KOROŠKI fužinah Q L A S I ! O RAVENSKIH ŽELEZARJEV Leto XIII. ti. Ravne na Koroškem, 23. avgusta 1963. štev. 9—10 Danes torej nekaj več zelenja Grad smo zajeli in nekaj razkošnih poganjkov po tovarni Pravzaprav velika breza, ki senči vratarnico na postaji in siplje hlad na pot do ravnice tovarne. Skoro meter debla, 30 metrov višine in 20 metrov košatlje. Ampak opis ni nič, ta vodomet zelenja je treba gledati še in še, zato smo ga dali na prvo poletno stran NAŠA BREZA IVO KOI ILENBRAND V I. polletju smo zmagali Zu nami je prva polovica letošnjega poslovnega leta. Uspehi, ki smo jih dosegli v teh prvih šestih mesecih, so v grobem naslednji: Po fizičnem obsegu so posamezne proizvodne ekonomske enote dosegle v primerjavi s planom oziroma enakim obdobjem preteklega leta naslednji rezultat: Ind e k s i Ekonomska enota v odnosu v odnosu na plan na 1. poli. 1963 19b2 Topilnica 96,6 116,2 Livarna 109,9 123,4 Valjarna 100,9 107,9 Vlečeno in luščeno jeklo 66,0 825,0 Težka kovačnica 86,5 93,2 Lahka kovačnica 100,6 115,4 Mehanična delavnica 97,4 119.7 Vzmetarna 101,5 101,2 Celo podjetje 97,9 111,8 Zaostanek se kaže torej le v težki ko- vačnici, ki pa bo lahko ta inanjko nadoknadila po izpopolnitvi proizvodnih naprav. Vzporedno s povečano jiroizvodnjo je tekla tudi prodaja naših artiklov. Tako smo prodali za 7.213,2 milijona dinarjev proizvodov, kar je 14,1 ®/» več kot v lanskem I. polletju. Boris Kraigher, podpredsednik ZIS, je 11. junija kot predsednik odbora za splošne gospodarske zadeve ZIS in tedaj kot kandidat za poslanca v zvezni zbor zvezne ljudske skupščine govoril na Ravnah predstavnikom štirih naših občin. Levo predsednik okrajnega odbora SZDL Zvone Cajnko ter predsednik občinskega odbora SZDL Ravne na Koroškem Jože Kolmančič Od tega je bilo prodano na inozemskem tržišču zu 997,9 milijona dinarjev ali za 21,4®/« več kot v enakem obdobju lanskega leta. Ta delež izvoza predstavlja 13,8% skupne realizacije in se z njim lahko pohvali le malo podjetij. Medtem ko smo še v lanskem letu z izvozom reševali težko situacijo, je letošnja visoka domača konjunktura povzročila v nekaterih ekonomskih enotah pravi odpor do sprejema naročil za izvoz. Sklenjene pogodbe za izvoz v II. polletju so prav zaskrbljujoče in je veliko vprašanje, kako se bomo lahko vsaj približali že tako rebalansi ranemu izvoznemu planu. Posamezne ekonomske enote so dosegle v pogledu prodaje naslednji uspeh: Indeksi Ekonomska enota v odnosu na plan 1963 V od nosu na 1. poli. 1962 Valjarna 125,4 130,3 Vlečeno in luščeno jeklo 64,5 179,8 Težku kovačnica 101,0 104,8 Livarna 119,4 122,1 Lahka kovačnica 318,1 132,6 Mehanična delavnica 104,3 109,8 Vzmetarna 96,7 97,2 Celo podjetje 110,2 113*5 Tudi podatki o doseženi produktivnosti v tem obdobju kažejo ponoven napredek. Le-ta se je namreč povečala od lanskega I. polletju, ko smo dosegali 3,75 t proizvodnje na zuposlenega mesečno, na 4,13 t v letošnjem I. polletju, kar predstavlja porast za 10,1 %. Še večji porast pa je dosežen v produktivnosti, merjeni na osnovi vrednostnih pokazateljev, t. j. s pomočjo dosežene vrednosti prodane proizvodnje po zaposlenem, kjer se kaže porast za 10,7%. Doseženi poslovni rezultat pa bi bil lahko še boljši, če ne bi pri tako povečani proizvodnji naraste! tudi izmeček. Le-ta je večji v primerjavi z lanskim I. polletjem, če ga računamo na skupno proizvodnjo, za 15,2®/« oziroma za 17,8®/», če ga računamo na blagovno proizvodnjo. Po posameznih proizvodnih ekonomskih enotah izgleda izmeček v obeh primerjalnih dobah takole: Izmeček v % I. polletje Indeks Ekonomska enota 1962 1963 (1962 == ■ ■ ________________________ = 100) Topilnica 3,47 3,45 99,4 Livarna 4,97 4,77 95,9 Valjarna 0,38 0,92 242,0 Kovačnica 1,23 2,62 213,0 Vzmetarna 0,02 0,24 1.200,0 Meh. delavnica 0,38 0,39 102,6 Celo podjetje . na skupno i proizvodnjo 2,17 2,50 115.2 Celo podjetje na blagovno proizvodnjo 8,15 9,61 117,8 Iz teh osnovnih podatkov bi sledilo, da si je naš kolektiv (saj smo imeli na razpolago približno iste kapacitete kot v lanskem letu) znatno bolj prizadeval za povečanje efektov gospodarjenja kot lani. Vendar temu ni čisto tako. V precejšnji meri se imamo letos za dosežene rezultate zahvaliti tudi celotnemu gibanju jugoslovanskega gospodarstva. Namreč: v L polletju 1961. leta smo dosegli 6.813,7 milij. dinarjev realizacije. V II. polletju istega leta pa je ta kot posledica izpopolnjenega gospodarskega sistema, ki je v prvem obdobju znatno sprostil uvoz, padla na 6.182,6 milij. dinarjev. V I. polletju 1962. leta smo že dosegli 6.320,3 milij. dinarjev realizacije. To nam je uspelo, ker smo se pričeli hitro prilagajati novim tržnim pogojem. Še bolj pa smo to pokazali v II. polletju lanskega leta, ko smo realizacijo spet dvignili na 6.630,5 milij. dinarjev. Če to gibanje realizacije v preteklih dveh letih gledamo z indeksi, pri čemer vzamemo I. polletje 1961 za 100, vidimo naslednje: I. polletje..............................1961.........................100,0 II. polletje 1961.................... 90,8 I. polletje.............................1962 ........................ 92,8 II. polletje 1962 .................... 97,4 I. polletje 1963 .............. 106,0! Iz gornjega se vidi, da smo šele v letošnjem 1. polletju dosegli višino realizacije iz I. polletja 1961, oziroma tla smo s tem dosegli spet rekordno polletno prodajo naših proizvodov. Našteti podatki jasno kažejo, da je nihanje našega obsega poslovanja v precejšnji meri odvisno tudi od nihanja oziroma gibanja celotnega jugoslovanskega gospodarstva. Državni ukrepi, ki so znatno zmanjšali uvoz, razne olajšave, ki so jih gospodarske organizacije dobile pri obratnih sredstvih, ter povečanje izvoza v letošnjem letu je imelo za posledico povečano povpraševanje za našimi proizvodi. Zato ne bi bilo prav, da bi to ugodno konjunkturo in pomanjkanje naših izdelkov na domačem trgu izkoristili in poslabšali poslovne odnose z našimi odjemalci. Znatno smo namreč zaostali z dobavnimi roki, pa tudi s kvaliteto ne moremo biti zadovoljni. Ob doseženem poslovnem uspehu ali natančneje rečeno: ob doseženi realizaciji, ki je osnova v našem sistemu delitve osebnih dohodkov, bodo tudi osebni dohodki, razdeljeni med zaposlene v letošnjem I. polletju, večji od lansko I. polletje obračunanih za 14%. Pri tem bodo povprečni osebni dohodki, ki so znašali lani v I. polletju 36.175 dinarjev, znašali v letošnjem I. polletju že 40.311 din na zaposlenega mesečno; to pa predstavlja porast za 11,4 %. VARUJMO OCI Opozorilo našega obratnega zdravnika dr. B. Celcerja Pri vsakdanjem delu v obratni ambulanti smo se že kur nuvadili na to, da nam prihajajo sodelavci s to ali ono očesno poškodbo. V zadnjih dveh mesecih pa postaja ta pojav tako pogost, da smo kar presenečeni, če mine kakšen dan brez tega. Ker gre za poškodbe zares dragocenega in nenadomestljivega organa, je stvar vredna posebnega opozorila. V prvem polletju 1963 kažejo številke takole: januarja ... 16 očesnih poškodb februarja ... 10 marca..............12 aprila.............18 maja...............20 junija . . . . 26 (!) S kakšnimi poškodbami imamo opravka? TUJKI V OČESU Pri brušenju, struženju, peskanju, mehaničnem čiščenju s pnevmatskim orodjem, rezkanju, varjenju in kovanju pogosto odletavajo drobci, ki z veliko silo lahko priletijo v nezaščiteno oko. Beločnica, ki je pokrita z veznico, je nekoliko bolj odporna, in jo poškodujejo le večji in hitrejši delci. Drugače pa je pri roženici (prozoren, izbočen del očesu, ki prekriva šarenico in pupilo): vanjo se zarijejo tudi manjši in lažji drobci, poškodujejo nežno tkivo in povzročajo takoj ali pozneje hudo skelenje, srbenje in bolečine z vnetno reakcijo celotne okolne veznice. Sledi obvezno mencanje in trenje očesa, neredko poskušajo dobrona-merni sodelavci tujek odstraniti že v obratu (po stanju očesa bi človek pozneje sodil, da pri tem uporabljajo dleta in kontbinirke) in pogosto pride tak nesrečnik k nam šele drugi ali tretji dun, ko je oko že krepko vneto in razboleno. Železni drobec se tu čas že globlje pogrezne v tkivo roženice in se obda s ko-loburjem rje. Razumljivo je, da je pomoč potem precej bolj otežkočena, in je marsikdaj potreben celo daljši bolniški stalež. Niso redki primeri, du se isti sodelavci oglasijo med letom 3- do 5-krat s tujkom v očesu. Posledic tega seveda ne gre podcenjevati: vsak tujek, ki količkaj globlje prodre v roženico, poškoduje tkivo. Nestrokovne manipulacije okoli očesa na delovnem mestu poškodbo še poslabšajo. V ambulanti odstranjujemo tujek z ostrimi instrumenti — in pri glo- Doseženi poslovni uspeh letošnjega I. polletja kaže, da realizacija letošnje planske obveznosti, ki smo si jo postavili v poslovnem plunu podjetja v višini 14,5 milijarde din, ni več problematična. Po doseženih rezultatih samega II. kvartala Pa lahko računamo, da bo izpolnjena že ua starih kapacitetah, medtem ko bi moral biti minimum naše letne realizacije ob aktiviranju novih kapacitet srednje I»roge in kovačnice na 15 milijardah. S prizadevanjem nas vseh pa bomo dosegli tudi to! bokih ter zanemarjenih tujkih se je — kljub vsej pazljivosti in strokovnemu ravnanju — težko izogniti dodatnim poškodbam. Posledice so drobne, včasih nevidne brazgotine na površini roženice, ki jih pacienti zaznavajo kot drobne mušice pred očesom. Vsak fotograf skrbno pazi na to, da leče svojega aparata niti najmanj ne opraska, ker je s tem optika tukoj manj vredna. Vsaka »praska« na roženici prav tako zmanjšuje vrednost očesa in pri štirih ali petih brazgotinicah nu istem očesu je vid lahko oslabljen za 30 do 35®/«. Kaj to pomeni za kvalificiranega strugarja ali rezkarja — ni potrebno pojasnjevati. Posebno nevarni so drobci, ki odletavajo izpod ročnih in mehanskih kladiv ali pa pri udrihanju po »razcveteni« glavi jeklenega dleta. Energija, ki učinkuje na razmeroma majhno ploskev, povzroča, da odletavajo ostrorobi in po navadi ploščati drobci s hitrostjo in prodornostjo izstrel ka. Neredko prebijejo obleko in kožo in prodrejo celo v telesne votline. Tem bolj katastrofalen učinek je seveda, če zadenejo oko. Redno pri tem prebijejo očesno zrklo in se ustavijo bodisi v sprednjem očesnem prekatu ali pa v zdrizasti steklovini v notranjosti očesa. V trenutku nezgode sicer zaskeli, potem pa nekaj dni ni skoraj nobenih bolečin, in nepozorni ponesrečenec lahko nezgodo celo spregleda, če ni večje probojne i'ane v zrklu ali krvavitve pod veznico. Ko se pozneje pojavijo kljuvajoče bolečine, je to po navadi že znak vnetja, ki se zelo pogosto konča z izgubo očesa. Celo več: če zdravnik pravočasno ne odstrani poškodovanega očesa, lahko vnetje ugonobi tudi drugo oko. UDARNINE OČESA Direktne udarnine nastanejo ob delovanju tope sile na očesno zrklo. Pri nas so to manj pogoste, vendar nič manj nepotrebne poškodbe. Priložnosti je kur precej: opletajoče verige žerjava, pokanje nosilnih vrvi, odskakovanje slabo vpetih kosov v stružnicah, nezavarovani štrleči deli in ročice strojev, na pol odprte oknice in vrata, slabo razsvetljeni prostori, komolci in roke nerodnega ali bojevitega sodelavca. Ker je oko pogreznjeno in zaščiteno v očesni votlini, prizadenejo rahlejši udarci le okolno očesno tkivo. Oko je podpluto (modrice, »monokli«) in zaradi otekanja vek včasih popolnoma zaprto. Pri udarninah, ki prizadenejo zrklo samo, pa smo pri nas registrirali že vse stopnje — od manjše ali večje krvavitve pod veznico do popolnega /.mečkanja vsega zrkla. Indirektne udarnine očesa so običajno posledica udarcev v glavo, padcev z višine, pretresa inožgan itd. Zrklo se v svoji votlini pretrese, poškoduje, pride do krvavitev v steklovini ali pa celo do delnega odluščenja in raztrganja mrežnice — svetlobno občutljive plasti v ozadju očesa, ki nam pravzaprav omogo-ču gledanje. Gre seveda za težko poškodbo, ki je — na srečo — doslej nismo imeli. Nimamo pa seveda nobenega zagotovila, da nam bo tudi v bodoče pri-hranjena. POŠKODBE OČESA ZARADI ŽARCENJA Žarčenja določenih valovnih dolžin elektromagnetskega spektra lahko poškodujejo oko. Sem spadata oba nevidna delu spektra — infrardeči in ultraviolič- Naš prvi sekretar Miha Marinko in bosenski prvak Duro Pucar sta na krajšem obhodu po Sloveniji obiskala tudi našo tovarno. Na sliki pred registrirno tablo, kjer beležimo uspehe dela ni. Infrardeče žarenje so pravzaprav toplotni žarki, ki pri dolgotrajnejšem učinkovanju (gledanje v žareča žrela peči) lahko poškodujejo očesno lečo v smislu tako imenovane katarakte: leča se za-motni, kaže na zadnji ploskvi različno velike neprozorne lise in zaradi tega vid seveda lahko znatno ošiniti ali celo ugasne. Te vrste očesne poškodbe opažamo pri nas predvsem pri starih, upokojenih železarjih, ki so delali brez posebnega opozorila in brez kakršne koli zaščite. Bolj pogosta je poškodba z ultraviolič-nimi žarki, posebno pri varilcih, ki delajo brez zaščitnih očal ali obraznega ščitnika. Tudi nekajminutna izpostavljenost svetlobi varilnega aparata že lahko povzroči skelenje, solzenje in vnetno rdečino veznic. Pri daljši izpostavljenosti pa postanejo ti znaki bolj izraziti in trajni, pridruži se pa tudi začasna oslabitev vida ali celo oslepitev. Varilci pri nas so večinoma kvalificirani in kot taki tudi opozorjeni na to nevarnost. Nezgode se dogajajo predvsem priučenim in priložnostnim varilcem, slučajnim gledavcem in pa (precej pogosto) sodelavcem, ki delajo v bližini varilca,, in ki dobijo svojo dozo žarkov tako rekoč »s strani«, ne da bi se tega prav zavedali. V letošnjem letu je bilo pri nas šest poškodb oči z UV žarki. Vse nezgode pri delu so bolj ali manj nepotrebne — ta pa spada med najbolj nepotrebne, ker je možna enostavna in učinkovita zaščita. KEMIČNE POŠKODBE OČES Razmeroma redke, vendar tembolj nevarne. Razjedajoče kemikalije kaj hitro opravijo z občutljivo površino očesa in — če ni dovolj hitre pomoči — naglo napredujejo v globino. Posebno lugi (lu-žine, apno, malta) imajo to neprijetno lastnost. Zaradi težkih in obsežnih razdejanj očesa, ki jih povzročajo kemikalije, je pri ravnanju z njimi treba prav posebne pozornosti. PREVENTIVA OČESNIH NEZGOD Tisočkrat ponovljen izrek, da je preprečevati boljše kot zdraviti, je ravno pri očesnih poškodbah posebno aktualen. Izpostavljenost očesni poškodbi raste z vsakim korakom napredujoče industrializacije, z vsakim novim delovnim mestom in z vsakim novosprejetim delavcem, ki je bil morda nedosledno in površno opozorjen na nevarnosti. Srednjeveške ceste, mesta in cerkvena stopnišča so bila polna slepcev, ki so jih onesrečili trahom, kapavično vnetje veznic in črne koze. Danes so pri nas te bolezni premagane, na pohodu pa je epidemija poškodb doma, v prometu in industriji. Naše ambulante in očesni oddelki se polnijo s pacienti, ki jim je trenutek malomarnosti, nepazljivosti, lahkomiselnosti ali nesrečen stik okoliščin ogrozil najdragocenejše — njihov vid. Narava očesnih poškodb je takšna, da smo po dogodku postavljeni pred izv ršeno dejstvo, in da pri okvarah tako visoko diferenciranega organa lahko z medicinske plati le preprečimo ali omilimo nadaljnje posledice. S protetičniini nadomestki kot pri drugih oblikah invalidnosti pa sodobna znanost žal še ne razpolaga. Ravno zato pada vsa teža borbe proti očesnim nezgodam na preprečevanje, na preventivno delo. Začeti bi bilo treba že pri sprejemu novega delavca. Z uvajanjem, poučevanjem, opozarjanjem na nevarnosti. Nekaj tega dela opravijo že uvajalni seminarji za novosprejete pri izobraževalnih centrih. Vendar se vsega ne da povedati v nekaj urah. Doseči bi bilo treba, da se ne bi le obratovodja in mojster, marveč vsak sodelavec počutil odgovornega za svojega tovariša pri delu. Zaščitne naprave so danes izpopolnjene skoraj do skrajnosti, in vendar so brez haska, če niso ustrezno uporabljene. Glavni faktor pri vseh nezgodah postaja danes vse bolj in bolj človek sam: nepoučen, lahkomiseln, pretirano samozavesten, površen, strokovno nesposoben, malomaren, asocialen, obremenjen z vsemi mogočimi duševnimi in telesnimi pomanjkljivostmi. Pri takem človeku naj bi bilo odslej težišče dela, tukaj bo potrebno še veliko oblikovanja, piljenja in izpopolnjevanja ter predvsem aktivnega sodelovanja vsakega posebej. Tujki v očeh obsegajo nad 75 °/o vseli očesnih poškodb pri nas. Dober del leteli bi preprečila ali vsaj omilila dosledna uporaba zaščitnih očal. Čeprav morda niso tako popolna, kot bi laliko bila, čeprav se ponesrečenci tu in tam pritožujejo, da so tujek »ujeli« skozi ventilacijske odprtine ob straneh očal, čeprav se stekla liitro zarosijo in zamažejo — vendar ob skrbnem vzdrževanju in dosledni uporabi predstavljajo le zaščitno sredstvo, ki ga ne gre podcenjevati. Pri novih strojih montirajo pogosto zaščitna stekla kar nad ogrožajočimi deli, vendar je tudi tukaj potrebno redno čiščenje, po drugi strani pa pri pregosti razporeditvi strojev lahko ogrožajo sodelavca delci s sosednega stroja. Udarnine očesa so redkejše, vendar nič manj nevarne. Zaščita je predvsem v dobri organizaciji dela, v izvežbanosti cele skupine, v zadostni osvetlitvi prostora —-skratka v urejenih delovnih pogojih. Zaščita pred žarčenji in kemičnimi poškodbami je razmeroma enostavno: zaščitna stekla, očala, maske itd. Boleča točka pri vsem prizadevanju je zopet človek sam, njegovo podcenjevanje nevarnosti in varnostnih ukrepov, njegova nonšaluntnost in komoditeta. ZAKLJUČEK Nezgoda pri delu ni le odtrganje roke, noge zdi glave. Nezgode so tudi drobne vsakdanje poškodbe, odrgnine, ureznine, prav tako pa seveda tudi majhne poškodbe oči — pripetljaji torej, ki se redko registrirajo, in ki jih morda jemljeta resno le HTV služba in zdravnik. Vsaka situacija, ki bi lahko privedla do nezgode, bi morala biti resno opozorilo. Nihče ne more zagotoviti, da med tisočerimi drobci, ki pršijo izpod brusa ali kladiva, ni večjega, ostrorobega drobca, ki bi nam lahko vzel vid. Nešteto drobnih reči gledamo in se jih veselimo vsak dan znova: valovanja trav pod poletnim nebom, trepetanja sončnih iskric v laseh naših otrok, žarenja jesenskega gozda in bleščečih čudežev zimskega jutra. Mar se nain zares ne izplača ohraniti vsega tega z malo več previdnosti in pozornosti? Nikar, nikar tako... Nikar ne navijaj mo tako teli cen. Nima smisla in nikomur ne koristi, ker je treba petem spot na drugi strani dodajati. Če kje kaj uide za kak odstotek, ne zaokrožujmo ipotem še višje. Od draginje vendar niina nihče ničesar, ker potegne zmerom vse s seboj. Mnogo bolj potrebno in prav bo, da se usedemo k raziskavam, kako znižati cene. Samo to je pozitivno delo, samo to je svetlo za ljudi in domovino, navijanje pa pustimo. Železarna je na primer že pred dvema letoma znižala cene jeklu za 15 %, a vse okoli je — čislo nerazumljivo — plavalo naprej na višje. Sploh nihče ni mogel razvozlati te slike. Pa smo spet stopili do upokojenega valjarskega mojstra Roženka, ki se je s svojimi 83 leti pravkar vrnil z Uršlje gore, nataknil očala in razbral takole: Od leve na desno sedijo: Franc Zorc, Franc Landsman, nepoznan, mojster Johan Majerhofer, mojster Leopold Widman, Jožef Legner, Jožef Gruber, naprej pa dva nepoznana, kakor tudi oba, ki ležita spredaj. Zadaj pa stopijo: Jožef Kajzer, Henrik Korat, Ulbing, Čremečnik, Papež, Jože Vapotnik, Jurij Lesjak, nepoznan, Henrik Mitznik, Miha Mihelič, Frane Mihelič, Leopold Kotnik in Ernst Pipan (še živi v Avstriji). Kar vsi od kraja so nosili značilne strugarsko-ključav- ničarske kape STATUT PODJETJA Temeljni akt države je ustava. Ta je nedavno osvojena v izrednem, naprednem zajetju. Gospodarske organizacije pa morajo dopolniti statute, s katerimi kodo določile osnovna načela za delo in odnose v podjetju. Tudi pri nas ta osnutek vestno pripravljamo in bo kmalu na razpravi za vse take dopolnitve. Vsi bomo sodelovali za čim popolnejšo obliko teh pravil dela in življenja naše železarske skupnosti. ■KS palnic ob njegovem začetku so bile tri itd. V tej preobrazbi je odločen kos direktorjevega poslanstva, njegove sposobnosti, prizadevanja ter vživetja o fužine in kraj. Jubilant je bil vso dobo prvi tekač tudi za druge spodbude. Športno je prinesel s seboj in jo tu razširil. Član mednarodne FIS, zvezni kapetan za, smuške teke in sam prvi tekač tudi po koroških smučinah je spodbudil nove pristaše. Jubilant je bil tudi spodbudnih Turističnega društva in je za nadaljnji korak predsednik izvršnega odbora aktiva za rekreacijske naprave v območju Uršlje gore, V svojem železarskem svetu je član izvršnega odbora Združenju jugoslovanskih železarn, predsednik strokovnega sveta Metalurškega inštituta, član uprav okrajne in republiške gospodarske zbornice ter predsednik sekcije za metalurgijo in član agencije za tehniško pomoč. Skozi deset let je bil republiški in zvezni poslanec. Doma je še predsednik sveta Študijske knjižnice ter vsestranski pobornik naštetih spodbud za napredek dela in kraja. Dosti! Pozitivna zavesi vseh ob tem mejniku, topla zahvala za storjeno ter iskrena želja nadaljnjega skupnega tako uspešnega clela so naše naj prisrčne jše godovno voščilo ob življenjskem jubileju. V PRIHODNJI ŠTEVILKI Direktor Gregor Klančnik — 50-letnik in 18 let na čelu koroških fužin ?. novembra 1963 — torej toliko prej, preden bo izšla naslednja številka našega lista, bo obhajal direktor Klančnik svoj pet deseti rojstni dan. »Obhajal« je sicer preveč rečeno, ker za kaj takega nima ne smisla ne časa, ampak mimo ne bo mogel. »To ni nič,« bo rekel, »in ne spada o list...!