MONITORISH Revija za humanistične in družbene vede Journal for the Humanities and Social Sciences xvii/i • 2015 IZDAJA: Alma Mater Europaea - Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana Published by: Alma Mater Europaea - Institutum Studiorum Humanitatis, LJubljana Graduate School of the Humanities Monitor ISH Revija za humanistične in družbene vede / Journal for the Humanities and Social Sciences ISSN 1580-688X, e-ISSN 1580-7118, številka vpisa v razvid medijev: 272 Uredniški odbor / Editorial Board Nada Grošelj (jezikoslovje), Matej Hribersek (antični študiji), Karmen Medica (socialna antropologija), Jure Mikuž (zgodovinska antropologija), Tadej Praprotnik (teorija družbene komunikacije), Tone Smolej (primerjalna književnost), Jože Vogrinc (medijski študiji), Gita Zadnikar (kulturologija) Mednarodni uredniški svet /International Advisory Board Rosi Braidotti (University Utrecht), Maria-Cecilia D'Ercole (Universite de Paris I - Sorbonne, Pariz), Marie-Elizabeth Ducroux (EHESS, Pariz), Daša Duhaček (Centar za ženske studije, FPN, Beograd), Franqois Lissarrague (EHESS, Centre Louis Gernet, Pariz), Lisa Parks (UC Santa Barbara) Revija je vključena v bazo dLib.si - Digitalna knjižnica Slovenije. Revija je vključena v mednarodni bazi / Abstracting and indexing Anthropology Plus, IBZ - Internationale Bibliographie der Zeitschriftenliteratur Glavna urednica / Edito^in-Chief Maja Sunčič Lektorja za slovenščino / Readers for Slovene Milan Žlof, Grega Rihtar Lektorica za angleščino / Reader for English Nada Grošelj Lektorica za ruščino / Reader for Russian Tjaša Rant Oblikovanje in stavek / Design and Typeset Marjan Božič Tisk / Printed by Littera picta d. o. o., Ljubljana Naslov uredništva / Editorial Office Address MONITOR ISH, Kardeljeva ploščad 1, 1000 Ljubljana, Tel.: + 386 5 933 30 70 Založnik / Publisher Alma Mater Europaea - Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana/Alma Mater Europaea - Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana Graduate School of the Humanities Za založbo / For publisher Ludvik Toplak Korespondenco, rokopise in recenzentske izvode knjig pošiljajte na naslov uredništva. / Editorial correspondence, enquiries and books for review should be addressed to Editorial Office. Revija izhaja dvakrat letno. / The journal is published t^ice annually. Naročanje / Ordering AMEU-ISH, Kardeljeva ploščad 1, 1000 Ljubljana, tel. 059333070 E-naslov / E-mail: maja.suncic@gmail.com Cena posamezne številke / Single issue price: 6,30 EUR Letna naročnina / Annual Subscription: 12,50 EUR Naklada: 200 http://www.ish.si/?page_id=25 © Alma Mater Europaea - Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana Revija je izšla s podporo Javne agencije za knjigo RS. A iT javna agencija za knjigo Republike Slovenije I \ IvSv SLOVENIAN ßOOKAGENCY Kazalo / Contents RUSI V SLOVENIJI: OD VOJSKE DO ZNANOSTI / RUSSIANS IN SLOVENIJA: FROM MILITARY TO SCIENCE JURIJ PEROVŠEK 7-20 Odpoklic Wranglovcev iz obmejne službe in njegov odmev na Slovenskem leta 1922 / The Recall of Wrangel's Troops from the Border Service and Its Implications in Slovenia in 1922 Mateja Ratej 21-38 Aleksander Lebedjev: mlinar, oljar, Wranglov oficir, graditelj jugoslovanskih železnic / Alexander Lebedev: Miller, Oil Manufacturer, Wrangel's Officer, Builder of Yugoslav Railways Petra Testen 39-78 Peter Gresserov-Golovin (1894-1981), Moja ljuba Slovenija / Peter Gresserov-Golovin (1894-1981), My Beloved Slovenia Tjaša Rant 79-101 Slovenska igralka ruskega rodu - Marija Nablocka / A Slovenian Actress of Russian Origin - Maria Nablotskaya Gita Zadnikar 103-120 Ruski znanstveniki na ljubljanski univerzi, ruski umetniki v našem gledališču: kulturno in znanstveno življenje v emigraciji / Russian Scholars at the University of Ljubljana, Russian Artists in Ljubljana's Theatre: Cultural and Academic Life in Emigration ŽELJKO OSET 121-150 Akademska kariera Nikolaja Fedoroviča Preobraženskega (1893-1970) / The Academic Career of Nikolai Fedorovich Preobrazhensky (1893-1970) Alja Brglez 151-176 Ruski znanstveniki v Kraljevini Jugoslaviji / Russian Scholars in the Kingdom of Yugoslavia Neven Borak 177-193 Rusi iz mojih študijskih let / The Russians of My Student Years RUSI V SLOVEN OD VOJSKE DO ZNANOSTI Izvirni znanstveni članek Original scientific article prejeto: 29. 5. 2015, sprejeto: 12. 8. 2015 JuRiJ PEROYSER! Odpoklic wranglovcev iz obmejne službe in njegov odmev na Slovenskem leta 1922 Izvleček: Del poražene protirevolucionarne vojske generala Petra Nikolajeviča Wrangla, ki se je konec leta 1920 umaknila iz Rusije, se je junija 1921 nastanil v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. T. i. wranglovci so opravljali službo v jugoslovanski obmejni straži. Na Slovenskem niso bili na dobrem glasu, saj so surovo in v več primerih tudi zločinsko ravnali z obmejnim prebivalstvom. Nezadovoljstvo so vzbujala tudi gmotna sredstva, ki jih je država namenjala za wran-glovce. Ljudi in politiko je prav tako motilo, da so nosili ruske uniforme, vojaška znamenja in caristična odlikovanja ter da so bili v javnosti oboroženi. V slovenskem prostoru so se stopnjevano pojavljali poudarki, da predstavljajo državo v državi, zato jih je treba odpustiti iz obmejne službe, razorožiti in izgnati iz države. To so izrekli v vseh političnih taborih. Ko so v Narodni skupščini Kraljevine SHS konec aprila 1922 sprejeli sklep o odpoklicu wranglovcev iz jugoslovanskih obmejnih enot, so na Slovenskem, kjer je bila zaradi mejne lege ozemlja njihova prisotnost občutnejša, njihov odhod sprejeli z olajšanjem. Wranglovci so s svojim zastrašujočim vedenjem vznemirjali prebivalstvo in predstavljali motnjo v rasti mirnodobskega duha, ki so ga po svetovni vojni obnovili v slovenski družbi. Ključne besede: Peter Nikolajevič Wrangel, wranglovci, nasilje, obmejna straža, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Slovenija UDK: 929Wrangel P.N. 1 Dr. Jurij Perovšek, znanstveni svetnik, je raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. E-naslov: jurij.perovsek@inz.si. The Recall of Wrangel's Troops from the Border Service and Its Implications in Slovenia in 1922 Abstract: A part of the defeated anti revolutionary army of General Pyotr Nikolaevich Wrangel, which retreated from Russia in 1920, settled in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes in June 1921. These so called Wrangel's troops served in the Yugoslav border guard. In Slovenia they had a poor reputation, as they treated the border population roughly and in several cases even criminally. Another source of discontent was the monetary resources allocated to these troops by the state, while both the populace and politicians resented the troops wearing Russian uniforms, military insignia and tsarist decorations, as well as carrying weapons in public. Therefore the Slovenian territory witnessed increasing complaints that Wrangel's troops represented a state within a state, and that they should be recalled from the border service, disarmed and exiled from the state. This standpoint was shared by all political camps. When the National Assembly of the Kingdom of SCS decided to recall Wrangel's troops from the Yugoslav border units, the Slovenian territory, where the presence of those units was more pronounced due to its frontier location, welcomed their departure with relief. With their intimidating behaviour, Wrangel's troops had harassed the population and disturbed the development of the peacetime spirit restored in the Slovenian society after World War I. Key words: Pyotr Nikolaevich Wrangel, Wrangel's troops, violence, border guard, Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, Slovenia 0 0 0 Uvod Po revolucionarni spremembi v Rusiji in državljanski vojni ter intervenciji, ki je sledila, so se konec leta 1920 iz domovine umaknili številni pripadniki protirevolucionarnega tabora. Med njimi je s svojo na Krimu poraženo vojsko sredi novembra 1920 Rusijo zapustil tudi general baron Peter Nikolajevič Wrangel. Wrangel se je s približno 57.000 vojaki najprej ustavil v Carigradu, kjer so jih po nekaj tednih vojaški predstavniki zahodnih sil, tedaj okupatoric tega dela Turčije, razorožili in razporedili na Gali-poli in na otok Limnos. 4870 kozakov Wranglove vojske z Limnosa (v glavnem pripadnikov Kubanskega in delno Donskega korpusa) ter 191 žensk in 39 otrok je nato sredi junija 1921 sprejela Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS).^ Kozake, ki so že pred tem v okviru civilne evakuacije prispeli v državo, so uporabili za gradnjo cest,® tiste, ki so prispeli junija 1921, pa so dva meseca pozneje vzeli v obmejno stražo kraljevine. Vanjo so sprejeli 4600 vojakov in podčastnikov ter 64 častnikov iz Wranglove prve konjeniške divizije. Pri izbiri kandidatov za jugoslovansko službo je odločal Wranglov generalštab. Ruski vojaki so lahko nosili ruske uniforme in vojaška znamenja. Organizirani so bili v posebne ruske čete, ki so bile razporejene vzdolž jugoslovanske meje z Avstrijo, Italijo (vključno s posameznimi otoki), Albanijo, Grčijo, Madžarsko in Romunijo. Čeprav so ruske čete postale del Vojske Kraljevine SHS, so kljub temu zadržale svoje, sicer poluradno, osrednje poveljstvo v Pančevu. To je imelo koordinacijsko-zvezno vlogo v odnosu do jugoslovanske vojske.^ 2 Kačaki, 2004, 50. O mednarodnih političnih razmerah in pogledih jugoslovanskega državnega vrha, ki so vodili k sprejemu pripadnikov Wranglove vojske v Kraljevino SHS glej 53-61. 3 O tem glej podrobneje Kačaki, 2004, 61. 4 Prav tam, 62, 63. Wranglovci v očeh slovenske politike in javnega mnenja v letih 1921-1922 Wranglovci, kot so jim rekli v jugoslovanskem in širšem prostoru, na Slovenskem niso bili na dobrem glasu. Edini tedanji množični medij - časopisje - je ne glede na medsebojne ideološke in politične razlike soglasno poročalo o njihovem surovem in v več primerih zločinskem ravnanju z obmejnim prebivalstvom v Sloveniji in Jugoslaviji.® Med zločini, ki so jih storili wranglovci na Slovenskem, velja posebej omeniti posilstvo osemletne deklice pri Zgornjem Sv. Duhu, ki ga je 15. oktobra 1922 storil pripadnik 2. voda 11. obmejne čete Safran Kraljevecky.® Ravnanje wranglovcev se ni skladalo s trditvijo obrambnega ministra generala Stevana Hadžica, ki je julija 1921 jugoslovanski vladi poročal, da so Wranglove enote izjemno disciplinirane, saj so sestavljene iz najboljših delov ruske vojske.^ Tako je med slovenskimi socialisti veljalo, da je Wrangel ruski krvnik in ca-ristična propalica, njegovi vojaki pa lopovi in pritepenci,® za katoli- 5 "Tedenske novice", E, 27. 10. 1921, 1; "Ne odnehamo", KL, 5. 1. 1922, 1, "Delo naših poslancev", KL, 9. 2. 1922, 1, "Ne trpimo krivic nad ljudstvom!", KL, 16. 3. 1922, 1, "Klerikalna politika", KL, 4. 5. 1922, 1, "Pokrajinske vesti", KL, 2. 11. 1922, 2-3; "Dnevne vesti", N, 25. 2. 1922, 2, "Dnevne vesti", N, 30. 4. 1922, 8, "Obmejni in upravni aparat Mežiške doline", N, 4. 8. 1922, 3-4, "Wranglova soldateska v Jugoslaviji", N, 26. 8. 1922, 3, "Maribor", N, 24. 9. 1922, 3; "Demokratje za Vranglovce", S, 23. 3. 1922, 1, "Žrtev bestialnosti Wranglovcev", S, 3. 6. 1922, 4; "Dopisi", DN, 23. 3. 1922, 4, "Tedenske novice", DN, 10. 6. 1922, 4; "Poročila z dežele", NP, 25. 3. 1922, 3. ® SI-PAM/0645, Okrožno sodišče Maribor 1898-1941, t. e. 95, Kzp Vr X 1358/22. - Na omenjeno dejanje je na simpoziju Slovenci in Rusi, ki je bil 4. 3. 2015 v Ruskem centru znanosti in kulture v Ljubljani, opozorila kolegica dr. Mateja Ratej. Ljubeznivo mi je posredovala tudi podatke o gradivu, ki ga o tem dogodku hrani Pokrajinski arhiv Maribor, za kar se ji prisrčno zahvaljujem. 7 Kačaki, 2004, 62. 8 "Politične vesti", N, 21. 5. 1922, 2, "Politične vesti", N, 19. 3. 1922, 2, "Politične vesti", N, 23. 5. 1922, 2. ško Slovensko ljudsko stranko so bili wranglovci zveri v človeški podobi, komunisti so jih imeli za caristične batinaše, liberalna Narodno socialistična stranka pa je v njih videla caristično sodrgo in zalego.® Na Slovenskem so negodovali tudi zaradi gmotnih sredstev, ki jih je država izdajala za wranglovce. Ljudi in politiko je prav tako motilo, da so nosili ruske uniforme, vojaška znamenja in caristična odlikovanja ter da so bili v javnosti oboroženi. V slovenskem prostoru so se stopnjevano pojavljali poudarki, da predstavljajo državo v državi, zato jih je treba odpustiti iz obmejne službe, razorožiti in izgnati iz države. To je bilo mnenje vseh političnih taborov.^" Katoliški Slovenec je ob tem še izjavil, da wranglovci "rujejo ne le samo zoper svobodo ruskega naroda, marveč tudi proti naši svobodi in svobodi vseh po vojni nastalih držav ter demokracije"." V liberal- 9 "Žrtev bestialnosti Wranglovcev", S, 3. 6. 1922, 4; "Dopisi", DN, 27. 6. 1922, 4; "Politične vesti", NP, 15. 4. 1922, 2, "Tedenske novice", NP, 30. 9. 1922, 6. 10 "Ne odnehamo", KL, 5. 1. 1922, 1, "Obrtnik", KL, 19. 1. 1922, 6, "Obrtnik", KL, 2. 2. 1922, 4, "Delo naših poslancev", "Politične vesti", KL, 9. 2. 1922, 1, 4-5, "Ne trpimo krivic nad ljudstvom!", KL, 16. 3. 1922, 1, "Politične vesti", KL, 4. 5. 1922, 2, "Pokrajinske vesti", KL, 2. 11. 1922, 2-3; "Wranglovci", DL, 23. 2. 1922, 2, "Dnevne vesti", DN, 25. 5. 1922, 4; "Dnevne vesti", A, 11. marec 1922, 2-3, "General Wrangel", A, 8. 4. 1922, 3; "Wrangel organizira novo rusko armado?", T, 15. 3. 1922, 1; "Politične vesti", N, 19. 3. 1922, 2, "Politične vesti", N, 14. 4. 1922, 2, "Čičerin o zloglasnem generalu Wranglu", N, 20. 5. 1922, 2, "Politične vesti", N, 21. 5. 1922, 2, "Politične vesti", N, 4. 10. 1922, 2, "Politične vesti", N, 12. 10. 1922, 4; "Ruska emigracija v Jugoslaviji in današnji radikalno-demokr. režim", J, 23. 3. 1922, 2, "Dr. Ninčic o naši politiki napram Rusiji", J, 24. 3. 1922, 1, "Wrangel grozi svojim beguncem z odtegnitvijo naše državne podpore", J, 13. 4. 1922, 1, "Odprto pismo jugoslovan. akademikov na Gradu naši javnosti", J, 20. 5. 1922, 2, "Politični položaj v Bolgariji", J, 20. 6. 1922, 2, "Politične vesti", J, 26. 9. 1922, 2; "Politične novice", S, 31. 3. 1922, 2; "Politične vesti", NP, 15. 4. 1922, 2, "Politične vesti", NP, 24. 6. 1922, 3, "Tedenske novice", NP, 2. 9. 1922, 3-4, "Tedenske novice", NP, 30. 9. 1922, 6. 11 "Politične novice", S, 31. 3. 1922, 2. nem taboru so dodali, da wranglovci ne spoštujejo jugoslovanskega gostoljubja, medtem ko vlada v njih vidi svojo telesno stražo.^^ Sicer pa se je med liberalci uveljavilo mnenje, da Kraljevina SHS ne potrebuje tujega vojaštva, saj se bo pred zunanjim in notranjim sovražnikom branila s svojo vojsko. "Mi nismo nobene kukavice," je zapisalo glasilo liberalne Samostojne kmetijske stranke (SKS) Kmetijski list, "da bi nas morali stražiti begunci, in če so stokrat Slovani".i3 Po njegovi oceni se je jugoslovanska država z razporeditvijo Rusov na severno mejo osmešila, saj jih avstrijski stražniki v vsakem pogledu prekašajo. In če to rečemo, "nismo nobeni nasprotniki Rusov, temveč le dobri državljani".!^ Pri wranglovcih so se posebej ustavili tudi v marksističnem taboru. Komunistične Delavske novice so opozorile na primer, ko so imeli prednost pri zaposlitvi v javno službo pred domačimi vojnimi invalidi.i5 Poleg tega so objavile še članek Wranglovci, ki so ga podpisali slovenski Dobrovoljci. Nekdanji ujeti avstrijsko-ogrski vojaki v Rusiji, ki so se priključili srbski vojski, so v njem predstavili svoje izkušnje "o teh modrokrvnih, delamržnih vlastelinih".i® "Znano je, kako se je nabiralo pod varstvom teh vlastelinov (wranglovcev - op. J. P.) ,dobrovoljce' v Odesi", so zapisali Dobrovoljci. "Sprva so te z lepa nagovarjali k pristopu v divizijo (prva srbska dobrovoljska divizija - op. J. P.); ako je bilo to brez uspeha, so takemu slekli hlače in še kaj drugega, če je imel na sebi, ter ga bili po golem telesu do nezavesti. Ne vem[o], koliko je bilo takih, ki so vztrajali in tudi to prenesli. Te so potem žive zašili v vreče in jih 12 "Pokrajinske vesti", KL, 2. 11. 1922, 2-3; "Tedenske novice", NP, 2. 9. 1922, 4. 13 "Tedenske novice", NP, 2. 9. 1922, 4; "Ne trpimo krivic nad ljudstvom!", KL, 16. 3. 1922, 1. 14 "Politične vesti", KL, 9. 2. 1922, 5. 15 "Dopisi", DN, 27. 7. 1922, 4. 16 "Wranglovci", DN, 23. 2. 1922, 2. določili za pičo ribam - "Tisti jugoslovenski fantje, ki so dobivali na trdih rabotah poleg slabe hrane še krepke udarce na zadnji del života, da so se 14 dni bolestno tipali tam na mestu, da se uverijo, koliko klobas je že izginilo, vedo bolje povedati, kako revanšo jim dolgujemo."i7 Najgorkejši pa so bili wranglovcem v Samostojni kmetijski stranki. Odločno so zahtevali, da se odpokličejo iz obmejne službe, saj je bila stranka "načelno proti temu, da bi smel biti tujec na tako važnem mestu, kakor je državna meja".!® "Predpravica državljana je," je že na začetku leta 1922 poudaril Kmetijski list, "da sme nositi orožje. Država, ki se temu načelu izneveri, je obsojena na smrt. Vse države, ki so se vzdrževale z najemniki, so propadle in vselej so zmagale tiste države, ki so jih varovali bajoneti državljanov. Popolnoma naravno je to, zakaj samo državljan ljubi domovino in samo državljan bo storil za zmago domovine vse, kar bo v njegovi moči. Vranglovci niso naši državljani, spričo česar nimajo interesa do naše domovine, pa naj bi bili stokrat Slovani. Samo prisiljeni bivajo v naši državi in samo prisiljeni vrše to službo. Izgnani iz domovine, izpostavljeni vsem nesrečam pregnanstva, morejo soditi vse dežele razen Rusije samo po geslu: kjer je dobro, tam je domovina. Zategadelj ponavljamo: Slab patriot je tisti, ki daje tujcu orožje, slab državljan oni, ki išče varstva pri najemnikih! Naravnost zločin pa je, če se poveq'a tujcu najvažnejša služba - obramba državne meje. In to v časih, ko so meje komaj določene, in v krajih, kjer mejimo na silne in lokave nasprotnike. Brez ozira na vse to se nastavljajo na mejo ljudje, ki ne razumejo jezika obmejnega prebivalstva, ki se ne morejo sporazumevati z nobenim človekom, ki ne poznajo ne šeg ne običajev ljudi, ki nikdar ne morejo presoditi, ali prehaja 17 Prav tam. 18 "Ne odnehamo", KL, 5. 1. 1922, 1. mejo sovražnik ali naš človek. Toda ne samo to! Vranglovci so čutili potrebo, pridati k vsem tem nedostatkom še druge stvari ter se diskvalificirati kot Slovani, kot vojaki in kot ljudje." Zagrešili so zločine in nasilstva, oblast pa se ob tem ne zgane. "Velik del vranglovcev je germanofilski", je opozarjal Kmetijski list. In "ob severni meji imamo germanofile za stražarje! Daleč smo prišli!" A tudi kot vojaki "niso na svojem mestu. Krivda zadeva pred vsem njih komandante, ki smatrajo svoje službe le za sinekure, ne pa za dolžnost. /^/ Kakor so slabi komandanti, tako so slabi tudi vojaki. Brez obzira na prisotnost vranglovca more pod gotovimi pogoji preiti vsakdo mejo. Njih vojaška nesposobnost se vidi in občuti najbolj ob severni meji Kaj to pomeni, ve vsakdo, ki je bil kako uro med ljudstvom na /^/ meji. Vse polno avstrijakantov in nem-čurjev je tam in naša vlada ni mogla bolje propagirati nemške misli, kakor da je poslala na severno mejo vranglovce. Obmejni vojak je reprezentant države, po njem sodi vsak tujec našo državo. /^/ Na meji pa predstavljajo našo vojsko vranglovci! Tudi zadnji košček ugleda moramo na ta način zaigrati. Ubogi srbski junak, ki si dobil take reprezentante! /^/ Nikakor nočemo reči, da so vsi vranglovci brez izjeme slabi ljudje, toda zaradi samoobrambe ne moremo storiti nič drugega kakor spričo dokazanih grehov posameznikov nastopiti proti vsem. Sicer ne gojimo prav nikakega sovraštva do vranglovcev in smo nasprotno pripravljeni, jih kot Ruse podpirati. Toda za boga, kje je zapisano, da morajo biti ravno vojaki. Saj je toliko dela med nami in zakaj se ne bi preživljali rajši s koristnim in poštenim, čeprav malce napornim delom, kakor pa da škodujejo s svojo slabo obmejno službo vsemu ljudstvu. Pri osuševanju Ljubljanskega barja, pri gradnji železnic in cest in sploh povsod bi mogli vranglovci na najboljši način služiti samim sebi in nam. Toda proč z njimi kot z obmejnimi četami!" Samostojna kmetijska stranka je zato zahtevala, da mora država "z železno roko" narediti red, in napovedala: "Ne bomo prej odnehali, dokler ne bo zmagalo naše stališče in ne bodo vranglovci odpoklicani. /^/ Ljudski glas je treba vpoštevati!"!® Odločitev o odpoklicu wranglovcev iz obmejne službe v Narodni skupščini Kraljevine SHS Vprašanje Wranglovih čet, ki je vznemirjalo javnost na Slovenskem in širše v državi (na Slovenskem je bila zaradi mejne lege ozemlja njihova prisotnost občutnejša), so spomladi 1922 obravnavali v Narodni skupščini Kraljevine SHS. Do tega je prišlo v okviru prve, skoraj dva mesece trajajoče proračunske razprave v novi državi.2° Predlog zakona o proračunskih dvanajstinah za maj in junij 1922, ki ga je 31. marca 1922 narodni skupščini predložil njen finančni odbor,^! je namreč v 86. členu vseboval določilo o ukinitvi obmejnih čet. Temu so se z utemeljitvami, da sodi njihova ukinitev v okvir posebnega zakonskega načrta, v razpravi o omenjenem členu uprli nekateri poslanci vladnih strank. Vendar je bil predlog zakona, ob pojasnilu poročevalca odbora dr. Slavka Šece-rova, da po oceni vojnega ministra obmejne straže niso več potrebne, njihova ukinitev pa bi državo razbremenila za 100.000.000 dinarjev, 29. aprila 1922 sprejet. Od slovenskih strank so za predlog zakona o proračunskih dvanajstinah za maj in junij 1922 glasovali poslanci vladne Samostojne kmetijske in poslanec vladne liberalne Jugoslovanske demokratske stranke, opozicijski poslanci iz Slovenske ljudske stranke in Jugoslovanske socialnode- 1® Prav tam. 20 O prvi proračunski razpravi v Kraljevini SHS glej Ribar, 1948, 47-52. 21 Stenografske beleške Narodne skupštine Kraljevine Srba, Hrvata i Slo-venaca : redovan saziv za 1921.-1922. god.: II. knjiga : od XXXIX.-LXIII. redovnog sastanka, 1922, 225-226 (dalje: SB NS 1921-1922, II). mokratske stranke ter opozicijski poslanec iz Narodno socialistične stranke pa so bili proti.