čnega bohemstva, čigar klice baje iz sebe poraja ku-lisno vzdušje«?
Saj to ni res! — In te besede so bile le lepa prilika, okinčati dolgi gostobesedni nekrolog s papirnatim cvetjem.
Vidiš, »da bi bil sledil vabilom svojega prostega poklica«, bi bil rešen takšne posmrtnice, ki Ti očita, da Te je »premamil gledališki škrat s svojimi varljivimi prikazi umetniške slave, da si vztrajal(l) v kulisnem svetu«. — Vidiš, ljubezni do Tvojega poklica niso našli v Tvojem »vztrajanju« pri gledališču, pač   pa   slavohlepje.
Slovenski   igralec!
Naj jim torej povem, da si ostal tam, kamor so Te namenile rojenice, ko so Ti položile v zibel oni lepi, dar, ki je bil kal Tvoje umetnosti. Ostal si, dasi Te niso pustili iti ono svojo umetniško pot, po kateri si hrepenel, tako, da si kakor voznik Henšel, nazunaj orjak, a v duši otroško mehak, podlegel v boju. — In potem so prišli z izgovorom, da si, »vsled neprestano se pojavljajočih življenjskih neprilik od dne do dne bolj pobit, zapadel silni nervoznosti in bolestni občutljivosti«, A da so imele te Tvoje življenjske ne-prilike izvor v ravnanju s Teboj, to so zamolčali. Suvali so Te s poti, po kateri si hotel priti do velike resne umetnosti, v Svoji bolesti si iskal v vinu pozabljenja, in zapravljal nisi tako le Svojega premoženja, temveč tudi Svoje živce, Svojo energijo — materialni in duševni bankerot sta si podala roko! To je resnica, in nate ne pade niti najmanjša senca. Ali krivda onih, ki so Te pahnili v propast, je vnebovpijoča!
Še prava sreča, da so vladale pri slovenskem gledališču vedno takšne »tesne razmere, ki so terjale, da se Verovšek ne specializira, kakor se niso smeli (!) specializirati njegovi sovrstniki«, kajti sicer bi bil že celo same Krjavlje igral, ker bi Te bili v to prisilili. Saj ne vedo, da se pravi igralec — umetnik sploh ne more in noče specializirati, ker bi bil to njegov umetniški   r u i n.
Ravnotako tudi tega ne vedo, da nisi ustvarjal »sledeč vzorom«, temveč da si ustvarjal sam iz sebe. — Če si se rad spominjal onih večerov, ko si gledal na Dunaju Baumeistra ali Tvrolta, si se navduševal le kot gledalec, ne pa kot diletant, ki potem v isti vlogi kopira svoj »vzor« v vsem, v načinu nastopa, v vsaki najmanjši kretnji, v najhipnejšem vzkliku! Ti si bil vendar samonikel igralec —  umetnik!
Pa ne čudi se takim besedam, saj »častnega naslova gledališki umetnik svojim domačim igralcem ne prisojamo brez umestnega obotavljanja«, in samo svoji smrti se imaš zahvaliti za to, da »si je vsa slovenska javnost edina v tem, da je nenadomestljivi steber slovenskega gledališča, Anton Verovšek, bil umetnik«.
Praviš,   daso   to   fraze?
O ne! — Ali se ne spominjaš, kaj je dejal oni, ki je napisal vse te citirane besede ono leto pred Tvojim odhodom, ko sem bil povabil slovenske igralce in prijatelje slovenskega gledališča na sestanek, kjer bi se naj posvetovali o prepotrebni organizaciji slovenskih igralcev ? !
50

V svoji veliki ljubezni do slovenskega gledališča in do slovenskega igralstva še posebej, v iskrenem prepričanju, da je za kulturni razvoj našega naroda obstoj in razvitek slovenskega gledališča in ž njim najdragocenejšega sadu literature, dramatičnega slovstva, vitalnega pomena, je izpregovoril sledeče besede: »Najbolje in najpametneje storite, če pustite gledališče in si poiščete drugih s lu ž e b (!).«
To pojasni vso n e o d k r i t o s r č no s t onega nekrologa, iz katerega sem citiral nekaj stavkov, da jim ugovarjam in ohranim Tvoj spomin čist, ki si bil v   resnici   —   umetnik   in   dober   človek.
Milan Skrbinšek.
Dr. Krekov spomenik.
