Duhovnost vsakdanjega življenja ni odkritje našega časa. O njej je razmišljal tudi novi blaženi, naš veliki škof Anton Martin
fijl 6 • 1999 novembcr-december
Slomšek, ko je svojim rojakom pisal: »Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike!« Brez vere, zavesti, da sem od Boga prejel življenje in moram odgovorno ravnati z nezasluženim darom, je človekov vsakdan prazen in nesmiseln. Vera je torej tista luč, ki mora svetiti povsod kjer smo, da lahko tudi na materialno stvarnost gledamo z Božjimi očmi, kot odrešeni ljudje.
Papež Janez Pavel II. nas je v Mariboru potrdil v iskanju duhovnosti vsakdanjega življenja, rekoč, da je škof Anton Martin Slomšek »priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangeljski popolnosti in apostolski dejavnosti« (uvod v mašo). Slovenci smo na tem prelepem koščku zemlje ostali, ker smo molili, ker so naše matere in očetje vsak večer pred razpelom ali Marijino sliko padli na kolena in molili tiho, vdano in nezlomljivo. V tretje tisočletje stopamo potrjeni v veri in ohrabreni, da je krščanstvo še vedno živo in dejavno povsod, kjer živijo veseli in zadovoljni ljudje.
Pregovor pravi, da vse poti vodijo v Rim. Danes pa lahko rečemo, da vse poti vodijo v tretje tisočletje. Gospodarstvo, tehnika, znanost, kultura, religija, vse si je zastavilo leto 2000 kot mejno točko in odskočno desko v novo, nepredvidljivo prihodnost.
Cerkev bi rada dočakala prehod tisočletja budna in pripravljena. Živimo v upanju, da bo novo tisočletje prelomnica v človekovi zavesti in čas duhovnega preporoda. Evropa se je postarala in ni sposobna rešiti velikih nacionalnih, kulturnih, gospodarskih in verskih vprašanj. Potrebujemo drugačno človeštvo, zedinjeno v duhu in pripravljeno, da s Kristusom preobrazi vsa področja našega življenja. Duhovnost ne bo več privilegij tistih, ki hodijo po ozki poti za Gospodom, ampak bo vsak človek poklican k notranji svobodi duha in posvečevanju zemeljske stvarnosti. Jezus je to svojo vizijo nakazal med obiskom pri Lazarjevi sestri Marti in Mariji. Takrat je Marto pokaral: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija sije izvolila dobri del, kiji ne bo odvzet« (Jn 10, 41 - 42). Jezus ni hotel reči, da se ne smemo ukvarjati z materialnimi stvarmi, ampak da moramo na stvari, ki jih potrebujemo za življenje, gledati z duhovnimi očmi. Ves človek potrebuje odrešenja, zato nas zemeljske stvarnosti ne smejo oddaljevati od Boga, ampak morajo postati eno od sredstev na poti k Bogu. Duhovnost vsakdanjega življenja bo velik izziv za človeštvo tretjega tisočletja.
Rojstvo za nebesa je misel, ki nas je spremljala, ko smo se poslavljali od priljubljenega misijonarja in duhovnika Andreja Majcna. Slovenske don Boskove prostovoljke smo v njem občudovale globoko vero in don Boskovo očetovsko ljubezen.
Prvo srečanje z misijonarjem sega v leto
iwraHM pHHHII
1980, ko smo v Sloveniji šele postavljali temelje naši ustanovi. Ze tedaj je g. Majcen gledal na poklic posvečenega življenja v svetu z veliko simpatijo. Dve leti pozneje se je z veseljem udeležil naših prvih zaobljub. V tistih letih je seme don Boskovh prostovoljk vzklilo tudi v njegovih misijonskih krajih Kitajske in Vietnama. Rad nam je pripovedoval o svojem osebnem srečanju z don Rinaldijem, tretjim don Boskovim naslednikom in ustanoviteljem naše ustanove, in o prostovoljkah iz svojih krajev. Kljub visoki starosti ni nikoli pozabil, da naš poklic zahteva tajnost. Tudi sam je rad poudaril dragocenost, ki nam omogoča, da tako delujemo z večjo svobodo in bolj učinkovito predvsem v okolju, kjer ne bi razumeli in sprejeli našega stanu. Veliko je molil za prostovoljke, za kar smo mu bile vedno zelo hvaležne. Hvala, g. Majcen, za oporo in razumevanje, ki smo ga bile deležne pri vas. Bodite nam poseben priprošnjik pri Bogu, da bomo mogle izpolniti svoje poslanstvo in ostati zveste don Bosku in Mariji Pomočnici ter s tem vredne novih poklicev.
POMEMBEN OBISK
Salezijanska družina se v teh dneh pripravlja na še en pomemben obisk: od 22. do 28. novembra bo v Sloveniji osmi don Boskov naslednik Juan E. Vecchi. Zadnjič v tem tisočletju bodo zbrani inšpektorji srednje Evrope (Češke, Slovaške, Madžarske, Hrvaške in Slovenije) skupaj s svojimi sveti na preverbi in iskanju novih poti, kako »bi mogli skupaj z mladimi graditi bratsko vzajemnost« (Vezilo za leto 1999). Vrhovni predstojnik se želi srečati z \/so salezi-jansko družino, z bivšimi gojenci in gojenka-mi, sotrudniki, don Boskovimi prostovoljkami, hčerami Marije Pomočnice in salezijanci. Veselo sporočilo o odrešenju želi sporočiti vsem don Boskovim prijateljem in mladim. Skupaj z njim bomo doživeli, da je med nami Jezus Kristus živo navzoč tudi po don Bosku in njegovih naslednikih, ki so odgovorili na izzive modernega časa in so mladim prinesli novo upanje, da jih ima Bog rad.
Vstopimo v novo tisočletje z veliko vero in zaupanjem, da je Cerkev postavljena na trdno skalo in jo ne more nobena stvar premagati.
Bog je naš Oče, Oče vseh ljudi, zato smo mi vsi njegovi otroci, ljubimo se med seboj.
M
NOVINCI SE PREDSTAVIJO
Razni
ORATORIJ1999
6,16-17
IvanTurk
PEDAGOGIKA DUHOVNIH POKLICEV 10
StanislavHočevar
BOŽJI SLUŽABNIK ALOJZIJ GROZDE 12
MonikaPajk
BOG ME LJUBI PO PRIJATELJU
14
MarahLisec
NAJPOMEMBNEJŠE: LJUBEZEN
18
Družina Arh
VSE LAHKO ČAKA, LE OTROCI NE 20
s.ZvonkaMikec
UPANJE SREDI NEMIRNE AFRIKE 22
ANDREJ MAJCEN
26
Don Boskove prostovoljke
Naslov: SALEZIJANSKI VESTNIK RAKOVNISKA 6 p.p.2404 1001 LJUBLJANA telefon: 061/127 30 28
dvomesečnik 6/1999, letnik 72 (štev. 502) Glasilo za salezijansko družino Izdaja Salezljanski inšpektorat v Ljubljani Ureja uredniški odbor Glavni urednik: Janez Potočnik Grafična priprava in založba: Založba Salve. Ljubljana Lektorira: Stanislav Duh Tisk: Tiskarna Ljubljana, d d. ISSN 0353-0477
Na podlagi 25 člena Zakona o DDV se za tisk revij obračunava in plačuje DDV po stopnji 8%.
6 • 1999 tuivcmber-december
še bolj utrdili svoj poklic, poglobili duh salezijanskega življenja in spoznali poslanstvo salezijanske družbe. Noviciat smo začeli 7. septembra z mašo v rudniški cerkvi, ki jo je vodil salezijanski inšpektor Stanislav Hočevar. Pri maši nas je tudi uradno »izročil« našemu magistru Janezu Potočniku, ki je skupaj z asistentom - diakonom Markom Košnikom in drugimi profesorji (v noviciatu imamo tudi poseben pouk) odgovoren za našo nadaljnjo formacijo v salezijanski družbi. V teh prvih tednih noviciata smo že poromali na Kurešček in poprosili Kraljico miru za blagoslov našega noviciata, 19. septembra smo bili na papeževem obisku v Mariboru (glej fotografijo). V rudniški župniji smo pomagali birmancem na treh sobotnih srečanjih v pripravi na njihov praznik. Ob nedeljah hodimo v pastoralo, redno sodelujemo pri dopoldanskih mašah, vsak na drugem koncu: Pijava Gorica, Rudnik, Kodeljevo. Na ta način spoznavamo poslanstvo z mladimi in ugotavljamo, kako lepo je delati z mladimi. Vsi trije novinci z vso rudniško skupnostjo pošiljamo vsem bralcem Salezijanskega vestnika prav lep pozdrav .
Edi S.
ELIMLJE
ITI H KORENINAM
Zelimeljski animatorji že kar nekaj let pomagamo pri vodstvu srečanj družin in
DOMA IN PO SVETU
fijl 6 • 1999 novembcr-december
duhovnih vajah, na srečanjih, na katerih postanejo Zelimlje Slovenija v malem. Vendar to še ni vse. Znamo se skupaj poveseliti na piknikih, se obdariti v času, ko na zemljo stopi sv. Miklavž, pripravljamo pa tudi zajetne knjižice materialov, ki služijo voditeljem duhovnih vaj. Druži nas molitev za mlade, ki prihajajo v našo dolino. Vsako leto si vzamemo nekaj časa za oddih. Letos smo ta skupni oddih preživeli ob don Bosku v Torinu.
Spoznavali smo ga kot majhnega fanta, ki je znal navduševati drugega, kot novomašnika, ki se je poglabljal v skrivnost Boga, kot velikana svojega časa sredi razcveta njegovega dela in kot oslabelega, od dela ugašajočega moža. Zgled njegovega dela in molitev na stezah, po katerih je stopal, nam vlivata novih moči za nadaljnje delo.
RC
NOVINCI
SE PREDSTAVIJO
Letos smo v salezijanski družbi slovenske inšpektorije noviciat začeli trije novinci, ki sicer nismo iz Slovenije, ampak prihajamo iz salezijanskih postojank v sedanji SR Jugoslaviji. Nikola Lulgjuraj, po rodu Albanec, prihaja iz salezijanske župnije v Podgorici v Črni Gori, kjer je tudi končal gimnazijo. Dragan Vampola prihaja iz salezijanske župnije na Karaburmi v Beogradu. V Beogradu je končal upravno -administrativno šolo in bil več let zaposlen na pošti. Edi Strouhal pa prihajam iz Bele Crkve (Banat), ki je sicer škofijska župnija. Po končani gimnaziji in tretjem letniku višje teološke šole v Novem Sadu sem se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, kjer sem končal dva letnika filozofije. Zdaj smo vsi trije tukaj v noviciatu na Rudniku, da bi
OMIŠELJ
ELIMLJE-KUREŠČEK
DUHOVNIH VAJAH
Mislim, da smo vsi, ki smo vodili program duhovnih vaj v Zelimlje, lahko zadovoljni, saj kljub nekaterim pomanjkljivostim lahko optimistično gledamo naprej. Na petih poletnih srečanjih se je zbralo skoraj 400 mladih. MIha Magone nam je pomagal razmišljati o sebi in iskati dobro. Pogovori, veseli večeri, molitev, gledališki prizori, pesmi, piknik, moker dež in vroče sonce ... Ob slovesu nekateri nestrpni starši kar niso mogli razumeti, da nam je bilo lepo skupaj ... Miha, glavni junak duhovnih vaj, je odšel. Pričakujejo nas že novi, ki jih bomo spremljali na njihovih jesenskih dogodivščinah.
