DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.27.2.01
7
ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 27|2 ∙ 2022, 7–20
Izvleček: 
Petovionska Medeja kot odmev Evripidove drame in Timomahove slike
1.01 Izvirni znanstveni članek
Sodeč po ohranjenih upodobitvah, je bil v likovni umetnosti rimske dobe najbolj priljubljen prizor iz sicer razvejane 
Medejine zgodbe tisti, ko Medeja z mečem v roki okleva pred ubojem svojih otrok. Za najbolj znano upodobitev 
je v antiki veljala danes izgubljena slika Timomaha iz Bizantija, neposredno pa govorijo o priljubljenosti prizora 
številne upodobitve v stenskem slikarstvu, gliptiki, na sarkofagih ali v prostostoječih kipih, ki so se z največ 
primerki ohranili v provinci Panoniji. Upodobitvi iz Petovione in Akvinka se v Medejini drži, atributih in opravi 
ujemata z upodobitvijo iz Herkulaneja, ki velja za ikonografsko najzvestejšo repliko Timomahovega dela. Obstoj 
oljenk z identično zasnovano figuro Medeje kaže na možnost prenosa kompozicije preko lahko prenosljivih 
predmetov.
Ključne besede: Medeja, Petoviona, Evripid, Timomah iz Bizantija, rimska doba, Noršinci, Panonija, ekfraza, Her-
kulanej 
Abstract: 
The Poetovian Medea as an Echo of both Euripides’ Play and Timomachos’ Painting
1.01 Original scientific article
In Roman art – according to the surviving depictions – the most popular episode from Medea’s turbulent life was 
the one in which she already holds the sword but hesitates a moment before killing her own children. The most 
famous artwork bearing this image was the (lost) painting by Timomachos of Byzantium, though the popularity 
of the scene in visual arts is also shown by numerous depictions in wall paintings, glyptics, sarcophagi or free-
standing statues. The latter have been preserved in the highest number in the province of Pannonia. The statues 
from Poetovio and Aquincum in particular resemble the painting from Herculaneum, which is regarded as the 
most faithful reproduction of Timomachos’ painting, in terms of Medea’s posture as well as her attributes and 
garments. Oil-lamps with an identically designed figure of Medea indicate the possibility of a motif-transfer via 
small, easily transportable objects.
Keywords: Medea, Poetovio, Euripides, Timomachos of Byzantium, Roman era, Noršinci, Pannonia, ecphrasis, Her-
culaneum
Petovionska Medeja kot odmev Evripidove drame 
in Timomahove slike
Katarina Šmid 
Doc. dr. Katarina Šmid, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, 
Titov trg 5, SI-6000 Koper, katarina.smid@fhs.upr.si
8
KATARINA ŠMID
Epizode iz življenja Kolhidčanke Medeje so bile v likovni umetnosti rimske dobe dobro zastopane. 
Izmed številnih upodobitev po priljubljenosti izstopa prizor, ki se nanaša neposredno na Evripi-
dovo istoimensko tragedijo, ko protagonistka v notranjem boju pred ubojem svojih otrok za hip 
okleva o svojem maščevalnem načrtu (prim. Eur. Med. 1021–1080).1
Po literarnih omembah sodeč je največjo slavo doživela nedokončana2 tabelna slika Timoma-
ha (Τιμόμαχος) iz Bizantija (Βυζάντιον) iz 3. ali 1. stoletja pr. Kr.,3 ki je prikazovala Medejo, kako 
stoji z mečem v rokah, razpeta med jezo na nezvestega moža Jazona in ljubeznijo do svojih otrok, 
ter razmišlja o njihovi usodi, ki jim jo je sicer iz želje po maščevanju že začrtala.4 Kakor se je do-
mnevalo za večino v virih izpričanih del grškega slikarstva, naj bi tudi ta slika botrovala nastanku 
številnih rimskodobnih kopij, ki so se ohranile predvsem v odkopanih mestih Kampanije.5
Brez dvoma je bila Timomahova Medeja v rimski dobi dobro znana. Kot poroča Plinij Starej-
ši (Nat. Hist. 35.26, 35.136), naj bi jo skupaj s Timomahovim Ajantom kupil Gaj Julij Cezar in jo 
namestil v svetišče Venere Roditeljice (Venus Genetrix) na svojem forumu. Če ne prej, naj bi vsaj 
od tega trenutka dalje nedvomno postala dobro znana po rimskem cesarstvu, saj so replike, tako 
v slikarstvu kot v drugih zvrsteh, pričele nastajati že v avgustejski dobi. Ovidij (Tr. 2.525-527), de-
nimo, poroča, da naj bi domove Rimljanov pogosto krasili prav posnetki obeh Timomahovih del, 
o čemer ne nazadnje posredno pričajo tudi ohranjene stenske poslikave Herkulaneja in Pompejev.
Po sloviti Evripidovi tragediji naj bi tako bile navdahnjene slike iz Pompejev in Herkulaneja iz 1. 
stoletja po Kr. ter stoletje kasneje še številne reliefne upodobitve na sarkofagih in nekateri polnopla-
stični kipi. Med ohranjenimi stenskimi slikami v obeh pokopanih mestih se jih je ohranilo vsaj šest, 
ki se povezujejo s Timomahovo Medejo kot izhodiščno podobo, pri čemer pa vse v prikazu matere 
1 Prim. William ALLAN, Euripides. Medea, London 2008 (Duckworth Companions to Greek and Roman Tragedy), 
str. 89–93. Po nekaterih mnenjih naj bi bil Medejin infanticid celo Evripidov avtorski dodatek, kar se zdi malo ver-
jetno (prim. Donald J. MASTRONARDE, Euripides Medea, Cambridge 2002, str. 52–53; Sabina TOSO, Le cattive 
ragazze. Le Amazzoni, Onfale e Medea, Iconografia 2001. Studi sull’immagine (ur. Isabella Colpo, Irene Favaretto, 
Francesca Ghedini), Roma 2002, str. 300, op. 80).
2 Plin. Nat. Hist. 35.145. O tem, kaj točno naj bi ostalo nedokončano, viri molčijo. Glede na siceršnjo prakso 
antičnega slikarstva se na povsem hipotetični ravni domneva, da je morda z izjemo Medejine glave manjkalo ko-
loriranje večjega dela slike (Sean Alexander GURD, Meaning and Material Presence. Four Epigrams on Timoma-
chus’s Unfinished “Medea”, Transactions of the American Philological Association, 137/2, 2007, str. 309–311).
