Za Ädrijo . . Povest iz uskoško - benečanskih bojev. Spisala Lea Fatur. (Dalje.) XXII. noči tistega dne je hodil Foscari po Piazzetti in se oziral na arkade do-gane. Hodil je naglih korakov, razkrite glave, krilil z rokami, vzklikal. Ob njegovem vzkliku je dvignil fakin pod stebrov-jem glavo s kamena, zganil se je gondolir iz gu-gajoče se postelje, pogledala straža pod arkadami. Kaj je generalu Foscariju? Äli mu ni trdna glava na ramenih? Oj Foscari — prijatelj ljudstva ... Slabi so tvoji, slabi naši računi. Z glavami plačujejo beneški plemiči ljubezen do ljudstva ... Prokleta signo-rija, praviš? Da, da! Prokleta — stokrat. . . Prokleto vse! klikne Foscari, hodi, se ozira na arkade. Tam stoji bela postava. Sestrino oko mu sledi. Oko sestre, ki je podla in slaba, kot so oni vsi, kot je tudi on sam, Ivan Foscari, general ljudo-vlade, ženin Mocenigove Klare. Prokleto vse! Ni svobode, harmoničnega razpoloženja duha. Razočaranje povsod. Za njim — pred njim — viharni dnovi. Takozvana čast, nazadnjaški nazori slabotnih duhov — kako prazno, posmeha vredno je bilo vse to njegovemu upornemu duhu. Sovražnik signorije, prijatelj teptanih in zatiranih, je snoval drzne čine. Modra signorija! Kako je ukrotila uporneža? Sod olja umiri valove — njega so utolažili z generalsko častjo. Smešen sebi in drugim se je šopiril v generalskem klobuku, sedel pri doževi mizi, izpolnjeval signorijine ukaze, se privadil ostrih oči Klare Mocenigove. Pa je prišla .. . Bleda, krasna. Prosila je zavetja. Ni iskala, ni kazala ljubezni. Ohraniti je hotela samo svobodo volje. Leta je čakal nanjo. Ä Senjanka je ostala ponosna tudi v doževi palači. Neznosna mu je postala Klara. Cele ure je sedel v bližini Senjanke. Razlagal ji je lepoto italijanske poezije. Ona pa ga je odvedla od visoko razvite italijanske kulture s preprosto pesmijo pastirja . . . Mož vojne je zasanjal idilo miru: Ziblje se klasje, vršiči visoke koruze se majejo v vetru. Drhti trsje, žare paradižniki, polni so mandeljni, blagoslovljene oljke. Med poljem in vrtovi na Giudecchi stoji bela in sveža njegova letna palača ... V njej tiha sreča. Pride jesen. Gibljejo se pridne roke. V širokem slamniku, ves prepoten, prihaja nekdanji general Foscari domov. Vitka, visoka, polnolično dete v naročju, ljubezen v očeh, kipeča zdravja, mu prihiti Zora naproti. Po skromni večerji sedita z otrokom pri razgledu na morje. Hite tam barke. Za blagom, za častjo. On pa objemlje ženo, poljublja dete, poje pesem o sreči poljedelca. Tako idilo miru je zasanjal vojaški mož. Da jo uresniči, bi moral biti previden, neomajen. Toda kot izbruhne vulkan pogubonosno lavo, je izbruhnil on ob Venierovem roganju svojo namero . . . Neomajen je hotel biti. Pa kot se ohladi lava v naglem teku — tako se je ohladil njegov ogenj ob materinih solzah. In on, ki je slavil Zorin beg kot čin neuklo-njene ženske duše — on mož ... Že v dogani, ko se je zavzel za Zoro ob prihodu Venierovem . . . Prosila ga je Cecilija, mu dokazovala: Roditelji na robu propada — očetove barke ponesrečile — porok Foscarijevih dolgov Mocenigo. Ali more pustiti sin, da gre sivi oče s sramoto s sveta? Ali more prenašati težo materine kletve? Radi senjske deklice, ki je sicer plemenite, ponosne duše in rodbine, ki je slavna med Uskoki — toda v očeh Benečana preprosta kmetica, brez dote in prijateljev... Govorila sta Cecilija in Venier. Zore ni videl popoldne. Nista ga pustila svak in sestra do nje. Odvedla sta ga v očetovo palačo. Tam so silili vanj . . . Prosili, grozili, obetali so roditelji, Mocenigo, dož, Venier, sestra. In on, klaverni junak, se je uklonil moči dejstev ... A če vzame siroti, ki je pribežala zaupno k njemu, častno, srečno prihodnost, je njegova dolžnost, da jo preskrbi kako drugače. „Kaj naredimo z Zoro?" je vprašal sestro, ki je ljubila Juriša. Odgovorila mu je dožinja . . . Dobro je podpihala mati sicer tako blago Cecilijo ... O, dož ni zvest soprog. Ljubše od duhovitih Cecilijinih besed so mu naivne besede preproste deklice. „Zora," je rekla neodločno Cecilija — „gre lahko domov — nazaj ..." „Nazaj?" je povzel naglo dož. „To ne gre. Stroge so uskoške postave. Doma čaka pribeglico sramota. Pritekla je k nam. Škoda, da uvene za senj-skim zidom. Naj ostane v dogani. Naj kratkočasi mojo drago, lepo soprogo s pesmami o junaku Jurišu..." „Polno dela je v dogani," je presekala gospa Foscarijeva zetu besedo. „Kaj bi poslanjala Se-njanka po dvoranah. Če je že ne maraš poslati domov, k njenim ovcam in ušem, pošlji jo vsaj v kuhinjo, Cecilija." „Zakaj ne bi šla nazaj?" je stisnil stari Foscari obrvi. „Če si, Ivan, dal besedo, da jo obvaruješ pred neljubim ženinom, si te besede rešen. Ženin Milanšič je v ječi. Ne bo se mu mudilo domov . . . Brat je mrtev, dekle svoja gospodinja. Zdrava je, močna; dobi si doma drugega ženina." „Čemu naj si išče Zora ženina drugod? Dosti jih je v Benetkah. Če je mislilo dekle v svoji preprostosti, da je dobra za soprogo benečanskega patricija — ji tega ne smemo šteti toliko v zlo . . . Sirota je — doževa dolžnost je, da ji preskrbi ženina." Tako je rekel dož. Ironično se mu je poklonila tašča, sicer tako dobra gospa Foscarijeva: „Vaše gospostvo ima res plemenito srce. Gotovo bo be-nečanskemu dožu lahko preskrbeti siroto. Najde se trgovec, neplemenit meščan, ki jo sprejme tudi iz druge roke. Le prepusti, Cecilija, dožu skrb za siroto ..." Zatajene misli so se brale vsem na obrazu. Sramota in greh . . . Govorili so naglo, gestikulirali strastno. Rodbinski svet je postal rodbinski prepir. Tenki ustni zažeti, hud blesk v ostrih očeh, je molčala samo nevesta Klara. A njen molk se je zdel Foscariju groznejši kot vse pretnje drugih. Mocenigo je rekel naposled kratko upornemu ženinu: „Daj besedo, da ne poročiš Senjanke — drugo je vse v redu!" Da je ne poroči . .. Podel izhod, vreden podlega človeka. Pa Mocenigo je govoril kot izkušen mož . . . „Daj besedo," je šepetal lisjak Venier, mu je namignil dož. „Besedo izgovori samo, da je ne poročiš — ljubiti jo smeš." Na čelu vseh se je videla sramotna misel, temnejši je postal Klarin obraz. Ona ni odobravala, kar odobrujejo vsi, njen pogled je bil nož, ki je pretil Senjanki. Vse je bilo nizkotno, grozno. In on, ponosni Foscari, je dal besedo, da ne poroči Senjanke. Dal je besedo, da bo raz-žalil odslej vsak njegov pogled Juriševo sestro, ker bo zahteval ta pogled ljubezni, katere ne bo blagoslovil svečenik. Padel si, Ivan, globoko si padel... Ali bi ti delal tako, da živi Zorin brat, njen ljubosumni varih? Aj, nisi ti senjska skala, nisi Juriša ... In Zora je ženska. Pripravljen je dom na Giudecchi. Brez blagoslova, brez svatov povede nevesto vanj. Nebo bo svečenik, zvezde priče. Molči naj sodba sveta — sodi naj Bog. Gondolo je bil pustil pri Piazzetti. Gondolo z lepim baldahinom, baržunastim sedežem, svilenim zagrinjalom. Zaspala je Venecija. Dožinjin brat je smel skozi dožinjine dvorane, je trkal na Zorina vrata. Dolgo ni odprla, se ni oglasila. Pa klical jo je s sladkim imenom, izlival žareča čuvstva v vroče besede. Obstal je, ko je odprla vrata in stala tu v svitu svetilnic visoka in stroga v črni obleki žalosti. Žalosti za vojvodom, katerega ime in poštenje je ostalo neskaljeno . . . Zavzet je strmel vanjo. Ali kaj ve? Zakaj je užaljena? Preletel ga je srd. Pa saj ga ljubi, ga mora ljubiti. Privrela je zopet iz duše reka strastnih besed . . . Mrzlo ga je odbila Zora: „Ne vznemirjajte se, general Foscari. Imeli ste neprijetnosti ? Radi uskoške kmetice jih ni bilo treba, plemeniti signor. Domov grem. Zahvalim se za vaše gostoljubje. Plačam vam s srčno krvjo. Dajte mi — to je moja zadnja prošnja — dajte mi mojega ženina, brinjskega stotnika Milanšiča, iz ječe. Radi mene je prišel vanjo stari junak. Bratova senca grozi vam in meni, Foscari... Dajte mi nazaj ženina, da se vrnem ž njim častno na dom. Vrnite mi moje upe, mojo čast mi vrnite, don Foscari." „Tako mrzla, Zora? Ne bodi taka. Domov hočeš? Pri meni je tvoj dom. O časti govoriš? Kaj ni ženski čast — ljubezen? In jaz te ljubim, Zora. Nimam, ne morem te poročiti, pokazati svetu kot svojo ženo. Pa Bog je zvezal najini duši, Zora, ko sva se videla prvikrat. Aloja si, zlata deklica. Idi z menoj. Gondola čaka. Čakajo posli na Giudecchi. Vse je prenovljeno v moji vili, vse čaka tebe, kraljica vil. Idi, Zora. Dražji kot poročni bo tvoj venec. Moja kraljica boš . .." Vrele so besede iz dna duše kot lava iz vulkana. Mrzla je ostala Senjanka. Strogost njenega čela se ni izpremenila, hladno je odbila roko, ki je hotela objeti deviško telo. „Vaša? Brez blagoslova in časti, don Foscari 1" se je nasmehnila ledeno. „Nikdar! S kakim čelom stavite Juriševi sestri take ponudbe! Odpri se zemlja! Da je hotel Juriša — toda on je varoval vašo čast... Čujte, don Foscari: Niti žena Benečanova ne mara biti Senjanka. Pes je in ostane Benečan. Žal vam je, da bi odšla v časti. A ko se me nasitiš, podlež — me pošlješ sam! . . . V naročje ti pade Senjanka, kadar hočeš? Varal se je Venier, vara se dož. Senjanka pljune na vas ... Senjanka gre — a se vrne strašna ..." Obrnila mu je hrbet. Jeza je zakipela v njem. „Nikamor ne pojdeš!" je zagrozil. „Ženin Milanšič ne zagleda nikoli svobode. Tebi zabrani straža izhod iz dvora. Zaničuješ mojo ljubezen — uživaj mojo jezo." Šel je in ni ga klicala nazaj. Ustavila ga je sestra, tolažila, češ, da minejo Zoro muhe, preden pride dan. In zdaj hodi po Piazzetti, se ozira na arkade. Če ne stopi skoz visoka vrata, mu pomigne ... Ni je? Le sestrina beloodeta postava sloni otožno tam, po morju prihaja gondolirjeva pesem. In kipi jeza, vstaja želja po maščevanju. Senjanka prezira ljubezen be- nečanskega generala . . . Kneginje so se mu že ponujale. Domov hoče z Milanšičem? Še težje okove ukažem obesiti na Uskoka. Ne bo več videl Senja, ne bo objemal Zore! — Stražam dogane je prepovedal pustiti Senjanko vun. O, ne bo prosil Foscari uskoške ljubezni. Venecija, čast vekov, le tvoji slavi bo živel odslej tvoj sin, preganjal bo uskoški rod — pozabil, da je ljubil hčer tega rodu. Zavela je tramontana ... O težko, Foscari, težko! je šepetala razgretemu. Pomladne dni boš slišal tenko škripanje vezenih opančičev, nežno žvenketanje uplet-njakov. Videl boš v duhu biserni blesk sivih oči, tenke obrvice na belem čelu. Cvetelo bo, dehtelo ... Zavel bo duh bosiljaka in te spominjal jutra, ko je prišla plaha k tebi. Spominjal te bo ljubke naivnosti, odkritosrčne vdanosti nepokvarjenega otroka. Ne, ne — ona ne sme nikamor! Na rivi stoje barke vseh vrst. Budna je straža. Pojdi, Foscari, prepovej Senjanki pot na morje . .. Straža se je poklonila generalu. Foscari pogleda barke. Dolgo ni brodil ... Iz gozda jamborov doni pesem stražečega mornarja: Na morje, na morje! Ostanite, hišne miši, ženske, otroci, doma. Za vas ni življenja. Le na morju je radost. . . Vabi morje. Vidiš jadra, general Foscari! Iz Levanta, iz Francije, Španije, Istre. Drugo za drugim stoje ob rivi. Drugo za drugim odhite, ko zazori. Daj, poleti na morje, Foscari. Pozabi neljube že-nitve, pozabi žaijenja. V Franciji, Španiji sprejmejo benečanskega plemiča s častjo. Foscari je hodil ob rivi, da je vstajalo sivo jutro. Potem je truden poiskal svojega gondolirja. Ko sta veslala na Giudecco, je plavalo par bark počasi in veličastno z rive v odprto morje. Kam se jim mudi v zaspanem jutru? Dremlje še morje, spi mornar. Srečno, barke! Z vami ni mogla uporna deviška duša. Ne, Zora se prespi, zahrepeni po Foscariju . . . Bronasta moža na stolpu sv. Marka sta naznanila deseto uro dopoldne, ko je stopil general Foscari pod arkade. Šopek v roki, je naglo prehodil dvorane, veselo pričakovanje na obrazu. Jutro je izbrisalo nemire noči. Pozabljena je jeza na Zoro, poroka s Klaro, ki se lahko odloži še leta. Foscari hoče najti pot do sreče; najde jo, ko se mu nasmehne zopet Zora zaupno, naivno. — Toda kaj stoje dečki v gručah, šepečejo! Kaj ga pogledujejo sožalno dvorjanke? Ali ve že vsa dogana za njegove neprijetnosti? K vragu! Nikogar ne vpraša, nikomur se ne naznani. Viharno stopi Foscari v Cecilijino spalnico. Tam sedita tako radi prijateljici, si prepletata lase, govorita z Jelo o davnem, o čudnem . . . Danes ni Zore. Cecilija sedi objokana na divanu, na mizici leži listek. „Kje je Zora?" vpraša hlastno Foscari. „Pokliči jo, Jela. Saj dovoliš, sestrica? Mali trmoglavki prinašam šopek jablanovega cvetja. Glej rožnati rob na cvetju. In ta vonj! Moje posestvo je vse v cvetju, vse dehti, da je milina. Da vidi Zora ta kras, si ne zaželi nikdar več v svoj mrzli dom. Njeno naj bo to posestvo, njeno za pogled ljubezni. Ne bom se ji več bližal z neoprezno besedo, njen prijatelj in varih ostanem. Pa kaj stojiš, Jela — kaj jočeš, Cecilija?" „Zore ni!" Veselja up utone v Foscarijevih črnih očeh, bolestno zatrepečejo ustnice. Cvetoče vejice položi rahlo k zrcalu, pred katerim je stala tako rada Senjanka. Pogleda listek. Ni se tresla roka, ki je napisala s cirilskimi črkami, da odide Senjanka sramoti, da pomiluje Foscarija in zahteva, da izpuste njenega ženina. Svoj lišp pusti, ker so jo gledale v njem benečanske brezstidne oči ... Listek pade na tla. Zora je ušla! Ko so razpenjale barke jadra, ko je vstajal dan, se prebujalo morje . . . Odšla je barka na Krk. „Sirota! Ubožica! Kaj si bežala od nas. Kaj nam nisi zaupala. Zastrupili smo ti mlado življenje. Ti si odšla čista, nam krije čelo sramota." Vzdiha Cecilija, kaže bratu Zorin lišp. Foscari pogleda otožno leskeče bisere, zveneče upletnjake. Uporna, ponosna duša, kje si zdaj ? Na varnem pred zasedami za njeno poštenje, v bližini Trsta. Tam biva njen in Jurišev prijatelj, Frankol. On oskrbi siroto, jo popelje v Senj, k bratu patru, k prijateljem. Zore ni. Teman postane Foscariju pomladnji dan. Kratko se poslovi od sestre. O, tudi sestra je kriva — noče, ne more je gledati. Foscari hiti vun, iz-prašuje straže, rohni: „Nihče ni videl Senjanke? Ne veste, kam je izginila? Naspite se v ječi, mrcine zaspane!" Foscari hiti na rivo. Jambor pri jamboru, jadro pri jadru. Na pot se pripravljajo, s poti vračajo barke, bregantine, gripi, feluki. Ladje za daljave, ladje za obrežno pot. Foscari izprašuje nadzornika pristana. Da, petero bark je odplulo z zoro. Proti Turški tri, dve do Dalmacije. Petero bark ... In on je blodil ob rivi in ni vedel, da se baš tedaj odpravlja uporna duša razžaljene Senjanke iz Benetk. O ta jadra! Da se jim je mudilo pred solncem — da so odvedla s seboj njegovo solnce . . . Foscari povprašuje poslanjajoče fakine, tajne najemnike signorije. Razjezise: „Slabo opravljate svoj posel. Nihče ne sme priti, oditi, ne podnevi, ne ponoči z lagun, da ne bi bila obveščena o tern signorija." * * * Cvetje na Giudecchi dozoreva v sad. Popoldne junijevega dne leži Foscari v mreži pod jablano. Soparno je. V belih kopah se zgrinjajo oblaki, se izpreminjajo, naznanjajo