Peter
PETDESETLETNA
NAVZOČNOST
1. novembra 1 949 je v župnijo Tomišeij prišel prvi salezijanski duhovnik g. Jakob Avguštin. Po obredih tedaj ni z njim nihče upal spregovoriti (iz strahu pred takratnim režimom). Prvi stik s farani župnije je bil nadvse pomenljiv: devetletna Angelca je stopila
ROMANJE V DEŽJU
Trinajsto leto zapored smo se mladi (kakih 300) iz salezljanskega mladinskega gibanja podali na nočno romanje na Kurešček. Prvi petek v septembru smo se
fijl 6 • 1999 novembcr-december
MIHA MAGONE NA
drobno jabolko v pozdrav, ko je prišel po kolo k hiši, kamor ga je prislonil ob prihodu. Ob 50-letnici njegovega prihoda smo na praznik zavetnice župnije rožnovenske Matere Božje 3. oktobra obhajali slovesno bogoslužje, ki ga je ob navzočnosti nekaterih nekdanjih tomišeljskih župnikov vodil predstojnik slovenskih salezljancev g. Stanisalv Hočevar. Ob lepem številu domačih faranov in gostov so slavje popestrile tudi številne narodne noše in blagoslov vozil po maši. Ganljiv je bil sklep bogoslužja v cerkvi: v spomin na dogodek Izpred 50 let sta pred oltar stopila devetletna deklica in deček v narodnih nošah ter vsem navzočim duhovnikom izročila simbolični dar -jabolko, z željo, da bi bili salezijancl v naši sredi tudi v tretjem tisočletju.
Uroš
dvorani smo v pestrem programu podoživeli počitniška srečanja In razmišljali o temi novega pastoralnega leta: da bi imeli življenje. Vso pot na Kurešček nas je spremljalo rahlo deževje. Za nekaj trenutkov smo se ustavili na cerkvi na Golem, kratko pomolili in se okrepčali. Po polnoči smo prispeli v cerkev Kraljice miru, kjer smo Imeli doživeto mašo: prisluhnili smo utripu svojega srca in pomislili, za koga In za kaj vse je v minulem letu utripalo naše srce. V novo šolsko leto so nas tako pospremila nova lepa doživetja in veliko vedrih mladih obrazov.
Jure
obrodila bogate sadove. Oratorija (sicer z lansko vsebi no veselo srce) se je udeležilo 50 otrok, s katerimi je imelo veselje 23 animatorjev. Nad oratorijem so bili vsi izredno navdu šen i, tako otroc i kot an i matorj i, zato smo se odloči I i, da hočemo imeti oratorij tudi naslednje leto.
Animatorji
SODRAZICA
Pri nassejeoratorija udeležilo 120 otrok in 30 animatorjev. Imeli smo več delavnic, najbolj pa jeužga/alesarskadelavnica, kjer so izdelovali ptičje hišice. Vse potrebno zanje je prispevala tovarna Inles Sodražica. Za naše želodčke so skrbele pridne kuharice. Voditelji in animatorji
fijl 6 • 1999 novembcr-december
DOMA IN PO SVETU
%
Oratorij^/
ROGAŠKASLATINA
Letos seje prvič zgodil oratorij tudi v naši župniji. Največ zaslugzato ima študentka TanjaStrgar. Njenaželjain želja vseh, ki imamo radi otroke, je
MURSKA SOBOTA
Že osmo leto zapored smo v župniji sv. Nikolaja v Murski Soboti animatorji pod vodstvom sester HMP pripravili poletni oratori. Vsak dan seje zbralo okrog 45 otrok in 15 animatorjev. Geslo- PRIDI OTROK MOJ - nam je vi ivalo zaupanje v Boga in v prijatelje okrog nas. Ob zgodbi o Jakobu in Ezavu, pesmih, igrah, delavnicah in molitvi je čas zelo hitro mineval. Vsak dan je bil po drugačen. V torek nas je
smo bili najbolj srečni, ko smo videli vesele obraze otrok. Mali Aljaž mi je dejal: Štefka, jaz bi rad, da bi oratorij trajal 14 dni. Aljaž, tudi to se zna zgoditi.
Štefka
amisijonarkas. Agata Kociper iz Odranec, ki sedaj deluje med Indijanci v Braziliji. V sredo smo šli na izlet po Prekmurju. V četrtek smo imeli sveto mašo, ki smo jo pripravili animatorji skupaj z otroki. Najbolj zanimiva je bila sobota: imeli smo piknik s starši, po večerni maši pa je sledil program, kjer so otroci tekmovali s svojimi starši. Teden oratorija je duhovno obogati \ vse: otroke, starše, predvsem pa nasanimatorje. Nabrali smo si novih izkušenj, novih idej pa tudi poguma za nadaljnje delo.
Urška in Martina
ŠENČUR
Sredi Gorenjske smo letos že tretjič zapored pripravili oratorij. Udeležilo se gaje kakih 220
otrok in 40 animatorjev. Vsak dan smo se zbirali ob 9. uri in začeli s himno oratorijater dvignili zastavo. Po zgodbi o Jakobu in molitvi v cerkvi smo delo nadaljevali v skupinah in delavnicah. Med oratorijem smo poromali na Brezje in v dolino Krme. V čudoviti naravi smo imeli tudi sv. mašo, ki jo je vodi I letošnji novomašniksalezijanec JakobTrček. Oratorij smo sklenili v soboto z vodnimi igrami.
Dragan V.
PREČNA
PRI NOVEM MESTU
Letos smo se tudi v Prečni prvič lotili oratorija. Kotglavni cilj smo si zastavili to, da bi bili otroci ob koncu oratorija zadovoljni, srečni in da bi se zabavali. To smo dosegli ... Naslednje leto pa bomo gotovo še več časa namenili temeljiti pripravi animatorjev. Sicer pa ... moram pohvaliti njihovo prizadevnost, saj niso nikoli odnehali. Od začetnih 30 prijavljenih otrok je število tekom tedna naraslo na 52, kar je na koncu že kar malo presegalo naše moči. Zadovoljni obrazi naših otrok so nas
vzpodbudili, da bomo skušali oratorij izvesti tudi naslednje leto.
Sabina D.
ODRANCI
V Odrancih smo letos 11. avgusta prvič dvignili zastavo z geslom oratorija: Pridi, otrok moj.Nebeški očejetisti, ki kliče nas, svoje otroke, da pridemo k njemu, da se veselimo vsega lepega, da drug drugega osrečujemo. Temu vabilu seje odzvalo čez sto otrok. Tako odranskim redovnicam salezijankam ni bilo dolgčas, saj so jih otroci kar naprej oblegali. Animatorji so vsak dan uprizorili del zgodbe o očaku Jakobu, potem pa so skupaj s sestrami vodili razne delavnice. Seveda ni manjkalo športnih in drugih iger, petja. Vsak dan nas je uvedla v dogajanje molitev, ob sklepu pa smo izrekli zahvalo za vse lepa doživetja. Zadnji dan so se otroci veselili dobitkov, ki so jih za srečolov prispevali razni dobrotniki. Pri sklepni maši smo se zahvalili sestram in vsem, ki so pomagali pri izvedbi šestega oratorija.
Lojze
ANKARAN: V soboto 25. septembra je bilo v Ankaranu že šestič zapored t.i. Čamo morje, celodnevna razgibana prireditev za otroke, ki so se je udeležili osnovnošolski veroučenci iz večine župnij južne primorske (okoli 500 otrok z voditelji in animatorji). Dan, preživet v veselju in prijateljstvu ob Slomškovi misli Preljubo veselje, oj kje si doma?, veliko novih doživetij in prisrčni trenutki za Gospoda.
MARIBOR; 19. september. Papež na betnavskih poljanah. Ko je bilo slavje končano in je papež odhajal, je blagoslovil tudi temeljni kamen za cerkev sv. Janeza Boska v Mariboru. Bog daj, da bi končno prišel čas, ko bi sredi Maribora zraslo svetišče v čast vzgojitelju mladih.
LJ.KODELJEVO:V slovenskem narodnem svetišču male Terezike (sv. Terezija Deteta Jezusa) je na njen prazn ik zbrano občestvo z vel i k i m zaupanjem počastilo relikvije za-vetnice misijonov, ki jih je ob začetku gradnje cerkve na Kodetje-vem prinesel salezijanski sobrat in so bile pred dvema letoma znova vrnjene kodeljevski župniji.
L J.RAKOVNIK: Ob jesenskem romarskem shodu smo se spominjali 75-letnice posvetitve svetišča Marije Pomočnice, bogosiovec Peter Končan pa je izpovedal večne zaobljube. Podprimo ga z molitvijo.
BRAZILIJA: Časnik JornaldaZona Leste(200.000 izvodov) je izbral sa-lezijanca Giovunale Zorita zapod-jetnika letala salezi janec je ravnatelj poklicnih šol vSao Paulu, poučuje grafiko 500 revnim mladim in vodi majhno založbo z veliko tiskamo s 120 zaposlenimi.
ČILE: Vodstvo državne pošte je 9. avgusta izdalo dve znamki v spomin na pred kratkim umrlega sale-zijanca kardinala Raul Silva Henri-queza (o njem več v prejšnji številki SV). Znamki sta bili tiskani v 480.000 primerkih.
TURIN: 26. septembra 1999 (1 24 let po prvi misijonski odpravi sale-zijancev) je prejela misijonski križ 129. misijonska odprava, sestavljena iz 20 salezijancev, 13 sester HMP in 16 prostovoljcev. Največ jih odhaja v Afriko, potem v južno Ameriko, nekaj pa tudi v Azijo in dežele bivše Sovjetske zveze.
fijl 6 • 1999 novembcr-december

SE ŽIVA SIMPATIJA DO DON BOSKA
SALEZIJANSKA DRUŽINA 9AMM&WXlMdtt€i»UIIMsiMhJiW0MM!ldXMM
zelo radi romali na Rakovnik posebej ob prazniku Marije Pomočnice. Mnoge matere in očetje so na vigilijo praznika noč prečuli v molitvi. Med mnogimi Marijinimi častilci in salezijanskimi sot rud n i ki naj tu omenim Snop-kovo mamo Julijano, veliko salezijansko sotrudnico (slika desno). To je bila pogumna žena in mati. Ostala je trdno verna tudi v veliki preizkušnji, ko je v času druge svetovne vojne izgubila pet
sinov na Teharjah ali v Kočevju. Svojo veliko ljubezen do Marije Pomočnice in don Boska je presadila v srca svojih otrok in mnogih, s katerimi se je srečevala. Ta simpatija do rakovniške Marije Pomočnice in do don Boska je v Sentjoštu živa še danes. Otroci in ministranti so radi hodijo na duhovne vaje, kar nekaj mladih pa se je odločilo za želimeljsko gimnazijo. Že več kot dve leti pa se skupina faranov, don Bosko-vih sotrudnikov, mesečno srečuje z namenom, da bi bolje spoznali don Boska, njegov način življenja in dela v prid mladih (slika zgoraj: ob izpovedi obljub na Rakovniku 17.10.1999). Čutijo, da je don Bosko moderen tudi danes in da nam prihaja naproti s svojim vzgojnim sporočilom na pragu tretjega tisočletja.
