KATOLJSK CERKVEN LIST. «Danica> izhaja vsak petek na celi poli in veljA po poŠti za celo leto 4 gl. 20 kr., za pol leta 2 gl. 20 kr.. za četrt leta t gl. 20 kr. V tiskarni sprejemana za celo leto 3 gl.60 kr., za 1, leta 1 gl. 80 kr., za »/« leta 90 kr.. ako zadene na ta dan praznik, izide »Danica« dan poprej. Tečaj LI. V Ljubljani, 4. novembra 1898. List 44. Kaj je z vero? (Ant. Hribar.) Verujem v Boga Očeta, vsegamogodnega stvarnika nebes in zemlje. Ali je Bogr? Prva in temeljna resnica vse vere je ta, da je Bog. Zato molimo koj v začetku apostolske vere: „Verujem v Boga", kar se pravi: Verujem, da biva en Bog in verujem tudi vse, kar je učil in kar je razodel. Za to resnico pa, da biva en Bog nad nami, imamo mnogo trdnih dokazov, gotovo več kot vedo bogataši povedati nasprotno, namreč, da Boga ni. Najboljši in najtrdnejši dokazi, da biva Bog, so naslednji: 1.) Dokazuje bivanje božje ves obstoječi svet. Gotovo mora bivati en večen, vsegamogočen Bog, ker biva tudi vidni svet. Svet pa ni le sama zemlja, na kateri mi prebivamo, ampak beseda svet obsega vse, kar mi vidimo, kar biva; tedaj solnce, mesec, zvezde, zemlja, vsaka žival, vsaka rastlina, rudnina itd. Od kod pa je vse to? Ali seje vse to samo naredilo ? Nikakor ne, to ni mogoče! Kar je samo na sebi mrtvo, kakor kamen itd., to samega sebe in druzega ni moglo storiti. Nobena hiša, nobena ura se ni naredila sama. Norca bi ga imenovali vsakega, ki bi trdil, da se je recimo, tudi naj-priprostejša kmetiška koča sama zgradila in postavila. Nezmisel! Vsakdo mora dosledno, ako vidi hišo, sklepati, da je bil neki stavbinski mojster, ki je hišo naredil. Ce vidimo uro, sklepamo zopet na urarja, ki jo je naredil. In ako mi opazujemo največji mojsterski stvor, svet, ali ne bomo dosledno sklepali tudi tukaj, da je moral biti neki mojster (t. j. Bog), ki je to velikansko zgradbo, ta neizmerni svet naredil? Preslabe in malo prepričevalne trditve uporablja neverstvo, da bi utajilo bivanje Boga, vkljub obstoječemu svetu, ako pravi: Vse, kar obstoji in je na zemlji, nastalo je iz prirodne sile, ki po določenih zakonih deluje. Ali zopet moramo tu vprašati: Odkod pa pride ta prirodna sila? Od kod ta zemeljska snov, s katero in po kateri jedino prirodna sila delovati more ? Odkod ti zakoni, po katerih prirodna sila deluje? itd. Vidi se, da napravlja nauk neverstva mislečemu duhu neskončno več težav in preglavic, kot priprosta katoliška vera, ki se že v besedah sv. pisma izraža: „V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo." — Svet biva in obstoja, torei mora bivati tudi vsegamogočni Stvarnik tega sveta, t. j. Bog. Ta dokaz ti stavi pred oči vsaka travica, vsaka cvetka, vsako drevo, vsak črviček. vsaka žival itd., bogataš oglej si ga in priiu-uj si ga! Ako vidim n. pr. drevo, vprašam se: Od kod je to drevo? Iz semenske peške. Od kod je ta peška? Jaz dobro vem, da je tudi prišla od semena, tedaj od drevesa. To drevo je prišlo tudi od peške, ki je bila svoj čas tudi od drevesa . . Biti je moralo tedaj enkrat ali drevo ali peška po neki drugi zunanji moči ustvarjena. Ta Stvarnik pa, ki zamore iz nič kaj napraviti, je Bog, ki je vsemu obstoječemu v začetku dal moč in obstoj, kateri to tudi vzdržuje in ohranja. 