^^ Tako je prišlo do odpoklica wranglovcev iz obmejne službe. Njihove enote so po finančnem zakonu za proračunsko leto 1922 do 1. oktobra 1922 morali zamenjati s finančno stražo. O tem je pisal Kmetijski list, ki je že februarja 1922 poudaril, da bi bilo z odpustitvijo wranglovcev "našemu obmejnemu prebivalstvu silno pomagano".^® Avgusta 1922 je nato z zadovoljstvom ugotovil, da je v Mariboru "za obmejno službo priglašenih dovolj domačih fantov in je tako preskrbljeno, da bodo vršili obmejno službo v bodoče le domači ljudje. Toliko v pojasnilo vsem, ki že nestrpno čakajo na izmenjavo in katerim so vranglovci trn v peti. Delo za izmenjavo je v teku in bo tudi v kratkem izmenjava izvršena."^^ Odpoklic wranglovcev z meje so na Slovenskem vsekakor sprejeli z olajšanjem. Wranglovci so s svojim zastrašujočim vedenjem vznemirjali prebivalstvo in predstavljali motnjo v rasti mirnodob-skega duha v slovenski družbi. Posebna značilnost v odzivu slovenske politike na njihov odpoklic pa je bila, da ga je javno pozdravila samo Samostojna kmetijska stranka. Druge stranke je - z izjemo JDS - preveč zaposlila njihova opozicijska drža. Pri SKS lahko opozorimo, da gre njeno podporo odpoklicu iskati tudi v dejstvu, da je več njenih poslancev prihajalo s Štajerskega in so očitno prisluhnili nejevolji med obmejnim prebivalstvom. Poleg tega stranka wran-glovcem ni bila naklonjena tudi zaradi delovanja njihovih pripadnikov v Bolgariji, kjer so rovarili proti predsedniku vlade in načelniku sorodne Bolgarske kmetijske ljudske zveze Aleksandru Stambolijskemu. Ustavimo se lahko še pri Jugoslovanski demokrat- 22 SB NS 1921-1922, II, 307-315. 23 "Delo poslancev SKS", KL, 23. 2. 1922, 2. 24 "Vprašanje obmejnih straž", KL, 16. 8. 1922, 2. ski stranki. Njen poslanec, ki je glasoval za predlagani zakon o proračunskih dvanajstinah, dr. Vekoslav Kukovec je bil izvoljen v obmejnem mariborskem volilnem okrožju. Sicer pa je bil vsem političnim strankam, vsaj kar je zadevalo wranglovce, zakon o proračunskih dvanajstinah, ki so ga zaradi prilagajanja zasebnim interesom in nekaj sto členov imenovali "omnibus",^® verjetno pogodu. Tako se je zgodba o Wranglovih obmejnih četah v slovenski politiki končala. Zaključek In na koncu še beseda o nadaljnji usodi pripadnikov t. i. Wranglove vojske v Kraljevini SHS. Novembra 1922 so obmejno stražo preoblikovali v finančno stražo, ki je imela številčno precej manjše moštvo. Od Rusov je v njej ostalo 1700 vojakov. Vendar so kmalu ugotovili, da je obmejna straža vseeno potrebna, zato so od maja 1923 do januarja 1924 vanjo ponovno sprejeli 1000 ruskih vojakov. Očitno pa ne v Sloveniji, saj jih v tem času slovenska politika in časopisje nista več omenjala. Sicer pa so pogoste spremembe in negotova služba vodile k stalnemu zmanjševanju števila ruskih vojakov v Vojski Kraljevine SHS. A tudi v tem delu jugoslovanske družbe z njimi niso bili povsem zadovoljni. Kot je poročal socialistični Naprej, je zaradi njihovega neznanja "državnega" (srbskega) jezika vojni minister 31. julija 1922 ukazal, da se morajo "naučiti v najkrajšem času srbsko govoriti in brati in pisati cirilico", drugače bodo odpuščeni iz državne službe. Po januarju 1924 je del wranglovcev še ostal v jugoslovanski vojaški službi, vendar niso bili več vključeni v posebne ruske enote.^® Wranglovi vojaki, ki so se po svojem prepričanju med rusko državljansko vojno borili proti splošnemu sovražniku civilizacije, 25 Ribar, 1948, 48. 2® Kačaki, 2004, 63; "Wranglovci v naši armadi", N, 3. 9. 1922, 1-2. so dali monoliten protiboljševiški in protiliberalni pečat politiki ruske emigracije v Jugoslaviji. Tega v drugih evropskih državah ni bilo. Sovraštvo do boljševizma in nasploh levičarskih gibanj je bilo ob že obstoječem protisemitizmu v tridesetih in štiridesetih letih prikladna podlaga za razvoj profašističnega in pronacističnega čustva med vojaško organiziranimi ruskimi emigranti v Kraljevini SHS (od 1929 Kraljevina Jugoslavija). Nekateri med njimi so v poznih tridesetih letih postali Francovi prostovoljci v Španiji, nekaj tisoč pa se jih je pridružilo nacistični vojaški organizaciji v okupirani Jugoslaviji v okviru Ruskega varnostnega korpusa (Russische Schutzkorps) pod poveljstvom Wehrmachta. Ruski emigrantski častniki - člani častniških organizacij - so se pridružili tudi vojaškim enotam generala Vlasova in kozaškim enotam v sestavi We-hrmachta.27 Bibliografija KAČAKI, J. (2004): "Plan generala Vrangela o spasavanju jezgra ar- mije juga Rusije (bele) u Kraljevini Srba, Hrvata i Sloveneca", Vojno- istorijski glasnik, št. 1-2, 48-70. Pokrajinski arhiv Maribor, SI-PAM/0645, t. e. 95. RIBAR, I. (1948): Politički zapisi, Prosveta. Stenografske beleške Narodne skupštine Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca: redovan saziv za 1921.-1922. god. : II. knjiga : od XXXIX.-LXIII. redovnog sastanka, Beograd 1922. Avtonomist (A) (1922), glasilo Združenja slovenskih avtonomistov, Ljubljana, Albin Prepeluh. Delavske novice (D) (1922), Ljubljana, Emil D. Stefanovic. ' Kačaki, 2004, 56-57. Enakost (E) (1921), politični vestnik delavskega ljudstva, Maribor, Ivan Mlinar. Jugoslavija (J) (1922), Ljubljana, konzorcij dnevnika "Jugoslavija". Kmetijski list (KL) (1922), glasilo "Samostojne kmetijske stranke za Slovenijo", Ljubljana, Jakob Kušar. Naprej (N) (1922), glasilo Socialistične stranke Jugoslavije, Ljubljana, Zvonimir Bernot. Nova pravda (NP) (1922), Ljubljana, konzorcij Nove Pravde. Slovenec (S) (1922), političen list za slovenski narod, Ljubljana, konzorcij Slovenca. Tabor (T) (1922), Maribor, konzorcij Tabor. 0 0 0 ropMM nepoBmeK OT03BaHMe BOMCK BpaHre^fl m3 norpaHUHHOM c^y^ÖN u ero noc^eflCTBM^ b C^OBeHuu b 1922 rogy Pe3roMe: B H0H6pe 1920 roga rpa^gaHCKa« BOMHa Ha rore pgccmm ÖH^a 3aK0H^eHa. B Te^eHue HecKO^bKux flHeM pyccKa« apMua nog KOMaHflOBaHueM reHepa^a HeTpa BpaHre^« ÖH^a no^Tu ^e^MK0M nepeöpomeHa Ha Ba^KaHH. K uroHro 1921 roga ^acTb apMuu Ham^a BpeMeHHoe yöe^u^e b Kopo^eBCTBe cepöoB, xopBaTOB u c^OBeH-^eB. 0^u^epH pyccKoro Kopnyca 6h^u 3a^uc^eHH Ha c^y^6y b norpaHu^Hyro CTpa^y, ogHaKO npuoöpe^u TaM CKBepHyro penyTa-^uro, TaK KaK ohu ^acTO Be^u ceÖH He^e^OBe^ecKu b OTHomeHuu K Hace^eHuro MecTO^uTe^eM Ha ^paHu^e. HegoBO^bCTBO KopeH-HHx ^uTe^eM TaK^e BH3HBa^ tot ^aKT, ^to cpegcTBa Ha cogep-^aHue apMuu BHge^^^ucb u3 rocygapcTBeHHoM Ka3HH. BHemHuM Bug o^u^epoB, KOTopHe npogo^^a^u HocuTb poccuMcKyro BoeH-Hyro ^opMy u ^apcKue Mega^u, cTapa^cb TeM caMHM nog^epKHyTb CBoe oco6oe no^o^eHue, CTa^ e^e ohhmm pa3flpa^MTe^eM. Bce ^T0 BMecTe nepeno^Hu^o ^amy TepneHUH Hapoga. PegKue u 3a-Bya^upoBaHHHe npoTecTH npoTUB npe6HBaHUH pyccKux BoeHHHx ^acTeM Ha TeppuTopuu Kopo^eBCTBa npeBpaTu^ucb b oTKpHTHe u rpoMKue. Bee ^a^e Ha^a^u 3By^aTb npu3HBH chhtb BoeHHHx BpaHre^« c norpaHu^HOM c^y^6H, nepeBecTu ux Ha no^o^eHue rpa^flaHCKux 6e^eH^eB, a b KoHe^HoM uTore, BHC^aTb pyccKux co^flaT u o^u^epoB u3 CTpaHH. ^TO pemeHue npo6^eMH ycTpou^o Bce no^uTu^ecKue ^arep«, u b 1922-om Ha^uoHa^bHoe co6paHue Kopo.neBCTBa CXC npuH^^o pemeHue oTo3BaTb BoMcKy BpaHre^« u3 roroc.aBCKux norpaHu^HHx noflpa3fle.eHuM. noc.efloBaBmuM oTbe3fl BoeHHHx BH3Ba. HecKpHBaeMoe o6.er^eHue MecTHHx ^u-Te.eM, u, HaKOHe^, npuHec Mup u 6e3 Toro TH^e.o BoccTaHaB.uBaro-^eMyc« noc.e nepBoM mupoboM boMhh c.oBeHCKoMy o6^ecTBy. K^roneBMe c^OBa: neTp HuKo.aeBu^ BpaHre.b, BoMcKa BpaH-re.«, Kopo.eBcTBo cep6oB, xopBaToB u c.OBeH^eB, norpaHu^Ha« oxpaHa, C.oBeHu«, Hacu.ue Izvirni znanstveni članek Original scientific article prejeto: 29. 5. 2015, sprejeto: 12. 8. 2015 Mateja Ratej^ Aleksander Lebedjev: mlinar, oljar, Wranglov oficir, graditelj jugoslovanskih železnic Izvleček: Avtorica se v prispevku ukvaqa z življenjsko zgodbo ruskega emigranta Aleksandra Lebedjeva, ki je v letih 1923 in 1924 sodeloval pri gradnji železniške proge Ormož- Ljutomer-Murska Sobota. Ker se je pri tem kot nadrejeni zapletal v konflikte z nekaterimi bivšimi oflciq'i Wranglove vojske, tedaj zaposlenimi na trasi železniške proge, so ga ti ovadili jugoslovanskim oblastem zaradi suma komunistične propagande. V etabliranem jugoslovanskem in ruskocarističnem političnem imaginariju je predstavljal komunizem skrajno zavrženo delovanje, a je bil hkrati točka poenotenja med dvema kulturnima entitetama, s pomočjo katere je lahko Lebedjev stkal mentalno vez z novo domovino. Kazenski spis Okrožnega sodišča v Mariboru ob tem razkriva težavno vživljanje ruskih emigrantov v spremenjeni socialni položaj in nove kulturne razmere, pri čemer jim je intimno največ težav povzročalo izničenje nekdanjih položajev vojaške hierarhije. Ključne besede: Aleksander Lebedjev, ruska emigracija, železnice, komunizem, Kraljevina SHS UDK 929Lebedev A. Alexander Lebedev: Miller, Oil Manufacturer, Wrangel's Officer, Builder of Yugoslav Railways Abstract: The article outlines the life story of a Russian emigrant, Alexander Lebedev, who participated in the construction of the rail- 1 Dr. Mateja Ratej, znanstvena sodelavka, je raziskovalka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. E-naslov: mratej@zrc-sazu.si. way line Ormož - Ljutomer - Murska Sobota in the years 1923-1924. As a senior worker, Lebedev was often in conflict with some of the former officers of Wrangel's army, then employees on the railway line, who therefore filed a criminal complaint against him with Yugoslav authorities on suspicion of communist propaganda. In the established Yugoslav and Russian-Tsarist political imaginary, communist activity was considered a heinous crime, but at the same time it served to unify the two cultural entities, enabling Lebedev to forge a mental bond with his new homeland. The criminal file of the District Court in Maribor reveals the difficulties experienced by Russian emigrants in adjusting to their changed social position and new cultural situation, the most pressing problem being the cancellation of the former military hierarchy. Key words: Alexander Lebedev, Russian emigration, railways, communism, Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes 0 0 0 Rahlo osiveli 48-letni Aleksander Lebedjev je bil 17. decembra 1924 pridržan na Žandarmerijski postaji v Ormožu, nato pa prepeljan v celico številka dve v zapore Okrajnega sodišča v Ormožu, v mestu, kjer je nazadnje živel. Rus pravoslavne veroizpovedi in "oficirskega značaja" je bil osumljen komunistične propagande in vohunjenja za sovjetsko Rusijo. Sodni sluga Feiertag je v prevzemnem zapisniku navedel še, da je pridržani - pokončne drže in rjavih oči - govoril samo rusko.2 Samo nekaj tednov prej, 22. novembra 1924, je bila po težavnih 2 Pokrajinski arhiv Maribor (dalje PAM), fond: Okrožno sodišče Maribor 1898-1941, spis Vr 1517/24, Prevzemno poročilo, 17. 12. 1924. zaključnih delih, opravljenih v veliki naglici, slovesno odprta železniška proga Ormož-Ljutomer-Murska Sobota, pri kateri je Lebedjev kakor mnogi drugi ruski emigranti, nekdanji vojaki armade generala Wrangla, sodeloval kot vodja strojne delavnice; pod njegovim vodstvom je delalo od 300 do 400 delavcev. Vzpostavitev železniškega omrežja v Pomurju je bila v jeziku vladajoče demokratske stranke interpretirana kot velik korak h gospodarski, kulturni, politični, predvsem pa simbolni povezanosti tega obmejnega območja z državno matico.® To je bilo res, saj je bilo Pomurje po prvi svetovni vojni prometno osamljeno. Železniške proge niso bile povezane med seboj in so vodile do nekdanjih gospodarskih in političnih centrov - Budimpešte in Gradca. Iz Ljutomera v Maribor je bilo denimo možno potovati z vlakom na relaciji Ljutomer-Radgona, kjer je bila pot prekinjena, saj je železniška proga Radgona-Špilje-Šentilj po saintger-mainskem sporazumu pripadala Republiki Avstriji; jugoslovanski državljani so lahko sicer progo na podlagi istega sporazuma uporabljali, a so bili na potovanju množično deležni provokacij. Iz Šentilja v Maribor je bilo nato spet mogoče potovati z vlakom jugoslovanskih železnic. Druga možnost za potovanje iz Ljutomera v Maribor pa je bila pot v lastni organizaciji do Ormoža, od tam pa z vlakom preko Pragerskega v Maribor.^ Vlak, ki je konec novembra 1924 prvič zapeljal proti Murski Soboti, so med številnimi zbranimi pozdravljali tudi ruski begunci, ki so gradili progo, sedaj pa so zbranim delili kruh in sol ter jih pozdravljali z "otožnimi ruskimi, na stepe spominjajočimi vzkliki: 3 "Slovesna otvoritev proge Ljutomer-Ormož-Murska Sobota", J, 22. 11. 1924, 3; "Prometni minister Stanič izročil progo Ormož-Murska Sobota prometu", J, 23. 11. 1924, 9; "Prometno gospodarski pomen nove železnice", J, 23. 11. 1924, 10. 4 Rustja, 2002, 28. hura, hura!". Številnim govorcem se je v velikem metu pridružil minister za gozdove in rude Gregor Žerjav: "Če danes grmi mimo Ljutomera železni stroj, je to samo odmev železnega koraka, s katerim maršira mogočna Jugoslavija k svoji prelepi bodočnosti."® Na banketu, ki je sledil v Ljutomeru, se je jugoslovanski prometni minister Andra Stanič zahvalil ruskim beguncem za njihov prispevek k izgradnji proge.® Večina ruskih beguncev je po končanem delu odšla v Francijo, kjer so podobno kot na slovenskih tleh sodelovali pri izgradnji železniškega omrežja.^ Odnos lokalnega prebivalstva do 250 Rusov, ki so opravljali zemeljska dela na trasi železniške proge Ormož-Ljutomer-Murska Sobota, je bil poln odkritega nezaupanja in slabo prikritega odpora. Maja 1924 je mariborski časnik Tabor pisal o bestialnem umoru dveh Rusov v Ljutomeru, ko je skupina moških in žensk do smrti kamenjala ruska begunca, ki da sta domačinom odžirala delo na železnici. Nič ni pomagalo, da sta moška prosila za milost. Ena od na-padalk naj bi bila moškega, ki je do smrti pretepen ležal na tleh, brcnila v glavo, rekoč: "To imaš zdaj, prokleti Rus!"® Med 1200 zaposlenimi delavci na 38 kilometrov dolgi trasi železniške proge je nekaj časa delalo tudi 100 Bolgarov, 50 delavcev iz Bosne, preostali pa so bili domačini in delavci iz sosednjega Med-murja; 21 mesecev trajajoča dela na železniški progi Ormož-Ljutomer-Murska Sobota so se začela s pripravami septembra 1922.® Leto dni pozneje so gradbena dela že bliskovito napredovala, k 5 "Zaključek slavnostne otvoritve prekmurske železnice", J, 25. 11. 1924, 3. ® "K otvoritvi proge Ormož-Murska Sobota", SN, 25. 11. 1924, 3. 7 "Novozgrajena železniška proga Ormož-Ljutomer-Murska Sobota", Straža, 14. 11. 1924, 2. 8 "Uboj dveh Rusov v Ljutomeru", T, 5. 5. 1924, 2. 9 "Slovesna otvoritev proge Ljutomer-Ormož-Murska Sobota", J, 22. 11. 1924, 3. čemur je pripomoglo toplo jesensko vreme. Rasle so čuvajnice in kolodvori, betonske konstrukcije in mostovi. Načrtovali so, da bodo do konca leta 1923 zemeljska dela na trasi končana.^" Po oktobrski revoluciji v carski Rusiji leta 1917 je poveljstvo nad prostovoljsko armado, ki so jo boljševiki poimenovali bela garda, in južnimi oboroženimi silami ter nadzor nad velikim delom južne Rusije od Lavra Kornilova prevzel general Anton Denikin. Maja 1919 je napadel Moskvo, a ga je Rdeča armada odbila. Umaknil se je na Kavkaz, kjer je bila leta 1920 njegova armada razpuščena, sam pa je pobegnil v Francijo. S tem je postal vrhovni poveljnik vojaških sil bele garde general Peter Nikolajevič Wrangel, ki je na Kavkazu ohranil oporišče kot predsednik začasne vlade, a so boljševiki novembra 1920 prebili njegovo obrambo, Wrangel pa se je z nekaterimi poveljniki in delom vojske po dogovoru in ob pomoči francoskih in angleških zaveznikov s Krima preko Carigrada umaknil na turški Galipoli ter nato preko Soluna in Gevgelije v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (dalje SHS)." Med umikajočo vojsko je bil tudi podporočnik (na nekaterih mestih kazenskega spisa poročnik) Aleksander Lebedjev, ki se je konec leta 1918 pridružil Denikinovi vojski. Potem ko je po rusko-japonski vojni v letih 1904 in 1905 zapustil vojsko kot invalid, se je posvečal gospodarstvu, zlasti vodenju svoje oljarne in mlina, kar mu je kot nekdanjemu dijaku srednje tehniške šole ustrezalo. V njegovo rodno voroneško gubernijo boljševiška revolucija zaradi prisotnosti nemške vojske dolgo ni prodrla, ko pa se je to po nemški evakuaciji ven- 10 "Železnica Ormož-Murska Sobota", MS, 2. 11. 1923, 3. 11 Blake (ur.), 1993, 60, 302. darle zgodilo, se je Lebedjev pridružil protiboljševiški vojski, v okviru katere je nadzoroval odsek železniške proge v okolici Rostova.^^ Po razpadu Wranglove armade in prihodu v Kraljevino SHS se je skupaj z ženo Lidijo in najstniškim sinom Vladimirjem naselil v Beogradu, kjer se je zaposlil v tamkajšnji železniški kurilnici kot strojevodja. Kmalu se je izkazal za zanesljivega delavca, ki je na progi Beograd-Niš večkrat vozil tudi vlak s kraljem Aleksandrom Karadordevicem, zato je bil januarja 1923 iz strojevodje povišan v strojnega nadzornika. Na popoldanskem zaslišanju na ormoškem okrožnem sodišču 18. decembra 1924 je Lebedjev povedal, da je bil aprila 1923 z dekretom jugoslovanskega ministra za promet Sveti-slava Popovica premeščen na traso železniške proge Ormož-Ljuto-mer-Murska Sobota, kjer je bil do 16. decembra 1924 zaposlen kot vodja strojne delavnice. V tem času je leto dni bival v Ljutomeru, nato v Ormožu.i3 Ko je jugoslovanska država po koncu ruske državljanske vojne zaradi tradicionalnih navezav med rusko in srbsko (oz. jugoslovansko) kraljevo družino ter strahu pred širjenjem boljševizma sprejela ruske begunce in v tem okviru zlasti armado generala Petra Niko-lajeviča Wrangla, je bilo jasno, da bo morala izdatno podpreti postopke za integracijo beguncev v jugoslovansko družbo. Eden od državnih mehanizmov je bilo zaposlovanje ruskih vojakov v orož-niških in vojaških vrstah, kot kaže ta primer, pa so bili množično vpeti tudi v graditev jugoslovanskega železniškega omrežja. V zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja so bili wranglovci pogosto predmet parlamentarnih razprav, ki so jih spodbujale v javnosti krožeče fame o urjenju Wranglovih vojaških sil na jugoslovanskem 12 PAM, Vr 1517/24, Okrajno sodišče Ormož, Zaslišba obdolženca - Aleksander Lebedjev, 18. 12. 1924. 13 Prav tam. ozemlju z namenom zrušenja komunističnega režima v Zvezi sovjetskih socialističnih republik.^^ Kazenski primer Aleksandra Lebed-jeva je bil v tem pogledu protisloven, saj je bil nekdanji Wranglov vojak osumljen komunistične propagande oz. sodelovanja z boljše-viško Rusijo. Komandir ormoške žandarmerijske postaje Anton Fi-lipčič je v svojem poročilu tamkajšnjemu okrajnemu sodišču 18. decembra 1924 med drugim zapisal, da je prav on prek "konfiden-tov", ki jih ni bil pripravljen izdati, izvedel za domnevno vohunsko dejavnost Lebedjeva in njegovega sina Vladimirja. Oče in sin naj bi bila v stalnih korespondenčnih stikih z ruskimi komunisti. Sum ko-mandiq'a Filipčiča je dodatno utrdilo pismo iz Rusije, napisano v "komunističnem duhu", ki ga je prejel mladi Vladimir poleti 1924, ko je preživljal počitnice na očetovem domu v Ormožu.^® Da je bil komunizem v Filipčičevem času orjaška fama, ki je ormoškemu komandirju zdivjala domišljijo, priča nadaljevanje njegovega poročila. Zaseženo pismo je namreč po komandirjevih trditvah vsebovalo informacije o načrtovani ruski vojaški invaziji na slovanske države v letu 1926 z uporabo strupenih plinov za popolno uničenje "človeškega življa". Ker sta se oče in sin pogosto srečevala v Beogradu in Ormožu, v policijski preiskavi na Aleksandrovem domu v Ormožu pa so ob tem našli več knjig in korespondence z neznano vsebino, je dal Filipčič osumljenega aretirati takoj, ko so bila dela na pomurski železniški progi zaključena.^® Aleksander Lebedjev je odločno zanikal, da bi imel stike z ruskimi komunisti, vendar ga ovadba ni presenetila, saj je imel v odnosih s podrejenimi v preteklih mesecih veliko težav. Spomladi 1923 je tako po izbruhu stavke med delavci na trasi železniške proge 14 Mikuž, 1965, 222, 234. 15 PAM, Vr 1517/24, poročilo komandirja Žandarmerijske stanice Ormož Okrajnemu sodišču v Ormožu, 18. 12. 1924. 1® Prav tam. odpustil dva komunista, ki sta mu zaradi tega grozila s smrtjo. Jugoslovanske oblasti, ki so bile s tem seznanjene, so Lebedjevu odobrile nošnjo orožja. Ob tem je bil vodja strojne delavnice neprestano tarča tistih podrejenih delavcev, ki so bili nekdanji Wranglovi oficiq'i in so zato pričakovali posebno obravnavo. Ker Lebedjev na to ni želel pristati, so mu nagajali tako, da so ignorirali njegova navodila za delo ali delali v nasprotju z njimi. Nekdanji oficirji so mu očitali, da ravna z njimi kot boljševik, in ga dražili, da se glede na svoje obnašanje gotovo ne namerava vrniti v domovino. Odnosi med njim in ruskimi ter drugimi delavci v delavnici so bili po besedah Lebedjeva zmeraj na meji fizičnega nasilja.^^ Da so ruski delavci nezadovoljni z njim, ga je opozoril tudi vodja (inšpektor) sekcije Ormož-Ljutomer Aleksander Velicki, ki je prejel pismo, v katerem sta delavca Golubjev in (nekdanji polkovnik) Ivanov obtožila svojega nadrejenega boljševizma. O svoji nameri, da mu bosta pred odhodom v Francijo zagrenila življenje na jugoslovanskih tleh, sta obvestila tudi Lebedjeva, vendar sta bila oba po pogovoru Lebedjeva in Velickega odpuščena. Odnose med ruskimi delavci in Lebedjevom je močno zaostrilo še dejstvo, da je Lebedjev po opisanem incidentu kaznoval delavca, nekdanjega generala Ivanova (očeta omenjenega polkovnika Ivanova), ker je ponoči slabo varoval zaupani mu stroj na trasi železniške proge.^® Nazadnje je Lebedjev pristojne zaprosil za premestitev v Beograd, a je na prigovarjanje, da je v Ormožu potreben, vendarle ostal do zaključka del na železniški progi.^® Aleksander je na zaslišanju povedal, da od leta 1922 ni imel več 17 PAM, Vr 1517/24, Okrajno sodišče Ormož, Zaslišba obdolženca - Aleksander Lebedjev, 18. 12. 1924. 18 Prav tam. 1® PAM, Vr 1517/24, prepis prostovoljne izjave Aleksandra Lebedjeva na oddelku za Državno zaščito Ministrstva za notranje zadeve, 2. 3. 1925. stikov s sorodniki v Rusiji, kamor se je dotlej oglašal materi in bratu. Ker je bil brat zaradi Aleksandrovih pisem domačim aretiran, je Aleksander na njihovo prošnjo prekinil stike. Ni bilo težko opaziti Aleksandrove prizadetosti ob koncu zaslišanja, ko je vzel na znanje, da ostaja v preiskovalnem zaporu in po navedbi olajševalnih prič zaključil: "Služil sem Kraljevini SHS, odkar sem prišel semkaj, ves čas zvesto in nesebično ter nepristransko."