« Vseeno pa bi zabeležili to doživetje prvega zadolžene a in oratarja koroških fužin, da bi jubilantu skupno čestitali in mu vsaj ob lej priložnosti zapisali skupno zahvalo. Z iztekom leta bo namreč tudi 18 let, ko je prišel o tedanji Guštanj z gotovo nalogo, predvsem pa s svojim razgledom, s pogumom in konceptom, kakršne so te stoletne fužine tiuli čakale, kajti hranile so kal napredka in se v svoji tradiciji utemeljevale za novo rast. V Guštanj so odredili prvega skrbnika, hitro se je raz- gledal ter vključil te stoletne izkušnje v korak nove Jugoslavije. Od kraja, je bival kar v takem štibelcu v gostišču ter delil sobo z drugimi dode-Ijenci in s kurirji. — Ta reč se bo že napravila, samo da gre tovarna po načrtu naprej... S svojim talentom, prirojeno hitrim razgledom, smotrnimi raziskavami in realnimi zaključki ter nikoli omejenim delovnim dnem je organiziral poverjeno delo, ustvaril zaupanje in šel s kolektivom od prvega dne zares dosledno — naprej. Posameznosti moramo izpustiti, toliko je tega. Po 18 letih Klančnikovega vodstvenega sodelovanja so tu Ravne na Koroškem, ki so na vseh področjih daleč nhprej od Guštarija. Vsaj 12-kraJ je izpod kladiv vsega več in rast je zasnovana za naprej. Po ravenskih domovih je 800 ko- bomo zabeležili predvsem vse tisto, kar je v današnji izostalo, pa še toliko tega iz naših obratov in o našem delu. Predvsem pa bo v prihodnji številki beseda o koroškem železarstvu. Povedali bomo o tej tradiciji — skozi smo odlašali — ki ni kar tako. 22 plavžev je gorelo v naši soseščini svoje dni in je Koroška proizvedla skoro več železa kot takrat Anglija. Direktor Tehniškega muzeja Slovenije, inž. Marjan Vidmar, in naš sodelavec, književnik Marjan Kolar, sta nedavno obiskala te kraje ter zabeležila pomembnosti železarske zgodovine. Prihodnja številka našega lista bo torej zapisek iz našega ožjega železarskega sveta, ki začenja tam pred 2600 leti. Na svetu ni veliko takega. Ajnžik: Ob gradnji ceste Tolsti vrh - Strojna DEŽELA BO BLIŽE — CENEJŠA, SVETLEJŠA Vsestranski razvoj v naši socialistični domovini gre -s tako hitrim tempom naprej, da ga ikratkomalo ne dohajamo več. Podoba je, da za tako nagel razvoj v nekaterih primerih nismo niti dovolj zreli. Prav posebno se razvijajo kraji z močno industrijo, kot na primer Mežiška dolina in centri takšnih področij, kot so pri nas Ravne, Prevalje, Mežica in črna, so naravnost spremenili svojo podobo. Najbolj očitno je to za Ravne, ki so poleg močne industrije postale tudi upravno središče Mežiške doline. Tu se širijo tovarniški obrati, mehanizira se proizvodnja, kot gobe po dežju rastejo nove stanovanjske hišice, bloki in celo nebotičniki. Imamo že asfaltirane in razsvetljene ulice. Toda kaj bi naštevali, saj to vsak dan vidimo. V načrtu je gradnja novega mestnega središča v starem delu mesta, v načrtu je še gradnja mnogih novih stanovanjskih naselij. V tridesetih letih se bo število prebivalstva na Ravnah podvojilo. Spričo tako ogromnega napredka je prav oziroma je nujno potrebno, da vzporedno z ostalo izgradnjo mislimo tudi na ceste. Ni namreč dovolj, da imajo ti centri asfaltirane in razsvetljene ulice, da so povezani med seboj, da so povezani z ostalimi kraji in republikami (pri nas nova severna magistrala). Razvoj zahteva, da so centri povezani tudi z okoliškimi kraji, z zaledjem. Za gradnjo novih oziroma obnovo že obstoječih okoliških cest so doslej občine bore malo storile. Vsa razpoložljiva sredstva so šla namreč za vzdrževanje le-teh. Pač pa je z vsem elanom začelo graditi nove ceste Kmetijsko gozdno gospodarstvo (KGG) Slov. Gradec, ki je iz dela sredstev gozdnega Sklada zgradilo do sedaj v naši občini že okoli 130 km cest. Glavni namen gradenj teh cest je čim smotrnejše izkoriščenje gozdov, odpiranje novih gozdnih področij in sploh tam, kjer je bila eksploatacija lesa zamudna in draga. Zato se imenujejo te ceste »gozdne kamionske ceste«. Omeniti moram tudi, da so se te gradnje prva leta delno financirale tudi iz dotacij, prispevkov gozdnih posestnikov in skladov gospodarskih organizacij. Gradnja gozdnih kamionskih cest se je pričela pri nas okrog leta 1958. Takrat so se začele graditi in obnavljati naslednje ceste: Suhi travnik-Bela peč, Kisla voda-Rožank, Cen-trala-Tcpla, Mala Črna-Prha-nija, Ošven-Črni vrh. Leto kasneje se je pričela graditi cesta Ravne-Uršlja gora. Vse do leta 1960, ko se je v Reki obnovilo pol kilometra ceste, se ni na celotnem področju, ki leži na levem bregu Meže, zgradil ali obnovil niti en meter ceste. Vzrok je v tem, da ni na tem področju velikih gozdnih kompleksov, da ni tu nobene rude, ni planinskih postojank, ni izletniških točk ali česa podobnega. Moj oče je večkrat rekel: »Škoda, da na Tolstem vrhu kisla voda ne izvira, da bi nam cesto zrihtali!« Pri tem je seveda imel v mislih Kotuljce, ki so prav zaradi te kisle vode že pred vojno imeli za takratne razmere zelo dobro urejeno cesto. Sicer je Tolsti vrh že nekdaj slovel po »Tolstovrški slatini« in sedaj že rajni dolgoletni tolstovrški učitelj Simon je imel navado reči, kadar se je kakšen učenec kisal, ker mu ni vedel odgovoriti: »Menda na Tolstem vrhu spet kisla voda izvira!« Ta izvir pa je bil tako ponesrečeno blizu banovinske ceste, da zaradi njega ni bilo treba nikamor zgraditi niti enega metra ceste. Čez ta izvir teče sedaj severna magistrala. Za vzdrževanje gozdnih poti so kmetijske zadruge razpolagale z majhnimi vsotami denarja, ki so ga prejemale iz gozdnega sklada. S tem denarjem so zadruge toliko popravljale ceste, da je bil prevoz za silo mogoč. Vendar smo sčasoma spoznali, da s tem ne bomo prišli nikamor. Zemljo, ki so jo delavci nakopali na cesto, je vsakokrat že prvi naliv odnesel, tako da je bila cesta spet takšna ali pa še slabša kakor prej. S tem smo samo povzročali in pospeševali erozijo zemlje. To je bilo čisto navadno metanje denarja skozi okno. Bili smo podobni gospodarju, ki mu pušča streha, pa namesto strehe popravlja strop. Pri kmetijski zadrugi smo nekoč razpravljali o prenosni žičnici, s katero bi v naše hribovite predele spravljali gradbeni material in umetna gnojila. To misel pa smo kaj kmalu opustili, -kajti žičnica je zelo draga stvar, po drugi strani pa je njena uporabnost zelo omejena in enostranska. Potem smo razmišljali o tem, -kako bi obstoječe ceste razširjali in odvodnjavali. Tudi to misel smo opustili, kajti takšna cesta, četudi bi bila dovolj široka in suha, pa bi še vedno ne bila prevozna za traktorje, Iker bi še vedno bila Strma globača. Kot sem že uvodoma Omenil, za naš hitri razvoj nismo vselej dovolj zreli. Odkrito povedano, pred tremi leti si nismo mogli niti misliti, da je edina rešitev vprašanja cest tudi v hribovitih predelih: dobro, načrtno izpeljana in utrjena -kamionska cesta. Zavedali smo se, -da je nujno potrebna dobra kamionska cesta v Reki. V ta namen je KZ Tolsti vrh organizirala nabiralno akcijo za les. Da bi pa takšna cesta tekla So že nad Ajnžikom. V ozadju Uršlja gora Buldožer izravnava tudi sneg in zmrzlino. Danes je tu že imeniten ovinek na novi cesti po naših hribih, tega si nismo mogli p-re-d-stavljati. Vendar sta tudi tu čas -in razvoj -prinesla svoje. Sčasoma smo tudi mi začeli -dojemati, da spričo takšnega napredka v našem kraju lahko upamo, da bi tudi v naše hribe stekla kamionska cesta. Ko je KZ Tolsti vrh v letu 1961 dobila iz likvidacijske mase gozdnega sklada rajne Poslovne zveze v Dravogradu 480.000 din za vzdrževanje -gozdnih cest, -smo se odločili ta celotni znesek uporabiti za cesto Reka-Šteh arnik, katero smo mislili toliko razširiti, da bi -po njej lahko vozil traktor. Da bi.se pa tega dela- ne lotili kar tako v tri d-ni, smo stopili v stik z inž. Dušanom Dret-nifcom, ki je član projektivnega biroja in vodja gradbenega odseka KGG Slovenj Gradec. On pa nam je tako provizorično gradnjo odločno odsvetoval in predlagal, da naj ta denar raje uporabimo za načrte; na podlagi načrtov in ostale dokumentacije pa bomo pri obč. ljudskem odboru iz sredstev gozdnega sklada gotovo uspeli postopoma- dobivati sredstva za gradnjo gozdne kamionske ceste. In tako je 'tudi bilo. Junija istega leta je kmetijska zadruga Prevalje sklicala s-esta-.nek vseh prizadetih kmetov pri Rutarju. Tedaj smo sklenili takoj naročiti načrte in za začetek dati1 majhen lasten prispevek v lesu. Projektivni biro KGG Slovenj Gradec je še isto jesen posnel teren, do spomladi pa je pripravil načrte in ostalo- dokumentacijo. Obč. LO Ravne na Koroškem je v družbenem planu za leto 1962 odobril za cesto T-Olsti vrh-Strojna — kakor je -dobila ta cesta ime — za začetek 6 milijonov dinarjev. Led je bil prebit! Dne 10. septembra 1962 pa je buldožer tu prvikrat zasadil svojo mogočno lopato. V imenu vseh uporabnikov, te ceste se na tem mestu lepo zahvaljujem -inž. Dretnifcu, ki je dal iniciativo, pozneje kot projektant in -sedaj kot izvajalec vložil posebno skrb za to cesto. Prav tako se zahvaljujem vsem tistim, ki predstavljajo upravni odbor gozdnega sklada Občine Ravne na Koroškem. Razume se, da je bilo navdušenje kmetov za novo cesto zelo veliko. To navdušenje pa se je malo ohladilo, ko so -prišli strokovnjaki’ z instrumenti, začeli zabijati količke čez njive, tra-vnike, -pungarte in gozde. Skoda je I-epe njive, travnika, sadnega drevja in gozda! Mnogo so morali ti strokovnjaki prepričevati, da cesta ne m-ore biti speljana po zraku, da je pač nujno žrtvovati nekaj kvadratnih metrov njiv, travnika ali gozda, potrpeti je treba, tudi če pade dobro sadno drevo. Po drugi strani pa si je vsak želel, da bi šla cesta mimo njegovega doma. Precej je bilo tudi o tem razprave, kje naj teče cesta — mnenja so bila z-elo deljena — in tudi tukaj j-e obveljala beseda strokovnjakov: cestna komunikacija nekega hribovitega področja se reši tako, da se glavna cesta (osrednja žila) že pri izhodišču začne vzpenj-ati -s svojimi 6—8 °/o — -kakor pač to zahteva teren — izjemoma tudi do 10%, teče premo, glede na to, da zajema čimveč kmetij, in se konča na vrh-u na drugem koncu pobočja. Na to cesto se potem speljejo priključki. Naša cesta se^odoepi -od Reke pri Knepsuvi žagi (405 m nadmorske višine), gre mimo kmetij Kneps in Ajmžifc, pod kmetijama Zg. Lečnik in Bi-d-rih, mimo -kmetij Koreš-ni-k, Rutar, Prikeržnik, Mjiihelij, Jaznikar, Trot in Hiraš (900 m). Končala -se bo pri znani točki »Trotov križ«. Od tu bodo proti Dravogradu zgradili cesto Dravograjčani. Na našo cesto so zamišljeni še trije glavni priključki, ki zajemajo -področje celotnega grebena Štehar-skeg-a in Šteknečega vrha. S tem j-e -dana možnost motornega odvoza lesa in povezava vseh -kmetij srednjega in višinskega pasu pobočja. Dolžina ceste je 10,5 km s -tri me-tre šir-ofcim, utrjenim cestiščem. Ker je cesta razmeroma precej položna, bo za nekatere kmete res malo daljša pot na Ravne. To -pa -n-eki-m -spet ni po volji in 'godrnjajo. Vsi ti naj -se zavedajo, da bodo pa nazaj domov s precejšnjim tovorom z lahkoto vozili. Takih cest (vlak), da po- njih hi-tro v dolino zdrkneš, -smo itak do sedaj imeli. Nazaj -gor pa si lahko v -kolena grizeš. Lansko leto nam je uspelo, da smo iz medobčinskega gozdnega sklada še -dodatno dobili 6 milijonov -dinarjev. S temi sredstvi sm-o prebili cesto in opravili najnujnejša zemeljska dela (škampe, odvodnjavanj-e) do K-orešnika, to je 4 kilometre. Z-elo n-a-s je ovirala lanska izredno zgodnja zima, vendar z delo-m nismo prenehali. Buldožer je oral tudi -sne-g im zmrzal še prve dni januarja tega leta. Letos so- predvidena za našo cesto polovico večja sredstva. Delo se je pričelo 2. maja. Najprej so utrdili- 1700 m ceste na začetku trase, se pravi tam, kjer je teren bolj mehak. Sedaj cesto utrjujejo in -bo predvidoma do ko-nca avgusta izgotovljena do- Koreš-nifca. Potem bo »fronta« prodirala naprej ter upa-m-o, da b-o-d-o cesto že letos prebili do Rutarja, s čimer se bo odprlo zelo veliko področje. Gradnja gozdnih kami-onskih cest se je zelo razmahnila po letu 1961. Tega leta je namreč prišla v p-ristojnoist občin tudi akumulacija gozdnega sklada. Dotlej se je ta sklad zbiral na okraju im od tam so ga za gradnjo cest kaj neradi dajali nazaj občinam. Neredko so šla ta sredstva tudi za republiške ceste, za mostove, bolnišnice, hidnocemtrale itd. Ne trdim, da niso bila ta sredstva smotrno naložena, toda naložena niso bila tja, kamor so bila namenjena. Za gradnjo, obnovo in vzdrževanje gozdnih cest je namreč določen le gotov odstotek, pa še ta je bil na ta način tako okrnjen. Iz tega sklada se poleg cest financira celotna gozdarska služba: plače gozdarjev in logarjev, varstvo, nega in obnova -gozdov. Če bi vsa sredstva gozdnega sklada lahko vla-gali sa-m-o v ces-te, potem bi pri gorskih cestah gotovo prekosili Švicarje. POGUBA IN SVIT SKOPJA Skoro ne bi razločili več, kaj nas je bolj prevzelo: ali groza in nesreča ponosnega mesta ob Vardarju oziroma njegovega svetlega ljudstva, ki sta zahtevali toliko žrtev in ruševin — ali pa vzkipela vzajemnost vseli Jugoslovanov za sočutje in pomoč. Bilo je vsekakor prvo, ki je prizadelo vse, a istočasno se je porodilo in nadrastlo drugo, ki je vzkipelo v bratski val po vsej domovini ter v plemenitem ognju jugoslovanske vzajemnosti prevzelo kar ves svet. Skopje je utrpelo hudo nesrečo, a Skopje je razplamtelo vso domovino, da ho nesreča omiljena, kolikor se sploh pomagati da. Vsi smo globoko sočustvovali ter poslali pomoč že prvi dan. Odkar občina s tem Skladom sama razpolaga, se je pokazala očitna sprememba. Ze isto leto se je pričela gradnja cest: Knežev mlin-Ratih, Mežica-Grauf, Grabner-Lu-dranški vrh, Mežiea-Lom, Javorje-Dretnik, Helena-Mihev, Brančurnik graben-Kot in Pavšer-Kozarnica. Naslednje leto so sledile ceste: Zagar-Ravnjak, Mlinsko-Kneži mlin, Koprivna-Fekovo, Ravne-Strojna (Reka), Tolsti vrh-Strojna (naša) in Crna-Dretni'k. Letos se gradnja na teh cestah nadaljuje, na novo pa se bo pričela gradnja ceste Prevalj e-Breznica-Subi vrh. Omeniti moram še posebej bivši kmetijski zadrugi Mežica in Orna, ki sta se za gradnjo cest posebno angažirali. V nekaterih primerih je tu botroval rudnik Mežica, ki je zaradi sledenja nove rude imel interes za to. Primer: cesta Mežica-Plat. Prav tako je rudnik Mežica zaradi sledilnih del zgradil cesto Ciganija-Križan-Narovske ledine. KZ Tolsti vrh pa je s svojimi skromnimi sredstvi razširila škarpo pod železniškim viaduktom, ki se je že podirala, in je bila tu cesta samo dva metra široka. Zgradila je tudi cesto Reka-Hudopiskov križ. Od tu bo v bodočnosti cesta podaljšana čez Per-šečo bično do Kogovskega mlina. Tudi na Šentanelce ne smemo pozabiti. Načrte že imajo in v bližnji bodočnosti morajo priti na vrsto. Od Kralja na Belšak pa že gre traktorska cesta. Ugotavljamo namreč nekaj zanimivega. Kot sem že omenil, imajo naši centri asfaltirane in razsvetljene ulice. Malone po vseh naših hribih se vijejo oziroma se načrtno grade kamionske ceste. Pri vsem tem pa so čisto zanemarjene tako imenovane občinske ceste. Cesti v Reki in Ravne-Kotlje-Dular sta postali že čisto japonski: »sama jama«. Vsekakor bo marala občina v bodoče nameniti več sredstev za obnovo in vzdrževanje teh cest, uprava komunalne dejavnosti pa bo morala za te ceste bolj skrbeti! Mi se ne zadovoljujemo več s svarilnimi tablicami: »Promet dovoljen samo do dveh ton«, razvoj gre namreč nezadržno naprej. Popičev itn Knepsov klanec pa sta še danes takšna, kot sta bila pred petdesetimi leti, mostovi brez ograj, cesta proti Meležniko-vemu mlinu je še danes čisto navadna globača! Kot sem že omenil, se gozdne kamionske ceste gradijo zaradi cenejše in racionalnejše eksploatacije lesa. Ekonomska utemeljitev za tako cesto je torej takšna: toliko in toliko kubilkov lesa se bo na leto po tej cesti zapeljalo, kar pomeni pocenitev spravil?: za toliko in toliko in v toliko letih se bodo stroški gradnje povrnili. Amortizacijska doba za gozdno kamionsko cesto je predvidena od 30 do 35 let. Omenil pa sem tudi, da na Tolstem vrhu ni velikih gozdnih kompleksov, ni rude in ne kisle vode. Pač pa ima Tolsti vrh nekaj drugega, zaradi česar je že zaslovel po Sloveniji pa tudi izven meja naše ožje domovine. Tolsti vrh je namreč priznan kot elitno področje za pridelovanje semenskega krompirja. Naj nikogar ne moti to, češ: v zaledju tako velikega industrijskega središča je bolj važno pridelovati merkantilni krompir. Kjer se pridela veliko semenskega krompirja, tam je tudi dosti jedilnega. Pričakujemo lahko, da se bo z izgradnjo te ceste proizvodnja semenskega krompirja razširila, saj pogoji za to bodo dani. Iz izkušenj namreč vemo, da se kmetje branijo pridelovati semenski krompir samo zato, ker zaradi slabih cest težko spravljajo gor seme in umetna gnojila. Za en hektar je treba namreč 3000 kg semena in ca. 1500 kg umetnega gnojila. Veliko težje je potem spravilo pridelka v dolino. Krompir je treba namreč v določenem roku vsktadiščiti. Imeli smo primer, ko je majhen kmet, ki ima par lahkih volov, pridelal cel vagon semenskega krompirja, ni pa ga mogel zaradi slabe ceste spraviti do kamionske ceste. In prav zaradi te težave je potem opustil semensko pridelovanje. Vedeti moramo namreč, da je prav takrat zelo nujna jesenska setev. Ne trdim, da se bo sedaj samo zaradi ceste proizvodnja semenskega krompirja razcvetela, samo pogoj je dan za to. Od kmetijske zadruge oziroma semenske službe je odvisno, kako bomo to stvar izkoristite. Pa ne samo krompir. Tu so dani tudi vsi klimatski in terenski pogoji za intenzivno živinorejo, katere produkte: mleko in meso, nujno potrebuje bližnje mesto. Ta cesta je prva v Mežiški dolini, za katero ni bila dovolj močna ekonomska utemeljitev iz gozdarstva, ampak smo se morali nasloniti tudi na kmetijstvo. Upravičeno lahko trdimo, da ne samo kubiki, temveč tudi kilogrami in litri lahko tako investicijo ekonomsko upravičijo. Kljub temu pa nekateri trde, da ta cesta ni ekonomsko upravičena. Zal so med temi tudi taki, ki so razgledani in so na vodilnih položajih. Podoba je, da tudi ti ne dohajajo povsem takO' hitrega razvoja pri nas. Takšnim bi lahko odgovoril samo tako: tudi naš kmečki človek se nikdar ni spraševal za ekonomsko računico pri vseh žrtvah, ki jih je doprinesel tako v času NOV kakor tudi pri gospodarski obnovi naše socialistične domovine. Nekateri tudi trde, da vsi grunti skupaj niso vredni toliko, kolikor bo družbo ta cesta veljala. Prvo je res, drugo ni. Minili so namreč tisti časi, ko so se kmečki ljudje za zemljo prepirali, tepli, pravdali in celo ubijali. Vrednost zemlje je danes skoraj enaka ničte. Danes je vsak kmet lahko srečen, če ima naslednika, ki hoče grunt prevzeti. Ne drži pa drugo. Ta cesta se financira iz naših sredstev, iz prodaje našega lesa se ta denar namensko akumulira. Koristi, ki jih imamo od gozdnih cest, presegajo okvire gozdnega gospodarjenja. Odločilnega pomena so za razvoj kmetijstva v oddaljenih, doslej popolnoma odrezanih gorskih ali hribovitih zaselkov. Z zgraditvijo1 cest se spreminja način življenja prebivalcev, ki zapuščajo zastarelo miselnost, zastarelo gospodarjenje. Tudi tem ljudem je skupnost dolžna dati možnost, da se otresejo stoletne zaostalosti, da se tudi oni lahko kulturno izživljajo. S takšno povezavo bo našemu kmetu dana možnost, da opusti tako imenovano' naturalno gospodarjenje in se oprime blagovnega gospodarjenja. Samo ta način kmetovanja bo dvignil njegov življenjski standard, kar bo ugodno vplivalo tudi na celotno socialistično družbo. Vsak dan slišimo eksplozije min s teh gradbišč. Prijetne so te detonacije, saj nimajo namena ubijati življenj, uničevati ali rušiti človeških dobrin kot v tistih strašnih vojnih dneh. Nasprotno, te detonacije pomenijo razvoj, napredek, višji življenjski standard. Nekako v takem smislu kot cesta Bratstva in enotnosti, ki teče od Ljubljane do Djevdjelije, povezuje jugoslovanske narode, naj naše ceste povezujejo naše občane v gospodarsko celoto! POPRAVKI V prejšnji številki se je nakopičilo nekaj navzkrižij in napak, ki jih le moramo popraviti. Na strani 7 je pod sliko tak direndaj. Planinci so šli pokonci zaradi Pece, ki da je še zmerom 2103 m visoka, ne pa kakor smo mi zapisali (2126 m). Naj bo, ampak našo narobe številko so nam dali že Mežičani, ki so zadosti blizu Pece. Tam navedena naša starostna rekorderka za Uršljo goro (ki smo jo seveda mi postavili) se je morala takoj umakniti Košakovi materi s Poljane. Košakova rada gre na Uršljo goro in je bila še lani na vrhu z 82 leti. Iz Šoštanja obiskuje to goro redno vsako leto upokojena učiteljica, ki je lani praznovala na vrhu 75-let-nico. Take stvari torej radi popravimo. Pod tisto hudo sliko na strani 12 je voda, ki oplakuje hišo, naša Reka, zapisano pa je samo reka. No, obe sta mokri, le da Reka ni tako velika, da bi ji smel reči reka in je morda to koga motilo. Naslov pod sliko na strani 14 smo postavili šele na daljavo, zato je namesto železnice nastala železarna. Vsak pa je naprej razbral, da gre za stoletnico koroške železnice. Hedvika Jamškova pod sliko na strani 16 tudi ni učila še nekih reških plesov itd., temveč vsaj češke. Na zadnjih straneh smo pobirali tudi vse stare in odložen? drobnarije, zato naslovi niso čisto skladni. DOMAČA KUHINJSKA GESLA Po kuhinjah naletimo na različne take napise na prtičkih. Neki so posrečeni, neki