2.) Bivanje Božje dokazuje tudi red in lepota vsega stvarstva. Kdor modro in trezno opazuj« celo stvarstvo, vesoljni svet, saj mora priznati nehote, da vlada v vseh stvareh od največje do najmanjše neki namen, plan, neki postavni red. Ako se ozremo na zvezdnato nebo, vidimo gori nepresteto množico srebrnih teles, ki večinoma presegajo našo zemljo po svoji velikosti. In vsa ta telesa se premikajo okoli nekega bližnjega nadpičja in ob enem okoli nekega oddaljenejšega. Vsako nebno telo pa bodi mirno svojo pot, ne da bi to kako drugo oviralo. Vse je postava, vse je red. In če se ozremo okrog po naši zemlji, oh kako lep red, kako čudovita harmonija povsodi. V vednem neprestanem redu vrstita se dan in noč. Za zimo sledi pomlad in za vročim poletjem jesen s svojim sadjem. Vode namakajo zemljo in kadar so si odpočile v morju ali v jezerih, dvigajo se zopet kot sopara v zrak, da pomakajo kot blagodejni dež zemljo. Opazuj stvor slednje travice, kako ti je vse natančno, lepo zloženo. Cvetni listi so drugačni kot listi drevesni, krasotne barve metuljev se mej seboj razlikujejo in v najmanjši živalici ti pokaže povek-šalno steklo vse potrebne organe za življenje. Nad vsem tem pa je prekrasni stvor, kralj vsega vidnega stvarstva, človek. Napravimo torej sklep: Kjer je postava in zakon, biti mora tudi postavodajalec: kjer je red in harmonija, tu mora biti že poprej misel in ideja, ki je ta red ustvarila; kjer vse po pravilih drugo izpolnuje, tu mora biti modrost, ki je vse tako uravnala, da je dala vsaki stvarici namen in nalog delovanja. Ta prvotna postava, ta prvotna misel, ta prvotna modrost pa pride od onega bitja, ki ga imenujemo Boga vsemogočnega, neskončno modrega. 3.) Imamo dokaz bivanja Božjega v nravnem življenju in v natori človeški. Vsak človek čuti v sebi neko zapoved, katera ga poučuje in mu pravi, kaj sme storiti in česa ne sme; kaj je pravo, kaj nepravo. To zapoved imenujemo vest. Vest se naznanja že v otroku in v odraslem človeku, pri revnem kot pri bogatem, pri hudobnem in dobrem. Le kdor leta in leta grešno živi, morda zaduši v sebi vest, a se kasneje zopet zbudi, vzlasti na smrtni postelji in sicer z grozno silo. Od kod pa je ta nravna postava, ta zapoved nase vesti? Človek sam si je ne more dati. Ta postava je neodvisna od volje človekove in zapoveduje čestokrat zoper človekovo voljo in poželenje. Tudi ne more biti ta postava kak pojav tako zvanega duha časa, ker večkrat njegova mišljenja obsoja. In vendar vemo, da ima in mora imeti vsaka postava svojega postavodajalca, kateri pa je za postavo, ki jo človek čuti v svoji vesti, le Bog. Imamo še druge zapovedi tako glede nravnosti, kot glede pravičnosti. In ti temeljni zakoni so in obstanejo povsodi in vedno isti. Nahajajo »e že pri otroku. Od kod ti zakoni, te postave? Tudi te ne pridejo kot naravni zakoni ne od ljudi ne od vidne prirode. Ti zakoni morejo izvirati le od neke večne pravice, ki je nad ljudmi in nad svetom. In le takemu postavo-dajalcu se uda človek in le tak ima moč odločno svetu ukazovati. 4.) Nadaljni dokaz, da je Bog, imamo v verstvu vseh narodov. „Lahko da najdeš mesta brez ozidja, brez hiš, brez gimnazij, brez postav, da ne rabijo, da ne poznajo ladij; ljudstva pa brez Boga, brez molitve, brez priseg, brez verskih obredov, brez daru, še nihče ui videl.u Tako je pisal že stari pagan Plutarh 100 let po Kristusu. In jednako pravi Cicero: „Nobeno ljudstvo ni tako surovo in divje, da ne bi imelo vere v Boga, če ga tudi ne pozna po bistvu". Zato pa tudi vidimo, kako se povsodi prizadeva in raziskuje, da bi se tega Boga bolj spoznalo. In če ravno duh človeški prepričan sam po sebi in brez