List 14.
Kaj tekne živini bolje: cela klaja ali pa zdrobljena ali zrezana?
Odgovor na vprašanje.
Ali je koristno, da se sen6, otava, detelja in slama za živinsko klajo na drobno reže, — žito, oves, koruza itd. pa šrota in drobi?
To je dvojno precej važno vprašanje. Kar se tiče prvega vprašanja, so gospodarji večidel ene misli, in pravijo, da, če se seno, detelja, slama itd. za klajo živini reže in skupaj meša, je veliko bolj tečna piča za govejo živino, konje in ovce, kakor če se jim po stari navadi navali v jasli cela,  kakor se je nakosila.    Ali je uno za tega voljo
108
bolje, ker živina rezano klajo cisto povžije in je toliko pod noge ne spravi in ne pokvari, kakor če se ji po celih šopih in otepih poklada , — ali pa zato, ker jej zrezane ni treba tako dolgo žvečiti, kakor če se jej cela poklada, ne moremo za gotovo povedati; manjka nam namreč v tej reči do zdaj še gotovih skušenj.
V tem pa, kar drugo vprašanje zadeva, namreč šrotanježita, so si kmetovalci vedno še navskriž-misli. Eni pravijo, naj se živini žito v zrnji celo, kakor je, poklada; drugi mislijo, daje na debelo mleto zrnje bolje; zopet drugi so se pri pokladanji krme nekoliko po teh, nekoliko po unih vedli.
Ce prav premislimo to in uno, nam je jasno, da je sploh bolje, če se živini zdrobljena k laj a poklada, kakor pa cela, ali le takrat je bolje, če se šrotano žito suho živini daje. Ce bi se jej kakor nap6 j ali žlampa dajala, bi preveč požrešno po njej segala in jo le neprežvečeno žrla, in po tem takem bi jej toliko ne teknila kakor suha. Celo zrnje mora živina počasi zreti ter ga s samo slino razžveči in proti požira, ker nima v sebi veliko mokrote in ne stanša veliko prebavnih sokov, živinski želodec tedaj vse lahko prebavi.
Al se mora na živinsko pleme in nje starost gledati. Ovce in prešiči žvečijo in prebavljajo klajo brže kakor goveda in konji, torej se jim morejo tudi brez vse skrbi cela zrna posipati. Za prešiče ne bom dajal ne koruze, ne boba, za ovce pa ne volčjega boba nalašč mleti, ker take reči želodec sam najbolj prebavi in premelje. Za govejo živino pa je treba zrnje na debelo mleti (Šrotati), kakor tudi za konje, če dobivajo namesto ovsa koruze in boba. Mlada živina, naj je govejega ali druzega plemena, pa ima še vedno slabe zobe, toraj je gorše, da se jej le premleto žito za klajo daje. Le oves se šrota in za konjsko zobanje debelo melje. Zastran tega so se gospodarji že veliko priČ-kali; nekateri ne morejo prehvaliti neizrečenega dobička zmletega ovsa. To je gotovo, da za bolne konje, mlada žebeta, in pa stare kljuse je zmleti oves dober, ki ne morejo ovsa celega prav žvečiti in ga tedaj dokaj neprebavljenega iz sebe dado. Taki živini se mora tedaj oves drobiti. Zdravim in močnim konjem ga pa ni ravno treba šrotati, vendar je po skušnjah dokazano, da blizo desetina ovsa v zgubo gre, to je, neprebavljen se v gnoji prikaže, če je konjem cel pokladan. Sko-poreznica je pa dobra šrotarica ovsa. Ce se pol ovsa in pol rezanice skup zmeša in ta zmes le toliko namoči, da se eden od druzega spihati ne dasta, bodo konji trdo slamo ž vekaje tudi oves dobro prežvečili.
Nekaj je pri klaji posebno važno. In to je, da gospodar meša različno pičo tako skupaj, da dobi živina vsaki dan toliko redivnih reči, kolikor po svojem delu, starosti itd. potrebuje. Ce ima, na pr., kmetovalec dovolj slame, plev, repe in preš za živinsko klajo in hoče ž njo eno molzno kravo rediti, jej mora vsaki dan toliko fantov plev, repe in preš pokladati, kolikor jih je kravi za dobro molžo treba. To klajo utegne tako skupaj zmešati, da dobi iz nje le zmes, katero ob raznih časih čez dan živini poklada, ali pa jo nepomešano pusti, in jo posamem živini poklada; na priliko, zjutraj ¦jej daje repe, opoldne preš in plev , zvečer pa slame. Oboje je, bi rekel, enako, če se le krava z ravno tisto in enako dobro klajo redi. Ali je pa tudi oboje enako dobro in redivno? Skoraj da ne. Človek, ki vsaki dan svoj porcijon kruha, mesa in piva povžije, bo bolje izhajal, če bo ob vsaki južini nekoliko kruha, mesa in piva povžil, kakor če bi za zajterk samo mesa, za kosilo samo piva, za večerjo pa le kruha imel. Ravno taka je tudi pri živini. Tudi krava ne bo dobro niolzla, če se jej vse vprek poklada, zdaj to, zdaj to.
Da je mešanje razne klaje za živinsko klajo po-
trebno delo, nam ni treba posebej priporočevatl. Najbolje je, če se vsa klaja, kar se je za en dan potrebuje, prav dobro skupaj zmeša, in v ravno toliko delov razdeli, kolikorkrat se živini poklada. Kdor se boji, da bi ta poglavitna klaja njegovi živini premalo premembe napravila, sme živini tudi nekoliko druge klaje pokla-dati, toda vselej le o pravem Času.
Pri preobili različnosti sostave naše živinske klaje bo vaak kmetovalec lahko sam previdel, da prav dela, če klajo s klajo mesa, to je gotovo naj vaz niša reč v živinoreji.
Ravno tako kakor mora vsakdanja krma dostojna biti, mora živinorejec na to paziti, da je živina pri nobeni krmi premalo ne dobi.
%                                  (Konec prihodnjič.)