Ko so ti sotrudniki premišljevali, kaj bi lahko dobrega naredili v prid mladih, so se odločili, da bodo organizira-
CENTER
DON BOSKOVIH SOTRUDNIKOV ŠENTJOŠT NAD HORJULOM
Preden so salezijanci prišli v Slovenijo (1901) so v Sentjoštu že slišali za sv. Janeza Boska, za njegovo vzgojno delo v prid uboge in zapuščene mladine. K temu je največ prispeval veliki navdušenec za don Boska, duhovnik Anton Emerit Dolinar, ki je župnikoval v sosednji župniji Lučine (1879-1910). On je že leta 1 895 iz nemščine prevedel knjigo z naslovom: Sotrudniki salezijanski ali izkušeno sredstvo družbi človeški s pospeševanjem nravnosti. Mnoge vernike je seznanil in navdušil za don Boska. In ko so salezijanci prišli v Slovenijo in začeli graditi cerkev na čast Mariji Pomočnici (1904), so mnogi želeli priskočiti na pomoč s skromnimi darovi, potem pa so
I KAR SMO POKLICANI! • POMAGAJMO DRUG DRUGEMU DA POSTANEMO TO, ZA KAR SMO POKLICAN!: • POMAGAJMO D,
zmenili
li dobrodelni koncert za Že-limlje, kjer so prenavljali in širili gimnazijske prostore. Koncert je zelo dobro uspel. V letošnjih počitnicah pa so hoteli narediti še nekaj konkretnega za otroke in mlade v svoji župniji. Odločili so se za počitniški oratorij (slika levo spodaj). Oratorij so vodili mladi iz Sentjošta pod vodstvom Petra Končana in Aleša Ušeničnika. Oratorij je zelo lepo potekal. Mladim so na pomoč priskočili tudi starejši. Tako se nekaj dni preživeli v vedrem počitniškem razpoloženju ob igri, raznih delavnicah in molitvi. Starši in otroci so bili zelo zadovoljni in sklenili, da bodo oratorij še ponovili.
Naj don Boskov duh in njegova ljubezen do Boga, Marije in do mladih še naprej bogati in plemeniti vse prebivalce Sentjošta. Tistim pa, ki so se letos z obljubo
ERZEJ
DOŽIVETJE DUHOVNIH VAJ in BISERNA MAŠA
Z roko v roki v trideseto leto obljube najine zvestobe v bolezni in zdravju, sva želela obogatiti najino skupno pot na duhovnih vajah. Zelja se nama je uresničila. Vključila sva se v skupino moliv-cev za duhovne poklice, so-trudnikov in masne zveze, tako bogati trije dnevi so os-
pridruži!! don Boskovim so-trudnikom, naj Bog podari obilo poguma, vzgojne modrosti in ljubezni do mladega rodu, da bodo oni in ljudje okrog njih uresničili cilj: postati dober kristjan in pošten državljan.
tali nepozabni, duhovno napojem, potopljeni v molitev, ožarjeni s pesmijo, vse v slavo in čast jezusu v najsvetejšem zakramentu, Mariji Pomočnici, predvsem pa Vsemogočnemu Bogu. Njemu čast in hvala za daritev biserne maše g. Martina Maroše. To je bil vrhunec našega tridnev-ja.
Ob koncu še stisk roke več kot tridesetim udeležencem in voditelju g. Ivanu Turku, ostanimo povezani v molitvi in na svidenje v svetem in jubilejnem letu 2000 v Veržeju.
Tilka in Janez
DOVOLJ JE TEDEN DNI
Če bi v vsakdanjem življenju vsaj malo upoštevali us-kovniški način življenje, bi bilo veliko manj srčnih infarktov, depresij, naveličanosti življenja, osamljenosti in obupanosti. Te civilizacijske bolezni ustvarjamo sami in le sami jih lahko tudi preprečujemo. Zdravila, ki obstajajo zanje, jih samo skrijejo, ne morejo pa jih pozdraviti.
Ob koncu uskovniškega tedna sem med mladimi večkrat slišala besede: Sedaj je vsega lepega konec. Zakaj se moramo spet vrniti v dolino? Jutri bo spet vse po starem!
Res je, ne moremo celo leto živeti na Uskovnici. Pa saj to tudi ni potrebno. Dovolj je en teden, da spoznaš, kaj v tvojem življenju teče narobe in česa manjka. Dovolj en teden, da na svoje življenje pogledaš zvrha, z očmi večnosti. Dovolj je en teden, da skleneš, da bo odslej drugače, boljše. Zares, dovolj je en teden trdega dela s samim seboj. Prav zaradi tega mi nikoli
ni težko oditi domov. Zavedam se, da je uskovniški teden samo tečaj, ki te usposablja za boljše življenje. Smisel nobenega tečaja pa ni ta, da za vedno ostaneš v njem. Vedno je treba oditi in svoje znanje preizkusiti nekje drugje, v novih, neznanih situacijah. Priložnosti za to pa se nam odpirajo vsak dan znova. D.D.
fijl 6 • 1999 novembcr-december
PROSIMO GOSPODA ŽETVE.
RAZLOČEVANJE DUHOVNEGA POKLICA
"VSalezijanskem vestniku sem v letošnjem letu zasledil misli o odločanju za poklic. Končujem gimnazijo. Ni tako dolgo, ko me je prijatelj nepričakovano vprašal, ali resmislim v bogoslovje. Presenečen sem nad tem vprašanjem, ker se jaz o tem nisem nikoli z nikomer pogovarjal, čepra v je res, da sem tudi o tej možnosti premišljeval, nisem pa prepričan, da je to moj pravi poklic. Mi lahko kdo pomaga odkriti pristnost mojega poklica ?..."
Matej
NAJTI KAMEN,
NAKATERTEM
JE NAPISANO MOJE IME
Matej, problematika poklicne odločitve je resna in obširna. Tukaj le še kakšen namig.
Mnogi mladi čutijo v sebi neko negotovost, ko gre za pomembne življenjske odločitve, bodisi da gre za Izbiro študija, za poklicno odločitev, za poroko in podobno. Posebej je navzoč strah In negotovost, ko gre za duhovni poklic. Odkriti poklic in odgovoriti v veri na klic, pomeni najti kamen, na katerem je napisano naše ime (prim. Raz 2,1 7-18).
Se enkrat se vrnimo k dogodku iz Emavsa (Lk 24,3335). jezus je 'ogrel' srca ubež-
fijl 6 • 1999 novembcr-december
je pomembno notranje spoznanje In osebna odločitev. Pri tem procesu pa je večkrat potreben spremljevalec z izkušnjo duhovnega razločevanja, da poklicani pride do večje moralne gotovosti, da je na pravi poti.
Pomembno je tudi, da sta
nlkoma Iz Jeruzalema in se jima ob lomljenju kruha dal spoznati. Rezultat tega je bil: Se tisto uro sta vstala in se vrnila...
Učencema na poti je Jezus pomagal, da sta ga spoznala in se odločila ... Pomagali pa so jima tudi prijatelji, ki so pripovedovali, da se jim je prikazal Gospod ...
Ko gre za duhovni poklic
SI V SVOJEM MLADOSTNEM ISKANJU ZASLUTIL/A POSEBEN KLIC?
Informacije o raznih oblikah odgovora na Gospodov klic dobiš osebno, po pošti ali po telefonu.
Janez Potočnik
Rudnik I/13,1108 Ljubljana
tel.:061 /1271-679
e-maih janez.potocnik@salve.si
poklicani in njegov spremljevalec odprta za skrivnost in da imata jasno podobo o bistvu duhovnega poklica. Kar se tiče motivacij glede odločitve za poklic, je osnovni kriterij celovitost. Odločitev mora zaobjeti vse psihične funkcije (srce, um, voljo) in mora biti hkrati razumna, etična in čustvena. Potrebna pa je tudi uč-Ijivost, notranja svoboda ter pripravljenost na spremembe.
ODLOČITEV ZA POKLIC JE DEJANJE VERE
"Zrelost poklica je končno odvisna od enega samega bistvenega elementa, ki zares daje smisel vsemu: dejanje vere. Avtentična svobodna Izbira duhovnega poklica je po vseh merilih izraz pripadnosti v veri; in bolj ko je sestavni del In zaključek poti oblikovanja zrele vere, bolj je pristna. Dejanje vere, znotraj logike, ki daje prostor
našivzori
skrivnosti, je točno tista osrednja točka, ki je zmožna držati skupaj včasih tudi nasprotne si tečaje življenja, ki je večno razpeto med gotovostjo klica in zavestjo o lastni neprimernosti, med občutkom izgubljanja in najdenja, med veličino hrepenenja in težo lastne omejenosti, med milostjo in naravo, med Bogom, ki kliče, in človekom, ki odgovarja. Resnično poklican mladostnik bi moral pokazati trdnost dejanja vere ravno v tem, da more držati skupaj te tečaje" (prim. Novi duhovni poklici za novo Evropo, št.37).
Dragi molivci! Bodimo spremljevalci duhovnih poklicev. Molimo za poklicane in za tiste, ki poklicanim pomagajo razločevati znamenja poklica in Božji skrivnostni načrt.
Vsem prav iskren pozdrav
Ivan Turk, voditelj molivcev
♦ NOVEMBER Oče, reši nas hudega...
Oče, pomagaj nam, da bi znali nositi križ drug drugega.
♦ DECEMBER Oče, amen!
Oče, hočemo kakor Marija Brezmadežna vedno izrekati svoj Amen, tvojim načrtom. Amen!
Oče utrdi našo vero v skrivnost SVETE TROJICE!
Molimo, da bo veliki jubilej 2000 - jubilej sprave med narodi!
Dobri Oče, v blaženem Filipu Rinaldiju si nam pokazal svetel zgled radostno darovanega življenja po evangeliju. Podeli nam, da bomo posnemali njegovo navdihnjeno apostolsko pobudo in vsak dan zvesti svojemu delu izpolnili
tvoj načrt ljubezni.