posebnega razodenja od zgoraj ni mogel nikdar priti do jasnega spoznanja božjega, vendar ni nikoli obupal ali dvojil, ali je Bog, ali ga ni, ampak je stavil altarje in zažigal darove temu nepoznatemu Bogu. Ta vera vseh časov in vseh rodov v neko višje bitje da se razlagati le iz tega, kako je uravnana človeška narava. Prazne izmišljotine človeškega duha nikoli ne postanejo splošna mnenja in prepričanja, marveč jih uniči časa tek, mej tem, ko ravno čas resnico najbolj spričuje, ko jo vedno ohranja skozi sto- in tisočletja. Nobena vera pa ni tako stara, tako splošna, tako prikladna človeški naravi, kakor ravno vera v Boga. Gotovo mora biti torej temu verovanju resnična podlaga, ker drugače se ne da raztol-mačiti in razložiti. Povprašajmo nebo in zemljo, človeka in njegovo zgodovino, v nebo kipeče gore in drobno bilko pod nogami, naš notranji glas, lepo vzajemnost in rednost vseh svetov in celega stvarstva — vse, v so kliče nam z orjaškim glasom: O je in biva en večni, vsegamogočni Bog, ki je vse ustvaril in vse najmodreje vlada ter ohranja. Le norec pravi v svojem srcu: Ni Boga! Torej Bog: je, ali kdo je On ? Ta Bog je dober Bog. On je tisti, ki je skozi in skozi dober, ki nima na sebi ne kake napake, ne pomanjkljivosti. Kako dober je ta Bog, tega človeška pamet ne more domnevati, ampak mi moremo le reči, da je Bog neskončno popolen, da je On Gospod nebes in zemlje, in da vse dobro le od Njega prihaja, da On ker je vir vsemu dobremu tudi sam vse dobro v sebi združuje. Dober je le On sam in jedino On, in sicer je tako dober, da ima vse najlepše in najboljše lastnosti v najvišji meri. Bog je v resnici najvišje, najboljše dobro, katero jedino more zadovoljiti človeškega duha, ki pa naj tudi le po Njem hrepeni, ker ima vse, ako ima Boga. Od Njega vemo, da je 1.) duh, 2.) večen in nespremenljiv. 3.) povsod pričujoč, 4.) vseveden, 5.) neskončno moder, 6.) vsemogočen, 7.) neskončno svet in pravičen, 8.) neskončno dober, 9.) neskončno usmiljen in dobrotljiv. 10.) neskončno resničen in zvest. Ljubimo Marijo! (Pridiga ▼ Marijinem Celju dne 12. avgusta 1893.) (Dalje.) II. Kar je pa Bogu ljubo in sveto, mora biti tudi vsemu človeštvu ljubo in sveto. Kar Bog ljubi, kdo tega ljubil ne bo? Med vsemi verami je naša krščanskokato-liška vera edino prava, edino resnična; ona nas uči ne samo, kaj je Bog, temveč tudi, kaj Bog hoče? In veste, kaj Bog hoče? Da bi ga posnemali, da bi storili po svojih najboljših močeh vse, kar je 011 storil; to hoče od nas. „Vzgled sem vam dal, da. kakor sem jaz storil, tudi vi storite'4, rekel je Sin božji. „On nam je zapustil vzgled, da hodimo po njegovih stopinjah!" Kdo toraj ne bo Marije ljubil, ko vendar vsi nedvomljivo vemo, da jo je Bog neskončno ljubil in jo še ljubi in jo bode ljubil na veke. Marijo ljubiti je božja volja, s svojim vzgledom nam jo je razodel. Ko je Kristus na križu visel, v onem pre-resnem trenutku, v zadnjih zdihljajih svojega življenja, ni pozabil človeštva opozoriti, naj Mater svojo ljubi! Vsaj je rekel sv. Janezu, kazaje na Mater: „Sin, glej tvoja Mati!" Vedi toraj, da jo moraš ljubiti. Ne pozabi nje ljubiti! je opominjal ves svet. Je-li tedaj čudež, da Marijo, lahko rečemo, ves človeški rod časti. Celo neverniki jo častijo. Mohamed piše o njej poln svetega spoštovanja: „0 Marija, Bog te je povzdignil, posvetil in po-veličal pred vsemi ženami!11 Mnogi krivoverci ji pojejo čast in hvalo. Kako nje ne bi potem