nevihto. Trudno vise veje dreves, umolknil je vsak glas v naravi. Zaprtih oken molči palača sredi vrta, sobar Gianin leži poleg hišnika pod stebri stopnic. Vse je trudno. Izmučen, truden je tudi Foscari. Truden od ugibanja, kam je prešla Zora. Ko je izginila, je drevje še cvetelo. Potem jo je iskal dva meseca. Zaman. Nihče ne ve vesti o Zori. Kam je izginil ubogi otrok? Težka odgovornost leži na duši mladega plemiča, vtisnila je svoj pečat v njegovo lice. Domov, je pisala, da gre. Menil je, da je odšla z barko na Krk. Ali pa je našla pot v Trst, do Frankola? Foscari se je peljal po Zorinem begu v palačo avstrijskega poslanika. Nicolo Rossi je sprejel generala z napeto vljudnostjo. Vajen je bil slišati o takih obiskih le pritožbe črez Uskoke, same pritožbe. „Ne kot general," mu je podal Foscari roko, „ne kot poslanec naše visoke in modre signorije, don Rossi, prihajam v privatnih stvareh." Napetost je izginila z Rossijevega črnikastega lica. Živo je stisnil Benečanovo roko, ga vedel v malo, skrito sobo. „Tukaj sva sama, don Foscari, in jaz sem vam na službo. Nihče naju ne sliši." „Nihče naju ne sliši?" se je nasmehnil Foscari. „O vi naivni Goričan! Vaši sluge so zvesti? Marne veste, da ukazujejo naši statuti senatu, da mora imeti štiri vohune v vsaki poslaniški palači? Ne veste, da je general Foscari zelo slabo zapisan pri signoriji in da bo črez pol ure moj obisk in kar govorim z vami, že vse znano v črni dvorani?" Rossijev smehljaj je izrazil, da ve vse to, a da ne pove diplomat nikoli vsega, kar ve. Foscari ga je prosil, da piše senjskemu stotniku, naj pazi na Uskoke, da jih ne zavede želja po maščevanju do nespametnih činov. Piše naj mu, da niso prelomili Benečani gostoljubja senjski siroti. Sama da je odšla. Poštena in čista. Ni treba, da bi jo sramotili Senjani, niti ni treba, da bi sledili njenemu pozivu na maščevanje. Senjski stotnik naj Rossiju hitro odpiše, kako je prišla Zora Senjaninova domov, kako so jo sprejeli. Ali še čaka siroto bratov dom, ali ne? — Tako je prosil Foscari Rossija. Užaljenost Benečana in nežna skrb ljubečega sta govorila iz teh besed. Rossi se je smehljal. Težko je čakal Foscari poročila od Vida Gu-šiča, senjskega stotnika. A ko je dobil „slučajno" na trgu sv. Marka Rossija in mu je izročil Rossi Gušičevo pismo, je prepadel Foscari: Gušič je poročal, da Zora ni prišla v Senj! .. . Tolažil se je potem, da je v Trstu ... Ali barka, ki je prišla tisti KOMEDIJA Vatikanski muzej rimskih starin dan na Krk, se je vrnila v Benetke. Njeni mornarji in poveljnik so trdili enoglasno, da niso sprejeli v v Benetkah nobene mlade potnice. Kam je odšlo ubogo, nerazsodno dete? Poročal je Gušič tudi, kako razburjeni so Se-njani radi ujetega Milanšiča; da so sklenili z Bri-njani, Ledeničani in Novljani zvezo zoper Benečane; da tešejo na reškem skveru zopet tri nove ladje. Äli vse to ni zanimalo Foscarija. Zora ni prišla v Trst. To ga je zanimalo. Petero bark je odšlo tisto jutro. Na Turško in v Dalmacijo. Kaj, če je odvedel hudoben človek neveščo deklico za drag denar v turški harem? Če vzdiha Zora v sramoti? Toda ne! Senjanka zna braniti svojo čast. V takem slučaju je našla smrt. Zato sliši tolikokrat v sanjah njen klic. Njega kliče na oni svet. Rad ji bo sledil . . . Šest tednov je brodaril Foscari po Turškem, iztrošil mnogo zlata. Zaman. Zdaj je pustil vse vnemar. Ne briga se za javnost, ne za svojce. Ogiblje se roditeljev, sestre, svaka. Vseh onih, ki so ga premotili z modro besedo, vseh onih, ki so pomagali Zori v nesrečo. Prosil je dopusta in se zaprl na Giudecco. Samo pol ure je do doževega letovišča od Foscarijevega. Vendar ne obišče sestre, ne dovoli, da pride ona k njemu. Kaj jočejo zanj ti njegovi ljudje! On ostane hladen pri njihovih hinavskih solzah. Tudi vest, da so pobili Senjani Turke na Dalmatinskem in plačali tako Juriševo smri — ni razburila Foscarija. Vest, da je stopil don Rossi v cesarjevem in nadvojvodovem imenu pred senat in zahteval izpustitev Milanšiča in njegovih tovarišev, je izvabila Foscariju gorak usmev. Vedel je, da odgovori senat na pritožbo s pritožbo, da ne ustavi nihče Primorja lačnih senatorjev. Pride do vojne. In Foscarijeva tolažba je, da pade pod uskoškim nožem, da bo zadostil tako svoji krivici do Se-njanke. Soparno je. Goste se oblaki, od daleč se sliši grom. Foscari zapira oko — vidi v polsnu nekaj belega, ki se giblje med zelenjem. Ne v smeri vhoda, od strani, ki vodi k doževemu letovišču. Foscari se spomni, da leži zdaj Cecilija v hladni dvorani in vzdihuje. Ž njo vzdihujejo dvorjanke. Ljubosumni dož straži te vzdihe. — Čuj, nagel, tih korak .. . Äh, Cecilija ... V beli halji, razpletenih las, krvavečih rok. Odkod tako bleda, zakaj tako prestrašena, sestra moja? „Äh Ivan," se stisne sestra k njemu. „Vendar me sprejmeš z ljubeznijo! Ivan, grozne stvari ti povem. Pa ne zakriči, da ne čuje Gianin, ogleduh tajnega sveta. Nihče ne sluti, da sem pri tebi. Dožinja spi. Skočila sem preko ograje, si ranila roke. Grozno, Ivan ..." Sedel je, privil tresočo sestro k sebi. Govorila je naglo: Snoči je prišel dož nenavadno dobre volje v njen budoar. Odpustil je damo, ki je vezla ž njo oltarni prt za sv. Marka, hodil po sobi in se hihital. „Kako da ste tako dobre volje, moj soprog!" je vprašala Cecilija, sluteč, da ji pripravlja ljubosumni soprog kaj neugodnega. „Res sem dobre volje, ker bom ali sem v stanu, izpolniti nežno željo moje drage soproge. Vi ste vendar želeli enkrat, da bi vodili glasovitega roparja Juriša Senjanina po Markovem trgu? Na srebrni verigi! Dož upa, da vam more ustreči — in to ga veseli . . ." Brez sape sem strmela v režečega se. — Kako vendar? sem dejala v strahu, saj je mrtev Juriša ? . . . „Äh . . . ne! Zardeli ste. Še bije zvesto srce, bije. Ne, ni mrtev vaš razbojniški vitez. Srečo ima pri ženskah. Padel je zadet od kroglje. Rano mu je izlečila lepa pašinja v Bosni. Paša Jussuf ben Izzedin je imel izvrstno misel. Hotel je narediti Bošnjakom praznik, pustiti umirati Juriša v mukah. Pašinja ga je rešila s pomočjo raje. Kako se je pomenila pašinja s pašo in če je bil Juriša tako čednosten napram njej kot proti vam — ne vem. Resnica je, da se je vrnil Juriša v spremstvu novih Uskokov v Senj, da so Senjani skoraj ponoreli od radosti. On pa od jeze, ko je našel hišo prazno in izvedel, kam je izletela golobica sestrica, kje je njen ženin Milanšič. Zdaj prisega osveto. Mi se ne veselimo novega razdejanja naših mest, preprečiti ga moramo; zato bomo povabili slavnega vojvoda v Benetke — seveda brez njegovih rdečebradcev." „Pa ne bo prišel," se je oddahnila Cecilija, ki je trpela silno pod navalom različnih čuvstev. „Morda vendar," se je rogal dož. „Nekaj privleče Juriša sem — čeravno ne čednosti moje soproge. Reci, Cecilija," se je ustavil pred njo — „Juriša ljubi svojo sestro zelo?" „Zelo," je šepetala Cecilija prestrašena, pripravljena na nov udarec. „Dobro. Radi sestre pride." „Zora?! . . ." „Je v ječi, moja draga soproga. Obsojena je čarodejstva. Ko dobi Juriša poročilo od tebe — pride, da reši sestro." „Nikoli mu ne pošljem takega poročila," se je ojunačila Cecilija. „Hijene ste, ki preganjate po nedolžnem ubogo dekle. Kaznoval vas bo Bog!" „Le utolaži se, soproga moja. Juriša dobi povabilo v tvojem imenu. Tako se maščujem obema." „Pekel in smrt!" je hotel zakričati Foscari, ko je končala sestra. Prestrašena mu je dela roko na usta. Foscari se je stresel, prekrižal roke, pogledal v nebo. „Sveta Devica!" je vzdihnil. „Zora, ta nedolžni otrok, v ječi! V kateri, moj Bog, v kateri? O Zora, ne boj se! Bodi pod svinčeno palečo streho, bodi v blatu Pozzov — jaz te najdem, te rešim. Še nocoj, moj angel . .. Bog bo z menoj." XXIII. Skoz majhno odprtino pada senca dnevnega svita v Pozze, v grozne podzemeljske ječe. Po vlažnem hodniku vejejo težki vzdihi, drsajo neslišne stopinje, rožljajo verige. Plazijo se polži, strgulje, golazen noči po zeleni steni, miši in dolgorepe podgane hitijo po tleh. Zrak je težak kot smrtno sporočilo, celice ozke kot dom smrti. Tu se ponižuje ponos, kroti upor. Genialne misli velikodušnih bo-rilcev ljudstva se razblinjajo tu v privid blaznosti. Enakomerno padajo, tikajo kaplje raz strop ... Ob zid udarja šum kanala Orfano. Smrtna pot in zibel onih, ki ječe za tem zidom. Senca dnevnega svita pada v Pozze. Pada na skrčeno, v cunje zavito bitje, ki leži navidezno v nezavesti na mokri slami, pa se strese krčevito, ko se ga dotakne golazen. Tedaj zarožlja veriga. Enakomerno padajo kaplje raz strop. Šumi Orfano. Zunaj je solnce, ladje na Adriji se odpravljajo na pot — v mokri ječi gnije, umira Zora Senjaninova. Gnije, umira. Samo kost in kožo pokrivajo mokre cunje, v kepah krijejo skuštrani lasje rumeni obraz, odprto oko, ki zre brezizrazno v temino. Zora gnije, umira. Ne zaveda se več prav svojega groznega stanja. Nejasne se pode slike prošlega življenja pred njeno zavestjo. Včasih se zgibljejo ožgana usta, slaboten vzdih: „Juriša!" zamre v temini. Veli roki krilita po zraku — glava se hoče dvigniti... „Mati!" zamre drug vzdih v temini. Tam je, tam — mati... Usmev radosti bi zaokrožil ustni — a na bolečih, suhih zatrepeče le trpki usmev jetnika. Zaškripljejo vrata. Luč svetilnice osvetli strašno ječo. Beže štrigalice, miši, pajki. . . Cele trume se pode po mokri steni. Ječar vstopi, pogleda jetnico. Zgenila se je — zaklicala s slabotnim glasom: „Juriša !" ... „Juriša!" ponavlja ječar in posveti v vrč. „Da, Juriša! Skoraj se snideta tamkaj ž njim, kjer plešejo hudiči in čarodejke. Niti pokusila ni vode. Kruh so snedle miši. Skoro ne boš več klicala, dekle. Zdaj ne kliče več Foscarija, ne dožinje. Ne prosi več usmiljenja, ne grozi z maščevanjem. Da, hitro se ukrote jetniki Pozzov. Vendar gnijo možje po cela leta. A ta čarodejka, na videz tako močna — ugonobila sta jo dva meseca. Da ni obsodila serenis-sima naša gospoda dekle kot čarodejko — smilila bi se mi skoro. Tako mlada, lepa — a zdaj ... Pa kaj ti je stari cepec... Cmeriš se? Varuj se! To so čari. Videl si umirati jetnike, vajen si tega . . . Ukaz signorije, ki kaznuje in varuje. Naznanim, da umira čarovnica. A čuj — ona moli . . ." Jetnica poizkuša skleniti z verigo obteženo levico z desnico, šepeče: „O presveta, čista Devica . .." Ječarjev kamniti obraz se zgane. Sršeči sivi brki migajo, jastrebje hude oči so vlažne. V srcu se mu budi neki davni spomin . . . Sklone se, pomoči roko v vrču, pokropi jetnico. Z besedami: „Bog te reši muk, ubožica!" odide naglo iz ječe. Ne vidi, da se je pridvignila Zora, ne sliši njenega klica. Kaplje, ki so padle na lice, so jo osvestile ... Za hip se vidi zapuščena, umirajoča v ječi, daleč od rodnega doma. Grenkost ji skrči srce, srečna nezavest jo zagrne, slike minulosti se vračajo — jo vodijo do dne, ki jo je vrgel v skrito ječo. Zopet vidi, kako vlečejo Milanšiča v ječo, sliši njegovo kletev, ki se uresničuje tako grozno. Zopet čuti v srcu nož, ki so ji ga zasadile tisti nesrečni dan Cecilijine in Venierove besede. Divjala bi, razbijala. Kaj ni ona Zora, Senjaninova sestra? Divjala bi — razbila vse ... Pa so tako težke roke, noge ... Ah — to so verige . . . Tako mrzlo plazi po nogah, rokah ... Ah — to je golazen . . . Vse noči je stala — zato so tako trudne njene noge. Vse noči in dni je krilila z rokami, da odpodi gnusobo. In verige so tako rožljale .. . Zato so zdaj trudne roke in glava ... Ah, in ni matere, modre stare Orlovičke, da skuha hčerki zdravil, ni brata, da jo tolaži, ni Stane, ne Milke, ni dobrih kum in sosed . . . Kaplja za kapljo pada raz strop. — Zora čuti zopet grozne slutnje tiste zadnje noči v dogani. Juriševa sestra, v Benetkah si, v uskoški ječi! Svareč glas ji je šepetal te besede. Tolažila se je, da je ta njena zadnja noč v Benetkah. Da odide z barko, ki gre rano na Krk. Proč mora, preden pride on s prelepimi očmi, proč, da ne vidi hinavske Cecilije. Kaj ko bi počakala zunaj dne ? A zunaj so biriči, Zora — tu v dogani si varna. Tisto noč je bilo, ravno tisto. Trkalo je boječe. Tako trka ljubimec, ki je razžalil dekle... On! Foscari! Kaj ukreneš, Zora? Molči, naj odide. Trka in prosi ? Prav! Naj izve Zorin sklep. Izvedel je... A ko je padla zavesa za najlepšim Benečanom, ko je ugasnilo solnčno oko, je trepetalo Zorino srce bolesti. O težko! Odslovila si ga z mrzlo besedo. Nikoli več mu ne zreš v blagi obraz. Žal ti je? Ženska si, Zora, ženska, nevredna bratovega imena. Ojunači se, bodi kamen. Kaj je rekel ? Grozi ? Kdo ubrani Juriševi sestri pot? Prisveti, zora nebeška, da ne vidim več doma uskoške sramote, da stopi Senjanka čistega čela pred Senjane. Sabljo v roki poleti sestra, ki bo živela odslej le bratovemu spominu, na kraj njegove smrti. Sabljo v roki umrje na čelu junakov. Za uskoški rod, za naše morje. Tako umiri tvojo srdito senco, Juriša. Kaj je izbruhnila tista noč vse svoje pošasti? Prihajale so iz dvoran, tapale so po hodnikih. Sence brez glav. Krvave glave so plavale po zraku. Uskoške glave. Marka Posedarskega, Vulatkoviča in drugih. Miže, s steklenimi očmi. Nekaj hočejo povedati. Glej, v kotu je zrastla visoka, koščena postava. Riše se obraz — odpro oči . . . Mati! . . . Kaj namiguje, svari s prstom ? . .. Glej klečalnik. Na njem Ivo v vroči molitvi. Kaj pomeni vse to ? — Na kolena se je vrgla deklica, zakrila glavo. Tako, v molitvi, je hotela počakati dne. Po polnoči je trkalo. Dožinja, ali privid? „Zora — saj vem, da ne spiš," je šepetalo s Cecilijinim glasom. „Kaj si naredila Foscariju? Zdaj hodi po Piazzetti, se ozira navzgor. O Zora! Kako malodušna je tvoja ljubezen. Nobene žrtve ne pre-neseš. Ko bi bil nekdo mene ljubil tako, kot ljubi tebe revež Ivan ... Ne vprašala bi po svoji časti. Trdi Senjani! Tvoj brat mi je zagrenil življenje, a ti umoriš moje ... Daj — pokaži se mu za hip na arkadah ..." „Izgini, duh izkušnjave!" se brani Zora, si maši ušesa. Vendar — težko je! Priplulo je vroče v oko in lice. Zaklicala bi bila za njim — šla k njemu. Ne žaluj, bi mu rekla, Ivan, saj te ljubim. Več kot čast in poštenje. Ne — ne! Senjanka ne sme govoriti tako. Domov! Ä tam te čaka prezir, tu toži ljubljeni po tebi ... Da je šla s Foscarijem . . . Gondola bi plavala. Zora bi sedela pod baldahinom. Nad njo zvezde. Goste svetle zvezde juga. Za njo sen pesnikov, Venecija. Pred njo tihi pas obokov. Gondola bi plavala kot v tihih sanjah. Gondolir bi zapel pesem o raju. Zasnujte, vse želje. Utešeno je hrepenenje. Kraljica sem — ljubezen je moj venec. Gondola bi plavala. Bližala bi se Giudecca, Foscarijeva palača bi žarela v luči. Prihiteli bi posli, pozdravljali gospodarico. In Foscari bi ji izročil dom marmornih sten, krasne vrtove juga: Tu kraljuj, tu bodi srečna, moja kraljica! Druge, slajše besede bi ji pravilo, ponavljalo solnčno oko. Vedno ene in iste, katerih se ne naveliča poslušati ženska duša. .. O težko je, Foscari, težko! Žari