^® Mnogi ruski prišleki so podobno kot Lebedjevu podrejeni nekdanji oficirji bolestno negovali nostalgijo za nekdanjo domovino.^^ Begunci, ki so morali na hitro zapustiti svoje domove in si iztrgani iz svojih socialnih omrežij ustvaq'ati nova v beguncem nenaklonjenem okolju, so bili v velikih osebnih stiskah, ki so mnogokrat prerasle v tragedije.22 Iz dokumentov kazenskega spisa Aleksandra Lebedjeva je medtem razvidno, da sam drugače od mnogih Wranglovih vojakov, ki so prišli v Kraljevino SHS brez družin, nove domovine ni razumel zgolj kot začasno pribežališče pred skorajšnjim odhodom v zahodno Evropo ali Ameriko oz. vrnitvijo v Rusijo. Ker sta skupaj z njim pripotovala tudi žena in sin, ki sta oba začela študij medicine na beograjski univerzi, in ker se je Lebedjev hkrati s tem kmalu po prihodu v kraljevino začel poklicno vzpenjati, je bil njegov osebni položaj med ugodnejšimi v okviru skupine ruskih beguncev. Lebedjev je bil 18. decembra 1924 zaslišan na Okrajnem sodišču v Ormožu, še isti dan pa je bil predan mariborskemu preiskovalnemu sodniku, s čimer je njegova kazenska zadeva prešla na mariborsko okrožno sodišče. Prošnjo za premestitev osumljenca je podalo ormoško okrajno sodišče v bojazni pred pobegom Lebedjeva iz slabo varovanega ormoškega zapora in velike verjetnosti, da 20 PAM, Vr 1517/24, Okrajno sodišče Ormož, Zaslišba obdolženca - Aleksander Lebedjev, 18. 12. 1924. 21 Dolar, 1995, 89. 22 "V obrambo ruskih beguncev", T, 25. 3. 1922, 3; glej tudi: Ratej, 2014. bi se osumljenec v Ormožu dogovarjal z rojaki v ruskem jeziku, ki je bil ormoškim uradnim organom nerazumljiv. Strah pred Lebed-jevom je očitno še dodatno zrasel, ko tudi za razvozlanje njegove zasežene pisne korespondence niso našli ustreznega prevajalca.^® Ker je ormoški komandir Anton Filipčič v svojem poročilu 18. decembra 1924 vendarle navedel nekatere strašljive podrobnosti o komunistični dejavnosti Lebedjeva in se pri tem celo skliceval na neimenovane zaupne vire,^^ lahko sklepamo, da je pod vtisom splošne protikomunistične dikcije jugoslovanskih oblasti bržkone nekritično zaupal slabonamernim prevodom pisem, ki so mu jih posredovali podrejeni Aleksandra Lebedjeva. Lebedjev je bil 20. decembra 1924 zaslišan tudi v Mariboru, kjer je na sodnikovo vprašanje, zakaj je zaprt, na kratko povzel: "Zaprli so me radi suma propagiranja komunizma. Nisem kriv, ovaden sem bil le iz sovraštva od strani Rusov - delavcev, ki so bili pri delu na železniški progi Ormož-Ljutomer meni podrejeni. Večinoma so to bili bivši višji oficirji. Na to se pa jaz nisem oziral, ampak sem zahteval od njih ravno isto in toliko dela kakor od drugih navadnih delavcev. Zato so me isti iz maščevanja ovadili orožnikom, češ da imam zveze z boljševiki."^® Čeprav je bila oznaka 'komunist' tudi v jugoslovanskem političnem imaginariju po prepovedi komunistične stranke pripraven argument za diskvalifikacijo človeka, je omemba komunizma/boljševizma pri ruskih emigrantih, nekdanjih Wranglovih vojakih, zaradi izkušnje fizičnega spopada vsebovala drugačen pomenski kapital - vsebovala je strah, obsedenost in si- 23 PAM, Vr 1517/24, uradni zaznamek, 23. 5. 1925; dopis Okrajnega sodišča v Ormožu mariborskemu državnemu tožilcu, 18. 12. 1924. 24 PAM, Vr 1517/24, poročilo komandirja Žandarmerijske stanice Ormož Okrajnemu sodišču v Ormožu, 18. 12. 1924. 25 PAM, Vr 1517/24, Okrožno sodišče Maribor, Zaslišba obdolženca - Aleksander Lebedjev, 20. 12. 1924. lovito zavrnitev. Ker se je Lebedjev na zaslišanju v Ormožu in Mariboru skliceval na šefa sekcije na trasi pomurske železniške proge, je bil 43-letni Aleksander Velicki 27. decembra 1924 opoldne zaslišan na mariborskem okrožnem sodišču. Velicki je bil inšpektor ministrstva za promet, ki je stalno živel v Beogradu, kjer je bil tudi rojen. Na sodišču je povedal, da pozna Lebedjeva že dve leti kot dobrega in poštenega delavca, ki se ni zanimal za politiko. Da je bil aretiran, je Velicki izvedel 20. decembra 1924, ko mu je novico v Beogradu sporočil Aleksandrov sin Vladimir Lebedjev. Inšpektor Velicki se je takoj podal na ministrstvo za notranje zadeve na oddelek za zaščito države, kjer se je prepričal, da niti v odprtem niti v tajnem arhivu ne obstajajo nikakršne obremenilne informacije o Lebedjevu. Velicki je svojo izpoved na sodišču podkrepil z izjavo o osebnem jamčenju za očeta in sina Lebedjev.^® Nekaj ur po zaslišanju Velickega je Aleksander Lebedjev odšel iz mariborskega zapora prost vseh obtožb. Skupaj z Velickim sta odpotovala v Beograd, kjer je bil Lebedjev še zmeraj močno pod vtisom obtožb in zaskrbljen za prihodnost sebe in družine. V začetku marca 1925 je na oddelku za državno zaščito podal prostovoljno izjavo o svoji življenjski poti po prihodu v Kraljevino SHS in v sklepu izjave zaprosil za državljanstvo kraljevine zase, za ženo Lidijo in sina Vladimirja.27 Mariborskemu okrožnemu sodišču kljub večkratnim prizadevanjem ni uspelo vzpostaviti komunikacije z beograjsko policijo v zvezi z morebitno evidenco o političnem delovanju Lebedjeva,^® 18. 26 PAM, Vr 1517/24, Okrožno sodišče Maribor, Zaslišba priče - Aleksander Velicki, 27. 12. 1924. 27 PAM, Vr 1517/24, prepis prostovoljne izjave Aleksandra Lebedjeva na oddelku za Državno zaščito Ministrstva za notranje zadeve, 2. 3. 1925. marca 1925 pa je le prispela brzojavka beograjske policije, ki je sporočala, da proti Aleksandru in Vladimiru Lebedjevu v Beogradu ne potekajo nobeni postopki v zvezi s komunistično dejavnostjo. Potem ko je Aleksandrovi zgodbi, da je bil žrtev neurejenih odnosov med ruskimi delavci v Ljutomeru in Ormožu, dan poprej pritrdilo tudi ministrstvo za notranje zadeve,^® mariborskemu državnemu tožilcu ni preostalo drugega kot 20. marca 1925 sporočiti preiskovalnemu sodniku tamkajšnjega okrožnega sodišča, da zaradi pomanjkanja dokazov odstopa od kazenskega pregona Aleksandra Lebedjeva.®" Notranje ministrstvo v Beogradu je mariborskemu okrožnemu sodišču ob tem posredovalo tudi zelo naklonjeno mnenje nekaterih visokih uradnikov z ministrstva za promet, ki so Lebedjeva označili kot vestnega in samoiniciativnega delavca ter v vseh pogledih izvrstnega človeka, še zlasti v političnem smislu.^^ A kot kaže, slovenski organi pregona niso bili prepričani, da je nekdanji Wranglov podporočnik sodišču povedal vse o sebi in svoji preteklosti, najbrž še toliko manj, ker je odšel iz zapora po posredovanju iz Beograda. Lebedjev je na zaslišanjih disciplinirano razlagal strnjeno različico svoje zgodbe, kar mu je omogočilo, da se pri ponovitvah ni zapletal v neskladja, zato lahko sklepamo, da je imel pravnega svetovalca, četudi ni najel uradnega pravnega zastopnika. Da je dobro argumentirana interpretacija Aleksandra Lebedjeva 28 PAM, Vr 1517/24, delovodnik Okrožnega sodišča v Mariboru, uradni zaznamki s 27. 12. 1924, 29. 1. 1925, 21. 2. 1925, 11. 3. 1925; dopis Okrožnega sodišča Maribor Odelenju opšte policije uprave grada Beograd, 11. 3. 1925. 2® PAM, Vr 1517/24, dopis načelnika Ministrstva za notranje zadeve okrožnemu sodišču Maribor, 17. 3. 1925. 30 PAM, Vr 1517/24, Okrožno sodišče Maribor, dopis državnega tožilca preiskovalnemu sodniku, 20. 3. 1925. 31 PAM, Vr 1517/24, dopis Ministrstva za notranje zadeve Okrožnemu sodišču Maribor, 17. 3. 1925. vzbujala sume pri slovenskih oblasteh, je bilo bržkone v prvi vrsti povezano s prizadevanji ormoškega komandiq'a Antona Filipčiča, ki je ormoškemu okrajnemu sodišču že 22. decembra 1924 postregel z dodatnimi obremenilnimi informacijami za Lebedjeva. Temeljila so na zaslišanjih ruskih oficiq'ev Tarasova in bratov Barkov. Še pred zaslišanjem Lebedjeva v Mariboru 27. decembra je s komandiq'evim poročilom razpolagalo tudi državno tožilstvo v Mariboru. Filipčič je navedel mnenja več bivših ruskih oficiq'ev, ki so zatq'evali, da jih je Lebedjev na delu zatiral, kljub temu da so se trudili storiti vse, da bi zadovoljili njegove zahteve. Mnogi med njimi so morali zato zapustiti delo na železnici, kar je bila po mnenju komandiq'a posledica načrta Lebedjeva, da oslabi nekdanjo Wranglovo armado, ki se razpršena in sprta ne bo sposobna upreti komunizmu na ruskih tleh: "Sumljivo je tudi, da ravno Lebedjev ni mogel trpeti Rusov, ko so ostali Rusi lepo v slogi živeli."®^ Ni znano, kako je Filipčič navezal stike z nezadovoljnimi mladeniči, nekdanjimi ruskimi oficiq'i, ki so bili ob koncu leta 1924 zaposleni v žrebčarni Moste pri Ljubljani, kjer so bili 24. decembra tudi zaslišani. Pavel Barkov, star 26 let in rojen v Odesi, je povedal, da je bil med majem 1923 in avgustom 1924 zaposlen na trasi pomurske železniške proge. Čeprav Aleksander Lebedjev ni bil nikoli njegov nadrejeni, ga je Barkov poznal in vedel, da namerno povzroča težave Rusom, ki so zato velikokrat ostali brez dela. Kar bi se današnjemu očesu zdelo kot vneto prizadevanje Aleksandra Lebedjeva po sprejetosti v novi domovini, je Barkov pripisal njegovi dvoličnosti, saj se je v komunikaciji z delavci obnašal kot eden od njih, medtem ko je menda nadrejenim zmeraj skušal prikazati svojo strogost do delavcev.®® Pavel Barkov ni maral Lebedjeva tudi zato, ker je vodja strojne 32 PAM, Vr 1517/24, poročilo komandirja žandarmerijske stanice Ormož Okrajnemu sodišču Ormož, 22. 12. 1924. 33 PAM, Vr 1517/24, zaslišanje Pavla in Nikolaja Barkova ter Nikolaja Tarasova, Ljubljana, 24. in 26. 12. 1924. delavnice v nasprotju z njim zaničeval carizem in monarhično ureditev države, o čemer je odkrito govoril. Skupaj s sodelavci je imel Barkov vtis, da ima Lebedjev stike s komunisti, zlasti ker je živel na veliki nogi, česar mu plača na železnici po njihovem mnenju ni omogočala. Predmet kolikih bolj ali manj fantastičnih govoric je moral biti strojnik Lebedjev med ruskimi emigranti, priča prostodušna izjava Barkova, da se jim je zdel sumljiv, ker je prijateljeval z nekdanjim ruskim generalom (ali admiralom) Konanovom, ki je v razsipnosti živel pri nekem grofu na Hrvaškem.®^ V Harkovu rojeni Nikolaj Tarasov, star 27 let, je bil zaposlen na železniški progi Ormož-Ljutomer od julija 1923 do avgusta 1924. V svoji izpovedi je bil do Lebedjeva še bolj neizprosen: "Lebedjev je zelo čuden človek in imam jaz ta vtis, da ni prav normalen. On je živel bolj sam zase in za svojo rodbino in se ni družil z nami drugimi ruskimi oficirji. Skoro z vsakim se je skregal, med drugim tudi s polkovnikom Ljeršenkom in Barkovom. Je tudi zelo domišljav in se je čutil, kakor da bi bil on najpametnejši." Čeprav se je sam izrekal za carista, ni opazil, da bi bil Lebedjev naklonjen komunistom, zdelo se mu je celo, da je brez političnega prepričanja, saj je v pogovoru o politiki zmeraj pritrdil tistemu, s katerim je govoril.®® Tudi 27-letni Nikolaj Barkov, ki je bil med aprilom 1923 in januarjem 1924 zaposlen na železniški progi Ormož-Ljutomer, ni bil nikoli neposredno podrejen Lebedjevu. Povedal je, da so se ruski delavci, nekdanji oficirji, Lebedjeva izogibali, saj se je že ob prvem srečanju z njimi obnašal oblastno in domišljavo. Ker se mu je posrečilo pridobiti naklonjenost šefa sekcije Aleksandra Velickega, mu je ta dajal povsem proste roke pri najemanju in odpuščanju ruskih delavcev, ki jih je rad nadomeščal "z manj inteligentnimi". Nikolaj Barkov je 34 Prav tam. 35 Prav tam. povedal še, da je bil Lebedjev po prepričanju socialist, ki je bil v pro-tirevolucionarnih bojih podrejen polkovniku Lašenku (oz. Ljer-šenku), nad katerim se je zato v Ormožu izživljal. To informacijo je Barkovu posredoval sam polkovnik, ki je povedal tudi, da je bil Lebedjev v času bivanja v Rusiji hospitaliziran kot duševni bolnik. Njegova "megalomanija" oz. prepričanje, da je pametnejši od drugih ljudi, je prišla še posebej do izraza, ko je postal nadrejeni več sto delavcem na železniški progi. Barkov pa ni vedel povedati ničesar o morebitnih zvezah Lebedjeva z ruskimi komunisti.®® Ne glede na to, da so pričanja nekdanjih delavcev na progi slikala Aleksandra Lebedjeva v luči, ki se ni skladala z njegovo interpretacijo dogajanja, se preiskava proti njemu ni nadaljevala. Veliki župan mariborske oblasti Otmar Pirkmajer je sredi maja 1925 od Okrajnega sodišča v Ormožu zahteval zapisnike zaslišanj ruskih oficirjev, bratov Barkov in Tarasova, ki so očitno zrcalila več kot zgolj maščevalni naklep podrejenih delavcev, saj je dva meseca kasneje v uradnem zaznamku ponovno obvestil mariborsko okrožno sodišče, da je Aleksander Lebedjev sumljiv. Neznana roka na sodišču pa je ob rob dopisa s svinčnikom zgolj načečkala zaznamek, da je primer rešen.®^ Sklepamo lahko, da se je Aleksandru Lebedjevu v letih, ki so sledila, uspelo osebnostno emancipirati in obdržati svojo družino v primerljivem socialnem položaju z nekdanjim, ruskim. Za dosego tega cilja, ki si ga je očitno zadal takoj ob prihodu v Kraljevino SHS, je 3® Prav tam. 37 PAM, Vr 1517/24, uradni zaznamek, 13. 7. 1925; dopis Srezkega poglavarstva Ptuj Okrajnemu sodišču Ormož, 22. 5. 1925. moral premostiti nekaj bistvenih ovir. Najprej je moral brezkompromisno pretrgati mentalno vez s svojimi ruskimi materialnimi osta-linami (mlinom, oljarno, nekaj drugimi nepremičninami) in z najbližjimi (bratom in materjo) ter svoje življenje začeti znova. Nato je moral obrniti hrbet skupini ljudi, ki ji je nazadnje pripadal, tj. so-vojakom Wranglove armade, kar je od njega zahtevalo skrajno odločnost in zazrtost v prihodnost svoje družine. Ko se je kot vodja strojne delavnice pri gradnji železniške proge Ormož-Ljutomer-Murska Sobota zapletel v konflikte z nekaterimi tam zaposlenimi bivšimi oficirji Wranglove vojske, so ga ti ovadili jugoslovanskim oblastem zaradi suma komunistične propagande. Ob tem, da kazenski spis Okrožnega sodišča v Mariboru razkriva težavno vživljanje ruskih emigrantov v svoj spremenjeni socialni položaj in nove kulturne razmere, pri čemer jim je intimno največ težav povzročalo izničenje nekdanjih položajev vojaške hierarhije, je za nas še zanimivejša druga, paradoksalna plat zgodbe. V obeh, etabliranem jugoslovanskem in ruskocarističnem političnem ima-ginariju, je bil namreč komunizem skrajno zavrženo dejanje in s tem točka poenotenja med dvema kulturnima/političnima entitetama. Paradoksalno je zato obtožba komunizma Aleksandru Lebedjevu omogočila prvo močno identitetno oprijemališče, s katerim je lahko svoj nekdanji, ruski miselni svet zanesljivo pripel na novega, jugoslovanskega. Bibliografija DOLAR, J. (1995): Spomini: v preddverju literature, Maribor, Založba Obzorja. MIKUŽ, M. (1965): Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 19171941, Ljubljana, Mladinska knjiga. BLAKE, R., ur. (1993): Oxfordova enciklopedija zgodovine: od 19. stoletja do danes, Ljubljana, DZS. Pokrajinski arhiv Maribor, fond: Okrožno sodišče Maribor 18981941, spis Vr 1517/24. RATEJ, M. (2014): Ruski diptih: iz življenja ruske emigracije v Kraljevini SHS, Ljubljana, Modrijan. RUSTJA, A (2002): "Železniška proga skozi Ljutomer", Zgodovinski listi, 28. Jutro (J) (1924): Ljubljana, Narodna tiskarna. Murska straža (MS) (1923): Gornja Radgona, Tiskarna Panonija. Slovenski narod (SN) (1924): Ljubljana, Narodna tiskarna. Tabor (T) (1922): Maribor, Tiskovna zadruga. 0 0 0 MaTen PaTeM A^eKcaHAp ^ečefleB: Me^bHUK, np0M3B0AMTe^b Mac^a, o^M^ep BpaHre^n, CTpouTe^b roroc^aBCKux ^e^e3HNx flopor Pe3roMe: CraTb^ 3HaK0MMT ^uTaTe^« c pyccKUM ^MM^paHTOM Ä^eK-caHflpoM ^eöegeBHM u ero ^M3Hbro b C^OBeHuu b 1923-1924 rogax, rfle OH pyKOBOflM^ CTpOUTe^bCTBOM ^e^e3HOflOpO^HOM ^MHMM OpMO^ - ^roTOMep - MypcKa Co6oTa. OTHomeHUH c nofl^uHeH-HHMM CKnaflHBa^MCb y ^e6efleBa c^o^ho. Oh nocTOHHHO koh^^mk-TOBa^ c Ko^^eraMM, oco6eHHo c 6HBmMMM o^M^epaMM apMuu reHepa^a BpaHre^H, m, b cbom o^epeflb, cTa^ ^epTBoM hohocob - ero noflo3peBa^M b pacnpocTpaHeHuu KoMMyHucTu^ecKoM npona-raHflH. B cBeTe ycTaHoBUBmuxcH b to BpeMH no^uTu^ecKux Ha-cTpoeHMM, KoMMyHU3M Ka3a^cH ^eM-To oTTa^KUBaro^UM. Ho B to ^e BpeMH oh o6beflUHH^ b ce6e ycTaHoBKu gByx Ha^uoHa^bHHx Ky^bTyp, Ha no^Be ^T0^0 eguHcTBa u Bo3HUKna nyxoBHa^ cBH3b ^e- öegeBa c ero H0B006peTeHH0M poflUHOM. yro^OBHoe ge^o OKpy^-Horo cyga b MapM6ope bo BceM no^HOTe geMOHCTpupyeT C^O^HO-CTU, C kotophmm CTa^KMBa^MCb poCCMMCKUe ^MM^paHTH B tot C^o^HHM nepuog CO^Ma^bHOM u Ky^bTypHoM TpaH3M^MM. K^roneBMe c^OBa: Kopo^eBCTBo cep6oB, xopBaToB u c^OBeH^eB, PyccKa« ^Mu^pa^uH, ÄneKcaHgp ^e6egeB, ^e^e3HHe goporu, kom-MyHU3M Izvirni znanstveni članek Original scientific article prejeto: 7. 7. 2015, sprejeto: 11. 8. 2015 Petra Testen^ Peter Gresserov-Golovin (1894-1981), Moja ljuba Slovenija Izvleček: V prispevku je predstavljen ruski baletni plesalec in ko-reograf Peter Gresserov-Golovin. Izšolal se je v rodni Moskvi, po oktobrski revoluciji pa je emigriral v Slovenijo, kjer je nadaljeval z umetniškim delovanjem. Tako v Ljubljani kot pozneje v Mariboru je v vlogi koreografa postavil balete v številnih operah in operetah in se izkazal za priznanega režiserja glasbenih in gledaliških predstav. Med obema vojnama je kljub finančni stiski ohranil slovenski balet in vzgojil prvo generacijo slovenskih plesalcev in baletnih solistov. Z redom zaslug za ljudstvo s srebrnimi žarki je bil leta 1971 odlikovan za zasluge za slovenski balet. Zadnja leta je preživel v Kanadi, kjer je zbral spomine na svoje življenje in delo v Sloveniji s pomenljivim naslovom Moja ljuba Slovenija. Ključne besede: Peter Gresserov-Golovin, ruski emigranti, balet, baletni plesalec, koreograf UDK: 792.071.2.028:929Golovin P.G. Peter Gresserov-Golovin (1894-1981), My Beloved Slovenia Abstract: The paper presents the Russian ballet dancer and choreographer, Peter Gresserov-Golovin. Golovin completed his education in his native Moscow and migrated after the October Revolution to Slovenia, where he continued his artistic work. First in Ljubljana and later in Maribor, he participated as a ballet chore- 1 Dr. Petra Testen je raziskovalka na Inštitutu za civilizacijo in kulturo ter na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. E-naslov: petra.testen@zrc-sazu.si. ographer in many operas and operettas, and proved himself a capable director of music and theatre performances. Between the wars, he maintained the Slovenian ballet despite the poor financial situation and raised the first generation of Slovenian ballet dancers and soloists. In 1971 he was awarded the Order of Merit for the People with silver rays for his contribution to the Slovenian ballet. The last years of his life were spent in Canada, where he gathered his memories about his life and work in Slovenia in a book with the eloquent title Moja ljuba Slovenija - My Beloved Slovenia. Keywords: Peter Gresserov-Golovin, Russian emigrants, ballet, ballet dancer, choreographer 0 0 0 "Moj sopotnik je pokazal na nazobčan stolp z uro, ki se je dvigal nad mestom: 'Poglejte tam grad, o katerem sem vam govoril. V njem so ruski študentski domovi. Tja greste lahko navzdol po Resljevi ulici. Tamle, vidite,'je pokazal desno čez ulico. 'Prtljage nimate veliko in lahko boste prišli peš ^ Ali, še bolje, pojdite tjale v tisto nizko barako na tej strani. Tam so dame uredile študentsko jedilnico in prav sedaj je čas kosila. Pojejte in študentje vas bodo odvedli v dom.'"2 Pregled zgodovine baleta na Slovenskem zagotovo ne more zaobiti imena Petra Gresserova, baletnika, koreografa in režiserja ruskega rodu. Rodil se je 1. aprila 1894 v Moskvi, kjer je na moskovski klasični gimnaziji leta 1912 maturiral. V svojih dijaških letih se je učil baleta pri Olgi Nekrasovi v šoli moskovskega carskega baleta ter obenem študiral klavir na Državni glasbeni šoli. Ker je gimnazijo končal z odliko, je bil sprejet na strojni oddelek Politehničnega inštituta imperatorja Petra Velikega, kjer je ostal dve leti. Nato je vstopil v Kavalerijsko učilišče carja Nikolaja v Moskvi in se izučil za oficirja. Spomladi 1915 ga najdemo v vlogi oficirja 9. kazenskega dragonskega polka na galicijski fronti. Med vojno je bil kar dvakrat ranjen in petkrat odlikovan. Po demobilizaciji je vstopil v Belo armado in kot konjeniški kapetan emigriral v Carigrad, od tam pa v Jugoslavijo. Leta 1922 je prišel v Ljubljano in se sprva vpisal na tamkajšnjo Filozofsko fakulteto ljubljanskega vseučilišča, leto pozneje pa se je prepisal na elektrotehnični oddelek Tehnične fakultete, kjer je leta 1929 končal študij kot inženir elektrotehnike.® Praktično vse od začetka (od leta 1924) pa lahko Gresserovu sledimo tudi pri Narodnem gledališču.^ Baletni oder ga je znova pritegnil že med študijem, malo iz nuje, zagotovo pa iz ljubezni. Kot pripoveduje Henrik Neubauer v biografskem leksikonu Obrazi ba-leta,5 kjer v enem od gesel upodobi tudi Petra Gresserova, je bil slednji po občasnih nastopih v okviru ljubljanskega baleta, ki ga je tedaj vodila Marija Tuljakova, nato leta 1927 angažiran kot prvi solist z umetniškim imenom Golovin. Že naslednje leto je bil napro-šen, da prevzame kot baletni mojster vodstvo baletnega ansambla, kar je v Ljubljani počel vse do leta 1946, v Mariboru pa zatem do leta 1951. Neubauer ga v zvezi z zaslugami za slovenski balet poimenuje kar "očeta slovenskega baleta". Vzgojil je namreč "celotno prvo generacijo slovenskih plesalcev, kot koreograf je postavil 50 baletov, okrog 150 baletnih vložkov v operah in operetah ter režiral 40 3 Gledališki list Narodnega gledališča v Ljubljani 1937-38. Opera, št. 9, 89. 4 4. oktobra 1924 je prvič nastopil v Narodnem gledališču v Ljubljani kot Gopak v operi Rimskega-Korsakova z naslovom Majska noč. ING fn'iK cmmiiov-cOLoviN ___r- -- - SLIKA 1: Portret inženirja Petra Gresserova-Golovina. Vir: Gledališki list Narodnega gledališča v Ljubljani 1937-38. Opera, št. 9, 87. oper in operet, predvsem pa je pridobil in priboril baletu prostor v gledališču in slovenski kulturi."