3 Še zmeraj ni soglasja o tem, v katerem stoletju naj bi avtor ustvarjal. Po Pliniju Starejšem (Nat. Hist. 35.136) naj 
bi bil Cezarjev sodobnik, ki je zanj napravil kopijo originala iz 3. stoletja, čeprav se zdi verjetnejša postavitev tako 
Timomaha kot te slike v prvo polovico 3. stoletja (prim. Margot SCHMIDT, Medeia, Lexicon Iconographicum 
Mythologiae Classicae, 6/1, Zürich-München-Düsseldorf 1992, str. 388, št. 7; Kathryn J. GUTZWILLER, Seeing 
Thought. Timomachus’ Medea and Ecphrastic Epigram, American Journal of Philology, 125/3, 2004, str. 344, 
op. 11; Balbina BÄBLER, Heinz-Günther NESSELRATH, Ars et Verba. Die Kunstbeschreibungen des Kallistratos, 
München-Leipzig 2006, str. 128; Rosanna LAURIOLA, Medea, Brill’s Companion to the Reception of Euripides (ur. 
Rosanna Lauriola, Kyriakos N. Demetriou), Leiden-Boston 2015 (Brill’s Companion to Classical Reception, 3), 
str. 407–408, op. 95).
4 Gottfried KINKEL, Euripides und die bildende Kunst. Ein Beitrag zur griechischen Litteratur- und Kunstgeschichte, 
Berlin 1871 (Abhandlungen zur Grammatik, Lexikographie und Literatur der alten Sprachen, 2), str. 65; Roger 
LING, Roman Painting, Cambridge 1991, str. 135; GUTZWILLER 2004 (op. 3), str. 342–344. O literarnih virih: 
GURD 2007 (op. 2), str. 316–329; Olga PALAGIA, The Peplos Figure Athens National Museum 3890. Roman 
Copy of a Classical Μedea?, Κλασική παράδοση και νεωτερικά στοιχεία στην πλαστική της Ρωμαϊκής Ελλάδας. 
Πρακτικά Διεθνούς Συνεδρίου Θεσσαλονίκη (ur. Theodosia Stephanidou-Tiveriou, Pavlina Karanastassi, Dimitris 
Damaskos), Thessaloniki 2012, str. 94.
5 Prim. Jürgen HODSKE, Mythologische Bildthemen in den Häusern Pompejis. Die Bedeutung der zentralen Mythen-
bilder für die Bewohner Pompejis, Ruhpolding 2007 (Stendaler Winckelmann-Forschungen, 6), str. 20–21.
9
PETOVIONSKA MEDEJA KOT ODMEV EVRIPIDOVE DRAME IN TIMOMAHOVE SLIKE
v nekaj podrobnostih odstopajo druga od druge.6 Naj-
več sorodnosti z originalom naj bi – sodeč po ujemanjih 
med opisi in ohranjenimi spomeniki – kazala Medeja iz 
Herkulaneja (Neapelj, Museo Nazionale Archeologico, 
inv. št. 8976; sl. 1), postavljena v flavijsko dobo.7 Na njej 
protagonistka stoji z mečem z navzgor usmerjeno konico 
v roki in tesnobno pogleduje proti levi. 
Prizor razmišljujoče Medeje pred umorom otrok je 
bila nedvomno širše priljubljena epizoda, na kar posred-
no namiguje tudi dejstvo, da je iz sicer nadvse razvejane 
Medejine zgodbe gliptika (z izjemo ene same do sedaj 
znane geme, pri kateri Medeja že vrši usodno dejanje)8 
z gotovostjo posvojila edinole ta prizor.9 Podobno kot za 
kampanijske stenske poslikave se je tudi za primerke iz 
gliptike običajno predpostavljajo, da vse izhajajo iz slav-
ne Timomahove slike.10
Timomahova slika pa ni bila edino slovito delo, 
ki podaja podobo premišljujoče Medeje pred ubojem 
otrok. Pri grškem sofistu Kalistratu (Καλλίστρατος) iz 
3. oziroma 4. stoletja se je v trinajsti ekfrazi (Ἐκφράσεις) 
ohranil opis polnoplastičnega kipa Medeje iz Makedo-
nije, v katerem upodobljenka v rokah stiska meč, lase 
ima nepočesane, na sebi pa že nosi žalno obleko, kar se 
povsem sklada z ohranjenimi stenskimi poslikavami in 
posredno kaže na veliko priljubljenost motiva v drugih 
medijih.11 Kakor v ustrezni ekfrazi avtor celo sam ome-
ni, se je kipar pri upodabljanju njenega čustvenega sta-
nja naslonil prav na Evripidovo dramo.
6 LING 1991 (op. 4), str. 135; HODSKE 2007 (op. 5), str. 238.
7 Zsolt KISS, Médée sur les deux lampes romaines du Musée national de Varsovie, Rocznik Muzeum narodowego 
w Warszawie, 28, 1984, str. 37–39; SCHMIDT 1992 (op. 3), str. 388–389, št. 11; Bettina Ann BERGMANN, The 
Pregnant Moment. Tragic Wives in the Roman Interior, Sexuality in Ancient Art. Near East, Egypt, Greece, and 
Italy (ur. Natalie Kampen, Bettina Ann Bergmann), Cambridge-New York 1996 (Cambridge Studies in New Art 
History and Criticism), str. 199; Hans G. FRENZ, Medeia, Akten des IV. internationalen Kolloquiums über Prob-
leme des provinzialrömischen Kunstschaffens/Akti IV. Mednarodnega kolokvija o problemih rimske provincialne 
umetnosti (ur. Bojan Djurić, Irena Lazar), Ljubljana 1997 (= Situla, 36), str. 123–124; BÄBLER, NESSELRATH 
2006 (op. 3), str. 127–128; GUTZWILLER 2007 (op. 3), str. 342–344, op. 8 (s starejšo literaturo).
8 Sabina TOSO, Fabulae graecae. Miti greci nelle gemme romane del I secolo a.C., Roma 2007 (Rovine circolari, 9), 
str. 159, op. 184.