rubin, pomenja ljubezen ; ločitev, solze je naznanil opal. Klari daj rubin, srečo — meni solze, meni Milanšiča... Težko deklici, Majka Trsaška! Pomagaj Ti za dekliško poštenje, uskoško vero . . . Kaj da ni konca grozne noči. . . Prisij vendar že, dan, zazori, zora nebeška . . . Težje in težje stiska strah srce. Grem k Jeli, Ceciliji — grem k ljudem, ljudem ... Ah kaj ? Grozno! Stene se gibljejo — stena živi! Kaj hočeta zakrinkana moža ? Gorje! Na pomoč! Krepko se je branila hči senjskih skal — toda izgubila je od groze zavest — in ko je prišla k sebi, se je videla v mokri ječi za politične zločince. V ječi, iz katere vodi le smrt Kako, zakaj? Kdo je pahnil mlado deklico v tako grozno smrt? Dož? Ne — on ne. Cecilija tudi ne. Samo inkvizicija, tista strašna tajna moč . . . Samo ona. Ker je Zora Senjaninova sestra. Pa jo poišče vendar Foscari, dožinja! Strašno! Nihče te ne poišče, Zora — ker si naznanila svoj odhod. Ob Klarini roki se bo izpre-hajal Ivan po dogani, smejala se bo veselo Cecilija. Nihče ne bo slutil, da ti umiraš pod njimi. . . Bežite, sence blaznosti!... Pa kako bi bežale ... Bliže prihajajo, se ji reže v obraz kostenjaki: Ha, ti benečanska nevesta — hočeš, da ti zaplešemo svatbeno kolo? Oh, priklenjena v tesnem brlogu, priklenjena kot divja zver! Razpraskala bi stene, razrila zemljo — pa težka je veriga na roki in nogi. Ne spati, ne sedeti .. . Gnila, mokra je slama. Mrčes grize . . . Rožljaj z verigami, Zora, — dan in noč, dokler ne padeš trudna in ne čutiš več studa, ne bolečin. Pa bo prišel morda vendar človek do nje... Brez sodbe in hrane je ne puste ? Da. Bliža se težak korak. Vrata zaškripljejo. Äli prihaja prostost? Star mož, svetilnico v roki, se ustavi na pragu, dvigne luč. Luč obsveti grdobo ječe. Zora zamiži. V trumah beži golazen po zeleni steni, hite miši v luknje. Luč obsveti možev kameniti obraz — in prošnja umolkne na Zorinih ustnih. To je ječar. Ne gane ga mladost, ne prošnja. Pa je človek — ljubi zlato kot vsak Benečan. — Za draga darila, čisto zlato, je pošiljala Zora ječarja k Foscariju, k dožinji. Takoj naj gre, takoj . . . „Takoj!" se je nasmehnil kruto ječar. „Tako govori vsak jetnik Pozzov prvi dan." Postavil je vrč vode, kos črnega kruha na umazana tla in zaloputnil vrata, zaklenil. Zori se je zameglilo. Vzbudila jo je plazeča golazen . .. Slišala je, kako se goste miši ob njenem kruhu, z groznim vriskom je planila pokoncu. Njenemu kriku je odgovarjalo votlo stokanje in rožljanje . . . Kot bi prihajali duhovi jetnikov. Zašibile so se Zori noge, a gnusna, pregnusna je slama. Zopet vzdihi! Tožni, strašni! Äh, to so sojetniki . . . Čuj šum, udarjanje valov... O, to je Ädrija! Uskoška zibel, pot do svobode — utesnjena tu v grozni kanal Orfano. In po Ädriji hite barke v Senj, hite gondole na Giudecco. Kako pojo gondo-lirji . .. Bila bi mu sledila, Zora — lepemu, plemenitemu, in ne bi sedela zdaj tu v ječi. Pomagaj, Majka Trsaška! Reši uskoško siroto napadov malo-dušnosti, reši jo iz temin ječe ... je dan? ali noč? Kdo ve to tukaj. Dolgo, že dolgo se zdi Zori. Opominja želodec, suha so usta. Pa gabi se ji voda na tleh, kruh so snedle miši. Äh, zdaj prihaja nekdo. Luč, človek. Kaj ni bil že enkrat tu? Danes? včeraj ? Kaj vem! „Pozno prideš, prijatelj — pozno. O daj — odpni mi verige. Trudne so roke in noge. Daj — pelji me v svetlobo — omaguje mi duša v temini. Daj, povej: Je jutro, ali noč, prijatelj?" Suho, brez zlobe in sočutja, se je nasmehnil ječar: „Oj, mlada moja! Tu ni več poti na dnevno luč. Kaj vprašaš po času ? Jetniku Pozzov sta dan in noč enake veljave. Ječar sem — ne tvoj prijatelj. Kaj prijatelj! Ječar sem — zapiram in odpiram duri, prinašam hrano, naznanjam smrt. Ä ti si čarodejka. Pomagaš si sama." „Tako mi duše in Boga! Pošteno dekle sem imenitnega rodu. Da stopiš k dožinji, do generala Foscarija, pokrijeta ti vsako stopinjo z zlatom." „Oj dekle! Visoka imena imenuješ. Ä jaz imam samo eno glavo. Dožinja, general! Kako naj pride ječar Pozzov do njiju ? Kot nebo in zemlja so si oddaljene dvorane dogane in te ječe." „A jaz hočem sodbe!" razbesni Juriševa sestra. „Kdo me zapira, toži? Gorje njemu!" „Aha!" opomni suho ječar. „Tako delajo vsi prve dni. Kličejo nebo in pekel — sodbo in prijatelje. Pa to mine, dragica, črez par dni boš krotka in tiha kot drugi. Kruha nisi jedla? Še v slast ti pojde. V Pozzih se privadiš vsega." Zaprl je vrata, odprl druga. Zora je slišala zamolkla vprašanja hripavih glasov, ki so se odvadili govorjenja — osorne odgovore ječarja. Potem grobna tišina. Ah ne .. . Ko umolkne človeški glas, izgine luč, tedaj se oživi stena. Miši švigajo, škrtajo . . . Groza! In zunaj šumi Adrija! O Bog! Reši obupano siroto blaznosti! Zopet ječar... Kaj pravi? Verige odpenja? Gor naj mu sledi Zora, pred mogočnega gospoda. „Foscari!" zavrisne Zora, „našel me je — prišel pome. Slava Bogu!" Razočarana je obstala na pragu stražnice. Ni bil Foscari, ki se ji je bližal z izrazom sočutja. Dož! Neznan ječarju je stal pred Zoro. Mignil je, zaprl vrata. Senjanka je bila sama z gospodarjem Venecije. „Vaša svetlost!" je sklenila proseče roke, „rešite me! . . . Pa saj sem že rešena, ker vidim vaš obraz. Vedno ste bili dobrohotni siroti." „Zora, ubožica, ne varaš se. Vse, vse storim zate. Glej, tu večerja zate — posluži se, revica — potem govoriva." Hlastno je jedla, pila. Vrnila se je moč, pogum. Vrnila sramežljivost, ker je tako nemarno opravljena. Naglo si popravlja lase, obleko. „Oj ti ničemurnica!" se nasmehne dož. „Čakaj! Svilena, zlatotkana oblačila dobiš, vozila se boš v zlatem bucentavru, če poslušaš mene." „Kaj meniš, svetli knez?" se čudi Zora, drhti. Čuden je dožev pogled, žgoč. Nikdar je ni pogledal Foscari tako. „Kaj me gledaš vprašaje, krasotica moja," se nasmehne dož zoprno, poželjivo in se pomakne bliže drhteči. „Zora, lepotica moja — poglej, kdo je tvoj edini pravi prijatelj: Veš, da te je vrgel sam Foscari v ječo ? Da se te reši — da se poroči s Klaro. Obtožil te je čarovnije. Jaz samo, Zora, imam moč, da te rešim grozne kazni. Kaj, ali je strašna tvoja ječa, Zora? Poznaš konec takih jetnikov? Zgnijejo. Ob živem telesu jih grizejo podgane. Strašno, kaj ne! Že vidim sledove strahot na nežnem licu lepe Zorice. Kaj ne, da se ne vrneš v kraj strahot, Zora? V tvoji roki je tvoja rešitev." „Kaj naj storim?" „Ne tako plašno, golobica. Izkažeš mi hvaležnost. Najprvo me poljubi!" Burno je zavrela kri Senjanki. Nečisti dožev dih je umazal belo lice. Otemnil jo je bolj kot mrak ječe. Naglo se dvigne dekličina roka — glasna pljuska prileti na doževo lice. „Kaj! Taka je tvoja hvaležnost? Ne veš, date usmrtijo na moj mig?" „Naj me! Umrjem poštena. In čuj, brezvestni, neverni mož blage Cecilije: Bog te bo kaznoval za tvoje podlosti. Ni res, da me je obtožil plemeniti Foscari. Ti in Venier sta skuhala to kašo. Venier, da se maščuje nad mojim bratom — ti, ker si pes, benečanski pes ..." Kaplja za kapljo tika raz strop. Mučne slike se ponavljajo Zori. V črni dvorani stoji pred inkvizicijo. Črno zakriti, zahaljeni sede sodniki za črno mizo. Nad njimi vise zlati venci oblasti, za njimi visi na črni steni meč pravice, pred njimi je križ, urna s krogljami. Tiho je v dvorani. Sodniki motre mlado žrtev ... „Kdo me obtožuje in česa?" vpraša .nestrpno Zora. „Predrzno dekle!" vzklikne inkvizitor. — „Pozna se, da je Senjaninova sestra," pristavi drugi. „Obdolžena si čarovnije," pove s strašnim glasom predsednik. Čarovnije! Usmiljenje! Čarovnice zažigajo v Primorju! „Kdo me dolži? Kdo kaj dokaže?" vpraša trepetajoča Zora. Predsednik zvoni. Vstopita soproga Foscari, vstopi Klara Mocenigova. Strast grdi obraz Bernarde, lepe Ivanove matere, ljubosumnost^pači ozko lice Ivanove neveste. V srditih besedah tožijo Senjanko. Prinesla je nemir v Foscarijevo družino — odtujila sina roditeljem, ženina nevesti. Zapeljevala je doža, začarala Ivanu, Ceciliji. Zaman se brani sirota. Tedaj vzkipi uskoška kri. „Podleži ste, Benečani!" vzklikne in ni vam sveta deviška čistost, ne zakonska zvestoba. Zapeljevala sta mene vaš dož in general — a vaša dožinja se je ponujala mojemu bratu." Kot razdraženi sršeni planejo Foscarijevi v njo. Predsednik jih ustavi. „Zora Senjaninova, priznavaš svojo krivdo?" Mrzlo zveni vprašanje po dvorani. Mrzlo. Že davno so bili obsodili siroto. Čemu tedaj vprašanje? „Igrate se s siroto," govori Zora. „Veste, da sem nedolžna. Sodil vas bo Bog, krvopije Uskokov. Donna Foscari — naj vam oprosti Bog! Ä vi, Klara — vi. . . Nikdar vas ne objame Ivan Foscarijev . . ." „Molči, dekle! Odgovarjaj na vprašanja! Nedolžna si ? Tortura ti razveže jezik in vzame veselje žaliti benečanske plemkinje. V Dvore resnice z obtoženko!" Španski škorenj, šibe, tezalnica, vrvi, klešče, biči z železnimi kroglami, ki trgajo meso z života, uteži, baklje, kolo — oj, vsega ima benečanski rabelj na izbiro. In Dvori resnice se imenujejo prostori mučenja, kjer prisili muka obtoženca, da izpove. In divji, polnag je rabelj — hlapci se vesele žrtve, poželjivo motre mladenko. „ Ali jo bičamo? Ali naj ji zdrobim nogo v škornju, jo raztegnem na tezalnici, ji opečem rame z bakljami, ali razbelim klešče?" Rabelj vprašuje, veselja žari obraz njegovih sirovih hlapcev. Poželjive roke se iztegnejo, hočejo strgati Zori obleko z života. „Ne, ne!" zakriči Zora obupno. „Vse priznavam, vse! Vodite me na grmado — samo ne mučite me!" „Kdaj zažgete čarovnico?" vpraša sladko donna Klara inkvizitorja. O kako bi uživala ona ob Zorinih mukah! „Ne zažgemo je, plemenita donna," jo razočara odgovor. „Foscari, vaš ženin, bivam ne vedel hvale za to. Imamo tudi druge ozire radi javne smrti. Pa ne bojte se, Senjanka konča v ječi..." Umrje v ječi. Taka je Zorina sodba. Vročica pospeši smrt. Vročica poraja blodne slike. Temne in svetle: Bele se jadra, drče vetrnjače. Kot lastovica, kot strela z nebes. Visok, kot hrast Vratnika, stoji ob jamboru. Zatrese se mostišče klica: Slava vojvodu junaku! Slava Jurišu Senjaninu! Hočeš ti, solnčece naše, hočeš, da poletimo in popalimo Benetke ? . . . Žareča od sreče, od lepotičja, hiti sestra bratu naproti. Sliši se pesem o Zori, mladi, krasni. Blagoslavlja srečna mati otroke. Juriša, Ivo, Zora ... Vsi so ji dragi, mili. Čuj, strel!. . . Benečanske barke .. . Smrt njim! Čuj šumenje burje! Zaprt je Senj — izstradajo ga. In vojvoda junaka ni. Kje si, Juriša Senjanin ? Kaj poje burja ? O solzah žalosti ... Benečanski gosti — visoki gosti . .. „Sprejmite," pravi Frankol, „sprejmite Benečane s senjskim gostoljubljem..." Oči črne, bel obraz. Cecilija, Ivan. Juriša, Zora. Bilo bi, brata dva, sestri dve. Bilo bi — pa odločil je Bog. Vrv pletejo Benečani. Za senjskega plemiča. Beži, Juriša, v gore, na morje — ne ubežiš črnim očem . . . Hite ladje. Čuj, zamolklo zveni sekira, čudno poje zvon .. . Tesar teše črno rakev — zvoni najboljši materi — benečanska mesta gore ob njenem pogrebu. Kako vpijejo žalovalke! Ah ne — to je drug glas ... To je pesem o mladi, krasni Zori. Poje jo stražnik mlad v kuli svetega Save, jo poje, da si ohladi srce. „Kje si, Zora, mlada, krasna? Dani se preko Adrije. O solnčen, svetel je dan, in ladje plavajo v daljini . . ." „Kje si, Zora? Preko gora in morja poletim, da te vidim, da te rešim Zora, mlada, krasna. Ker te ljubim, te ne zabim, Zora, mlada, krasna. Bodi v ječi..." V ječi ... Ah — to ni stražnik, on ni pel o ječi. To je drug drag glas. To je — to je — Ivan! Blodeče sanje zapuste v hipu bolno jetnico. Razločno, glasno sliši ob odprtini zgoraj svoje ime. In Zora, polmrtva, vzklikne: „Ivan!" XXIV. Dva dni za tem je rezala žena ječarja Pozzov kruh za zajtrk jetnikom in razlagala možu, ki je nalival v vrče vodo: „Slabe sanje sem sanjala, Anselmo. Ugriznil me je konj. Nekaj neugodnega se zgodi. Da te ne udari kdo jetnikov." „Hahaha!" se izrine hripav, sirov smeh iz je-čarjevih gostih brk. „Da me udari kateri jetnik Pozzov! Prikovan jetnik! Še zganejo se ne, če jih brcnem. Sanje so težke glave spanje. Preveč istrana ti gre v grlo in preveč tobaka v nos, Carlotta." „Le za svoj nos se primi, stari bedak! Sam si pijanec. Boš že videl. Še nikdar me niso varale sanje. Konj je sovražnik. Kača pomeni: piči te prijatelj. Če sanjam od zob, umrje sorodnik. Če od perila, je bolezen. Jajca, lasje so besede, uši denarji." „In nisi sanjala od uši, stara šema? Saj dobim zlat, ko zakopljem čarodejko Senjanko." „Saj še ne veš, če je umrla. Si naznanil, ali nisi, da umira ? Več se brigaš za vino kot za svojo službo. Varuj se, Anselmo ..." „Par dni prej ali poznej — to je pri nas vseeno. Haha! Spomin! Klical je tudi pod svinčeno streho, je pravil tamošnji ječar. Klical je razločno: Zora! Pri vsakih vratih. Slišali so ga tudi Uskoki. Tisti bogataš Milanšič je skočil na noge in zatulil strastno od jeze, ko je slišal to ime. Gotovo je klical duh rajnega brata ali matere čarovničine, ki ne ve prav kam po hčerino dušo. Oj, to so neumni duhovi!" „Ne norčuj se iz duhov, brezbožnik. Polna jih je dogana." „Vem, vem. Moji jetniki so mi pravili, da se je ustavil duh pred vsako lino in zaklical: Zora. Da se je slišal udar vesla. Duhovi se ne vozijo v gondolah." „Kaj pa, večni mornar? Sam si ga videl, praviš." „Pa to je bilo na oceanu. V kanalu Orfanu se ne vozijo. Živemu je prepovedana vožnja pod smrtno kaznijo. A biriči, ki so se vračali predsnočnem v stražnico po Orfanu, so videli gondolo v kanalu. Lovili so gondolo — toda gondolir, nenavadno velik in spreten, jim je ušel. Zato mislim, da ni vsak strah strah, in vsak spomin spomin. Človek je bil, ki išče Zoro. Morda res tisti general, morda. Pa naj jo išče . . . Ona umira, je gotovo že mrtva. Vročica jo je končala in glad. Želeli so tako tam gori. Namignili so mi, da nič ne de, če pozabi star mož ječar na porcije kruha." „Molči, Anselmo, molči. . . Laže se gre praznih rok po stopnicah — A naša gospoda ima pasje srce. Kar je res — je res." „Molči — naznaniti moram tujca, ki je brodil po Orfanu." „Beži, bedak! Kdo bo naznanjal duhove! Beppo jih srečava dostikrat ponoči. Prihajajo strtih udov iz kamre muk, prihajajo iz Pozzov, iz rabljeve sobe. Bil je mož, ki je hotel prijeti duha — segel je v prazno in se zgrudil mrtev." „Kdo pa je potlej povedal, kar je mož videl, če je sam naenkrat umrl?" „Beži, nevernik, za svojim poslom. Spomniš se mojih sanj." Anselmo vzame koš z vrči in kruhom. Žena sede k vretenu, prede in tlači tobak v veliki nos. „No?" vpraša moža, ko se vrne in postavi poln vrč in krajec kruha na mizo, „je vzel vrag svojo prijateljico ?" „Morda res," se oddahne ječar. „Jetniki pravijo, da je hodilo nocoj čisto razločno po hodniku — da so se odprla in zaprla vrata — da je bilo slišati, kot da nese nekdo težko stvar — in da sveti drugi." „Težka stvar. To je duša polna greha. Čuvaj nas Bog !... Je mrtva?" „Gotovo. Klical sem pri vratih, poslušal. Miši rajajo veselo — verige ne