mi, kristijani, častili, poveličevali in — česar drugi ne storijo — kako ne bi nje brezmejno ljubili ? „Glej, odslej me bodo poveličevali vsi rodovi!" tako si prerokovala ti sama, o Marija. Tvoje besede veljajo celi zemlji, toda v prvi vrsti „izvoljenemu rodu, kraljevemu duhovništvu, svetemu ljudstvu krščanskemu ljudstvu! Krščanstvo se pa tudi lahko ponaša, da je bilo v goreči ljubezni do Marije d«*\ice vedno vstrajno, nevpogljivo, edino! Zgodovina sv. katoliške cerkve je ob enem zgodovina Marijine ljubezni, Marijinega češčenja. Ni dobe. v kateri za njo ne bi bila plamtela srca vnetih otrok. Ze apostoli in prvi kristjani so se okrog nje zbirali v zvesti ljubezni. Pri vsakem važnejšem dogodku bila je ona kot tolažnica in pomočnica med njimi. Nje ne omenjajo večkrat samo evangelisti, temveč hoteli so ji še na drugi način posebno čast skazat'. Sveti Lukež, izvrsten slikar, je naslikal več lepih Marijinih podob: kristjani so jih hranili v svojih zbirališčih ter zaupljivo in z nepopisno ljubeznijo gledali na nebeško Devico. Kamorkoli so take Lukeževe slike prišle, povsod je takoj nastala sloveča božja pot: eno izmed njih sem jaz sam videl v Rimu, v cerkvi Sta. Maria Maggiore; na njej se pozna, da jo je slikar bolj z ljubeznijo, kakor pa z barvami slikal. Kristjani prvih časov se na zemlji niso smeli zbirati; kopali so toraj globoko pod zemljo celice za službo božjo in grobove za svoje mučenike. Sem ter tje so jih okrasili s skromnimi slikami: najstarejša mej njimi je zopet Marijina. Priča nam jasno dovolj, da je bila Marija predmet posebne ljubezni. Silno povzdignilo se je Marijino češčenje, ki je eno in isto z ljubeznijo do Marije, ob času cerkvenih učen i kov. O kako goreče so jo častili kako čudovito so jo ljubili? Imenujejo jo „nad vse sveto, nad vse slavno, nad vse češeenou. Sv. Bazilij pravi, „da ona prekosi vse mučenike po svoji krasoti, kakor solnce vse zvezde'4. Njej na čast so zlagali prekrasne pesmi in ganljive molitve: v njeno slavo so s plamenitim srcem tisoč-in tisočkrat govorili. Ko je nesrečni krivoverec Nestorij se bil predrznil, kratiti njeno božjo čast, dvignili so se enoglasno cerkveni učeniki na efe-žanskem zboru ter z brezmejnim navdušenjem vrnili Mariji dolžno čast. V imenu vseh navzočih jo je tako neprimerno lepo pozdravil odličen njen častilec, sv. Ciril aleksandrijski, rekoč: pozdravljena nam bodi Marija, lati božja, ti častitljiv zaklad celega sveta; ti luč, ki nikdar ne vgasne, ti venec devištva, ti žezlo prave modrosti, ti skrivnostno svetišče, ti mati in devica! Bodi pozdravljena, ti, ki si v svojem naročju nosila Njega, ki je neskončen, ti, po kateri nam je prišlo odrešenje sv. križa, po kateri se veselijo nebesa; angelji in nadangelji se tebe radujejo, peklenski duhovi pa bežijo, Lucifer pade iz neba; človek, ki je pal, se zopet vzdigne do neba: Ti, po kateri je sv. resnica vzrastla na razvalinah paganskih zmot! Kaj bi se več rekel? Ali more človek dovolj dostojno to neprimerljivo devico poveličevati ? Ona je mati in devica — o čudež, ki me z neprimernim strmenjem obda'1. Kako duhovito jo pozdravi veliki škof Gregor nikomedijski: „0 biser, pravi, Marija, o biser, ki vsako vrednost prekosi! 