^ S tem pa njegovega dela na področju baleta še zdaleč ni konec. V obdobju med obema vojnama je predaval balet v operni šoli in na dramskem oddelku Glasbene akademije v Ljubljani. S svojim ustvarjanjem za balet ni prenehal niti v vojnem času, kar dokazuje osnovanje Operno-baletne šole leta 1944. Slednjo je omogočila nova baletna dvorana v opernem poslopju v Ljubljani. Gresserov je bil leta 1948 tudi prvi ravnatelj Državne baletne šole, ki je bila ustanovljena v Mariboru. Kot baletni plesalec je prvič nastopil leta 1924 kot Gopak v operi Majska noč. Sledilo je veliko vodilnih vlog v petintridesetih različnih baletnih predstavah: Rožni kralj v Cveticah male Ide (Klenau, 1925), Zaročenec v Favnovi noči (Sygietynski, 1925), Ženin v Sva-tovcu (Zajc-Baranovic, 1925), Mladenič v Srcu iz lecta (Baranovic, 1925), Pierot v Pozivu na ples (Weber, 1925), Prvi toreador v Capric-ciu espagnol (Čajkovski, 1925), Mojster in Drugi Pajac v Punčki (Bayer, 1933), Pierot v Metuljčkih (Schumann, 1937), obenem pa se je pojavljal v naslovnih vlogah svojih koreografij, in sicer v Dam-skem lovcu (Dellanoy, 1931), Maski rdeče smrti (Osterc, 1932), Petru-ški (Stravinski, 1935), dalje kot Usoda v Pieretinem pajčolanu (Dohnany, 1942), Šah v Šeherezadi (Rimski-Korsakov, 1948) itd.^ Prav tako je plesal v številnih operah in operetah.® Morda gre kot posebno zanimivost spomniti na njegov nastop v vlogi pevca tenorista, ko se je preizkusil v vlogi Altouma, kitajskega cesarja v operi Turandot (Puccini, 1932). Med baleti, pri katerih je skrbel za koreografijo, gre zagotovo izpostaviti Možička (Ipavec, 1930), praizvedbo Damskega lovca (Dellanoy, 1931), Začaranega ptiča (Čerepnin, 1933) in Masko rdeče smrti (Osterc, 1932), prvo izvedbo Petruške (Stravinski, 1935) v Sloveniji, Baletni večer del slovenskih skladateljev (1939), Chopiniano (Chopin, 1942), Pieretinpajčolan (Dohnany, 1942), Polovske plese (Borodin, 1942), Bolero (Ravel, 1944), Peera Gynta (1944), Šeherezado (Rimski-Korsakov, 1945), Slovanske plese (Dvorak, 1946), Marenko (Škerjanc, 1946) in Valpurgino noč (Gounod, 1948).® Seveda se je Golovin polotil tudi režije velikih del opernega repertoarja, kot so Gotovčev Ero z onega sveta (1937, 1938, 1941, 1946), Mozartov Don Juan (1944), Verdijeva Aida (1944), Rigo-letto (1946), Traviata (1950, 1951) in Trubadur (1951), Thomasov Mi-gnon (1944), Webrov Čarostrelec (1945), Borodinov Knez Igor (1945), 7 Seznam Golovinovih vlog v baletnih predstavah, kolikor jih je mogoče rekonstruirati, najdemo v: Neubauer, 2013, 169-170. 8 Golovin je plesal v številnih operah in operetah, a plesalci niso bili vedno navedeni na letakih ali v gledaliških listih, tako da je naboru teh vlog zelo težko slediti. Naveden je le osemkrat v opernih in sedemkrat v operetnih predstavah. Glej: Gresserov, 1985, 170. 9 Za seznam koreografij baletov glej: Gresserov, nav. delo, 164-165. Rossinijev Seviljski brivec (1946, 1949, l95l), Glinkov/van Susanin (1947, leta 1947 tudi v Beogradu), Puccinijeva Tosca (i947, 1949), La Boheme (1948) in Madame Butterfly (1949 v Sarajevu), Leoncaval-lovi Glumači (1949), Dvofakova Rusalka (1947), Massenetova Manon (1951) in Gounodev Faust (1951).!° Tudi slovenski operni repertoar ni izostal, in sicer Parmova Stara pesem (1945) in Svetelovi Višnjani (1949). Med režijami operet zagotovo izstopajo Leharjeva Dežela smehljaja (1931, 1943), Zellerjev Tičar (1931), Benatzkyjev Pri belem konjičku (1941) itd." Da je bil Golovin res vsestranski ustvarjalec, priča tudi njegov libreto za opereto Helteja (1938), pri kateri je bil obenem soavtor glasbe skupaj z Bogom Leskovicem. Najdemo ga tudi v vlogi soavtorja libreta za opero Višnjani (1949) skupaj s Franom Govekarjem in kot soavtorja glasbe za otroško bajko Princesa in zmaj (1941) skupaj z Jankom Gregorcem.^^ O življenju in odnosu do dela Petra Gresserova - poleg spominskih drobcev v njegovi knjigi - veliko razkrije zapis Vilka Ukmaq'a v Gledališkem listu Opere Ljubljana iz leta 1944, kjer lahko preberemo: ^"Vsako jutro ga lahko vidite, kako v prožni hoji med prvimi prihiti v operno gledališče - ob zvestem spremstvu svoje palice, ki nato redno obvisi na obešalniku pred mojo sobo ter mi je zanesljiv znak, da je že na delu. /n skoraj redno proti koncu večerne predstave ta palica izgine prav tako neopazno, kot je na kljuki obvisela. Malokdo je tako ves predan svojemu delu, malokdo je tako pripravljen vsega se dati in razdati svojemu poklicu. Pri vsem tem pa ne sili nikamor v ospredje. Tih je in včasih skoro nekam odmaknjen. Le tu 1° Za seznam režij oper glej: Gresserov, 1985, 165-166. 11 Za seznam režij operet glej: Gresserov, nav. delo, 166. 12 Za seznama koreografij v operah in operetah glej: Gresserov, nav. delo, 166-169. Podatki o Golovinovem življenju in delu so vzeti iz: Neubauer, 2013, 21-22; Gresserov, 1985, 164-17O; http://www.sigledal.org/geslo/ Peter_Golovin; http://sl.wikipedia.org/wiki/Peter_Gresserov. Jrwii. T. Crtrlek, 2, a. NeMJi. L ^«Ar^rijrt^ t. T«f«t, 7. S/«*, t. 1, F«M, II Sebeti. It Med.«!, II rmdhjrn, ii SPORED, PRAHA, 2«ecM rt 4 ^ r'lttT. Blaa^ Cjm M M r^UtLl ZMKt* (Krw ^•Zili) »M M >4^ « b lUr Pha, t. «»Wt^ * C. Tint, sr*^ t, ^itrk, iiAhotI, II rt- opeka- rt *. M jv^t. I. att Ifjprt» litwrriM «htaUL fFtflHM f ti ^^ . . . Z«fto. . . ■tiftfel M J^jrl». ■M F Itf^ fl Inn *iho Ftmio MAJSKA NOČ. »kiCid: J . . . i"" "■''ItrE I iliL» v «>t**M Hb tp^ b N *t*l4«. M« SLIKA 2: Prvi nastop v Narodnem gledališču v Ljubljani, 4. oktobra 1924 - kot Gopak v operi Rimskega-Korsakova z naslovom Majska noč. Vir: Gledališki list Narodnega gledališča v Ljubljani 1924-25, št. 1. in tam se mu v družbi vžgo oči in se mu razveže beseda. In potem ob njegovih spominih mimogrede izveš, da izhaja iz ruske oficirske družine, da mu je bil ded poznani poet, pisatelj in kritik Boris Al-mazov, da mu je oče diplomiral na moskovskem konservatoriju in da mu je bila mati izredna pianistka z absolutnim posluhom. Tako se ti ob bežnih spominskih podobah nariše skica njegove osebnosti in doumeš, zakaj je Golovin opustil inženirski poklic in se predal umetnemu plesu, katerega je gojil že v svojih gimnazijskih letih spričo posebno razvite ruske baletne tradicijef^^ Gresserov se je na Slovenskem nenehoma, vse od svojega prihoda v Ljubljano, srečeval s prijatelji, bivšimi kameradi, odrskimi ustvarjalci, študenti, z znanci, bližnjimi ali zgolj po narodnosti sorodnimi ruskimi ljudmi. Bilo jih je veliko. Med njimi je bil tudi mo- ' Gledališki list Opere Ljubljana, 17. junij 1944. skovski dramski režiser Boris Vladimirovič Putjata, ki je v tistem času deloval v ljubljanski Drami in Operi, in je pri direktorju Ruka-vini dosegel, da je Golovin prvič zaplesal kot Gopak v Majski noči. Po drugi strani pa je med svojim bivanjem in delovanjem na gledaliških odrih videval, spoznal, se družil, prijateljeval itd. s številnimi zvenečimi ali za slovenski prostor pomembnimi imeni, kot so bili na primer dirigenti Mirko Polič (tudi direktor Opere v Ljubljani), Anton Neffat (direktor Opere v Mariboru), Antonin Balatka, Lovro von Matačic, Danilo Švara, Rado Simoniti, dalje skladatelj Marij Kogoj, pa sopranistki Ljudmila Polajnar in Štefanija Fratnik, barito-nista Nikolaj Cvejič in Robert Primožič, basist Julij Betetto, dramski tenorist Jože Gostič, režiser Osip Šest, upravnik gledališča in direktor Glasbene matice Matej Hubad, baletke Erna Mohar, Lidija Wisiak, Jelka Igličeva, Gizela Bravničar, Silva Japelj, Marta Rem-škar, baletna plesalca zakonca Mlakar, gledališka kritika Emil Adamič in Fran Govekar, režiser Bratko Kreft in mnogi, mnogi drugi. Spomini _ Najbogatejši vir, ki osvetljuje Golovinovo življenje in delo na Slovenskem, so spomini, ujeti v (avto)biografijo z naslovom Moja ljuba Slovenija. Gre za zapise, ki so osrednji predmet analize pričujočega besedila, na kar namiguje že sam naslov prispevka. A naj se - preden se posvetimo Golovinu - najprej za trenutek dotaknemo tipologije vira samega, in sicer biografije, ki vse od svojega "nastanka" v 20. stoletju pravzaprav nikoli ni nehala zanimati širšega bralstva. Poleg literatov in ljubiteljev biografij so se vseskozi z njo ukvarjali tudi zgodovinarji.^^ Medtem ko so velike osebnosti zanimale zgodovinopisje že zelo zgodaj, pravzaprav vse od njegovega nastanka, je bila novost zadnjih desetletij odkrivanje indivi- ' Koron et al., 201I; Grdina, 1992, 341-363. dualnosti, predvsem tiste z družbenega obrobja. Premik se je zgodil v sedemdesetih letih 20. stoletja, predvsem "kot kritika konservativnega historicizma, ki je vztrajal pri elitistični viziji zgodovine, v kateri ni bilo prostora za pripadnike nižjih družbenih slojev, in pretirane marksistične zaverovanosti v zgodovinsko prebojnost množic, ki je te sloje sicer naredila za zgodovinske akterje, vendar le kolektivno, za ceno izgube posebnosti njihovih individualnih pri-padnikov."i5 Obenem je bilo ponekod "ponovno odkritje" biografije tudi odmik od preveč strukturalistično usmerjene analovske zgo-dovine.1® Zanimanje za subjektivnost ni potekalo sočasno v vseh evropskih zgodovinopisnih okoljih, je pa zagotovo obrodilo pristop k biografskemu raziskovanju kot načinu raziskovanja posameznikove umeščenosti v širši družbeni in kulturni kontekst - tako s stališča posameznika kot glede na izdelan metodološki pristop.^^ Vrnilo se je k človeku, njegovemu pogledu na svet, čustvovanju, razumevanju ^ Obenem so uspešni pionirji tovrstnega početja, kot sta bila Carlo Ginzburg^® in Giovanni Levi^® znotraj t. i. mikrozgo-dovine, opozarjali, da ne gre zgolj za "pogled od spodaj" kot nadomestek za "panoramsko gledišče", temveč korektiv, ki opozarja na zavajajoče posplošitve in enostavne črno-bele razlage, ki jih nemalokrat ustvarja zgodovinopisje.^® V osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja smo tako lahko spremljali povečano zanimanje za avtobiografske vire, kot so dnev- 15 Verginella, 2004, 7. 16 Prav tam. 17 Rebeschini, 2002, 2, 165-171; Rebeschini, 2006, 427-446; Luthar, 1990, 19, 275-279; Verginella, 2010, 215-231; Toplak, 2006, 181-188; Ferro, 1990, 12521254 itd. 18 Ginzburg, 2010 (Torino 1976). 19 Levi, 1995, (Torino 1985). 20 Verginella, 2004, 7-10. niški zapiski, memoari in pisma. Ta "dragocena skladišča individualnega spomina", ki so sprva obetala veliko predvsem pri obravnavi subjektivnih materialnih, družbenih in kulturnih vidikov preteklosti, so se pokazala kot še bolj zanimiva v zmožnosti posredovanja doživetega - izkušenj in občutij posameznic in posameznikov, med njimi tudi obrobnih akterjev nekega (političnega, kulturnega itd.) dogajanja, ki pa so kot živi spremljevalci zgodovine tako dobili svoj glas.^i Golovin je zapisal svoje spomine na obdobje, ki ga je preživel v Sloveniji, najprej v Ljubljani, nato pa še v Mariboru. Napisal jih je v ruščini, za prevod in urejeno obliko, da so jih bili deležni tudi slovenski bralci, pa je poskrbel Henrik Neubauer. Gresserov jih je naslovil Moja ljuba Slovenija, v podnaslovu pa pojasnil, da gre za spomine na njegovo delo v slovenskih operah med letoma 1924 in 1951. A ta spominski zapis je veliko več kot zgolj opis Golovinovega dela. Fragmenti, drobci spominov, ki se vtihotapljajo med opise opernih sezon in njihovih akteq'ev, dajejo slutiti življenje za kulisami ali bolje, ob njih - v objemu družine, prijateljev, spominov, malih in velikih krivic, trdega dela, ustvarjalne energije, ob pogledu na svet, ki ga je zagotovo izoblikovalo mnogo težkih izkušenj, s hrepenenjem po svetu, ki ga ni več. Že na samem začetku, ko vzamemo v roke Golovinove spomine, nas na njegovo vseživljenjsko vez z rodnim, ruskim miljejem opozori dejstvo, da je pisal v ruščini. Prav tako se z refleksijo na svet, ki ga je pustil za seboj, pričnejo spominski zapisi, kjer je že na prvi strani, ko Golovin na vlaku v vojaški uniformi srečuje različne ljudi, ki potujejo z njim iz Zagreba proti Ljubljani, zapisano: "'Rus, ali ne?' In običajno se je radovednežu razlezel po licu širok nasmeh. 'Rus,' sem odgovoril na enak način in razmišljal, da je beseda Rus pravzaprav pravilnejša kot naša 'ruski'. Ali ni bolje uporabljati samostalnik kot pridevnik? Sicer pa je to tako vseeno. Stvar navade. A oni ni odšel. Radovedno me je gledal. Vprašanja so se usipala in razumel sem ga: saj ti tu vedo o nas na žalost še manj, kot mi o njih. In sedaj hočejo to nadomestiti, ker jih k temu spodbujajo vojna in vse druge spremembe. Kaj se je takega zgodilo, da smo sinovi največje in najbogatejše države na svetu morali priti iskat k njim 'mizo in dom', kot pravi basen? Politika. To je sedaj zelo modna, meni povsem neznana, a tudi neprijetna dama. Ali pa je sploh dama? Naslonil sem se na sedež in zaprl oči."^^ V tem kratkem zapisu mladeniča, ki potuje v neznano, lahko zaslutimo usodo človeka, ki je moral na tuje, v šole, kjer so govorili slovensko in je bila literatura za študij v glavnini v nemškem jeziku. Sam ni poznal ne slovenskega ne nemškega jezika. Sprašuje se o "kolesju zgodovine" in ga primerja z basnijo, književno zvrstjo, v kateri nastopajo poosebljene živali s človeškimi lastnostmi, na koncu zgodbe pa sledi moralni nauk. A pri Golovinu umanjka moralna razlaga iz basni in namesto nje sledi suhi preskok na politiko, ki jo označi kot "meni povsem neznana, a tudi neprijetna dama. Ali pa je sploh dama?"^^ Kratek, a pomenljiv komentar, ki v luči vedenja, da je služil kot oficir na galicijski fronti, bil med vojno kar dvakrat ranjen in petkrat odlikovan, po demobilizaciji pa vstopil v Belo armado in kot konjeniški kapetan emigriral v Carigrad, nato pa od tam v Jugoslavijo, dopolni v pripovedi av- 22 Gresserov, 1985, 11. 23 Prav tam. torja tisti del, ki ga pravzaprav ne zapiše. Zaključi le: "Naslonil sem se na sedež in zaprl oči."^^ Čeprav v Golovinovih zapisih ne najdemo analize tedanjih ali preteklih političnih razmer, niti razčlenjenih komentarjev o stališču ali stališčih, ki jih je sam zagotovo imel, so dragoceni in pomenljivi spomini, kot je na primer opis izleta s polkovnikom Nikolajem Aleksandrovičem Tkačevom k Ruski kapelici. Julija 1926 se je namreč udeležil srečanja pri kapelici z rusko kolonijo. Julijski oddihi v Alpah pri Ruski kapelici pa so kmalu prerasli v redna poletna "romanja": "Nasploh je romanje k cerkvici, ki je prešlo v vesel piknik, vzbudilo v mnogih in tudi v meni nepozaben vtis ^ Se kasneje, čez nekaj let, ko sem bil že oženjen in sem imel majhnega sina in hčer, sem vedno izbiral za naše poletno potovanje prav to smer k ruski cerkvici, naprej k Erjavčevi koči, na Mojstrovko, in končno, na Vršič, od koder se je odpiral prekrasen razgled na gorske vrhove in je šla pot v dolino Trente k čudoviti, sinji in ledeni Soči. Tam smo bili velikokrat."^^ Tistega prvega leta, ko se je dan pred vso druščino podal k Ruski kapelici s polkovnikom Tkačevom, pa se je spominjal takole: "Tako sva hodila s polkovnikom Nikolajem Aleksandrovičem ali - kot so tedaj z nasmehom ali grenko ironijo pravili - z 'bivšimpolkovnikom'. Kot da bi lahko rekli z bivšim zdravnikom ali bivšim inženirjem in kot da bi s spremembo kraja ali političnih razmer lahko nekdo izgubil znanje, ki si ga je pridobil v šolah in v praksi In še: "'Ali se vam ne zdi čudno, da sva se midva, carska oficirja, ki sva toliko časa prebila v vojni, ko sva branila domovino, v zahvalo za vse, kar sva napravila, znašla tu, sredi Alp, skupaj s sencami naših ubitih roja- 24 Prav tam. 25 Gresserov, 1985, 44. 26 1 kov?'"2'7 Ruska kapelica je ostala stičišče, kraj srečanja in kraj spomina, kot sakralni objekt je bila prostor, kjer je tudi za Golovina obstal čas, kamor se je vračal kot k duhovnemu jedru: "Neovirano sva vstopila in zagledala ob zadnji steni oltar, nad katerim sta na zidu viseli dve ikoni, tiskani na debelem, svetlečem papirju - Božje matere in Jezusa Kristusa z gorečim srcem na prsih. Take podobe često vidimo v katoliških cerkvah in hišah. Velikokrat sem jih videl tudi v Galiciji."28 Golovin si je v Ljubljani ustvaril družino. Sprva je njegovo srce pripadalo Veri, Verusji, mladi deklici, ki jo je poznal še iz domovine, in ki se je z mateq'o Sofjo Andrejevno zatekla, tako kot mnogi drugi, v širni svet, v Ljubljano, kjer so se takoj po prihodu Gresserova ponovno srečali. In ko je premišljal o svoji usodi in usodi teh dveh žensk, prijateljic, je v svojih spominih to ponazoril z nasprotjem med pogledom na svet, ki ga je poznal s fakultete, polnim logike, kjer vzroku sledi posledica, kjer kraljuje znanost in ima primat koordinatni sistem, in kjer sprememba ene količine potegne za seboj spremembo druge: "Te količine so tesno odvisne druga od druge, kot dvojica, ki pleše valček. Jaz, moji tovariši v nesreči in ti dve dami, ki nista nikoli imeli nikakršnega stika s politiko in v ničemer niti pred nikomer nista krivi. Neka dama sumljive kakovosti je splezala po ordinati in naš socialni položaj se je začel hitro spreminjati in prišel skoraj do ničle." A nadaljuje korajžno, kot še tolikokrat v življenju: "Sedaj bo treba napeti vse moči, da se spet dvignemo na noge in si pridobimo boljši položaj v življenju. Poskusimo!"^^ Tudi ta zapis daje slutiti veliko o do tedaj prehojeni poti Gresserova, pa tudi o odnosu do političnih sprememb, ki so tako radikalno preoblikovale "stari svet". Verusji usoda ni bila naklonjena. Medtem ko je bila kmalu angažirana na odru ljubljanskega gledališča kot baletka,®" jo je zatem izdalo zdravje. Umrla je za jetiko. Kot mnogi drugi, Golovinu dragi je ostala v njegovem srcu, kar pričuje ljubeči opis avtorjevega poročnega dne, ki vključuje tudi Vero: "Poročila sva se v stolnici pred oltarjem čudodelne podobe Matere Božje z Brezij in svatba je bila asketska, skromna, kakršne še nikoli v življenju nisem videl. Tako skromna, kot vse moje življenje po odhodu iz Rusije. Imel sem črno obleko, kakršno je imel takrat vsak moški. Ona je bila v svetli obleki. Pri poročnem obredu sta bili dve priči. Ali kot so včasih rekli v Rusiji - druga. Oba tudi v črnem. Eden, Lojz, je bil nevestin brat, drugi, tudi Lojz, mož njene sestre Pavle. In nato je bilo pri njih doma, to je pri nevestinih starših, svečano popivanje z belim vinom ^ Kje si ti, šampanjec, kje liker iz oranžnih cvetov, kje so fraki, odlikovanja? ^ Sicer pa vam zagotavljam, da bi vsi ti dodatki najbrž le malo spremenili najino srečno življenje ^ Bog nama je poslal srečno življenje in dva prekrasna otroka -sina in hčer Lepa in dobra in pametna Mislim, da ju je poslala Vera v zameno zase. Kot je nam, svojim malim otrokom, nekoč mama Sonja z nebes poslala mamo Nino, človeškega angela. Tudi mame Nine ni več na zemlji, verjetno je tam, kjer se zbirajo izbranci . Včasih jo vidim, Vero, vso v briljantih in srebru. Prileti k meni in mi pošlje svoj neobičajni nasmeh. Potem zamahne s svojim belim prozornim plaščem in že je ni več . 'Kasneje,' šepetajo njene ustnice. 30 Vera Kalječenko je podpisala pogodbo 1. decembra 1922, po pogovoru, ki ga je skupaj z Golovinom opravila pri Rukavini. Glej: Gresserov, 1985, 25-26. Ostal sem s Cirilo. Ona mi je nadomestila ves moj dragi stari potopljeni svet. Sicer res še nisem izgubil zveze z njim. Izmenjavali smo si pisma. A kmalu je tudi to prenehalo in vrata so bila zame za vedno zaprta. Srčni mir se mi je odprl s Cirilo in otrokoma, ki so zaobjeli ves moj duševni svet.^'^i Golovin se je leta 1931 poročil s Cirilo Bervar. Imela sta dva otroka - fanta Sergeja (1932) in deklico Nino (1933). V svojih zapisih se spominja, kako se je trudil, da bi poleg slovenskega jezika njegova otroka poznala tudi ruščino in z njo očetovo dediščino: "Že od rojstva otrok sem se z njima pogovarjal v ruščini, pel sem jima uspavanke, pripovedoval pravljice, a kasneje smo začeli brati in pisati in se učiti na pamet verze in basni dedka Krilova, kot so ga Rusi pogosto imenovali. Otroka sta seveda najprej začela govoriti slovensko. Tu je bil celo zrak slovenski in mama in sorodniki in njihovi prijatelji pri igri na ulici, a rusko sem govoril le jaz. Rezultati pa so bili vseeno bleščeči. Ko sta bila godna za šolo, sta že povsem pravilno in brez vsakega naglasa govorila rusko. Sčasoma sta govorila rusko tako lahko kot slovensko, saj sem se vsak dan ukvarjal z njima. Ob praznikih sva jima darovala slovenske in ruske knjige in onadva sta jih z veseljem prebirala. Nekaj kasneje sta se začela učiti francoščine pri ruski dami, ki je imela nekak otroški vrtec. Potem je prišla vojna in nekaj let sta izgubila za učenje italijanščine kot tudi mi odrasli."'^'^ Golovin je kot človek gledališča, človek kulture dobro vedel, kakšna vrednota je jezik in kako le-ta odpira vrata v svetove tistih, ki ga govorijo. Kako omogoča pristno vez in komunikacijo. In ne na- 31 Gresserov, 1985, 45. 32 Prav tam, 47. zadnje obarva pogled govorca na svet okoli sebe. Skozi jezik, govorico oblikujemo tudi sebe. Tako kot v Golovinovem primeru tudi skozi gib - govorico telesa. Balet, koreografija, režija - in spomini Golovinova službena in ustvarjalna pot se je odvijala drugače, kot je sprva predvideval. Ob študiju elektrotehnike, nenehnem pridobivanju znanja in učenja v njem tujih jezikih, je postransko služil z baletom: "Čeprav sem kot vsak ruski študent dobival mesečno podporo od države, je bila to majhna vsota, ki ni zadostovala za življenje. Zato sem premišljeval, kako bi si dobil delo pri baletu, da bi imel še dodatne dohodke. To se je tudi zgodilo, a ne prej kot 1924. leta."^^ Nenačrtovano je njegov dodatni dohodek postal vseživljenjski poklic, ko ga je po študiju, ki ga je leta 1928 uspešno opravil, mentor odslovil z besedami: "'Zakaj iščete službo,' mi je rekel, 'saj jo že imate. Saj že nekaj let uspešno delate v gledališču in svetujem vam, da tam ostanete. V zadnjih letih je na jugoslovanskih elektrotehniških fakultetah končalo študij toliko mladih inženirjev, da ni nobene možnosti, da bi vsi dobili službo v svoji stroki. Mogoče se bodo pogoji sčasoma spremenili in se bodo odprle nove perspektive. Pridite takrat in pomagal vam bom. A sedaj, oprostite, za to ni nobene možnosti.'"^^ Po vseh letih, ki so pretekla od tega takrat zelo bolečega trenutka, je v svojih spominih zapisal bridko ugotovitev: "Tako sem odšel od njega, kot pravi ruski pregovor, 'praznih rok'. Potem ko sem izgubil z elektrotehniko več kot pet let, sem moral napraviti križ čeznjo."