rožljajo. Haha! Koliko posla je imela prve dni z mišmi. Haha! Gosposka stvar, razvajena stvar ..." „Pojdi naznanit smrt," opomni žena. „Kaj se mudi? Če dobe orfanske ribe eno noč prej ali poznej prazne kosti . . . Pred nočjo je ne morem vreči v vodo. Seja bo ponoči. Sporočim, zakopljem in dobim zlat." Zlat, je menil, da dobi ječar. Kako se je začudil, ko je stopil v noči v črno dvorano in je skočil predsednik inkvizicije na vest Zorine smrti jezno na noge: „Že mrtva? Kaj si delal ž njo, ječar? Tako hitro ne umrje mlad človek. Pozabljal si na hrano, pasji sin!?" „Bila je bolna — jetniški kruh ji ni dišal — in . . ." „Bolna ... Pa bi bil naznanil . . . Dobila bi drugo ječo in zdravila. Kruh ji ni dišal — dali bi ji drugega." „Vaše gospostvo mi je vendar namignilo . . „Kaj? Mi! Čuvaj, suženj, svoj jezik!" Osupel je zijal ječar v predsednika, ki se je kregal nakrat radi stvari, katero je želel sarn, in pravil strastno prisednikom: „Mrtva, ko jo potrebujemo, da privabimo kletega Juriša. To se pravi umreti o nepravem času — nagajati še v smrti ljudovladi." „Kaj zato, če je umrla," je opomnil prisednik. „To ne škodi. Samo da ne izve dožinja, da ne izve nihče o tem." „Nihče ne ve o tem, gospoda slavna," je ječal prestrašeni Anselmo — „samo jaz in moja žena..." „Dobro. Idi in opravljaj vestneje svoj posel." Ječar se je priklonil s krčevito naglostjo. „O Carlotta," je vzdihnil v mislih, „konj že grize . . ." Hitel je po hodniku, da pride iz nesrečonosne bližine inkvizicije. A še bolj sta hitela dva sbirra za njim. „He, Anselmo"! sta klicala — „kam bežiš? Čakaj, poveva ti besedico." Ječar je kriknil in se branil. — Drugi dan je nastopil nov ječar službo v Pozzih. Med jetniki, katerim je nosil kruh, pa sta bila tudi Anselmo in njegova žena. Nihče ne sme izvedeti, da je umrla Zora. Iz Pozzov ne prihaja poročilo v svet . . . Zdaj tuli in bij, Anselmo — rožljaj z verigami, da odganjaš silno golazen — kolni in moli . . . Delaj, kar so delali tvoji jetniki . . . Ugibaj, kam je prešlo Zorino telo. Novi ječar ni vedel za Zoro. Našel je prazno celico in vrgel Anselma vanjo. Jetnik v bližini celice je vprašal novega ječarja, kdaj je umrla mlada soseda. Anselmo ga je prosil, naj naznani, da je izginilo mrtvo truplo. Pa novi ječar ni maral, kot ni maral stari, za besede jetnikov. Zapiral je, odpiral, prinašal kruh in molčal. Tako ni izvedel nihče, da sta poprejšnjo noč Ivan Foscari in dožinja rešila Zoro — da je bil res človek, predrzen, ljubeč plemič, ki je iskal zaprto čarodejko pod streho po Orfanu. Nihče ni vedel, da sta nesla polmrtvo po skritem hodniku v dogano. Menili so vsi, da je dožinja na Giudecchi, da ne občuje z užaljenim bratom. * * * Vročini poletja je ubegnila benečanska gospoda na otoke, na lepa posestva Terre terme. Tam jim krajšajo čas vrtne veselice, regate, serenade, dekla-macije in predstave. Preprosto ljudstvo pa se stiska po nizkih kočah, se peče na razbeljenem tlaku, dela po arsenalih, na molih. Gospoda na vedni zabavi — galeje vedno na poti. Toliko uklenjenih jetnikov, toliko tujih vojakov. Z vojno grozi, vojno hoče senat. Vojno z Avstrijo, ko pošilja že čete na Špansko. Kako se trudi gospodar hrvaškega Primorja, da vzdrži dobre od-nošaje z Benetkami. Signorija pa najde vedno kamen izpotike nad Senjani. Tako je nakupil v začetku poletja Benečan Michele de Selva v Bakru vesel, jih nakrcal in razpel jadra proti Benetkam. Moral bi se oglasiti v luki Sv. Vida na Reki in plačati predpisano lukarino. Jadral je mimo . . . Zato so mu sledili carinski uradniki deželnih stanov kranjskih, ki imajo reško lukarino v zakupu. Zaprli so Michela de Selva, zaplenili mu ladjo in blago. Nato je razglasila benečanska signorija v Zadru, da je Adrija prepovedana nadvojvodovim podlož-nikom. Listi po ložah, bobni so naznanili, da sme ubiti Benečan Rečana, kjerkoli ga dobi. Ubiti ga sme ali pa ukleniti za dvanajst let na galejo . .. Nadvojvoda želi miru. Velel je preiskati Selvovo zadevo. Spoznal je, da so ravnale carinske oblasti na Reki prav — da je kriv de Selva prestopka reških meščanskih pravic. Po zakonu in pravici je zapadla Selvova ladja in blago Rečanom. Vendar je nadvojvoda de Selvu odpustil kazen. Prost in zdrav se je vrnil predrzni Benečan v Benetke. Avstrijci in tudi treznejši Benečani so pričakovali, da bo izpustila tudi signorija Uskoke, preklicala dovoljenje pobijati Rečane. Signorija pa dela ravno narobe. Pretekli sejem v Labinju so hoteli, kot vsako leto, obiskati reški trgovci s svojim blagom. Zaradi večje varnosti so prosili labinjskega podestä za dovoljenje. Dobili so ga. A komaj razpno svoje šatore, se vržejo biriči nanje, jih pomečejo v ječe. Blago je zaplenil podestä. Tako seveda ne more biti miru. Avstrijski poslanik, don Rossi, hodi v vladarjevem imenu pred senat. Pa dobiva le licemerne odgovore: Ljudovlada, mu pravijo, da je vselej pripravljena živeti v miru s svojimi sosedi. Nadvojvoda da je slabo poučen. Vojna bo. Kuga, draginja, lakota jo spremijo kot navadno. Padale bodo benečanske glave pod uskoškim nožem. Gospoda — ona se spravi na varno, ne ve, ne čuti, kar boli reveža. Kdo vpraša reveža za njegovo mnenje in želje? Pustili bi Uskoke v miru — pustili venturine, ki beže pred zlobnimi ovadbami plačanih ogleduhov na Hrvaško. Uskoki so sicer krotki kot * jagnje. Pri kupčiji ga opehariš po svoji volji. A v boju je Uskok vrag. Odere te na meh, kri ti izpije. Zlasti še zdaj, ko se je vrnil njihov vodja, Juriša Senjanin. Kaj, če pride, popali Benetke ? Bil je že s krvavo svojo družbo pred letom v bližini .. . Zdaj ne bo odlašal, ker ga kliče maščevanje radi sestre. Prišla je k dogaressi — izginila v dogani. Kakor jih izgine mnogo. A ne vprašaj, prijatelj, po mladi, krasni Zori — sicer se seznaniš z ribami Orfana. Vroče je in vročina raja burne misli. Golonog fakin in ribič stiskata pest, kolne branjevec. Vedno večje doklade — ljudstvo ne zmore, vedno manj pravice — ljudstvo ne strpi. Vstane ... Pobije doža, tajni svet. Postavi si doža po svojem srcu. Foscarija! On naj vlada. Tudi njega preganja signorija. Dolgo se je skrival očem sorodnikov in njihovih oboževalcev. Zdaj je stopil zopet v službo, hodi v arse-nale, pregleduje, vežba vojake, hodi k sejam v dogano. A v njegovem plemenitem licu je zarisana mučna skrb. Neka skrb žene tudi prelepo, ljubljeno dožinjo te vroče dni iz Giudecche v dogano — iz dogane na otok. In starka Vara, vešča zdravljenja in čaranja, hodi pogostoma v dogano. Kdo je bolan na telesu ali duši v krasni knežji palači? Kaj teži dožinjo? Foscarija? Migneta naj samo — ljudstvo vstane in jima vrže njune protivnike pred noge. .. Tako in podobno misli, govori, mrmra množica pre-ziranih hlapcev visokega plemstva po trgih, po cerkvenih portalih, ob morju. Zbirajo se ribiči na otokih. Mreže popravljajo, opominjajo drug drugega, da so bili ustanovitelji Benetk, a nimajo zdaj človeških pravic pri oholem plemstvu. Govori, roti se prostak, sega v roke plemiču, užaljenemu od signorije. Poslušajo ogleduhi, nosijo poročila v levje žrelo. Danes izgine ta, jutri oni besednež. Vzela ga je noč. Kam je prišel, ne ve nihče. Črno poslopje za krasno dogano molči... Nezadovoljnost ljudstva raste. Vse govorice trga, rive, gostilen, vsako skrito mnenje, izgovorjeno med varnim zidom domače hiše — nesejo ogleduhi tajnega sveta v črno dvorano. Nihče pa ne pove zakrinkanim sodnikom Venecije, da straši po dogani nov strah. O starih, kdo bi govoril! Često hodijo po dvoranah, po hodnikih, se prikazujejo pod arkadami, sence brez glav, kostenjaki v beli rjuhi, črno odete žene ... Ta nosi glavo v roki, ta kaže zevajočo rano, drugi zdrobljene ude . .. Včasih za- plešejo — kegljajo z glavami, se reže brezglasno. Hodi mimo njih, kot da jih ne vidiš, prijatelj! Sicer ti sterö kosti, te zmeljejo v solnčni prah. Hodi mimo in molči! Ne pravi, da nosijo sence znane obraze — obraze žrtev, ki so izginile nakrat iz srede rodbin. Molči — strog je ukaz — sicer izgineš tudi ti . . . Molk o strahovih v dogani je zapovedala inkvizicija. Zato ne izvedo v črni dvorani, da se prikazuje duh mlade Senjanke, krasne deklice, ki je kratkočasila benečanski dvor, potegnila oči generala Foscarija nase in izginila v pomladi .. . Rekli so, da je ušla iz dogane, odšla preko morja, v skalnati dom. Kako je iskal, izpraševal don Foscari! Kdo je še ušel iz zaprte dogane, Foscari? Bliže bi bil iskal — bliže — vprašal bi bil sbirra Mateja in Tonina ... Če se prikazuje Senjankin duh, to je priča, da je izginila v podzemski ali podstrešni ječi — priča je, da so končane njene muke. O mlada Zora, zakaj si gledala dožinjinega brata? Plaho se umikajo straže, ko prihaja, visoka, vitka senca. Neslišno. Zagrnjena v belo rjuho, kot hodijo duhovi, drago kamenje za vratom, zlato na čelu. Česa išče v gluhi noči? Hodi pod arkade, gleda na morje. Ustavlja se ob oknu, kjer sta sedevala z generalom Foscarijem. O mlada Zora, krasna Zora, ali te kliče želja življenja nazaj ? Kaj se ne pozabi ljubezen onkraj groba? Ne, ne pozabi se. Prve čiste ljubezni zlati žar sije v tmine smrti. Sence blaznosti sta podila v Pozzih spomin in up ... V mrtvilu je ležala na trhli slami. Votlogleda je čepela ob njej smrt. „Zora!" je kliknilo skoz temino. „Foscari!" se ji je izvilo iz hro-pečih prs. Klic ljubljenega jo je predramil — od-podil belo ženo . . . Ugenila, vedela je! On pride po njo, on je ni zabil, on se ni poročil z drugo, njen ženin je .. . Odločil je Bog. V smrti njen ženin. Jasno je bilo to v Zorini duši — po njo pride — ne za življenje — zato, da umrjeta skupno. Noč — tema ... Je čakala dolgo ? Sence, pregnane od glasu plemenitega moža, so se vračale — v besnem plesu so se drvile pošasti okrog nje. Kazale so ji krvavečo glavo. Čigavo, za Boga, čigavo? O Križani! To je on — Ivan! Dobil ga je Venier na drzni poti — dobil ga rabelj... O dajte mi pošasti to krvavečo glavo — dajte mi jo, da jo pritisnem na srce. Dajte, da izbrišem s poljubi krvave srage — moj ženin je bil pred Bogom in nikdar se ni dotaknil mojih ust. .. Sprejmite zdaj sence rajnih trudno Zoro — ah, sita je sirota teže verig ... Smehljajoče, mile prikazni raja so pregnale pošasti. Nežne roke so odpele verige — dehteča rosa je padala na pekoče lice. Na angelskih krilih hiti Zora v raj, v svetli kraj blaženih, kjer jo čakajo čete uskoških junakov . . . Angelska krila — bile so Foscarijeve roke. Dehteča rosa, njegove solze. Na svojih rokah jo je nesel, njegove solze so izmivale srage trpljenja, jo klicale k življenju. O čudna je moč ljubezni! „Prekasno!" je ihtela dožinja, ko se ni moglo privaditi Zorino od tmine oslabljeno oko svitu, ko je romal nestalni pogled od lica do lica. „Prekasno, Vara, prekasno! Umorili so ubožico — ah kaj — kaj poreče Juriša! Te uboge koščice se ne pokrijejo nikdar več z mesom — pokončani duh ..." Juriša ? Kot v sanjah se je spomnila Zora. Kaj naj reče ? Sence onkraj groba se vračajo k nam, a ne govore. „Miruj, draga," je hotela izpregovoriti, pa zapiralo se je oko, težak, neokreten je jezik. Le kot iz daljne dalje je slišala Jelin glas, glas druge neznane ženske. „Ne boj se, svetla kneginja," je dejala Istranka Vara. „Ljubezen obudi deklico. Ljubezen krepi žive — kliče mrtve ..." Modra je stara Vara. Ona pozna skrivno moč rastlin in korenin, pozna tajnosti srca. O, ne umrje, kdor ljubi — ne pozabi se ljubezen. Ko stoji Zora v mesečnem svitu ob oknu in gleda na Adrijo, čuti bolečine prihodnje ločitve. Adrija se giblje, svetlika. Po njej pride visok, ponosen, njen brat. Pride, odvede sestro v zapuščeni dom. Brez srda, brez ukora pride dragi brat po pribeglico. Juriša živi! Juriša pride! Kipelo bi radosti srce Senjaninove Zore — da ne ugasne s prihodom bratovim za njo solnčno oko!... O, težko je! „S teboj pojdem," pravi Cecilija — pogleda rubin na prstu, obmolkne. „S teboj bi šel," pravi Foscari, pogleda opalnaZorinem prstu... Žari rubin, pomenja ljubezen — dožu si jo prisegla, dožinja... Bledi opal — izpirajo ga solze — Juriša reši Milanšiča iz ječe — in trdna je vera Juriša Senjanina... O, težko je! Živa med mrtvimi je mislila Senjanka na Benečana, mrtva med živimi, ko se sme pokazati samo nočne ure na zrak, ko čaka prilike, da jo reši brat tega polživljenja — mrtva med živimi trepeče pred uro svobode ... Na niti visi njeno življenje. Neoprezna stopinja, mig — neoprezna beseda Ivana, dožinje, jo izda. Smrt, Pozzi, muke — vse je pred njo — in vendar trepeče Zora pred uro ločitve . . . (Dalje.) Samotar. Zložil Änton Medved. iWladosti leta je zapravil, v ledino svojo moč vsejal. Človeško družbo je ostavil in krstil za slovo: drhal. V samotnem gozdu je pohajal, spominjal se nazaj, a svet je zunaj rajal veselo kot nekdaj. Na starem gradu je sameval, šumljal mu je v potoku val, na bukvi je kobilar peval in klical v dol: drhal, drhal! Srce mu gorek čut raztaja. Nazaj bi rad — — Pokaj? Piruje svet in raja veselo kot nekdaj. Nazaj bi rad, da bi povedal samö enkrat in to samo, da nikdar ni mu svet pogledal z očmi ljubezni v duše dno. Da nikdar ni--Neumna graja! Komu ta stok veljaj? Piruje svet in raja veselo kot nekdaj. Samota ni ga pomirila, ne ptičji spev, ne vodni val, a dala tiha je gomila, kar vzela glasna je drhal. Na grob mu nihče ne zasaja cvetic. — Čemu, zakaj? Piruje svet in raja veselo kot nekdaj. ^ qxnoo|x)00oooa|oooooo Slavec moj . . . Zložil Änton Medved. Slavec moj, kaj te je gnalo v kraje, večen dan zelene? „Hrepenenje me je gnalo." Kakor tebe — mene. Kaj si čutil v lepih krajih, kjer ob mirti sanja lovor? „Togo po domačih gajih." Tvoj in — moj odgovor. Kaj si našel, ko prerano vrnil si se k rodni grudi? „Mraz in gnezdo razdejano." Slavec moj — jaz tudi. 3 Jaz hočem ... Zložil G. Koritnik. Jaz hočem skrivnosti, jaz hočem moči, ki tajnosti večne odkriva, kjer misel iz večnosti v večnost se zliva in pesem brez konca iz duše kipi. Daljav nedoglednih, opojnih dišav, draguljev in solnčnega bleska, svetlobe, prostosti brezmejnih planjav, udarcev in groma in treska . . . Vse, kar je veliko, jaz ljubim močno, življenje in smrt brez izbire — skrivnostno deželo, kjer solze teko z drhteče, razplakane lire! Par ur v Turinu Spisal profesor Ändrej Plečnik. (Konec.) kapele gremo v dolge, široke in visoke koli® ridore, kjer leže bolniki v dolgih vrstah na Mšst obeh straneh, sami izsušeni, bledi, izmučeni obrazi, katerim se vidi, da smrt ni daleč od njih, ali da so prestali hudo, težko krizo. Zamolklo kašljanje pove, da hudo, gospodari tudi tod grozna tuberkuloza. Tu vidiš lepe prizore krščanskega usmiljenja. Enemu bolniku ponuja redovnica zdravilo, drugemu mleka, tretjemu poravnava vzglavje; za redovnice-strežnice ni nobene nedelje, nobenega Božiča, nobene Velike noči, dan za dnem, noč za nočjo, gledajo samo obraze, v katerih je zarisana smrt, ne slišijo drugega nego vzdihovanje, ne duhajo cvetočih rož, nego mrtvaški pot; redovnica - strežnica ne gre nikoli več obiskat svojega očeta, svoje matere, ne prestopi nikoli več praga rojstne hiše, njena služba ne preneha ne poleti ne pozimi, kakor ne preneha smrt nikoli kositi s svojo bridko koso. Iz bolniških prostorov pridemo v oddelek, kjer se pripravlja hrana za bolnike. Polno mladih deklic dela resno in tiho, kot to zahteva hišni red; in ker se večeri, odnašajo te postulantinje in kandidatinje hrano bolnikom; prav po italijanski maniri: precej dolge elastične drogove imajo na rami, na vsakem koncu droga je bakrena posoda. Tiho gredo mimo nas; zunaj je lepo, jasno poletno vreme, po cestah vrvi elegantna gospoda; postulantinje in kandidatinje iščejo drugod veselja, ne na svetu; ne zado-volje se s tem, da bi jih kdo občudoval na cesti zaradi telesne lepote, zaradi obleke, nego hočejo dopasti Njemu, ki so si ga izbrale za svojega neumrljivega ženina. Zato rade prihajajo ob momentih oddiha v svetišče, kjer se pri pogledu na svetniške svetinje vedno iznova navdušujejo za svoj poklic. Po dvorišču gredoč srečamo procesijo kretenov. Križ nosi bebec, in za njim se je vsula cela vrsta njemu podobnih revčkov; baje proti večeru napravijo sprevod v kapelico. Gledal sem že večkrat prej slaboumneže, ki imajo tope oči, široka usta, brezizrazen obraz, ki so telesno in dušno degenerirani; in zdi se mi, da je njihovo oskrbovanje skoraj na-pornejše, težje in zoprnejše nego oskrbovanje drugih bolnikov. Redovnice ne dobe od vlade nobene podpore. Ne samo da strežejo bolnikom, morajo tudi zanje prositi, da dobe sredstev, da vzdržujejo zavod. Bolnice, hiralnice, sirotišnice in drugi enaki zavodi glasno pričajo o moči evangeljskega nauka. Pravijo, dandanes ni čudežev; jaz mislim, da je tiho skrito delovanje redovnikov in redovnic po zavodih, kjer gospodari smrt, bolezen, zdihovanje — dovolj velik čudež, ki oznanuje vsem, kateri hote poslušati, da je milost božja sila, ki vse premaga. Čudeži se še gode. Obiskal sem ob najlepšem vremenu, ob počasi se poslavljajočem solncu še en zavod v Turinu, preden sem odpotoval. Pot pelje iz živahnega mesta, strani od nadležnega tramvaja, od širokih mestnih ulic v idilično lepi Valsälice. Iz mesta greš čez reko Po, in naenkrat te obda zelenje in mir. Med zelenjem se skrivajo lepe vile, kamor se prihajajo odpočivat bogati meščani. Ob ulici na levo so mala vrata v zidovju, ki obdaja vrt. Skoz vrata stopimo v veliki salezijanski zavod, imeniten zato, ker tu počiva Janez Bosco, slavni ustanovitelj sedanje družbe salezijancev in sa-lezijank. Za neznatnim vrtnim obzidjem so velika poslopja, kjer je prostora za sto in sto takih, ki se pripravljajo na svoj poklic in za poklic salezijanskih profesorjev. Parlatorij, sobe, kjer smejo vnanji ljudje obiskavati gojence in se ž njimi razgovarjati, je nekaj posebnega. Postavljenih je notri mnogo steklenih omar, miz s steklenimi pokrovi, kjer so lepo razpoložene raznovrstne, zanimive reči iz vseh petih delov sveta. Salezijanci kot misijonarji pridejo v vse kraje, nabirajo, kar jim pride slučajno pod roke, ter pošiljajo v svojo centralo. Tako so nabrali lep muzej raritet, ki zelo pomagajo pri nazornem pouku dijakov, kateri se uče gimnazijskih predmetov. En sprehod po takem muzeju več pomaga nego še tako dober in natančen popis. Take zbirke sem videl še v drugih zavodih. Omenim jezuitsko gimnazijo v Kalksburgu pri Dunaju ; jezuitsko gimnazijo v Feldkirchu na Predarl-skem; ravnotam bogato opremljeno učiteljišče šolskih bratov; slednjič Museo Kircheriano v Rimu. Celo veliko drugo nadstropje nekdanjega jezuitskega kolegija je obsežen muzej, katerega si je laška vlada kratkomalo prilastila. Po teh muzejih vidiš tuje reči iz trojnega kraljestva: iz živalstva, rastlinstva in iz mineralogije; vse polno stvari iz etnografije, iz arheologije, malikov aziatskih, afriških itd. Ni čuda, da imajo srednje šole veliko frekvenco in prav dobre uspehe. Vselej mi je prišel na misel zavod sv. Stanislava, kadar sem mogel obiskati kak muzej. Tak zavod zamisliti, realizirati, to je nekaj zares duhovitega, ženialnega. Zavod se je realiziral ob največjih zaprekah, ob veliki skepsi. Zavod raste, cvete, in ob skupnem delovanju vseh faktorjev bo donašal stoteren sad. Če so vsi činitelji prešinjeni z duhom, z ognjem ustanovitelja, če stremijo vsi za enim ciljem, bo zavod sv. Stanislava sekularnega pomena za našo domovino. — Slovenci, ki so raztreseni po celem svetu, lahko mnogo store za zavod sv. Stanislava; polnijo naj njegove muzeje po zgledu gori imenovanih redovnikov z originalnimi pošilja-tvami iz celega sveta. Mnogo izobraženih rojakov imamo v Severni in Južni Ameriki, v Afriki, v Kini, in bogve še kje drugod. Če vsak pošlje kako malenkost, bodisi iz naravoslovja, iz etnografije itd., dobimo v zavodu sv. Stanislava zbirke, ki bi povzdignile zavod do odlične višine. Dijaki drugih šol bodo radi ekskurzirali, da si ogledajo zanimivosti škofovega zavoda. Ideja, ki prešinja redovnike misijonarje, je, obogatiti redovno srednjo šolo z najboljšimi učili, ideja, ki naj prešinja nas, bodi, obogatiti zavod sv. Stanislava z najboljšimi učili. Če se dobro hranijo in se nanje pazi, ostanejo stoletja, kot to kaže rimski Museo Kircheriano, ki je že star par sto let. V Valsalice sem videl grob velikega dobrotnika človeštva, duhovna Janeza Bosca. Nekako kapelico so napravili hvaležni gojenci in sinovi, v zid je vdelan grob z marmornato ploščo pokrit. Salezijanci željno čakajo, da bodo smeli prenesti truplo svojega ustanovnika drugam, kadar ga bo cerkev prištela med zveličane. Kdo je Janez Bosco? Naj podam par točk iz njegovega življenja. Rodil se je 16. avgusta 1. 1815. v vasi Becchi blizu Turina. Njegovi starši so bili revni. Že v mladih letih je dejal: „Če postanem duhoven, bom posvetil svoje življenje dečkom. Zbiral jih bom krog sebe, ljubil jih bom, oni bodo ljubili mene, dajal jim bom dobre nasvete in se bom zanimal edino le za njihov blagor." Ko je bil 1. 1841. posvečen v duhovna, je začel svoje apostolsko delo v Turinu z nedeljskim krščanskim naukom. Po malo tednih so ga že obdajale nebrojne čete dečkov. Toda izgnan skupno z dečki je bil primoran zbirati jih na travniku. Tudi tu ga niso pustili pri miru, češ, dečki uničijo vso travo. — Medtem ko Bosco potrt in žalosten stoji na travniku, se mu približa neznana oseba in ga vpraša, ali je resnica, da išče v najem hiše. Začuden pritrdi, koj se napoti, da si ogleda revno, dolgo šupo. To izpremeni v kapelo, v njej prihodnjo nedeljo, na Velikonoč 1. 1846. s svo- jimi dečki zapoje veselo alelujo. Pozneje vzame v najem blizu kapele dve sobi, ki sta služili za nedeljsko in večerno šolo, obenem sta bili stanovanje Boscovo in njegove matere Marjete. Odslej je oratorij, imenovan sv. Frančiška Šaleškega, vedno rastel. Mnogo dečkov ni imelo stanovanja in hrane. Bosco jih vzame nekaj k sebi že prihodnje leto. Leta 1850. začne z oddelkom za dijake, 1852 blagoslovi cerkev sv. Frančiška Šaleškega, 1853 otvori prve rokodelske šole. Dandanes sestoji oratorij, centralni zavod, iz 12 poslopij, med katerimi se razspro-stira 6 prostornih dvorišč. Don Bosco nikoli ni počival; navadno je ponavljal: „V nebesih se bomo odpočili." Ustanovil je najprej v Italiji, potem izvun Italije praznične oratorije, dnevne in večerne šole, šole za rokodelce, hospice za siromašne otroke, zavode za dečke srednjega stanu, cerkve in kapele za ljudstvo, in važne misijone, posebno med dijaki. Umrl je dne 31. januarja 1. 1888. Ljudstvo ga je objokovalo in blagoslavljalo. Pokopali so ga v semenišču za zunanje misijone v Valsalice v Turinu. Tako berem o duhovnu Boscu in njegovem delovanju v brošuri „Salezijanski sotrudniki." In na drugem kraju berem: Delovanje salezi-jancev obsega: 1. ljudske šole, gimnazije, učiteljišča, obrtne šole. 2. zavode, vzgojevališča. 3. praznična zabavišča ali oratorije. 4. misijone. 5. nadzorovanje izseljencev. 6. razširjenje dobrih knjig in krščanskega časopisja. Kako Bosco in njegovi sotrudniki razumejo sedanji čas in veliko moč tiska, spoznamo iz tega, ker se mesečnik naslovljen „Salezijanska poročila" tiska v 9 jezikih v 270.000 iztisih. Tak mesečnik, ki v toliko iztisih širi in zagovarja svoje ideje ter je pri tem povsod in vselej otroško vdan cerkvi, je velemoč eminentnega pomena. V Avstriji delujejo salezijanci na Dunaju, kjer bo obilo apostolskega dela, potem so v Galiciji med Poljaki; na jugu so v Trstu, v Gorici, v Ljubljani. Majhen, neznaten in težaven je bil začetek v Ljubljani. Salezijance odlikuje čudovita vztrajnost, trdno prepričanje, da mora zmagati dobra stvar, odlikuje jih apostolska gorečnost za blagor mladine, tako, da nase popolno pozabijo in se žrtvujejo mladeničem, ki bi zašli lahko na kriva pota ali so že zašli. Ko smo hodili kot bogoslovci na izprehod, je bil Rakovnik mal gradič, in dejali smo, da mora odtam razgled po ljubljanskem barju biti zelo lep. Danes ni več poznati starega Rakovnika. Pred gradičem se vzdiguje cerkev, ki je že zdaj napol dovršena, tako elegantna, da se bo lahko imenovala po popolni dozidavi ena izmed najlepših cerkva ljubljanskih. Okraski bodo lepi, proporcije tako primerne, da bo hiša božja tvorila harmonično celoto. Ob desni strani gradiča zidajo in so skoro že dovršili šolo z vsemi pritiklinami; če se ne motim, dve-nadstropno, mogočno poslopje. Mojstri v takih stavbah so Angleži, ki uporabljajo vse tehnične pridobitve, da so njihove šole, da so njihovi zavodi kar se da moderno opremljeni. Angleškim stavbam z mirno vestjo postavim paralelno salezijansko novo stavbo na Rakovniku. Ne vem, če imajo kje na Slovenskem in še drugod šolo, ki bi imela, kakor nova salezijanska, vse to, kar se od modernih zavodov zahteva. To delo Boscovih sinov naj bi si vsakdo ogledal, kdor obišče Ljubljano in se zanima za vzgojo mladine, za napredek naše domovine. Ob grobu velikega don Bosca sem. Njegovi sinovi radi prihajajo semkaj, poklekajo, molijo, poljubljajo beli marmor, za katerim počivajo ostanki tega čudovitega moža. Radi prihajajo semkaj priporočat se don Boscu ljudje iz delavskih in meščanskih krogov, ljudje iz plemstva; semkaj prihajajo vojvodi in vojvodinje, udje italijanske kraljeve družine. Gode se take reči, da kdor vedoma in nalašč noče nič videti in slišati, mora reči: na priprošnjo don Bo~ scovo se gode čudeži. Včasih sem bral, kako je rad pohajal sv. Filip Neri katakombe, kako je po cele noči prečul v premišljevanju na grobovih mučencev. Nisem tega prav dobro razumel; nisem razumel, da je svetnik tu na-srkal vase onega duha, one gorečnosti, one neumor- nosti, s katerimi si je prislužil ime apostola rimskega mesta. Tako hodijo sinovi don Bosca na njegov grob, da se navzemajo njegovega duha, da se navdušujejo za svoj težki poklic. Mladino vzgajati, v daljnih deželah misijonariti med divjaki, rokodelske vajence zbirati ob nedeljah, to je tako trudapolno, da bi vsak opešal, kdor bi se zanašal samo na svojo moč. Nehote sem se spomnil krematorija, ki sem ga videl na pokopališču. Kar samoobsebi mi je prišlo v glavo, zakaj da katoliška cerkev zabranjuje sežiganje mrličev. Ob grobu don Boscovem mi je nasprotje med materialističnim in katoliškim naziranjem jasno stopilo pred oči. Pozneje še večkrat v rimskih katakombah. Telo, ki je tempelj sv. Duha, ki je do zadnjega vzdiha služilo svojemu Stvarniku, ki je toliko trpelo in delalo in se žrtvovalo za blagor bližnjega, ki je vse storilo, da doseže namen, za katerega je na svetu, to telo je nekaj častitega, nekaj vzvišenega, za nas nekaj tako dragocenega, da se ne ločimo radi od njega. Don Boscova roka, ki je nesebično milijone denarja razdelila med reveže, ki je božala in blagoslavljala toliko mladih, izgubljenih dečkov, da so se vrnili na pravo pot, don Boscovo srce, ki je utripalo samo za Boga in za bližnjega po principu: da mihi animas, cetera tolle — ta roka, to srce naj zgori v krematoriju? V Turinu se kaže dvojno svetovno naziranje, krščansko in materialistično, eno idealno lepo, navdušujoče, drugo strašno, ledenomrzlo. Večer. Zložil Vekoslav Remec. Lastovke drobne, beloprse nizko nad spečim tolmunom lete, daleč okoli vse tiho, samotno sanja večerno, trudno polje. In jaz gledam hitre letavke, gledam drhtenje njih žametnih kril — kje ste vse grenke, vse črne bridkosti, kar sem vas v časih mladih užil? Daleč za poljem širnim mrje v zadnjem nasmehu solnčni soj — težki, nemirni moj čas mladostni zvezd osamljenih in cest — Bog s teboj! ^ axx»x|txaxco: foshiga, foshga, fovet in sestavljenke, oziroma izpeljanke iz tega substantiva, nadalje celo oblike: „dzher, dzherin" mesto hči, hčerin. K. 0 ^ cocxxiojx3oooa3cx|ooocxx) ^ Hrast. Zložil Vekoslav Remec. Osamljen kakor starec truden, siv, bdi hrast visok sred polja in preko senožeti zre in njiv v zahajajoče solnce. Kot da ta hip je vstal iz črne zemlje, roke obupno k njemu stega v objem poslednji nem, vedoč, da jemlje slovo od luči za vse dni — ker, glej, iz dalj oblaki se valijo in zanj v njih zadnje smrtne strele spijo ^ cooooo|xxxjooog|ooaao ^ Na sejmu sem bil . . Zložil Vekoslav Remec. Na sejmu sem bil, si orglice kupil, oj, orglice sladko doneče. In godel bi rad — pa kaj, ko nobena od srca mi pesmica neče! Pač zabil sem tam na sejmu šumečem kupiti si židane volje — Zato tako sam, molčeč moram iti čez tiho nedeljsko to polje. m m Na slovanski zemlji. Skice s pota. — Spisal dr. Leopold Lenard. (Dalje.) IV. Pri Henriku Sienkieviču. |anes vam hočem povedati, kako sem se sešel s slavnim poljskim pisateljem Henrikom Sienkievičem. V Varšavi je neka verska družba, članice se imenujejo „kanoničke". Ustanovil jo je poljski škof iz Plocka že v davnih časih. Dekle, ki hoče biti sprejeto med „kanoničke" ali, kakor bi morda pri nas rekli, „kanonikinje", se mora predvsem izkazati, da ima vsaj 16 plemenitih babic, to je biti mora ple-menitašinja vsaj 16 rodov. „Kanoničke" pobirajo lepe dohodke iz stare ustanove, morajo opravljati neke skupne molitve, drugače so pa proste in se po lastni volji pečajo z dobrodelnimi zadevami, umetnostjo itd. Nekoč sem bil povabljen v neki zavod k božični veselici. Povabljenih je bilo tudi več drugih znancev in dobrotnikov dotičnega zavoda in slučaj je nanesel, da sem dobil mesto poleg dveh takih „kanoniček". Komaj začnemo pogovor, me že vpraša ena, če pri nas poznajo kaj poljsko slovstvo in katerega pisatelja najbolj cenijo. Ko jima omenim Sien-kieviča, mi povesta, da je ena izmed „kanoniček" Sienkievičeva sestra, Sienkievič sam je pa oženjen z njihno tovarišico tudi bivšo „kanoničko". Ponudita mi priliko, da me seznanita s samim gospodom pisateljem, ako si tega želim. Seveda sem obljubljeno posredovanje sprejel z velikim veseljem. Sienkieviča takrat ni bilo v Varšavi, ampak je bil v Galiciji, a se je imel vrniti za nedolgo. Obljubili sta mi, da me bosta obvestili telefonično, kdaj bo prišel in me mogel sprejeti. Do Sienkieviča je namreč