pa tudi zavsem zmešani. Napisal sem nekaj domačih, če se vam dopadejo: Mati pri kuhi se trudi, skrbi, družina pri mizi se smeje, gosti. Kuhinji vsakdo hvalo daj , to hiše je osrednji kraj. Resnica se tako glasi, da kuharica nas živi. Ne nosi denarja v gostilno, kuhinjo zalagaj obilno. Naj pravi kdo kaj vse ga veseli, predvsem je vsakemu le za jedi. Gozdnik O PARKU NA RAVNAH Maturantka Stanka Erženičnik je popisala grajsko zelenje ob 100-letnici nasada 2e Valvasor omenja ravenski grad v svojem opisu gradov1. Pravi: — da grad Ravne (»Streiteben«) leži v spodnji četrti2, kar nad trgom Guštanj, na prijetnem hribčku. Zgoraj na ravnem ima polja. Poprej je bil lastnina gospoda Matije pl. Siichtena. — Listine v celovškem arhivu navajajo, da je leta 1760 postal lastnik graščine Friede-rik Jakob baron Sohlangenberg, leta 1772 Johann Leopold baron Scblangenberg, 21. oktobra 1808 Elizabeta Kovachevich in gospodična Ana pl. Schlangenberg, 11. februarja 1809 pa Georg (Jurij) grof Thurn-VaJsassina3. Thurni so bili zadnji fevdalci na Ravnah. Veljajo za prastare plemiče in začenjajo svoj rodovnik pri Karlu Velikem ali celo v časih milanskega škofa Ambrozija (333— 397) kot gospodje »della Torre« ali »de la. Tour«. Iz legend stopajo v zgodovino po letu 1000, in sicer v Lombardiji kot gospodje v Valle-Sassina pri Comskem jezeru in v 13. stoletju kot vladarji Milana. Rodovina se je razcepila na razne veje: eni so knezi Thurn-Taxis v Nemčiji, drugi gori-ško-furlanski grofi, tretji italijanski Tor-rini in četrti koroški Thurni. Med koroškimi Thurni jih je nekaj za nas zanimivih. Tako je Johann Ambros (1537—1621) bil deželni glavar kranjski in je poleg drugih jezikov obvladal tudi slovenskega in češkega. Bil je zaupnik dunajskega dvora, v času našega protestantizma strog katoličan. Ta je leta 1601 kupil od avstrijskega vladarja Pliberško graščino za 80.000 goldinarjev. Njegov brat Ahac je bil protestant, drugi brat Jobst Josef pa je znan kot bojevitež proti Turkom4 in iz velike bitke upornih kmetov 5. februarja 15736. Dedič pliberške graščine je bil Ahačev sin Johann Ludvik, tudi protestant. Zaradi tega je imel leta 1624 hude sitnosti z ljubljanskim škofom Tomažem Hrenom (Pliberk je bil tedaj vključen v ljubljansko škofijo), leta 1628 pa, ko je cesarski patent zaukazal izselitev vseh protestantov, se je komaj obdržal. Verjetno je bila vzrok njegova katoliška žena in katoliška vzgoja otrok. Ta Johann Ludvik se je bavil s fužinarstvom in rudarstvom. Leta 1624 je od Melhiorja Puca, ki je bil poprej eden najbogatejših koroških fužinarjev, kupil fužine in rudoslede v Črni. Zanimiv za nas je tudi Georg Thurn (1788—1864), vojskovodja pod Radeckim v Italiji 1849. leta, predsednik družbe, ki je 1857—1863 gradila našo koroško železnico, in koroški deželni glavar leta 1861°. Ta Georg je izročil leta 1863 ravenski grad sinu Johannu Douglasu. Douglas se je takoj lotil prezidave in dal gradu po nekaj letih današnjo obliko. Douglasov sin, tudi Douglas, je bil avstrijski diplomat (ambasador v Petrogradu, današnjem Leningradu, in v Munchenu); umrl je okoli leta 1935 na Ravnah. Njegov sin Otto, zadnji grof na Ravnah, je bil gluh od rojstva. Dosegel je doktorat političnih ved v Munchenu, na Ravnah je kiparil. Ko so Nemci zasedli Mežiško dolino, so ga razlastili in za nekaj mesecev zaprli v Celovcu in Daohauu, po- tem pa je živel v Pliberku; umrl je pred dvema ali tremi leti brez potomcev7. Iz Valvasorja sledi, da so bila na ravnini, kjer je danes park, »dobra polja«. Ta polja so bila do leta 1863, ko je grad prevzel Johann Douglas Thurn. Grofica Marija Thurn pravi8, da so bila tedaj, ko se je njen ded na Ravnah naselil (bilo je to po njegovi ženitvi, to je 1863), tam, kjer je zdaj park, »sama polja in ena velika jablana. On je napravil vrt in nasadil večino dreves, zlasti velike smreke, lipe in bukve«. Za eksotična drevesa pravi Marija Thurn: ta je »nasadil moj oče, ki je bil član dendrološke družbe in je drevesa pri tej naročal«. (Bil je verjetno član berlinskega dendrološkega društva.) »Kakih posebnih inozemskih cvetlic,« pravi dalje, »na Ravnah nikoli ni bilo.« Po razlastitvi je prešla vsa posest k imo-vini Koroškega gaua (dežele). Družina je morala zapustiti graščino. V grajskem poslopju pa so ustanovili kmetijsko šolo. Po vojni sta prešla posest in grad v last nove Jugoslavije. Po poročilih Marije Thurn vidimo, da je nasad, današnji ravenski park, star že okrog sto let. Nastal je tako kot vsi drugi fevdalni parki za razvedrilo grajskim ljudem, ljubiteljem narave in divjačine. Še današnja slika nasada, čeprav povsem zanemarjena in prepuščena sama sebi, kaže, kako velik ljubitelj narave je bil grof Johann Douglas. Od nasaditve in vse do konca okupacije je bil park zaseben, samo za grajsko gospodo. Ograjen je bil z visokim žičnim plotom, med okupacijo celo miniran (Nemci). Grofje so ljubili cvetje; imeli so čudovit čut za estetiko in harmonijo v naravi. To se vidi v prirodnosti nasada. Nič ni strogo, linearno, nič baročnega. Stil je prost in sproščen. Te vrste parki so angleški — priroda naj se razbohoti. So pravo nasprotje francoskim, lepo urejenim. Zavedali so se, da je lepše gledati drevo v njegovem obilju, njegovi naravni lepoti, kot pa porezano in olcpotičeno. Vse poti v parku so bile lepo negovane, čeprav so jih čistili samo dvakrat na leto. Ob njih so bile grede lepotnega, prirodnega cvetja. Za gradom, kjer pelje danes pot, je bilo sadno drevje. Na sončni strani gradu se je po steni vzpenjala vinska trta. Ob spodnjem koncu, kjer vodijo vrata v dekliško telovadnico z južne strani, je bila lesena veranda s cvetjem, ob njeni steni pa marelice in breskve. Tudi vodomet je bil lepo urejen; ovalna oblika, nekoliko večji od sedanjega. Voda je brizgala iz fantkovega prsta na roki. Kipec je naredil grof Otto sam. Kjer je danes odbojkarsko igrišče, je grajska gospoda igrala tenis; na spodnjem koncu nogometnega igrišča je bil prostor za golf. Pravi raj, bi lahko z nasmehom rekli. Da, raj za gospodo. Delavec pa je lahko le skozi ali čez ograjo gledal vanj. Ne vem za njegove misli, občutke. Je bila v njem zavist, manjvrednost? Ga je zama-mil ta košček lepote, da je pozabil na prvo, da je zaživel z naravo, da je občutil neko hotenje? Morda si je zaželel uničevati? Ne vem. Verjetno je bilo oboje v njem. Leta 1945 je prešla posest v narodovo last in park je pričel dobivati novo lice. Razumljivo. Svoboda; in ljudje so se zavedli, da je vse to njihovo, da ni več ograje, ne psov. Zaživeli so s to edinstveno prirodo. Množice odraslih, mladine in otrok so se sprehajale po poteh, ki so polagoma posta- 1 Topographia Archiducatus Carinthiae. 1688 — str. 212. 2 koroške dežele namreč. 3 Pismo sedanjega pliberškega grofa, prejeto februarja 1963, z navedbami grofice Marije Thurn, Dunaj, Lobkowiczplatz 3. (Pismo v arhivu Studijske knjižnice na Ravnah.) 4 Valvasor, Die Ehre des Hertzogthums Crain. 1689. 5 Valvasor, Ehre ..., IV., str. 484. 6 Udeležil se je tudi napoleonskih vojsk in je bil 1809 na Tirolskem ujet. Za odkupnino so tedaj prodali Dobje (Dobji dvor), ki so ga bili hkrati z ravenskim gradom kupili. (Navedbe sedanjega pliberškega grofa Thurna po sporočilu grofice Marije Thurn, Dunaj. Pismo v Študijski knjižnici na Ravnah.) 7 Podatki iz zgodovine grofov Thurnov po celovški reviji »Carinthia«. 53. letnik — 1863. — Podatki od 1863 do danes: po ustnih virih ravenskih krajanov. 8 Pismo sedanjega pliberškega grofa prejeto februarja 1963, z navedbami grofice Marije Thurn, Dunaj, Lobkovviczplatz 3. (Pismo v arhivu Študijske knjižnice na Ravnah.) Stanka Erženičnik med svojim rastjem jale preozke zanje. In našli so se ljudje, ki jim ni bilo mar, kam stopijo in kaj s svojo nogo uničijo. Ti niso prihajali zaradi počitka in osvežitve. V njih ni bilo spoštovanja do žive rastline; uničevali so. Nastajale so nove poti, steze; travnik se je spremenil v nogometno igrišče. Park je postal športni objekt. Nekatera eksotična drevesa so posekali (japonski macesen). Preprosto; rabili so kurjavo. Tako so nepoučeni ljudje pokazali negativen odnos do narave in ga še kažejo. Park je ostal prepuščen samemu sebi, ljudje niso znali čuvati in negovati njegove lepote. Bil je in je še brez nadzora. Zelo nerada priznam, kako prav je imel neznani avtor v neki številki »Fužinarja«, ko je napisal: »Na Ravnah bil je park nekdaj, zdaj gmajna tam je, kozji raj.« Verjetno so še drugi vzroki, ne samo nekultura ljudi; materialni. Premalo denarja dajemo za to. Vendar pa tokrat takšno pasivno stanje ni upravičeno. Saj istočasno pa le lahko najdemo materialna sredstva za osnutek popolnoma novih zelenil. Na park pozabljamo. Ni prav tako. Zavedajmo se, da je park, ki je zanemarjen, mrtev kapital. Moral bi priti v oskrbo ustanovam, ki bodo zainteresirane zanj, ga obnovile. Seveda je spet tu ovira; sploh nimamo narejene hortikulturne osnove (dendrološka inventura parka). Nimamo ljudi, ki bi se zavestno, z voljo lotili dela. V perspektivah pravimo, da bomo pričeli z urejevanjem nasada, ko bodo športni objekti prestavljeni na sta- SESTOJ DREVJA V PARKU Iglavci Listavci 1 Navadna smreka © Bukev 2 Kanadska smreka © Hrast 3 Srebrna bodeča smreka © Lipa 4 Navadna ameriška duglazija © Breza 5 Nutka — sitka © Divji kostanj 6 Macesen © Jesen 7 Jelka © Poljski javor 8 Zeleni — gladki bor © Negundovec 9 Črni bor © Gaber 10 Thuja — klek © Navadni oreh 11 Tisa © Črni oreh © Trepetlika Brest A Ognjeni trn Jerebika B Glog © Magnolija C Glicinija © Tulipovec D Lipovka @ Iva E Forzitija © Lipovec dion. Pa bomo res pričeli? Ne bo spet vprašanje materialnih sredstev, ljudi? Hudo sem radovedna, kdaj se bodo besede spremenile v dejanja! Na nekaj pa pri svojem tarnanju, da nimamo ljudi za to, pozabljamo: na mladino. Kaj pa ona? Mar ni sposobna ničesar? Mar ni pokazala, da zna in da je sposobna delati? Zakaj ne bi organizirali prostovoljne delovne akcije? Res je škoda, da puščamo vse skupaj propadati. Videti je, da se niti ne zavedamo, da imamo park, ki bi z malo truda lahko bil lep, koristnejši. Poglejmo samo njegove eksote. Redki so in malo jih je. In zakaj jih ne bi ohranili? Zakaj ne bi Ravne, znano industrijsko mesto, bile znane tudi po svojem zgodovinskem parku? Res, zakaj neki ne? Še eno je, mimo česar ne bi smeli, pa žal gremo. Človek in narava. Zbližanje teh dveh, pustiti, naj s tem nastajajo neki intimni vplivi na človeka; kultiviranje človeka. Ravne postajajo iz dneva v dan večje industrijsko mesto. Z rastjo civilizacije postaja človek suženj enostranskega mestnega napredka. Ne trdim, da mu ta mestna civilizacija ne pomaga obvladati prirode. Nasprotno. Vendar ga istočasno tudi oddaljuje od nje. Tega ne bi smelo biti. Industrija s svojim dimom in plini nezdravo deluje na človeka, na njegov organizem. Ravno to bi moralo v njem vzbuditi željo, potrebo po izletih v naravo, skrb zanjo. Človek vendar iz nje izhaja, jo vedno znova išče in se vrača k njej; mora ohraniti zdrav smisel za sožitje z njo. Zato ga je treba naučiti spoštovati živo drevo, varovati vsak grm in cvetlico. Ne pozabimo, da so od okolice, v kateri živi, odvisne njegova delovna sposobnost in njegove moralne kvalitete! Seveda pa morajo v njegovih odnosih do žive narave sodelovati tudi duhovni motivi, čustvena spoznanja. Zavedajmo sc, da vsa socialna vprašanja človeka še niso povsem rešena, čeprav je že družbeno svoboden. Važna je tudi biološka svoboda ljudi, mestnih ljudi. G//H./AZI/A Mestni vrvež človeka utruja, nezdravo deluje na njegov organizem. Po utrudljivem fizičnem ali duševnem delu si želi sprostitve, počitka, osvežitve. Želi si ven, kamorkoli, samo proč iz kamnitega mesta, od vrveža avtomobilov. In kam bo šel, če ne v naravo, med drevje? Že Michelangelo je dejal, da more človek najti mir samo v naravi. Mar ni imel prav?! Treba bo pač razbiti verige civilizacije. Za to je potrebna rekreacija. Ohranjevati bomo morali prirodne lepote in kulturna človeška dejanja. Saj sta kraj in okolica, kjer ljudje žive, ogledalo njih samih. Skoraj vse, kar vidimo v obljudenem, civiliziranem naselju, je delo človeških rok, kultura človekovega duha. In zakaj bi mi, Ravenčani, kulturni ljudje, ravno ob parku kazali svojo nekulturo. Zavedajmo se, da je potreben obnove, zaščite. Vsi moramo skupno skrbeti za naše rastje, ga paziti in ohranjati. Ne smemo pozabiti, da bi lahko ohranili nekaj lepega in pomemb- nega za bodoče čase. Pri preoblikovanju ne smemo kvariti njegove prvotne oblike in kompozicije. Obnoviti ga moramo; pri tem pa moramo gledati tudi na okus sodobnosti. Treba bo začeti z intenzivnejšim urejevanjem. Neki cilj je potreben pri tem; vrednosti naj služijo prirodnim, kulturnim, estetskim in zdravstvenim potrebam naših ljudi. Vedno bolj bo park potreben Ravnam; filter jim bo in pljuča. In kaj otroška igrišča v parku? Brez njih ne bo šlo. Zastonj bosta vsaka obnova in zaščita, če otroci ne bodo imeli tam svojega kotička. Pa ne gre tu samo za to, da bi otroke s tem zamotili in jim tako preprečili uničevanje. Ne. Potrebna so igrišča v prirodi, na svobodnem prostoru, kamor se bodo otroci prihajali igrat. Saj pri nas še res ni tako velikega problema zaradi njih. Okrog in okrog nas je še dovolj prostora, kjer lahko otroci opazujejo naravo, se izpopolnjujejo in igrajo; psihično in fizično se sproščajo. Pozabiti pa ne smemo prihodnosti; vedno večja avtomatizacija, šole, primanjkovanje prostega prostora v naravi. Vse to onemogoča normalni razvoj, pripravo organizma na bodoče življenje. Saj ne gre tu samo za igrišča zaradi igre. Ne. Prostor je neobhodno potreben za razvoj zdravega organizma. Otroku je to še posebej potrebno; znanja željan je, zanima ga vse, želi si napredovanja, gibanja, spoznavanja prirode in njenih pojavov. Saj ga najprej živo zanimajo najenostavnejši pojavi v prirodi, šele pozneje druge stvari. Mora spoznavati vse to, da bo znal živeti z naravo, da bo laže in bolje spoznaval življenje okrog sebe. Ni dovolj, da mlad človek vse doživlja ob knjigah in pripovedovanju. Tudi sam mora občutiti, spoznavati posebnosti narave. Pri gradnji igrišč moramo upoštevati tudi starost. Najlaže je seveda za majhne otroke; ti se zadovoljijo že z ograjenim peskovnikom. Starejši otroci so zahtevnejši v svoji To so tiste žile, po katerih priteka energija MmSHmBmS Julij za upravnim poslopjem igri; žele si plezanja, vrtiljakov, gugalnic in podobnega. Saj vse to ne zavzema toliko prostora, da bi bilo nemogoče. Park pa bi s tem le dobil svoje pravo lice in svoj namen. Če hočem biti objektivna, moram opozoriti na vidne spremembe v našem parku. Letošnjo pomlad je čutiti, da se je naše hortikulturno društvo le razgibalo. Dobilo je ljudi, ki so vsaj nekoliko uredili nasad; očistili so travnike in poti. Vendar je še premalo; treba bo intenzivnejšega dela, več volje. In kar je glavno, ljudje morajo zaživeti s prirodo, morajo se naučiti ceniti in ljubiti, kar jim nudi. In s ponosom bomo lahko vsakemu rekli: »Glej, tam je pa naš park. Pojdi, oglej si ga! Prijetno ti bo tam!« GEOLOŠKA PODLAGA, KLIMA, RASTJE Geološki sestav sveta na območju Raven je sorazmerno enostaven. Ob reki Meži tvori podlago glacialni nanos peska, proda in gline. Ponekod tvori terase (Čečovje, park). Torej je terasa Ravne, kjer je zdaj park, prodišče reke. Danes je že pokrito z debelejšim slojem humusa. V bližini kontakta s kristalinskimi skrilavci je prod oziroma gramoz pomešan z glinami in skrilavci. Glinasta tla so za vodo slabo ali pa sploh nepropustna, zato je vodnatost tu velika (stadion). Skrilavci dajejo rodovitna gozdna tla. Vrhnjo plast prsti pretežno tvori prst listovka in prst iz igličevja. Normalna, po naravi kisla prst, je za posebne gojitve potrebna. Površina parka je okrog 10 hektarov, nadmorska višina pa 420 metrov. Mežiška dolina ima razmeroma hladno lego, saj leži v goratem svetu (visoka nadmorska lega 400—2000 m, vpliv sredogorja). Z nadmorsko višino narašča relativna množina letnih padavin; predvsem v smeri Pece. V splošnem je najbolj deževna jesen. Maksimalne padavine so v juliju in novembru, minimalne v marcu in septembru. Severozahodni del Slovenije se od vseh ostalih predelov razlikuje s hudimi zimami, z zelo nizkimi januarskimi temperaturami. Huda zima je v zvezi s temperaturno invazijo, ki se dogaja vedno v zaprtih kotlinah, ko pokriva zemljo dovolj debela snežna plast. Obrat se ne uveljavlja, čim je vetrovno, in še posebej, kadar prevladuje južno vreme. Nizka temperatura v tem letnem času sega v široke in stranske doline Koroške, ki se vlečejo v smeri zahod-vzhod. Prav zaradi takšne lege onemogočajo vpliv močnejših vetrov (sever-jug). Prevladuje pa severozahodni veter, ki prihaja iz Podjune preko Holmca in Lokovice. Srednja letna temperatura nad 10 stopinj Celzija ne presega pet mesecev v letu; zato pa je redna temperatura tri mesece pod nič stopinj Celzija. Tu prevladuje zmerno toplo podnebje. Klimatski pogoji so ugodni za rast gozdnega drevja. Vendar pa v našem parku srečujemo tudi rastline iz toplejših klimatskih področij; te so se uspele aklimatizirati. Seveda so marsikatero drevo uničile hude zime; podrl jih je sneg, veter ali pa uničil mraz. V glavnem pa te maloštevilne eksote dobro prenašajo naše podnebne razmere. Če stopiš po ozkih, številnih poteh parka in si ogleduješ rastje, vidiš, da je v njem mešan sestoj iglavcev, listavcev in grmičevja. Na vzhodni ravnini parka, nad cesto, ki pelje na Čečovje, prevladujejo v prvotnem sestavu predeli iglastega drevja. Nadaljujejo se ob koncu bivšega jarka na zahodni strani ter posamič ali v skupinah po ostalem predelu parka. Enoten sestoj listavcev (bukev) je v pasu nad jarkom ob južni strani. Proti zahodnemu delu prehajajo v sestoj lipe; te pa v sestoj drugih listavcev. Na severnem pobočju parka so mešani sestoji predvsem domačega drevja. Na posameznih mestih v bližini gradu je najti nekaj značilnih eksotičnih dreves in grmov. Predvsem na te hočem opozoriti obiskovalce. Naj se še sami poskušajo pobliže seznaniti z njimi. Rada bi v ljudeh vzbudila zanimanje za ta košček prirode in jim življenjsko prikazala to ali ono rastlino. Seveda pri tem ne mislim samo na manj znane rastline in novosti. Saj je tudi nekaj domačih, pri nas samoniklih rastlin, ki jim ne vemo prave veljave, in jih često prezremo. Omejila se bom na parkovno važne rastline. IGLAVCI Pravimo jim tudi k oni f er e (conus lat. = storž, ferre = nositi). Niso vsi iglavci izrazito iglasti; nekateri imajo namesto iglic na vejicah večinoma luskaste lističe, tuja, cipresa). Tudi nimajo vsi izrazitih storžev (tisa). Iglice so večinoma večletne, zimzelene, le pri macesnu odpadejo. Parkovne konifere lahko ohranijo in pokažejo svojo lepoto le, če so zasajene posa-mez ali v skupinah, tako da dobivajo od vseh strani svetlobo. Takim vrstam, ki naj ohranijo zelenje vse do tal, ne smemo odstranjevati spodnjih vej. Jelka (Abies) Abies alba (navadna jelka). Je visoko drevo. Raste v južni in jugozahodni Evropi. Tudi pri nas je precej razširjena. Iglice so 2—3 cm dolge, do 3 mm široke in ploščate; zgoraj so temno zelene in svetleče. Na vrhu so tope, plitvo izrezane ali pa imajo bolj ali manj razvito brezbarvno ali rumenkasto konico. Storž se razvije iz cvetnega storžka. Zreli storži so valjasti, 7,5 do 17 cm dolgi. Macesen (Larix) Larix decidus (evropski macesen). Pri nas ga je precej, na južnem Notranjskem, Primorskem in v Istri raste samo kultivirano. Je do 40 m visoko drevo s stožčasto krošnjo. Veje rastejo iz debla raztreseno. Vejice visijo, so gole in zelenkasto rumene. V jeseni iglice odpadejo. Smreka (Picea) Picea excelsa (navadna smreka). Razširjena je po vsej Sloveniji, le na jugu redkeje. Na južnem Primorskem in v Istri je samo kultivirana. Zraste v 40 metrov vi- Sredi tovarne. Tako lepo je sedaj ponekod tudi že pri nas soko, vitko in pokončno drevo. Iglice so štiirirobate in rastejo na blazinicah. So ravne ali pa sabljasto zavite. Dolge so do 3 cm, debele do 2 mm. Storži so sprva rumeno zeleni ali rdečkasti. Zreli so rumeno rjavi ali rdeče rjavi, valjasto vretenasti in 16 do 20 cm dolgi. Picea canadensis (kanadska smreka). Doma je v Kanadi. Je zelo počasne, ozko stožčaste vzrasti. Iglice se na zgornji strani bolj ali manj prilegajo veji, one na vejini spodnji strani so ukrivljene navzgor; zmečkane neprijetno diše. Picea pungens varr. argentea (srebrna bodeča smreka). V Ameriki je doma. Toge, na vse strani štrleče iglice so bodeče zašiljene in srebrno bele barve. Je odporna proti vročini in dimastemu ozračju. Odlikuje jo njena srebrovitost in je priljubljeno parkovno drevo. Pseudotsuga taxifolia (navadna ameriška duglazija). Pri nas je najbolj razširjena gozdna eksota. Prišla je iz zahodne Severne Amerike. Je zelo visoko drevo z ozko stožčasto krošnjo. Mlade veje so rumeno zelene; pri nas gojimo predvsem zeleno duglazijo. Chamaecyparis nuthaensis (nutka ali aljaška pacipresa). Doma je na Aljaski (zaliv Nutka) in od vseh cipres sega najdlje na sever. Je odporna, lepa, temneje zelena. Vrh je pokončen. Thuja ji je po luskastih iglicah podobna; ima pa podolgovate storže, nutka okrogle. Je 30 do 40 m visoko drevo s stožčasto krošnjo. Bor (Pinus) Pinus strobus (zeleni ali gladki bor). Pravimo mu tudi Vajmutovec. V Severni Ameriki je njegova domovina. Poleg duglazije je najbolj razširjena gozdna eksota. Iglice ima tanke, mehke in modrikaste; so