Misal salezijanske družine, ¡z glavne prošnje
BL. FILIP RINALDI
Rodil se je 1856 v Lu Monferrato (Alessandria) v Italiji. Ko je bil star enaindvajset let, se je dokončno odločil, da se pridruži don Bosku. Kot duhovnik je vzgajal pripravnike in novince. Leta 1889 ga je don Rua poslal za ravnatelja v Sarria (Španija). Postal je inšpektor in prispeval odločilen delež pri rasti in razvoju salezijanske družbe v Španiji. Po imenovanju za vrhovnega vikarja Družbe je še bolj pokazal svoje očetovske darove in bogate pobude: skrb za poklice, oblikovanje središč za duhovno in socialno vodstvo mladih delavk. Vodil in podpiral je Hčere Marije Pomočnice v posebnem obdobju njihove zgodovine. Močno se je zavzel za sotrudnike. Ustanovil je svetovno zvezo bivših gojencev in gojenk. Delo med bolj gorečimi častilkami Marije pomočnice mu je dalo navdih za novo obliko posvečenega življenja v svetu. To se je kasneje razcvetelo v Svetno ustanovo don Boskovih prostovoljk. Leta 1922 je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika. Svoje moči je posvetil času primernemu prilagajanju don Boskove duhovnosti. Pospeševal je značilnosti salezijanske karizme in bil učitelj duhovnega življenja. Duhovno življenje salezijancev je poživil z navajanjem k popolnemu zaupanju v Boga in neomajni vdanosti Mariji Pomočnici. Pri papežu Piju X!. je dosegel odpustek za "posvečeno delo". Skrbel je za misijone, kamor je pošiljal mlade, da so se za bolj uspešno evangellzacijo naučili jezika in spoznali krajevne navade. Kot vrhovni predstojnik je leta 1926 obiskal tudi Slovenijo. Umrl je 5. decembra 1931. med blažene gaje 29. aprila 1990 prištel papež Janez Pavel II.
6-1999 november-deccmbcr
Ko smo zbrani k zahvalnemu evharisličnemu bogoslužju ob sklepu škofijskega procesa za kanonizacijo Božjega služabnika Alojzija Grozdeta, vas vse v imenu postu-lature v tem procesu prisrčno pozdravljam.
Izrekam spoštljivo zahvalo gospodu nadškofu in me-tropolitu dr. Francu Rodctu* da je s tako vedro odločitvijo privolil v predsedovanje tej najvišji obliki krščanskega zahvaljevanja in bogočastja.
IM (>• 1990 ¡november-december
1999 - LETO BOGA OČETA
ti moja, Cíéog te
BOŽJI SLUŽABNIK
LOJZE GRO
Ta pristni vrisk mlade pesniške duše Alojzija Crozdcta, zdaj Božjega služabnika, ni le bežni vzgib nestalne dobe, marveč prvinska in nepre-segljiva prošnja ustvarjenega mladega bitja, ki sebe in svoje poslanstvo pristno doživlja. V našem primeru gre - tako sem prepričan -za preroški vzklik predstavnika vseh mladih slovenskih kristjanov skozi skorajda 13 stoletij dolgo krščansko zgodovino.
POZDRAV
Predstavitev opravljenega dela ob sklepu škofijskega procesa za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Grozdeta
Ob njem velja pozdrav najprej članom cerkvenega sodišča v zadevi Alojzija Grozdeta, članom teološke in zgodovinske komisije, vsem duhovnikom - somašnikom, vsem navzočim redovnikom, vsem vam, bratje in sestre, ki ste zaznali, kaj Duh govori Cerkvi.
Bogu posvečenem stanu, se v Alojziju Grozdetu odpira docela novo obzorje za našo Cerkev in za naš narod. To je bil temeljni razlog, da je bila 21. avgusta 1992 napisana uradna pobuda za začetek tega procesa. Tedanji gospod nadškof dr. Alojzij Šuštar me je večkrat izrecno prosil, naj salezijanci priskočimo na pomoč. Prav zaradi značilne mladinske svetosti, ki jo Božji služabnik predstavlja, ter mučeništva in dejstva, da je pokopan v Šen-trupertu na Dolenjskem, v župniji, ki jo vodijo don Bo-skovi salezijanci, so bili zame temeljni nagibi, da smo dali uradno pobudo in nekaj sodelavcev v tem postopku. Četudi je tedaj manjkalo pravih izkušenj in za to zelo zahtevno delo ustreznega strokovnega znanja, se je postopek začel z veliko zavzetostjo in sicer 27. septembra istega leta v Šentrupertu. Ob gospodu nadškofu dr. Alojziju Šuštarju in člani komisije, je temu razglasu prisostvoval 7. don Boskov naslednik g. Edigij Vigano, velik prijatelj našega naroda in značilni pospeševalec mladinske svetosti, ki je takrat tudi spregovoril mladim v Stični. Tedanji postulator in tričlanska komisija (gre za uradno cerkveno sodišče, ki ga vodi škof sam ali njegov delegat sodnik, pravdnik in
TRI ZVEZDE
Prepričan sem, da Sveti Duh prižiga, po osebi Božjega služabnika Alojzija Grozdeta v naši krajevni Cerkvi tri nove zvezde: zvezdo svete mladosti, zvezdo pristne laiškosti in zvezdo junškega mučeništva. Medtem ko so vsi drugi naši svetniški kandidati škofje ali pa duhovniki - redovniki in torej osebe v zrelih letih in v posebej
notar) so začeli zbirati celotno gradivo o kandidatu za mučeništvo in vabiti osebe, ki so Alojzija Grozdeta osebno poznale ali njegovo truplo našle ali pa bile drugače seznanjene z njegovim življenjem in dogajanji, v katerih je doživel nasilno smrt, da bi izrekli svoja pričevanja. Omenim naj samo, da je bilo zaslišano izredno veliko pričevalcev; da so se oglašali naši rojaki kar z vseh celin sveta; da smo v času procesa našli še nekatera pisna pričevanja ljudi, ki so medtem že pomrli.
V SLUHU SVETOSTI
V tem procesu ni zbrano le vse tisto, kar je ostalo napisanega od samega Božjega služabnika, marveč tudi vse, kar se je pisalo ob njegovi smrti. Za nas je pomembno, da so želeli takoj ob nasilni smrli začeti postopek za priznanje Grozdetovega mu-če ni št v a in da je Božji služabnik ves užival sluh svetosti. To potrjujejo ne le življenjepisi, ki so izšli že med vojno pri nas, zatem v Argentini, Kanadi, Franciji, Švici in leta 1991 ponovno pri nas, marveč tudi dejstva, da so se Božjemu služabniku ves čas priporočali, v različnih skupinah po svetu brali njegov življenjepis kot klic h krščanski zavzetosti in bili mnogi tudi uslišani.
To je bilo znano SSK, ki je pred samim začetkom postopka dala privolitev in prav tako Sveti sedež.
Cerkvena komisija je zasedala uradno na 55 sejah, ki so trajale po več ur. Sem ni vštet čas osebnega študija,
zbiranja dokumentov, preverjanje inpregledovanja zadevnega gradiva, sem tudi niso vštete ure zgodovinske in teološke komisije. Zaradi tako obsežnega zbiranja in dela se je moral zamenjati tudi kak član sodišča. Ko je bilo zbrano celotno gradivo in se je tudi ugotovilo, da ni med nami nedovoljenega javnega češčenja, je bila javnost obveščena, da je komisija opravila delo. Na voljo smo imeli mcscc dni za izročitev dodatnega gradiva. Zatem je bilo potrebno vso dokumentacijo prevesti in pripraviti več izvodov le-te. Da bi bila identifikacija Božjega služabnika popolna, je bila 20. t. m. opravljena še ekshumacija (izkop trupla) po strogo določenih
In vendar Ti si bil, mogočni moj Gospod, z menoj prav vsepovsod, kjer jaz sem boje bil.
Podal si mi roko, me dvignil iz nizkosti, pokazal pot kreposti, pokazal pot v nebo.
Lojze Grozde
cerkvenih predpisih, ki je ugotovila, da je Božji služabnik pokopan v označenem grobu in da je umrl nasilne smrli.
GROZDE ZA NAŠ ČAS
Na današnji dopoldanski sklepni seji je bilo celotno gradivo zapečateno in je pripravljeno, da ga oddamo ustrezni kongregaciji Svetega sedeža.
Za vse nas pa se pravi postopek v resnici šele začenja.
Alojzij Grozde, rojen 27. maja 1923 v Gorenjih Voda-lah, župnija Tržišče, ki je prek nadvse težkega otroštva končno mogel v klasično gimnazijo v Ljubljano in postati gojenec Marijanišča, se zavestno odloča za najvišje vrednote. Zato postane ne le odličen dijak, športnik, pevec, pesnik, urednik, poliglot in fizični delavec, marveč tudi član Katoliške akcije, predsednik Marijine kongregacije in nasploh apostol v najbolj žlahtnem pomenu besede. Ko prebiram njegov govor z dne 8. decembra 1942, se mi zdi, da v resnici govori tako, kakor da bi stal in govori! na sinodi Cerkve na Slovenskem leta 1999. Njegova mučeniš-ka smrt ga je dejansko poda-našnjila. Ali smo pripravljeni sprejeli njegovo pričevanje, njegovo sporočilo, njegovo vlogo v slovenskem narodu in naši krajevni Cerkvi? Sprejeti namreč tako, da se mu priporočamo, da ga sprejmemo za vzornika, priprošnjika in zdravilo našega življenja?
Stanislav Hočevar, v ljubljanski stolnici, 30. avgusta 1999
6* 1999 novembcr-iiečeniber IKfl
Prijateljstva v naših mladih življenjih se nam vse prepogosto zdijo nekaj samo po sebi umevnega. O njih začnemo razmišljati šele, ko se razdrejo. Naj bodo mladinske strani tokrat namenjene vrednotenju trdnosti naših prijateljstev. Ustavljali se bomo ob Janezku Bosku - kakšen prijatelj je bil? Morda nas bo njegov zgled ali pa izkušnja nekaterih mladih vzpodbudila, da bomo kaj spremenili v svojem življenju, pa tudi v prijateljstvu z Gospodom...
Janezek Bosko je imel komaj štiri leta. Doma je pomagal pri delu, vendarseje tudi mnogo Igral. Večkrat je od igre pri-jokal domov ranjen in pretepen Mama mu pravi: »Zakaj se družiš s temi divjaki?« »Veste, mati, če sem zraven, se lepše vedejo!«
ANJA pa pravi: »Danes je že tako, da nihče v druščini ne odvrže cigarete zato, kervidi, da ti ne kadiš. Nas mora biti res večina nekadilcev, da se tudi kadilci vdajo in ne prižgejo ... *
Mladi Janez je večer za večerom svojim prijateljem prebiral zanimive knjige. Vendar so se pred in po pripovedih vedno pokrižali in zmolili zdravama-rijo. Poleti pa je na travniku za isto občinstvo pripravil predstavo rokohitrskih spretnosti In hoje po vrvi. Vendar je pred zadnjo točko potegnil iz žepa rožni venec, pokleknil in vse povabil k molitvi.
NE smemo pozabiti številnih dejavnosti, ki potekajo pod okriljem Cerkve in skrbijo, da otroci in mladi (tudištevilni neverni)preživijo mnoge trenutke v dobrem okolju. V njihova življenja vstopajo dobri prijatelji, ki poskrbijo, da hodijo po pravih poteh. Hvala voditeljem - ani-matorjem!