9 TOSO 2002 (op. 1), str. 300; TOSO 2007 (op. 8), str. 158.
10 TOSO 2002 (op. 1), str. 301, op. 87; TOSO 2007 (op. 8), str. 159.
11 BÄBLER, NESSELRATH 2006 (op. 3), str. 123–131; PALAGIA 2012 (op. 4), str. 94.
1. Medeja, flavijsko obdobje, 
Museo Nazionale Archeologico, Neapelj
10
Ne iz klasične dobe ne iz helenizma naj bi se z gotovostjo ne ohranila prav nobena kiparska 
upodobitev Medeje, navdahnjena po dotični drami,12 a je v novejšem času Olga Palagia prav s po-
močjo primerjav med upodobitvami Kolhidčanke v stenskem slikarstvu ter na gemah oziroma ka-
mejah kot rimsko kopijo iz poznega 1. stoletja pr. Kr. oziroma zgodnjega 1. stoletja po Kr., narejeno 
po izhodiščni podobi iz grške klasične dobe, označila ženski kip, oblečen v značilni grški peplos, ki 
so ga prej zaradi bližine pokopališča zmotno imeli za nagrobni kip iz rimske dobe (Atene, Εθνικό 
Αρχαιολογικό Μουσείο, inv. št. 3890).13 Z izjemo zgornje so se vse ostale polnoplastične upodobitve 
ohranile šele iz 2. in 3. stoletja, in sicer vse prihajajo iz provinc: iz Narbonske Galije (Gallia Nar-
bonensis), Zgornje Germanije (Germania Superior) ter obeh Panonij (Pannonia Superior, Pannonia 
Inferior).14
Med kiparska dela, ki jih lahko povežemo z upodobitvijo Medejinega notranjega boja, se uvr-
šča delno ohranjeni kip s Ptuja (79 x 41 x 13 cm; Gradec, Universalmuseum Joanneum, inv. št. 91; 
sl. 2).15 Najden je bil med izkopavanji leta 1893 skupaj s še nekaterimi drugimi marmornatimi fra-
gmenti, ki so prav tako končali v graškem muzeju.16 Prvotno je najbrž kronal nagrobni spomenik,17 
morda stelo z vodoravnim zaključkom.18 Čeprav se glava, eden od otrok in del dlani niso ohranili 
in je na nekaterih mestih površina obdrgnjena, se v ženski figuri ob primerjavah s stenskimi slika-
mi in gemami zlahka prepozna oklevajočo Medejo.
Upodobljenka stoji v rahlem kontrapostu z levo nogo pred desno. Z obema rokama drži ročaj 
meča, ki ga pritiska ob svojo levo roko, tako da je konica usmerjena proti levi rami. Na sebi ima do 
tal segajočo tuniko s plaščem, ki ji pada preko leve roke in pušča – enako kot pri herkulanejski – 
desno roko razgaljeno. Na levi so razvidni sledovi podob otrok, ki se ju zaradi slabe ohranjenosti 
ne da z gotovostjo opisati. Zdi se, da tisti ob Medeji sedi (?) in v levici nekaj drži, medtem ko od 
drugega ni ostalo praktično nič. 
Psihološki trenutek petovionskega kipa je bil zagotovo premišljeno izbran, k čemur – kljub 
neohranjeni glavi – napeljuje meč z navzgor uperjeno konico, ki ga Medeja z obema rokama čvrsto 
stiska k sebi. Tako po drži kot po atributih (navzgor usmerjen meč, dolga obleka) figura povsem 
ustreza zlasti herkulanejski freski. Zanimivo je, da je pri herkulanejski Medeji meč očitno še varno 
shranjen v nožnici, česar pri ostalih polnoplastičnih provincialnih upodobitvah ne poznamo, pač 
pa je to zaslediti na stenskih slikah in na pokrovu sarkofaga iz Masilije (Massilia; Marseille, Musée 
Borély, inv. št. 172).19 Hipotetično bi ta detajl lahko bil prisoten tudi pri upodobitvi petovionske 
12 Prim. SCHMIDT 1992 (op. 3), str. 396.
13 PALAGIA 2012, (op. 4), str. 89, 94–97.
14 BÄBLER, NESSELRATH 2006 (op. 3), str. 129.
15 Jocelyn Mary Catherine TOYNBEE, Greek Myth in Roman Stone, Latomus, 36, 1977, str. 395, št. 3; SCHMIDT 
1992 (op. 3), str. 390, št. 22; FRENZ 1997 (op. 7), str. 124; Erich HUDECZEK, Die Römersteinsammlung des Lan-
desmuseums Joanneum. Ein Führer durch das Lapidarium, Graz 2004, str. 77, št. 54; 1729 Medea, Ubi erat lupa. 
Bilddatenbank zu antiken Steindenkmälern, http://lupa.at/1729 (15. 7. 2022). 
16 Jahresbericht des Steiermärkischen Landesmuseums Joanneum, 82, 1893 (izšlo 1894), str. 45.
17 Erna DIEZ, Mythologisches Relief in Poetovio, Kunstprovinzen im römischen Imperium. Ausgewählte Schriften 
Erna Diez, Wien 2006 (Veröffentlichungen des Instituts für Archäologie der Karl-Franzens-Universität Graz, 7), 
str. 86.
18 SCHMIDT 1992 (op. 3), str. 390, št. 22; HUDECZEK 2004 (op. 15), str. 77, št. 54; BÄBLER, NESSELRATH 2006 
(op. 3), str. 129.
19 Émile ESPÉRANDIEU, Alpes maritimes. Alpes cottiennes. Corse. Narbonnaise, Paris 1907 (Recueil Général des 
Bas-Reliefs de la Gaule Romaine, 1), str. 60–61, št. 64.
KATARINA ŠMID
11
Medeje. Zgornji del meča se sicer ni ohra-
nil, a sodeč po enako oblikovanem ročaju, 
kakršnega ostale provincialne upodobitve 
nimajo, bi lahko bil meč tudi tu shranjen v 
nožnici, zaključeni s kroglastim okrasjem, 
kar bi še dodatno poudarilo likovno odvis-
nost obeh del.
Ikonografska povezanost s širšim 
ozem ljem rimskega cesarstva in spome-
niki iz drugih večjih ali manjših središč je 
bila pri petovionski Medeji zgodaj poudar-
jena, saj jo je že Mihovil Abramić označil 
kot delo, nastalo pod italsko-helenističnim 
vplivom, ki je prvotno verjetno tvorilo del 
nagrobnega okrasja.20 Za njim je Silvio Ferri 
opozoril, da poglavitni atributi upodobitev 
Medeje iz provinc (meč v rokah, razpušče-
ni in razmršeni lasje, žalna obleka, otrok 
ob nogah) – pri čemer je izpostavil kipa iz 
Petovione in Arelata (Arelate; Arles, Mu-
sée départemental Arles Antique, inv. št. P 
445)21 ter relief na že omenjenem pokrovu 
sarkofaga iz Masilije – nastopijo tudi na šte-
vilnih upodobitvah barbark cesarske dobe 
na nagrobnih spomenikih.22
Na neizpodbitne sorodnosti v drži pe-
tovionskega kipa z že omenjeno herkula-
nejsko fresko je prva opozorila Erna Diez, 
njene teze je kasneje v leksikalnem geslu 
ponovila Margot Schmidt. Isti upodobitve-
ni shemi, ki naj bi koreninila v izgubljeni sliki Timomaha iz Bizantija, naj bi pripadala še Medeja 
iz Akvinka (Aquincum; Budimpešta, Aquincumi Múzeum, inv. št. K 11, 64.11.165; sl. 3), velika po-
dobnost med njimi pa naj bi bila eden od posrednih dokazov za obstoj t. i. vzorčnih knjig (Muster-
bücher). Kot terminus ante quem non je Schmidtova postavila 3. stoletje.23 Vassiliki Gaggadis-Robin 
je menila, da tako petovionska Medeja kot tudi spodnjepanonski različici iz Akvinka in vojaškega 
tabora Vetus Salina v okolici Intercize (Intercisa; Budimpešta, Magyar Nemzeti Múzeum, inv. št. 