Zadnji »Jugoslovanov« dopisnik sporoča javnosti, da se je odbor za Krekov spomenik izrekel za to, da naj kip predstavlja pokojnikov portret. Torej Ljubljana naj dobi enega bronastega — morda enkrat za spremembo celo kamnitega moža več, ki bo, na visokem podstavku stoječ, strumno »stražil«. Kakor da bi že ne bili do grla in še čez siti teh večno si enakih in podobnih šablonskih figur brez individualnosti, brez zanosa, brez duše. Vodnik, Prešeren in Valvazor sami so se naveličali neumestne burke, ki jo brezobzirni svet uganja sredi trgov ž njimi: kot da so se domenili, protestirajo vsi trije z odvračujočo gesto roke proti temu, da so jih nehvaležni rojaki postavili — kot svoje dni javne grešnike in hudodelce — visoko na sramotni oder. Od saj zamazani, zaprašeni v cestnem prahu, od vrabcev in golobov kar nič respektirani črni možakarji niti od blizu niti od daleč ne morejo vplivati: izraza obraza in finese njihovih potez pod umazano skorjo ne moremo razločiti, celo ne v polni solnčni svetlobi, ki mnogokrat vtis naravnost spači s premočnim kontrastom luči in sence. Ali naj morda vpliva obris sam na sebi? Obris je podoben obrisu in se duh ne da vklepati v gotove poze in pozicije. Tudi velikost kipa ne more biti mero-dajna, ker bi bil potemtakem pri jezdecih konj glavna stvar, — Pri spomenikih torej ne more biti portretna podobnost namen in edini cilj, da se nekako zadosti osebnemu kultu. Ideja in misel slavljenčeva bodi marveč ono, čemur naj da umetnik tvarno oblikovanega izraza. Če imamo danes povsod na tucate enakih, slabo vplivajočih stoječih bronastih podob in je prišlo že v modo, da vladarji sedijo, vojskovodje jezdijo, navadni zaslužni smrtniki pa stoje prodajajo dolgčas, ne smemo tega devati na rovaš nezmožnosti umetnikov, marveč mnogo bolj na račun popolnega pomanjkanja vsakega čuta za lepoto pri naročujočem občinstvu.
Ali bi v našem slučaju ne bilo bolje, da postavimo spomenik ne osebi, marveč ideji dr, Krekovi! Alegorija in simbolika nas vse drugače dvigata nad enolično vsakdanjost, vplivata na duha in domišljijo vse bolje, plemeniteje in umetniško vsled nevezanosti na osebne slučajnosti veliko čisteje in popolneje, Ako se prav spominjam, ima naš muzej mavčev osnutek domačega umetnika Vrbanije: močan gorenjski fant, krepkih potez in silnih mišic, se upira s hrbtom in rokami v velikansko skalo, da si napravi predor preko gora. Ta kip navajam le za primer. Ali bi ne bilo kaj

podobnega, izklesano v marmor in kamen, kot nalašč za spomenik našemu Kreku, ki je s silno močjo svojega duha in dela utrl Jugoslovanom novo pot, razgnal ovire, razbil ozke ograje, ki so nas obdajale, in raztrgal spone, ki so nas težile? Kako vse drugače bi vplivala taka vsebinsko globokozamišljena skupina kot pa prazno v nebo štrleči bron. V stranskih reliefih pa naj bi prišli do veljave razni prizori iz življenja in delovanja Krekovega za njegov narod!
Kar se tiče prostora, je res, da je Pogačarjev trg eden izmed redkih arhitektonično zaključenih ljubljanskih trgov in bi spomenik gotovo tudi umetnostno na tem prostoru dobro učinkoval, — toda preje mora barantanje s trga izginiti. Kislo zelje, pomaranče in gnila zelenjad pa misel Krekova — to ne more biti združeno. V občinskem svetu je bilo svojčas sklenjeno, da se branjevke izselijo v nabrežne paviljone, ki se postavijo ob nanovo regulirani Ljubljanici, — po tem takem bi bila ta zadeva rešena.
Odbor za Krekov spomenik naj bi uvaževal te migljaje, da dobi veliki mož tudi sebe (ne svoje fizične osebe) vreden spomenik, da nam bo prihranjeno veselje, ki ga imajo sedaj esteti na Nemškem, kjer so večino bronastih spomenikov brez umetniške škode porabili za vojne namene in kjer trdijo umetniški ljubitelji in poznavatelji, da so prazni podstavki brez običajnih figur lepši in umetnostno več vredni kot prej,
O Krekovem spomeniku smo dobili še naslednji dopis:
Nakana, da bodi postavljen spomenik za dr. Kreka na Pogačarjevem trgu, prihaja v javnost v precej določnih oblikah. V Ljubljani, žal, nimamo mnogo izbere glede prostorov, ki bi bili primerni za umetniške spomenike; vsled našega »regulačnega« načrta smo zanje v hudih zadregah. V skrajni sili bi pač zadostoval Pogačarjev trg; to se da trditi po mirnem in resnem preudarku. A težave so tolike, da kaže stvar vendar prej vsestransko premisliti, preden se kaj veljavnega ukrene. Umetnikom je dana naloga, vsebujoča velikanske težave, ako naj se obrača natečaj samo na Pogačarjev trg. Bi li ne bilo dobro, da se prepusti umetnikom tudi izbera prostora? Morebiti pridemo tem potom do rešitve, na katero nas nobeden ne misli. Ali je treba, da stoji spomenik res prosto? Pomislimo malo in pojdimo se učit v klasično deželo spomenikov, v Italijo. Toliko za danes, V prihodnji številki izpre-govorimo obširneje o tem problemu.