do 10 cm dolge in srše navzgor. V vsakem šopu raste po pet iglic. Storži so 8 do 15 cm dolgi in rjave barve. Te vrste bor zraste 40 do 50 m visoko in ima piramidasto krošnjo. Veje rastejo iz debla vodoravno. Pinus nigra (črni bor). Zelo skromen je v svojih zahtevah; vzdrži na siromašnih in suhih tleh. Iglice ima do 10 cm dolge, trde, temno zelene in z bodečim koncem. Storži so simetrični in 4 do 8 cm dolgi. So rumeno rjave barve. Dorasla krošnja je polna, težka in temna. Tudi skorja na starem deblu je temno siva. Je važna parkovna konifera. Raste v južni in vzhodni Evropi ter v zahodni Aziji. Klek (Thuja) Thuja gigantea (orjaški klek). V Evropo so ga prinesli pred dobrimi sto leti iz Se- ri§il! Obnovljena Antonova cerkev (z znamenito fresko). Zadaj severovzhodni začetek parka in naj višji predstavniki s Čečovja. Kdo bi sklepal, da so deset metrov odtod že polne fužine verne Amerike. Je mogočno, 30 do 60 m visoko drevo. Krošnjo ima koničasto in piramidasto, veje vodoravne. Pri nas dobro uspeva, da le dobi dovolj vlage. Tisa (Taxus) Taxus baccata (navadna tisa). Doma je po Evropi, Severni Afriki, Aziji in Severni Ameriki. Ima dragocen les. Je skromna, trdoživa, izredno prilagodljiva in lepa. Kljubuje neugodnemu mestnemu ozračju, polnemu dima in plinov. Naše zime dobro prenaša. Tisa je dvodomna rastlina. Drevo poganja iz panja. Lubje je rdeče rjavo. Je senčno drevo. Lubje, iglice in seme ima strupeno —vsebujejo alkacid taksam. Zraste v 12 do 20 m visoko zimzeleno drevo ali nižji grm. LISTAVCI (Acanthopanax) Javor (Acer) Acer compestre (poljski javor). Po vsej Sloveniji raste. Je grm ali do 20 m visoko drevo. Lubje je mrežasto razpokano, belo progasto. Acernegundo (ameriški javor ali negun-dovec). V Sloveniji raste kultivirano in raztreseno. Je belo ali rumeno pisano, 6 do 15 m visoko drevo. Krošnjia je redka, široka in nepravilna. Lubje ima rumenkasto sivo in razpokano. Doma je v Severni Ameriki. Je hitre rasti in priljubljeno parkovno drevo. Acer pseudoplatanus (beli ali gorski javor). Razširjen je po vsej Sloveniji. Zraste v 30 m visoko drevo z belim in gladkim lubjem. Šele v starosti ima svetlo rjavo Skorjo. Doseže starost 400 do 500 let. Breza (Betula) Betula pendula (navadna bradavičasta breza). Po vsej Evropi je doma lepo, do 20 m visoko drevo z belim in gladkim lubjem. Krošnjo ima redko, habitus vitek; cvete od marca do maja. Gaber (Carpinus) Carpimus betulus (beli gaber). V Sloveniji je razširjeno drevo. Deblo ima rebrasto, visoko do 25 m. Lubje j e sivo in gladko; razpoka šele v pozni starosti. Bukev (Fagus) Fagus silvatica (navadna bukev). Po vsej Sloveniji raste in je naše najbolj razširjeno drevo. Lubje je tanko, pepelnato sivo in gladko. Pri zelo starih drevesih razpoka. Krošnjo ima veliko in zaobljeno. Zraste do 35 m visoko. Prvi listi se pojavijo v maju. Fagus silvatica purpurea (rdeča bukev) Goje jo po vrtovih in parkih. Liste ima v jeseni krvavo rdeče. Jesen (Fraxinus) Fraximus excelsior (veliki ali navadni jesen). Do 30 m visoko drevo raste po vsej Sloveniji. Ima ravno deblo, krošnja je zaobljena, Lubje je svetlo sivo in gladko. Cveti se pojavijo pred listi že koncem meseca aprila. (Na vogalu gradu, ob muzeju je jesen, po vsej verjetnosti križanec. Ima vse značilnosti navadnega jesena, samo krošnja je povešena. Ne vem mu imena.) Divji kostanj (Hippocastanuin) Aesculus hippocastanum (navadni divji kostanj). Zraste v nad 30 m visoko drevo z veliko in zaobljeno krošnjo. Pozimi je drevo golo. Njegova prvotna domovina je v Aziji. Cvete maja. Oreh (Juglans) Juglans regia (navadni ali beli oreh). Po vsej Sloveniji je razširjen. Krošnjo ima veliko in gosto. Lubje je svetlo sivo. Doma je v Aziji. Cvete v maju. Črni oreh (Juglans nigra) Iz Severne Amerike je prišel k nam. Je lepo, priljubljeno parkovno drevo, odporno proti mrazu. Zraste do 30 m visoko. (Lansko leto 15. julija je neurje podrlo črni oreh, nedaleč od ribnika.) Magnolija (Magnolia) Magnolia obovata purpurea (rdeča magnolija). Lepo, priljubljeno parkovno okrasno drevo. Cveti so škrlatni in se pojavljajo pred listi. Cvete v maju. Liriodendrom tulipifera (tulipovec). Je do 35 m visoko drevo z ravnim, navpičnim deblom in mnogimi vejami, ki nosijo velike, zelenkasto rumene ali žvepleno rumene cvete, često z oranžasto rdečimi progami. Listi so do 10 cm dolgi; često bolj široki kot dolgi. Cvete junija in julija. Topol (Populus) Populus tremula (trepetlika). Po vsej Sloveniji je razširjena. Ima redko krošnjo, lubje na deblu je rumeno sivo. Zraste do 20 m visoko. (Tu bi še omenila populus ca-nadensis — kanadski topol. Dve drevesi sta bili v našem nasadu. Zdaj ni nobenega več. Našla sem še samo panj. Kdaj so ju posekali, ne vem.) Hrast (Quercus) Quercus rubra (rdeči hrast). Doma je v vzhodni Severni Ameriki. Zraste v 30 m visoko drevo z gladkim lubjem in široko, zaobljeno krošnjo. Listi v jeseni pordečijo. Cvete maja. Vrba (Salix) Salix caprea (iva). Večinoma raste kot grm, redkeje bot manjše drevo. Lubje ima gladko, pozneje mrežasto razpokano. Cvete že v marcu. Razširjena je po vsej Sloveniji. Jerebika (Sorbus) Sorbus aucuparia (jerebika). Je nizko drevo ali grm z okroglasto, precej redko krošnjo. Lubje ima gladko, na starejših drevesih deloma razpokano. Lipa (Tilia) Tilda platyphylos (velik ©listna lipa). Podobna je lipovcu, le da ima večje liste. Po vzrasti in obliki krošnje sta si obe lipi podobni. Raste v južni Evropi; v Sloveniji je raztresena. Cvete junija. Na grajskem dvorišču je lep primerek te vrste lipe. Tilia cordata (Lipovec). Raiztresen je po vsej Sloveniji. Zraste do 30 . a: Mravljak Metod (dober), Trobej Majda (dober). 2. b: Mori Emil (dober), Potočnik Stanislav (zadosten), Hrovat Božena (zadosten), Kert Boža (dober), Matjaž Marija (zadosten), Meh Marija (zadosten), Prevalnik Veronika (zadosten), Štrajher Anica (dober), Tomaž Marija (dober). 3. a: Doberšek Joža (zadosten), Kos Zofija (dober), Ozim Irena (dober), Rudolf Terezija (zadosten), Svenšek Ljudmila (zadosten). 3. b: Smuk Franc (zadosten), Pušnik Mihaela (zadosten). 3. c: Magdič Boris (dober), Mezner Ernest (zadosten), Klugler Marta (zadosten). 4. a: Favai Danilo (zadosten), Klančnik Janez (zadosten). 4. b: Bobovnik Marija (dober), Lihten-eger Irena (dober), Knez Marija (zadosten), Mori Antonija (zadosten). I. letnik mariborskega učiteljišča: Mavrič Rudolf (dober), Čas Antonija (zadosten), Gracej Ivanka (zadosten), Lorenci Marija (dober). II. letnik mariborskega učiteljišča: Nach-bar Rudolf (zadosten), Trobe Ivan (zadosten), Blaznik Marjeta (dober), Fabijan Angela (dober), Konečnik Marija (zadosten), Koritnik Marija (dober), Pačnik Hedvika (dober). ? RAVNE v ozadju Uff Nagovor predsednika mature Ob zaključku je predsednik izpitnega odbora Drago Druškovič, direktor inštituta za narodnostna vprašanja in književnik v Ljubljani, nagovoril maturitetni zbor takole: Spoštovane tovarišice in tovariši! Ko smo se prvič srečali pred pismeno nalogo, sem ob opozorilu na posebno zahtevnost do vašega pismenega izpita omenil, da nam pomeni zaključni izpit majhno kulturno dejanje in droben test vseh nas. Trenutek ni bil najbrž najbolj primeren, zato bi ob relativno uspelem zaključku navezal še nekaj misli. Kulturno dejanje in uspeh testa? Oboje nikakor ni bilo povsem odvisno od vas — takrat še kandidatov. Če bi se slabše odrezali, bi dobili šibkejše spričevalo ne le vi, ne le vaši profesorji, temveč mi vsi, ki v nekem smislu pomenimo vaše vzgojno okolje. Vaš neuspeh bi izpričal, da pač še ne moremo zadovoljivo zagotoviti nadvse pomembne oblike našega rednega srednjega izobraževanja. Pa tudi ob taki ZAKLJUČNI IZPIT AVGUSTA 1962 so opravili (z uspehom):' Favai Danilo (zadosten), Klančnik Janez (dober), Navodnik Anton (dober), Sečnjak Hilda (dober), Bobovniik Marija (zadosten), Knez Marija (zadosten), Lihteneger Irena (zadosten), Mori Antonija (zadosten). Iz oddelka za odrasle: Glušoč Vincenc (dober), Hriberšek Leopold (zadosten), Sikošek Jožef (zadosten), Vravniik Engelbert (zadosten), Zavodnik Franc (zadosten), Kamenilk Ljuba (dober), Zagernik Antonija (dober), Pandel Štefanija (dober). PRIVATNI IZPITI Uspešno sta jih opravila: Heric Olga: za III. razred — 8. okt. 1962. Jovanovič Mladen: dopolnilni izpit za II. razred iz ru, bio, fi in ke medsebojni povezanosti ni mogel izpitni odbor popuščati ali odstopiti od doslej spoznanih načel, ki naj bi pripomoglu k objektivni zaključni oceni posameznika. Pregled pismenih nalog, v katerih ste poizkušali obravnavati na primer snov splošno družbenopolitične narave, priča o tem, da ste- se ustavljali predvsem ob zunanjih oblikah, da nismo imeli najbolj srečne roke, ko smo iskali v naslovu mero med splošnim in posebnim. Vendar, ko bo kdorkoli izmed vas spet posegel po našem zadnjem družbenem dokumentu, po »magni carti« našega socializma, po ustavnem tekstu, bo lahko ugotovil, da so si naši ljudje prizadevali v njem izraziti se nadvse natančno. In ker so izpitni dnevi že za nami, vsaj iz svojega zornega kotu povem, kako smo si vzajemno prizadevali, da bi resno in pošteno opravili naše delo, kar stvari ni bilo v škodo. Tudi nova oblika — »domača naloga« in njen zagovor sta doživela nekaj sprememb. Uveljavljali smo tudi zahtevo, da mora biti kandidat širše razgledan, vsaj na področju, iz katerega si je izbral temo za svoj samostojen nastop. Mogoče dopolnilna vprašanja in odgovori nanje vedno niso v dovoljni meri vplivali na oceno. Prav gotovo bo treba izpopolniti okvir za izbiro nalog in s tem deloma še okvir ustnega izpita; zagotoviti pa predvsem trdno spoznanje slehernega kandidata, kaj pričakuje od njega izpitni odbor. Vendar že letos smo storili nekaj v smislu omenjenih dopolnil. Ob presenečenjih, ki smo jih doživeli, naj rečem še besedo. Predvsem mislim na tistih nekaj nezgod pri pismeni nalogi: biti pismen je pač temeljna zahteva v okviru izobrazbe in učnega načrta, zato se preizkušnji ne more izogniti tisti, ki je dosegel možnost popolne redne izobrazbe na srednji šoli. Sleherni rod je, kot vemo, zveza z najboljšim v preteklosti — če se tega zaveda in nosi v sebi tudi še možnost obnove. V tem je smisel prizadevanj in naporov, ki se zazdijo človeku v našem stoletju družbenih prelomov in velikanskega razvoja proizvajalnih sredstev že kar neznatni, posebej v času, ko človek sedi v šolski klopi in se vse bolj zaveda vse-stranosti življenja. Izmenjava duhovnih vrednot, ki spremlja viharno gibanje človeštva, danes presega meje klasičnega razuma. Ko si iščemo poti in v naglici prihajamo do novih odnosov in nove svobodnosti — se človek včasih znajde v posebnih okoliščinah. Odtujen sam sebi je lahko že v letih zorenja v občasnih stiskali. In čeprav smo v načelu odpravili vzrok, da bi lahko bil človek predmet na tržišču, kot ga omenja že Marx — alieniran — še vedno straši med nami popredmeteni človek, produkt industrijske civilizacije. In tako so ljudje antike, srednjeveški zamaknjenci, renesančni dvomljivci, pro-svetljenci in citoyeni pred nami samo stopinje na stezi danes prav majhnega svetu in odlomka v zgodovini iz nekaterih civilizacij — izkušnje pa so mnogo razsežnejše in vzori za človekovo harmonijo bolj bogati. Le prizadevanje za novim znanjem, ki je lahko temelj našemu delu, nam je lahko pomoč v skupnosti, ki si je zastavila imeniten cilj spreminjati sebe in svet. In naš »test«, da še enkrat ugotovimo, je relativno uspel — tudi test našega socializma, ki mora preurediti izobraževanje. Da je uspel, gre zalivala tako vam, drage tovarišice in tovariši, vašemu profesorskemu zboru in neposrednemu okolju v celoti. Tako vam lahko v imenu izpitnega odbora iskreno čestitam. Ob dogodku pa bi kot soudeleženec izrekel samo še osebno zahvalo za doživetje: ko se človek sreča z dejavnimi ljudmi, lahko spozna, da se ob njih bogati, če sodeluje z njimi. Sodelavci z odpreme. Drugi z leve predsednik upravnega odbora podjetja Jakob Konic IZOBRAŽEVALNI CENTER daje poročilo za šolsko leto 1962-63 Izobraževali!' center Ravne na Koroškem je imel tudi v pretekli izobraževalni sezoni oziroma šolskem letu 1962/63 lepe uspehe. Ima pa seveda svoje specifične naloge, ki so v celoti odvisne od proizvodnih nalog železarne oziroma njenih kadrovskih potreb. V okviru izobraževalnega centra je več vrst dejavnosti. Najvažnejše so: 1. metalurška industrijska šola, 2. kovinarska šola za učence v gospodarstvu, 3. izobraževanje odraslih za potrebe delovnih mest — tečaji in seminarji, 4. tehnična srednja šola za odrasle, 5. administrativna šola za potrebe železarne. Redni teoretični iin praktični pouk se je pričel za vse oddelke na izobraževalnem centru 3. septembra 1962. Na metalurški industrijski šoli je bilo sprejetih v I. razred 60 učencev, in siicer: ključavničarjev 18 strugarjev 10 rezkalcev 6 brusilcev 1 kalilcev 23 kovačev 2 V II. razredu je bilo v tem šolskem letu 36 učencev, in sicer: ključavničarjev 20 strugarjev 10 rezkalcev 4 brusilcev 2 V III. razredu je bilo v tem šolskem letu 48 učencev, in sicer: ključavničarjev 22 strugarjev , 9 brusilcev 2 rezkalcev 4 kalilcev - 6 kovačev 5 Skupno je na metalurški industrijski šoli bilo torej 144 učencev. Med letom sta POMDINI MIINOIII V SPOMIN Prelistavam njene listine in berem mnenja o njeni osebi, njenem delu. • • storila je, da je telesna vzgoja deklet na naši gimnaziji resen, tehten in uspešen predmet ... V zboru je dobra tovarišica, požrtvovalna in sočustvujoča ... Bila je skrbna vodnica svojim varovankam, svojim učiteljiščni-cam ...« Tako piše o njej v ocenjevalnih listih. In ko so jo polagali v grob, so ji njena dekleta zapela otožno in ubrano in v tihem joku se je dušila pesem žalosti in slovesa. Klunova Olga je bila rojena 1914. leta. Ko je končala osnovno in meščansko šolo, se je vpisala na učiteljišče v Mariboru. Nekaj let je bila brez prave zaposlitve, nato pa so jo prestavljali iz kraja v kraj. Ko se je leta 1945 vrnila iz iz-scljeništva, je po ustanovitvi naše gimnazije ves čas poučevala na njej, vzgajala našo mladino in bila aktivna do decembra letošnjega šolskega leta. Januarja je odšla v bolnišnico, domov pa smo jo pripeljali že mrtvo. Bolezen jo je ugonobila, še ne petdeset let staro. Umrla je 25. aprila. V letošnjem šolskem letu je bila še razredničarka 3. letnika učiteljišča in članica upravnega odbora. Prof. T. S. izstopila dva učenca (1 ključavničar in 1 rezkalec). Stanje ob koncu leta je 142 učencev. Poklicni sestav učencev metalurške industrijske šole: I. II. III. Skupaj letnik letnik letnik kalilci 10 6 25 kovači 5 5 10 talilci 1 -- — 1 ključavničarji 18 20 21 59 strugarji 10 10 9 29 rezkalci 6 4 3 13 brusilci 1 2 o 5 Skupaj 60 36 46 142 Učmi uspeli metalurške industrijske šole ob zaključku šolskega leta 1962/63: Izdelali I. razr. II. razr. III. razr. -o c3 EL 2 -o o o G C/) O CO O a a G ^5 JO 41 7 58 96.7 — 4 27 1 32 88,8 1 18 21 5 45 97,8 Skupaj I 32 89 13 135 95.1 o "O N «3 G* G I. razr. II. razr. III. razr. 2 3.3 4 11,1 1 2.2 Skupaj 7 4.93 SEZNAM UČENCEV I. a razred — 35 učencev Razrednik: Franc Ivič 1. Bauer Engelbert (strugar): prav dober 2. Cesnik Jože (ključavničar): dober 3. Čreslovnik Mirko (ključavničar): dober 4. Doberšek Marijan (strugar); dober 5. Erjavec Ignac (strugar): dober 6. Fras Franc (rezkalec): prav dober 7. Fras Maks (strugar): dober 8. Garb Drago (ključavničar): dober 9. Gerdej Iva/n (ključavničar): dober 10. Hovnik Florijan (ključavničar): dober 11. Hribernik Božo (strugar): dober 12. Jelen Jožef (ključavničar): dober 13. Klemenc Drago (brusilec): dober 14. Klemenc Maksimiljan (rezkalec): dober 15. Knez Jakob (ključavničar): dober 16. Knez Jože (ključavničar): zadosten 17. Korošec Ivan (ključavničar): dober 18. Kotnik Vilktor (strugar): dober 19. Kreuh Milan (rezkalec): dober 20. Krof Ivan (ključavničar): prav dober 21. Kropivnik Roman (strugar): zadosten 22. Ladinik Rudolf (rezkalec): dober 23. Lasnik Ferdo (rezkalec): dober 24. Hudopisk Ivan (ključavničar): dober 25. Miklavc Jože (ključavničar): dober 26. Pavlin Matjaž (strugar): prav dober 27. Polanc Danilo (ključavničar): dober 28. Proprat Avgust (rezkalec): dober 29. Rožič Ivan (ključavničar): dober 30. Škrubej Stanko (strugar): dober 31. Šmid Alojz (ključavničar): dober 32. Šopar Roman (ključavničar): dober 35. Venek Mirko (ključavničar): dober 34. Verhovnik Maks (strugar): prav dober 55. Žunko Silvo (ključavničar): dober I. b razred — 25 učencev Razrednik: Alojz Pevec Ari Jože (kalilec), dober Curč Alojz (kovač): nezadosten (Sl Rg.) Gačnik Ivan (kalilec), dober Garmuš Jože (kovač): dober Jamšek Jože (kovač): nezadosten (Sr.) Jurkovič Ivan (topilec): dober Kamenik Ivan (kalilec): dober Kokalj Ivan (kovač): zadosten Kranjc Miran (kalilec): prav dober Lavtižar Gašper (kalilec): dober Lečnik Jože (kovač): zadosten Lesičnik Franc (kalilec): prav dober Merkač Franc (kalilec): dober Mihev Ferdo (kalilec): prav dober Oblak Franc (kalilec); zadosten Pesjak Roman (kalilec): zadosten Pori Roman (kalilec): prav dober Pšajd Ludvig (kalilec): prav dober Rutar Janko (kalilec): dober Skornšek Jože (kalilec): dober Svetec Franc (kalilec): zadosten Trbovšek Srečko (kalilec): dober Vertačnik Ivan (kalilec): dober Kotnik Jože (kalilec); dober Pandev Andrej (kalilec): prav dober II. n razred — 36 učencev Razrednik: Štefan Filipančič Arih Alojz (ključavničar): dober Belaj Engelbert (ključavničar): dober Birvšek Franc (strugar): prav dober Bricman Jožef (strugar): dober Fink Špiridijon (strugar): dober Gaberšek Vinko (strugar): prav dober Gutman Franc (ključavničar); prav dober Jevšnikar Peter (ključavničar): dober Kali špik Ivan (strugar): dober Kobolt Franc (strugar): dober Kolarič Stanko (ključavničar): prav dober Koren Franc (strugar): dober Kos Franc (ključavničar): dober Kučej Karel (ključavničar): nezadosten (SI. Sr.) Kuzman Josip (brusilec): dober Lasnik Ivan (ključavničar): dober Levar Franc (ključavničar): zadosten Meh Ivan (ključavničar): dober Mencinger Jožef (rezkalec): dober Močilnik Franc (ključavničar): dober Pečnik Janez- (strugar): nezadosten (Sr.) 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 15. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 25. 24. 25. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. Planinski dom na Smrekovcu (1380 m) 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. Pesičar Štefan (ključavničar): dober Pernat Jakob (ključavničar): dober Pikalo Ludvik (rezkalee): dober Prapertmik Mirko (ključavničar): dober Rebol Ivan (ključavničar): dober Robida Rajko (ključavničar): dober Rožen Jožef (ključavničar): dober Serafiini Maksimiljan (ključavničar): dober Škrinjar Roman (rezkalec): dober Tainše Ivan (ključavničar): nezado- sten (Str. el.) Preb še Maks (strugar): dober Trup Rudolf (brusilec): nezadosten (DEV) Uršej Viktor-Vincenc (strugar): dober Vertačnik Adolf-Herman (rezkalec): dober Žaže Anion (ključavničar): dober III. a razred — 19 učencev Razrednik: Štefan Filipančič Bogadi Josip (ključavničar): zadosten Cerar Alojz (ključavničar): prav dober Dvornik Horst-Alojzij (ključavničar): prav dober Grabner Valter (ključavničar): dober Hudopisk Dominik (ključavničar): prav dober Ivančič Josip (ključavničar): dober Kasnik Ernest (strugar): dober Knežar Anton (strugar): prav dober Krivonog Feliks (rezkalec): prav dober Kokal Maksimiljan (strugar): prav dober Kuzma Branko (ključavničar): dober Laure Martin (ključavničar): prav dober Marovšek Pavel (ključavničar): prav dober Marovšek Peter (ključavničar): prav dober Mihelač Peter (ključavničar): prav dober O rt er Franc (rezkalec): dober Peruzzi Franc (strugar): dober 18. Petrič Ivan (ključavničar): dober 19. Poberžnik Janez (strugar): dober III. b razred — 29 učencev Razrednik: Zinka Zorko 1. Berdnik Ivan (strugar): prav dober 2. Berglez Oton (kovač): dober 3. Bošnjak Franjo (kalilcc): dober 4. Cofaii Anton (ključavničar): neocenjen 5. Curčič Branimir (kalilcc): dober 6. Frkovič Mirko (kalilec): dober 7. Grabljic Pero (kalilec): prav dober 8. Janjetovič Miičo (kovač): odličen 9. Janjetovič Oste (kovač): dober 10. Jeromel Vincenc (strugar): dober 11. Končina Franc (rezkalec): izstopil 12. Krebl Ivan (kovač); zadosten 13. Marčič Albert (strugar): prav dober 14. Pečnik Anton (ključavničar): dober 15. Pečovnik Herman (brusilec): dober 16. Pšeničnik Maks (strugar): dober 17. Pušnik Julko (ključavničar): prav dober 18. Pušnik Oto (ključavničar): nezadosten (Stroj) 19. Rajič Slavko (kalilec): dober 20. Reven Frančišek (ključavničar:) prav dober 21. Savič Radovan (kovač): prav dober 22. Sedar Ivan (ključavničar): zadosten 25. Sedar Vincenc (rezkalec): prav dober 24. Skuk Janez (ključavničar): prav dober 25. Smuk Dominik (brusilec): zadosten 26. Srebot Jožef (ključavničar): dober 27. štumberger Stanislav (ključavničar): dober 28. Tušak Alojzij (ključavničar): dober 29. Švab Janez (kalilec): zadosten PREGLED zaključnih Z“P- Poklic sl. izpitov na 0(11. metal pd. urški indu 1 /. d c dl). strijski šoli lu 1 i zd. skupaj °/o Srednja ocena 1. ključavničarji 4 4 12 20 100 3.6 2. strugarji — ■ h 3 20 100 3,6 3. kovači 1 1 o 1 5 100 3,2 4. brusilci — — 2 2 100 3 5. rezkalci 1 2 — 3 100 3,3 6. kalilci 1 4 — — 4 100 4.2 skupaj: 7 17 19 1 44 100 3.6 Priimek in ime učencev, ki so opravili zaključni izpit, je v seznamu učencev ITI. a in 11T. b razreda. Električarji 1. letnik 8 II. letnik 8 111. letnik 8 Električarji so v