62.114.1; sl. 4) po drži in otrocih ob nogah sledijo rešitvam na sarkofagih. Za petovionsko Medejo je 
še dodala, da je za razliko od upodobitev na sarkofagih bistveno bolj okorno in nespretno izdelana, 
20 Mihovil ABRAMIĆ, Poetovio. Führer durch die Denkmäler der römischen Stadt, Wien 1925, str. 21.
21 Prim. op. 41.
22 Silvio FERRI, Sul motivo della “Peliade maggiore” nel rilievo lateranense, Bollettino d’arte, 30, 1937, str. 303–305.
23 Erna DIEZ, Studien zum provinzialrömischen Kunstschaffen, Kunstprovinzen im römischen Imperium. 
Ausgewähl te Schriften Erna Diez, Wien 2006 (Veröffentlichungen des Instituts für Archäologie der Karl-Franzens-
Universität Graz, 7), str. 35; SCHMIDT 1992 (op. 3), str. 390, št. 22.
PETOVIONSKA MEDEJA KOT ODMEV EVRIPIDOVE DRAME IN TIMOMAHOVE SLIKE
2. Medeja, Universalmuseum Joanneum, Gradec
12
kar naj bi bilo zlasti opazno pri njeni desnici, ki je pomaknjena nekoliko v levo. Časovno jo je posta-
vila na začetek druge polovice 3. stoletja.24
Relativno redek detajl v siceršnjih upodobitvah Medeje, ki si ga delijo izpostavljene panonske 
upodobitve in herkulanejska freska, so roke, ki se sklepajo na ročaju navzgor uperjenega meča. V 
slikarstvu je ta detajl prisoten le na herkulanejski sliki, vsebujejo pa ga še nekatere geme iz 1. sto-
letja pr. Kr.25 Motiv tako sklenjenih rok se nahaja že na nagrobnih spomenikih 4. stoletja pr. Kr.; 
tam naj bi simbolizirale kontemplacijo oziroma žalost ob smrti.26 Na sarkofagih oziroma na drugih 
kamnitih spomenikih ga ni zaslediti.
Skoraj identična drža kot petovionsko in herkulanejsko Medejo zaznamuje tudi upodobitvi 
na dveh oljenkah v varšavskem muzeju (Muzeum Narodowe w Warszawie, inv. št. 228018 MN in 
228019 MN; sl. 5), časovno postavljenih med konec 1. stoletja in 2. stoletje po Kr. Poleg oblačila si 
protagonistke delijo tudi držo rok, sklenjenih približno v višini pasu na njihovi levi strani, v katerih 
stiskajo držaj meča, s konico usmerjenega navzgor.27 Žal sta obe oljenki le deloma ohranjeni; tudi 
24 Vassiliki GAGGADIS-ROBIN, Jason et Médée sur les sarcophages d’époque impériale, Rome 1994 (Collection de 
l’École française de Rome, 191), str. 162–163, op. 48.
25 Npr. gemi v Firencah (Museo Archeologico, inv. št. 14805; SCHMIDT 1992 (op. 3), str. 389, št. 16) in Berlinu 
(Staatliche Museen, inv. št. FG 4354; SCHMIDT 1992 (op. 3), str. 389, št. 15).
26 Theodor DOHRN, Gefaltete und verschränkte Hände, Jahrbuch des Deutschen Archäologischen Instituts, 70, 1955, 
str. 70; GUTZWILLER 2007 (op. 3), str. 352.
27 KISS 1984 (op. 7), str. 39, sl. 4–5.
KATARINA ŠMID
3. Medeja, Aquincumi Múzeum, Budimpešta 4. Medeja, Magyar Nemzeti Múzeum, Budimpešta
13
na njih Medeji manjka glava, celotna kompo-
zicija pa je na desni razširjena z drevesom in 
oltarjem, ob katerem sta otroka.
Več upodobitev nesrečne Medeje se je 
ohranilo v sosednji Spodnji Panoniji (Pan-
nonia Inferior).28 Med njimi največ ujemanj s 
petovionsko izkazuje že omenjeni apnenčasti 
kip nekoliko slabše kvalitete iz spodnjepa-
nonskega Akvinka (Budimpešta, Aquincu-
mi Múzeum, inv. št. K 11, 64.11.165; sl. 3).29 
Okvirno je datiran med 2. stoletje in prvo 
tretjino 3. stoletja.30 Tudi pri njem se glava 
žal ni ohranila, s petovionsko junakinjo pa si 
delita v višini pasu sklenjene roke, ki stiska-
jo meč, in primerljivo držo oziroma oblačilo. 
Zanimiva je upodobitev otrok, ki imata noge 
prekrižane ter pogled upirata v tla. V tej drži 
spominjata na Atisa31 oziroma genija smrti,
ki sta oba pogosta zlasti na nagrobnih spo-
menikih.
Iz neposredne bližine Akvinka sta se sicer ohranila še dva apnenčasta kipa Medeje, ki pa že ka-
žeta večja odstopanja. Nekoliko bliže je delno ohranjeni kip iz Vetus Salina (Budimpešta, Magyar 
Nemzeti Múzeum, inv. št. 62.114.1; sl. 4) iz poznega 2. oziroma zgodnjega 3. stoletja,32 na katerem je 
Medeja prikazana s po enim otrokom na vsaki strani, meč z navzgor obrnjenim rezilom pa pritiska 
ob levi bok. Bolj oddaljena je reliefna upodobitev nižje kvalitete iz Intercize iz 3. stoletja (Budim-
pešta, Magyar Nemzeti Múzeum, inv. št. 16.1906.6),33 na kateri se Medeja že pripravlja na usodno 
dejanje; meč drži le z desno roko, z drugo pa privzdiguje rob draperije.
28 Prim. TOYNBEE 1977 (op. 15), str. 394–395; Luca BIANCHI, Intorno un rilievo d’Intercisa con scena di battaglia 
eroica, La Pannonia e l’Impero romano. Atti del convegno internazionale “La Pannonia e l’Impero romano” (ur. 
Gábor Hajnóczi), Roma 1995 (Annuario dell’Accademia d’Ungheria, 1995), str. 327–328.