0 lepota vseh lepot! O božja porodnica, ki presežeš vse krasote. Ti si po svojem čudapolnem rojstvu nam zopet pridobila izgubljeno plemstvo; ti si nam povrnila sijaj prvotne lepote. Po tebi se zopet povrne pro-gnani človeški rod v svojo preljubo domovino; po tebi smo dobili zopet presrečni raj; ti si upognila povzdignjen Kerubov meč: ti si nam vrata življenja odprla, ti si vse izpolnila, kar so preroki obljubovali". Vsa krščanska ljudstva so jo že od nekdaj častila. Knezi in kralji, papeži in cesarji so ji zidali velikanske cerkve, dragocene kapele. Cela mesta in dežele in obširne države so se k njej zatekale v znamenju neizmerne ljubezni. Prestolno mesto Carigrad so » sijajnimi svečanostmi njej na čast posvetili: cesarica Pulkerija je zidala njeno dražestno cerkev v Blakernah; cesar Justinijan in Narzcs sta njej pripisovala svoje zmage; cesar lleraklij je njene podobe pribil na svoje ladije; Konstantin IV. jo je počastil na svojih zastavah kot vodnico in pomočnico vseh kristjanov. Mariji je bilo v brezpogojni ljubezni vdano vse grško in rimsko cesarstvo. A ne samo v sili, eden trenotek, ne, temveč sto- in stoletja! Nenadoma se je zopet povzdignilo Marijino češčenje, združeno neločljivo z ganljivo ljubeznijo v srednjem veku ob času križarskih vojsk. Narodi so si jo izvolili za svojo zaščitnico; njej na čast so sozidali neštevilnc samostane, cerkve, bolnišnice, šole in druge dobrodelne zavode. Takrat so nastale najlepše Marijine pesmi, ki nas do solz ganijo. Kdo je ne pozna, one divne rožice v bujnem, dišečem vrtu Marijinih pesmi: Ave maris stella? Zdrava morska zvezda, Božja mati sveta, I no zmiraj deva. Blaga rajska vrata! Mater nam se skaži, Prošnje naj usliši. Ki za nas včlovečen Tvoj je hotel biti! Enako lepa je ona: O deva ti preslavljena, Nad zvezdice postavljena, Glej, Njega, ki je Stvarnik tvoj, Zavijaš detice v povoj. O vrata kralja blagega, Dvorana solnca svitlega, Življenje dala deva vsim, — Zapojmo z glasom radostnim! In zopet: Devic mogočna varhinja, Božanstva mati, čista vsa! Ti vhod v nebeške slave dom Naš up, ponos nebeščanom! Milodoneče pesni so se razlegale čez hrib in dol, pevci so romali od mesta do mesta, od vasi do vasi, povsod so z ueizmernim navdušenjem Marijine pesni prepevali. Marijina slava je odmevala od morja do morja. Ljubezen do nebeške Matere bila je zlata zvezda, koje čarobna luč ni vgasnila nikdar! Bogati knezi so zapustili svoje svitle gradove, da bi stopili v kako Marijino družbo; kraljevi sinovi in potomci iz najodličnejših rodovin so ustanovili cerkvene redove v Marijino čast. Marija bila je moč, v kateri so se dovršila tisočera plemenita dejanja. Veliki učenjak, Aleksander haleški, je bil že nadepoln odvetnik; a napravil je bil on prej v otročjih letih obljubo, da bo vse uslišal, karkoli ga bo kdo prosil v imenu Marijinem; frančiškani to zvejo, poprosijo ga, naj stopi v njihov red; odmah postane Aleksander ponižen in čist frančiškan. Vse je žrtvoval v imenu Marijinem. Takih primer je tisočero. Marijino ime je zadostovalo, da so srca vsplamtela, da so se dvignile roke, da se je svet odločil za vsako podjetje. Ze v starodavnih časih so Mariji v proslavo posvetili vsako soboto, pozneje cel cvetoči mesec majnik in ni še dolgo, bil je njeni časti odbran bogati mesec vinotok ... Kdo bi preštel prelepe molitve, ki se molijo Mariji na čast? Kdo bi pesni zbral, ki so bile zložene v njeno slavo? Koliko milijonov rožnih vencev se je že zmolilo, koliko milijonov vencev splelo v čast Marijino? Nebo, ti nimaš toliko zvezd, morje, ti nimaš toliko peska, travniki, polja in vrtovi, vi nimate toliko cvetlic in trav, kakor je vnetih src, ki so gorela in še gorijo za Marijo, kakor