »No, zarajajva!« »Štajriš!« »Da, štajriš. — V imenu Očeta in Sina in Svete^a Duha. Amen. Angel Gospodov je oznanil Mariji... Zdrava Marija ...« Ker je pravkar večerni zvon zazvonil, je molil pater angels'iy češčenje. Nato je rekel odločno: »Zdaj pa z.u-es: proč z mamonom! — Drugače vam začnem rožni vencc« >Nikar, nikark se je krojač zasme.ial. Potem ie odhitel v kamro in se vrnil z velikim predalom. Preden je spravil denar. je še enkrat vprašal: »Torej je res moj, po resnici in pravici?« »Po resnici in pravici!« je pritrdil pater. »Pater Valerijan, tedaj si ga bova razdelila — vi pol, jaz pol « »Da: jaz predal, vi denar. — Ali ne veste, da kapucinarji ne sraejo imeti denarja ? Le kar obdržite si svoj mamon!« »Vzemite za samostan! Ali pa je morda vaš red tako bogat?« »Da, čudno bogat. Le pojdite kdaj v Maribor pa naj vas popeljejo v zakladnico: toliko krompirja vi vse leto ne pojeste, kolikor ga imajo tam! ... Zdaj pa mir! Za denar pri nas še hraniva nimamo.« »Vsaj za trud si vzemite kakih sto tisoč.« »Beži, satan! Ne skušaj kapucinarja! ... Sicer pa sem si za trud že izgovoril mleka in kruha; ampak čakaii pa moram ...« Tedaj je jel krojač denar pospravljati, vmes pa je majal s svojo kuštravo glavo. Polglasno je govoril: »Če je tako in če je po pravici in če mora biti, tedaj: Bog povrni, gospod! Bog povrni! Tisočkrat Bog povrni!« Pri tem pa so mu stopile oči iz jamic. (Dalje sledi.)