29 Julius ZIEHEN, Römische Bildwerke im Nationalmuseum zu Pest, Archäologisch-epigraphische Mitteilungen aus 
Österreich-Ungarn, 13, 1890, str. 43–47; TOYNBEE 1977 (op. 15), str. 394, št. 1; SCHMIDT 1992 (op. 3), str. 390, 
št. 21; BIANCHI 1994 (op. 28), str. 327–328; GAGGADIS-ROBIN 1994 (op. 24), str. 162, op. 46; FRENZ 1997 
(op. 7), str. 124; Christine ERTEL, Bestandteile von römischen Grabbauten aus Aquincum und dem Limesabschnitt 
im Stadtgebiet von Budapest, Budapest 2010 (Corpus signorum imperii romani. Ungarn, 9), str. 83, št. 120; 2931 
Medea, Ubi erat lupa. Bilddatenbank zu antiken Steindenkmälern, http://lupa.at/2931 (15. 7. 2022).
30 ERTEL 2010 (op. 29), str. 83, št. 120.
31 Fernand BENOIT, La légende de Médée à Arles et à Marseille. Scène d’histoire celtique ou scène mythologique?, 
Revue archéologique, 2, 1959, str. 143.
32 TOYNBEE 1977 (op. 15), str. 394–395, št. 2; SCHMIDT 1992 (op. 3), str. 389–390, št. 20; BIANCHI 1994 (op. 28), 
str. 328; FRENZ 1997 (op. 7), str. 125; Mihály NAGY, Lapidarium. Guide to the Archaeological Exhibitions in the 
Hungarian National Museum. Roman Stones, Budapest 2012, str. 74, št. 72; 3872 Medea, Ubi erat lupa. Bilddaten-
bank zu antiken Steindenkmälern, http://lupa.at/3872 (15. 7. 2022). Vassiliki Gaggadis-Robin jo je širše postavila 
med 2. in 3. stoletje (GAGGADIS-ROBIN 1994 (op. 24), str. 162, op. 47). 
33 TOYNBEE 1977 (op. 15), str. 395, št. 4; BIANCHI 1994 (op. 28), str. 328; GAGGADIS-ROBIN 1994 (op. 24), str. 
160–161, op. 44; NAGY 2012 (op. 32), str. 74, št. 73; 3992 Medea beim Kindermord, Ubi erat lupa. Bilddatenbank 
zu antiken Steindenkmälern, http://lupa.at/3992 (15. 7. 2022).
PETOVIONSKA MEDEJA KOT ODMEV EVRIPIDOVE DRAME IN TIMOMAHOVE SLIKE
5. Oljenka z upodobitvijo Medeje, Narodni muzej, Varšava
14
Poleg spodnjepanonskih primerkov je Hans G. Frenz v isti upodobitveni tip hipotetično pri-
štel še del kipa, najden leta 1983 med kopanjem stavbnih temeljev v Noršincih (Murska Sobota, 
Pomurski muzej Murska Sobota, inv. št. 2957; sl. 6).34 Kip je postavljen med konec 2. in zgodnje 3. 
stoletje.35 Ohranil se je le spodnji del, po katerem sodeč gre za žensko, oblečeno v do tal segajoče 
oblačilo. Na njeni desni se nahajata otroka, kar namiguje na to, da bi lahko šlo za Medejo. Meč 
oziroma njegove sledi sicer niso razvidne, a bi ga – primerljivo s petovionsko upodobitvijo – lahko 
držala nad pasom.36 Iva Mikl Curk je Frenzovo razlago zavrnila, češ da lika ob nogah nikakor ne 
predstavljata otrok, temveč gre za starejšega in mlajšega moškega. Hipotetično je z dobršno mero 
skepse sprva predlagala identifikacijo z Ifigenijo in Orestom37 ter kasneje z Enejem in Anhizom, v 
poglavitnem ženskem liku pa je prepoznala Didono.38
34 Irena ŠAVEL, Noršinci, Varstvo spomenikov, 27, 1985, str. 236; Irena ŠAVEL, Katalog razstavljenih del. Del kipa, 
Pokrajinski muzej Murska Sobota. Katalog stalne razstave (ur. Janez Balažic, Branko Kerman), Murska Sobota 
1997, str. 349, št. 193.
35 Iva MIKL CURK, Rimljani ob Muri, Pokrajinski muzej Murska Sobota. Katalog stalne razstave (ur. Janez Balažic, 
Branko Kerman), Murska Sobota 1997, str. 34.
36 FRENZ 1997 (op. 7), str. 124, op. 31.
37 MIKL CURK 1997 (op. 35), str. 34.
38 Iva MIKL CURK, “Infelix fatis exterrita Dido”. Še k rimskemu kipu iz Noršincev, Zbornik soboškega muzeja, 5, 
1998, str. 149–155; Iva MIKL CURK, Dum lucet – bibamus sodales. Ali kako arheologi razumemo Stare. Nekaj 
primerkov iz Slovenije, Keria. Studia Latina et Graeca, 6/2, 2004, str. 10–12.
KATARINA ŠMID
6. Ženski kip iz Noršincev, 
Pomurski muzej, Murska Sobota
15
Zlasti v prikazu otrok ta kip sicer odstopa od Medejinih upodobitev, kjer sta vselej upodob-
ljena dva fanta, nenavadno pa je tudi, da eden od obeh sedi, medtem ko drugi stoji za njim in ga 
očitno objema. Kljub nekonvencionalnemu tipu upodobitve morda prav kip iz Petovione nakazuje 
možnost, da ženska soha iz Noršincev dejansko prikazuje Medejo. 
Ohranjeni del otrok petovionske Medeje namreč namiguje na to, da bi eden od njiju lahko 
sedel – z noršinskim primerkom si delita tudi v komolcu skrčeno levico – poleg tega pa, kot je 
opozoril že Hans G. Frenz, Medeja drži ključni atribut, meč, nad pasom, zaradi česar bi ga lahko 
v rokah stiskala tudi ženska figura iz Noršincev. Proti tej identifikaciji sicer govori dejstvo, da se-
deči lik v levici drži neki predmet (vrč?), ki ga drugod ne najdemo, oblečen pa je v do tal segajoče 
oblačilo in zato najverjetneje predstavlja žensko figuro, medtem ko sta na ostalih upodobitvah oba 
sinova običajno gola. Sinova sicer izrecno omenja prav Evripid, medtem ko omemba pri Pavzaniju 
(Παυσανίας), kjer se, kot sam pove, sklicuje na zgodnjega epskega pisca Kinajtona iz Lakedajmona 
(Κιναίθων ὁ Λακεδαιμόνιος), poroča, da naj bi z Jazonom imela sina Meda in hčer Eriopo (prim. 