V šoli je največje nepridiprave Janez pridobil na svojo stran tako, dajim je pomagal pri učenju (celo pretiraval je in jim pod klopjo dajal prevode). Nastala je nekakšna klapa -Družba veselja. Imela je preprost pravilnik: nobenega dejanja, ki bi se ga sramoval kristjan, opravljati šolske in verske dolžnosti ter bili veseli.
NA mnogih šolah so si morali omisliti varnostnike, da zaščitijo učence -dijake pred nasilnimi sošolci. Ali to pomeni, da se le-teh lotevamo le s kaznijo? »Če hočeš biti pravi prijatelj«, pravi Matevž, »se nikoli ne približaj celi skupini divjih tipov, ampak poskusi s posameznikom. Pokaži mu, da te zanima kakšna od stvari, ki zanimajo tudi njega. Gotovo niso vse samo slabe.«
In potem je postal don Bosko. Začel se je srečevati z mladimi. Najprej z Jernejem. Znal je vprašati po stvareh, ki so jih mladi imeli radi: »Znaš žvižgati?« -ZačutiI je problem mladih: »Imaš starše?« Zastavil je prijateljstvo natrdnihteme-Ijih: za začetek sta skupaj zmolila zdravamarijo ... Okrog njega so se začeli zbirati številni fantje brez staršev in domov. Sprva so se igrali, nekaj molili; potem pa je zanje začel iskati oblačila, kruh, delo ... in končno prenočišče.
IN moje prijateljstvo? Sem jaz tisti, ki govorim? Ali pa sem tisti, ki znam prav vprašati in potem pazljivo poslušam prijatelja?
KATjA mi je povedala, da nikakor ne najde prave prijateljice. Zakaj? Zelozahtevna je... Mnogopričakujeod prijateljice: vedrino, vedno čas, nasvet ko bo potrebno, zatočišče za svojo žalost... »Zato pa so prijatelji, ali ne?!« Ja, morda v »žajfastih« nadaljevankah! Človek se sicer potrudi,da jmirn boljši, ampak prijatelji morajodrugdru-gemu pomagati, da rastejo kot ljudje!
6* ¡999 november-december
Kar je vezalo fante na don Boska, je bila njegova iskrena dobrota. Vsak trenutek dneva jim je bi I na voljo ... in našel je čas, da se je z njimi veseiii na dvorišču. Vsem pa je pravil: »Četudi bi imel samo kos kruha, ga bom delil s teboj!« Ko jim je priskrbel kruha, je začel skrbeti tudi za vero. O Bogu je znal govoriti preprosto: »Meniš, da je Bog ustvari I nebesa, da bi bila prazna?«
KAJ je tisto, kar je uničuje naša prijateljstva? In kako živijo naša prijateljstva, ki smo jih sklenili pri mladinskem verouku? Postajamo iz dneva v dan bolj kristjani se pri tem podpiramo?»
moč, ko pomagam drugim. Toda na mnogo stvari gledam danes popolnoma drugače kot pa takrat. Ob koncu šolskega leta smo izdali glasilo, v katerem je objavljenih mnogo zelo resničnih zgodb, ki opisujejo tegobe mojih prijateljev in človeka zelo pretresejo. Veliko teh prijateljev je nekoč lahko hodilo in plesalo, pa jih je kruta usoda za vedno priklenila na invalidski voziček in so čez noč postali popolnoma odvisni od drugih. Mnoge izmed njih pa so zavrgli celo njihovi starši. Zavedajo se, da počasi propadajo in da njihovo življenje nima nobene prihodnosti. Nekateri pa vedo, da njihova pot na Zemlji ne bo trajala dolgo in celo življenje po malem že hodijo v nebesa.
Tako močna prijateljstva so se rojevala v življenju nekega Janezka, kije nato postal don Bosko in kasneje sv. Janez Bosko. Naj se tudi nas dotakne kakšna izmed iskric svetosti teh njegovih prijateljstev, kijih je živel tako zares. Naj mu bomo podobni, pa vendar spet drugačni-za naš čas. Naj bodo ljudje, ki nas obdajajo, izziv, da jih kot prijatelje zaživimo na drugačen način, predvsem pa z mnogo ljubezni in odgovornosti za vse, ki so nam zaupani.
RADA SEM Z LJUDMI, KI SO DRUGAČNI
Vaš Vestnik rada prebiram in moram priznati, da so nekatere stvari zelo dobro napisane. Sama vam želim napisati nekaj izkušenj, ki sem jih doživela v zadnjih dveh letih.
Verjetno se me kdo sporni nja, saj sem pred tremi leti hodila na GimnazijoŽelimlje, na kateri pa zaradi težav s pisanjem, ki mi gre počasi od rok, žal nisem bila uspešna.
Žal ali pa tudi ne! Sedaj sem v Kamniku uspešna in zadovoljna. V Domu Janeza Boska smo se veliko pogovarjali o prijateljstvu in ljubezni do bližnjega. Sedaj mi vse to pride prav, saj iz tega črpam
Moj prijatelj, s katerim sem se zelo dobro razumela, je prenehal hoditi v šolo, ker zaradi svoje bolezni ne zmore več takega napora. Bil je neverjeten fant, poln optimizma in volje do življenja. Vsi v zavodu ga zelo pogrešamo. Ko smo ga obiskali, je še vedno razdajal toplino in ljubezen, njegove oči pa so izžarevale neizmerno zadovoljstvo. Začela sem ceniti vsako minuto, ki mi jo podarja življenje, starši, sorodniki in prijatelji, ki me imajo radi.
Sprva sem se težko navadila in tudi sama sem preživljala najtežje trenutke v svojem življenju. Spoznala sem, da se prav v teh ljudeh skrivajo zakladi, ki jih vsak ne more odkriti. Vesela sem, da sem jih našla in da jim lahko pomagam po svojih najboljših močeh.
Nekdo je zapisal: »Upam, da bom nekoč našel svoj pomen na tem svetu krutosti in trpljenja.« Prepričana sem, da ga nekoč zagotovo najde.
Lepo bi bilo, da se včasih spomnite tudi njih!
v	v
X
/ oristno preživet počitniški teden, v svojem	(i<0if
domačem kraju,	B^
z bogato vsestransko ^''-■■''Š ponudbo: razvedrilo, I zanimive delavnice, | dan preživet v krščanskem duhu, kateheza, predvsem pa prijetno druženje z vrstniki in velikodušni animatorji, ki so del svojih počitnic podarili svojim mlajšim prijateljem. In verjetno še veliko veliko več. Letošnji program oratorija je v letu Boga Očeta spregovoril o svetopisemskem očaku Jakobu, oratorija se je v kakih 60 župnijah (glej zemljevid in kratka poročila na straneh 6-7) udeležilo kakih 5000 otrok, ki jim je pomagalo kakih 800 animatorjev. V nekaterih župnijah je bil letos prvič. Največ otrok se je zbiralo v Šenčurju in Železnikih (nad 200), v nekaterih župnijah so mladi sami (ob podpori župnikov in drugih) prevzeli vso organizacijo in vodenje, marsikje so se dobrohotno odzvali v občini ali raznih podjetjih ter podprli program oratorija. Za marsikakega otroka in animatorja je bil oratorijanski teden najlepši teden njihovih počitnic.
irV
^rusanjàsiov P :• '

-y !
. "" ^DBOTA

»Minci
LtnartJ
iâyogra<
. Giad-i/»
îniovei
sPrevelje
St. QRADEÔ^ "g""«' Smarl\
.LfùBWSr?

Oplelniça SL B18TRîà
Kidr^o-
ZtBÍB-

2g. Tgh.i
êmiiSao
PoiJÍDlKOk
»lanina y»
Kr<>5nice'¡
rZîdam Mosl
Son 11
Bi*«lj»ko-
akronoa
r«bn|e

Sm»fj«H8\
<08lan|0vn
Santleroej
GflExjo
Podium*
y Cw»i»)ico A
V
Mima gara
"vMetiM«
KOCEV:
SÍ
¡RNOMEt
Pred9red
VZGAJAJMO KOT DON BOSKO

Zadnjič v tem stoletju in tisočletju bomo na teh straneh vSalezijanskem vestniku razmišljali o vzgoji v don Boskovem duhu. Zato se bomo ustavili ob ključni, najpomembnejši besedi don Boskovepreventive, ob ljubezni.
LJUBEZEN IN STRAH
Sredi oktobra je privekal v porodnišnici v Sarajevu na svet šestmilijardti zemljan. Droban otročiček, prvorojeni sin muslimanskih staršev, ko so se pred nekaj leti znašli v vrtincu balkanske vojne in se tako pridružili brezštevilni množici beguncev širom po svetu, ki bodo na svoj način grozljivo zaokrožili sliko o človeštvu na prelomu tega tisočletja.
Zdi se kot oddaljen sen, pa vendar ga bom zapisal! Ko opazujem rast človeštva, bi si želel, da se bo z vsakim novim človekom, ki se rodi, v svetu pomnožila tudi i ju bežen. Star slovenski pregovor pravi, da prinese vsak otrok na svet svoj kos kruha. Podobno bi lahko rekli, da bi morali vsakemu otroku zagotoviti nov, samo njegov košček ljubezni. Samo na tak način bo lahko preživel. Tako bi
se zgodilo, da bi se po vsakem rojstvu imeli ljudje med seboj bolj radi. Čutili bi globljo povezanost, solidarnost, toplino, več odgovornosti za skupnost bi bilo v nas.
Toda ne! Novih rojstev se zahodna civilizacija boji, sprejema take in drugačne ukrepe, s katerimi bi zajezila rast prebivalstva. V tem smislu pride vse prav, od propagande do denarja, vse služi istemu cilju: podrediti pljusk življenja sebični preračunljivosti. Na račun česa to počnemo? Ni namreč težko opaziti, da po drugi strani tudi kakovost življenja posameznika ne raste. Človek nima danes nič več smisla, kakor ga je imel tisti nekoč - prej obratno! Odnosi postajajo vse bolj hladni in funkcionalni. Če k temu prištejemo še vojne in
vse hudo, kar se v svetu dogaja, potem kar težko verjamemo, da se nagiba zmaga na stran ljubezni, na stran dobrega. Da, danes nam grozeč strah pred vsem mogočim in nemogočim utesnjuje srce. Kdor pa se boji, v tem ljubezen še ni popolna, kajti "popolna ljubezen prežene strah" (1 Jn4,18).
UTELESITI LJUBEZEN
Don Bosko je v svojem času spoznal, da lahko da svojim fantom marsikaj: iskal jim je zaposlitev, pomagal jim je, da so dokončali šolo, učil jih je verouka, glasbe, z njimi preživel veliko časa na dvorišču. Toda vedel je, da je največ, kar jim lahko da, ljubezen. V tem je bil naravnost radikalen: "Ni dovolj, da imamo mlade radi, mladi morajo čutiti, da so ljubljeni!"