®® Tistih prelomnih časov in odločitve, da profesionalno vstopi v svet baleta, se je spominjal takole: "Z Vlčkom in Wisiakovo sem delal prav tako uspešno in tovariško kot s Trobišem in Tuljakovo ter svoj čas in moči posvečal gledališču in univerzi. Leta 1928 sem, kot že omenjeno, diplomiral in zadnji dve leti pred zaključkom sta bili med najbolj napornimi v mojem življenju. Moral sem se učiti in plesati, plesati in se učiti in zelo malo časa sem spal. Dobro, da mi je narava dala železno zdravje in sem lahko vzdržal ves napor. Po odhodu Vlčka in Wisiakove me je Mahkota, naš direktor-administrator, poklical na upravo in mi ponudil mesto baletnega mojstra ^ Zakaj ne bi zagrabil, sem pomislil. Z elektrotehniko ni nič, a z baletom sem se že tako ukvarjal nekaj let. Dobival bom več denarja in vsaj z materialne strani se bo moje življenje znatno popravilo. 'No, kako, gospod inženir?' me je pogledal Mahkota, ne brez ironije, 'boste podpisali?' 'Dajte, podpisal bom.' Od tistega trenutka se je začelo moje dolgo bivanje v svetu umetnosti - v baletu, operi in malo kasneje operni šoli ^ Veliko let ^ dolga leta, dokler me usoda ni zanesla v Kanado."^^ Stopil je na gledališke pode in kot baletni mojster dobil nelahko nalogo: "Ta pot baletnega mojstra je bila zame zelo zanimiva, a trnova in polna borb. Ni bilo lahko pridobiti slovenskemu baletu pravico za uradni umetniški obstoj, potrebna so bila leta, ne samo za to, da se je občinstvo zavedelo dejstva, da obstaja pri opernem gledališču samostojna umetniška enota - balet ^ Balet? ^ Kaj je to balet? Zakaj pa potrebujemo balet? ^ Celo gledališka kritika, Adamič in Govekar, ki sta bila blizu gledališča, sta gledala na Strupcnu laruntula. Strupena tar&nlula. ast. ::: . K= W SLIKA 3: Prvi nastop Petra Gresserova v baletni predstavi Strupena tarantula. Dobi umetniško ime Golvin, na letakih kmalu vsem znan kot Golovin. Vir: Gledališki list Narodnega gledališča v Ljubljani 1924-25, št. 8. balet zviška in pokroviteljsko. Sodeč po njunih kritiških opazkah, sicer res nista dosti vedela o baletu, vendar sta, ne da bi se poglabljala v nevarne soteske umetniške analize, želela baletu dobro Hvala tudi za to. Adamič mi je celo dal svojo Tatarsko suito, plod svojega srečanja s Srednjo Azijo, kjer je bil med prvo svetovno vojno v ruskem ujetništvu, in me prosil, naj jo postavim na oder."^^ Prav tako kot opis težkih začetkov v gledališču je zanimiv Go-lovinov komentar družbene klime, kar po eni strani namiguje na razgledanost avtorja, strokovnost pri delu, poznavanje slovenske publike, a tudi širšega sloja prebivalstva s centri moči, ki so vplivali na javno podobo, obenem pa skušali vstopiti v intimo posameznikov in družin: "Veliko teže je bilo s širokim krogom občinstva okrog časopisa Slovenec. Tam so imeli balet, če že ne za 'peklensko orožje, narejeno v pogubo Slovencev', pa vsekakor za izvor pohujšanja malih ljudi. V splošnem je bil občinstvu bolj dostopen tako imenovani 'umetniški ples' in njegovi, velikokrat primitivni predstavniki, ki so veliko škodovali baletnemu razvoju."®^ Obenem Gresserovi spomini dajo vedeti, da svojega dela nikoli ni jemal zlahka. Da mu je namenil vsakokrat znova dolžno pozornost in ustvaq'alne moči: "Eno mojih prvih del je bila koreografija Valpurgine noči v Faustu. Ne glede na leta, ki so minila, sem se spominjal raznih možnih prizorov in koreografij, ki sem jih bil nekoč videl, največ v moskovskem Bolšoj teatru. Velika je bila skušnjava, da bi uporabil tujo koreografijo, a odločil sem se za svojo. Hotel sem se usposobiti za vsak posamezen primer ter najti lastne koreografske ideje in oblike. To načelo sem uporabljal v svoji prvi večji koreografiji - Valpurgini noči in tudi kasneje Da je bil ritem dela naporen in je zahteval veliko znanja, iznajdljivosti in sposobnosti, o tem ni dvoma. In to so vedele tudi Golovinove plesalke: "Plesalke so pravile, da Golovin 'plese stresa iz rokava'. Drugače nisem mogel. Imel sem veliko dela. V operi je bilo vsako leto osemnajst premier, od tega najmanj deset operet, ki so imele številne baletne točke. Časa zanje je bilo zelo malo. Nisem mogel veliko premišljevati. Moral sem zapreti oči, enkrat poslušati glasbo in takoj videti ples ^ VIDETI! Koreografirati sem moral, ne da bi se ustavljal in od samega začetka pravilno, ker za popravke ni bilo časa. Sestava plesov in plesni koraki so bili včasih zelo zapleteni ter so izredno izostrili spomin in spretnost plesalk. Poleg tega pa je na moja ramena padel še aranžma glasbenih točk in solistov."4° Trdo delo pa je zahtevalo tako veščega vodnika kot sposobne plesalke. O "mojih plesalkah" je Golovin zapisal: "Moje plesalke so morale veliko delati. Skoraj vsak dan so bile na odru v operi, opereti ali včasih tudi v drami, v kakšni pravljici za otroke. Ker so se stalno soočale z raznimi plesnimi stili in z različno glasbo, vključno z ultramoderno z nenavadno zapletenimi ritmi, kot na primer v Kogojevih Črnih maskah ali Carju Kalojanu, so si pridobile neobičajen ritmični posluh in poklicni spomin, da so v trenutku razumele zapletene korake in si jih obdržale v spominu, že ko sem jih prvič pokazaV^^ Vedno, ko je Go-lovin pisal ali govoril o "mojih" plesalkah, sta iz povedanega vela poleg spoštovanja tudi občudovanje in (očetovski) ponos, a hkrati strogost in trd(n)a merila, ki jim nobena ni mogla uiti. Kot da bi njegova oficirska formacija podpirala leta vadbe in znanja v baletnem gibu, hkrati pa je ohranil vso človeškost, ki se je ne nazadnje kazala v pristnih odnosih in prijateljski naklonjenosti z druge strani: "Sam sem imel svoje merilo za oceno kvalitete plesalk, s katerimi se moje drage prijateljice - plesalke niso vedno strinjale. Po njihovem se je ta ocena morala sukati predvsem okrog telesne usposobljenosti in pripravljenosti. Nedvomno je lep, visok arabesque ali attitude za klasični ples zelo pomemben, in to tako za baletni zbor kot za solistke. Toda od solistk sem zahteval mnogo več. Vsak ples in vsako vlogo sem poznal, ker sem jih sam postavljal, in pri tem sem se trudil, da sem dobil od solistov največ, kar so lahko dali. To, da so lahko dali, je bilo zame merilo njihovih sposobnosti, kvalitete in veličine. V plesih so odtenki, majhne podrobnosti, ki so zelo pomembne. Plesalka jih lahko izpolni, preživi ali pa gre mimo njih, jih ne opazi, ker je po svoji naravi premalo senzitivna. Če sem videl, da česa takega ni razumela, potem tega tudi nisem zahteval od nje, pač pa sem ji pri sebi zapisal minus. Obratno pa, če je takoj razumela vse podrobnosti, sem se veselil in pričenjal nanjo gledati z drugimi očmi. Takih radostnih minut SLIKA 4: Golovinova koreografija desetih baletnih miniatur na glasbo sedmih slovenskih avtorjev: Baletni večer na glasbo slovenskih skladateljev. Vir: Gledališki list Narodnega gledališča v Ljubljani 1938-39. Opera, št. 17. ni bilo malo, in zato sem ansamblu izredno hvaležen. Več zadovoljstva kot ostali so mi nudile Gizela Bravničar, Silva Japelj in zadnja leta Lidija Wisiakova. Nikoli ne bom pozabil rahlih Gize-linih poduhovljenih gibov in, mimo drugih kvalitet, nenavadno govorečih Lidijinih rok.^^ Da je bilo v gledališču tudi veliko smeha, priča pripetljaj, ko so Golovina prosili, da kot cesarjev pribočnik zaigra v opereti Pri belem konjičku, uprizorjeni kar v Tivoliju. V izvirniku operete se namreč pojavi cesar Franc Jožef na konju v spremstvu pribočnika. Go-lovin se je razlage Bratka Krefta (režiserja predstave), zakaj ga je izbral za to vlogo, hudomušno spominjal takole: "'Veste, Golovin,' mi je rekel Kreft, 'zakaj sem vas prosil, da ste moj pribočnik. Kolikor vem, ste bili v pretekli vojni kavalerist in veste, kako ravnati s konjem. Pri nas v gledališču tega nihče ne ve in lahko bi se zgodilo, da bi s takim revežem konj oddirjal z odra ali pa ga vrgel s sebe, če bi se kaj prestrašil.' 'Nič nimam proti, dragi Kreft,' sem mu rekel, 'da sem zopet oficir na konju, pa čeprav samo v opereti. Jahati znam dobro in bom dostojno odigral vlogo vašega pribočnika.' Kreft se mi je zahvalil in še nekaj časa sva se smejala in norčevala na račun te operete in najinih vlog."^^ Vojna in slovo od Ljubljane Golovin je v Ljubljani doživel še eno veliko vojno 20. stoletja. In čeprav reminiscence prve (sam zapiše, da sta bili dve) v drobnih zapisih srečujemo vseskozi, je druga vojna v besedilu dobila bolj otipljiv izraz. Sprva kot opis, ki vsebuje odsev prve tragedije: "Nekega lepega dne sem dobil vabilo od poveljnika mesta, naj se na ta in ta dan javim in prinesem s seboj dokumente ^ Takoj sem vedel, kaj je, in sem se zelo razžalostil, saj sem se spomnil že dveh preteklih vojn, ki sta mi vzeli šest let življenja in imeli vsakovrstne, zelo neprijetne posledice. Pa takrat sem bil še svoboden kot ptič, sedaj pa sem imel družino."^^ Njegov vpoklic ni trajal dolgo. Najprej je bil dodeljen pehoti. Nič mu namreč ni pomagalo ne to, da je bil oficir (konjenik), ne to, da je bil izučen za inženiq'a. Na koncu ga je rešilo znanje in poznavanje tako cirilice kot latinice, da je nekaj tednov v vojaški suknji preživel večinoma v pisarni: "Tako je minil en poletni mesec, deloma na zraku, deloma v pisarni, in ko sem se znova oblekel v civilno obleko ter se vrnil k svoji družini v Trnovo, sem se humorno spominjal svoje nove vojaščine pri 46. letih, ko sem bil ponižan v navadnega vojaka."45 43 Prav tam, 73. 44 Prav tam, 82. V predvojnem času se je v predvidevanjih in dejanskem pričakovanju marsikdo zmotil, med drugimi tudi Golovin. O tem veliko pove njegova naslednja misel: "Moram priznati, da sem bil tudi jaz dokaj naiven in nisem verjel v vojno. Če se spomnim na tedanjo za-dušno evropsko atmosfero, ne morem verjeti, da se mi niso prej odprle oči."46 A življenje je teklo dalje. Gresserov je še naprej delal v gledališču, tudi ko so Ljubljano zasedli Italijani. Njihovega odnosa do opere, obenem pa - med vrsticami - do ljudi, se je spominjal takole: "Do opere so se italijanske oblasti obnašale z razumevanjem in željo, da pomagajo. Drugega stika z ljudmi pa niso uspeli dobiti ^ Pri nas je bila opera dobra in /talijani se niso zanimali le za znane opere, temveč tudi za take, kakršnih v /taliji niso mogli poslušati. Pogosto so hodili v opero in vedno si jih lahko videl v velikih ložah, ki so pripadale oblastem, pa tudi v sosednjih. Po mojem so se bali priti v parter ali pa so bili tako v zadregi - ne vem."^^ Z Italijani je prišla tudi obveza, da se je potrebno učiti italijanskega jezika, sploh v javnih institucijah: "Povsod v službi so bili organizirani krožki italijanščine z obveznim obiskom. Kdor je hotel biti v službi, je moral znati jezik. Predpostavljali so, da bodo Nemci zmagali in da bodo /talijani ostali gospodarji Slovenije ^ To je, seveda, manj zadevalo nas, gledališke ljudi, ker je bilo v gledališču vse po starem. Pevce je sicer morala vsaj deloma zanimati italijanščina kot jezik večine oper in sploh jezik mednarodne pevske bratovščine. A tudi njih ni nihče silil peti v italijanščini."^^ Gotovo gre za zanimivo opazko, glede na to, da je poznavanje (maternega, slovenskega ^) jezika imelo posebno težo v Golovinovem razumevanju ljudi in kulture. Morda sta bila prav prisila in politični podton tisto, kar je sprožilo neki odpor, a hkrati zavedanje, da je ta jezik del kulture, ki "oživlja" gledališke odre in je nad vsemi nacionalnimi apetiti. V ta vojni čas sodi tudi zanimiva avtorjeva opazka o bravuri slovenskih pevcev: "Slovenija je bila v tistem času domovina odličnih glasov, predvsem tenoristov. Na žalost nismo imeli dovolj sredstev, da bi jih zadržali pri nas, in tako so bili tenoristi, ki so peli v jugoslovanskih opernih gledališčih, večinoma Slovenci."^^ Med vojno je torej tako življenje kot delo v gledališču teklo naprej. A pomenljivi, pretresljivi in na trenutke groteskno hudomušni ali pa morda zgolj stereotipom zvesti so Golovinovi zapisi o vojnem času pod Italijani kot o času lakote, splošnega pomanjkanja: "Moram reči, da je ves čas vojne, dokler so pri nas gospodovali Italijani, bilo čutiti lakoto. Že od vsega začetka so pobrali vse naše gospodarske zaloge, iz katerih so jemali, da bi prehranili svoje ljudi, nam, Ljubljančanom, pa so dali samo, kar so morali. Tako sem kot poglavar družine z dvema otrokoma prišel v razmeroma težak položaj. Hrano so nam dajali na karte, od kruha samo koruznega. Koliko točno, se ne spominjam, a na vsakega je prišel le tenak, majhen kos. Sladkorja so dajali tako malo, da se še izračunati ni dalo: tri čajne žličke na mesec. V trgovinah se je sicer pojavila italijanska marmelada, a sladkorja ni mogla nadomestiti. V razmeroma kratkem času sem zaradi take prehrane izgubil dvajset kilogramov in ne spominjam se, da bi kdajkoli bil tako suh kot takrat.^"50 In še: "Pravili so, da so Italijani lovili in jedli mačke. Tudi to je povsem možno. V celoti so zasedli Sokolski dom, novo zgradbo, ki je stala za dvoriščem našega trnovskega kovača. /./ Vsekakor je nekaj tednov po njihovem prihodu za Sokolski dom običajno mijavkanje prenehalo in v Trnovem ni bilo niti ene mačke več Med italijansko okupacijo so Ljubljančani hodili na Dolenjsko po moko, mast, maslo in jajca. A medtem ko je blagovna menjava v prvih vojnih letih tako rekoč cvetela, je bilo s prihodom Nemcev vsega konec. Gresserov se spominja, da je na podoben način prišlo do zaostritve na vseh področjih. Tudi v gledališču. Zgodilo se je, da je pijan esesovec nekega večera preprosto ustrelil v hrbet sodelavca, znanega baritonista Roberta Primožiča. Medtem ko je bila vrednost tega Slovenca v očeh Nemcev neznatna, nepomembna, je gledališki svet izgubil dragoceno dušo. Za Golovina pa je slednje pomenilo tudi dodatno obremenitev, saj je moral namesto njega voditi še operno šolo, torej dodatno delati, več režirati. Vojnega časa pa se Golovin s težkim srcem spominja tudi zaradi internacij sorodnikov v Gonars, med njimi dveh svakov, ženinih bratov Vinka in Lojzeta. Sam se je ob številnih racijah kar dvakrat za las izognil internaciji. Prvič takole: "'Vašo legitimacijo', je zahteval oficir, kjerkoli je to že bilo. Tako so ugotovili, da nisem rojen v Sloveniji, ampak v Moskvi. V Moskvi?!'je v sveti grozi vprašal oficir. 'V Moskvi,' sem odgovoril. Ker sem razumel vtis, ki ga je ta beseda zapustila, sem moral podrobno pojasniti, kako sem prišel v Ljubljano. 'Vi ste bili beli?' me je sumljivo pogledal. "Veste, to je zelo lepo. Danes ste beli, da bi ne odšli v Gonars, jutri boste rdeči, da bi se prikupili partizanom Vendarle mi je z nezadovoljnim obrazom vrnil legitimacijo in me pustil domov . Ti vojaški muzikanti so bili še vedno manj surovi kot njihovi zavezniki Nemci, ki so pri najmanjšem sumu spravljali ljudi na drugi svet Drugič ga je rešil sošolec iz študijskih let, ki je obvladal italijansko. Gresserov je ves vojni čas sobival z nenehnim strahom, kaj bo z družino, če njega ne bo več. Kmalu je prišlo tudi povabilo, da se pridruži OF. Tega in vsakodnevnega ritma med vojno se je Golovin spominjal takole: "Ravno takrat me je začela moja balerina Gizela Bravničar pregovarjati, da bi vstopil v OF. Povedal sem ji o svojih pripetljajih v rokah italijanskih oficirjev in dodal, da dva moja svaka sedita v Gonarsu. Z menoj Italijani ne bi delali posebnih ceremonij, če bi izvedeli, da sem v OF in še Rus, ampak bi me zaprli v ječo in kakšno nelepo noč bi me ustrelili v vlažni kleti Morda bi kdo zajokal nad mano, se razgovoril in me pozabil. Kaj pa bi napravila moja žena z otrokoma, moja draga prijateljica? Da sem preživljal družino in jo skušal ohraniti, sem vstajal pozimi še v temi, ob osmih tekel na konservatorij, od tam ob desetih v gledališče na vaje, potem postavljat plese za balet, in če je bila opereta, še za pevske soliste. Ob enih popoldne sem imel pri direktorju sejo, ki se je včasih dolgo vlekla. Potem v Trnovo pojest. Od tam nazaj na ure klasike, kjer so me že čakali učenci. Nato zopet na vaje baleta ali solistov. Nato doma večerja in nazaj v gledališče nadzorovat svojo predstavo, če je bila na sporedu. Če sem bil prost, sem ostal doma. A to je bilo redko."^^ Tudi po vojni ali morda takrat še bolj sta postala Golovinov izvor in njegova življenjska pot vir sumničavosti. Maja 1945, ko je bila Lju- bljana že osvobojena, je bil po izredni seji ob izgonu Nemcev in vrnitvi k normalnemu svobodnemu življenju zadržan pri Alojziju Drenovcu, predsedniku Združenja gledaliških igralcev, ki ga je obvestil, da je bil sprejet "sklep (kakšen, od kod, od koga?), da je tvoja prisotnost v gledališči nezaželena in si moraš poiskati drugo službo".54 Seveda ni ostalo pri tem sklepu, saj je direktor Opere Mirko Polič nemudoma, ko je ugotovil, za kaj gre, posredoval pri prosvetnem ministru in zadeve uredil. A ne glede na Poličeva zagotovila, naj ne posluša nikogar razen njega, se je Golovin moral zglasiti pred revolucionarnim sodiščem, ki mu je predsedoval dramski igralec Ivan Jerman. Drugih članov sodišča se Golovin niti ne spomni več. Branili sta ga njegovi baletki Gizela Bravničar in Silva Japelj,55 obtožnica pa je bila spisana v štirih točkah na podlagi pisma Maksa Kirbosa, sodelavca v gledališču, ki se je nadejal zasesti njegovo mesto. Izkazalo se je - in Golovin pove, da je bilo vsem prisotnim popolnoma jasno, kaj je namen predloženega pisma -, da je bilo zlahka v razgretem političnem trenutku razumeti in tolmačiti dejanja vsakogar in vseh kot zaroto. Tako na primer tudi Golovi-novo preklinjanje ameriških letalcev, ki so med vojno odvrgli nekaj bomb na Trnovo - tam je z družino namreč živel in je v skrbi za domače izrekel nekaj krepkih ob dejanju ameriških letalcev -, kot naročena izvedba plesa zakoncev Kirbos pri italijanskem generalu Emiliu Grazioliju. Vse je bilo mogoče razumeti bolj sumljivo, kot je dejansko bilo. Posledic za Golovina ni bilo, le Kirbosova sta za kratek čas pobegnila v tujino v strahu, da bodo sledile proti njima sankcije. In tako se je ta zgodba (za nekaj časa) končala. Podobnih, bolj ali manj "blagih" pritiskov in sumničenj je bilo veliko. Med Gresse- 54 Prav tam, 98. 55 Predložili sta fotografijo generala Graziolija z ženo, italijanskimi visokimi uradniki in generali ter zakoncema Kirbos, ki sta ob tej priložnosti zaplesala za njih. Glej: Gresserov, 1985, 99-100. rovimi spomini pa se najde še opis - pravzaprav eden izmed mnogih, a hkrati poseben, ker vpleta "moskovsko skupino" -, ki še enkrat znova pokaže, da je zagotovo nosil stigmo. Februarja 1946 -Golovin se spomni točnega datuma, in sicer 16. februarja 1946 - je v Ljubljano iz Moskve prispel vlak z znamenitim plesnim ansamblom Igorja Mojsejeva: Ko je pripeljal vlak s to moskovsko skupino, smo bili vsi člani baleta na kolodvoru. Uradno so jih seveda pričakovali ljudje z ministrstva za kulturo, naše uprave in operne direkcije. Glavna množica čakajočih so pa bili radovedneži, ki jih nihče ni povabil, največ seveda baletna mladina. Med njimi sem bil tudi jaz. Ne glede na mojo strokovnost v gledališkem delu, se gledališkemu vodstvu ni zdelo potrebno, da bi bil prisoten pri prvem srečanju z Moskovčani. O tem sem se prepričal takoj, ko sem stopil proti bližnjemu vagonu. 'Tovariš inženir, prosim nazaj. Prosim, ne približajte se vagonu,' me je ustavil Jerman, ki je hitro prišel za mano. 'Zakaj?' sem se začudil. 'Saj gredo tudi drugi.' "Vas pa prosim, da se ne približate,'je odrezavo rekel Jerman. Nesrečni Jerman, najbrž je mislil, da hočem delati propagando in da bom začel kak politični govor, ki bi morda zmedel ali zapeljal te nedolžne sovjetske duše ^ Kako daleč sem bil jaz od tega, moj dragi prijatelj ^ Hotel sem le zadihati moskovski zrak, ki so ga pripeljali s seboj v vagonu in po katerem sem dišal, ko sem se rodil in ko sem kot odrasel človek hodil po ulicah. V vagonu so bili mladi ljudje, ki bi lahko bili moji bratje in sestre ali celo otroci. Njih pa so zanimali novi vtisi, kot mene takrat, ko sem se zimskega dne pripeljal v povsem neznano Ljubljano. Hoteli so videti, če smo mi prav taki ljudje kot tisti, ki živijo nekje tam daleč na jugu ^ Kakšni smo, kako smo oblečeni in kako se bomo srečali v gledališču. Politike v vsem tem ni bilo niti za groš, pa je tudi niso pričakovali niti iskali. Morda so bili edino njihovi spremljevalci politične pestunje."^^ Povojna leta so kmalu prinesla slovo od Ljubljane. Gotovo so bile v ozadju režimske poteze, nekoliko pa je botrovala tudi potreba po strokovnem kadru v Mariboru, takšnem kadru, ki bi bil sposoben na noge postaviti tamkajšnje gledališče oz. balet. Preden je Golovin izvedel, da bo moral oditi, je v Ljubljani pripravljal svoje zadnje delo -opero Ivan Susanin: "Moje zadnje delo v Ljubljani je bila opera M. Glinke Ivan Susanin, ki se je od revolucije imenovala Življenje za carja ^ /^/ Jaz sem moral delati več kot drugi, ker sem jo videl le enkrat v Moskvi v Velikem gledališču, čeprav sem glasbo dobro poznal. Pri nas doma smo imeli note te opere in mama je pogosto igrala in pela vse vloge."57 Prav to delo pa mu je odprlo vrata v prestolnico Jugoslavije, v Beograd: "Mojo izvedbo je prišel pogledat direktor beograjske opere in s Poličevim dovoljenjem me je povabil, naj postavim Susanina v Beo-gradu."58 Koliko veselja, trdega dela, izzivov in končno tudi slave ter odobravanja je prineslo to ustvaq'anje Golovinu, izvemo iz njegovih spominskih zapisov. A obenem so ti spomini prežeti z grenkobo, saj je še enkrat znova kot režiser doživel krivico in to kljub izjemnemu delu. Premiere lastne predstave v Beogradu si ni imel priložnosti ogledati: "Na tej svoji premieri (bila je 10. aprila 1947 - op. prev.) v prestolnici Jugoslavije nisem mogel biti. /^/ Zaradi nečesa me je Polič potreboval in po telefonu me je poklical, naj se vrnem z večernim vlakom. Da režiser vidi svoje delo, ni samo nujno potrebno, ampak je vselej tudi velik 56 Gresserov, 1985, 101-102. 57 Prav tam, 103. 58 1 praznik zanj. Da bi pa videl svojo premiero v tujem, velikem prestolni-čnem gledališču - bi bil dvojen praznik ^ Jaz sem pa ob slabi kolodvorski razsvetljavi tekel na vlak duševno pomečkan in osramočen."^^ Še isti večer je naletel na svojega tovariša iz preteklih dni: "Blizu kolodvora sem nepričakovano naletel na kneza Borisa Aleksandroviča Volkonskega, oficirja 12. državnega Ahtirskega polka in svojega tovariša iz Nikolajevske kavalerijske šole. 