Paus. 2.3.9). Morebiti bi pri kipu iz Noršincev lahko šlo za upodobitev, nastalo kot spoj več literar-
nih virov, kar v rimskodobni umetnosti ni nič nepričakovanega.39 Žal se upodobitev Eriope ni niti 
hipotetično ohranila na nobeni od ostalih upodobitev motiva, saj se vse očitno naslanjajo na bolj 
razširjeno različico. Morda je nepričakovani izbiri spola otroka botrovala naročnikova želja in v 
njej denimo odmeva spomin na pokojno hčer?
Kip je v primerjavi s petovionskim, ki je med provincialnimi polnoplastičnimi upodobitvami 
sicer najbolj kakovostno izdelan, a seveda manj vešče kot reliefne upodobitve na sarkofagih iz pre-
stolnice, sicer nekoliko slabše kvalitete in je bliže bolj stiliziranim spodnjepanonskim upodobitvam, 
kar bi lahko namigovalo na to, da je osnovni zgled za panonske upodobitve predstavljal prav peto-
vionski kip, ne gre pa seveda izključiti, da niso vsi sledili neki neohranjeni provincialni predlogi.
V isto skupino polnoplastičnih kipov, navdahnjenih po Evripidovi Medeji, verjetno sodi tudi 
ženski torzo iz Mogontiaka (Mogontiacum) oziroma njegove neposredne bližine (Mainz, Landes-
museum Mainz, inv. št. S 833). Kljub delni ohranjenosti tako oblačilo kot predvsem meč z navzgor 
proti desni uperjenim rezilom, ki ga upodobljenka enako kot na herkulanejski freski in pri kipih iz 
Petovione in Akvinka stiska v rokah, sklenjenih nad levim bokom, nakazujeta, da je tudi tu dejan-
sko predstavljena Medeja.40
Očitno po drugem vzoru kot panonske upodobitve je bila izdelana Medeja z nekropole Arelata 
(Arelate) v Narbonski Galiji (Arles, Musée départemental Arles Antique, inv. št. P 445). Za razliko 
od njih ta ne tehta več svoje odločitve, temveč z roko že vleče meč iz nožnice. Z zgornjim delom 
telesa se nagiba v levo in pogled upira v enega od otrok, medtem ko se drugi skuša skriti v gube 
njenega oblačila. Njena datacija niha med 2. in 3. stoletjem.41
Kot je izpostavila Vassiliki Gaggadis-Robin, naj bi panonski kipi sledili rešitvam na metropoli-
tanskih sarkofagih 2. stoletja, na katerih sicer Medejina zgodba spada med bolj priljubljene mitološke 
39 Prim. npr. Ifigenijin cikel na grobnici Spektatijev v Šempetru v Savinjski dolini, ki se večinoma naslanja na Evripi-
dovo dramo, a posamični prizori očitno koreninijo v nekem neohranjenem izročilu (prim. Margherita BONAN-
NO ARAVANTINOS, Il mito di Ifigenia in Tauride sui sarcofagi attici di età romana, Grabeskunst der römischen 
Kaiserzeit, Mainz am Rhein 1993, str. 70–71; Katarina ŠMID, Fragment pripovednega reliefa na grobnici Spekta-
tijev v Šempetru, Acta historiae artis Slovenica, 19/1, 2014, str. 14–15.
40 FRENZ 1997 (op. 7), str. 125.
41 KINKEL 1871 (op. 4), str. 65–66; ESPÉRANDIEU 1907 (op. 19), str. 124, št. 143; FERRI 1937 (op. 22), str. 304–
305; BENOIT 1959 (op. 31); TOYNBEE 1977 (op. 15), str. 395–396, št. 5; SCHMIDT 1992 (op. 3), str. 389, št. 19; 
FRENZ 1997 (op. 7), str. 122.
PETOVIONSKA MEDEJA KOT ODMEV EVRIPIDOVE DRAME IN TIMOMAHOVE SLIKE
16
pripovedi. Njihov ikonografski program na čelni strani sledi ustaljenim smernicam: predaja poročnega 
darila Jazonovi nesojeni nevesti Kreuzi, Kreuzina smrt, Medeja pred ubojem otrok ter Medeja, ki beži na 
kočiji z zmajsko vprego in pušča za seboj trupli otrok. V obravnavanem prizoru je upodobljena na dva 
načina: bodisi sede bodisi stoje. V slednji različici sta ob njej v večini primerov oba fantka. Medeja v eni 
roki stiska meč, glavo ima rahlo nagnjeno navzdol in pogled upira proti otrokoma, ki se brezskrbno igrata 
ob njenih nogah.42 Tudi podoba na sarkofagih naj bi odmevala Timomahovo sliko, četudi v manj pou-
darjeno razburkanem čustvenem stanju in drugačnem položaju rok odstopa od Medeje na herkulanejski 
freski, ki naj bi najbolj zvesto posnemala slavno delo,43 in pa tudi od panonskih primerkov.
Eden ključnih trenutkov Evripidove drame je bil – sodeč po ohranjenih spomenikih – v upo-
dabljajoči umetnosti rimske dobe pomemben vir navdiha, saj najdemo Medejo, ki še zadnjič pred 
infanticidom motri svojo odločitev, v skoraj vseh medijih v več primerkih. V oči zbode dejstvo, 
da so se prostostoječe upodobitve nesrečne Kolhidčanke v provincialnem okolju v večjem števi-
lu ohranile prav v Panoniji, pri čemer se petovionska upodobitev ujema zlasti z upodobitvami iz 
Akvinka, Herkulaneja in z obema oljenkama v Varšavi. Nesporne upodobitvene sorodnosti z dalj-
no herkulanejsko fresko bi lahko pojasnili prav z obstojem sorodnih kompozicij na lažje prenoslji-
vih predmetih, ki bi lahko služili kot posredniki, na kar namigujeta tudi oljenki. Zaradi pomanj-
kanja arheološkega konteksta in širokega časovnega razpona ustreznih primerjav, ki segajo vse od 
1. do 3. stoletja, je petovionski kip težko natančneje časovno opredeliti. Zanimivo je, da relativno
številne upodobitve na sarkofagih kažejo določena odstopanja v ključnih detajlih in bi neposreden
naslon nanje težje domnevali.
Glede na številne literarne omembe je bila slike Medeje Timomaha iz Bizantija dobro poznana 
po rimskem cesarstvu in kot je omenjeno v dveh epigramih, naj bi celo predstavljala svoj lasten iko-
nografski tip (τύπος).44 Njen najbližji odmev naj bi izžarevala slika iz Herkulaneja, kompozicijsko 
nedvomno sorodno zasnovani kipi iz Petovione, Akvinka, Mogontiaka ali prizori na umetnoobrt-
nih izdelkih pa posredno gotovo pričajo o veliki priljubljenosti dotične epizode Evripidove drame 
in njeni bogati recepciji v raznolikih zvrsteh spomenikov likovne umetnosti.