železarni samo pri praktičnem pouku, medtem ko teoretični del pouka obiskujejo po 3 mesece letno v Mariboru. Kovinarska šola za učence v gospodarstvu: v I. razred smo sprejeli 23 učencev: kovino strugarji finoanehanik lil. razredu je bilo 26 učencev: 15 strojni ključavničarju' stavbni k Ijučavn i čarj i kleparji kovino strugarji orodni ključavničarji orodni kovač varilni kovač strojni ključavničarji stavbni ključavničarji predelovalci kovin rezkalci strugarji orodni ključavničarji V II. razredu je bilo v tem šolskem letu 32 učencev: strojni ključavničarji 16 stavbni ključavničarji 10 ključavničar 1 Učni uspeh kovinarske šole za učence v gospodarstvu ob zaključku šolskega leta 1962/63. Izdelali: odlično 0 K- d M o. dobro zadostno Skupno O e L razr. i 14 4 19 82,6 11. razr. 6 5 14 3 28 87,o III. razr. — 4 17 5 26 100 Izdelali 73 90,1 Niso izdelali: S o c 12 14 17.4 4 — — 4 12,5 Niso izdelali 8 9,9 Tehnična srednja šola III. letnik — 51 slušateljev; od tega je 45 sodelavcev iz podjetja in 6 iz drugih podjetij in ustanov v občini. Redna predavanja so se končala konec maja 1.1. V juniju in juliju 1963 opravljajo absolventi še zadnje redne izpite in se 'istočasno' pripravljajo za diplomski izpit, za katerega so naloge vsi slušatelji prejeli dne 24. maja t. I. Prvi absolventi bodo diplomirali v mesecu septembru t. 1., ostali pa v naslednjih rednih diplomskih rokih, tj. januarja ali junija 1964. Pripravljalni semester za TSŠ Konec meseca januarja 1.1. je bil pri centru organiziran pripravljalni semester tehniške srednje, šole oddelek za odrasle. Namen tega seminarja je delno v lem, da kandidati obnovijo in osvojijo znanje iz učne snovi osemletke, na kateri sloni učni načrt TSŠ, delno pa v selekciji slušateljev s sprejemnimi izpiti za definitivni vpis v I. semester TSŠ. Redna predavanja v tem semestru so se pričela 4. februarja 1963, a končala 14. junija 1.1. Pirvotno je bilo prijavljenih in vpisanih 80 slušateljev — od tega 73 sodelavcev matičnega podjetja in ostalih 7 iz drugih podjetij bivšega slovenjegraškega okraja. Zaradi takega velikega števila prijavljenih sta bila organizirana 2 oddelka — A in B. Ob koncu semestra je ostalo vpisanih le še 45 slušateljev, od tega 41 iz matičnega podjetja, a ostali 5 od drugod. Zaključni izpit v pripravljalnem semestru je opravilo 42 slušateljev, in to v oddelku A 19 in v oddelku B 23. Vsi ti so sprejeti v TSŠ. Administrativni knjigovodski tečaj II. letnik — 11 tečajnic. Redna predavanja so se končala 14. junija 1.1. Letnik je uspešno izdelalo 7 tečajnic — od tega 1 prav dobra, 5 dobrih in 1 zadostna, a 4 s popravnim! izpiiiti — od tega 1 z enimi predmetom in 3 z dvema predmetoma. Popravni izpiti bodo v drugi polovici meseca avgusta 1.1. OBČASNO IZOBRAŽEVANJE I. Splošno izobraževanje 1. Priprave za izpite: a) Seminar za člane ZB NOV: V letu 1961/62 je bila akcija med člani ZB NOV za pridobitev kvalifikacije in visoke kvalifikacije. Zaradi objektivnih, predvsem pa subjektivnih razlogov v to akcijo niso bili vključeni vsi zainteresirani, in tako je bil za grupo zamudnikov — članov ZB NOV I. razr. 11. razr. III. razr. organiziran le seminar za strokovno računstvo, medtem ko so bili glede ideološke in družbene vzgoje vključeni v seminar za člane organov delavskega samoupravljanja v podjetju, V seminar za strokovno računstvo, ki se je pričel dne 15. maja 1963 in že končal 28. junija 1.1.. je bilo vključenih 24 članov ZB. od tega 18 prijavljenih za Kv in 6 za VK. Seminar je obsegal v celoti 60 šolskih ur. Za stroko seminarji niso bili organizirani, ker so kandidati tako različnih poklicev, da je iiz posameznega poklica le po eden sodelavec, le iz nekaj poklicev po' dva. Zato upravni odbor podjetja ni pristal na organizacijo strokovnih seminarjev in se zato morajo tečajniki strokovno individualno pripravljati. Rok izpita še ni znan. 2. Uvajalni seminar za novosprejete: avgust 1962 — 11 sodelavcev (od tega 6 v uč. del.) sopi. 1962 — 19 sodelavcev (od (ega 11 v uč. del.) nov. 1962 15 sodelavcev februar 1963 — 24 sodelavcev (od tega 9 v uč. del.) februar 1963 — 36 sodelavcev (od tega 12 v uč. del.) marec 1963 — 13 sodelavcev april 1963 — 48' sodelavcev (od tega 16 v uč. del.) maj 1963 — 17 sodelavcev maj 1963 — 33 sodelavcev junij 1963 -— 17 sodelavcev Skupaj: 253 sodelavcev (od tega 54 v uč. del.) Uvajalni seminar se deli na dva dela splošni in strokovni (praktični). Splošni del traja dva dni in obstaja v predavanjih, st rokovni pa traja dodatnih 6 dni ter se v njem novosprejeti sodelavci uvajajo v učnih delavnicah centra v praktično delo. Splošni del tega seminarja morajo poslušati vsi novosprejeti sodelavci brez razlike ne glede na poklic, kvalifikacijo ali spol, medtem ko se v strokovni del seminarja vključujejo le novosprejeti na delo v naše podjetje. Tako' je bilo v tem poročevalskem razdobju vključenih v splošni del (2 dni) 233, v strokovni — praktični del (dodatnih 6 dni) pa le 54 novosprejef i h sod el a vcev. II. Ideološko-politično in družbenoekonomsko i zobraževa n j e 1. Seminar za člane DS in ODS: V aprilu tega leta je center na zahtevo organov delavskega samoupravljanja v podjetju pristopil k organizaciji seminarja za člane delavskega sveta in obratnih delavskih svetov. Seminar, ki se je pričel 4. aprila (.1. in se končal 21. maja t. L, je strokovno vseboval devet tem z 11 predavanji in jc trajal 59 ur. O vsaki lemi so bila predavanja dopoldne in popoldne, tako da je bila udeležba omogočena vsem članom oiganov delavskega samoupravljanja v podjetju ne glede na to, v kateri izmeni kdo dela. Seminarja se je udeležilo v celoti 165 članov organov delavskega samoupravljanja v podjetju. 2. Seminar za tehnične sekretarje ODS: Z razširitvijo organov delavskega samoupravljanja v podjetju — delavski sivet tn upravni odbor podjetja, 15 obratnih delavskih svetov in vse komisije pri teh organih — se je porajala potreba po uvedbi tehničnih sekretarjev pri teh organih z namenom, da opravljajo vso potrebno administracijo in tehnično delo za te organe. Za kvalitetnejše in pravilnejše opravljanje teh poslov je center organiziral poseben seminar, ki je trajal 10 ur in se ga je udeležilo 16 sodelavcev in sodelavk. Seminar je trajal od 19, do 29. marca 1963. III. Strokovno izobraževanje a) Strokovno usposabljanje za delovno mesto: 1. Tečaj za žerjav ovodje: Tečaj je trajal od 2. aprila do 20. maja 1963 in ga je obiskovalo 33 sodelavcev podjetja. K izpitu se jc prijavilo 30 tečajnikov, le-te pa uspešno opravilo 21 kandidatov, 6 tečajnikov s pravico na popravni izpit. 3 sodelavci pa brez pravice Andrejev dom na Slemenu (1096 m) na popravni izpit in so bili odklonjeni do naslednjega podobnega tečaja. 2. Tečaj za premikače: Tečaj se je pričel 23. aprila 1963 in se je končal 18. junija 1.1. Predavanje je obiskovalo 7 sodelavcev. Po izvršenih predizpitih bodo strokovni izpiti predvidoma v začetku julija 1963. b) Izpopolnjevanje .strokovne sposobnosti: 1. Seminar za strugarje, skoblarje, rez-kavce in avtomatičarje: V mehanični delavnici je bil za izboljšanje strokovne sposobnosti sodelavcev organiziran seminar za strokovno izpopolnitev na delovnih mestih za strugarje, skoblarje, rezkavce in avtomatičarje. Seminar se je pričel 31. jan. 1963 ter s kratko vmesno prekinitvijo končal 7. marca I.1. Obiskovalo ga je 28 sodelavcev omenjenih poklicev. 2. Periodični izpiti za prometno osebje: Dne 18. aprila 1.1. so opravljali sodelavci, ki so zaposleni v prometu, obvezne letne periodične izpite, in sicer 26 po številu. Pred izpiti je bila organizirana enodnevna konsultacija s prizadetimi. 3. Kalil ni tečaj (začetni) za zunanje sodelavce: Te vrste tečajev prireja podjetje v organizaciji centra izključno za zunanje sodelavce — v glavnem za naročnike in odjemalce naših kvalitetnih jekel. Namen le-teh je seznaniti in naučiti odjemalce in uporabnike naših jekel, kako se ta tehnično obdelujejo in uporabljajo. Tako je v poročevalskem razdobju bil organiziran le en tak tečaj, ki je trajal od 17. do 22. sept. 1962 in se ga je udeležilo 12 predstavnikov raznih gospodarskih organizacij v državi. IV. Seznam slušnteljic administrativno- knjigovodskegn tečaja 1. Bobik Marjana, statistika, matematika 2. Kričej Frančiška, dobra 3. Kričej Mihaela, ekonomika podjetja, statistika 4. Matjaž Berta, dobra 5. Mežner Olga, statistika 6. Pečovnik Gabrijela, statistika 7. Rezar Terezija, dobra 8. Sonjak Pavla, prav dobra 9. Stropnik Štefanija, zadostna 10. Šteharnik Hedvika, dobra II. Valente Ana, dobra V. Seznam slušateljev TSŠ — III. letnik 1. Cesnik Jože 2. Cegovnik Ivan 3. Drevenšek Jože 4. Drofenik Mirko 5. Geršak Adolf 6. Grašič Ludvik 7. Haiber Jože 8. Jehart Drago 9. Keber Jože 10. Kokalj Justin 11. Koležnik Rajko 12. Krivec Franjo 13. Kurnik Leopold 14. Močivnik Janez 15. Nabernik Dominik 16. Ramšak Franc 17. Trokšar Jože 18. Urbanci Franc 19. Vauh Ernest 20. Verdnik Štefan 21. Vreš Franc VI. Seznam slušateljev TSŠ — IV. letnik 1. Frajzman Viljem 2. Glavica Jurij 3. Gnamuš Ferdo 4. Ilaramija Franjo 5. Hrastnik Franc 6. Jehart Alojz 7. Jeseničnik Rudi 8. Jevšek Ferdo 9. Kadiš Ferdo 10. Klančnik Alojz 11. Krivograd Pavel 12. Križan Ferdo 13. Lečnik Vinko 14. Osen jak Jože 15. Petre Štefan 16. Pirtovšek Anton 17. Podbevšek Jože 18. Potočnik Adalbert 19. Pratnchcr Mirko 20. Pšeničnik Martin 21. Serafini Franc 22. Štern Anton 23. Trbižan Jože 24. Turkuš Branko 25. Turkuš Viktor 26. Uršnik Franc 27. Vogel Peter 28. Zanoškar Rudolf 29. Zatler Vinko 30. Žnidaršič Adolf ŠOLSKI ODBOR Izobraževalni center upravlja šolski odbor, ki je bil izvoljen 28. febr. 1963. Predsednik odbora je inž. Stane Lenasi. Ostali člani pa so: Ladislav Kukec, direktor centra, Božo Radirvojevič, Jože Cestnik, Marjan Blažič, Oto Hafner, inž. Franc Černe, Roman Kogelmik in inž. Jože Geršak. Razen teh članov pa šolska skupnost vsako leto izvoli v odbor po dva učenca. Letos sta biila izvoljena Maks Kokal in Julko Pušnik. Naloga odbora je predvsem usmerjati učno vzgojni proces v šoli in centru, razen tega pa rešuje tudi druga materialna, organizacijska in kadrovska vprašanja. Za posamezna področja ima v pomoč tudi komisije, ki jih je devet. Zaključne izpile je vodil poseben odbor, ki ga je imenoval šolski odbor. Odbor za zaključne izpite pa je imenoval še tri strokovne komisije za posamezne poklice. Izpitni odbor: 1. Ladislav Kukec, predsednik 2. Mirko Erjavec, podpredsednik 3. Ivan Justinek, tajnik 4. inž. Stane Lenasi, član 5. Alojz Pevec, član 6. Štefan Filipančič, član OSEBJE ZAVODA a) Ladislav Kukec — direktor izobraževalnega centra 1 - b) učiteljski zbor 1. Stalni učitelji: 1. Franc Ivič, učitelj: strokovno računstvo v La, I. b, II. a, III. a, III. b, I. vaj., II. vaj., III. vaj., strokovno risanje v I.a, II. a, III. a, III. b, I.vaj., II. vaj., III. vaj. 2. Alojz Pevec, predm. uč.: tehnologija materiala vi.a, II.a, I.vaj., II.vaj., tehnologija obdelave v I. a, H. a, III. a, TIL b, I. vaj., II. vaj., III. vaj., strojni elementi z risanjem v I. b, strojni elementi v I. vaj., II. a, II. vaj., stroje-slovje v III. a, III. b, III. vaj. 3. Zinka Zorko, profesor: slovenski jezik v La, I. b, II. a, III. a, III. b, I. vaj., II. vaj., TIL vaj, pripravljalnica TSŠ, ruski jezik v pripravljalnici TSš. 4. Ivan Justinek, predm. uč.: družbeno ekonomska vzgoja v I. a, I. b, II. a, III. a, III. b, I. vaj., II. vaj., strokovno računstvo — pripravljalnica TSŠ. 5. Štefan Filipančič, učitelj: telesna vzgoja v I. a, I. b, II. a, III. a, ITI. b, I. vaj., II. vaj., III. vaj. 6. Božo Radivojevič, učitelj praktičnega pouka: osnovni kovinarski program v I. a, I. b. 7. Ivan Kuzman, predm. učit. praktičnega pouka: rezkavci v La, II. a, III. a, III. b, brusivci v I. a, II. a, III. a, III. b. 8. Ivan Košeljnik, učitelj praktičnega pouka: ključavničarji v II. a, III. a, III. b. 9. Holci Jože, predm. učitelji praktičnega pouka: ključavničarji v II. a, III. n. 10. Milam Briožnik, učitelj praktičnega pouka: strugarji v La, H. a, III. n, III. b. 11. Anton Blatnik, učitelj praktičnega pouka: strugarji v I. a, II. a. 12. Leopold Planinc, kovač: kovači v I.b, III. b. 2. Honorarni učitelji: 1. Leopold Gams, inž. metal.: met. železa in jekla v III. b. 2. Anton Letonja, inž. metal.: metalurška tehnologija v III. b. 3. Ivan Kop, inž. elektro.: elektrotehnika v L b, III. n, III. b. 4. Franc Černe, inž. metal.: tehnologija izdelave in predelave jekla v I. b, TSŠ Tev. 5. Dominik Kotnik, učitelj: predvo-jaška vzgoja v II. a, III. a.. III. b. 6. Vinko Cibron. tehnik: TSš — Sto. 7. Marjan Blažič, tehnik: TSŠ — valjanje. 8. Janez Bratina, inž. elektro.: tehniško risanje — pripravljalnica TSŠ. 9. Jože Zunec, inženir: fizika — pripravljalnica TSŠ. 10. Marija Cvitanič, inž. kemije: kemija — pripravljalnica TSš. 11. Jože Geršak, inženir: ventilatorji in kompresorji v TSŠ. 12. Betka Kramberger, korespondent: strojepisje — administrativni tečaj. 13. Franc Metelko, knjigovodja: stenografija — administrativni tečaj. 14. Ivica Žnidar, računovodja: finančno knjigovodstvo — administrativni tečaj. 15. Roman Kogelnik, vodja izobr. odraslih: matematika — administrativni tečaj. 16. Stanko Štor, vodja obrat, obračuna: obratno knjigovodstvo — administrativni tečaj. Rano Kotnik PRIDELOVANJE RŽI NA NOVNAH (novinah) Kogar je kdaj pot zanesla med gorske kmetije ltazborja, Javorja, Koprivne in Solčave, je tu lahko videl velike, strme njive in travnike ter lepe iglaste gozdove. Videl je laliko velike površine, ki so nekoliko zaraščene z iglastim drevjem, v večini pa z belo jelšo, brezo, trepetliko, robiko, z leskovjem in vratičjem. Takšnim zarastkom pravijo domačini »goša«. Kmet je tu nekdaj krčil gozd, da je na ta način pridobil pašnike. Teli pašnikov ni utegnil trebiti (čistiti), zato se je pašnik zarastel z omenjenimi drevesi in gozdnim plevelom. V teh gorskih krajih ozimina na njivah ne uspeva, ker jo zima pobere. Dobro pa obrodi rž na pogoriščih frat in goš. Večkrat sem videl košate grme ozime rži, ki se je tako razkošila, da je zraslo iz enega zrna tudi do 40 stebel. Ce si pa preštel zrna v dolgih klasih, si jih pa lahko naštel tudi do 70. Posek goš, zažiganje in setev rži Ko so tu spomladi posejali in ogradili tudi pašnike, so začeli na golo sekati tudi gošo. To delo je moralo biti do začetka junija končano, da se je posekano grmovje lin drevje še lahko pravočasno posušilo. Pri poseku so morali paziti na to, da je vse drevje padlo v eno in ravno smer. Tu pa tam so pustili nekaj krajših debel, katerim so odsekali vrhove tam, do koder je segala sekira z roko. Na ta vžgana debla so zlagali ob žetvi žito. Sredi avgusta so začeli z zažiganjem. Pri tem delu je bila potrebna velika previdnost, da jim ogenj ni ušel iz poseke. Zato so napravili okrog poseke nekak varovalni pas, s tem da so zemljo dva metra na široko okrog poseke prekopali. Zažigati so začeli ob lepem in tihem vremenu in sicer od zgoraj navzdol. Za to delo je bilo potrebnih najmanj deset mož, ker so zažigali na dveh in tudi treh krajih hkrati. S požarnimi kavlji, ki so bili nasajeni na dolgih rantah, so ogenj uravnavali tako, da je gorel vedno navzdol. Ce so bile vmes tudi dolge rante, so jih 3. Ostalo učno-vzgojno osebje: 1. Mirko Erjavec, predmetni učitelj vodja učnih delavnic 2. Roman Kogelnik, vodja izobraževanja odraslih 3. Vinko Božič, upravnik samskih domov 4. Mirko Ceru, učitelj praktičnega pouka odraslih 4. Administrativno osebje: 1. Ivica Žnidar, računovodja 2. Marica Dretmik, blagajničarka 3. Cilka Košak, obračunar in knjigovodja osnovnih sredstev 4. Anica Gruber, daktilograf 5. Helena Živič, daktilograf 6. Marija Klemenčič, materialna knjigovodkinja 7. Pavla Sonjak, obračunarka iz ognja izvlekli takoj, ko jim še niso do kraja pogorele veje. Te so potrebovali kasneje pri ograditvi posevke. Skrbeli so tudi za to, da je bosta in drobno paclovje čedno pogorelo. Tam, kjer se je nabralo na debelo pepela, so ga s kavlji razbrcali, da je bil precej enakomerno trošen. Prvi teden v septembru je morala biti rž posejana. Gospodar si je za to že poprej oskrbel kopače; dan pred kopom pa je na redko posejal pogorišče z ozimno ržjo. Rabil je polovico manj semena, kot na isti površini na njivi. Že v zgodnji jutranji uri so prišli kopači z močnimi rutnicami (vrsta motike) na delo. Bili so to fantje sosedov, sinovi in hlapci, ki so kopali v glavnem za povračilo; bili pa so tudi gostači bližnjih bajt, ki pa so prišli na »tavrh«. Manjkalo pa tudi ni nekaj močnih deklet, da je bilo vsem skupaj pri delu krajši čas. Okoli trideset se jih je vseh nabralo. Juckanje kopačev je gospodarja opomnilo, da mora s pijačo čimprej do njih. V teh krajih sadje ne uspeva, ker je lega že previsoka. Tu vidiš le še kakšno tepko, lesnačo ali lesniko, zato je za mošt precej opipano. Nekaj ga sicer napravijo, a tega vzame navadno že pust. Svojčas so jemali od dolincev živino v pašo, zakar so dobili mošt. Navadno pa so pri trgovcih kupovali tako imenovani »rženi šnops«. Trgovci so ga sami izdelovali iz špirita, destilirane vode, dodali so še nekaj sladkorja in nekaj ekstrakta, ki je imel nekoliko duh po rži. Takšno žganje ni bilo predrago, in je precej zaleglo. Ce se ne motim, je stal liter za časa stare Avstrije okoli 80 krajcarjev. S takšnim žganjem so ljudem postregli pri malicah in za priboljšek pri raznih domačih zabavah. Kopači so navadno doma zajtrkovali, zato je gospodar oskrbel malico bolj zgodaj. K dobremu in tečnemu rženemu kruhu so dobili domač sir ali lep kos Špeha, žganja pa je bilo na razpolago toliko, da je prišlo na vsakega kopača najmanj po tri frnkeljce. 5. Tehnično pomožno osebje: 1. Anton Butkovič, konstrukter 2. Viktor Marchioti, skladiščnik 3. Boris Škrubej, referent priprave dela 4. Maks KI emenčič, strojni remont 5. Božo Erat, kontrolor gotovih izdelkov 6. Ivan Kovač, mizar 7. Franc Dobrun, materialni referent 8. Viljem Mezner, tekač 9. Jožica Paradiž, kuharica 10. Ana Kogler, snažilka 11. Jožica Prednik, snažilka 12. Ana Koren, snažilka 13. Rozalija Keber, snažilka 14. Terezija KavŠak, snažilka 15. Marija Forjan, snažilka 16. Matilda Kotnik, snažilka Po malici so pred delom radi urezali kako domačo, da je njihov glas daleč odmeval s hribov in globač. Večkrat je kakšen korajžen fant zagrabil kakšno »ši-kano« dekle in jo porolal po strmini navzdol, taJko sta se oba daleč v globini šele ustregla za kakšnim že prhlim panjem. Sonce je začelo že močno pripekati na strmo pogorišče-požganišče, zato so moški vrgli od sebe tudi srajce, ženske pa so si na »niedrcu« odprle inekaj gumbov, da jim je planinski zrak hladil razgrete prsi. J užina je bila pod kakšnim starim drevesom, kjer je bilo toliko ravnine, da je bila velika obrnjena košara, spletena iz leskovih viter z zvitlkovo podlago, v vodoravni legi. Navadno so zaklali za ta dan kakšno ovco, da je bilo meso za južino in večerjo. Tudi pri južini je bilo na razpolago žganje, kajti mrzla studenčnica bi bila zraven ovčjega mesa škodljiva. Kljub težavnemu delu je dan hitro potekal. Ko se je sonce poslavljalo za Peco, je bilo tudi delo opravljeno. Utrujeni, z vriski in petjem, so se začeli spravljati h gospodarjevi hiši, odkoder so se po obilni večerji vrnili na svoje domove. Naprava turškega plotu Da so posevko obranili pred tujo živino, so ponekod napravili okrog nje tako imenovani turški plot. Zanimalo me je ime. Povpraševal sem pri starih ljudeh, zakaj ima pot to ime. Nihče mi ni mogel na to odgovoriti. Ko sem plot natančneje pogledal, sem se spomnil na španske jezdece (spanische Reiter), ki srno jih v prvi svetovni vojni iz bodeče žice narejali pred našimi okopi posebno tam, kjer je bila nevarnost, da bi sovražnik najlaže prodrl. Ožgane špice vrhov in dolgi štrklji na rantah so po mojem mnenju nadome-stovali bodečo žico. Takšen plot ima še to dobro stran, da je lahko hitro napravljen in se pri napravi ne rabi drugega kot vrhove dreves, nekaj neošpičenih rant im nekaj kolov. Mogoče je, da so delali naši predniki takšne ovire pri turških vpadih. Delali so ga na naslednji način: prvi vrh, ki je bil najkrajši, so na spodnji strani položili na kakšen štor, ki je imel čvižle. Ce teh ni bilo, tedaj so s sekiro štor nekoliko izsekali in v to lego položili vrh ali ranto. Približno en meter od štora so zasadili dva približno IVa metra dolga kola s križem. Nanj so položili drugi vrh ali ranto s š trklji. Na vsaki meter so zasajali s križem dva kola in nanj polagali rante ali vrhove, ki so bili nekoliko daljši. Plot je naglo rastel v višino in dolžino. V isok je bil nekaj nad en meter. Takšen plot nas spominja na davne čase, ko so se začeli ljudje naseljevati po naših hribovitih krajih. Najprej so posekali les, da so tako prišli do rodovitne zemlje, na kateri so spočetka pasli samo živino, pozneje pa so jo začeli obdelovati. Takšen plot jim je najbrž služil za to, da so živino ogradili, služil pa jim je tudi v obrambo pred roparskimi živalmi. Žetev in nosači j a Vsak kmet že nestrpno čaka dneva, ko bo njegov trud z žetvijo poplačan. Zato je tudi dan žetve zanj zelo pomemben. Konec avgusta je navadno rž v nov n ah dozorela. Za določen dan žetve je bilo potrebno poprej preskrbeti žanjice in tudi nekaj moških za zlaganje žita. Vseh skupaj se je navadno nabralo okrog 30. Kljub temu, da se je dan že precej skrčil, je sonce tu v hribih še zgodaj vzhajalo, in je že precej močno roso kmalu