'Zdravo!' mi je stresel roko. 'Res nepričakovano!' sem mu odgovoril. Poljubila sva se po običaju Nikolajevske šole. 'Kam pa?' 'Nazaj v Ljubljano. A ti?' 'V New York. Tam imam sorodnike.' 'To sva pa imela srečo,' sem se prisrčno nasmehnil. 'Torej, srečno pot in srečo v življenju!' Poslovila sva se in odšla vsaksebi.^'^o Preden se je Golovin poslovil od Ljubljane, je za tisti čas poko-mentiral še prvo pomlad brez Nemcev. Njegov zapis je zanimiv tudi zato, ker prinaša kup imen, ki so zaznamovala svet baleta, obenem pa omeni delovanje Operne baletne šole v Ljubljani: "Pomlad. Prva prava pomlad brez Nemcev. /^/ Gledališče je nadaljevalo z delom in hodil sem tja na delo z baletnim ansamblom, pripravljat nove izvedbe in na svoje predstave. Poleg tega smo imeli tam baletno šolo, ki smo jo odprli še za časa Nemcev. Imenovala se je Operna baletna šola, v njej je bilo sedaj dovolj učencev, ki so začenjali. Poučevale so jih Gizela Bravničar, Marta Remškar, Lidija Wisiakova in Maša Slavčeva. Sam sem poučeval mlade plesalce, ki so bili pred dvema letoma nastavljeni v baletni ansambel: Mercedes Dobršek, Nado Zdešar, Tatjano Remškar, Jano Zupanc, Danico Kirbos, Valči Cizelj in Ivo Tavčar. Mercedes Dobršek je sedaj profesorica v baletni šoli v Ljubljani. Tatjana Remškar je bila primabalerina, Majda Skerjanc solistka v enem zagrebških gledališč""^^ Pomladi je sledilo poletje, konec operne sezone, a brez priljubljenih izletov v gore, češ da se tam še vedno skrivajo pripadniki nemške vojske. Golovin pripoveduje, kako jim "je bilo že dolgčas po ruski kapelici in skalah okrog Vršiča.^'62 a niti v sanjah ni slutil, kaj bo prinesla jesen. Polič ga je poklical k sebi in mu povedal, da odhaja službovat v Maribor. Odločitev da je prišla "od zgoraj". V Mariboru je začel delovati prijatelj Anton Neffat, ki je krvavo potreboval pomoč pri delu, tako v operi, zlasti pa pri baletu. Odpreti je bilo potrebno baletno šolo pod okriljem sindikata in on, Golovin, da je bil najboljši kandidat. Gresserov je Poliču odgovoril: "'Gospod direktor, to, kar ste mi povedali, je zelo ljubeznivo in hvaležen sem vam za vaše dobro mnenje o meni. Pa se vam ne zdi, da je moja premestitev v Maribor po tolikih težkih letih v Ljubljani nekakšno ponižanje, ne pa povišanje, ki sem ga, mislim, s svojim dolgoletnim in neutrudnim delom zaslužil.'" In Polič je priznal, da ima prav: "'Morda imate prav, gospod Golovin, in celo najbrž resnično prav, a prvič je Mariboru resnično potreben dober, izkušen človek, ki lahko vse ustvarjalno delo vzame na svoja ramena, in to z znanjem, o čemer sem globoko prepričan. In potem,' in rahlo je razširil roke, 'tu so na delu višje sile, s katerimi se ni dobro spustiti v boj.'"®® Mariborsko obdobje z Neffatom: "Zberite moči in premagajte nekatere neprijetne spomine." Selitev v Maribor je Golovina ločila od njegove družine, ki je ostala v Ljubljani. To zagotovo ni bila neboleča ovira. Vendar je delo intenzivno teklo naprej, čeprav je sam priznaval, da je bilo drugače, drugačno kot v Ljubljani: "V Mariboru sem imel veliko dela, a največ sem obnavljal opere, ki jih je kdo postavil prej in so bile že napol pozabljene. To zame ni bilo zanimivo. Z marsičim se v teh predstavah nisem strinjal, a nisem popravljal, ker bi moral vse predelati."^^ A mariborski balet je Golovin postavil na nove temelje. In tudi tu je sodeloval z nekom, ki je imel ruske korenine: "Sindikat mi je pomagal in kmalu potem, ko smo zbrali učence, je baletna šola začela z delom. To je bil prvi in pomemben korak v življenju mariborskega baleta. Kmalu je prišla iz Beograda tudi odredba, naj odpremo državno začetno baletno šolo. To je bilo zelo dobro. Balet je dobil trdne temelje Namestili so glasbenega učitelja - Svetela, ki je seznanil mlade plesalce s teorijo glasbe in dirigiranjem. Francoščino, ki je tudi bila v programu, je poučevala mlada ruska dama, ki je prišla iz Belgije. Poročila se je s Slovencem - oficirjem in je z materjo živela blizu gledališča. Povsem baletne predmete: klasiko, ritmiko in karakterne gibe sem predaval sam. Tu sem nepričakovano dobil dobrega pomočnika.^*^^ Ironija usode je hotela, da je za pomočnika dobil Kirbosa - tistega, ki ga je v Ljubljani zatožil oblastem in je hotel prevzeti njegovo delovno mesto. Zdaj je prišel v Maribor. A tudi tokrat je Golovin dobil namig, naj se ne upira, da je zadeva "od zgoraj" in da ni modro rogoviliti: "Zberite moči in premagajte nekatere neprijetne spomine."66 In jih je, tako da sta s Kirbosom kulturno sodelovala, kar veliko pove o nravi Golovina samega. Delo v Mariboru je bilo velikokrat podobno "veslanju med čermi", nemalokrat pa se je reševalo tudi kariere, morda življenja. Tako je na primer prav Golovin ob podpori Neffata, in seveda Poliča v Ljubljani, pridobil za mariborski ansambel odlični operni pevki Jelko Igličevo in Ado Thumovo. Vsaka je imela svojo zgodbo in vsaka je bila zaradi nje negativno zaznamovana. Prva je imela to nesrečo, da je med vojno pela v Gradcu v opereti, druga pa je imela brate, ki so bili bodisi pri domobrancih ali pa so kako drugače prišli na slab glas. In morda je prav Golovinova nelahka življenjska pot prispevala k drugačnemu razumevanju in prepoznavanju pomena talenta v primerjavi s političnimi načeli, rigidnimi birokratskimi praksami in družbenimi označevalci, ki nekoga diskvalificirajo že na podlagi sorodstvenih, službenih, bežnih in podobnih povezav z nečim, kar je bilo prej nuja kot izbira. V pogovoru s Poličem v Ljubljani je v tej zvezi in glede angažiranja "pravih" ljudi Golovin pikro pripomnil precej pomenljivo zadevo, in sicer: "Glej, Mlakarjeva sta vso vojno sedela v fašističnem gnezdu, a sta sedaj pri nas kot doma. Moral sem jima odstopiti svoje službeno mesto, ki sem ga dolgo imel."67 Bolj kot sama vsebina, ki marsikaj pove tudi o odpovedi Gresserovega delovnega razmerja v Ljubljani, je v oči vpijoče dejstvo, da so politične poteze še kako vplivale na delo kulturnikov, posebej če so bili tako sumljivega izvora, kot je bil on. V zvezi s tem je nazorna tudi naslednja prigoda, ko je Gresserova obiskal agent tajne policije in ga odvedel na kratko zaslišanje: "'Usedite se,'je pokazal agent z roko na stol. Sedel sem na stol s hrbtom proti vratom, on pa meni nasproti. Osvetlitev je bila po- sebna. Na mizi je bila prižgana svetilka, ki mi je močno osvetljevala obraz, mojega spremljevalca pa je puščala v senci. 'Imam le nekaj vprašanj, tovariš, in prosim vas, da se ne vznemirjate ^ Ali ste med svojim bivanjem v Jugoslaviji,' je začel, 'bili v kakšni stranki?' 'Ne, nikoli v nobeni.' A nekoč, med italijansko okupacijo, je prišel iz Rima v Ljubljano neki vojvoda Mecklenburški in povabil vse emigrante na zborovanje.' 'Res je, povabil.' 'In vi, ste bili tam?' 'Bil.' 'Ali to ni bila politična organizacija?' 'Ta organizacija je obstajala že dvajset let v stari Jugoslaviji, bila pa je bolj dobrodelna kot politična.' 'No, kaj je imel pri tem ta vojvoda?' 'Svoje čase je bil na ruskem carskem dvoru in je bil očitno v sorodu z italijanskim dvorom. V Italiji je vodil vse ruske emigrantske organizacije. Ko je bila Slovenija pripojena h kraljevini Italiji, smo mi tu v Sloveniji padli pod njegovo oblast. Zato je tudi prišel, da bi nam to sporočil in nas povezal z italijansko vserusko organizacijo.' 'Kako pa to, da ste vsi prišli na njegovo povabilo?' 'Kaj pa naj bi storili? Slovenija je bila pod italijansko oblastjo in z njo tudi mi. Glejte, v časopisih je na primer pisalo, da so ljubljanski univerzitetni profesorji pod vodstvom prof. inž. doktorja Milana Vidmarja, ki je bil takrat rektor, na povabilo ali zahtevo, tega ne vem, odšli v Rim, da se javijo načelstvu - k ministru pro-svete ali samemu Mussoliniju, tega ne vem. Pa je to bila univerza - ustanova visoke znanosti in takšno dejanje je postalo verjetno znano vsemu svetu. Kako naj bi se mi, peščica Rusov, ki smo še ostali v Sloveniji, primerjali z njimi? Ukazali so nam in smo prišli.'^"^^ Leta v Mariboru so tekla, Neffat je vse bolj bolehal. V tistem času je Golovin uspešno postavil na oder opero Madame Butterfly (1949) v Sarajevu. Ko se je vrnil v Maribor, ga je Neffat, že dolgo ne več zgolj direktor, ampak tudi dober prijatelj, vprašal, ali bo vzel službo, ki so mu jo ponudili v Sarajevu. Odgovor je bil kratek: "Ne." Poleg bolnega prijatelja in kopice dela, ki ga je bilo potrebno opraviti, je Golovin ponudbo zavrnil z mislijo na družino. Preden se je Golovin poslovil od Maribora, je požel nekaj lepih pohval in zahval, ki se jih je rad spominjal. Tako od svojih baletk kot pevk in pevcev. Med številnimi dobrimi mislimi je v spominih navedel besede Dušana Mevlje, direktorja Veselega gledališča: "Posebno omembe vredno je sodelovanje mariborskega baleta pri predstavah Veselega gledališča (1950,1951) s plesnimi parodijami in groteskami. Izredno domiseln koreograf je bil Peter Golovin, ki je za baletni trio (Albert Likavec, Anka Lavračeva in Tone Duh, včasih se je temu triu pridružil še Borut Hanžič) sestavil izvirne baletne točke, polne duhovitosti in baletnega humorja."^^ In končno je v tem nizu prišel na vrsto tudi veliki poklon življenjskemu delu - 25. januarja 1951, ko je praznoval 25 oz. 27 let svojega gledališkega dela. Gresserov zapiše, da je to bilo sedem mesecev, preden je s svojo družino odšel v Kanado. Ob tej priložnosti je postavil opero Faust (1951), ki jo je imel rad še iz otroških let. Dobri predstavi in slavju je sledil banket z govorom, zdravico upravnika Jara Dolarja: "'Ta zdravica ne bo lahka,'je začel in ogledoval občinstvo. 'Z njo bi rad pokazal svojo ljubezen in spoštovanje do tovariša Golo-vina, ki je vsa ta leta delal, nikoli ni držal križem rok ter je ustvaril balet in baletno šolo, izdelal prvorazreden način režiserskega oblikovanja. Rad bi pokazal naš odnos, odnos gledaliških ljudi do človeka, ki je dal vse svoje znanje, energijo in napor v korist ustanove, kamor so ga poslali delat. Vprašajte zbor, in povedali vam bodo, da še nihče v tem gledališču ni imel tako ljubeznivega odnosa do mlajših tovarišev kot inženir Golovin. Vprašajte soliste, in ti bodo soglasni v oceni dela tovariša Golovina. In sedaj vprašajte gledališke delavce na odru in v delavnicah, in povsod bodo ponudili toplo roko tovarišu Golovinu za njegovo široko znanje in za prisrčen odnos ^ Da bi podkrepil te svoje besede, bova s tovarišem inženirjem sedaj pila bratovščino.'"''° Tiste dni pa je v Golovinu odzvanjala njegova zadnja predstava, kot da bi prepletala daljne čase s sedanjostjo in negotovo prihodnostjo: "Potem pa sem, v zadnji sliki, s pritajenim dihom poslušal: ^ gore domače spet se vrniva, mirno življenje znova začniva, ti boš prepeval, strune prebiral, jaz bom pa sanjala tiho kraj te', kar poje Azu-cena. Zakaj s pritajenim dihom. Zato ker nas je mama naučila peti to arijo, ko smo otroci imeli tri ali štiri leta in ki smo jo peli, ko smo skozi okno vagona gledali na uralske gore, ko smo se peljali v Sibirijo k očetu, ki je tam gradil železnico. Jaz sem jo pel sam zase, ko sem se zadnjič peljal iz Maribora v Ljubljano ^"^i Golovin se je leta 1951 s svojo družino preselil v Kanado. To je hkrati pomenilo tudi konec njegovega umetniškega udejstvovanja. V prispevku Blaža Potočnika, ravnatelja slovenske šole v New To-rontu, je mogoče prebrati, da se zahvaljuje Sergeju, Golovinovemu sinu, za osem zabojev slovenskih knjig očeta,^^ ki jih je v letu 1998 podaril tamkajšnji knjižnici. Obenem o Golovinu zapiše: "Ker se ni strinjal z levičarskim režimom, je z družino emigriral v Kanado leta 1951."73 Prispevek je zanimiv z dveh vidikov: prvič, ker jasno izrazi stališče, da je bil razlog Golovinovega odhoda v Kanado politične narave, in drugič, ker pokaže, da je Gresserov odnesel del sloven-skosti, ljubezni do Slovenije s seboj čez morje, tako v spominih (srcu), ki jih je ne nazadnje zapisal v Moji ljubi Sloveniji kot v materialu, dejanskih predmetih, med katerim so bile zgoraj omenjene podarjene knjige. Prav tako se je rad, ko se je lahko, vračal v Ljubljano in Maribor: "Ko sem prihajal v Ljubljano iz Kanade, sem iz svojega baleta le še malokoga našel. Vsako leto so odhajali v pokoj in prevladovala je mladina, začetniki, izdelek sijajne Državne baletne šole, kjer so predavali moji kolegi in celo učenci. Moja Gizela je bila direktorica šole. Poleg nje so predavali Lidija Wisiak, Henrik Neubauer, Mercedes Dobršek in drugi. Vsi so bili moji, a priimkov se ne spominjam././ Tako sem sedel v baletni šoli kot gost, ki so mu dovolili vstop."74 Njegov učenec in prijatelj Henrik Neubauer je o njem zapisal takole: "Čeprav je bil po narodnosti Rus, je s svojim delom postal povsem 'naš'. Baletu na Slovenskem je zagotovil domovinsko pravico, 72 Med avtorji podarjenih knjig je bilo mogoče najti dela F. S. Finžgarja, Josipa Stritarja, Ivana Cankarja, Franceta Bevka, Josipa Jurčiča, Janeza Trdine in še mnogih drugih, tako slovenskih kot ruskih in drugih avtorjev svetovne književnosti. 73 Slovenska država, letnik II, januar, februar, marec 1999, 6. 74 Gresserov, 1985,131. kot si jo je pridobil tudi sam. Zadnja leta življenja je vsako leto spomladi prihajal na obisk in komaj čakal, da spet vidi 'svoj' balet. Zadnjikrat se je srečal 's starim baletom in mlajšimi prijatelji', kot je večkrat pisal, leta 1980, eno leto pred smrtjo."^® Golovin je bil leta 1971 za svoje delo za slovenski balet odlikovan z Redom zaslug za narod s srebrnimi žarki. Podelil mu ga je Tito. Umrl je 9. avgusta 1981 v Torontu. "Tako smo prišli na kolodvor. Vlak je peljal v Trst in ^ zbogom, zdrava ostani, bela Ljubljana. Ne vem, če te bom še kdaj videl. Vlak je peljal skozi Tivoli in za njim levo je bila bolnišnica, v kateri je delal moj svak doktor Franjo Smerdu. Stal je na balkonu in nas očitno čakal. 'Papa, stric Franjo!' Zagledal nas je in začel mahati z belim robčkom. Vlak je peljal vse hitreje in hitreje. Kmalu smo videli le še grad, katerega stolp je štrlel kvišku. Kmalu je tudi ta izginil in nam s tem povedal, da Ljubljane ni več!"^^ Bibliografija FERRO, M. (1990): "Biografija, ta odrinjenka zgodovine", Nova revija, št. 101/102, 1252-1254. GINZBURG, C. (2010): Sir in črvi. Svet nekega mlinarja iz 16. stoletja, Ljubljana: Studia Humanitatis. Gledališki list Narodnega gledališča v Ljubljani 1937-38. Opera, št. 9, 89. Gledališki list Opere Ljubljana, 17. junij 1944. 75 Neubauer, 2004, 21. 7®Gresserov, 1985, 162. GRDINA, I. (1992): "Avtobiografija pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja", Slavistična revija XXXX, št. 4 (1992), 341-363. GRESSEROV-GOLOVIN, P. (1985): Moja ljuba Slovenija: spomini na moje delo v slovenskih operah od 1924 do 1951, Ljubljana: Državna založba Slovenije. KORON, A. et al. (2011): Avtobiografski diskurz: teorija in praksa avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. LEVI, G. (1995): Nematerialna dediščina. Ljubljana: ŠKUC: Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut. LUTHAR, O. (1990): "Biografija, nov metodološki princip?", Tradi-tiones, 19, 275-279. NEUBAUER, H. (1997): Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji I, Društvo baletnih umetnikov Slovenije, Ljubljana. NEUBAUER, H. (2008): Obrazi slovenskega baleta: biografski leksikon, Slovensko komorno glasbeno gledališče, Ljubljana. REBESCHINI, M. (2002): "Storiografia della transizione e biogra-fiastorica. Un modello da rivalutare? Alcune considerazioni su un-dibattito in corso", Qualestoria, 2, 165-171. REBESCHINI, M. (2006): "La biografia come genere storiografico tra storia politica e storia sociale: questioni e prospettive di metodo", Acta Histriae 14, št. 2, 427-446. Slovenska država (l999), letnik II, januar, februar, marec, 6. TOPLAK, C. (2006): "Zgodovina kot izkušnja ali biografija kot sodobna historiografska metoda", Historični seminar 5, Ljubljana, 181-188. VERGINELLA, M. (2004): Suhapašta, pesek in bombe. Vojni dnevnik Bruna Trampuža, Trampuž, Koper. VERGINELLA, M. (2010): "Od Crocejevih nečakov do mikrozgodo-vine", v: G. Levi, Nematerialna dediščina, Ljubljana, 215-231. Spletni viri: http://www.sigledal.org/geslo/Peter_Golovin (zadnji dostop 24. junij 2015). http://sl.wikipedia.org/wiki/Peter_Gresserov (zadnji dostop 24. junij 2015). 0 0 0 neTpa TecTeH neTp rpeccepoB-ro^OBMH (1894-1981), Moa floporan C^OBeHM^ Pe3roMe: CraTb^ 3HaK0MMT ^MTare^eM c HerpoM rpeccepoBHM-ro- ^OBMHHM, Ta^aHT^MBHM pOCCMMCKMM XOpeOrpa^OM U apTUCTOM 6a^eTa. yquTbc« öa^eTHOMy ucKyccTBy rpeccepoB-ro^OBUH Ha^a^ B CBoeM poflHOM ropofle MocKBe, r^e TaK^e okoh^m^ yHUBepcuTeT. OflHaKO HacTo^^MM ycnex npume^ k 6a^eTMeMCTepy 3a npege-^aMM poflMHH B C^oBeHMM, Kyfla rpeCCepoB ^MM^pMpOBa^ BCKope noc^e 0KTH6pbCKoM peBO^ro^MM, m r^e npogo^^u^ CBoro TBop^e-CKyro pa6oTy. 3flecb, b a 3aTeM m b MapM6ope, oh 3ape- KoMeHfloBa^ ce6H KaK Ta^aHT^uBHM nocTaHoB^uK onep m onepeTT. A r^aBHoe, HecMoTpa Ha T^^e^He BpeMeHa, KoTopne cTpaHa ne-pe^MBa^a Me^ny flByMH BoMHaMu, xopeorpa^y yga^ocb BocnuTaTb 6yfly^Mx 3Be3fl - ^e^oe noKo^eHue c^oBeHcKux apTucToB-BupTyo-3ob 6a^eTa. 3a cboM m BKnag b c^oBeHcKuM 6a^eT b 1971 rogy HeTp rpeccepoB-ro^oBMH 6h^ ynocToeH npecTu^HoM HarpagH - OpgeHa Ho^eTa. Hoc^egHue rogH cBoeM ^m3hm 6a^eTMeMcTep npoBe^ b KaHage, rge Hanuca^ KHury BocnoMUHaHuM o ^m3hm m pa6oTe b C^oBeHMM nog Ha3BaHueM Mor ^opo^an CnoeeHun. K^roneBMe c^OBa: HeTp rpeccepoB-ro^oBUH, pyccKuM ^Mu^paHT, 6a^eT, 6a^epuHa, xopeorpa^ Izvirni znanstveni članek Original scientific article prejeto: 29. 5. 2015, sprejeto: 10. 8. 2015 Tjaša Rant! Slovenska igralka ruskega rodu -Marija Nab ocka Izvleček: Rusko igralko Marijo Nikolajevno Borislavsko, bolj poznano pod umetniškim imenom Marija Nablocka, sta ljubezen in val emigracije leta 1922 zanesla v Ljubljano, kjer je po prvem nastopu že postala članica ljubljanske Drame. Pridobljeno znanje v ruskih carskih gledališčih je ob pomoči drugega moža, prav tako igralca in režiserja, Borisa Putjate prenesla in utrdila na slovenskih tleh. Njena igra je bila moderna, neposredna, najizrazitejše so bile njene vloge psihološko realističnih tragičnih in tragikomičnih ženskih likov. Prirojen komedijantski dar pa je sproščala v renesančnih komedijah evropskih piscev. Namen besedila je predstaviti življenjsko pot Marije Nablocke, od njenega obetajočega bogatega in brezskrbnega začetka do končnega životarjenja velike igralke v majhni sobi, kakor tudi orisati njeno bogato igralsko zapuščino slovenskemu gledališču. Ključne besede: Marija Nablocka, Boris Putjata, ruski igralci, ruski emigranti UDK: 792.071.2.028:929Nablocka M. A Slovenian Actress of Russian Origin - Maria Nablotskaya Abstract: Russian actress Maria Nikolaevna Borislavska, better known as Maria Nablotskaya, was carried by love and an emigration wave to Ljubljana in 1922, where she became a member of Ljubljana's 1 Tjaša Rant, profesorica ruščine, hrvaščine, srbščine in makedonščine, je raziskovalka na Inštitutu za civilizacijo in kulturo. E-naslov: tjasa.rant@ick.si. Drama Theatre after her very first performance. With the help of her second husband, actor and director Boris Putyata, she transferred the knowledge acquired in Russian imperial theatres to the Slovenian territory, where she further developed her talent. Her acting was modern and direct, and her most outstanding roles were those of psychologically realistic tragic and tragicomic female characters. Her humorous gift, on the other hand, was given free scope in European Renaissance comedies. The purpose of this text is to present the career of Maria Nablotskaya from its promising, affluent, carefree beginnings to the great actress's final years spent in a cramped room, as well as to outline her rich legacy to the Slovenian theatre. Keywords: Maria Nablotskaya, Boris Putyata, Russian actors, Russian emigrants 0 0 0 Revolucijska leta v Rusiji so marsikaterega Rusa v upanju na boljšo prihodnost zanesla v bližnje ali bolj oddaljene dežele. Emigracija v drugo domovino je bila za nekatere zgolj prehodno obdobje, saj so se po končani vojni vrnili domov, drugi pa so si v nekaj letih uredili življenja, se privadili na novo okolje in tam tudi ostali. V Ljubljano je prišlo veliko število univerzitetno izobraženih profesorjev, znanstvenikov, igralcev in režiserjev z izrednimi referencami. Med njimi je treba posebej izpostaviti Borisa Putjato, ki je igral in režiral že v Pragi in si je za zadnjo daljšo postojanko izbral Ljubljano. Putjati se je kmalu po prihodu pridružila njegova življenjska sopotnica Marija Nablocka. Zgodnja poroka v bogato družino Marija Nikolajevna Borislavska, bolj poznana kot Marija Nablocka, se je rodila 14. julija 1890 v Astrahanu ob Kaspijskem jezeru. Igralstvo ji je bilo položeno v zibko, čeprav v zgodnji mladosti ni kazalo, da se bo s tem v življenju res ukvarjala. Oče Nikolaj Mihajlovič Borislavski je bil "gledališki podjetnik", ki je najemal in vodil gledališča, včasih pa je poprijel tudi za delo režiserja. Mama Olga G. Meier je bila igralka, "uspešna v karakternih vlogah in neuspešna v klasičnih".^ Oba sta delovala v različnih mestih ruskega imperija, kjer koli se je obetal zaslužek, zato sta za Marijo skrbela očetova starša.® Najstniška leta je preživela v internatu, kjer se je učila lepega vedenja, igranja na klavir ter nemškega in francoskega jezika. Takoj po šolanju se je komaj sedemnajstletna poročila s premožnim Konstantinom Karpom Baliozom in štiri leta zakonskega življenja živela gosposko in brezdelno. Tedaj je bilo za visoko in izobraženo družbo carske Rusije značilno, da je veliko potovala po evropskih mestih. Z možem sta tako skoraj leto dni živela v hotelih, obiskovala igralnice in nočne lokale. Bila sta v Dresdnu, Münchnu, na Dunaju in v Parizu. V Dresdnu je rodila prvega sina Jakoba, drugega, Ivana, pa takoj po vrnitvi v Rusijo. Že pri 21 letih se je ločila, zapustila družino in se preselila k mami v Kijev, kjer se je posvetila igralstvu.^ Študij in priprava na igralstvo Marija se je v letih 1909/1910 prvič pojavila v kijevskem gledališču, kjer je takrat igrala njena mama.