42 Prim. Carl ROBERT, Die antiken Sarkophagreliefs. 2. Mythologische Cyklen, Berlin 1890, str. 205–217; Ernst KÜNZL, 
Der augusteische Silbercalathus im Rheinischen Landesmuseum Bonn, Bonner Jahrbücher, 169, 1969, str. 380; 
Guntram KOCH, Hellmut SICHTERMANN, Römische Sarkophage, München 1982 (Handbuch der Archäologie), 
str. 159–160; GAGGADIS-ROBIN 1994 (op. 24), str. 151–152 z naštetimi primerki.
43 KÜNZL 1969 (op. 42), str. 388.
44 Salvatore SETTIS, Immagini della meditazione, dell’incertezza e del pentimento nell’arte antica, Prospettiva. Rivi-
sta di storia dell’arte antica e moderna, 2, 1975, str. 12, op. 57.
KATARINA ŠMID
17
Literatura
ABRAMIĆ, Mihovil, Poetovio. Führer durch die Denkmäler der römischen Stadt, Wien 1925.
ALLAN, William, Euripides. Medea, London 2008 (Duckworth Companions to Greek and Roman 
Tragedy). 
BÄBLER, Balbina, NESSELRATH, Heinz-Günther, Ars et Verba. Die Kunstbeschreibungen des 
Kallistratos, München-Leipzig 2006.
BENOIT, Fernand, La légende de Médée à Arles et à Marseille. Scène d’histoire celtique ou scène 
mythologique?, Revue archéologique, 2, 1959, str. 137–146.
BERGMANN, Bettina Ann, The Pregnant Moment. Tragic Wives in the Roman Interior, Sexuality in 
Ancient Art. Near East, Egypt, Greece, and Italy (ur. Natalie Kampen, Bettina Ann Bergmann), 
Cambridge-New York 1996 (Cambridge Studies in New Art History and Criticism), str. 199–218.
BIANCHI, Luca, Intorno un rilievo d’Intercisa con scena di battaglia eroica, La Pannonia e l’Impero 
romano. Atti del convegno internazionale “La Pannonia e l’Impero romano” (ur. Gábor Hajnóczi), 
Roma 1995 (Annuario dell’Accademia d’Ungheria, 1995), str. 313–334.
BONANNO ARAVANTINOS, Margherita, Il mito di Ifigenia in Tauride sui sarcofagi attici di età 
romana, Grabeskunst der römischen Kaiserzeit, Mainz am Rhein 1993, str. 67–76.
DIEZ, Erna, Mythologisches Relief in Poetovio, Kunstprovinzen im römischen Imperium. Ausgewählte 
Schriften Erna Diez, Wien 2006 (Veröffentlichungen des Instituts für Archäologie der Karl-
Franzens-Universität Graz, 7), str. 83–87.
DIEZ, Erna, Studien zum provinzialrömischen Kunstschaffen, Kunstprovinzen im römischen 
Imperium. Ausgewählte Schriften Erna Diez, Wien 2006 (Veröffentlichungen des Instituts für 
Archäologie der Karl-Franzens-Universität Graz, 7), str. 29–52.
DOHRN, Theodor, Gefaltete und verschränkte Hände, Jahrbuch des Deutschen Archäologischen 
Instituts, 70, 1955, str. 50–80.
ERTEL, Christine, Bestandteile von römischen Grabbauten aus Aquincum und dem Limesabschnitt im 
Stadtgebiet von Budapest, Budapest 2010 (Corpus signorum imperii romani. Ungarn, 9).
ESPÉRANDIEU, Émile, Alpes maritimes. Alpes cottiennes. Corse. Narbonnaise, Paris 1907 (Recueil 
Général des Bas-Reliefs de la Gaule Romaine, 1).
FERRI, Silvio, Sul motivo della “Peliade maggiore” nel rilievo lateranense, Bollettino d’arte, 30, 1937, 
str. 296–306.
FRENZ, Hans G., Medeia, Akten des IV. internationalen Kolloquiums über Probleme des 
provinzialrömischen Kunstschaffens/Akti IV. Mednarodnega kolokvija o problemih rimske 
provincialne umetnosti (ur. Bojan Djurić, Irena Lazar), Ljubljana 1997 (= Situla, 36), str. 119–126.
GAGGADIS-ROBIN, Vassiliki, Jason et Médée sur les sarcophages d’époque impériale, Rome 1994 
(Collection de l’École française de Rome, 191).
GURD, Sean Alexander, Meaning and Material Presence. Four Epigrams on Timomachus’s 
Unfinished “Medea”, Transactions of the American Philological Association, 137/2, 2007, str. 
305–311.
GUTZWILLER, Kathryn J., Seeing Thought. Timomachus’ Medea and Ecphrastic Epigram, 
American Journal of Philology, 125/3, 2004, str. 339–386.
HODSKE, Jürgen, Mythologische Bildthemen in den Häusern Pompejis. Die Bedeutung der zentralen 
Mythenbilder für die Bewohner Pompejis, Ruhpolding 2007 (Stendaler Winckelmann-
Forschungen, 6).
HUDECZEK, Erich, Die Römersteinsammlung des Landesmuseums Joanneum. Ein Führer durch das 
Lapidarium, Graz 2004.
Jahresbericht des Steiermärkischen Landesmuseums Joanneum, 82, 1893 (izšlo 1894).
PETOVIONSKA MEDEJA KOT ODMEV EVRIPIDOVE DRAME IN TIMOMAHOVE SLIKE
18
KINKEL, Gottfried, Euripides und die bildende Kunst. Ein Beitrag zur griechischen Litteratur- und 
Kunstgeschichte, Berlin 1871 (Abhandlungen zur Grammatik, Lexikographie und Literatur der 
alten Sprachen, 2).
KISS, Zsolt, Médée sur les deux lampes romaines du Musée national de Varsovie, Rocznik Muzeum 
narodowego w Warszawie, 28, 1984, str. 35–41.
KOCH, Guntram, SICHTERMANN, Hellmut, Römische Sarkophage, München 1982 (Handbuch der 
Archäologie).
KÜNZL, Ernst, Der augusteische Silbercalathus im Rheinischen Landesmuseum Bonn, Bonner 
Jahrbücher, 169, 1969, str. 321–392.
LAURIOLA, Rosanna, Medea, Brill’s Companion to the Reception of Euripides (ur. Rosanna Lauriola, 
Kyriakos N. Demetriou), Leiden-Boston 2015 (Brill’s Companion to Classical Reception, 3), 
str. 377–442.