posušilo. Takrat so prišle tudi žanjice s svojimi že sklepanimi srpi. Tudi moški, določen za brušenje srpov, je prinesel skoraj meter dolg ošpičen čepun, ga zasadil v zemljo, nalil vanj močnega domačega kisa, da se je precej močen rišperški kamen nad polovico namočil, nakar je z njim žanjicam nabrusil srpe. Žeiev se je začela. Žanjice so žele po strani in so puščale veliko višje strnišče kot na njivah. Potne srage so jim kapljale s čela, da so si jih venomer brisalo v rokavce. Moški so sproti zlagali rž na vžgane ostrvi, in če je teh primanjkovalo, so sproti zasejali še kratke ostrvi, katerim so pra vili »mandlci«. Nalagali so po 30 snopov na eno ostrvo in to je biiila ena novnska kopa. Ta se je razlikovala od dolinske po tem, da je imela 60 snopov. Če je rž obrodila, je dala ena novnska kopa en peškrič rži. Prehrana na dan žetve je bila podobna kot pri kopu, le da so ženske dobile namesto žganja kavo, pri večerji pa še krape. Pomemben dan za te gorjance je bil tudi tedaj, ko so nosili in spravljali suho žito iz novn. Temu opravku so pravili nosači j a. Za to delo, ki je bilo zelo težavno, so povabili kakih 30 utrjenih in bregov vajenih mož in fantov. Vsak od njih je prinesel s seboj okoli 3 metre dolgo, precej močno vrv, ki je imela na enem koncu klupo, tako imenovano ku-kovco. Nekateri so prinesli s seboj še klo-bučnike za vzglavno podlago, vsi pa so prinesli čedno hodno srajco za rezervo, kajti ona, ki so jo nosili med delom, je bila od potu in prahu umazana, poleg tega pa je bilo v njej polno pekočih res. Kakor hitro se je irosa na kopeh posušila, so nosači pričeli z delom. Gospodar je že poprej točno preračunal oddaljenost od kop do skednja ter določil »čile«. To so bila mesta, do koder je moral vsak posameznik nositi breme. Navada je bila, da je nosač našel naenkrat 30 snopov ali eno kopo. Tistemu, ki pa je nesel 60 snopov, so pravili, da je »bilk«. Tisti pa, ki ni znal breme pravilno zložiti in zvezati, da se je snopje na eni strani razčepnilo, da je bilo breme na eni strani široko, pa je bil »janika«. Breme so naložili tako: v prvi dve vrsti so dali po šest snopov, tako da je bilo klasje položeno v breg. Pri tretji vrsti s šestimi snopi so bili klasi obrnjeni na spodnje iretine. Pri četrti vrsti so bili klasi ponovno obrnjeni v breg in pri zadnji, to je peti vrsti, so bili klasi zopet obrnjeni na retine. Na ta način naložene snope so nato z vrvjo močno nategnili in dali vrv sikrižem, ostanek vrvi Tam okoli Šentanela ... Foto: prof. St. K. pa so vrgli čez breme ter jo med snopjem zakačilL V sredini bremena so napravili vzglavje. Nosač je pokleknil, porinil glavo v vzglavje in prijel z vsako roko pest snopa ter na ta način nesel breme do svojega čilija. Tu je prevzel breme drugi nosač kar z glave, on pa od njega prazno vrv s k lup o. kri tako napornem delu je bila potrebna krepka in izdatna hrana in v večji meri tudi pijača. Poleg rženega kruha je dobil vsak nosač za malico lop kos Špeha. Gospodar tudi ni štedil z žganjem. Južina je bila navadno na srednjem cilju, med novno in domom. Ce niso zaklali kakšne ovce, so imeli za južino povojeno svinjsko meso in ržen kruh, za žejo pa je dobil vsak še velik piisker kave. Ko so nosači proti noči prišli h gospodarjevi hiši, so se umili in preoblekli srajce, nakar so se spravili v veliko hišo, kjer je bila pripravljena obilna večerja. Poleg ovčjega ali povojenega svinjskega mesa so bili še krapi in proti polnoči tudi svinjski želodec. Navadno je gospodar za ta dan nosače postregel z dobrim moštom ali vinom. Za spomin na trpljenje je dobil vsak nosač hleb rženega kruha, tavrharji pa za časa stare Avstrije še eno krono. V novnah sta dobro obrodila tudi prašna ajda in krompir. Za ajdo pa je moral biti turški plot še posebno skrbno napravljen, da jo divjačina ni sfentala. Pred desetimi leti so bile zadnje večje nosačije v Koprivni. Danes požiga in sadi krompir na betvi zemlje le še kakšen gozdni delavec. Ostal je le še spomin na nekdanje dni, na vesele večere, na veliko trpljenje in borbo za vsakdanji kruh. Kmečki sinovi in hčere zapuščajo domove in odhajajo tja, kjer je udobnejše življenje in manj trpljenja, odhajajo tja, kjer so vidni uspehi novega reda — socializma! Lepe in velike površine gozdov in goš pa prevzemajo kolektivi gozdnih uprav in zadrug v večletno kooperacijsko upravljanje. Upamo, da bodo ti kolektivi z umnim gospodarjenjem kmalu spremenili velike površine goš v donosne gozdove. Tu je za naše gozdarstvo še dosti dela — tu so pa skrite še tudi ogromne rezerve. Še pred nedavnim isi dobil v uvodu omenjenih krajih dober ržen kruh. Ce si spoznal, s kakšnim trpljenjem in s kakšno muko so ga morali pridelati, potem si ga še bolj cenil. Tudi domačini ga tam zelo cenijo. Tod je navada, da košček kruha, ki pade na tla, spoštljivo poberejo, ga spihajo prahu, nato ga kušnejo in pojedo. Zavedajo se, da je bilo potrebno veliko potnih srag, preden so ga lahko postavili na mizo. Kruh bi morali bolj ceniti tudi tisti, ki ga ne pridelujejo. Poglejmo samo pomije v menzah, v katerih je na gosto belega kruha, poglejmo razvajene družine, kjer se s kruhom »froka«, kakor to po domače pravimo. Poglejmo tudi na otroška igrišča, kjer ležijo z maslom in marmelado namazani koščki 'žemelj. Danes nekateri ljudje menda res ne vedo več, da je kruh sad znoja, pa tudi tisti, ki se peče iz uvožene pšenice, kajti devize zanj so morale biti ustvarjene z znojem delovnih ljudi. Mislim, da je Pito nekoč v svojem govoru mislil tudi opozoriti na takšno ravnanje s kruhom. Mojster o V prejšnji številki smo v zabeležbi Kra-molčevega večera obljubili, da bomo tudi o samem koncertu kaj več povedali. Razveselili so nas vsi od kraja (harmonikarji nižje glasbene šole, mladinski orkester, ženski komorni zbor in koroški oktet) in prireditev je pomenila sploh korak naprej, zato bi bil tak odmev na mestu. Ampak, kakor že tolikokrat: tisti, ki je obljubil tako strokovno razpravo, ocene ni napisal. Ali naj vskoči gluhi urednik še za koncerte?! Pri marsikaterih pevskih in godbenih nastopih je gluha kvalifikacija sicer pomembna prednost, v tem primeru pa ni bilo tako. Toliko bolj sino torej zadovoljni, ko je prišlo vmes pismo prof. Luke Kramolca, ki zajema vse to. V naši obdelavi smo sicer hoteli zajeti tudi še posebni nastop gojencev naše glasbene šole, teden dni pozneje, ko je nastopila cela vrsta mladih solistov in solistk ter so gostovali naslednji dan še v Lovrencu na Pohorju, toda ni bilo takega poslušalca in pisca. Iz pisma, ki ga je pisal prof. L. Kramolc DPD Svobodi »Prežihov Voranc«, povzemamo naslednje: »... Povsod je bilo fletno ...,« omenja jubilant take prireditve za njegovo 70-letnico oziroma za tO-letnico njegovega kulturno-prosvetnega delovanja, »toda tako prijetno vzdušje, kot je bilo v soboto, 11. maja 1.1., v dvorani Titovega doma, mi bo ostalo vedno v spominu. To koncertu znajo napraviti samo na Ravnali, v do-mučem kraju. K sestavi in izvedbi programa bi želel povedati nekaj dobronamernih besed. Občudoval sem nastopajočo mladino in njih dirigente. Kako samozavestno so igrali mladi harmonikarji, nato pa mladinski orkester s solistom. Vse doživeto in disciplinirano. Ravnatelj glasbene šole, Jože Petrun, se dobro zaveda, da se pri takih nastopih muzikalno znanje razširi, utrjuje disciplina, poživi vztrajnost in smisel za resno muziciranje. Pri mladini učinkujejo dandanes primitivne glasbene oblike, od popevk do kupletov. Zasledovanje resne, globlje glasbene vsebine je zadaj, zato poznejša inteligenca podcenjuje glasbeno-uinetni-ške nastope in proizvode. Kdor je kdaj pel v zboru, zna ceniti trud, ki je vložen v zborovsko petje in ga tudi drugače dojema. Mladina dobi sicer v osnovni šoli osnovno glasbeno izobrazbo, ki pa v srednji šoli nima nobenega logičnega nadaljevanja. To vrzel bi smotrno izpolnili z zborovskim petjem in tako zagotovili kvaliteten dotok pevcev v pevske zbore Svobod. Na Ravnah bi morali osnovati pevski zbor, ki bi zajel vse srednje in strokovne šole. Tako bi se glasbena kultura ravenske občine, ki ima odlično godbo in glasbeno šolo z mladinskim orkestrom, dopolnila še z močnim kvalitetnim pevskim zborom. Šentanel — že stara trdobučna slovenska in ponosna partizanska vas na meji domovine. Na. desni Kramolčeva lipa Foto: prof. S. K. Kdor je količkaj zainteresiran na vzgoji svojega ljudstva in mu ni vseeno, kakšna kulturna politika usmerja njegove množice, bi se moral načrtno baviti tudi z vprašanjem pevskih zborov. Zborovsko petje je in mora biti osnovna glasbena vzgoja. Slovenj Gradec slovi kot organizator likovne umetnosti, Kavne pa naj se razmahnejo v glasbeni umetnosti. Pogoji so dani. Mojemu šentanelskemu sosedu Kolma-novemu inž. Tevžeju se za zbrane besede lepo zahvaljujem. Njegov govor bi rad imel za spomin. Hvala za »ravenskega livarja«. Deklico, ki mi je izročila nageljne, lepo pozdravite. Ženski komorni zbor me je s svojim uglajenim nastopom prijetno presenetil. Pevke obvladajo tehniko dihanja, imajo pravilen nastavek, dobro izgovarjajo, znajo kultivirati posamezne fraze in rast melodije. Torej vse, kar je potrebno za lep, poln in prijeten zvok pevskega zbora. Pričakoval sem, da bodo zapele še ono veselo, šeguvo Lesičjakovo pesem »Od nedeljskih jagrov« ob spremljavi klavirja. O koroškem oktetu sem že v Ljubljani slišal tole: fantje imajo voljo, so navdušeni pevci, radi pojejo koroške narodne pesmi, ki jim »ležijo«, domišljavi niso. Dodal bi še: zvok zbora je lep, interpretacija posameznih pesmi je zadeta, posrečena. Čestitam! Pri obeh zborih se je tu pa tam pokazala kaka manjša hiba zlasti v zvoku, zuto bo treba oblikovanju tona posvetiti več pozornosti. Izgovarjava štirih koroških narečij ne dela težave samo pevcem na Ravnah, ampak vsem pevcem po Sloveniji. V Koroški pesmarici »Mladina poje« sem na strani 123 objavil članek prof. dr. Zablatnika: »Naša govorica«, kjer so navodila o koroški izreki. Sicer pa narečno izgovarjavo opuščajo že tudi koroški pevci, posebno takrat, kadar pojo združeni zbori iz Zilje, Koža in Podjune. Venček »Mi smo mi« je posrečen, dobro zamišljen, vendar bi moral Kernjak znati ločiti domače od tujega, vredno od nevrednega. Moti me konec venčka. Zakaj? Za časa slovenske narodne borbe v Trstu, ko je na slovenski narodni listi kandidiral J. Nabergoj, doma s Proseka, je imel med svojimi političnimi nasprotniki tudi tako imenovane »cikorijaše«. To so bili privrženci Italijanov, razni slovenski mlačneži, med temi zlasti oni, ki so bili v službi pri mestni občini v Trstu. Med volilno borbo so s popevko: »Abasso Nabergoj, magna merda e fasoi«, zasramovali slovenskega kandidata J. Nabergoja. Motiv te popevke vsebuje tudi popevka, ki so jo furlanski sezonski zidarji prepevali na Koroškem, in se po naše glasi: »J°j> joj, joj, polenta in fažoj, slana riba in polenta, to je živeš moj.« Že ko so to protislovensko pesem peli Korošci svojčas na festivalu v ljubljan- Prostovoljno rudniško gasilsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1898. Poveljnik društva je bil rudniški nadzornik Tomaž Fiirber, Nemec, ker tedaj je bilo uradni-štvo večinoma še nemško, pod firmo BBU, in tako so se morali tudi člani društva navaditi na nemška povelja, čeprav je od začetka šlo bolj slabo. Število članov ob ustanovitvi je bilo bolj pičlo, pa je kmalu narastlo na okoli sto in še več. Manjkalo je pa godbe za nastope pri raznih obhodih. Poveljnik društva se je pobrigal za to in dobili so sposobnega, zelo nadarjenega kapelnika od vojaške godbe iz Innsbrucka, po rodu Čeha, ki je igral na vse inštrumente na pihala in lok. Pisal se je Anton Schlosser, doma iz Katovic, umrl tukaj meseca februarja leta 1928, pokopan v Katovicah v svojem rojstnem kraju. Bil je zelo vnet narodnjak, zato pa pri Nemcih manj priljubljen. Kot kapelnik in rudniški računovodja bratovske skladnice od leta 1901 je še nekaj časa opravljal službo kot rudniški blagajnik. Ob preobratu leta 1919 je dobil rudnik sekvestra Cihelka, po rodu Čeha, ki je bil do leta 1921, ko so prevzeli naš rudnik Angleži. Drugi uradniki so še ostali večinoma stari, razen tajnika in nekaj inženirjev. Ob prevzemu so priredili novi posestniki rudnika mogočen banket, na katerem bi morala igrati tudi rudniška godba. Govor je imel tudi generalni ravnatelj, do- skih Križankah, so bili v Ljubljani bivajoči primorski Slovenci vznemirjeni, užaljeni. Torej je nesmiselno in za Slovence žaljivo, uvrščati to popevko med koroške narodne pesmi, kar v resnici ni. Koroški akademski oktet je izpustil zadnji motiv te pesmi, črtajte jo še vi. Napisal sem nekaj dobronamernih misli in upam, da jih boste tudi kot takšne sprejeli in upoštevali. Za lep, prijeten večer, ki sta ga priredili v spomin moje 70-Ietnice, se z ženo vsem nastopajočim in sodelujočim prisrčno zahvaljujeva. S pevskimi pozdravi! L. Kramolc bro obetajoč, kar pa pozneje le ni prišlo iuko. Stani uradniki so zato prišli navzkriž s kapelnikom godbe, ker je bilo prepovedano igrati na banketu. Schlosserja so celo kazensko prestavili k leškemu premogovniku, da je moral vsak dan hoditi na Prevalje v službo, večkrat peš iz Mežice, in to ga je bolelo. Kot kapelnik je spravil godbo na pihala na zelo visoko stopnjo kakor tudi orkester na lok in še tamburaše je povrhu učil do zadnjega dne pred smrtjo. V četrtek smo imeli še vajo na tamburice, v torek nato pa ga ni bilo več. Po njegovi smrti je prišel novi kapelnik iz Maribora, Slovenec s Pohorja, ki je služil pri mornarici v Pulju, tudi vajen vseh godal, zelo nadarjen in tudi priljubljen. Učil je mlade fante za naraščaj. Pri rudniku je prevzel službo kot šef računovodskega oddelka do preobrata 1945. leta. Ker pa je bil poročen z Nemko, je zapustil službo in godbo že zaradi svoje soproge in se prestavil z družino v Avstrijo k firmi BBU v Blaiberg. Od ted aij naprej pa vodi godbo njegov bi vši najsposobnejši godbenik Edi Mauli-ler, ki se je sčasoma izpopolnil za dobrega kapelnika in upamo, da bo še dolga leta ostal tako požrtvovalen, kot je sedaj. Prvi kapelnik Anton Schlosser je prvič nastopil z godbo na pihala pri obhodu na praznik sv. Barbare 1901. Na sliki je še stari kapelnik s Pohorja. Sedanji kapelnik je med godbeniki z velikim bobnom. GASILCI IN GODCI V MEŽICI A A . i ■ d, A • V * •' t/ . * f*V * i &■ ‘ v **'■* » V „ * v * f V' ® V * & 9 ■ ■ !«■ 4 s -y f m * K £ * k TEHNIČNA VZGOJA IN PROIZVODNO DELO NA NAŠI GIMNAZIJI Prof. Jože Lep Je že tako, da si človek dandanes ne more sam vsega napraviti. Delo si delimo, eden zrna io, drugi drugo, potrebujemo pa vsakega nekaj — in tako si drug drugemu pomagamo, ine da bi se tega zavedali. Ko se poglobi vsak v svoje delo, se odtujuijemo — in to ni prav, saj se talci manj razumemo. Gimnazija uei svojo mladino umskega dela. Tam gori ob gradu smo sredi narave in sredi dela, ob gozdu in ob železarni; zrasli smo iiz ustvarjajočega gospodarstva, zrasli zaradi njega in izobražujemo ter vzgajamo — tudi zanj. Škoda bi bilo, da bi ta mladina ob oblikovanju svojega duha pozabila, ikako njeni očetje s trdimi delom služijo kruh zase in za vso skupnost. Zato je gimnazija uvedla novo učno vzgojno področje — tehnično vzgojo s proizvodnim delom, da ne bi otroci v sodobnem tehnizi ranem svetu ostali tehnični analfabeti, in da hi ob konkretnem delni v proizvodnji doživeto spoznavali, kako se kruh služi in kako smo v sodobni družhi potrebni drug drugemu, vsak ustvarjajoč na svojem delovnem mestu. Glavna naloga gimnazije pa je vendarle umsko delo. Pako smo mogli od 35 tedenskih ur dati za tehnično vzgojo in proizvodno delo le povprečno po 3 tedenske ure v I., II. in III. letniku. Naša gimnazija iina za seboj 3 leta tlela pri uvajanju tehnične vzgoje in proizvodnega dela V tem času so se izkristalizirali pogledi na celotno stvar: 1. letnik naj v 100 urah razvija ročnost dijaka v eni izmed strok in ga naj tu tehnično izobražuje; delo ima praktični karakter v tem smislu, da je teoretično pojasnjevanje samo spremljevavec in osini-sljevanje konkretnega dela in problemov, ki se ob delu pokažejo. V drugem letniku gre dijak strnjenih 14 dni na delovno mesto v podjetje, kjer kot delavec na enem delovnem mestu (pri lažjih in manj zahtevnih delih na več delovnih mestih) dela polnih 8 ur in sc ob tem organizirano razgleduje po podjetju v strokovnem in proizvodnem po-, gledu. Obenem pa spoznava podjetje v zgodovini in v perspektivah in proučuje sistem upravljanja in delavskega samoupravljanja. Da vse to res proučuje, pokaže dijak z dnevnikom, ki ga obvezno V sredi v prvi vrsti rudniški generalni ravnatelj Bargate. na levi od njega rajni rudniški blagajnik in poveljnik gasilcev Ciril Vončina in desno od generalnega ravnatelja prvi poveljnik gasilskega društva Tomaž Fiinber, ki ga tudi že zemlja k rije. Tedaj, ko je bilo to posneto, je bilo gasilsko društvo po številu članov največje, godba pa je imela 25 do 30 članov. R. Jasser vodi, in z elaboratom o podjetju, ki obseže zgodovino in perspektive podjetja ter njegovo organizacijsko in samoupravno strukturo. V tretjem letu gre diijak ponovno za strnjenih 14 dimi v podjetje: v glavnem v isto podjetje, ki je v njem že v drugem letniku delal. To delo pa je posvečeno povezovanju teoretičnih spoznanj iz šole z njih aplikacijo v tehnični in delovni stvarnosti. Da to organizirano dosežemo, dobijo dijaki konkretne teme, vezane na delovno mesto, ki jih v obliki seminarske naloge (5—10 tipkanih strani) ob delu izdelajo. letne pripravi vodstvo tehnične vzgoje v sodelovanju s sodelavci v podjetju. V vseh treh letih pa želi gimnazija doseči ob povezovanju intelektualnega in manuelnega dela to vzgojno doživetje, tla je vsako delo spoštovanja vredno, in tla človeka za njim vrednotimo po tem, kako odgovorno in vestno 'se je dela lotil, dela, ki je eno izmed mnogih v celotni strukturi človekovih dejavnosti. Kaj smo naredili v šolskem letu 1962/63 V I. letniku imamo v šolskem letu 1962/63 51+ 71 =-• 122 dijakov in izoblikovane tele stroke: 1. Kovinska stroka v treh skupinah. Skupno 18 + 29 47 dijakov, vodi en strokovni učitelj, pouk je v delavnici izobraževalnega centra na Ravnah enkrat tedensko po 5 ur. 2. Električna stroka v treh skupinah, skupno 13 • 3 18 dijakov. Skupine so majhne (po 6 dijakov) zaradi majhnih delavnic. Vodijo mojstri iz podjetij. Pouk je enkrat tedensko po 5 ur v troh delavnicah: električni delavnici rudnika Mežice v Žerjavu, v električni delavnici HE Dravograd in v delavnici podjetja »Elektro Slovenj Gradec« v Slovenjem Gradcu. 3. Kemična stroka v treh skupinah skupno 11 + 17 = 28 dijakov. Velikost skupine določa »pet velikost laboratorijev. Eno skupino vodi šel kemičnega laboratorija, dve skupini pa inženirja kemije. Pouk je enkrat tedensko po 5 ur v kemičnih laboratorijih: v kemičnem laboratoriju rudnika Mežica za eno skupino in v kemičnih laboratorijih železarne Ravne za dve skupini. 4. Kmetijska stroka v eni skupini 3 + + 7 = 10 dijakov. Vodi inženir agronomije, sodelujejo po poglavjih še kmetijski tehniki. Pouk je enkrat tedensko po 6 ur. 5. Tekstilna stroka v eni skupini 3 + + 7 = 10 dijakov. Vodi mojster. Pouk je ob praktičnem delu na delovnih mestih v tekstilni tovarni Otiški vrh enkrat tedensko po 6 ur. Za to stroko ni mogoče in tudi ni smiselno organizirati praktičnega pouka v delavnicah, zato so dijaki že kar na delovnih mestih. Del časa pa se porabi za teoretično obravnavanje. Mojster je tu bolj menitor kot učitelj. Dijaki gredo organizirano preko vseh delovnih mest. 6. Lesna stroka v eni skupini 3 + 69 dijakov. Vodi mojster. Pouk je tudi tu ob praktičnem delu na delovnih mestih v Tovarna meril Slov. Gradec iz istih razlogov kot v teksti lini stroki, pouk pa je enkrat tedensko po 6 ur. Tudi tu je mojster bolj mentor kot učitelj. Dijaki gredo organizirano preko izbranih delovnih mest. Pouk poteka v vsaki stroki po učnih načrtih, ki smo jih izdelali sami skupno s strokovnimi učitelji, seveda skladno z možnostmi v delavnicah. Učni načrti so tako narejeni, da so žc hkrati podrobni učni načrti, ki za vsak delovni dan vnaprej določajo delo. Vsi učitelji kritično spremljajo pouk in si zapisujejo spremembe, ki bi jih kazalo vnesti v učni načrt. Na končni konferenci smo tako ugotovili potrebne korekture, in v prihodnjem letu bomo delali po takih korigiranih učnih načrtih. Praksa je pokazala, da učenci mnogo bolj z veseljem im ustvarjalnim interesom delajo, če delovne operacije iz učnega načrta opravljajo na takem izdelku, da raste ob delu uporabni končni izdelek, /ato se orientiramo pri izboru izdelkov v to smer, da naj končno zraste en čili več praktično uporabnih izdelkov, l ak postopek ne gre tretiirati kot počno delo v starem smislu: namesto da učenci delovne operacije-vadijo na kosu, ki ga potem zavržejo, vadijo isto operacijo kot sintetični del nekega večjega izdelka. Menimo, da je talk postopek tudi zelo vzgojen, saj poleg veselja budi tudi odgovornost za vsako posamezno fazo dela. Tako so letos izdelali v raznih strokah: kladivo, stojalo za časopise, transformator, električni grelec, dušilke za stabilizator napetosti, .televizijsko anteno litd. Učitelji s.i prizadevajo (zlasti v HE Dravograd), da bi budili ob tem tudi ustvarjalnost in kritičnost učencev, s tem da si zamisel o izdelku in skice učenci sami napravijo, v delavnici jih z učiteljem prediiislkutirajo, potom izdelajo samostojen načrt in izdelek samostojno ob učiteljevem vodstvu izdelajo. Dijaki ob delu vodijo delovni dnevnik, ki naj bo strnjen zapis dela, vaja v tehničnem risanju in v tehničnem pisanju Učitelji ga sproti pregledujejo in korigirajo, da s tem usmerjajo delo k izboljšanju.. Delo in dnevnik tudi sproti ocenjujejo. iz teh oceu formirajo ob koncu pouka končno oceno. Razporeditev končnih ocen je taka: odličnih............... 