® Prav tam je spoznala tudi svojega bodočega moža, 19 let starejšega Borisa Vladimiroviča Putjato, ki 2 Kalan, 1980, 125. 3 Kocijančič, 2007, 238. 4 Prav tam. 5 Vagapova, 2007, 71-74. > L SLIKA 1: Marija Nablocka v vlogi Nastasje Filipovne (vir: Kalan, Filip: Hvalnica igri) je imel odločilno vlogo pri njenem igralskem izobraževanju. Putjata se je izšolal za odvetnika in je odvetniški poklic opravljal vse do rusko-japonske vojne, nato pa se je posvetil gledališču. Imel je izjemen igralski talent, ki ga je opazil tudi znani režiser Nikolaj Niko-lajevič Sineljnikov, zato ga je vzel pod svoje okrilje. Putjata, sprva bolj poznan kot igralec, pozneje pa kot odličen režiser, je v Mariji prepoznal igralski talent in postal njen glavni učitelj s ciljem, da iz nje naredi vrhunsko igralko. Ob Putjati jo je drže, kretenj, pantomime in obvladovanja telesa učila nekdanja balerina Lidija Nikolajevna Geiten. Geitenova je delovala v znamenitem Bolšoj teatru, kasneje pa je poučevala baletno tehniko in karakterni ples. Šele ob njenem poučevanju je Nablocka, kar je kasneje tudi potrdila,® začela razumevati splošna navodila, ki jih je dajal Putjata. Kako s pravo kretnjo ponazoriti smisel dramskega besedila, kako ga utrditi v vsaki situaciji in kako ga posredovati gledalcem z detajlno igro, je bilo v tem obdobju znanje, s katerim je obogatila svoje igralske veščine.^ Potem ko se je že dve leti šolala pri Geitenovi, je Putjata najel gledališče, kjer je leta 1916 prvič zaigrala Nelly Nablocko v komediji Kariera Nablockega. Nastop je bil zanjo uspešen, saj jo je znameniti Sineljnikov še isto sezono angažiral. "Tako je nastal njen scenski psevdonim. S tem je bila določena njena usoda".® V naslednjih štirih sezonah je nastopala v Harkovu, v Sinelnikovih gledališčih v Kijevu in Odesi, Rostovu in Tiflisu (danes Tbilisi). Naučila se je in uspešno odigrala 140 vlog. Začela je kot komedijantka, kasneje pa sta se s Put-jato orientirala na dramske repertoarje in lahko karakternost.® Nablocka in Putjata sta skupaj živela že pred začetkom prve svetovne vojne. Takrat je Putjata igral v uglednem Korševem gledališču v Moskvi, ona pa si je nabirala izkušnje v "fabriških"i° gledališčih. Leta 1917 je revolucija prisilila Putjato, da je zapustil domovino in odšel na bojišče v bližino Vladivostoka. Začelo se je nemirno obdobje, in če ne bi izbruhnila vojna in revolucija, bi tako Nablocka kot tudi Putjata verjetno nadaljevala svojo uspešno kariero v Rusiji. Leta 1920 se je Putjata pridružil igralski skupini Mi-haila Muratova na svetovni turneji iz Sevastopola čez Carigrad in Beograd do Ljubljane. V Ljubljani so svetovno turnejo začeli in končali s predstavo Pig-maliona B. Shawa, v kateri je bil Putjata "najboljša figura. Njegova 7 Prav tam. 8 Vagapova, 2007, 73. 9 Prav tam, 74. 10 Vodstva tovarn so za delavce enkrat tedensko priredila gledališke igre. V prvih vrstah sta sedela vodstvo in administracija, zadaj pa delavci, ki so bili nad predstavami praviloma navdušeni. Vir: Mahnič, 1959, 51. IfABLOCKA , iz psriza 1929,februar rrj Mlnlatrrtro paite in leTeicnila. —^^j^ojavka. ^^ Tejierpam ■jneatipe ipsnuive wibuaTra jusosiavie - 10 ^fiTg '.''iSB cona? uttps siiu naHoctig-:. : SLIKA 2: Telegram ob uspehih Nablocke iz Pariza (vir: Arhiv Slovenski gledališki inštitut) sijajna zgovornost, eleganca, živahnost, svetska ležernost in končno dojmljiva prisrčnost so vrline tega umetnika, ki se zna vsak večer premeniti v povsem nov značaj."" Po enem tednu gostovanja v Ljubljani je skupina razpadla, saj je uprava Drame za eno sezono angažirala "Mihajla Muratova, bivšega režiserja Državnega gledališča v Moskvi, go. Jeleno Maršovo, bivšo članico moskovskega Umetniškega gledališča, in gospoda Borisa Putjato, bivšega člana slovitega moskovskega gledališča Korša".!^ Tako je Putjata med letoma 1920 in 1925 že nastopal v ljubljanski Drami. Kot režiser in igralec je ogromno prispeval k raznolikosti, bogastvu in kakovosti uprizoritev slovenskega gledališča. Poleg tega se je izvrstno izkazal tudi kot učitelj igre za slovenske igralce. 11 SN, Kultura, 7. 9. 1920, 3. 12 SN, Kultura, 11. 9. 1920, 3. Med njimi sta bila vidnejša učenca Ivan Levar in Janez Cesar^® ter seveda Marija Nablocka. Putjata je, ko je dobil stalni angažma v Drami, Mariji poslal pismo s kratkim sporočilom "Pridi sem. Tvoja Vera" in naslovom. Tedaj je vedela le, da spet dela v gledališču v nekem mestecu med Dunajem in Trstom. Beg v tujino za ljubeznijo Ob pomoči petrograjskih igralskih kolegov se je Nablocka od Rusije slovesno poslovila v Gruzinskem klubu,i4 nato pa jo je čakala dolga pot od kaspijskega območja preko Gruzije do Črnega morja ter preko Balkana do Ljubljane. Že v Vladikavkazu so ji boljševiki v zameno za prepustnico za izstop iz države odvzeli dokumente in dragocenosti, ki jih je imela. "Gospa iz Astrahana" je na srečo s seboj na pot vzela tudi nakit, "dva briljantna uhana, skrita v stari pudrnici, za nakup valut in podkupovanje",!® s katerim si je kupila ladijsko karto od Batumija do Carigrada. Edini dokument, ki ga je še imela, je bila prepustnica, s katero si je na nekdanjem srbskem konzulatu sposodila denar in se znova podala na pot. Preko Grčije je prispela do Jugoslavije. Življenje s Putjato Po naporni poti je 21. septembra 1922 prišla v Ljubljano in se nemudoma lotila študija glavne ženske vloge Nastasje Filipovne v dramatizaciji Idiota F. M. Dostojevskega. Nastopila je že po dveh mesecih. Sprva je bilo dogovorjeno, da bo Nastasja govorila rusko, kmalu pa si je uprava Drame premislila in v dobrih dveh tednih se je bila Nablocka prisiljena naučiti slovensko besedilo. Pri melodiki 13 Kalan, 1980, 128. 14 Gledališki list Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, 394. 15 slovenskega jezika ji je pomagal Oton Župančič. Predstava je bila zelo uspešna. Milutin Zarnik je v Slovenskem narodu zapisal, da je Putjata kot režiser "storil izredno mnogo, in ni ga igralca, iz katerega bi ne bil znal izvabiti največ, kar je bilo mogoče". "Duh ruske igralske umetnosti preveva predstavo," je še dodal.^® Putjata je v predstavi odigral čutnega posvetnjaka Rogožina, ki v navalu čustev in strasti zaradi neuslišane ljubezni ubije Nastasjo Filipovno. Kljub si-kajoči slovenščini, ki se je tu in tam slišal v predstavi, je Zarnik zapisal, da je njegovo delo "izvršeno in njegova vnema za naš slovenski oder nas moreta navdajati le z občudovanjem in največjo hvaležnostjo. Putjata je v prvi vrsti komedijaš; je pa dovolj velik umetnik, da nam je vstvaril tudi Rogožina v izklesani umetniški obliki." Nablocki pa je dodelil glavno žensko vlogo, pri kateri, "kadar poseže v igro, pridobi celotni prizor na plastiki in barvi, kakor bi posijalo solnce na livado".!^ Nevajena majhnega ljubljanskega odra je Nablocka odigrala prvo vlogo v slovenskem jeziku, pri čemer ji je ušel marsikateri široki ruski glas. Kljub temu je Zarnik v Slovenskem narodu pojasnil, da je kot gostja prišla v Ljubljano in se naučila "svoje velike vloge v tako dobri slovenščini, da je to samoposebi pravi čudež. /^/ In igrati zna! Komaj nastopi, začutimo, da imamo opraviti z izborno gledališko umetnico. Pri tem je njena moč zlasti temperament, ki je pristen in nato prepričevalen. /^/ Pritrdil mi bo najbrže vsakdo, kdor jo je videl, da je ta umetnica dika in največji sijaj tega večera."!® Gledalce pa je, ne samo z izjemnim in predvsem novim igralskim talentom, očarala tudi s svojo zunanjostjo.^® 1® SN, Poglavje o "Idijotu", 17. 12. 1922, 1. 17 Prav tam. 18 Prav tam. 1® Razgovor z Mirkom Mahničem. SLIKA 3: Nablocka kot grofica Orlova v drami Zalti oktober 1954 (vir: Kalan, Filip: Hvalnica igri) Kot pri vsaki začetnici so bile tudi njene kretnje na začetku neskladne in neizrazite. V Izpovedih Nablocke, ki jih je izbral Mirko Mahnič,2° se Nablocka spominja, kako strog je bil Putjata. Vodil jo je skozi besedilo, tako da je govoril stavek za stavkom, ona pa je ponavljala za njim. Učenje je potekalo v treh fazah: najprej je bila potrebna podrobna analiza celotnega besedila, ob kateri se je morala prikazati psihološka oziroma notranja podoba osebe, ki jo je moral igralec ustvariti; nato je sledila usvojitev besedila in končno ponovno obdelovanje notranje podobe lika, zdaj že z absolutnim znanjem besedila.2i Leta 1920 je postala tudi članica Narodnega gledališča. Ob pomoči Putjate, igralca Frana Lipaha in Otona Župančiča se je zelo hitro naučila slovensko. Resda se ni nikdar po- 20 Vsestranski gledališki ustvarjalec, režiser, lektor, pisatelj, profesor (op. p.). 21 Mahnič, 1959, 25. vsem otresla ruske mehke izgovarjave in ji Cankar ni bil blizu, je pa zato blestela v ruskih igrah in občinstvo jo je vzljubilo. "Nablocka ni bila nikoli Antigona ali lady Macbeth ali Krimhilda in ne Helena Alving, četudi je mojstrsko zaigrala prenekatero radoživo shake-spearovsko ali molierovsko postavo, marsikatero gledališko delo brez visokih literarnih vrednot pa je dvignila celo više s svojo žlahtno teatraliko, s svojim izjemnim odrskim čarom, ki je enako silovito segal v avditorij kakor med soigralce in jih oplajal,"^^ je zapisal Dušan Moravec. Nablocka je pri 14 letih zbolela za svinjko. Spominja se, da ji je šumelo v ušesih. "Živec v desnem ušesu je bil paraliziran in se ni dalo pozdraviti."23 Naglušnost ji je seveda oteževala njen poklic, vendar ji ni odvzela volje za igro. Poleg svoje vloge se je vedno morala naučiti tudi vloge soigralcev, zato da je lahko z njihovih ustnic razbrala, kdaj je bila na vrsti. Njena soigralka Draga Ahačič se spominja, ko je Nablocka vadila z igralcem, ki je bil obrnjen stran, zato z njegovih ustnic ni mogla razbrati, kdaj je na vrsti. Igralec je režiserju rekel, da ne more igrati z nekom, ki je gluh, Nablocka pa je iznajdljivo pripomnila: "Vsak človek ima svojo organsko napako" in ga utišala.24 Ko je prišla v Ljubljano, je bil Putjata že precej bolan. Leta 1923 je prestal drugo operacijo in je po njej vidno oslabel. Kljub bolezni je v zadnjih sezonah uprizoril tri znamenita ruska dela - predstavo Idiot in Stričkov sen Dostojevskega ter Tolstojevo Ano Karenino. V vseh treh predstavah je nastopila tudi Marija Nablocka. Zadnjo predstavo je igral 14. marca 1924 v vlogi Žida Bonaventure iz Župančičeve Veronike. Že v garderobi, pred nastopom si je "s pomočjo 22 Moravec, 1980, 314. 23 Prav tam, 89. 24 1 ' Razgovor z Drago Ahačič. SLIKA 4: Novoletno voščilo Nablocke Ivanki Mežan (vir: osebni arhiv Ivanke Mežan) zdravnika komaj opomogel od omedlevice in še med igro drgetal od mrzlice",25 so zapisali v Jutru, vendar je dostojno odigral zadnjo vlogo in se tako poslovil od gledališča. Po predstavi so ga odpeljali v Pančevo k ruskim specialistom. Ko so ga med zdravljenjem začasno odpustili domov, sta se oktobra 1924 z Nablocko tudi poročila. Zadnje pismo Franu Lipahu iz bolnišnice je Putjata napisal 20. marca 1925. Bolj kot še ene operacije ga je bilo strah "biti tako daleč proč od gledališča".^® Kmalu zatem, 8. aprila 1925, je umrl v Pančevu. V Ljubljani Čeprav je bila Nablocka v Ljubljani dobro sprejeta tudi zaradi ugleda, ki ga je užival Putjata, je prav njena močna individualnost 25 J, Boris Vladimirovič Putjata, 10. 4. 1925, 5. 2® Prav tam. pritegnila publiko, vztrajnost pri doseganju in razumevanju gledališke obrti pa vzbudila spoštovanje med kolegi.^^ Svoj poklic in gledališko umetnost je sveto spoštovala. Komedijska naravnanost ji je bila prirojena, kar potrjuje tudi Mahnič, ki pravi, da je bila zelo duhovita in je imela vedno pripravljeno šalo.^® Še tako nerodno situacijo je zlahka obrnila v smešen dogodek. Nekoč je sredi predstave padla, kar je hipoma popravila z: "Ah, zdaj pa še hoditi ne znam"^® in vsi so mislili, da je bil padec del predstave. Umetniška izvirnost, s katero je obogatila slovensko gledališče, izhaja iz stare ruske šole. Ne gre zanemariti dejstva, da "so si igralci po ruskih carskih gledališčih pridobili znatno spretnost v uprizarjanju francoskega vaudevilla",®" ki ga je podedovala in na naše odre preselila Nablocka.^^ "Vedela je, kaj je telo, kaj je gib, vedela, kaj je roka, kaj so prsti, kaj je premik glave, kaj se pravi 'usesti se', kaj vstati, kaj gibati se. Gibati se v različnih čustvenih situacijah."®^ Ruski način igranja je bil za naš kulturni prostor pravo odkritje. Prav to je dokazala že v prvih ljubljanskih sezonah. "Nablocka ni bila samo igralka, poustvarjalka kar najbolj različnih ženskih likov; bila je umetnica, ki je velikokrat prerasla dodeljeno nalogo in ustvarila več, kot je mogel slutiti sam avtor; prehajala je tisto mejo, kjer igralska umetnost preneha biti 'reproduktivna'."®® Pravzaprav ni bilo vloge, ki je ne bi znala odigrati. Od razkošnih podob iz visokega 27 Vagapova, 2007, 76. 28 Razgovor z Mirkom Mahničem. 2® Razgovor z Ivanko Mežan. 30 Prvotno je vodvil označeval francosko ljudsko pesem z veselo, satirično vsebino (iz fr. chanson de vau de Vire pesem iz doline Vire v Normandiji); danes pa je to vrsta komedije. Gre za lahko, veseloigro, s šaljivimi pevskimi vložki. Vir: Verbinc, 1971, 760. 31 Kalan, 1980, 159. 32 Razgovor z Mirkom Mahničem. meščanstva do salonskih dam, dojilj in pocestnic. Široko paleto žensk, ki so si bile različne po zgodovinskem ozadju, socialnem poreklu in kompleksnosti svoje osebnosti, je Nablocka mojstrsko, z vsemi skrajno dovršenimi podrobnostmi, uprizorila slovenskemu občinstvu. Uspeh za raznovrstno galerijo vlog gre natančnemu študiju. Pri tem se je najprej posvetila notranjosti lika, ki ga je igrala. Besedila se je začela učiti šele po tem, ko je začutila, da je lik usvojila. Glede kretenj in mimike obraza je sledila načelom, da je manj bolje kot več.34 Velika figura iz salonskega sporeda je bila med drugim vloga baronice Castelli-Glembay v drami Miroslava Krleže Gospoda Glembajevi. Vloga baronice Castelli je izjemno zahtevna vloga, ki zahteva izkušeno in nadarjeno igralko. Igrala jo je v petih sezonah v letih od 1930/31 do 1937/38. O tej vlogi Kalan piše, da "po psihološki tehtnosti, po salonski reprezentativnosti, po konverzacij-ski spretnosti, po kompozicijski enovitosti, po osebnem času Nablocka ni doživela ne vrstnice in ne naslednice",®® kar potrjujeta Mežanova in Mahnič. "Bila je tako čudovita, tako je igrala tisto Glembajico, da po tem nobena ni več tako dobro odigrala te vloge," je Mežanovi pripovedovala igralka Mila Kačičeva. Zasenčila je celo ženo Miroslava Krleže, Belo, ki je enako vlogo igrala v zagrebškem gledališču.®® Druge igralke so sicer to vlogo odigrale prav tako dobro, a razlika je bila v tem, da je Nablocka "bila"®^ baronica Castelli. Drama Gospoda Glembajevi je zgodba o propadu bogate meščanske družine, ki si je bogastvo in zgradila na izkoriščanju, kraji in goljufijah in se povzpela do meščanskega plemstva. Na novico o družinski katastrofi baronica reagira z 34 Mahnič, 1959, 59. 35 Kalan, 1980, 149. 3® Vagapova, 2007, 87. 37 Prav tam, 151. nasmehom. Prav o tem pomenljivem nasmehu, ki daje do znanja, da ona ve vse o vsem, se je razpisala Maša Slavčeva v Ženskem svetu. "Smehljaj te elegantne, mondenske žene je njeno orožje in njen ščit. Smehljaj, s katerim vse premaga: one, ki jih ljubi, in one, ki jih sovraži. Smehljaj, ki vzbuja smeh, grozo ali bridkost."®® Vsekakor velja, da nekaterih igralcev ne opaziš, če ne opozarjajo nase z govorom, gibanjem po odru ali nazorno mimiko. Pa vendar jih kmalu lahko tudi pozabiš in ti niti ne ostanejo v spominu. "Veliki igralci," piše Kalan, "sodelujejo v igri tudi tedaj, kadar mirujejo in ne govore avtorjevega besedila: prisotni so v naši zavesti tudi takrat, ko so že davno stopili za kulise. Ti drugi so nekaj več: to so osebnosti. Med takšne nesporne osebnosti gledališkega sveta sodi Marija Nablocka."®® Na svoj 25. jubilej, oktobra leta 1947, je igrala Nušicevo 'gospo ministrico'. Predstavo Gospa ministrica je režiral Fran Žižek, ki pa je bil sprva zelo skeptičen, saj pred tem še ni sodeloval z njo. Kot je zapisal, se morajo igralci in režiserji poznati med seboj do vseh diskretnih posebnosti, kar pa zahteva dolgo sožitje in ostro opazova-nje.4° Igralka ga je presenetila s svojo zvedavostjo, natančnostjo, s tem, da je skušala razumeti in naštudirati čisto vsako podrobnost mizanscene (vse prehode in postoje na odru). Imela je "ostro kritično stališče do vseh teh odrskih pokretov, ki jih drugi igralci povečini sprejemajo brez debate. Za vsako svojo kretanje je zahtevala pojasnila, logične nujnosti."^! Pri tej predstavi je Žižek doumel "da lahko ena sama igralčeva gesta, en sam igralčev pogled često izrazi več kot cela kopica besed."^^ Ne glede na to, kakšno vlogo je imela, 38 ZS, Marija Nablocka, X/1932, 17. 3® Kalan, 1980, 152. 40 Zižek, 1947-48, 41. 41 Prav tam, 42. 42 1 SLIKA 5: Nablocka v vlogi baronice Castelli (vir: Kalan, Filip: Hvalnica igri) je bila opazna. "Zelo karizmatična. Njo si čutil. Samo stala je na odru, pa si že postal pozoren."^® Igralci so še dolgo po njeni smrti obnavljali spomin nanjo v vlogi kurtizane Canine iz Zweigove prepesnitve Volpona Bena Jonsona. Vlogo je zaigrala v sezoni 1928/29 in jo ponovila v sezoni 1950/51. Komična situacija se skriva samo v eni besedi, ki so jo toliko let po smrti Nablocke radi ponavljali mlajši igralci, ki je v tej vlogi niso nikdar videli. Zgodi se v nerodnem prizoru pred sodiščem, ko Canino vprašajo, kaj je po poklicu. "Zasebnica" samozavestno pove kurti-zana.44 V zapisanih spominih igralca Poldeta Bibiča, najdemo razlago, zakaj je eno samo besedo naredila nesmrtno.^® Omenili smo, da se Nablocka nikdar ni v celoti znebila ruske fonetike, zato je do 43 Razgovor z Ivanko Mežan. Mežanova o primerjavi Nablocke z igralko Marijo Vero pove naslednje: bila je "kot gotska katedrala, Nablocka pa kot renesančna palača". 44 Kalan, 1980, 158. 45 Bibič, 2000, 63. smrti govorila "mehko pojoče". Njen ozki, ruski "e" je bilo slišati kot "jee". Na vprašanje sodnika o poklicu kurtizane je bilo od Nablocke slišati odgovor "zasjeebnica". Takrat še ni vedela, da je pravzaprav sama ustvarila zelo smešno besedno igro, če gre upoštevati asociacijo na srbsko udomačeno besedo za spolno združevanje. Ko je spoznala, da je s svojo izgovarjavo spravljala "moške v krohot, da so se dušili, ženske pa polulale od smeha, je prav gotovo izrabljala svojo jezikovno slabost, da bi dosegla še večji komični učinek"4®. Nablocka je v sebi nosila širok diapazon vlog; igrala je 14-, 18- in tudi 40-letnice. Njene najljubše vloge so bile: Katarina v Nevihti Ostrovskega, Nastasja Filipovna, Monna v Osmi ženi, Ranjevska v Češnjevem vrtu, kraljica Ana v Kozarcu vode, Ana Karenina.47 Poleg vlog ruskih klasikov je izjemno odigrala tudi vloge drugih evropskih piscev, ki so za slovanski svet precej drugačni. Uspešna je bila v igrah Oscarja Wilda, Johna Galsworthyja, Georgea Bernarda Shawa, Williama Shakespearja. Odlično je izpeljala transformacijo vloge na-ivke Elize v salonsko damo v Shawovi komediji o Pigmalionu. Malo manj so ji bili naklonjeni kritiki v "Obrti gospe Warrenove" in v "Ana Christie". Franc Koblar piše, da se mu je zaradi njene enostranske zaposlenosti igra zdela precej stereotipna in nezanimiva,48 pri čemer očitno kritik, opozarja Kalan, ni upošteval dejstva, da je stvaritev Nablocke nekaj več kot le domiselno upodobljen značaj.4® Povojna leta in jubilej Nablocka se je po Putjatovi smrti navezala na gospoda Pavla, ki je bil prav tako Rus. Kruh si je služil z igranjem harmonike v različnih kavarnah, kot je bilo to tisti čas v navadi, je bil bolj njen sluga, kot 46 Bibič, 2000, 63. 47 ŽS, Marija Nablocka, X/1932, 17. 48 S, Ana Christie, 21. 3. 1926, 7. 49 Kalan, 1980, 148. Ue J. UM. Vn C y cvM it r r i 1 1111 . 1....L .) !.. . 1 1 1 1 1 1 70 60 g 40 30 IBSS Fioitre 3,- laeo ISES 1070 on the left side. -An ind«* of English business cycles from 1855 to 1877; scale --Terms 20 to 145 of Model I; scale on the right- aide. Slika 3: Primerjava stvarnega cikla angleškega gospodarstva z enim izmed eksperimentalnih Sluckijevih izračunov. Vir: E. Slutzky, "The Summation of Random Causes as the Source of Cyclic Processes", Econometrica, Vol. 5, No. 2 (Apr., 1937), str. 110. je nekoliko povezana tudi s čisto ali formalno (deduktivno) ekonomijo, ki se je porajala skupaj s prizadevanji za oblikovanjem čiste filozofije ali čistega prava v prvih desetletjih preteklega stoletja. [p. 238J The present essay is to attempt a prelimmaiy outline of a formal economics, a temi by which we mean an area of knowledge that beais the same relationship to economics as does symbohc logic, the science of pure logical foim, to [traditional] logic, or formal geomety to geometry proper. Just as the propositions and inferences of symbolic logic are about "propositions" and 'inferences" in quotation marks, or just as formal geometry speaks of "points", "lines", and "planes" in a veiy luffeal sense, so in formal economics, too, we will use categories such as "economy", "economic agent", "expenditure", "savir^", and "earning ofincome"iiotin theevaydaysenseofthesewordsbutin sm entirely fomial sense-But again, just as the concepts and propositions of symbolic logic and analytic geometry have a "fit" on corresponding objects of logi c or the science of space with a real content, so that the former disciplines can provide the building blocks for the latter, so again will formal economics contribute to the foundations of economics in that it establishes and develops the relationships between the basic categorial forms that are constitutive elements of the substantive content of real economic stiucturas.' Slika 4: Sluckijeva opredelitev čiste oziroma formalne ekonomije. Vir: 'An enquiry into the formal praxeological foundations of economics", Structural Change and Economic Dynamics, 15, 2004, str. 371. Nikolaj Dmitrijevič Kondratjev (1892-1938) je bil v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja pomemben svetovalec sovjetskih oblasti, nato pa je v času stalinizma padel v nemilost in bil usmrčen zaradi zagovarjanja nove ekonomske politike. Razvil je strategijo industrializacije ZSSR, temelječo na tržnih silah, v nasprotju s Stalinovo državno, centralnoplansko vodeno industrializacijo. Najbolj pa je znan po raziskovanju gospodarskih ciklov. V zgodovini ekonomske teorije je teorija ciklov z denarno teorijo tvorila del tega, kar danes razumemo kot makroekonomijo. Ob teoretiziranju o ciklih pa so bile pomembne tudi njihove statistične meritve. V času, ko je vodil moskovski Konjunkturni inštitut, je razvil analizo dolgoročnih (50-letnih) ciklov, ki so po njem dobili tudi ime.