Franc Leveč.
Lanski »Dom in Svet« (XXX, letnik, 1917) je prinesel v svojih številkah 7,—12., pag. 240 sq., 293 sq. in 354 sq. izpod peresa gosp. deželnega šolskega nadzornika dr. Janka Bezjaka nekrolog, posvečen manom 2. grudna 1916. leta umrlega c. kr. dvornega svetnika Frančiška Levca, ki nam v toplih besedah slika plodo-nosno delovanje ovekovečenega slovenskega rodoljuba-literata na raznih poljih prosvete. Na str. 357 sq. nam • ga pod številko 5. gosp. pisatelj specielno predstavlja kot pesnika. »Kakor marsikateri dijak, je tudi Levee že v mladih letih zagrešil nekoliko pesemc,« piše g. dr. Bezjak in navaja tri pesniške proizvode Levčeve,> ki so izšli že 1862. leta v »Vencu«, poklonjenem ravnatelju Janezu Nečašku povodom odhoda v zlato Prago.
Leveč je bil tedaj tretješolec. Nadalje omenja ondi pesniških produktov pripovedne in lirske vsebine, ki jih je mladi dijak priobčeval v letih 1862., 1865., 1866., 1867. in 1868. v »Slov. Glasniku«, 1862. leta v »Zgodnji Danici«, v »Učiteljskem Tovarišu« 1863. in 1864. leta (pod psevdonimom Mirko Zorin) in 1870. leta v Stritarjevem »Zvonu«. Kot gimnazijec je Leveč svojega Pe-gaza pogosto vodil na Helikon pit iz srebropene Hipo-krene. Morda ustrežem, če navedem nekaj njegovih pesniških proizvodov iz one dobe, ki jih g. dr. Bezjak ne omenja,  oziroma kraj, kjer so zagledali  svetlo.
1862. leta so izdajali ljubljanski slušatelji male gimnazije »mlade svoje vaje« pod naslovom: »Torbica. — Vaje dijakov sploh. — Zrno do zrna pogača, Kamen do kamna palača.«
Ta »Torbica« je danes velika redkost. Izvod (fragment ? ?), ki ga hranim v svoji knjižnici, broji štiri številke v veliki 4° po osem strani, skupaj 32 paginiranih strani. Naslov mu je tiskan z uncijalnimi majuskuli, oziroma z gajico, a preostalo je litografirano v kurzivni latinici. Vsaka številka nosi na zadnji strani pripis: Kamnotis Jožefa Blaznika. — V Ljubljani, 1862. — Te »vaje« vsebujejo spise v vezani in nevezani besedi; nekateri imajo podpise, oziroma šifre, drugi so brez njih. Imena podpisanih prispevateljev so: Ivan Rak, France Leveč, Ludovik Tomšič, Jože Lavrič, Jak. Trobec, F. Mekinec, Ant. Zupančič, J. Langerholz, Fr. Vidic, Peter Habian, Jan. Luzar, Radomil, BI. Jereb in France Suša; eden spisov je signiran z —v— in dva z L. T.
V tej »Torbici« ima Leveč samo en proizvod, in sicer na 4. in 5. strani prve številke pesem, ki naj jo tu navedem:
Stari  grad.1
Oj pogledaj! Tam zidovje, Ki se milo v te ozira, Gleda žalostno v nebovje, Krepko času se upira; Bršlen mu ovija stene, Mah prerašča kamne njene.
Močna je trdnjava stala, Kjer zdaj vidiš razvaline, Je mogočno gospodvala Čez podnožne ji doline; Nekdaj vitezi so stari — Zdaj — tihota gospodari.
In če turško privihralo Sem bandero je v dolino, Vse hitelo in bežalo Je v Kolovec, na višino. Tu se turška kri je lila, Hrabra množica rešila.
Zdaj trdnjava zapušena Se počasoma podira; Proč je že trdnota njena, Stena steno le podpira. Zdaj le tisti semkaj pride, Ki v pogorju tem zaide.
France  Leveč.
1 »Stari grad« se imenujejo razvaline kolovškega gradu (Alt-Gerlachstein) v Bistriški dolini, Mengšu nasproti.
51