29 = 24 %i prav dobrih . . . . 59 48 % dobrih.........................31=25% zadostnih........................1=1% nezadostnih .... 2= 2% Nezadostni oceani sta dobila dijaka, ki sta kljub intervencijam neredno hodila k pouku. Ker sta oba tudi sicer nezadostna dijaka in padeta, z njima ne bo problema, kako urediti popravni izpit (težava je v tem, ker je popravljanje vezano na Gimnazijec III. letnika v tovarni poljedelskega orodja na Muti delo v delavnicah', ki ga tak učenec ni opravil). Za konec je vsaka skupina, kii to more, pripravila izdelke za razstavo (kmetijska je npr. pripravila herbarije travnih rastlin). Učenci radi delajo in kažejo do dela zelo dober in odgovoren odnos. Za II. letnik je bilo treba najti delovna mesta v podjetjih: delovna mesta nekvalificiranih delavcev ne ustrezajo vzgojnim konceptom tehničnega vzgajanja in proizvodnega dela, delovna mesta kvalificiranih delavcev pa so pretežka, in ni mogoče pričakovati, da bi na njih dijakii zares samostojno delali, ne da bi bili podjetju v škodo. Izbirati je bilo treba vmes. Z mentorji, ki smo si jih pridobili v vsakem obratu kot sodelavce, smo našli primerna delovna mesita ža vseh 36 + 63 = 99 dijakov. 1. V mehanični delavnici Železarne Ravne: 4 + 16 = 20 (konstrukcije 4 dijaki, medfazna kontrola 6, rezilno orodje 4, brusilnica 2, žaga 1, montaža pnevmatskega orodja 3). 2. V jeklarni Železarne Ravne: 1 + 4 = - 5 (jedrarna 4, visokofrekvenčna peč 1). 3. V elektro oddelku, Železarne Ravne 10 + 0 — 0 (telefonija 1, šihki tok 2, navi-jatnica 2, jaki tok 3, montaža 2). 4. V metalurškem laboratoriju Železarne Ravne 1+7 = 8 (defektosikopski fotolaboratorij 1, ultrazvok 1, metalografski laboratorij 2, laboratorij-kalilnica 2, mehanski laboratorij 2). 5. V kemičnem laboratoriju 2 + 6 8. 6. V prometu Železarne Ravne 3 + 0 3 (servisna delavnica 1, avtomehanična delavnica 2). 7. V kemičnem laboratoriju rudnika Mežica v Žerjavu 0 + 8 = 8. 8. V TIE Dravograd 7 + 0 = 7 9. V Tovarni meril v Slovenjem Gradcu 5 + 8= 13. 10. V Tekstilni tovarni Otiški vrh 1 + + 8 = 9. tl. V Tovarni poljedelskega orodja na Muti 0 + 6 = 6 (na Muti 3, v jcdrarni Vuzenica 3). 12. V Tovarni kos v Slov. Gradcu 2 4' + 0 = 2. Za proizvodno delo smo izbrali čas med 3. in 4. redovalnim obdobjem, da bi ritem šolskega leta čim manj motili. Tako je bil II. letnik na delu od 18. marca do 30. marca 1963. Mentorje smo pred začetkom sklicali na skupno sejo in jim dali rezultate posvetovanja tudi v pismeni obliki. Mentorji so vodili dijake pri delu, gimnazija pa je ob hospitaciji kontrolirala, ali se delovni plan glede dela, dnevnika in elaborata v redu izvršuje. Intervencije so bile potrebne le v posameznih primerih. Hospitiirali smo vsakega dijaka dvakrat: drugi ali tretji dan in nato še par dni pred koncem. V hospitaeijski ekipi je bil član komisije za tehnično vzgojo in razrednik. Podjetja smo naprosili, da dijake s strukturo podjetja in upravljanjem seznanijo na primeren način: predavanja, pogovor, posvetovanje. V nekaterih podjetjih so dijaki mogli prisostvovati sejam upravnih organov, ki so bile v tem času. Po končanem delti so dnevnike in elaborate pregledali in ocenili najprej mentorji, nato pa strokovni del eden od profesorjev prirodoslovne skupine, elaborate pa razredniki. Tako smo dobili za vsakega dijaka ocene: za delo in dnevnik, oceno mentorja, oceno pri rodoslovca in oceno za elaborat. Vse ocene so določile končno oceno. Končni rezultat je: odličnih................. 26 = 26% prav dobrih . . . . 59 = 60 % dobrih................13=13% zadostnih.............1=1'% nezadostnih . . . . 0=0% Ocenjevanje vpliva ina resnost odnosa do dela. Učenci delajo in se poglabljajo z večjo odgovornostjo, ko vedo, da bo delo kontrolirano. Pri izvedbi proizvodnega dela je aktivno sodelovala večina profesorskega zbora in reči moramo, da je vsak pri svoji zadolžitvi odgovorno in resno prispeval svoj delež. III. lelnik Dijaki, ki so bili v šolskem letu 1960/61 kot prvošolci po 100 ur v delavnicah, v šolskem letu 1961/62 kot drugošolci 14 strnjenih dni v podjetjih, so v tem šolskem lotu ponovno šli od 1. do 13. aprila za strnjenih 14 dni v podjetja na delovno mesto z dvojno nalogo: da tani delajo kot delavci, in da ob delu pripravljajo seminarsko nalogo, vezano na konkretno delo. Ko smo izbrati delovna mesta, smo k njim v sodelovanj n z mentorji v podjetjih izbrali naslednje teme seminarskih nalog: V mehanični delavnici železarne: 1. kontrola delov pnevmat. orodja 2. kontrola delov pnevmat. orodja 3. obdelava obročev za kotalne ležaje 4. obdelava obročev za kotalne ležaje 5. proizvodnja krožnih žag 6. kontrola proizvodnje industrijskih nožev 7. rezkanje delov za pnevmat. orodje 8. brušenje rezbarjev 9. brušenje spiralnih svedrov 10. izdelava cevovodov 11. ročna obdelava delov pnevmatskega orodja 12. kontrola obročev za kotalne ležaje. V jeklarni železarne: 1. delovanje kaluparskega stroja 2. ventilacija jeder 3. izdelava jeder z lanenimi oljem 4. strojna izdelava jeder 5. fizikalne lastnosti jeder 6. C O - — postopek 7. izdelovanje jekla v sredmjefrekvenč-n i peči V elektro oderelku železarne: 1. telefonski aparat. Principielna shema in opis telefonske centrale 2. transformator 3. spajalnik 4. asinhronski elektromotor z drsnimi obroči 5. glavnostični elektromotor 6. model električne inštalacije s križnim stikom V metalurškem laboratoriju železarne: 1. radiografija pri jeklenih ulitkih 2. uporaba ultrazvoka pri jeklenih ulitkih 3. elektropoliranje metalografskih obruisov 4. določevanje mikro-vključkov v jeklu 5. prekailjivost jekla 6. merjenje trdote jekla 7. določevanje žiilavosti jekla 8. razstržni preizkus V kemičnem laborat. Železarne Ravne: 1. potenoiometrično določevanje kobalta 2. predhodno čiščenje živega srebra 3. mokro čiščenje živega srebra 4. fotometričmo določevanje fosforja 5. določevanje kalorične vrednosti premoga 6. določevanje trdote vode 7. določevanje bakra V kemičnem laboratoriju v Žerjavu: 1. svinec 2. cink 3. baker 4. taljenje svinca v visoki peči 5. prečiščevanje surovega svinca. Analitični postopki za določevanje Sb in Cu 6. nekatere metode določevanja železa V Tovarni poljedelskega orodja na Muli 1. izdelovanje lopat v kladivarni na Muti 2. izdelovanje motik v kladivarni na 3. stružnica 4. sk obelil i stroj 5. COu postopek pni izdelavi jeder 6. fizikalne lastnosti jeder 7. strojna izdelava jeder 8. ventilacija jeder V Tovarni kos v Slov. Grade: 1. mehanična obdelava kose 2. termična obdelava kose V Tovarni meril v Slov. Gradcu: 1. umetno sušenje lesa 2. fotografiranje v tovarni meril 3. praktično delo z nit mlak i in barvami v tovarni meril 4. zložljiva merila 5. vodna tehtnica 6. risalna orodja izdelki tovarne meri I 7. obdelovanje plastičnih mas v tovarni meril V prometu železarne: 1. mazanje avtomobila 2. akumulator 3. Dieslov motor Piri organiziranju smo naleteli na vrsto problemov. Ni namreč toliko primernih delovnih mest, da bi mogli izmed njih izbrati tista, pri katerih se povezovanje teoretičnih spoznanj iiz šole z njih aplikacijo v proizvodnji vidi kot na dlani. Zato smo se morali zadovoljiti s tem, kar smo mogli dobiti, teme pa izbrali delovnemu mestu primerno. Vseeno pa menimo, da je seminarska naloga važna metoda, da se dijake navaja na samostojno opazovanje, iskanje zvez in na poglobljeno delo. Da bi so dijaki na proizvodno delo pripravili, simo jim dali teme v pismeni obliki en teden pred začetkom dela. (Sodimo, da bi bilo v bodoče dobro, dati to teme še prej). Obenem s temo smo dali dijaku v roke širino obdelave, ki jo pričakujemo, nakazali pa smo tudi poglavja v učnih predmetih, ki bi jih kazalo ponoviti. Videli smo. da so se dijaki po teh naših pripravah resno lotili poglabljanja in pripravljanja na proizvodno delo. Mentorje v podjetjih smo prosili, da naj delovni čas tako razdelijo, da bi dijaki t» ur delali, 2 uri pa pripravljali gradivo naloge. Niso povsod sledili temu navodilu: bili so primeri, ko so se dijaki lahko izključno posvetili delu z nalogo in tudi drugo skrajnost smo ugotovili, ko je dijak vseh 8 ur delal in šele popoldne zbiral gradivo. V tem bo treba v bodoče bolj enotno postopati in ustvariti vsem dijakom enake pogoje. Iz šole smo ves proces spremljali s ho-spifacijlskimi ekipami. Tako ekipo sta sestavljala: 2 profesorja: član komisije za tehnično vzgojo in razrednik. Prvič smo šli na hospitaciijo drugi oziroma tretji dan proizvodnega dela, drugič pa dva oziroma tri dni pred koncem. Ob hospi-taciji smo ugotavljali, ali je povsod steklo delo in ali je že vsak dijak začel zbirati gradivo. Našli smo le en tak primer, ko je mentor nenadno odpotoval na službeno potovanje, in tako dijak ni mogel dobiti že kar skraja potrebnega gradiva. Tu smo takoj intervenirati in stvar spravili v tek. Naloge so dijaki izdelali v 2 izvodih: enega so zadnji dan proizvodnega dela oddali mentorju v podjetju, drugi izvod pa na šoli takoj po vrnitvi. Ocenil je nalogo mentor in še profesor — naravoslo- vec. Ocena za delo in obe oceni za seminarsko nalogo so formirale končno oceno, ki smo .jo zapisali v redovalnico, vpisnico in v spričevala. Rezultat je fak: odličnih............... 26 26% prav dobrih . . . . 34 31 % dobrih.................5 8 % zadostnih..............2--- 2% nezadostnih .... O O % Mnenja o proizvodnem delu Na konferenci po zaključnem proizvodnem delu dne 29. aprila 1963, ki smo jo sklicali sikupno za 11. in III. letnik, so v poročilih in- v diskusiji povedali svoje mnenje mentorju hospitirajoči profesorji in dijaki vodje skupin; poročal pa je Neposredni vodje dijakov na delu so bili z malo izjemo tehniki delovodje v kemijskem oddelku. Posamezne zadolžitve .je postavil v dogovoru z neposrednimi vodji vodja kemijskega oddelka. Vsi dijaki so delali v dopoldanski izmeni od 6. do 14. ure. I rudili smo se, da bi bili dijaki čimbolj vključeni kot sodelavci, in da bi se čutili kot sodelavci laboratorija ne pa samo gostje in opazovalci. To se nam je posrečilo bolj ali manj glede na dano nalogo, okoliščine in seveda dijaka samega. Zaradi specializiranega dela in kratkega časa sevedia nismo mogli doseči v tem pogledu kake popolnosti, Iz istih razlogov tudi ne moremo govoriti v našem oddelku o kaki proizvodnosti dijakov, kljub temu, tudi profesor slovenskega jezika o vtisih iz šolske naloge (tudi domačih nalog), ki so jih dijaki pisali o proizvodnem delu. Kaj pravi eden od mentorjev Mentorji se ugodno izražajo o tej obliki izobraževanja in vzgajanja. Naj nam bo dovoljeno, da dobesedno citiramo ono teh analiz, ki jo je napisal mentor za kemično stroko inž. Janez Perman, ki je šef kemičnega laboratorija v Železarni Ravne: Od 18. do 30. marca t.l. je bila v kemijskem oddelku Železarne Ravne na proizvodnem delu skupina dijakov II. letnika. Od I. do 13. aprila pa je bila na proizvodnem delu skupina dijakov 111. letnika, ki so imeli seminarsko nalogo. Razporeditev dijakov je bila sledeča: Neposredni vodja Škof Joža Jezernik Elza Kamnik Franc Kamnik Franc Lečnik Anka Fantek Rok Šetina Ana Lečnik Anka Lečnik Anka inž. Cvitanič inž. Cvitanič Funtek Rok Merkač Filip da so si prizadevali ier bili vest.ni in pridni. Na eni strani so nam, zlasti sposobnejši, opravili precej koristnega dela, na drugi strani pa so odvzeli precej časa našim delovodjem, tako da je končna bilanca v najboljšem primeru nič. Dijaki so sc na splošno lepo vživeti v delovno atmosfero ter »o bili delu mogoče z eno ati dvema izjemama vdani. Delo so zmagovali) na splošno dobro, kljub teinu, da so imelii nekateri nekoliko fizičnih težav zaradi stanja, slabe atmosfere in dolgega delovnega časa. Z delovno disciplino ni bilo nobenih težav. Dijaki so bili disciplinirani, so poslušali svoje vodje in pokazali vzoren odnos do delavcev in dela. Z veseljem moram ugotoviti, da so imeli dijaki vzoren odnos do manualnega Leto Priimek in ime Delal v lalboirat. Zadolžitev II. J a mer Stanislav obratni hitre obratne 11. Kremi jak Pavla obratni »analize« II. Zorman Bernarda analitski končne analize 11. Pogorevčnik B. analitski jekla II. Pačnik Alenka tehnološki sni facement II. Grabner Zdenka tehnološki določ. vode 11. Šteharnik Marjan spektroskop spektroskop II. Florjančič Alenka spektroskop do loč. . določ. Si ril. Štrajher Anika anal i tslk i določ. Cii ITI. Marzel Jerica tehnološki kalorika III. Praznik Avgust tehnološki trdota vode 111. Golčer Jože analitski čiščenje Hg III. Hojnik Justin analitski čiščenje Hg lil. Žunko Mitja spektros. določ. Ni 111. Jeseničnik M. spektros. določ. P Iz dijaške prakse v našem laboratoriju dela in se tudi sami niso branili nikakršnega tudi težkega in umazanega dela. Vodistvo kemijskega oddelka meni, da so dijaki s svojim delom zaslužili nagraditev in bo to svoje mnenje zagovarjalo tildi pred upravo železarne. Seveda pa je vprašanje nagraditve in njene višine odvisno od vodstva železarne. Smatramo, da je vključevanje mladine v proizvodno delo zelo koristno, če je proizvodno delo pravilno zasnovano im pravilno izvedeno. Ob tem delu pride lahko dijak do spoznanja, za kaj so mu potrebna im za kaj bo uporabljal teoretska znanja, pridobljena v šoli. V sami šoli obstaja možnost, da teoretska znanja obvisijo v zraku in v dijakovem pojmovanju ne najdejo prave življenjske oblike. Obenem imajo priložnost spoznati, da disciplina, točnost im ■poslušnost niso despotske zahteve profesorjev, ampak nujni sestavni del organiziranega proizvodnega dela. Dijakom tretjega letnika smo predpisali tudi literaturo v tujih jezikih in jim s tem skušali prikazati neizbežnost in korist znanja tujih jezikov. Vse te koristi proizvodnega dela pa lahko popolnoma ali vsaj delno iztirijo, če vodstvo tega proizvodnega dela nima vsaj malo pedagoškega smisla. Ko smo se zanimali za potek itega dela, smo namreč naleteli tudi na primere, kjer so skušali s težkim in umazanim dolom namenoma ponižati dijake, drugod so se zopet izživljali z raznim pikolovstvom in lovom na napake. S tem so postavljali v veliko nevarnost dijakov vpogled v pravilen odnos, njegovo bodoče mesto v proizvodnji in družbi ter zasajali seme dvoma v pravičnost v njegov mladostmi idealizem. V kemijskem oddelku smatramo, da je bila doba za proizvodno delo drugega letnika pravilno odmerjena, za seminarsko nalogo v tretjem .letniku pa je bila 14 dni nekoliko premalo. Predlagamo, da bi se doba za seminarsko nalogo povečala na tri tedne, lako bi imeli dijaki 3 dni časa za priprave, 14 dni za intenzivno delo, in 3 dni za ureditev rezultatov in skrbno obdelavo seminarske naloge. V kemijskem oddelku je izvedba proizvodnega dela možna v vsem času šolskega leta. Smatramo, da je bil letošnji čas za proizvodno delo ugodno izbran. Zanimanje za celotno podjetje in samoupravljanje je razvidno iz priloženih dnevnikov in smatramo, da je zelo zadovoljivo. Videti je, da je predavanje in prikazovanje diapozitivov, ki jih priredi vodstvo železarne, zelo plastično, in da v celoti doseže svoj namen. Izkazalo sc je, da je ideja seminarskih nalog zelo bistra in premišljena, l.z vseh dnevnikov je razvidno, da se dijaki pri takih nalogah nekoliko težje znajdejo, in da niso navajeni zaključenega, nekoliko obširnejšega dola, ki ga morajo sami zasnovati, izdelati in oblikovati. Dobili smo vtis, da so dijaki bolj navajeni učenja od ure do ure, in da jih veliko ne uspe dobiti pregleda nad celotno snovjo. Zbiranja gradiva so dijaki premalo navajeni, in se le težko znajdejo, če jim gradivo direktno ni predpisano. Tudi predelava gradiva im izvleček bistva, dela zlasti manj sposobnim precejšnje preglavice. Zanimivo je, da je v našem oddelku dobil vsak dijak III. letnika tipkan razpored snovi, ki naj bi mu služil kot kazalo za seminarsko nalogo. Kljub razlagi sta pravilno doumeli ta razpored le dve dijakinji. Nekateri si -skušajo pomagati s kopico besed, pri tem pa često zgrešijo bistvo problematike. Iz vseli seminarskih nalog se vidi, da je dijakom shematično, dia-g ra insko in tabelarično prikazovanje nekoliko tuje. Seveda je precej krivde za razne pomanjkljivosti tudi na nas samih, ki smo dijake vodili na tein proizvodnem delu. Izkazalo se je, da jih premalo in premalo časa poznamo, da nismo imeli pred začetkom proizvodnega dela dovolj dobrega kontakta z njihovim učnim programom letošnjega in prejšnjih let. To bi bilo neobhodno potrebno zlasti za predmete, ki so v zvezi 's seminarsko nalogo. Iz vseli seminarskih nalog pa veje neumorna volja, da hi bila seminarska naloga čim boljša in občutek, da skušajo bili dijaki ponosni nanjo. Morda le za eno seminarsko nalogo tega ne bi mogel trditi. Nekoliko težav smo imeli s samozavestjo nekaterih dijakov. Ta je bila bodisi premajhna ali pa prevelika. Nekateri, zlasti dijakinje, so smatrali, da premalo znajo, da bo težko, in da ne vedo, kako bodo zmogli. Na drugi strani pa so predvsem dijaki smatrali, da že vse vedo in da bodo Se dve iz dijaške prakse že vse sami opravili. Vse skupaj je bilo verjetno zelo podobno sliki, ki jo imate že sami na gimnaziji. Kolikor je v naši moči, smo tudi v bodoče pripravljeni sodelovati pri proizvodnem delu vaših dijakov.« Kaj pravijo dijaki Zanimiva so tudi dijaška poročila. V vsaki skupini je poročal njen vodja: vtisi so večinoma ugodni, ne manjka pa tudi kritičnih pripomb. Gimnaziji pridejo taka mnenja zelo prav, da lahko ves proces bolje usmerjamo in izboljšujemo. Bukvič Miroslav iz Slovenjega Gradca je v II. letniku, delal v Tovarni meril v Slovenjem Gradcu. Pravi tako: »Večina dijakov naše skupine je bila že lansko leto v drugem polletju vsak teden en dan v Tovarni meril, lako smo bili s tovarniškim vodstvom in s proizvodnjo v glavnem že seznanjeni. Novo v letošnjem delu je bilo to, da smo ostali vseh štirinajst dni na istem delovnem mestu, in to, da smo morali spoznati zgodovino podjetja, njegovo upravo, finančno poslovanje, delavsko samoupravljanje ter tehnološki proces enega izmed proizvodov. Vsekakor so nam pri tem dobro služile smernice, ki nam jih je ob odhodu na delo dala šola. Po prihodu v tovarno so nas razporedili v dve skupini: prva je delala v montažnem oddelku, druga pa v oddelku za trikote. S tem so nas sicer nekoliko razbili, vendar se drugače ni dalo urediti. Delali smo večinoma na lažjih delovnih mestih. Sprva smo bili še precej nerodni, in so nam morali mojstri večkrat znova razložiti postopek. Že -po nekaj dneh pa smo začeli delati pravilno, dosegli smo norme in zadovoljstvo je bilo na obeh straneh. Nekoliko težje smo letos skrbeli za pestrost dnevnikov. Ker je bilo delo bolj enostavno in razen tega vseh štirinajst dni enako, smo točneje opisali in opremili s skicami le dnevnik za prvi dan prakse, pozneje pa smo le še dostavljali doseženo število dnevnih proizvodov in ga primerjali z normo. Gimnazijci v kem. laboratoriju v Žerjavu Poseben poudarek je bil letos na spoznavanju upravnega in samoupravnega aparata ter na proučevanju zgodovine im perspektiv podjetja. Priznati moram, da so nam v Tovarni meril res zelo mnogo povedali o vsem tem. Posamezni člani vodstva od direktorja ipa do finančne knjigovodlkiinje so nas seznanili s podrobnimi podatki o zgodovini, organizaciji uprave, o sindikatu, delavskem svetu, finančnem poslovanju ter o tehnološkem procesu. Pripravili so nam celo predavanja o teh temah. V prihodnje bi bilo morda dobro, da bi s tem študijem začeli že takoj prvi (eden. Ko smo montirali obešalnike, je delal vsak eno fazo. Pri tem smo dobro spoznali pomembnost vsakega udeleženca v proizvodnem procesu: če je le eden za hip prenehali z delom, je ustavil vse. Z delavci smo se dobro razumeli. Spoznali »mo se in zdaj še bolj cenimo njihovo delo; izginila je vsa domišljavost in podcenjevanje fizičnega dela. Ob odhodu smo se prisrčno poslovil od sodelavcev in vodstva. S proizvodnim delom smo bili v glav nem zadovoljni; želeli bi si kvečjemu da bi nam v bodoče zaupali tudi težje delo, na primer ob strojili, da bi še bolj začutili, da smo pravi delavci, potrebni v proizvodnem procesu, in da lahko z marljivim delom koristimo.