Samo, kdor čuti, da je sprejet, ljubljen, samo tisti lahko v polnosti živi. Če otrok, ki prihajajo, ne sprejeme mreža ljubezni, bodo vse življenje prikrajšani za nekaj bistvenega. Razmerje ljubezni nas osrečuje in nas vodi do polnosti življenja. Zato si, dragi starši, ob koncu tega tisočletja osvežimo nekatere pomembne resničnosti vzgoje.
DRUŽINA
kraj topline. Starši, naredite vse, da bo vaš dom topel, da bodo imeli otroci zavetje in oporo v soočanju z zunanjim svetom. Največ, kar lahko izročite svojim otrokom kot sveto popotnico v življenje, je pristna ljubezen. Otroci se tako ne bodo čutili vržene v svet, ne bodo občutili negotovosti,
18
6' 1999 november-december
•■'mfki^mi. . i;
•	pravica do resničnosti; ne
prizadevajte si biti idealna družina, kajti takih ni. Bodite samo dobri. Vse naredite za to, da boste ljubeči drug z drugim, da bo med vami vladala pristnost, iskrenost, do-bronamernost,
•	polje zvestobe: oče in mati, živita zvestobo, ki sla si jo obljubila na poročni dan. Zvestoba staršev v mislih, besedah in dejanjih je edino, kar lahko obvaruje družino pred vsem zunanjim, kar pri-
	HfSi1»IdMl^jii
	
MHO&- 1	,ji ¿¿jHg
HBHHRI	
B^J	p r^H^H
	
otroka. Dokažite, da ima tudi danes družina še vedno svojo vzgojno moč,
naloga vzgajati' ne odpovejte se svoji vzgojni nalogi. Znajte si najti čas za svoje otroke. Pogovarjajte se z njimi, igrajte se z njimi, učite se z njimi, naj vam ne bo žal časa, ki ga prebijete z njimi: to je vaš najbolj blagoslovljeni čas! Ne pozabite, da ste vedno, ko ste s svojimi otroci, v službi življenja. • domača Cerkev: družina je tudi kraj, kjer se otroci najbolj vzgajajo za vrednote, kjer se ob zgledu staršev odpirajo
Brez domačega prisrčnega odnosa ne moremo dokazati ljubezni; brez tega dokaza pa ni zaupanja. Kdor hoče biti ljubljen, mora pokazati, da ljubi... Učitelj, ki ga vidiš samo na katedru, je učitelj in nič več; če pa se s fanti druži v odmoru, jim postane brat. donBosko, Pismo iz Rima (1884)
Bogu. Starši, posredujte izročilo vere svojim otrokom. Naučite jih molitve, praznovanja, odprtosti Bogu. Naj otroci ob vas začutijo, da se življenje ne konča v prostrano-stih vsakdanjosti, ampak da je prepleteno z nitmi večnosti
Ko se bo čas odcedil v večnost, ko bo naše življenje ugasnilo, kaj bo ostalo za nami? Hiše, ki jih gradimo, razje zob časa; avtomobile, s katerimi se postavljamo, napade rja; visoke številke v banki skopnijo ... Da, žal: nič ne bo ostalo za nami, če ne bomo utelesili ljubezni! Samo ljubezen preživi menjave časov. Kajti ljubezen nikoli ne mine ... (prim. 1 Kol 13, 8).
Martin Lisec
haja vanjo kot grožnja. Zvestoba staršev je temelj, na katerem slonijo vsi drugi odnosi ter najbolj oprijemljiva garancija sreče otrok,
zibelka človečnosti: dokazujte, da je vsem nasprotnim prepričanjem navkljub prav družina tista, ki odigra najpomembnejšo vlogo v življenju
Z zavezanimi očmi se počutim kot invalid^ Še pomislim ne, da imam na voljo še nekaj drugih čutov. Čakam na roko voditelja, ki me bo pospremil do vrvi. Prvi koraki so najtežji, potem pa se počasi navadim z nogo zaznati tla ali z roko odmakniti oviro, ki jo čutim, ne pa tudi vidim. Trdno se držim vrvi; kar z obema rokama. Vrv je v tem trenutku tista, ki mi nudi največjo varnost. Ko se mi že zdi, da mi gre kar dobro, z roko, ki drsi ob vrvi, zadanem ob smreko. Kamor primem, povsod so samo bodeče smrekove iglice. Poskušam znova in znova. Najprej hitro, potem pa pri vsakem poskusu bolj počasi poskušam z roko odkriti smer nadaljevanja vrvi. Vse je brez uspeha. Ker vrvi nikakor na najdem, pomislim, da je poti morda že konec. Čutim, da je v bližini voditelj, zato zberem pogum in ta dvom na glas izrečem. Voditelj mi priskoči na pomoč in mi položi roko na tako zelo iskani del vrvi. Od tu naprej mi pot ni več delala težav. Spoznala sem, da se je ob oviri treba malo zaustaviti in počasi poiskati drugo smer, ne pa pomisliti, da je tam že vsega konec.
Uskovniška izkušnja slepe steze mi bo v življenju še marsikdaj v pomoč pri iskanju pravega izhoda iz kakšne slepe ulice.
D. D.
fijl 6 • 1999 novembcr-december
no v zimskem času smo dosti prebirali knjige, risali, se igrali razne družabne igre, kakšno zapeli in se ob tem veliko pogovarjali.
• Imata štiri otroke, dva
srednješolca, dva mlajša...
Otrokom skušava biti čimbolj blizu in vesela sva, če nama zaupajo, kar jih leži, pa tudi tisto, kar jih osrečuje. O vsem se radi sproli pogovorimo, če se le da. V letih odraščanja je to včasih težko, čeprav že po hoji spoznaš, če je bilo tisti dan kaj narobe. Veliko je seveda odvisno od značaj posameznika. Raje vidiva, da so malo bolj glasni, kol pa preveč potegnjeni vase. To ni dobro.
Ker sla Klemen in Matej precej mlajša od Štefana in Polonce, med njimi večkrat pride do kakih nesporazumov. Cc le ni prehudo, jih pustiva, da sami razčistijo stvari. Ce jih ošteje kateri od naju, pa kar hitro potegnejo skupaj. Je že tako,
MLADE DRUŽINE JHH
VSE LAHKO ČAKA,
LE OTROCI NE!
Na srednje veliki kmetiji v vasici Mače (župnija Preddvor) pod mogočnim Storžičem živi šestčlanska družina. Oče Lojze je zaposlen pri Zavarovalnici Triglav v Kranju.Mama Ana je do rojstva drugega otroka delala v vrtcu, sedaj je doma na kmetiji. Oba že dolga leta pojeta v župnijskem pevskem zboru, imata pa štiri otroke. Osemnajstletn i Štefan jedijak4. letnika GimnazijeŽelimlje, končal je nižjo glasbeno šolo za klavirsko harmoniko, raje pa poprime za frajtonarico in kitaro, dolga leta je bil ministrant, še danes pa ministrira pri porokah in redno bere berila ter je izredni delivec obhajila. ŠestnajstletnaPolonca je dijakinja 2. letnika iste gimnazije, končala pa je nižjo glasbeno šolo za prečno flavto, poje pri župnijskem zboru in je redna raznašalka verskega tiska. Devetletni Klemen je učenec 3. razreda O.Š. v Preddvoru, ministrant, v 2. letniku glasbene šole pa igra trobento. Šestletni Matej pa obiskuje malo šolo in skrbi za veselje v hiši. Pripoveduje mama Ana:
• Prva leta vaše družine so bila
zelo pestra ...
Spoznala sva se na neki vaški veselici in si bilatakoj všeč. Po poroki sem odšla na njegov dom za ta mlado, kjer je takrat še živela moževa mama. Umrla je pred štirimi leti. Oče jim je umrl, ko so bili otroci še mladoletni, zato je na domačiji vse klicalo k obnovi. Prvi teden p o o/icei/smo začeli podirati staro dotrajano hišo in na istem mestu zastavili novogradnjo. Življenje je bilotakral pri nas zelo pestro. Cev za vodo smo zasilno namestili na leseni opaž v kuhinji in vso vodo je bilo potem treba znositi ven, saj kakega odloka ni bilo. Vodo smo segrevali le na štedilniku v loncu. Zasilna vrata v kuhinji so se zapi-ralaspomočjoelastike. Do najine spalnice je nekaj časa vodila le lestev. Tako sva vasovanje podaljšala še za nekaj časa. Štefan, ki je bil rojen še v stari hiši, je velikokrat bolehal, saj vrala in okna niso tesnila skoraj nič, tako da posebno zrače-
fijl 6 • 1999 novembcr-december
nje sploh ni bilo potrebno. Pozimi je veter nanesel tudi sneg v sobo, plenice pa sva izpirala na koritu pred hlevom. Ko je bila hiša za silo gotova za vsel itev, je bi lo treba že misliti na obnovo ostalega poslopja. Gradnja traja vsa leta najinega zakona. Veliko smo delali sami in ob pomoči sorodnikov, saj se drugače ne bi izšlo.
Po rojstvu drugega otroke.
hčerke Polone, ste kot mama
ostali doma...
Skupaj z možem sva se odločila za to. Tudi 7dravje me je po otrocih malo izdalo. Ce takrat ne bi imela zaupanja Vanj in dobrih ljudi ob sebi, ne vem, kako bi se vse skupaj izleklo. Ugotovila sva, da poleg službe, dela na kmetiji in v gospodi njstvu za otroke nebi ostalo nič časa. Te pa sva vedno postavljala na prvo mesto. Prepričana sva, da vse lahko počaka, pri otrocih pa nikdar več ne moreš nadoknaditi zamujenega. Poseb-
ISiSf
PHHaHHHHaHBHHBHHI
da tudi otroci velikokrat vzgajajo starše. Mlajša dva med tednom večkrat pogrešata prisotnost večjih dveh. Ko so ob koncu tedna skupaj, se kar ne morejo zmeniti vsega. Polonca se takrat preseli v fantovsko sobo, da so potem vsi skupaj in dolgo v noč kramljajo. Tega sva zelo vesela.
