etničnih skupnosti s slovensko na istem ozemlju. Tokrat ni moj namen podati recenzijo omenjene knjige v smislu, kol se pač recenzije pišejo. Kajti veČina bralcev ima verjetno še v spominu že ustaljeno vsebinsko razdelitev po sklopih in poglavjih tovrstnih obravnav, ki so jih napisali etnologi v zadnjem desetletju. Želim navesti predvsem svoja razmišljanja ob branju knjige, ki sem jo z velikim veseljem prebirala. Po vsebini je knjiga namenjena širšemu krogu bralcev, lako Strokovnjakom {etnologom, geografom, zgodovinarjem ter še komu) kot vsem tistim, ki se ljubiteljsko ukvarjajo z razširjanjem svojega znanja in zanimanja o domoznansivu Etnološka topografija občine Metlika pomeni tudi monografski, geografski in mikrozgodovinski oris ki omogoča zelo podroben vpogled v spreminjanje slovenskega podeželja \ preteklem stoletju in do današnjih dni. Avtorica je v obravnavo zajela Čas od leta I.S69 do 199I S sintezo številnega arhivskega gradiva in podal kov, dobljenih v pogovorih z naključno ali načrtno izbranimi pripovedovalci na lerenu, je avtorici uspelo prikazali vsakdanjik v njegovih najbolj življenjskih razsežnostih S težji jo, da bi dosegla čim celovitejšo obravnavo človekovega življenjskega Utripa in s tem tudi spreminjajoče zgodovine ob sicer preskromnem poudarku na prikritih vzvodih in posledicah družbeno-gospodarskih preobratov in sprememb, je knjiga ogleden primer za podobna tovrstna dela v bodoče, hkrati pa je spodbuda novim, tudi v knjigi nakazanim temam, ki jim Velja Še posebej posvelili pozornosi pri raziskovanju, kajli že včerajšnji vsakdanjik se nam z bliskovito naglici) izgublja, če 8a že danes ne obravnavamo (zapišemo) Naj omenim le. da je imela av torica Zelo srečno roko v izbiri krajev. To so Drašiči kot vinorodni kraj, Graclac kol kraj z razvito industrijsko in obilno dejavnostjo, ki pa je po letu 1'JSO naglo propadala; I Irast pri Jugorju, ki sloji že v ( iorjam ih (na hribovitem območju). \ katerem je še danes skoraj v enakem številu Slovencev in potomcev l skokov rT^t-AM mtMi Zaslužkom odhajale ravno v Egipt, čeprav so mnoge med njimi doma pustile može, majhne otroke in dojenčke. Pri tem dobimo zelo celovito podobo življenja od sredine 19. stoletja do nekako 30. let. Življenjske zgodbe še živečih "Aleksandrink" so namreč zelo dobro vpete v življenjsko okolje, tako s prikazovanjem domačih razmer, ki so jih gnale v svet za boljšim zaslužkom, kot s predstavitvijo novega, njim na začetku povsem tujega afriško-arahskega okolja in kulture. V Aleksandri]i in Kairu je Šolski otroci s s. Marcela Bole hi Marjano Lončar v Aleksandriji preti prvo svetovno vojno. (Foto: iz knjige Aleksandrinke, sir. 62.) živela tudi bogata evropska aristokracija, pri kateri so bile naše izseljenke večinoma zaposlene kot dojilje, služkinje, guvernante, sobarice, kuharice. Z nizanjem posameznih zgodb različnih življenjskih usod naših "Aleksandrink" nam predstavi naš lastni svet v preteklosti; poleg tega pa z domiselno kombinacijo literature, arhivskih virov in potopisov prikaže tudi eksotične egipčanske kulturne razmere, ki so se kazale v tamkajšnjem vsakdanjem življenju. Številne informacije so vsekakor v pomoč vsem tistim, ki se bodo lotevali obravnave tovrstne problematike še z drugačnega strokovnega zornega kota. Pomanjkljivo pa se mi zdi, da knjiga nima kazala Na kratko še o vsebini knjige. Razdeljena je na 16 razdelkov. V uvodnem delu, ki ga lahko štejemo tudi za predgovor ali prvo poglavje, ki ima naslov Na pot, nam avtorica opisuje svoj odhod na pot "po sledi tistih slovenskih žena in dekleL, ki jih niso tako kot moške zvabile čezoceanske dežele, zvabil jih je Egipt" (str. 10), Potopisni zapiski avtorice, kjer gre za nizanje vtisov in opazovanja življenja, nas na eni strani seznanijo s sedanjimi razmerami, ki se prepletajo z razmerami v preteklosti. Prikazuje socialne in ekonomske razmere tako doma kol v svetu, ki so bile vzrok za množično izseljevanje v različne dežele v prejšnjem stoletju. V naslednjem poglavju se že seznanimo s prvimi "Egipčankami", Avtorica prikaže socialne razmere: na eni strani bogastvo, na drugi pa revščino, srečo in trpljenje v novem socialnem okolju (pri tem izhaja iz Aškerčeve pesmi Egipčanka ter vsebinsko zelo povednih citatov iz različnih objavljenih virov). Izredno zanimivo so opisane navade in šege haremskega življenja, na žalost povzete po