pristop silno težak. Ker dobiva vedno toliko obiskov iz raznih krajev in ga vsakdo želi videti, se je popolnoma odtrgal od sveta in ne mara sprejemati nikogar in ne zahaja nikamor, da ga ne bi ljudje preveč razvlekli. Pisem pa niti ne odpira, ako ne spozna že iz naslova, da je o kaki važni stvari. VVaršavi ima na ulici Kruči svoje stanovanje, skromno in čedno, kjer prebiva s svojo ženo, kadar ni na kakšnem potovanju. Tu piše svoje povesti. Preden se je Sienkievič vrnil v Varšavo, sem prišel še večkrat skupaj s „kanoničkami". Ena izmed njih je umetnica kiparica in se je šolala v Parizu. VVaršavi si je v hotelu evropejskem, ki je eden najboljših varšavskih hotelov, najela prostor za svoj atelje in me je nekoč povabila, da sem jo prišel obiskat in pogledat njene umotvore. Izdelovala je ravno svetega Äntona v naravni velikosti. Druge se pečajo z dobrodelnostjo, vzgojo itd. Sienkievičeva sestra piše sedaj spomine iz mladosti svoje in svojega brata. Čez nekaj časa dobim res telefonično obvestilo, da se je Sienkievič vrnil v Varšavo in me vabi k sebi na obed drugi dan. Torej se mi bo vendar posrečilo, česar si zaman želi marsikateri ugleden in visokostoječ Poljak. Izmed tujcev je pa malokdo še imel priliko, da bi tako intimno prišel skupaj z največjim poljskim pisateljem. Zares hvaležen sem bil in sem še za to protekcijo prijaznim gospodičnam „kanoničkam". Določenega dne se res odpravim v stanovanje gospoda Henrika Sienkieviča. Služkinja mi odpre in ko jo nagovorim, stopi iz sobe sam gospod Sienkievič, me pozdravi jako prijazno in pelje v salon, kjer me predstavi svoji ženi, še primeroma mladi, jako ljubeznivi gospe. Ker je obed že čakal, gremo takoj v obednico in tu sedem na določeno mi mesto, tako da je bila Sienkievičeva gospa v sredi, gospodu Sienkieviču sem pa gledal v obraz. Henrik Sienkievič je srednje, morda še nekoliko manj kot srednje postave, dobro podstavljen, vendar ne posebno močan, obraza bolj suhega, ošpičenega, z jako krepkimi potezami. Govori živahno, pada v besedo, menja večkrat predmet. Tudi kretnje so živahne, a nikdar ne čez mejo dostojnosti. V vsem nastopu ima nekaj preprostega, dobrodušnega, neprisiljenega. Človek bi ne mislil, da ima pred sabo moža svetovne slave, enega največjih veleumov sedanjega časa, ako bi ga od časa do časa nato ne spomnila kakšna duhovita misel, katero vrže pri priliki med pogovor, pronikljiv pogled živahnih oči, s katerimi ti hoče od časa do časa prodreti v dušo in ostro izkresani obraz. Govorili smo o marsičem; ker se pa pogovor ni razvijal v strogo logičnem redu in nisem imel pri sebi sredstev, da bi si takoj natančno zabeležil pogovor s slavnim poljskim pisateljem, poročam boij po spominu in po splošnem vtisku, ki mi je ostal, vendar pa tako, da podajam natančno vsebino in vodilne misli. „Äli pri vas ljudstvo kaj ve o Poljakih," vpraša me Sienkievič. „Ljudstvo samo malo," odvrnem, „ker so nam oddaljeni in nismo imeli ž njimi nobenih neposrednih stikov drugje, kot v dunajskem parlamentu. Toda ravno politika poljskega kola na Dunaju je, kar dela poljsko ime v Avstriji sploh nesimpatično in odbija Slovane od Poljakov." „Verjamem in priznam tudi, da je politika poljskega kola celo med Poljaki samimi nesimpatična. Vaša politika je izraz javnega mnenja in tega, kar čuti ljudstvo, pri nas pa ni tako. Politika in narodna volja sta v Galiciji dve čisto različni stvari. Če se ne motim, so pri vas razmere približno take, kakor pri nas na Poznajskem." „Najbrže. Zato se pa tudi s poznanjskimi Poljaki še najlaže razumemo." „Pa tudi politika vaša je precej sorodna z ono poznanjskih Poljakov. Galicijske politike pa ni tako lahko razumeti tudi iz tega vzroka, ker ni tako enostavna, ampak je močno komplicirana. Vsa vaša politika se koncentrira okrog potrebe vaših slovenskih dežel, ki so zastopane v dunajskem državnem zboru, naša poljska politika se pa razteza na tri velesile in smo zastopani v treh državnih zborih: dunajskem, berolinskem in petersburškem. Izmed teh pa moremo dandanes samo v dunajskem igrati veliko, aktivno vlogo, dasiravno smo v Avstriji po številu in po gospodarski moči najslabši. Naša dunajska politika se mora ozirati na cel in celokupen narod poljski in mora biti raditega drugačna, kakor je na primer češka ali vaša, ki se obrača vsa v avstrijskem državnem zboru. Kakor hitro bi pa na Ruskem nastala konstitucija, bi se težišče poljske politike preneslo v St. Petersburg in politika poljskega kola na Dunaju bi postala bolj enostavna in laže razumljiva. Dalje komplicira našo politiko tudi to dejstvo, da Galicija ni narodno enotna dežela, ampak prebiva v njej blizu do polovice Rusinov in mnogo Judov. Ako bi tega ne bilo, bi lahko nastopali nazunaj veliko bolj svobodno. S tem pa seveda še nikakor ne maram zagovarjati politike poljskega kola. Na drugi strani je pa tudi takozvano ,moskalofilstvo', kar odbija Poljake od zahodnih in južnih Slovanov. Mi smo se tisoč let, od začetka naše zgodovine, borili v krvavih vojnah zoper bizantinsko-tatarski produkt, katerega imenujemo ,moskovitizem'. On nam je razbil domovino, uničil kulturo, zatira vse naše tradicije in vse pojave našega duševnega življenja in gospodarskega razvoja. Moskovitizem je drugim Slovanom ravnotako nevaren kakor nam, samo da ste k sreči od njega geografično bolj oddaljeni. Najbolj nevaren in največ gorja je pa prinesel ruskemu narodu samemu. Resnična slovanska politika bi bila, da bi se združili vsi Slovani v boj zoper moskovitizem." „Meni se pa zdi," odvrnem, „da v tej stvari Poljaki močno pretiravajo. Pravega moskalofilstva med zahodnimi Slovani ni in pri sedanjih razmerah tudi ne more biti. Našli boste morda kakšne posameznike, toda jako redke, ki bi bili pripravljeni za osebne koristi podpirati moskovski sistem. Takih ljudi najdete tudi med Poljaki in morda še več, največ pa še med Judi. Dalje se dobi tuintam nekaj eksaltiranih ljudi, ki so se zaverovali v fizično silo Rusije in mislijo, da nam od nje pride odrešenje. Ogromna večina pa presoja stvar trezno in sedaj se je med nami vse tako obrnilo k podrobnemu delu med narodom, da sploh nimamo časa pečati se s takimi oddaljenimi stvarmi. To, kar vi Poljaki imenujete ,moskalofilstvo', je pri nas veliko več dvignilo prahu in naredilo ropota, kot je bilo na njem. Sedaj se pa lahko o njem govori že kot o ,tempi passati'." „,Stiki' s Poljaki, pravite, so bili doslej izvun parlamenta slabi, a vendar so bili plodonosni. Poljak Korytko je stal v središču vašega narodnega in slovstvenega prebujenja, Poljak grof Ostrovski je našel Miklošiča, Smolej in Čop sta bila v Levovu, kjer sta se navzela našega romantizma. Koliko je pa kdo izmed Rusov, ki so obiskovali vaše kraje, storil za vašo kulturo? Pri nas zatirajo in uničujejo vse pojave kulture, med vami ne morejo tega storiti, ker jih je premalo, toda vašega kulturnega dela tudi ne podpirajo in ga ne morejo razumeti." „Vi ste v vaših povestih tako krasno predstavili poljsko preteklost. Kako si pa predstavljate poljsko prihodnost?" „O tem prerokovati je težko. Sedanja Rusija se ruši in nima v sebi sil, da bi se prenovila in okrepila. Toda gniloba, ki vlada na Ruskem, se širi tudi k nam. Naš socializem in revolucionizem ni nič drugega, kot slaba reprodukcija ruskega nihi-lizma in socialnega revolucionizma. Banditizem, ki vlada pri nas, je samo plod ruskega banditizma. Moskovska Rusija je hotela zatreti in je res do malega zatrla v sebi vse moralne pojme. Tako je sama vzgojila svoj nihilizem, ki ji sedaj izpodkopuje podlago. Ako brez kazni kradejo višji, zakaj bi potem ne kradli nižji? Ljudstvo mora logično priti do takega zaključka. In tako v vseh drugih zadevah. Ako nas rak moralne gnilobe, ki se širi k nam iz Rusije, razje, potem pademo obenem z Rusijo. Ako pa vzdržimo bolezen, potem bo spet prišla naša bodočnost in bomo lahko morda celo kulturno vplivali na slovanske narode, ki prebivajo v mejah sedanjega ruskega carstva, in jim pomagali, da se gospodarsko in kulturno dvignejo." Dalje sva se pogovarjala o raznih bolj zasebnih in mestnih zadevah, razkazoval mi je razne slike in druge zanimivosti, katere ima v stanovanju, in ko sem se slednjič moral posloviti, me je odslovil jako prijazno in povabil, naj ga ob priliki zopet obiščem. V. Dva „obiska41. „Obisk" se imenuje v ruskem policijskem žargonu policijska hišna preiskava. Kako se vrše take preiskave, evo vam dva slučaja: V Varšavi sem bil večkrat povabljen na čaj h gospodu profesorju dr. Tadeju Korzonu. On je knjižničar v zasebni knjižnici grofa Zamojskega, znan učenjak in pisatelj. Po poklicu je zgodovinar in je napisal več zgodovinskih del in razprav. Doma je iz Minska na Beloruskem in ima za sabo jako ro- FORT MONJUICH PRI BARCELONI mantično preteklost. V svoji mladosti je bil nekoč obsojen na smrt, potem pa pomiloščen na dosmrtno pregnanstvo v Sibirijo. Vzrok obsodbe je bil, kot mi je nekoč sedaj že osiveli starček pripovedoval sledeči: Nekoč je prišel k njemu „obisk", neki častnik s policijskimi vojaki, iskat necenzuralnih knjig. Takrat, ko je bila vsaka, tudi strogo znanstvena, v tujini natisnjena knjiga prepovedana, a doma na Ruskem ni bilo mogoče ničesar tiskati, seveda ni bilo posebno težko najti pri ljudeh, ki se pečajo s slovstvom, kakšne prepovedane knjige. Toda pri Korzonu vseeno niso ničesar našli. Da bi prikrili blamažo, so mu pobrali nekaj drugih, dovoljenih knjig ter jih vzeli s seboj, češ, da jih morajo doma natančneje pregledati. Profesor Korzon je čakal — kot mi je pripovedoval — nekaj mesecev, da bi mu knjige vrnili, oziroma sporočili, kaj je ž njimi. Ker pa le ni bilo ničesar, je pričel sam stvar drezati in zahtevati, naj mu vrnejo njegove knjige. Tako je stvar prišla v tek. Bilo je vojno stanje in prišel je pred vojaško sodišče, ki ga je, ne da bi mu dokazalo kaj konkretnega, obsodilo na smrt „čerez povješenje" baje radi njegovega revolucijskega delovanja. Pravi vzrok je pa bil, ker se je čutil častnik, katerega je profesor Korzon prijemal radi ugrabljenih knjig, razžaljenega in se je hotel nad njim maščevati in ga prisiliti, da bi se pred njim ponižal in ga prosil za pomiloščenje. Toda, ko so Korzonu naznanili smrtno obsodbo in ga vprašali, če ne mara prositi za pomiloščenje, je odvrnil: „Vse ste tako lepo naredili, da ni treba ničesar popravljati." Tako bi imel mladi Korzon biti obešen. Toda v zadnjem trenotku že so ga pa sami od sebe pomilostili v dosmrtno pregnanstvo, v Turkestan, a čez osem let je bil popolnoma pomiloščen in se je smel vrniti v Varšavo. Med potjo se mu je pa prigodila še majhna neprijetnost. Ko je šel skozi ljubel-sko gubernijo, je hotel spotoma obiskati nekega znanca veleposestnika. Ker je pa, kot bivši politični pregnanec, bil še vedno kolikor toliko sumljiv in ni imel popolne državljanske svobode, je prosil varšavskega generalnega gubernatorja dovoljenja, da se sme med potjo ustaviti pri svojem prijatelju v Ljubeljskem, in dobil je ' tudi res pismeno dovoljenje, da sme tam ostati mesec dni. Toda profesor Korzon in varšavski generalni gu-bernator sta naredila račun, okrajni glavar ga je pa prečrtal. Ko se je namreč ustavil profesor Korzon pri svojem prijatelju, je kmalu prišlo od okrajnega glavarja povelje, da on, kot politični kaznjenec, nima pravice prebivati v njegovem okraju. Korzon je pokazal svoje pismeno dovoljenje, okrajni glavar je pa odgovoril: „To dovoljenje je dano vam, ne meni. Torej mene nič ne briga, jaz nisem ničesar dobil od gubernatorja in ničesar ne vem." Slednjič sta vendar naredila tak kompromis, da se bosta obrnila na generalnega gubernatorja in mu pojasnila položaj. Dotlej pa lahko Korzon počaka pri svojem prijatelju. Čez nekaj manj kot dva tedna je res prišel odlok generalnega gubernatorja na okrajnega glavarja, da ima profesor Korzon pravico pri svojem prijatelju ostati en mesec in okrajni glavar je to uradno naznanil Korzonu. Tako je bil mir do odhoda. Ko je pa pretekel določeni mesec, je hotel Korzon odpotovati dalje in ZRÄKOPLOVEC LÄTHÄM PÄDE DRUGIČ V MORJE je po ruskih predpisih to naznanil okrajnemu glavarju. Od okrajnega glavarja je pa prišel odgovor, da ima tu ostati mesec dni. Ker pa ta mesec še ni potekel, mora ostati še štirinajst dni. Korzon je trdil, da se mesec dni računa od dneva, ko je prišel v ta kraj, okrajni glavar pa, da se šteje od dneva, ko je on dobil od gubernatorja odlok, da sme Korzon prebivati v njegovem okraju. Dalje je trdil Korzon, da dovoljenje gubernatorja ni kazen, ampak dobrota, katere se lahko posluži ali ne, okrajni glavar je bil pa mnenja, da če je gubernator dal pravico, da sme biti mesec dni pri svojem prijatelju, se mora Korzon posluževati te pravice do konca. Zmagal je slednjič seveda gospod okrajni glavar in profesor Korzon se je moral še štirinajst dni posluževati gostoljubnosti svojega prijatelja. Potem se je pa poslovil in odpotoval dalje v Varšavo. Drugega dne po svojem prihodu v stolico Poljske pa pride k njemu od policije „revirovi" ter mu prinese dopis od „oberpolicmajstra", v katerem je stalo, da z ozirom na njegov prepir z okrajnim glavarjem v Ljubeljskem mu generalni gubernator ukazuje, da se mora za dve leti podati v Pjoterkov in se naroča policiji, naj nemudoma izvrši to povelje. Pjoterkov je malo, pokrajinsko mesto v poljskem kraljestvu z večinoma judovskim prebivalstvom. Sedaj, ko je komaj prišel med svojce v Varšavo, ni seveda Korzona nič posebno veselilo, ne da bi vedel zakaj, odpotovati v judovski Pjoterkov. Naredil je torej prošnjo na okrajnega glavarja, naj mu vsaj nekoliko časa dovoli ostati v Varšavi, da uredi neke družinske razmere. V odgovor pa je prišlo na policijo kratko povelje: „Nabljusti za vijezdku" in Korzon je moral s prvim vlakom odpotovati v Pjoterkov, „revirovi" ga pa je vljudno spremil na varšavski kolodvor in se ni umaknil s perona, dokler mu ni vlak izginil izpred oči. Tako nam je profesor Korzon pripovedoval svoje dogodke in spomine, jaz sem poslušal častitljivega, ljubeznivega starčka, drugi gostje so pa delali vmes svoje opazke. Sploh je prof. Korzon ena najsimpatičnejših oseb, kar sem jih bil našel med Poljaki. V naši družbi je bil tudi znani poljski zgodovinar Aleksander Jablonovski, ki je nedavno praznoval petdesetletnico svojega književnega delovanja. Jablonovski je star, suh gospod, koščenega obraza, tip molčečega, suhoparnega učenjaka. Pogovora se je malo udeleževal. Sedel je ves čas poleg Korzona in od časa do časa pokimal njegovim izvajanjem. Ura je bežala urno, postalo je že pozno in treba se je bilo posloviti. Odidemo vsi gostje skupaj iz stanovanja ter se jamemo pred hišo razhajati na razne strani. Ko se obrneva z Jablonovskim proti isti strani, me vpraša, kje stanujem? „Na Hožej," mu odgovorim. / „Jaz stanujem tudi na Hožej ulici," mi odvrne, „potem vas povabim v svoj voz in se peljeva skupaj." Tako sva se vozila skupaj skozi