je pobožnih rok, katere so se dvignile in sklenile v Marijini ljubezni! Da bi se Marijina čast širila in globljeje vkoreninila, vstanovila je sv. cerkev božja pota. Kdo bi mogel vsa pregledati? Preveč jih je, predaleč so od nas mnogotera. Nepopisno je, kako so vneti Marijini otroci velečastno cerkve svoje Matere okrasili. Prvo zlato, katero so španjski mornarji pripeljali v Evropo, podarili so največji cerkvi Marijini v Rimu, kjer se se dandanes blesti. Kar je najlepšega, najdražjega, to se mora Mariji darovati. Ko so našli nove dežele, uove dele sveta, šlo je tudi tjekaj 8 prvimi naseljenci Marijino češčenje. Tudi tam so ji postavili ponižne podobe, sčasoma pa >e je razvilo češčenje Marijino, ka-koršno je pri nas. Uresničijo se po vesoljnem svetu besede, katere je zapel ves vnet Marijin častilec, laški romanopisec Aleksander Manzoni, ko poje: Slava Tebi, o devic devica, Ti si narodom mogočna pomočnica, Tebe celi svet proslavlja, Ljudstvo vsako Te pozdravlja! Ljubezen do Marije je vseobčna. Ni kraja pod solncem, kjer je ne bi poznali. Preljubi slovenski romarji! Le ozrimo se v duhu v svojo krasno domovino. Ne pozdravljajo nas od povsod znamenja Marijine ljubezni? Kje je katera cesta, ob kateri ne bi stalo pri nas po več Marijinih kapelic? Kje je hiša, bodi si revna, bodi si bogata, da ne bi imela na steni svetih Marijinih podob? Kje najdeš pošteno slovensko dekle, kje poštenega mladeniča, ki ne ve peti Marijinih pesni ? V kateri družini ne molijo vsaki dan skupno Marijinih molitev ? Ah, nikjer se moje oko ne solzi tako ljubko v rajskem veselju, kakor na Slovenskem, če pomislim, kako vdan je narod Mariji! Skoraj na vsaki gori blesti se bela cerkvica, kojih večina je Mariji posvečena. Dravsko dolino čuva Marija na sv. Višarjih, Marija Milosti v Mariboru in na. Ptujski gori; ob Savi kraljuje Marija Pomagaj in Marija dobovska, ob Sotli te pozdravi Marijina cerkev na sv. Gorah, ob morju se v valovih le-skeče Marija na Trsatu. Naša zemlja je Mariji posvečena; Marijiue cerkve so nepremagljive trdnjave v naši domovini, zato pa tudi ne bo nikdar propala! ^Dalje prihodnjič.) si prizadevaš sprejemati vse, karkoli te doleti, kakor iz božje roke, po božji previdnosti in tebi v prid. Na ta način boš kmalu z vsem zadovoljen. Ako ti manjka prave nravnosti in sramežljivosti, da lahkomišljeno obračaš svojo glavo in oči na vse strani, ali si preveč radoveden, da bi rad vse videl kar je in kar ni. pečaj se pri izpraševanji vesti s tem. da imaš vedno pred očmi božjo vsegapričujočnost. Premisli, da mora biti vse storjeno tako, da se ne boš bal, ako tudi Bog vidi. V kratkem boš bolj sramežljiv, bolj zbran, bolj notranji in sicer b ez posebnega truda in ne da bi se ti zdela ta skrb preveč naporna. Pomisli samo, da kako malo se ti ljubi po zbrani molitvi kaj praznega govoriti, ali krog sebe ozirati se; kajti pri občevanji in pogovarjanji z Bogom si na vse to pozabil. Vendar ako bi hotel vse unanje napake naenkrat odpraviti in poboljšati, bilo bi predolgotrajno in predolgočasno izpraševanje Niti pri enem samem predmetu, recimo kako si pazil na oči, se ni treba predolgo muditi, da te ne začne boleti glava; kajti to izpraševanje je premalo obširno in zato utrudljivo. Ne oziraj se tedaj vselej le na zunanje napake, poboljšanje srca naj ti bo prva skrb, in prav kmalu bo postalo tudi vse drugo tvoje kretanje do cela drugačno Pri posebnem izpraševanji vesti se lotimo vselej le