literaturi, ker pripovedovalke o tej temi niso hotele ničesar povedati. "Tako je pri nekaterih naših povratnicah iz Egipta ostajal spomin na čudežno deželo onkraj morja, kjer se v čarobnem svetu Abdinskih dvomih parkov sprehajajo kralji, princi in princese, evnuhi in sužnje..., spomin, ki si ga niso pustile odvzeti" (sir. 104). Slovenske dude v aleksu n dri j s k eni parku Nusha. (Foto: iz knjige Aleksandrinke, str. 122.) O prvih začasnih izseljenkah so podatki že iz leta 1871, leta 1900 pa je bilo v Egiptu že 5-000 Slovenk, od lega skoraj 3-000 samo v Aleksandriji. Poglavje Šola šolskih sester in Azil Franca Jožefa v Aleksandriji nam prikaže dejavnost katoliških misijonarjev in re- 42 GLASNIK SED 35/1995, Št. 1 mt OBZORJA STROKE dovnic. Njihovo delo in iikrb z a nase izseljenke je bilo izredno pomčmbno, tako v ohranjanju domačega jezika in kulture kot tudi v socialnem smislu, ko je slo za pomoč brezposelnim in bolnim. O pomembnih SlovciK ili in načinu življenja v Kairu v preteklosti in danes zvemo \ poglavjih Masrel Kahira-Kahira ponosna in Al Qa h i na h-Ka i r6. V Kairu še deluje red Šolskih sester. Danes je njihova stavba namenjena bivanju študentk V to poglavje so že vključene zgodbe še živečih pripovedovalcev, ki se prepletajo skozi vsa naslednja poglavja, kar še bolj pritegne bralca. Kakšno je biln kulturno. razvedrilno in izobraževalno življenje Slovencev v začetku lega stoletja v Kairu, nam osvetli poglavje Društvo sv. Cirila in Metoda v Kairu. V poglavju Čas kedivov nam avtorica pričara razkošno življenje turškega podkralja v Kairu pri katerem so služile tudi Slovenke, in življenje na dvorih ter pri bogatih Evropejcih Različne življenjske usode naših deklet so bile povezane z Aleksandri jo. ki jo je avtorica leta 1993 tudi obiskala. Tudi tu deluje skupnost šolskih sester, ki pa danes skrbi predvsem za ostarele žene različnih narodnosti in veroizpovedi V poglavjih Dada Marija iz Mirna pozdravlja Andree \a obisku pri Sili če vili in Ljudmila l.egiša so strnjene pripovedi o Življenju in služenju v Egiplu, stikih z domačimi, vrnitvi \ domači kraj, Da je veliko Slovenk za vedno ostalo v 1-giptu nam pričajo nagrobniki na aleksandrijskem pokopališču, ki ga je avtorica prav tako obiskala. V poglavjih [»ozdravi iz Dornberka Magdi Ihrahim Bazovica \ Egiptu zvemo marsikaj tLidi o razmerah v času druge svetovne vojne, ko so izdajali slovenski časopis Bazovica življenju \ Egiptu in na domačih tleh. kjer je divjala vojna, o pomoči izseljenk domačim ter O nekaterih Sedartes živetih izseljenkah v Egiptu Patru jo/alalu Ambrožiču je namenjeno posebno poglavje, saj je bil velik dobrotnik naših Aleksandrink. V zadnjem poglavju Povralek avtorica spregovori še o dokumentarnem filmu ki so ^a posneli za televizijo Ljubljana leta 1975. V njem so predstavili še Živeče Aleksandrinke ki so se vrnile domov m ostale V domačem kraju Vsekakor je ireba pohvaliti i/redno dobro dokument nanosi. saj je avtorica zbrala številne izredno zanimive fotografije, ki so opremljene z besedilom, kar še dodatno dopolnjuje poved nosi fotografije, Na koncu so podani vin in literalura ter pripovedovalci Marija Faganeli z dvema varovancema na sprehodu; eden od njiju je Butros dali, glavni tajnik OZN. (Folo: iz knjige Aleksandrinke, str. 162.) Darja Skrt ____________________ ŽENE, MATERE, SLUŽKINJE, DOJILJE, RAZPETE V BOJU ZA VSAKDANJI KRUH Kiustodinja ln ga Brezi gara Goriške ga muzeja jeorganizi Maku eter slikovni prispevki arheologa Ivana Tuška iz/.a voda rala razstavo z zgornjim naslovom, ki je bila na ogled v za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, času od 1R 11. do IX. 12, 1994, Razstava je sočasni prikaz Razstava je bila pripravljena pod pok rovi tel jstvoin Občine d Veh razstav o dojiljah i/ Comunita Montana Felirma Cenim Nova Gorica ob letu družine 1994 in je namenjena ne samo Per la dokumenta zioue della culi tu a popoln iv iz leliertpok- bivšim dojiljam in njenim najbližjim, pač pa vsem ženskam, nijina Belluno) in razsiave zgodovinskega krožka Gimnazije Brezigarjeva se je z vso občutljivostjo ženske, matere, ki ji je Ajdovščina. Dopolnjujejo in bogalijo pa jo še slikov ni in tek- pridala strokovno distanco in razmišljanje, lotila organizacije «lovni material i/ knjige Aleksa ndnnke avtorice Dorice razskKie. Razstava s&dotika ženske intinie, ki se je v preteklih GLASNIK SED 35/1995, št. 1 43