mesto s, staro molčečo mumijo, ki se mi je vkljub svoji redkobesednosti kmalu priljubil. Pred neko hišo na Hožej ulici veli vozniku, naj ustavi, zleze sam z voza, potem pa reče, naj pelje mene še nekaj hiš dalje do mojega stanovanja. Poslovila sva se jako prisrčno in toplo in pri slovesu mi je podal svojo tresočo roko: „Morda se ne vidiva več!" Jaz se peljem dalje domov in se vležem spat. Zjutraj vzamem v roke jutranjo izdajo dnevnika „Kurjer varšavski" in najdem v njem med najbolj svežimi novicami, da je bil ponoči policijski „obisk" pri Aleksandru Jablonovskem in da so ga odpeljali v trdnjavo. Zakaj so prišli in kako se je zadeva končala, ne vem. Zdi se mi, da ni bilo hudega. Vendar me je novica pretresla. * * * Tu hočem povedati še povest o nekem drugem „obisku", ki je bil pa manj tragičen. V naši hiši je stanovala neka rodbina, obstoječa iz očeta, matere in dveh hčera. Oče je bil visok uradnik še iz časov, ko je tudi Poljak lahko prišel do višje službe, in je zdaj živel v pokoju. Starejša hči se je že omožila in je samo od časa do časa prihajala k staršem na obisk, mlajša se je pa ravnokar vrnila iz nekega belgijskega penzionata, posedala doma in čitala francoske romane, delala toaleto, hodila na izprehod in pričakovala ženina. Duševno je bila nekoliko manj kot srednje razvita in se ni brigala za nobeno javno stvar. Z eno besedo, bila je dobra, preprosta, nekoliko naivna bunka, kakor se jih dobi mnogo. Neke noči po polnoči je prišel k njim „obisk" s častnikom na čelu. K sreči je imela služkinja toliko samozavesti, da jim je stopila na pot in jih zadrževala, kolikor se je dalo. „Gospodična je bolna, ne more nobeden k njej," jim tolmači. „Mi moramo," odvrne častnik, „je obisk." Služkinja se ustavlja, vojaki jo pahnejo na stran, pri tem je pa nastal tak ropot, da se je gospodična vzbudila in je imela čas vreči nase neko haljo. Medtem so že vlomili v sobo. Gospodična je morala stati sredi sobe „ruki vverh", to je z rokama kvišku, vojaki so pa preiskali vso sobo, prevrnili vse, razmetali posteljo, razrezali celo blazine, preiskali še gospodično, če nima morda pri sebi pod ZRAKOPLOVEC BLERIOT obleko skritega kaj prepovedanega. Tako so delali skoraj do jutra, nekaj ur. Potem so pa spet odšli. Prepovedanega ali državi nevarnega niso našli pri njej ničesar, da bi pa vendar ne odšli čisto prazni, so vzeli neka pisma, katera je pisal njen ženin. Drugega dne mi je dotična gospodična s strašno ogorčenostjo pripovedovala, kaj se ji je zgodilo. Jaz sem se ji pa smejal. Saj to ni nič posebnega, kaj takega se lahko vsakemu pripeti. V tem slučaju je bila najbrže kakšna pomota in so prišli na napačen naslov, kar se tudi lahko zgodi. O vzrokih „obiska" in o usodi njenih pisem ni izvedela gospodična ničesar več. Drugih posledic pa tudi ni bilo nobenih. (Dalje.) Dr. Ljudevit Gaj. K njegovi stoletnici spisal dr. L. Lenard. ||jjpme Ljudevita Gaja stoji v središču velikega zgodovinskega gibanja, ki se imenuje „hrvatski preporod". Dne 15. avgusta 1.1. se je obhajala v rojstnem kraju Ljudevita Gaja, v Krapini, stoletnica njegovega rojstva. Slavnostni govorniki, ki so tu nastopali, so slavili v vznešenih besedah Gaja in njegove velike zasluge za hrvaški narod in sploh za vse Jugoslovane. Umestno je torej, da se pri tej priliki tudi mi spomnimo v našem listu slavljenca in stvarno in resno presodimo njega, njegovo delovanje in njegove zasluge. „Hrvatski preporod" se je začel s smrtjo cesarja Jožefa II., leta 1790., in se je javljal v začetku v obliki odpora hrvaškega plemstva proti ponemčujoči in cen-tralizujoči politiki cesarja. Deset dni po smrti cesarjevi, dne 10. marca, je moral bežati iz Zagreba njegov namestnik, zanikarni ban, protestant Balaša. Hrvaško plemstvo se je vzdramilo in se pričelo boriti za svoje pravice in privilegije. Na pravice naroda in domovine ni mislilo. Balo se je celo, da se ne bi ljudstvo vzbudilo in zahtevalo tudi svojih pravic. Da bi se laže upiralo na eni strani ponemčevalni vladi na Dunaju, na drugi strani pa vedno bolj se probujajočemu ljudstvu, je sklenilo združiti se z Madžari in je pričelo madžaroniti. Zgodovinar Adam Oršič-Slavetič pripoveduje, da se je takrat hrvaško plemstvo pričelo oblačiti v madžarsko narodno nošo, posnemati madžarske navade in govoriti madžarski jezik. Hrvaški zavezniki Madžari so zahtevali od avstrijske vlade, da se v deželah svetega Štefana uvede madžarski jezik namesto nemškega v vse urade in šole. Tu se je pričel boj med Madžari in Hrvati. Dokler se je šlo zoper Dunaj in zoper nemščino, so šli skupaj, ko se je šlo pa za vprašanje, kaj naj se vpelje namesto nemškega jezika, so se ločili. Madžari so namreč hoteli tudi na Hrvaškem vpeljati svoj jezik v šole in v urade; Hrvatje so se pa temu upirali. Toda niso se branili ogrskega jezika iz ljubezni do hrvaščine, ampak iz čisto samopašnih razlogov. Zahtevali so namreč, da mora na Hrvaškem, kot doslej, biti uradni jezik latinski, češ, da so vse njihove postave in pravice pisane v latinskem jeziku in bi bila nevarnost, da bi se napačno tolmačile ali odpravile tudi njihove predpravice, ako bi se odpravil iz uradov latinski jezik. Tako je bilo hrvaško plemstvo navezano na svoje posebne pravice. Seveda niso bili hrvaški zastopniki v stanu s tako tesno- srčnega stališča uspešno braniti pravic hrvaškega naroda in hrvaškega jezika in so popuščali vedno boljinbolj. Čas od leta 1790. do 1830. je doba neprestanega popuščanja Hrvatov v narodnih zadevah. Leta 1827. so se izrekli, da jim je radi sloge in miru drago, da se pri njih na Hrvaškem poučuje madžarščina in da mora znati vsak uradnik hrvaški in madžarski jezik. Odposlancem, ki so šli na skupni sabor leta 1830. so dali taka navodila, kako naj odgovore Madžarom: 1. Kjer je na Hrvaškem učitelj zmožen madžarskega jezika, naj takoj poučuje otroke v tem jeziku. 2. Odslej se nihče ne nastavi za učitelja, kdor ni vešč madžarskega jezika. 3. Nihče se ne sprejme v gimnazijo, ako ne zna citati madžarski ravnotako kakor hrvaški. 4. Na vseh gimnazijah je učenje madžarskega jezika obligatno. 5. Noben profesor se več ne nastavi na srednjih šolah, ki ni vešč tega jezika. 6. Madžarščine se morajo pričeti učiti tudi učenci višjih razredov. To je bil vrhunec madžaronstva in priti je morala reakcija, ki pa ni izšla iz hrvaškega plemstva, katero je doslej predstavljalo hrvaški narod, ampak iz ljudstva samega. Hrvaško plemstvo se je branilo hrvaškega jezika ravnotako, kakor se je poprej upiralo nemškemu in potem madžarskemu. Ono je videlo samo svoje v latinskem jeziku na oslovsko kožo pisane „pravice" in se je balo, da bi jim kakršnakoli izprememba v jeziku lahko odvzela te zastarele „pravice". Edina svetla zvezda te žalostne dobe je bil zagrebški nadškof Maksimilijan Vrhovac, ki je z neumornim svojim delom položil temelj poznejšemu „preporodu" hrvaškega naroda. V hrvaškem semenišču so se pričele ob posebnih prilikah igrati igre v hrvaškem jeziku. Zbral se je krog bogoslovcev, ki so se vadili v hrvaškem sestavku in prevajali iz tujih jezikov na hrvaško. Nadškof Vrhovac je z vsemi silami podpiral taka prizadevanja in se trudil, da bi razširil višjo omiko med svojo duhovščino in med ljudstvom. Razumel je tudi, kakšen pomen ima domače ljudoznanstvo za razvoj narodnega jezika, omike in javnega življenja, ter je izdal okrožnico na svojo duhovščino, s katero jo je izpodbujal, naj nabira narodno blago in narodne motive. V Zagrebu je ustanovil tiskarno, v kateri se je natisnilo mnogo hrvaških del. Toda plemstvo je nevoljno gledalo na ta prizadevanja velikega rodoljuba, ki je šel za celega pol stoletja pred svojim časom, in mu očitalo, da je njegovo delovanje „demokratično". Tožili so ga celo pri dvoru in cesar Franc I. je leta 1795, prepovedal tiskarno, češ, da se „ne strinja s škofovim dostojanstvom, da se peča s takim meščanskim obrtom". Skoraj vse glavne misli poznejšega ilirizma nahajamo že v idejah nadškofa Vrhovca in njegovih pomočnikov, kakor: reforma pravopisja, zedinjenje jugoslovanskih narečij in vpeljavo štokavščine za književni jezik. Bil je v zvezi z voditelji takratnih slavistov. Dopisoval si je z Dobrovskim, navezal je prvi kulturne vezi s Slovenci, si živahno dopisoval s Kopitarjem, škof Brigido mu je pošiljal slovenske knjige, Ronazza, nečak Žige Zoisa, velikega slovenskega mecena, je imel nadškofovo nečakinjo za ženo. Radodarno je podpiral hrvaške književnike, Dobrov-skemu in Kopitarju je obetal podporo, ako gresta na popotovanje na slovenski jug in na Ätos pre-gledat stare rokopise, bosanske franjevce je navduševal, naj se uče turškega jezika, da bi laže delovali za zedinjenje Balkana. Umrl je dne 16. januarja 1827. Seme, katero je sejal vse življenje, je izšlo šele po njegovi smrti. Od leta 1790. do 1830. so Hrvatje vedno bolj odjenjavali od svojih pravic in popuščali Ogrom. Od leta 1830. so pa pričeli energičneje braniti svojo stvar. Ko so Madžari zahtevali, da morajo na Hrvaškem imeti protestanti iste pravice s katoličani, da bi tako posredno udomačili ogrske kalvince na Hrvaškem, so se prvič postavili Hrvatje na načelno stališče in odvrnili, da imajo, kot „zavezno kraljestvo" — socia regna — samo oni v hrvaškem saboru pravico odločevati o takih stvareh. Toda starokopitno hrvaško plemstvo ni imelo zaupanja v samega sebe. „Za enkrat smo še rešili hrvaško pravo, a ne vemo, če se nam bo to še drugič posrečilo," so izjavili v svojem saboru leta 1831. Bilo je potreba nove, sveže krvi in čilih duhov. Kmalu so se res pričeli pojavljati oni „novi možje", vzgojeni pod vplivom hrvaške zgodovine in dubrovniškega slovstva, delovanja nadškofa Vrhovca in čeških slavistov, Dobrovskega, Šafafika i. dr., in započeli ono književno, kulturno in politično gibanje, ki se imenuje ilirizem. V središču tega gibanja je stal mladi Ludovik Gaj, ki se je pozneje imenoval Ljudevit Gaj. Sedaj spada „ilirizem" v zgodovino in presojati ga moremo zgodovinsko, ako hočemo, da se od njega kaj naučimo in obdržimo njegove sadove. Pri Ga-jevih slavnostih se je pa mnogo grešilo zoper zgodovino. Gajeva postava je stopila tako v ospredje in iz nje se je naredila taka apoteoza, da je skoraj izgubila zgodovinsko vrednost. Objektivna naša sodba o Ljudevitu Gaju mora biti: Ljudevit Gaj je bil izredno silna agitatorična narava, ki je s svojim navdušenim govorom takorekoč hipnotiziral sodobnike. Bil je ena onih oseb, ki nastopajo v burnih dnevih in potegnejo za sabo množico ter morejo storiti mnogo dobrega, ker vržejo poprej tleče ideje med množico in jo zanje navdušijo. Toda „ilirizem" ni ves in tudi ni v večjem delu njegovo delo, ker se je že poprej pripravljal dolgo časa in je imel tudi drugih gorečih pristašev, ki so pod mnogimi oziri celo prekašali Gaja, zlasti kar se tiče duševne izobraženosti in čistosti značaja. Dasiravno je bil Gaj častni doktor lipskega vseučilišča, vendar ni imel globokejše učenosti. Na vseučiliščih se ni prijel nobene stvari trdno in ni posegal posebno globoko. Pisal je malo in nobene stvari, ki bi imela trajno vrednost. Njegova sila in vrlina je bila predvsem le njegova agitatorična narava in njegova hipnotizujoča zgovornost. Imel je pa tudi napake v svojem značaju, vsled katerih je prišlo do mnogih nasprotij med njim in med njegovimi sotrudniki, ki so v znatni meri ovirale zmago ilirizma. Slednjič je pa postal po letu 1848. nezvest svoji preteklosti in je stopil v službo k zatiralcem hrvaškega naroda ter je s svojimi zmožnostmi podpiral njihov sistem. Naše navdušenje za Ljudevita Gaja torej ne more biti brezpogojno, ampak mi ga slavimo samo kot moža, ki je v svoji mladosti navdušeno agitiral za jugoslovansko narodno stvar, dasiravno tudi tukaj ne moremo odobravati celotnega njegovega postopanja in vseh njegovih idej. Odklanjamo ga pa kot započetnika poznejše madžaronske stranke in služabnika hrvaškemu narodu sovražne vlade. Preden pa preidemo k njegovemu življenju in delovanju, si moramo še ogledati nekatere najvažnejših njegovih sotrudnikov in soborilcev. (Dalje.) Književnost. Slovenska. Fr. Ks. Meško: Obrazku a povidky. Svetovna knihovna, č. 735 — 737. Rediguje J a r o s 1 a v Kva p i 1. Naklcdatelstvi J. Otto v Praze. Cena 60 vinarjev. Meško je prvi slovenski pisatelj, ki je bil sprejet v gori navedeno zbirko najboljših slovstvenih del vseh omikanih narodov sveta. Med imeni, kakor: Camoens, Björnson, Byron, Tolstoj, Ibsen, Krasinski, Gogol, Čehov, Cervantes, Puškin, Orzeszkova, Chateaubriand, Gorkij, Goethe in podobnimi, stoji tu v vrsti tudi edino slovensko ime: F r. K s. Meško. Tudi to je nemajhna zasluga, katero je Meško izkazal slovenskemu narodu, in dokaz, da je on res pisatelj ne vsakdanje vrste. Kadar je govor o prevodu, se mora ocenjevati prevod in ne izvirnik. Vendar naj nam bo dovoljeno v očigled važnosti pojava izpregovoriti tudi nekaj načelnih besed, ki se tičejo izvirnika. Meško je eden najvidnejših predstaviteljev „moderne" v našem slovstvu. S hvaležnostjo moramo priznati zasluge, katere nam je ona oddala v slovstvu in v upodabljajoči umetnosti, vendar je ne moremo smatrati za trajen uspeh, ampak samo za prehoden pojav. Seveda! Nekaj njenih najboljših proizvodov bo ostalo za vedno v našem slovstvu. Toda njen duh in njena smer se ne bo obdržala. Zakaj ne? Naša „moderna" je jako malo „naša". Ona je del duševnega toka, ki se je razlil po vsej Evropi, ki se je pa drugod že večinoma odtekel in zapustil za sabo samo oplojeno zemljo. Pri nas se je pa zatekel globoko in slednjič na več krajih obtičal in naredil neplodne in nezdrave močare. „Moderna" se imenuje včasih tudi „impresionizem", „subjektivizem" itd., ker je z eno samo besedo težko izraziti vse njeno bistvo. Bistveno — zdi se mi — je pri njej, da prodira od duše k zunanjemu svetu, ne pa od zunanjega sveta k duši. Ona sploh prezira in maloovažuje zunanjost, bi se je najraje popolnoma otresla, tako da bi ne ostalo drugega, kot naga in kričeča duša, ki bi se zaprla sama v sebe, kot kujav otrok. Za „moderno" je duša vse in svet nič. S tem je pa zavrgla vsa sredstva, s katerimi in po katerih more delovati duša, in si je sama zaprla pot k daljnjemu razvoju in napredku. Vzemimo slučaj: Pesnik hoče opisati lepoto grške Helene. Stari, klasični pesnik Homer je to naredil na ta način, da pusti Heleno nastopiti na javnem prostoru. Ko jo zagledajo sivi trojanski starčki, se jim ogreje kri in še-pečejo drug drugemu: „Ni čuda, da je njena lepota povzročila krvavo vojsko in ugonobila toliko junakov, ako celo nam razburja kri!" — S tem je povedano dovolj in čitatelj si more sam ustvariti sliko o njeni krasoti. Moderni realist in naturalist bi v tem slučaju pričel opisovati, kako je izgledala, kakšne je imela oči, lase, zobe, podbradek, bradavice itd. „Najmodernejši" impresionist bi pa začel s pesniškim vzletom, kako mu je zatrepetala in zavalovala duša, kakšne sanje so ga objemale