• Z možem sta vzgojitelja svojih otrok ... Rada bi poudarila predvsem to, da so otroci le zrcalna slika svoji h staršev. Če so kak dan prav posebej sitni, se sprašujeva, ali je temu krivo vremeali kaj drugega. Na koncu pa ugotoviva, da se le midva nisva takrat najbolj ujela. Otroci patodobroobčutijoinde-lajotisto, kar vidijo pri svojih starših. Besede so včasih brez pomena. Otroci morajo videti, da se imata ata in mama rada. V kolikor tega ne doživljajo, jim je potem brez pomena govoriti o ljubezni do Boga, če je ni bil deležen ob svojih najbližjih. Saj tudi pride do nesporazumov in otrok mora ve-
noči, vse ... Nikoli, nikoli! Toliko skrbi ... pa nikoli nisem slišal, da bi kdo od staršev rekel: »Tega pa ne zmorem,« ali »Nebom storil!«. Iz ljubezni do svojih otrok sta vedno storila vse, kar je (bilo) za nas najbolje, pa čeprav včasih tudi s trdo roko. Za menoj in sestrico sta se rodi la še dva bratca, ki sta, eden bolj kot drugi, kopiji starejšega brata (mene seveda), kakor v šali včasih pove mami. Če bi me nekdo vprašal, kakšna so bila moja prva leta življenja, bi brez premisleka rekel: »Lepa, igriva, brezskrbna ...« Vse to pa le zahvaljujoč se svojim staršem; za življenje in lepo krščansko vzgojo, ki sem je (bil) deležen. Najbrž pa bi še dodal: »Lepo je bilo, a žal prehitro minilo.« Komaj sem zlezel iz plenic in se postavil na noge, že sem se komaj štirinajstleten moral odločiti, kam v šolo -gotovo ena najpomembnejših odločitev za vse življenje. Nikoli nisem obžaloval in gotovo bi jo izbral še stokrat -Gimnazijo Želimlje. Danes sem dijak četrtega letnika te šole-maturant - in mislim, da sem se tu naučil veliko koristnega, ne le za splošno izobrazbo pač pa stvari za življenje. Všeč mi je, da so naši medsebojni odnosi zelo osebni. Pomembno zame, ko sem se odločal zato šolo pa je bilo tudi okolje; lepa narava-doli na pod svobodnim soncem -, prijatelji sošol-
6 • 1999 november-december m
deti, da življenje ni ena sama pesem, ampak potem mora videti tudi, da si starša oprostita med sabo, kar je bilo narobe.
Najbolj smo srečni, kadar smo vsi skupaj. Lepa priložnost za to so prazniki, počitnice in nenazadnje vsak konec tedna. Želiva si, da bi otroci vedno zaupali Vanj, v vse dobro, padabi bili pridni in pošteni ljudje.
Lojze in Ana Arh
PREHITRO MINE OTROŠTVO
Toplina, domačnost, prijateljstvo, zaupanje ... Edina, ki vse te vrednote povezuje, je družina, pa ne katerakoli - za vsakega posebej njegova-zame moja družina. Kot vsak prvorojenec in vsi naslednji otroci, sem (bil) kot prvo gotovo velik dar in blagoslov njuni zvezi, kmalu pa tudi mali in nato vse večji porednež. Nič kolikokrat so me morali iskati po vasi, ker sem spet in spet uhajal zdoma, sto in stokrat so me morali peljati k zdravniku, ker sem po nerodnosti zabredel pregloboko v mrzel potok in se prehladi I, na tone cunj mi je bi lo treba oprati i n zašiti, ker sem se s prijatelji spuščal po blatnem klancu za hišo ... Kakšna volja in moč vodita moje starše, da so vse to storili zame? Kdaj jima bom to lahko vrnil? Vso skrb, neprespane
Vsaka nezazidana parcela lahko služi za nogometno igrišče!
ci in vsi, s katerimi se srečujem. Le malo je stvari, ki mi tu niso najbolj všečna naj ostanejo skrivnost.
sin Štefan
POJDITE PO VSEM
Otroška tovarna avtomobilov
MOJ DOM JE TAM, KJER SO MOJI DOMAČI
V	druži nI se dobro razumemo. Kljub vsemu se zaradi drobnih stvari marsikdaj sporečemo, ven-darzamere nikoli ne trajajo dolgo. Pomembno je, da na glas poveš svoja razmišljanja. Naše misli so si, kljub starostni razliki, marsikdaj podobne. Prav zaradi tega mi je bilo ob koncu 8. razreda težko zapustiti domačo hišo. Sedaj sem v dijaškem domu Janeza Boska. V domu nas je manj kot v drugih mestnih internatih, kar pripomore ktemu,dasemed seboj bolje poznamo. Nanovnačinživljenjasem se kar hitro privadila. V vzgojni skupini se imamo zelo lepo. Skupaj preživljamo dan, zvečer pa vse skupaj zaključimo z molitvi jo. Prosti čas preživljam s prijatelji, najsi bo pri športnih dejavnostih, glasbi ali pri pogovorih.
V	Zelimljem je vsak teden poln veselih in zanimivih trenutkov. Kljub temu, da se imam vŽe-limljem lepo, je moj dom tam, kjer so moji domači, tam, kjer sem vedno deležna ljubezni In razumevanja, tam, kjer se Imamo radi.
hčerka Polona
fijl 6 • 1999 novembcr-december
Spoštovani prijatelji Salezljan-skega vestnika in mlsljonov!
Veselasem in hvaležna Bogu, dasemsezmnogimi izmed vasto poletje srečala in pozdravila, ko sem bi lav domovi ni. Mnogi ste mi zagotovili molitveno podporo, mnogi s svojim vellkodušnimda-rom podprli moje misijonsko delo.Vsem in vsakemu bi se tu rada izrecno še enkrat zahvalila v imenu vseh, predvsem otrok, ki so deležni te vaše velikodušnosti.
Ko sevam sedajoglašam iz Angole, ne morem mimo dejstva, da sem se letos poslovila od Slovenije prav na dan, ko se je od nas poslovil veliki slovenski misijonarg. Andrej Majcen. To sem čutila kot posebno Božjo pozornost, saj imamg.Majcnazasvojega velike-
ga vzornika in sedaj priprošnjikav nebesih. Ko sem pred osmimi leti odhajala v Angolo in začela svoje misijonsko poslanstvo, je bil g. Majcenšezeločil inmijeizsvoje misijonske izkušnjedajal nasvete in me vzpodbujal. Vvseh pisemcih, ki sem jih prva leta dobivala v Angolo, mejeopozarjal nato, kar je bistveno v misijonskem delu: delati zaduše... intoprekvzgoje;za nas sestre HMP, je ponavljal, predvsem z vzgoje deklet. Vzgojiti dekleta pomen i vzgojiti dobre matere, te bodo stebri dobri h d ruž i n i n izteh bo nastajal nov narod. Globoko so se mi vtisni lata priporočila in danes, ko gledam na svojo kratko misijonsko izkušnjo, že opažam, kako res je to.
Četudi bi lahko rekla, daje naše delo le kaplja v morje pred nešteto množico mladih, ki čakajo na nas, po drugi strani z zadovoljstvom opažam, datudi ta kapljagra-di morje prihodnosti zaangolsko mladino. Po podatkih o trenutni šolski situaciji v Angoli je razvidno, da več kot 65% šoloobveznih otrok nima dostopa do šole; vzroki so različni: gotovo je glavni ekonomski dejavnik, že otroci namreč pripomorejo pri družinskem zaslužku za vsakdanji kruh... In dekleta so prva, ki morajo zgodaj zjutraj po vodo, natržnico in potem ostanejo pestrne doma, ko mati
opravlja druga dela ... Te dni, ko sem obiskala naše sestre v Kalulo, sem na vasi srečala 11 -letno dekl ico z mal im vedrom fižola naglavi i n sestri co n a h rbtu. Ko sem j o vp ra-šala, kam gre, mi je povedala, da na trg, da prod a fižol in kupi ribe, milo in sol... mati pa, daje na njivi.Videlo seje, dato ni prvič, pač pa, da ježe zelo izkušenavtemdelu, in imašele11 let...Šolskegapragato dekletce še ni prestopilo. In taki h je vel i ko... Prav tem posvečamo pozornost v naših misijonskih centrih, ko jim nudimo brezplačno šolo in kjer je mogoče, tudi kosilo. In iz meseca v mesec se opaža, kako resničnaje trditev g. Majcna, saj dekleta postajajodrugačna, boljod-govornainodprta, željna lepšepri-hodnosti.
In dela vtem smislu bo res še veliko, saj jevečinaljudi prepuščenih samim sebi ... država namreč ni kakor ne prevzame svoji h odgovornosti... Njena skrb je še vedno vojska. Trenutno je le glavno mesto Luanda še nekako varno, vendar ne zmore nuditi življenjskih pogojev štirim mi I i jonom ljudi, ki so se iz vseh provinc zadnja leta zatekal i v ioBabilonijo. In prav v teh zadnjih treh mesecih je položaj postal katastrofalen: 100% inflacija v dveh mesecih, cene so sepovečaletudi po šestkrat, plače paso ved no iste, kjerso pač izplačane. Tako ljudje umirajo tudi v Luandi od lakote, bolezni in nasilja.Tudi mene je ta položaj zelo pretresel, saj ne vemo več, kako in kje bi pomagali... Obenem pa občudujem vero in moč upanja množice, ki se z veliko vnemo zbira pri bogoslužju in še vedno upa na boljši jutri. Da, le trdna vera, da je Bog kljub vsemu vedno z nami, je naša moč in vir velikodušnega razdajanja.
Morda bi se nam kdo pridruži I? Vel i ko načrtov imamo za prihodnost... saj želimo mnogim in mnogimomogočiti srečo in boljši jutri,dabo tudi Angolazaživelav novi luči, saj jo bodo gradi I i novi
fijl 6 • 1999 novembcr-december
IZBRANI
ZA ENKRATNO POSLANSTVO
ODREŠENIKOVA MATI
Hvala ti devica Marija, da si postala Jezusova mati, da si sprejela sina Božjega, kije postal človek. Hvala ti devica Marija, da si postala vzor prave matere.
Mati, ki sprejema kogarkoli in kadarkoli
mati, ki posluša vsako besedo
mati, ki daruje vse; lepo in težko
mati, ki zna trpeti in sočustvovati z vsakim
mati, ki kaže pravo pot v življenje;
pot v odrešenje.
Hvala, ker si nam še vedno mati
hvala za vse to kar si, polna milosti
za vse kar delaš - vidno in nevidno
za vse kardaješ - Mati polna ljubezni.
USTVARJATI PROSTOR ZA BOGA
Marija-jepostalaodrešeniko-va mati, ko je izrekla svoj DA, se odpovedala sama sebi, da bi pustila v sebi delovati edino le Boga. Odpoved v ljubezni je postala rodovitnost, ker ustvari prostor za Boga. Marijina rodovitnost odpira novo pot za vse. "Kdor Marijo vzame s seboj, ga ona sama vzame s seboj".
Bog Oče daje, da njegov lastni sad, Sin, zraste iz rodovitnosti Marijine pritrditve - da, zgodi se mi po Tvoji besedi. Do konca časov ostane Marija mati, on ostane Sin. Sin sam je Marijo odrešil, ko jo je izvolil in ko prejema od nje življenje, ji podarja svoje lastno življenje, ki si ga je privzel, da bi svet odrešil. S tem Marijo nujno povzema v svoje odrešenjsko delo. Tu postane jasno, da ima Marija resnično zasluženje pri odrešenju.
Marija se odreče vsemu svojemu v prid Bogu in bližnjemu. Kar Bog zahteva, nikdar ne zahteva zaman in preveč. Pri sodelovanju Božjega načrta ni ničesar odvzeto temveč smo napolnjeni z Božjim življenjem; zahteva pa našo razpoložljivost. Tudi mi stopamo na pot odrešenja, ko se znamo odreči svojim načrtom, željam ... in sprejeti Božjega.