« Kutnik Ferdo je doma na Ravnah in je v 111. letniilku. Skozi vso gimnazijo je že imel tehnično vzgojo: v prvem letu je bil v kovinski stroki v delavnicah izobraževalnega centra, v drugem letu je bil na proizvodnem delu v jeklarni, letos pa je delal v metalurškem laboratoriju železarne. V svojem poročilu pravi takole: »Kakšni občutki so nas navdajali tiste dni pred odhodom na proizvodno delo? Čeprav smo na delo v podjetje odhajali zdaj že drugič, nas je vendar nekoliko skrbelo in zato smo se dosti pogovarjali o tem. Namen nam je že bil v glavnem znan iz lanskega lota, letos pa smo stali tudi pred novimi nalogami, zlasti seminarska naloga nas je skrbela. Nekateri so z optimizmom gledali in pričakovali to novo zadolžitev, nekaterih pa se je vendarle loteval dvom, kako bodo novosti kos. Razmišljanj im ugibanj je bilo konec tisto jutro, ko smo se zbrali pred železarno in čakali, da piidejo po nas. Že prej v šoli smo se odločili, kam bo kdo šel. Naša skupina, 8 nas je bilo, je bila namenjena v metalurški laboratorij železarne. Porazdelili so nas po oddelkih. Povsod so nas lepo sprejeli im nikjer nismo imeli vtisa o kakršnem koli neraz-položenju do nas. Mentor, inž. Letonja, nas je seznanil z osnovnimi nalogami metalurškega laboratorija v želozarniškem delovnem organizmu, spoznal nas je z našimi delovnimi mesti in se na kratko pogovoril o seminarskih nalogah. Prvič smo .stali pred tako seminarsko nalogo, katere »nov zajema izvemšolsko problematiko. Delo, pridobivanje znanja ob praktičnem delu in iskanje ustreznega gradiva maj prispeva k zgradbi in smiselni urejenosti naloge; pisati pa bo treba tako, da bo znanje pridobljeno pri delu in zbiranju gradiva, povezano z našim teoretičnim znanjem iz fizike, kemije in kristalografije. Giradiva ni bilo za vse teme enako veliko. Mnogo smo segali tudi po tuji literaturi (večinoma angleški, delno tudi nemški). Koliko več bi mogli napisati, če Im tuji jezik bolje obvladali! Pa vendar se nam zdi tistih par prevedenih strani velika pridobitev, posebno še povzetki, ki smo jih vstavili v nalogo. Bili so tudi taki, ki niso mogli dobiti literature ■— li so se v glavnem naslanjali na razgovore z mentorjem in laborante ter na njihove delovne izkušnje. Vsekakor smo dolžni zahvalo za veliko pomoč mentorju in laborantom. Tak način sestavljanja seminarske naloge se nam je zdel in se nam zdi še danes zelo smiseln, in smo ga vsi z razumevanjem sprejeli. Všeč nam je bilo tako delo in prav gotovo smo vsi veliko pridobili. Pri nekaterih temah kot so na primer ultrazvok, delo z izotopi, pirekalji-vosit, je bil program študijskega dela tako .zanimiv in pester, da je marsikateri začel misliti na poklicno usmeritev na to pod- Pri tem delu smo spoznali še nekaj, kar ni nikoli prej vznemirjalo, in česar sploh nismo zavedali: potrebe po ob-utku odgovornosti smo se zavedli in še tega, da je vsako delo in vsak delovni človek za njim vreden spoštovanja. V metalurškem laboratoriju n. pr. naših izmerkov niso upoštevali kot zanesljivo kontrolo proizvodnega procesa, pa jim tega nismo zamerili, čeprav bi bili zelo ponosni, če bi nas vzeli tako čisto zares. V njihovi previdnosti smo videli skrb, ko bi napačni iizmerki pomenili izgubljene šarže, izgubljene tone jekla. Koliko proč vrženega kruha bi to bilo! Ko smo se zadnji dan zbrali in razpravljali o našem povratku v šolo, je nekdo rekel: »Kakšno oceno si zasluži kolektiv v metalurškem laboratoriju glede odnosa do nas?« Enoglasno smo rekli: »Odlično!« I ako dobrih odnosov res nismo pričakovali. Ob dobri volji naših sodelavcev in obojestranskem sodelovanju je bil uspeh letošnje etape proizvodnega dela zelo lep in zlasti poln lepih doživetij. To zadovoljstvo, ki smo ga (ako polno začutili, je veliko vrednota. Škoda, da v četrtem letniku ob pripravah na zaključni izpit /a nas ni več proizvodnega dela.« Leta 1945 so delavci naših treh dolin uspeli, da je republika ustanovila gimnazijo na Ravnah. Zdaj, ko gire gimnazijska mladina visako leto v proizvodni proces med delovne ljudi v gospodarstvu, so ti delovni ljudje postali tudi sooblikovalci mlade generacije. Upamo, da je to koristno za vse: za gimnazijske vzgojitelje, za proizvajalce v gospodarstvu, zlasti pa za mladino. Na gimnaziji smo zlasti veseli, da smo v podjetjih našli toliko razumevanja za nove vzgojne oblike, kljub temu, da motimo redni proizvodni proces. Vsem priziuamje in hvala! Sidro Admiral — nekoč znak ravenskih fužin a • v j Raziskovalna ustanova s področja proizvodnje in rabe železa in jekla Čeprav imenitno sodelujemo z MI in imamo tam cel kup prijateljev ter celo vodilne funkcionarje, povzemamo ta popis po »Zasavskem tedniku« z dne 16. V. 1963. Tako kratko in jasno je tam povedano o tej pomembni ustanovi, da bi zlepa ne znal kdo več tako. Metalurški inštitut je bil ustanovljen po osvoboditvi leta 1947 kot ena od prvih raziskovalnih ustanov z namenom, da izvršuje prepotrebna raziskovanja s področja proizvodnje in rabe železa, jekla, težkih in lahkih kovin ter nekovin. Hkrati naj daje praktične in teoretične osnove študentom metalurgije ljubljanske montanistike, ki je bila tedaj edina metalurška šola v naši državi. Z delom je pričel inštitut 1. maja 1950. Tedaj je bil v sklopu montanistike v Ljubljani, pozneje neposredno pod pristojnostjo Izvršnega sveta, od leta 1958 pa je prepuščen Združenju jugoslovanskih železarn kot posebna raziskovalna ustanova. Če je danes ustanovitelj Metalurškega inštituta Združenje jugoslovanskih železarn, s tem ni rečeno, da je njegovo delo osredotočeno le na probleme črne metalurgije. Z raziskovanji s področja predelave rud, izkoriščanja domačih goriv za proizvodnjo surovega železa, jekel in njihove predelave je zasedena komaj polovica in-štitutovih raziskovalnih kapacitet. Ostala raziskovanja so posvečena zlasti problemom naše predelovalne in kovinske industrije, metalurgije kovin, proizvodnji nekovin ter visokotemperatumih in posebnih keramik. Metalurški inštitut se ne omejuje le na raziskovanja, temveč gre do industrijske realizacije, 'kar se izraža v njegovi organizacijski razdelitvi, ki je naslednja: Družbeno upravno vodstvo Metalurškega inštituta sestavljajo tile organi: — svet Metalurškega inštituta, v katerem so predstavniki Združenja jugoslovanskih železarn, strokovnih sodelavcev inštituta, Izvršnega sveta SRS in fakultete; — upravni odbor Metalurškega inštituta; — strokovni kolegij, v katerem rešujejo raziskovalci inštituta strokovna vprašanja; —direktor Metalurškega inštituta. V nadaljnjem navajamo nekaj podatkov o splošni dejavnosti Metalurškega inštituta, ki označujejo tudi njegov pomen. Notranja organizacijska razdelitev Metalurškega inštituta je naslednja: — administrativni oddelek z računovodstvom in finančnim odsekom, — oddelek za načrt in izvrševanje raziskovalnega dela, — splošni tehnični oddelek s konstrukcijskim birojem, gradbenim birojem in delavnicami, —• kemijski oddelek s kemijsko-analit-skim in kamijsko-tehnološkim odsekom, — oddelek za goriva, — oddelek za rude in (kovine, — oddelek za železove rude in grodelj, — metalurško tehnološki oddelek, — splošni metalurški oddelek. Oddelki so razdeljeni na odseke, laboratorije in delavnice. Poskusni in polindu-strijski agregati so nameščeni v dvoranah in delavnicah inštituta ter so na razpolago raziskovalcem vseh oddelkov. Razvoj svetovne tehnike terja stalno tesno sodelovanje proizvodnje z raziskovalnimi ustanovami. Kot organ Združenja jugoslovanskih železarn je Metalurški inštitut v Ljubljani zaposlen zlasti z reševanjem problemov naših železarn. S permanentnimi raziskovalnimi nalogami opravlja delno kontrolo nekaterih izdelkov, ocenjuje njihovo kakovost in predlaga na podlagi doseženih rezultatov izboljšave kakovosti in tehnoloških postopkov. Sodeluje in pomaga pri reševanju problemov ob uvajanju novih, kvalitetnejših proizvodov in izvršuje v svojih laboratorijih in na polindustrijskih napravah naloge, ki so v tesni zvezi s proizvodnjo črne metalurgije. Poleg osnovnih nalog fundamentalno znanstvenega značaja, ob katerih vzgaja Metalurški inštitut svoj raziskovalni kader, in ustvarjanja teoretične osnove za aplikativne in rutinske preiskave, se venomer veča obseg raziskav, ki služijo neposredno napredku proizvodnje črne in barvaste metalurgije, rudnikov premogov in rud, tovarn proti ognju odpornega materiala, elektro in strojne industrije ter predelovalne kovinske industrije. V zadnjih letih se širi tudi obseg nalog za izdelavo idejnih, investicijskih in glavnih projektov za tehnološke postopke in izgradnje metalurških objektov v tu- in inozemstvu. Strokovni kader Metalurškega inštituta sodeluje pri izvrševanju polindustrijskih in industrijskih poskusov, ki jih vršijo obstoječa industrijska podjetja in podjetja v izgradnji na domačih in inozemskih poskusnih in industrijskih agregatih. Dejavnost inštituta je dinamično povezana z razvojem in potrebami naše dejavnosti, uveljavlja se pa tudi v drugih panogah gospodarske dejavnosti, kolikor ima v te namene strokovne in materialne pogoje. Osnovo dela pa predstavlja vsekakor razvoj sodobne znanosti, njena dognanja, dosežki raziskovanj znanstvenih in raziskovalnih inštitutov; k temu spada uvajanje novih postopkov in tehnologije v proizvodnji, širjenje surovinske baize na nove in kvalitetne proizvode pri istočasnem prehodu od klasičnih k modernim postopkom. Strokovni kader Metalurškega inštituta je izšolan na domačih in inozemskih fakultetah, strokovnih šolah, znanstvenih inštitutih in industrijskih obratih. Med njegove stalne sodelavce spada znanstveno strokovni kader fakultete za naravoslovje in tehnologijo — oddelek za montanistiko in metalurgijo ljubljanske univerze, kakor tudi visoko kvalificirani kader naše metalurške in rudarske industrije. Tesna povezanost inštituta z industrijo se izraža zlasti v sodelovanju pri strokovnih predavanjih, prirejanju posvetovanj in simpozijev, ki so tudi mednarodnega značaja. Pomemben je tudi prispevek sodelavcev inštituta v strokovnih publikacijah, v domači in inozemski strokovni literaturi, kakor tudi z referati na mednarodnih strokovnih kongresih. Metalurški inštitut je s svojimi sodelavci razvijal nove tehnološke postopke, ki so patentirani doma in v inozemstvu. Veliko pozornost posveča zlasti proizvodnji koksa v kosih iz lignitov in rjavih premogov; pridobivanju pitne vode iz morske vode; delal je poskuse proizvajanja belega in sivega surovega železa z različnimi rudami in gorivi oziroma reducenti na polindustrijski napravi nizkojaškastega plavža, čigar konstrukcija je patentiran prototip Metalur- Poslopje Metalurškega inštituta v Ljubljani RAZGLAS N« ponovne in ponovne opomine in zahteve zdravstva, socialnegu zavarovanja in inšpekcije dela zaradi številnih poškodb, ko prizadeti ne uporabljajo predpisanih zaščitnih sredstev (zaščitna očala, zaščitne obrazne mreže, azbestna zaščita, gamaše itd.), bo po sklepu delavskega sveta od 1. julija 1963 naprej predložen vsak tak propust disciplinski raziskavi in kazni. Kolikor obratovodje in mojstri ne bodo uvedli te varnostne discipline, IhmIo prvi odgovorni, kolikor pa bo krivda na prizadetem, bo odgovarjal puč sam. Kolektiv je pravzaprav sram, ko mora po tolikem pojasnjevanju sedaj po desetletni intenzivni borbi proti nesrečam pri delu vključevati še kaznovanje, ampak vsi odgovorili družbeni forumi z vso pravico zahtevajo red tudi pri železarni Kavne. Samo ozrimo se po teh vzrokih nesreč — napaka za napako in nevarni propusti — azbestne zaščite se niti zn tisto minuto zlepa kdo ne dotakne več, kaj šele zaščitnih gamaš pri ulivanju, pa zato toliko opeklin. Ali, v vsestransko ozki valjarni delamo z golimi meči in so zato hude opekline toliko bolj pogoste, zaščitnih obraznih mrež skoro ne uporabljamo, zaščitna očala pa so prepogosto samo na čelu itd. Ta odgovornost osebnega varstva je sedaj končno pribita in bo propust zadel slehernega tudi disciplinsko. Nihče ne želi kaznovanja in smo vsi proti, vsi skupaj pa smo toliko bolj dolžni upostaviti varno delo. škega inštituta. Izkušnje in rezultati, doseženi na tem agregatu, so bili izmenjani z rezultati dela zahodnoevropskega komiteja za nizki plavž v Belgiji. Oddelek za oplemenitenje in tehnologijo mineralnih surovin je razvil in patentiral prototip jugoslovanske flotacijske celice, ki je bila izdelana v sodelovanju z Hudniki svinca in topilnico Mežica, 'kjer tudi že obratuje. — Poizkusne celice obratujejo tudi že v inozemstvu, kamor so bile prodane in kjer vlada zanje veliko zanimanje. Metalurški inštitut je član združenja »RUDIS« v Trbovljah. Sodelovanje, ki ga lahko nudi temu združenju, je zelo obširno, obojestransko koristno, lahko pa služi zlasti razširjanju delokroga včlanjenih tovarn, ki izdelujejo konstrukcije in opremo za rudarske in metalurške obrate. Velike možnosti, ki se odpirajo naši industriji v afriških in azijskih deželah, terjajo temeljite študije surovinskih baz in materialov. Glede na posebne razmere teh dežel, nerazvite industrije, različnih surovin in delovnih pogojev se ni mogoče posluževati že uvedenih in klasičnih tehnoloških postopkov pri načrtovanju proizvodnih objektov, številne zahteve po študiju, izdelavi idejnih in investicijskih programov ter po ponudbah za izgradnjo objektov, ki prihajajo iz teh dežel, terjajo predvsem poznavanje surovinske baze, to je razpoložljivega materiala, ki ga je treba analizirati in tehnološko preiskati. Prav za osnovne preiskave materiala in njegove porabnosti lahko nudi Metalurški inštitut svoje sodelovanje. V svojih laboratorijih za rude in kovine, goriva, kemijske analize in tehnologije, toplotne tehnike in naineralurgije, metalurške tehnologije in splošne metalurgije ter s svojim raziskovalnim kadrom lahko inštitut merodajno izvršuje in rešuje naloge v zvezi s takšnimi Projekti. Konstrukcijski biro inštituta je sposoben izdelati projekte za metalurške °bjekte. Vsa navedena dejavnost inštituta je tudi njegov program za nadaljnje delo, ki se vedno tesneje povezuje z razvojnim programom naše industrije. Iniciativnost raziskovalnega kadra je v neposredno pomoč razvojnim oddelkom industrijskih podjetij ter tako posredno vpliva na pospeševanje proizvodnje in izboljšanje kvalitete izdelkov, ki postajajo tako konkurenčni na svetovnem tržišču. Za uveljavljanje delovnih organizacij, včlanjenih v združenju »RUDIS«, za plasiranje svojih proizvodov na domačem in tujem tržišču, za razširjenje delokroga in asortimenta izdelkov kakor tudi za njihovo konkurenčno sposobnost glede cene, kvalitete in sodobne tehnologije, so vsekakor potrebna studiozna in raziskovalna dela, ki jih lahko nudi Metalurški inštitut v Ljubljani. Še ruski primer skrbstva za varno delo Ljubo Bekar, ki ga bralci našega lista že poznajo im ki je nad 30 let živel oziroma delal v SZ, nam je nedavno poslal še naslednji popis ukrepov za varnost dela v SSSR. V podjetjih mesta X. so na primer začeli uvajati tristopenjsko kontrolo po varnostni tehniki in industrijski higieni. Prva stopnja kontrole Vsak dan do začetka dela mojster im družbeni inšpektor zaščite pri delu oddelka pregledajo delovna mesta. Zanima jih vse: kako so oblečeni delavci, uporabljajo li zaščitna sredstva, kakšno je stanje strojev in zaščitnih naprav, instrumenta in orodja. Pri pregledu dajejo napotke sodelavcem /in pomanjkljivosti beležijo. Nato delavcem poročajo o stanju naprav v HTV. Ako opazijo pri obhodu pomanjkljivosti, katerih ne morejo odpraviti sami, na primer: ventilacija, elektronaprave itd., sporočijo to načelniku obrata. Druga stopnja kontrole Vsak teden (navadno v petek) načelnik obrata ali njegov namestnik skupno s predsednikom komisije HI V obhodi oddelke. Vse pripombe, pomanjkljivosti ali kršitve varnostnih pravil in norm vpiše v dnevnik načelnika obrata. lam določijo osebe, ki so odgovorne za odstranitev pomanjkljivosti, ter roke za odstranitev. Ce so pomanjkljivosti take, da jih ne more odpraviti obrat sam, se mora načelnik obrniiiti do specialistov podjetja (glavnemu mehaniku, energetiku itd.). Po obhodu obrata izda načelnik odločbe za odstranitev pomanjkljivosti. Tretja stopnja kontrole Vsak mesec glavni inženir in šef oddelka za delovno varnost ter predsednik komisije IIFV podjetja pregledajo stanje varnostne tehnike in higiene v obratih podjetja. Po pregledu sestavijo zapisnik, v katerem se določijo odgovorne osebe za odstranitev pomanjkljivosti oziroma tudi že postavijo roke za odpravo teh. Glavni inženir vpiše svoje pripombe v dnevnike načelnikov obratov. Po pregledih skliče glavni inženir sestanek vseh načelnikov obratov in oddelkov, članov komisije HTV ter višje družbene inšpektorje (sindikalne). Na sestanku obravnavajo vprašanja varnostne tehnike ter sprejmejo plan dela na podlagi kontrole in predlogov. Vsak dan pregledajo svoje oddelke vsi mojstri skupaj s sindikalnimi inšpektorji. S tako doslednostjo so dosegli, da v nekaterih oddelkih, na primer v motornem in mehanskem, leta 1961 sploh ni bilo poškodb. Največ pomanjkljivosti so odstranili z obratnimi kadri. Vse je odvisno, ali je v obratu zadostna kontrola ter zahteva kolektiva, da tako vodstvo kot vsi izvrševalci spoštujejo predpise o zaščiti pri delu. p Verjetno so bile te pogoste in dosledne kontrole s poukom predvsem začetni ukrepi in je potem, ko je prišlo to skrbstvo v pažnjo vseh ljudi, morda ta obhodni nadzor lahko tudi redkejši. Vsekakor izreden pouk, kako dosledno je treba ukrepati za upostavitev varnega dela. (Naša pripomba.) (Ko je bil v Domu železarjev še prejšnji upravnik.) Brecelj: — Tovariš direktor, kadar pride tujec na Ravne in vidi vas, pač misli, da je pri nas pomanjkanje hrane. Klančnik: — Tovariš upravnik, če pa potem ta pogleda vas, je prepričan, da ste temu vi krivi. (Seveda moramo za druge bralce pojasniti, da je ta besedni blisk na liniji oziroma na teži prizadetih.) SLIKE — smo za to številko dobili prav lepe. Avtorjev seveda nismo povsod označili, zato tu povemo, da je največ teh reči posnel ta mladi Ocepek. Pa Maks Dolinšek ima svoje, Rudi Gradišnik, največjo Kovačič iz Maribora itd. Oti navedene firme smo prejeli teleprinter sledeče vsebine: »IZREKAMO VAM ISKRENO SOŽALJE ZA OB POTRESU TAKO NESREČNO PRIZADETE PREBIVALCE SKOPJA. IZVOLITE, PROSIMO, ODTEGNITI OD NAŠEGA ZADNJEGA RAČUNA ŠT. 4018 POLOVICO ZNESKA ZA VAŠE TAKO TEŽKO PRIZADETE ROJAKE. DOLOMITEFRANCHI« Gre zn pomoč skoro pol milijona dinarjev, ki jih navedena firma, s katero smo v poslovni zvezi, odstopa prizadetemu prebivalstvu Skopja. Nalog smo takoj izvršili ter obvestili o plemenitem odzivu vse merodajne, tu pa velikodušni akt z veseljem še posebej objavljamo za vso našo železarsko domačijo. 'N % i ' l v •» HUDA NESREČA V ŽELEZARNI NIKŠIC V železarni »Boris Kidrič« v NikšUu so utrpeli hudo nesrečo in izgubo. Sedem sodelavcev je umrlo, več pa jih je težko poškodovanih. Prevrnila se je livna ponoven z vso šaržo, ko so jo prenašali z žerjavom in je privez popustil. Zareče železo je brizgnilo po vsem okolju ter hudo prizadelo toliko sodelavcev. Železarjem Nikšiča smo izrekli sožalje kolektiva. Tudi ob tej prizadeti vesti: pazimo, pazimo! Po vseh železarnah so podobni opravki in povsod je redna in dosledna kontrola prenosnih elementov prve važnosti in v prvi dolžnosti. In za slovo šc enkrat Šentanel. Vse je bilo v cvetju, potem pa je huda ura šla tudi čez ta kraj ter vzela svojo mero Mladi obisk 15. julija so obiskali Ravne prvi maturanti slovenske gimnazije v Celovcu. Tu so namreč začeli izlet po Sloveniji na povabilo Sveta za šolstvo SRS oziroma krajevnih odborov SZDL. Z abilturienti je bil njihov ravnatelj prof. dr. Jožko Ti s c hi er in nekaj profesorjev. Na Ravnah je goste sprejel predsednik SZDL Jože Kolmančič. Obiskali so gimnazijo, pogledali muzej in Študijsko knjižnico, potem pa stopili še na Prežihov grob v Kotlje. V železarni je mladi obisk pozdravil komercialni direktor Boris Florjančič ter jim razkazal in tolmačil obrate. Ravnatelj dr. Tischler je po ogledu tovarne pomembno postavil: »To je taka tovarna (delo in red), da bi se vsakemu delavcu posebej odkril « Hvala za lepo priznanje. Prepričani smo, da so dobili v naši deželi povsod najboljše vtise. V prihodnji številki bomo torej bliže popisali zgodovino koroškega železarstva. Naši so menda delali povsodi. Ce ima kdo še kako zanimivo sliko katerih koli koroških fužin, naj jo posodi za objavo. Uredništvo STROŠEK ZA »KOROŠKI FUŽINAR« Po zakonu o tisku objavljamo (menda edini v državi) stroške za prejšnjo številko našega lista, in sicer: ČP »Mariborski tisk« — tisk...................„....................................... 523.930 din CP »Mariborski tisk« — klišeji................................................. 63.930 din CP »Mariborski tisk« — odprema.................................................. . 4.755 din Honorarji za tekstni in slikovni material.............................................. 47.000 din Skupaj . 639.615 din Ker je bila številka obsežnejša, je strošek toliko večji, sicer v tem času niso podražili nobene storitve. Pričakujemo pa seveda zmerom pocenitev, ker smo tudi železarne lani pocenile plemenita jekla kar za 15 odstotkov in bi se morala draginja za nami kar na splošno zrušiti. Ravenski muzej se naprej izpopolnjuje odprli smo frnjaeo Tik oh izidu listu sino oh muzejskih eksponatih na gradu Ravne odprli še — sedaj že starosvetno — frnjačo. Zanimiva sto- in stoletna naprava, v kateri so sušili lan in sadje. Tudi terice so udarile svojo pesem. Vso to zadevo je odlično popisal Beno Kotnik v prejšnji številki našega lista (glej strani 27 do 30), o otvoritvi pa bomo povedali kaj več prihodnjič. Du, tudi muzej se bogati — naslednjo zbirko pripravlja spet ugilna Muta. France in Pepe sta sicer prijatelja, ampak v laseh sta si kdaj pa kdaj le. France ima namreč lepo svetlikajočo se plešo, medtem ko Pepetu ne manjka niti en las, le siveti so mu že začeli. Na račun pleše je moral torej France od Pepeta marsikatero požreti, dokler se plešasti ni nekoč pošteno znašel: Pepe spet: — Tebi pa še ni posivel noben las... France: — Ja, lejga, kdaj pa si že videl osla, da bi bil golobučen, vsak postane Siv... Redakcija te številke je bila zaključena 14. avgusta 1963. Izdaja upravni odbor Železarne Ravne — Urejuje ured-n iški odbor — Tiska: CP Mariborski tisk v Mariboru —* Odgovorni urednik: Avgust Kuhar