itd. Toda take duševne pojave opisati je direktno jako težko, večkrat popolnoma nemogoče, vkljub vsemu jezikoslovnemu aparatu in stilistični rahločutnosti, s katero razpolaga pisatelj. Duševno delovanje in pojave opišemo najlaže in najnatančneje indirektno po njihovih učinkih in vzrokih v zunanjosti. Za umetniško slovstveno delo ne zadostuje samo čuvstvo duše in oblika sloga, ampak je potreba tudi zunanjega predmeta. Veliki greh naše moderne se mi zdi, da zanemarja predmet na račun forme in subjektivnega čustvovanja. Mi delamo preveč s srcem in premalo z razumom. „Cognitio incipit a sensibus", pravi filozofija in vir lepote izhaja ravno-tako iz razuma, kakor iz srca in morda iz razuma še bolj, kajti „verum" in „pulchrum" sta brata. Slava ruskih in norveških pisateljev tiči v filozofski globini njihovih del, a ne v zunanjosti forme. Pri Meškotu, kakor pri naši moderni sploh, imamo premalo zunanjega sveta in predmetnosti; premalo se projektira na zunaj, ampak se je zaprl v sebe, je subjektiven in impresionističen, peča se predvsem z dušo in premalo s svetom, a čuvstvovanje in valovanje duše se trudi da bi opisal direktno v sebi, ne pa po vzrokih in učinkih nazunaj. V svoji struji je gotovo dovršen in klasičen, toda pomisleke imamo zoper impresionistično strujo kot tako, zlasti pa, če nastopa v tako skrajnji obliki, kakor med Slovenci. Dr. L. L. Izvcstja srednjih šol na slovenskem ozemlju. Letošnja izvestja srednjih šol prinašajo za slovensko slovstvo malo zanimivega. Slovensko je izvestje druge državne gimnazije v Ljubljani, ki prinaša članek: „Šestdesetletnica vladarstva našega cesarja", poroča začasni vodja g. dr. Janko Bezjak, in pa izvestje knezo-škofijske privatne gimnazije v Št. Vidu nad Ljubljano, kjer je priobčil profesor Ant. Koritnik članek: „Slovarček k II. in III. spevu Iliade". V izvestje prve državne gimnazije v Ljubljani je napisal profesor dr. Jos. Šorn „Bemerkungen zum Texte des M. Junianus Justinus", profesor dr. Jos. Tominšek pa „Aforizmi o klasičnem pouku". V kranjskem izvestju najdemo: Makso Pirnat, „Šola in dom, njuno medsebojno razmerje in njuni stiki" ter Fr. Komatar: „Slavnostni govor v proslavo vladarske šestdesetletnice Njega Veličanstva presvetlega cesarja Franca Jožefa I." Poročilo samo je nemško!!! Novomeško, istotako nemško poročilo! prinaša iz peresa profesorja dr. J. Šlebingerja: „O. Ivan Krstnik od sv. Križa, slovenski propovednik" in ravnatelja Brežnika govor ob vladarski šestdesetletnici. Ljubljanska nemška gimnazija prinaša: „Von Florians ,Les deux billlets1 zu Goethes ,Bürgergeneral'", napisal neki dr. Siegfried Schöppl Ritter von Sonnwaiden, kočevska pa : „Anton Alex. Graf v. Auersperg (Anastasius Grün)" von dr. Franz Riedl. Ljubljanska realka ima: „Appenzells Befreiung", napisal Walther Obrist; Celje, profesor dr. A. Dolar: ,,0 metodiki latinščine v prvem razredu"; Maribor, Georg Mair: „Pytheas' Tasiais und die Insel des Kronos in Plutarchs Schrift ,Das Gesicht im Monde'"; Celovec, Dr. Josef Gaßner: „Über den Einfluß des Burchard Waldis auf die Fabeldichtung Gellerts"; St. Paul, dr. Hugo Greilach O. S. B.: „Über die Photometrierung elektrischer Lampen"; Beijak, Hans Hörtnagel: „Der Dichter im Ringen mit dem Stoff, erläutert an Schillers Gedicht: ,Die Kraniche des Ibykus'"; Ptuj, Gustav Kaltenegger: „Das Wesen der Malerei"; Trst (nemška gimnazija): dr. Vinzenz Seunig: „Der Gauriel-Dichter als Nachahmer Hartmanns von Aue"; Pazin, dr. Mate Kevič: „Filološko-kritička istraživanja po ,Ča-soslovu'"; Celovec (realka), Richard Boxhorn: „Shakespeares ,Die Zähmung der Widerspenstigen' und Fletschers ,Der gezähmte Zähmer'"; Gorica (realka), dr. A. N. Papež: „Die Kultur der Rebe im Görzer Hügellande". Našteli smo vse pisatelje in naslove razprav, ker so izvestja in njihove razprave nekako zrcalo naše profesorske misere. Slovenščina se zapostavlja do skrajnosti, predmet razpravam je večinoma sila brezpomemben, oddaljen in nepraktičen, često naravnost bizaren. Priti bo moral tudi v te kroge nov, svež in demokratičen duh. Izjemo dela samo par izvestij, predvsem pa ono goriške gimnazije. Dr. L. L. C596Ü Hrvaška. Knjige jugoslovanske akademij e znanosti in umetnosti v Zagrebu. Prejeli smo: Ljetopis jugoslavenske akademije znanosti i umetnosti za leto 1908., 23. zvezek. Iz njega posnemamo, da ima akademija sedaj 5 častnih, 21 rednih (9 v zgodovinsko-jezikoslovnem, 6 v filozofsko-juridičnem in 6 v mate-matično-naravoznanskem oddelku) in 52 dopisujočih članov (31+3-f~ 18). Med dopisujočimi člani najdemo tri Slovence: Murka, Pleteršnika in Seidla iz Gorice. Poleg poročil o skupščinah in sejah ter računov prinaša Letopis še obširne nekrologe dveh zasluženih Hrvatov, dr. Baltazarja Rogišiča in dr. Marijana Derenčina. Prvega je napisal dr. Ivan Stroh al, drugega pa dr. Fran Vrb a nič. Zaključuje „Proslava 90 letnice Ivana Trnskega" z obširnim življenjepisom. Dalje smo prejeli: Gradivo za zgodovino hrvaške književnosti, 6 knjiga. — Pisma, pisana dr. Ljudevitu Gaju, in nekateri njegovi članki (1828 — 1850). Zbral in z uvodom preskrbel dr. Velimir Deželic. To delo je važen prispevek h gradivu za zgodovino hrvaškega preporoda. Seveda ne moremo iz teh pisem dobiti vsestranskega vpogleda v Gajevo delovanje in duševno stanje, ker manjka mnogo važnih in zanimivih kosov. Tako na primer ne najdemo v zbirki nobenih ruskih pisem, dasiravno vemo, da je Gaj dopisoval z odličnimi ruskimi učenjaki, kakor s Sreznjevskim, Pogodinom i. dr. Gotovo je sam uničil vsako pisanje, ki bi ga utegnilo kompromitirati pred avstrijsko vlado in pred javnostjo. Nekaj zanimivih dokumentov iz pismenega občevanja med Gajem in načelnikom III. oddelka ali šefom tajne ruske policije, grofom Beckendorfom, in s slovanskim društvom v Moskvi je objavil prof. Kulakovski v svojem delu „Ilirizem". Rad jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti, knjiga 176, prinaša članke: Posebnosti narodne glasbe, zlasti hrvaške. Spisal Fr. Š. Kuhač. Kuhač je znan in priznan delavec na polju narodne glasbe in njegova razprava o „Radu" spada med najboljša dela, kar jih imamo o tem predmetu. Nastanek Lucičeve „Robinje". Literarno-zgo-dovinska študija, spisal dr. Branko Drechsler. To je nov prispevek k raziskavanju zanimive in važne stare dubrovniške literature. Ravno v isti krog spada naslednja razprava: Pesmi Mavra Vetraniča in Marina Držiča. Prispevki k spoznavanju stare dubrovniške književnosti. OdMilorada M e d i n i j a. Nadalje prinaša „Rad" še članke: O psihologiji brez duše od dr. Djure Arnolda, in o stari zagrebški trgovini od Ivana T kalč i č a. Zbornik za narodno življenje in navade južnih Slovanov, knjiga 14., pod uredništvom dr. D. Bor a nič a prinaša: Strohal Ivan dr.: Usta-novljevanje prava, ki živi v narodu; dr. Fran G u n d r u m - O r i o vč a n i n: Luičeva lekarna; Magdič Mile: Narodne pripovedke o gradovih; dr. Ivan Strohal: Podlaga za zbiranje gradiva o pravu, ki živi med narodom. To in ono. Kranjska Čbelica — Kotzebue. Iskal sem v Grafen-auerjevi in Glaserjevi slovstveni zgodovini, pa nikjer nisem našel pojasnjeno, zakaj so Čbeličarji svoj almanah imenovali lavno „Čbelico". „Čbela' je gorenjska izreka slovenske besede „bičela" ali „pčela", „včela", tudi deminutiv rabijo radi po Gorenjskem. Ime sta listu tedaj očividno dala Gorenjca, vodja čbeličarjev Čop in Prešeren. Da bi bila ime listu ravno dala zato, ker so Slovenci od nekdaj bili dobri čebelarji in ker je zanimanje za čebelorejo okoli 1. 1800. po prizadevanju vlade (cesarice Marije Terezije) bilo posebno naraslo (1. 1771. sta izšli na Dunaju Janžini nemško pisani knjigi o rojih in o čebeloreji, 1. 1792. v Celju pa Goličnikov slovenski prevod), na to ni misliti, ker je ta almanah bil namenjen inteligenci; prej bi bilo lahko vplivalo tedajšnje obče zanimanje omikanih ljudi za prirodoznanstvo in oso-bito entomologijo. Pa tudi ta misel pri raziskavanju ni zadoščala. Iskal sem pri sosednih narodih, najprej seveda pri Slovanih, našel sem kaj sličnega iz te dobe samo pri Čehih, namreč Celakowskega „Češko Včelo", ki je začela pa šele 1.1834. izhajati kot priloga lista „Prager Zeitung". Torej je ravno Čelakowsky ime posnel po „Kranjski Čbelici". Poglejmo še pri Nemcih. Tu najdemo, da je Kotzebue, od 1. 1790. do 1850. gotovo najpopularnejši nemški komedijepisec, izdajal v Kra-ljevcih (Königsberg) v letih 1808 do 1812 zaporedoma časnika „Die Biene" in „Die Grille". Tedanji vpokojeni ruski kolegijski svetnik in ud berolinske akademije Kotzebue gotovo ni bil nemškim Ävstrijcem in tudi ne Slovencem, ki so vse svoje duševno življenje zajemali iz nemških virov, nepo-znat, saj so se mnogoštevilne njegove veseloigre uprizarjale po vseh evropejskih gledališčih (prim. Čurčinovo razpravo „Kotzebue im Serbo-kroatischen" v letošnjem Ärchivu!) zlasti pa po Ävstriji, kjer je Kotzebue bil od 1.1798. do 1800. cesarski dvorni dramaturg na Dunaju. Posebno sta morala pa biti občeznana omenjena njegova časnika, ki sta navzlic svojima nedolžnima imenoma ostro zbadala Francoze in Napoleona z vsemi močmi Kotzebuejeve satirike. Znana sta bila tudi ta lista, ker je v njih nasprotoval, kakor že prej v berolinskem „Der Freimüthige", Goetheju in romantikom. Slovencem je bil Kotzebue dobro znan, ker so se njegove priljubljene drame često uprizarjale v ljubljanskem nemškem gledališču. Prevajale so se njegove veseloigre tudi že zgodaj v slovenski jezik; Vodnik je poslovenil njegov „Hobenschlag" pod naslovom „Tinček-Petelinček", ki so ga poleti 1.1803. igrali otroci v ljubljanskem gledališču. (Trst. 29.) Vodnik je napravil po nekem rokopisu v ljubljanskem muzeju tudi prevod veseloigre „Die Kleinstadtbürger". L. 1822. 28. marca se je v korist igralcu Dittmayerju igrala v deželnem gledališču kranjskem „Kranjska kratkočasnost (veseloigra) ,Gol-fani Starci' iz Nemškiga prestavljeno od Kocebua" in ko je živahno 1. 1848. zanimanje vzbudilo za gledališčne igre v slovenskem jeziku, je takoj nastalo zopet nekaj prevodov (Trst. 38 si.); vprašanje, koliko je vplival Kotzebue na naše gledališče, bi bilo posebne preiskave vredno. — To vse kaže da je Čopov krog gotovo dobro poznal poleg Ifflanda, „najmodernejšega" nemškega dramatika, katerega slava je po nesrečni smrti (umoril ga je kot „vladnega ogleduha" dijak Sand 23. marca 1.1819.) le narasla in se je za vsa njegova dela tudi zanimal. Potemtakem tudi ni neverjetno, da so si Čbeličarji naslov svojega almanaha izposodili pri Kotzebueju. Seveda je pri tem bilo lahko somerodajno obče zanimanje za čebelarstvo („Kranjska bučela") in za entomologijo (prim, izraze v Čbelici: „sršeni" in „muhe"). Izraz „Matica" (srbska nastala 1. 1826., češka nastala 1. 1831.) s čebelami nima nič opraviti, ker „matica" pomeni tu „fonds" (prim, oklic čeških matičarjev iz 1.1831., odtiskan pri Tieftrunku „Dejiny Matice češke" str. 264). BLERIOTOV ZRAKOPLOV Naše slike. V vatikanskem muzeju rimskih in grških starin, ki hrani največje umotvore klasične dobe, sta dva kipa, ki predstavljata dramatično umetnost: Komedija in Tragedija. Prvo prinašamo danes str. 389. Solun (str. 402.), rojstno mesto sv. Cirila in Metoda, zdaj glavno tržišče balkansko, se često imenuje v zadnjem času. Solun je središče mladoturške agitacije, in tu so od-kazali tudi bivališče odstavljenemu sultanu samosilniku Äbdulu Hamidu. Spomenik Petru Velikemu — Tesarju. Med raznimi spomeniki, ki so jih postavili Petru Velikemu, je originalen oni, ki ga predstavlja kot tesarja (str. 409.). Peter Veliki, ki je položil temelj sedanji ruski državi, se je sam učil ladje tesati na Nizozemskem, da je Ruse privadil mornarstva. S tem, da je odprl Rusiji Severno in Črno morje, jo je dvignil med evropske velesile. Burubudur na Javi (str. 416.) je največji buddhovski tempelj sveta, in stoji pri Djaja Karti ob robu več milj ob-segajočega žrela ugaslega ognjenika. Potres je v davnih Na Španskem je buknila vstaja. V Maroku imajo Španci hudo borbo s Kabili, in ko so izpočetka imeli nekaj izgub, so revolucionarji v Barceloni to porabili za povod vstaji. Anarhistični in socialistični elementi so uprizorili pravo strahovlado. Kakšnega značaja je bila ta vstaja, se vidi iz tega, da so najprej planili nad cerkve in samostane. V cerkvah so razbili najlepše umetnine, morili in ropali; v samostanskih grobnicah so celo mrliče metali iz grobov. To se imenuje propaganda za „svobodno misel". __________ Nekaj dni je trajalo to divjanje. Ä vlada je v zvezi s prebivalstvom naredila red. Fort M o n j u i c h (str. 424.) v bližini Barcelone je trdnjava, ki kroti vso okolico. Tu so tudi glavni zločinci dosegli svojo kazen. Zrakoplovstvo je šport letošnjega leta, če se sme taka važna iznajdba še šteti med športe. Na Nemškem so zložili mnogo milijonov mark, da je grof Zeppelin izdelal že tretji veliki zrakoplov. Njegove vožnje po zraku so pravi triumfi, ki jih hodi gledat na stotisoče ljudi, in ves svet se zanima zanje. Pa tudi drugi narodi tekmujejo v zrakoplov-stvu. Vedno nove iznajdbe prihajajo na dan. V Frankobrodu je bila letos že mednarodna zrakoplovna razstava, na kateri je bilo razstavljenih že na stotine zrakoplovov in se je občinstvo lahko za denar vozilo po zraku, kakor po železnici. Kar naenkrat je presenetil svet Francoz Bleriot, ki je s svojim zrakoplovom preletel morsko ožino med Änglijo in Francosko z velikansko brzino. Manj srečen je bil njegov tekmec Latham, ki je pri takem poizkusu dvakrat zapored padel v morje s svojim strojem. Vojne uprave hočejo zrakoplove porabiti za vojne namene. Kmalu bodo imele vse države vojne zrakoplove. Vojske bodo postale čisto drugačne, če se bodo uporabljali zrakoplovi, iz katerih se ne bo le dal opazovati sovražnik, ampak ki bodo metali razstreliva na zemljo. Naša slika (str. 432) nam kaže vojni zrakoplov, ki ga je Rusija naročila na Francoskem v delavnici Lebaudy in ki je zgrajen po vzorcu francoskega zrakoplova „Republique". Dolg je 52 m, obsega 3700 kubičnih metrov in ima Panhard-Levassorjev motor 80 konjskih sil, ki mu da pri ugodnem zraku brzino 60 km na uro. časih podrl ta tempelj, ki je ostal skozi mnogo stoletij v razvalinah. Od 1.1870. sem izkopujejo po razvalinah. Okolica je pusta in nevarna zaradi malajskih roparjev; zato se le redko drzne tuj preiskovavec, da bi proučeval ta zanimivi spomenik staroindijske kulture. Torunj (str. 418.) je staro poljsko mesto, sedaj seveda pod prusko oblastjo, ki hrani še v svojih stavbah znamenite ostanke iz srednjega veka. Priobčili bomo še nekaj slik iz RUSKI VOJNI ZRAKOPLOV Torunja. Torunj in Holmo sta bili nekdaj glavni mesti tako-zvanega poljskega Pomorja, prastari poljski mesti, a sedaj večinoma ponemčeni. Križarji so najprej beračili, potem pa uropali kos za kosom poljske države in si ustanovili na Pomorju svojo prusko kneževino. Torunj ima še mnogo davnih poljskih spominkov. CfttPAR.' NÄ BOŽJO POT