® S svojim delom je dopolnil Kitchinovo in Juglarjevo razvrščanje ciklov in skupaj s Sluckijem nadgradil zlasti delo ameriških statistikov in raziskovalcev ciklov, zbranih okoli Univerze Harvard in ustanove NBER. 590 U. ».■ K&ndtitiiJf, Laad Erster Zyklnd Zwdtcr ZrHui Dritter ZyMui nad Bcipun Beginn Beginn Btiian BttlBi ämeit de» da des d« d« du Autstiegi Abrtiee^ Aiihtie)! AbttKgi Aaütitci Abstieft — _ i»>3 1. R4l«iMt»ntijgun( — — J9I4 I. KiUafardmiiv — — — >873 Itse J9I4 EpsU r 1. tKJ ApBtiEf dauert vom Ende der Soef oder vüid AaJug der 90er lEingt I Jain des Jahihundert» bit 1610—3817. Wcne I I>er Abstkg davert von iSiD—1817 bii iflf^^ifiji, Zweit« !«>«• WtUc »title iaa». Wdio l.Iltr Anstieg dauert von 1S44—rS^l Ws j6j(»—T875. I. 1>:t Abstkf dauert vab' iS^e—läyi hts I.Off A^idieg 4aiifcrt vqn i$9d—l>i3 1914—1910, Der Abstifig bsglnat ^^lahrsclieJDlich —1920. Slika 5a: Dolgoročni cikli. Vir: N. D. Kondratieff, "Die langen Wellen der Konjunktur" Archiv für Sozialwissencshaft und Sozialpolitik, Band 56, 1926, str. 589-590. ' Kondratieff, 1926, 573-609. IHc [»ttn Wtni» da KcajiuAuii. S&i Lind nad B« 11.1,1 l^ribkrsich r. Prti» J. KtpiMrini 3. PDrtchutlK dH Baa)r 1. Eb.l«J«n bd do. j. LabndKT Kohkn. bcg»rbeifcr i. eilflv . 7. AHbHi a. GnuBteAaltaD- HBferubm- aiö»-) 1. PlriK 3. Kupuuiiia J. lijto. der Ijnd. ubeitiT LcJan dOT Tcktil. wbetter ■j. AaaoihwW d. XdlihDgMrinisDg T- I»« Verelnlit« tdfl von Am«t11rn H- EHtoZyHi» IfMli. Dritur Zfltui Begini dK AumiE» d» Alatitgt Bc(!on des Aufctices Bipnii ta Atntüg« BiSii™- da Anfrtifigi - ISM .6,5 IM >»S4 19» 1911 - lfco*( I9]t 1901 - '«41 ISJ4 — - ■»4» .M ■•74 liSo ■ssi IJSd ISM 1414 - IM ■ a« lej» ms JD* i»14 H'4 - - •tli ■Sgt ipj 17»9 ■ Tto .81, Iti, ■ «,4 Jljj i«M ■ JiO. ijn llH ■ 673 • a»« - E Hi«-) .S..-) . 3I50T ■t?« >®73 ■«73 H90 ■«M ■ >»93 HH 19» — — — Ht. ■ Bgi ■ tgi 1014 II14 >19« 1U6 je^. ISlO - . tB7i-ta Itüj Ig« .s>s Hm - - lt7«-->< ■) usbdlbic adpha omselume zyklet. £lb udeici Htnimani Ikft itn JkfeiH 1«)$.: ' Aild«n Halance of trade" of the individual enterprise (or household). Profits pjud out to the ^"owners," as well as e]^»enditures connected with additional investment (in plant, etc.). are supposed to be debitedj together with payments for all the current operating expensesj purchases, replacements of ma-chineryj etc. Purchases made on credit or paid for with borrowed money are also entered, along with aU other expenditures, on the debit side; while the sales, even if made on credit, are cjedited In the same way as are the cash sales. An espenditure and revenue account of this kind may show over a period of time a negative balance (sales smaller than puichases) only to the estent that a given household or enterprise disburses its previously accumulated cash, bank balances, or other negotiable titles, or spends funds obtained by a^itional borrowinp. A positive balance (sales greater than expenditures), qn the other han,d, can result from an accumulation of cash, repayment of debts^ or an increase in bank deposits or security holdings. The structure of the expenditure and revenue account thus described is very Mmilar to that of the "balance of trade" of a country; it covers ejjilidtly all the commodity and service transactions, but not the so-called capital items. n It foUowg from the obvious nature of economic transactions that each revenue item (as defined above) of an enterprise or household must reappear as an outlay item in the account of some other enterprise or household. This consideration makes it possible to present the whole system of interconnected accounts in a single two-way table (Table i). lAEtE I A B C D E Total A J*. A, JA, B B. E, B, C C, C, C, ici D D, D. D, D, ŠD, E K E. IE, Total E B E B f' E f' S Slika 7: Leontiefova razlaga teoretičnega in statističnega pristopa k pripravi input-output tabele (Leontief, 1936, 106). Vir: W. Leontief, "Quantitative Input and Output Relations in the Economic Systems of the United States", The Review of Economics and Statistics, Vol. 18, No. 3, August 1936, str. 106. mik v smeri Walrasove splošne teorije ravnotežja, kar je storil v svoji doktorski disertaciji^. Praktično, to je statistično, s številkami, pa z izdelavo prvih tabel input-output ameriškega gospodarstva za leti 1919 in 1929.10 Za svoje delo je leta 1973 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. 9 Leontief, 1928, 577-623. i0Leontief, 1941. Grigorij Aleksandrovič Feldman (1884-1958) V letih 1923-1931 je na Gosplanu na podobnih izhodiščih, ki so navdihovala ekonomiste sovjetske dobe, tj. na prej omenjenih Marxovih I. Fel'dman uses iti this article, In pretei-enoe to the usual Marxian symbols, the iollowing notationE! P = K, K„ producers' goods aeotor consumerfi' ^oods sector = capital {fixed and oiroulatlng capital), total aad by sectors ND. ND„, NDj, = total and seotoral net income and product Adpv = real wa^es NDp, •= consumers" goods tor productive labor KDp^ " oonsumerE' ^oode for the rest o£ the population S(= ND/K) and s„, Sp = effectiveness ot capital utilization, by sectors Sjt = effectiveness of utUiaation of old caplta.1 effeotivensss ot utilization of new capital (» = accumulation , , Amp = amortization due to obsolescence, total and sectoral a = percenfage of K r^laciog pbsoleecent capital (A. ® ■ K) Vp = consumers' soods for workers employed In p surplus product In p consumere' goodeabsorbed by govern meirt consumers' ^ods absorbed by inactive ''bourgeoisie" nip = rape = nip, ooRBumere' goodsabsorbod by ^bourgeoisie^ active in p consumers' goods absorbed by "bourgeoisie" active in u consumers' goods for workers in u ■p™. ™p™ = T, T„, Tp = rate of growth of KD, ND„, NDp G^, G^u, Q]jp ^ rate of growth of K, K„, Kp G„ G,„, Gjp = rate of growth of S, S.'Sp a„ = rate o£ growtb of « K„/Kp) = index cf the structure of industry C^index of industrfalizatlon") I„,I<= ND„/NDp) = index of the structure of production n = number of workers Gj^ - rates of growth of n, nu, np output per-man 5, G^ = rates of growth d e, eu, ep arbitrary coBHioient capital per man productive equipment per man raw materials and intermediate products per man -Ed. 0„, G., V = K„ = K., - = Slika 8: Ekonomske kategorije iz Feldmanovega modela. Vir: G. A. Feldman, "On the Theory of Growth Rates of National Income 1", v knjigi Foundations of Soviet Strategy for Economic growth-Selected Sovet Essays, 1924-1930, Edited by Nicholas Spulber, Bloomington, Indiana University Press 1965, str. 175 (opomba 1). shemah enostavne in razširjene reprodukcije, postavil dvosektorski matematični model gospodarske rasti" za potrebe planiranja, v katerem je povezal soodvisnost stopnje rasti narodnega dohodka, pro- 11 Tudi tukaj se naslanjam na angleška prevoda dveh člankov: Feldman, 1965, 174-202 in 304-331. duktivnosti dela in kapitala (osnovnih sredstev) ter sestave narodnega dohodka in porabe prebivalstva. Šele dve desetletji pozneje sta Anglež R. Harrod in Američan E. Domar (za njima pa Indijec Mahalanobis in številni drugi) začela delo na podobnih modelih gospodarske rasti. Leonid Vitaljevič Kantorovič (1912-1968) Če se vrnem k prakseologiji, omenjeni pri Sluckiju, ki se ukvaq'a z racionalno dejavnostjo oziroma z logiko racionalnega delovanja, je treba reči, da so kategorije, ki jih srečamo v ekonomiji, kot so cilji, sredstva, metode, planiranje, učinkovitost, uspešnost, produktivnost, gospodarnost, pravzaprav prakseološke kategorije, ki jih je mogoče kvantifici-rati, torej izraziti kot količine ali velikosti, in da so temeljna ekonomska načela prva t. i. prakseološka načela. Tako je na primer uporaba sredstev, ki je skladna z načelom ekonomske racionalnosti, pravzaprav njihova najugodnejša ali optimalna uporaba. S tem pa preidemo h Kantoroviču, ki je razvijal matematične metode za doseganje optimally athematigal methods of ohganizing and planning phoduction*t L. V. KANTOHOVrCH Ltninsf^ SUtlt Vnivträils im Content» lüdiLor'ä FVMWord.................................................................. 3fiC rntröduction...................................................-........... ....... 967 1. The Dietributian of the ProeesBing crf Ttema by Miicbinefl Giving thn MnxiiniirD Output Ucdeir t^e Goudi Üün ot GempleteiieAS (FormulätioQ oj tböBaaic M&tbe* niilicül ProhiaBs)__________________________________3« II. OrganisatJun of Ptuductioa in Such a Wfty sß ^ Guarantee tiie M&ximuni Ful- Bliment ot ths Plin Onder ConditioM ot s üiyen Product Mii............... 374 UI- OptiurtÄl UfcilisAtltJrt of Mlu:h;n^rji___ ..................... .............S77 IV, Minimisation of Scrap....................................................... S79 V. MEUtiinuni Utiliuitiou dt a OompIeK Haw Maieiitü............................ 382 VI, MMtEationiilUUlLiationofFiiel........-.................................. 3as VII. OptimumfullillmETit of aConstructionPian withCivenConstmctiooMatariah.. fSSS Vill. C^imuai I^iBtributioB of Arable Länd........................................ IX. Beat Plan of Prrigiit SUpmanta.... .............................. .. 386 Coneluaäon......................................................................... aS7 Appjndii; 1. Helhcd of Reaolviiig Multipiiere....................................... 390 Appen(ti:c 2, Solution of Pi^btem A for a Complex Com (Tiae probiem of the Piyn-ood Truat)........................................................................... «0 Appendirt 3, Thet)!«»«»] SuppJeiQdtlt (FcO(>f of iäLietence of Ehe B«30lving Multjpliera;,, Slika 9: Kazalo angleškega prevoda Kantorovičeve monografije iz leta 1939. Vir: L. V. Kantorovich: "Mathematical Methods of Organizing and Planning Production", Management Science, Vol. 6, No. 4 (Jul., 1960), str. 366. PrjIABJIEHHE Or pedaKTopa...............^ Ot aBT0pa......................jj Betdesus. O nyrax cosepmeiiCTBOBaiiHB ueTOAniO! njiaaBpoaaBHB H SKOHOMlIteCKOro paCKETa........ ^ "n^djtuia""''"^'''""'"' npoepaiMix u oije™ 5 1. Saia'ja o Hanay^meM pacnpe^eJieHKH njwrpaKMu MeiKjt» «ecKojn.- FTHMJI npeanpHflTHHHH .......... v™™..?^™"" "cnMMonairne auux f^acpmoHiix») oiiemK 130}, naSJlA H o. o. OUEKOX (421. OcotiesEOCTH o. O. OHMOH (M) nDKUeEemm O. O. okSHoK (64). EM« cjioüiiiHe (SS). ' "P"«""«"" § 2. PacnpeAejicHua b bh6op cpeacra aus npcmaeoACTOa paSor ... notuHoiiKa jairn» m. Onenm .UPSSOIKH nimiiH o IP.KSBW,, |l^eH<,l^ (fS). patJipura™™ CPMCIS no ys«™«« (6S). ^ » 5 rAaea n. MSKCUMaAiHce abino/avumi moipoMXit neu dcamun pecupcax. OiieFiKu iipoicgadsTeennM^ tpanropos ...... eg § !. OömKB nojioiKcaHn.......... 'S"* SaaccmtastüHii npoaaKmcTsessui 'dijiminiB s 2. Oueaiia npanasoflcMeHHoro (laKTopa. nOBHuiaioiitera säpAenTUB- KOCTfa TPyfla....................^g "SJHo^l'sb = »■ i'si. 'PS"' """ "PfBsmjicTBaHDro iliaKTsFi (SSJ. OmiHlia lOijia pasHM (aS). OneaKa iuMJuJ.« «^ea HYpit« ijma (ffl^ S 4- Meponpaaiaa no skobombh netnmiTBOro MaTEpnajia. Onedna era 92 flttHUBTHilE 1„TOP»SJ1M (S2I. OnTHUajlbHOt peuie««» K BSI,D1U (55). 5 5. UeaecMSpajaoe aoiojtsoEaaHe oSopyaoiiaEHa, npoKaTnaa oueaKa 99 "P""'™" H™™M>>MH.t orxipy. § 6. PaHHCmajibBoe iicnojiKotMKe npiipoAntK HCTOIHHKOO. HcuiMf PWT"..................... Hä S" mai. 5 7- njiaaaposaaiie nepenojoK » aonpo™ oponsBOiCTaa, csHsaHane C TpancnopToM. Ueascao6pa3auä Jiteae3HoiopoiKHUil iapH[|j , , . i2£l S 8. HtüsyniueB ncno^tsoBaHne üara^Hoä npoHsBojcTBeHHOil Saau. Slika 10a: Kazalo Kantorovičeve monografije iz 1959. Vir: b. h. kahtopobum, 3K0H0MUNecKui^ pacHeT Haunynmero ucnon30BaHU^ pecypcoB, mockba, m3flate^bctb0 akagemuu hayk cccp, 1959. nih rezultatov proizvodnje, transporta, nazadnje tudi celotnega gospodarstva. Njegova prva odmevna monografija iz leta 1939 je bila namenjena formuliranju temeljnih ekonomskih problemov, njihovemu matematičnemu zapisu in metodi reševanja. Obravnavala je planiranje in organizacijo proizvodnje in je vsebovala glavne zamisli teorije in algoritmov linearnega programiranja. Razvil jih je neodvisno od ameriških znanstvenikov, ki so se skoraj istočasno ukvaq'ali s podobnim raziskovanjem, ne da bi vedeli drug za drugega, in so tako postavili na noge dve novi, obetavni disciplini, tj. matematično programiranje in operacijske raziskave. Kantorovičeva prva monogra- Oeuias CKCTewa odteitTBBHo oäycjioEJieaHHx ominoK h ee 3Ha«eHac 142 Oflmne nojTOJBeHKF (142). npaMejieiffle o. oneHoK npH aaajna« snoHoua- WCKofl SlJlt|)eKTlfBHOCTH npoH3BOÄCTBeKI[KX CnoCOÖOB (l46>. SjtaieHlie o. o. OUCHO« B Bonpmal xospacitra. noitajaTejicB psCoth npejinpHarBS B nciioo6p«BDtaHiiii(153), BjHanBc o. o. oueHOK Ha Häi.eaeHKe nponaaoi-CTBPBHoro aajiaHua b cociaaa scoBeirBofl irpojiyjcyBH {157)-Peajptjfjje jivth naiomienHa o. o. oushdk (158). O psapjeSiK« »trtmiiKa cocraBjiBasa '^■^^BMa^tHoro nflaaa a aaxojfmeifHS o. o. dhehok (1^5). Tj O en ///. Bonpocbi, censamue c pacmupemieu. npouaeodciseHHoü 003«. 3ip/peKTueHOCTb Konutajtos^MeHuH.........171 § 1. KpaTKoBpeiieHBije BjiQ»reHna. HopMajibBasi gtJiiJieKTHBHOcn. ... i73 ".,"''?!»Vi" v"""' patvETOa C Hopnajjbrioä s^Kfeii- TBBffOCTblOdSI). V^eT HSMeBeHBH o. o. OUCBOK (187). AsfltnefiajHe nPH- »«Pbl paclera sMeirrBBBocTli naoiKealifi (192). Msotimiiaiae upu 5 2. flojjroBpeMennue EJlojKeHHü.............. igg OcoCeHHOCTK sojiroBTiBHeHSMI BJIOlKCHBil (198). Hpniifpu lacacra aijjiaTHo'-MaabB^H 3t|ji)ieKTHBnocTt H oi^BHKM ppoAyKUBU (225). § 3. nyra ocyuiecTsjieHun onTHHajibHoro nepcttenTHBHoro njyaHBno- ....................- . .232 onTHMa^bBoro nepcntBrniuOTD Bjraaa n en noKaaamaBa (232). HftKOTOpüe OCOftCNHOCTH af pClieitTll BHOfO n^aBHPOBflHHfl 1234) BüawojftHOCTH ijiajtTB'iecKpro HcnoataoBaKBB MCTOJiaKH paCiera sib(beK. TBRBocTa KKiinTaaaaAa?KeBB() a bubc^ob aa Bee (240). S 4. ConoCTaBjieHHe c apyrHMn npe^JiOKeHHSMn no pacseTV siitieKTHB- HOCTH KanHTajrOH^iojKcHHfl. 3aiE;iK>*ieHHe....................246 npUAOxenui? ! lAaTeMTmecKast nacTämsKa sada': onniMaAbnoeo nAOHupoaanun........ ^ 272 0=nia 0 KOMnjieKca BpoBSBCflCTB (291 nSli-KHWcKaj (291). CboBctu o^tKOK. Bap^au«« Baaaa (294) P™ « npoKaiaaa oueHKa (295). O no!Ia>aT.j,a>:. xapaKicpaByBUB« pUm? l^o'i^i"".?""® "tlat^CBKB BBoöxoM-bix aarpST B 1297). SiialaaHe MaT-eMaTaiecKi.« XMEJieä n ofiaaerb ai SpSaeK.K b SKOBOMBtecKaM aaajlHae (301). iipaHtKeHHH B npoAOXsHue II. VucAemns Merodbt pemmuR sadai omuMaiibHoio jiAaHuposmuH................................208 Auaaaa aueioaicroca nnaKa (308).nocTpocBHe oorHHajIlKoro naaBa nvre» feUCSOK) (326). MeroiSBytroposHHi rpaaauaaa o. o. ombok Im)- h?™™"® r""""' onTnSajibBo™ njiaHipSEi;»» (JJS). HcnoatsoBaBne iHSBItcanx »oieacfl (335). noHBtp (MHOEOeueH- ■ noro auaaaaa paBMeneHHa npoHaBOICTBa H rpyaonOTOKoVrSafrrfpBMep JluTepaTi/pa K npuAooicenuAti /nI/............... 345 Slika 10b: Kazalo Kantorovičeve monografije iz 1959. Vir: b. h. kahtopobum, 3K0H0MUNecKui^ pacHeT Haunynmero ucnon30BaHU^ pecypcoB, mockba, m3flate^bctb0 akagemuu hayk cccp, 1959. fija je tlakovala pot nadaljnjemu razvoju metod za reševanje problemov ekstremov, njihovim posplošitvam in uporabi na področjih matematike, mehanike in tehničnih ved ter razširitvi možne uporabe od posamičnih ekonomskih problemov na planiranje gospodarske panoge, na koncu tudi celotnega narodnega gospodarstva, nazadnje tudi s povezovanjem z analizo vložkov in izložkov (input-output), ki jo je razvil Leontjev. Druga odmevna monografija je bila objavljena leta 1959 z naslovom "Ekonomski račun optimalne rabe resursov",!^ v ka- ' KaHTopoBMH, 1959. terem je sumiral rezultate 20-letnega proučevanja linearnega programiranja in njegove uporabe v planiranju. Za svoje delo je leta 1975 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo, skupaj z ameriškim ekonomistom Tjallingom C. Koopmansom. Bibliografija BORAK, N. (2014): "A.B.B.A. Aleksander Bilimovič in Aleksander Bajt: iskanje duše ekonomije/ekonomistov", Monitor ISH, XVI/1, 271-297. FELDMAN, G. A. (1965a): "On the Theory of Growth Rates of National Income 1", v: Spulber, N., ed., Foundations of Soviet Strategy for Economic Growth, Bloomington, Indiana University Press, 174-202. FELDMAN, G. A. (1965b): "On the Theory of Growth Rates of National Income 2", v: Spulber, N., ed., Foundations of Soviet Strategy for Economic Growth, Bloomington, Indiana University Press, 304-331. KANTOROVICH, L. V. (1939): "Mathematical Methods of Organizing and Planning Production", Management Science, 6/4 (julij 1960), 366-422. KAHTOPOBMH, B. (1959): 3K0H0MUHecKuüpacuem HaunyHme^o ucnon3oeaHun pecypcoe, MocKBa, M3flaTe^bCTB0 AKageMMM HayK CCCP. KONDRATIEFF, N. D. (1926): "Die langen Wellen der Konjunktur", Archiv für Sozialwissencshaft und Sozialpolitik, Band 56, 573-609. KONDRATIEFF, N. D. (1928): "Die Presidynamik der industriellen und landwirtschatlichen Waren (Zum Problem der relativen Dynamik und Konjunktur)", Archiv für Sozialwissencshaft und Sozialpolitik, Band 60, 1-85. KONDRATIEFF, N. D. (1935): "The Long Waves in Economic Life", The Review of Economics and Statistics, Vol. 17, No. 6, 105-115. LEONTIEF, W. (1928): "Die Wirtschaft als Kreislauf", Archiv für Sozialwissencshaft und Sozialpolitik, Band 60, 577-623. LEONTIEF, W. (1936): "Quantitative Input and Output Relations in the Economic Systems of the United States", The Review of Economics and Statistics, Vol. 18, No. 3, 106. LEONTIEF, W. (1941): The Structure of American Economy, 19191939, Cambridge, Harvard University Press. LEONTIEF, W. (1965): "The Balance of the Economy of the USSR", v: Spulber, N., ed., Foundations of Soviet Strategy for Economic Growth, Bloomington, Indiana University Press, No. 12, 254-258. LEONTIEF, W. (1991): "Economy as a circular flow", Structural Change and Economic Dynamics, Vol. 2, No. 1, 181-212. SLUCKII, E. (1926): "Ein Beitrag zur formal-praxeologischen Grundlegung der Oekonomik", Academie Ukrainienne des Sciences, Annales de la classe des sciences economiques, Kiev, vol. 4, 238-249. SLUTSKY, E. (1915): "Sur la teoria bilancio del consumatore", Gior-nale degli economisti, Vol. LI, 1-26. SLUTSKY, E. (1937): "The Summation of Random Causes as the Source of Cyclic Processes", Econometrica, Vol. 5, No. 2, pp. 105-146. SLUTSKY, E. (1953): "On the Theory of the Budget of Consumer", Readings in the Price Theory. Selected by the Committee of the American Economic Association, London, Allen and Unwin, Ltd., 27-56. SLUTSKY, E. E. (2004): "An enquiry into the formal praxeological foundations of economics" , Structural Change and Economic Dynamics, 15, 371-380. SPULBER, N., ed. (1965): Foundations of Soviet Strategy for Economic Growth - Selected Soviet Essays, 1924-1930, Bloomington, Indiana University Press, 88-98. 0 0 0 HeBeH BopaK PyccKue B Mou roflN MCC^egoBaHun Pe3roMe: B CTaTbe aBTop paccMaTpueaeT TpyflH HeKOTopHx poc- CMMCKMX ^KOHOMMCTOB, CTaTUCTUKOB U MaTeMaTUKOB, C paÖOTaMM KOTOpHX OH nO3HaKOMU^C« BO BpeMH U3y^eHUH ^KOHOMUKU. ^TU paÖOTH, OCOÖeHHO pOCcuMCKux aBTOpOB B c^epe ^K0H0Mu^ecK0^0 aHa^u3a, BO MHOrOM Onepegu^u COBpeMeHHyro Hay^Hyro MHC^B. BO^ee Toro, OHu oKa3a^u cepbe3Hoe B^u^Hue Ha pa3BUTue c^o-BeHCKOM ^K0H0Mu^ecK0M HayKu, 3Ha^uTe^bHo 6o^ee o^yTUMoe, ^eM TpyflH 3anaflHHx ^K0H0MUCT0B. 3afla^eM aBTopa cTaTbu 6h^o BHUMaTe^bHO npoaHa^u3upoBaTb ycnexu, flocTurHyTHe poccuM-cKUMu y^eHHMu Ha npoTH^eHuu flBafl^aTu^eTHe^o nepuoga, o^e-HuTb ux BKnafl B ucTopuro ^K0H0Mu^ecK0M HayKu, npe^ge Bcero B o6^acTu o6y^eHuH u npenogaBaHu^ MeToguKu ucc^egoBaHuM. Ba^HO OTMeTuTb TaK^e, ^to ux nocTu^eHu^ noKa3a^ucb Heo6xo-fluMHe fla^e c to^ku 3peHuH ^u^oco^uu HayKu. K^roneBMe c^OBa: poccuMcKue ^K0H0MUCTH, MaTeMaTu^ecKa« ^K0H0MUKa, pyccKa« ^Mu^pa^uH, C^y^KuM, KoHflpaTbeB, ^e-OHTbeB, $e^bflMaH, KaHTopoBu^ Obvestilo avtorjem Prispevke in drugo korespondenco pošiljajte na naslov uredništva. Uredništvo ne sprejema prispevkov, ki so bili že objavljeni ali so istočasno poslani v objavo drugam. Nenaročenih rokopisov ne vračamo. Izdajatelj revije se glede urejanja avtorskih razmerij ravna po veljavnem Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah. Za avtorsko delo, poslano za objavo v reviji, vse moralne avtorske pravice pripadajo avtorju, vse materialne avtorske pravice pa avtor prenese na izdajatelja. Avtor dovoljuje objavo svojega dela na spletni strani revije. Prispevke pošljite po e-pošti, pisani naj bodo v programu Microsoft Word. Besedilo mora vsebovati naslov v slovenščini in angleščini, izvleček v slovenščini in angleščini (do 10 vrstic) in do 5 ključnih besed (v slovenščini in angleščini). Prispevki naj ne presegajo 1 avtorske pole (30.000 znakov s presledki) vključno z vsemi opombami. Prispevki naj bodo razdeljeni na razdelke, ki so opremljeni z mednaslovi. V besedilu dosledno uporabljajte dvojne narekovaje pri navajanju naslovov člankov, citiranih besedah, tehničnih izrazih ipd., razen pri citatih znotraj citatov. Naslove knjig, periodike in tuje besede (npr. a priori, oikos, kairos ipd.) je treba pisati ležeče. Opombe in reference se tiskajo kot opombe pod črto. V besedilu naj bodo opombe označene z dvignjenimi indeksi. V besedilu se sproti v opombi označujejo samo avtor, letnica oziroma avtor, letnica, številka strani. Popoln, po abecednem redu urejen bibliografski opis citiranih virov mora biti priložen na koncu poslanega prispevka. Citiranje v bibliografiji naj sledi spodnjemu zgledu: 1. Praprotnik, T. (2003): Skupnost, identiteta in komunikacija v virtualnih skupnostih, Ljubljana, ISH. 2. Grošelj, N. (2010): "Ciceron in prerokovanje", v: Ciceron, M. T., O prerokovanju, ISH, Dialog z antiko, Ljubljana, 9-36. 3. Medica, K. (2013): "Humanistika : humanizem - antropološki pogled", Monitor ISH, XV/2, 233-242. Vsi prispevki bodo poslani v kolegialno recenzijo. Avtorjem bomo poslali korekture, ki jih je treba pregledane vrniti v uredništvo v petih dneh.