jedne napake. Vzrok temu je večji uspeh, katerega ima na ta način to sredstvo. Veliko težje, da, nemogoče je, kaj doseči, ako povzamemo več stvari skupaj. Že po sebi je jasno, a tudi pamet nas uči, da bomo več zmogli proti posameznim napakam, kakor proti celemu številu. Kajti ako moramo na dosti stvari paziti, pride prav malo pozornosti na vsako posebej. Ako se vržemo vedno le na jednega sovražnika, jih bomo z malim trudom dosti ugonobili. To je način, po katerem moramo pobiti naše sovražnike, napake in strasti. Kasijan pravi: sv Duh sam nas uči takega bojevanja ko pravi pri 5. Mojz 7, 22.: .Gospod tvoj Bog bo pokončal te narode pred tvojim obličjem polagoma, druzega za družim. Ne boš jih mogel naenkrat pokončati". Gospod Bog rešuje tu pripomni Kasijan skrit ugovor, kakor bi hotel reči: Ni se treba bati, da bi ti drugi preveč škode napravili, ko se boš le z jednim boril in le na tega pazil. Kajti resnoba katero obračamo le na jedno napako, hoteči jo odstraniti, obudi v duši strah in stud pred vsemi drugimi napakami; kajti vse nepopolnosti so med seboj zvezane. Kdor se torej oboroži zoper jedno napako in se zavaruje pred njo, ta je oborožen in zavarovan pred vsemi. Kdor si resno prizadeva pri posebnem izpraševanji vesti, da izruje jedno napako, poreže korenine vsem drugim napakam, ki so se vgnezdile v srcu. Skupna korenina vsemu hudemu je lahkomiselnost, da pustimo to zlo rasti. Zato se bojuje zoper vse napake, kdor se loti pri posebnem izpraševanji vesti le jedne same. Ako previdno krotimo jedno napako, vpliva to na vse druge. To vidimo pri izvež-banih konjih. Ako je jeden izmed njih dobro obrzdan in v pravih rokah, da ne more zdirjati in kršiti reda, zadržuje ta pred neredom vse ostale. Toda poleg tega imamo še vsakdanje splošno izpraševanje Testi, ki se ozira na vse napake. Da si s pridom izprašujemo vest, treba navadno jedno stvar, bodisi napaka ali čednost, razdeliti v več delov in tako urediti izpraševanje del za delom, stopinjo za stopinjo. Tako ložje dosežemo, za kar se trudimo. Ako vzamemo kar celo skupaj, ne bomo O izpraševanja vesti. (Dalje.) Ako hočemo svoje vnanje napake in nepopolnosti dobro popraviti je najbolje, da pazimo pri posebnem izpraševanji vesti na nasprotno čednost; kajti prav to je najkrajše in najizdatnejše sredstvo. Recimo, da imaš napako, da s svojimi tovariši neprijazno ali preveč prosto govoriš. Pri izpraševanji obračaj tedaj pozornost na to. da se navadiš imeti pred vsakim spoštovanje, kakor bi bil tvoj višji, a samega sebe imej za najnižjega Tu se boš učil, kako moraš ž njimi govoriti in njim odgovarjati. Gotovo ne boš rekel nikomur več trpke ali žal besede, ako dosežeš to ponižnost. Ako čutiš pri raznih primerljajih upor in težkoče, uredi posebno izpraševanje vesti tako, da nič opravili. Kdor hoče s posebnim izpraševanjem vesti doseči morebiti to, da odpravi prevzetnost in jo ramesti s ponižnostjo, ne sme skleniti kar splošno, n. pr. takole: Nikdar več nočem biti prevzeten, ampak vedno in povsod ponižen. S tem ne bo nič, kajti to je slabše ko nič. Celoto treba razdeliti v dele in pododdelke. Tako se sovražnike razkropi. Sedaj velja vsakega posebej napasti in zmaga je gotova. (Dalje sledi.) Razgled po svetu. Dunaj. Pretečeno leto se je mudil zdravnik dr. Miiller v Indiji, da prouči kugo, ki je tam razsajala. Da bi mogli to bolezen tudi na Dunaju znanstveno preiskavati, je prinesel s seboj v dobro zaprtih posodicah nekaj kužn