LING, Roger, Roman Painting, Cambridge 1991. 
MASTRONARDE, Donald J., Euripides Medea, Cambridge 2002.
MIKL CURK, Iva, Rimljani ob Muri, Pokrajinski muzej Murska Sobota. Katalog stalne razstave (ur. 
Janez Balažic, Branko Kerman), Murska Sobota 1997, str. 23–36.
MIKL CURK, Iva, “Infelix fatis exterrita Dido”. Še k rimskemu kipu iz Noršincev, Zbornik soboškega 
muzeja, 5, 1998, str. 149–156.
MIKL CURK, Iva, Dum lucet – bibamus sodales. Ali kako arheologi razumemo Stare. Nekaj 
primerkov iz Slovenije, Keria. Studia Latina et Graeca, 6/2, 2004, str. 7–32.
NAGY, Mihály, Lapidarium. Guide to the Archaeological Exhibitions in the Hungarian National 
Museum. Roman Stones, Budapest 2012.
PALAGIA, Olga, The Peplos Figure Athens National Museum 3890. Roman Copy of a Classical 
Μedea?, Κλασική παράδοση και νεωτερικά στοιχεία στην πλαστική της Ρωμαϊκής Ελλάδας. 
Πρακτικά Διεθνούς Συνεδρίου Θεσσαλονίκη (ur. Theodosia Stephanidou-Tiveriou, Pavlina 
Karanastassi, Dimitris Damaskos), Thessaloniki 2012, str. 89–97.
ROBERT, Carl, Die antiken Sarkophagreliefs. 2 : Mythologische Cyklen, Berlin 1890.
SCHMIDT, Margot, Medeia, Lexicon Iconographicum Mythologiae Classicae, 6/1, Zürich-München-
Düsseldorf 1992, str. 386–398. 
SETTIS, Salvatore, Immagini della meditazione, dell’incertezza e del pentimento nell ’arte antica, 
Prospettiva. Rivista di storia dell’arte antica e moderna, 2, 1975, str. 4–17.
ŠAVEL, Irena, Katalog razstavljenih del. Del kipa., Pokrajinski muzej Murska Sobota. Katalog stalne 
razstave (ur. Janez Balažic, Branko Kerman), Murska Sobota 1997, str. 349, št. 193.
ŠAVEL, Irena, Noršinci, Varstvo spomenikov, 27, 1985, str. 236.
ŠMID, Katarina, Fragment pripovednega reliefa na grobnici Spektatijev v Šempetru, Acta historiae 
artis Slovenica, 19/1, 2014, str. 7–16.
TOSO, Sabina, Le cattive ragazze. Le Amazzoni, Onfale e Medea, Iconografia 2001. Studi 
sull’immagine (ur. Isabella Colpo, Irene Favaretto, Francesca Ghedini), Roma 2002, str. 289–307. 
TOSO, Sabina, Fabulae graecae. Miti greci nelle gemme romane del I secolo a.C., Roma 2007 (Rovine 
circolari, 9).
TOYNBEE, Jocelyn Mary Catherine, Greek Myth in Roman Stone, Latomus, 36, 1977, str. 343–412.
ZIEHEN, Julius, Römische Bildwerke im Nationalmuseum zu Pest, Archäologisch-epigraphische 
Mitteilungen aus Österreich-Ungarn, 13, 1890, str. 43–72.
KATARINA ŠMID
19
Viri ilustracij
1: © Museo Archeologico Nazionale di Napoli (foto: Giorgio Albano).
2: © Universalmuseum Joanneum, Archäologie & Münzkabinett, Graz (foto: Nicolas Lackner).
3: © BHM Aquincumi Múzeum, Budapest (foto: Péter Komjáthy).
4: © Magyar Nemzeti Múzeum, Budapest.
5: © Muzeum Narodowe w Warszawie (foto: Jakub Płoszaj).
6: © Pomurski muzej Murska Sobota (foto: Tomislav Vrečič).
PETOVIONSKA MEDEJA KOT ODMEV EVRIPIDOVE DRAME IN TIMOMAHOVE SLIKE
20
The Poetovian Medea as an Echo of both Euripides’ Play and Timomachos’ Painting
Summary
In the visual arts of the Roman era one of the most popular episodes from the life of Medea is the mo-
ment, which is well-described in Euripides’ Medea, when Medea briefly hesitates before her final act of 
revenge, the killing of her and Jason’s two sons.
According to Greek and Roman written sources, the most famous and highly regarded artwork 
portraying that scene was the lost painting by Timomachos of Byzantium, which is thought to have 
influenced surviving wall-paintings in Herculaneum and Pompeii from the 1st century A.D, of which 
the painting from Herculaneum (now in the Museo Nazionale Archeologico in Naples, inv. no. 8976) is 
considered to be the most faithful reproduction.
However, Medea contemplating revenge has not been represented only in the painting, but also in 
sculpture, and indeed this figure is a recurrent part of the “Medea cycle” which features on sarcophagi 
from the 2nd century A. D. onwards. Interestingly, all the preserved free-standing statues come from the 
provinces, with the majority of them originating from Pannonia. The Poetovian (Graz, Universalmu-
seum Joanneum, inv. no. 91) and Aquincum (Budapest, Aquincumi Múzeum, inv. no. K 11, 64.11.165) 
statues resemble each other quite closely and are also strikingly similar to the wall-painting from Her-
culaneum as well as the figure of Medea in two oil lamps (Warsaw, Muzeum Narodowe w Warszawie, 
inv. nos. 228018 MN, 228019 MN). They share the posture, long garment and upwards turned sword, 
held by both hands. 
The female statue from Noršinci (Murska Sobota, Pomurski muzej Murska Sobota, inv. no. 2957) 
could, possibly, with some caveats also be added to the “Pannonian group”. It has been preserved only 
up to the waist and could theoretically have shown arms clasping a sword, as Medea is usually shown 
holding it at waist height or higher. The female baby by her legs could be explained with reference to 
other literary sources than Euripides’ Medea, which, unlike Euripides’ play, do not always mention two 
sons, but a son, Medos, and a daughter Eriope (cf. Paus. 2.3.9). The girl instead of the boy could perhaps 
also be an allusion to a real-life lost daughter of the commissioner of the statue.
Since the fame of Timomachos’ Medea was widespread throughout the Empire and it also spawned 
its own iconographical type (τύπος), whose most faithful replica would be represented in the painting 
from Herculaneum, it is more than possible that also kindred compositions from Poetovio or Aquin-
cum could follow the same archetype. Similarities with two oil lamps in Warsaw speak in favour of a 
possible motif-transfer via small, easily transportable, objects. 
KATARINA ŠMID