(prim. Adrienne von Speyr-Gospodova dekla)
VRATA SE ODPREJO SAMA OD SEBE
»Po smrti svoje mame sem ostala sama s svojo sestro, ki ni nič kaj dobro ravnala z menoj. Vendar sem se od svoje mame naučila
zaupati v Marijo in zaupajoč se njej, sem kljub vsemu vedno uspela ljubiti sestro.
Nekega dne me je poslala v bližnji kraj h gospodu, ki je živel sam. Povabil meje, naj vstopim v hišo; in komaj sem prestopila prag hiše, takoj je zaprl vrata s ključi. Začela sem se tresti kot šiba. Spoznala sem nevarnost, ki mi preti. In mož z nožem v roki mi reče: Od tukaj ne moreš zbežati. Jaz sem začela z vso gorečnostjo vpiti -.Marija Pomočnica, reši me!" Kdo bi verjel? V tistem trenutku so se ena vrata odprla sama od sebe skupaj s podboji. Tako sem hitro zbežala iz sobe in tekla kot nora, medtem ko jetisti moški za menoj vpil:Če6oš komu povedala, te bom ubil!«
(Madre nostra, Roma 1978) pripravila s. Mojca Pipan
fijl 6 • 1999 novembcr-december

MARIJA PRIHAJA NA RAKOVNIK
Ob prihodu salezijancev na Slovensko je skrb za vzdrževanje zavoda na Rakovniku ter nabavo potrebnih sredstev za živež in pouk mladine padla skoraj izključno le na Zvezo salezijanskih sotrudnikov. Za njeno organizac ijo in njen razcvet so se tudi salezijanci na Rakovniku zavzeli / vso vnemo. One 29.01.1902 je predsednik Zveze salezijanskih sotrudnikov, katehet lancz Smrekar, poslal vsem sotrudnikom okrožnico, v kateri priporoča novoustanovljeno salezijanskb naselbino na Rakovniku z naslednjimi besedami: "Prosim vas, častiti sotrudniki, bodite naklonjeni salezijanski hiši v naši domovini! Saj je ta hiša novorojenec, ljubko dete vaše dosedanje velikodušnosti. Novorojenčku ste dali življenje, dajte mu tudi živeža! Vzdržujte ga s svojo občudovanja vredno darežl jivostjo."
Odziv na ta prisrčen poziv kateheta Smrekarja je bil zelo razveseljiv. Gorečnost, delavnost in občudovanja vredna naklonjenost sotrudnikov je dala salezijancem pogum, da so se lotili najprej zidanja zavoda, pozneje pa lepega Marijinega svetišča, ki je mogočen spomenik dobrih sotrudnikov. Sploh pa je treba priznati, da so bili sotrudniki vedno prvo in zadnje zatočišče, prva in zadnja vrata, na katera so trkali salezijanci z Rakovnika, bodisi da je šlo za to, da se postavi kako nov del zavoda, ali da se preskrbi vzdrževalnina kakemu revnemu dečku, bodisi da je treba organizirati kako versko manifestacijo, dobrodelno akcijo itd. Že od vsega začetka so imeli sotrudniki redne shode: najprej 2 krat na leto t.j. na praznik sv.Frančiška Šaleškega in na praznik Marije Pomočnice, pozneje pa bolj pogosto, tudi vsak mesec.
Prva procesija s kipom in začetki Marijinega svetišča
Do leta 1903 so imeli v kapeli samo preprosto Marijino sliko. 26. aprila 1 903, pa je goreči salezijanski sotrudnik kanonik Tomaž Kajdiž blagoslovil nov kip Marije Pomočnice, ki so ga na Tirolskem naročile in kupile vnete Marijine častilke. Slovesnost tistega dne je pokazala, da bo Rakovnik res postal Marijin dom in da se bo od tod širila njena slava. Po blagoslovitvi kipa se je začela prva procesija z Marijinim kipom. Od takrat se isti prizor ponavlja že prek osemdeset let. Marija hodi med svojim ljudstvom in ga blagoslavlja.
Število Marijinih prijateljev se je neprestano večalo. Salezijanci so začeli misliti na graditev pravega svetišča, cerkve, kjer bi bi lo zadosti prostora za vse, za gojence in romarje. Sotrudniki so navdušeno pozdravili zamisel in obljubili svojo pomoč. Novi ravnatelj Angel Festa je naroči I prve načrte, ki so bili narejeni v letu dni. Na Rakovniku naj bi nastalo nekaj veličastnega, lepega, v ponos božji Materi. Zaradi težav z zemljiščem - polzenja zeml jc-pa je bilo treba te načrte spremeniti in tudi skrčiti.
2. junija 1 904 je ljubljanski škof Anton Bonaventura jeglič blagoslovil temeljni kamen nove cerkve. Iz Turi na je prišel tudi prvi don Boskov naslednik, danes bi. Mihael Rua. Cerkvene in svetne oblasti pa so podpisale pergament, ki se je vložil v vogelni kamen.
Prim. Svetišče Marije Pomočnice na Rakovniku. Ljubljana 1984 in ZgodouinasalezijanskegaRakounika (Fr. Mihelčič), Ljubljana 1951.
ŽELITE PODPRETI SALEZIJANSKO POSLANSTVO IN USTANOVE?
Nekateri nas v svoji velikodušnosti in skrbi vprašujete, kako bi mogli podpreti Don Boskovo poslanstvo in njegove ustanove danes pri nas. Hvaležno vas obveščamo o nekaterih možnih oblikah:
•	nakažete denarna sredstva na naš žiro račun:
51800-620-336 05 1200119-15059 o nakazilu in namenu nas obvestite na naslov:
Salezijanski inšpektorat Rakovniška 6, p.p. 2404 1001 Ljubljana
•	odstopite svoj certifikat ali delnice
•	zapustite s pravnoveljavno oporoko svoje nepremičnine in premičnine
(oporoka - napisana lastnoročno ali overjena pri notarju)
Svoje darove lahko namenite:
•	za pomoč dijakom na naših šolah
•	za novince in bogoslovce
•	za misijone (Kerečev sklad)
•	za maše (navadne in gregorijanske)
•	za Salezijanski vestnik
•	za izvedbe posameznih projektov
•	za vzdrževanje salezijanskih ustanov
•	in za novogradnje
0 vsem se lahko dogovorite s Slavkom Pajkom, inšpektorialnim ekonomom, tel. 061/127-41-50,
Hvaležni smo vam za vsak dar, vsak dan molimo za dobrotnike in vsaj enkrat mesečno obhajamo evharistično daritev po namenih dobrotnikov.
Don Boskovi salezijanci
fijl 6 • 1999 novembcr-december
ANDREJ MAJCEN
Salezijanski duhovnik, misijonar v Vietnamu in na Kitajskem * 30. september 1904130. september 1999
Naspominski dan sv. Janeza Boska je na svoj 95. rojstni dan (30. septembra) umrl sa-lezijanec duhovnik in 44 let misijonar na Kitajskem in v Vietnamu, gospod Andrej Majcen.
Pokojni misijonar se je rodil 30. 9. 1904 očetu Andreju in pobožni materi Mariji, rojeni Šlik. Krščen je bil 9. okto-brav mariborski cerkvi Matere vseh milosti.
Njegov oče je bil velik narodnjak, in četudi je znal dobro nemško, je moral pustiti delo na sodišču v Mariboru in se umakniti najprej za dve leti na Kozje, zatem pa v Krško. Tu je Andrej začel in končal petletno osnovno šolo, zatem pa še meščansko šolo. Vse to se je dogajalo sredi prve svetovne vojne, ko so se lomili politični in družbeni sistemi ter nastajali novi. 5. maja 1918 mu je škof Anton BonaventuraJeglič podelil zakrament sv. birme. Odličnjak v meščanski šoli, ki si je zelo prizadevala germani-zirati mladino, je v zadnjem letniku že doživel prehod: pouk je bil v slovenskem jeziku. Narodno zaveden oče, ki je tako rad prepeval domovinske pesmi, mu je tako 1919. lahko dejal: Na učiteljišče boš šel, boš šolmojšter; pomagaj ljudem in ljudje te bodo imeli radi. In tako se je zgodilo. Mladega Andreja je pritegnilo marsikaj - seveda tudi novosti in izzivalnosti. A v ozadju je tiho nanj rosila blagoslov z nebes skrbna mati. Vsakdan ničkoliko rožnih vencev; vsak dan pri eni ali več svetih mašah. Leta 1923 je napravil maturo in 1 .septembra istega leta se je po nasvetu šolskega svetnika gospoda Stiasnyja odpravil na Radno k salezijancem. Ob svojem delu se je srečeval s svetlimi salezijanskimi liki. 4. oktobra 1924 je začel noviciat. 8. septembra se je osebno srečal s sale-zijanskim misijonarjem kardinalom Ca-
glierom. Pil je njegove besede: Delo, delo, delo za duše. 4. oktobra 1925 je napravil prvetriletnezaobljube, zatem pa še do vojaške službe, ki jo je opravil v Ljubljani ieta 1931. Večne zaobljube je izpovedal 9. januarja 1932.
Po končanem noviciatu je najprej študiral filozofijo na Rakovniku, nakar sta sledili dve leti vzgojne prakse. V resnici pa je bil ves čas predvsem učitelj in organizator obrtnih šol na Rakovniku. V letih 1929-33 je študiral teologijo in prejemal po rokah škofa dr. Gregorija Rožmana nižje in višje redove. Duhovniško posvečenje2. julija 1933 in kmalu zatem nova maša sta bili zanj izjemno doživetje. Predstojniki so mu naložili vsa bremena voditelja šol na Rakovniku. Pripravljal je učbenike, uvajal nove predmete, skrbel za prostočasno dejavnost in duhovno oblikovanje mladih. Na praznik Marije Pomočnice 1935. leta je napisal prošnjo za misijo-nein na praznik Marijinega vnebovzetja istega leta že prejel v Marijinem svetišču misijonski križ šez nekaterimi drugimi misijonarji (g. Jožko Kramar).
Njegova misijonska pot se je začela v Hongkongu, od tam ga je vodila na celinsko Kitajsko v Kunming, v misijonsko šolo sobrata msgr. Kereca. In zopet se začne šola in vzgoja, gradnja in organizacija življenja; duhovno vodstvo in lepi uspehi. Prihod Maovih komunistov ga napravi za učitelja ruščine in končno ga ta nečloveški sistem po dvaindvajsetih letih izžene iz Kitajske. Leta 1951 pride v Hongkong, kjer opravlja dve leti službo spovednika in učite-Ija.
Na god sv. Terezije Deteta Jezusa 1952 pride v severni Vietnam. Daljnovidni škof Seitz uzre v njem pristno misijonsko dušo, ga uvede v delo sirotišnice in postavi za odgovornega. V prvih dveh letih bivanja v Vietnamu se že vidijo močni uspehi, toda delitev Vietnama ga znova pori ne nazaj v Hongkong, in po dveh letih se znova vrne kot resničen ustanovitelj salezijanske družbe v tem nebeškem gaju (kar Vietnam pomeni). V Vietnam je poslan kot ravnatelj in inšpektorjev delegat. Njegovo srce žeja poleg izjemnega dela za reveže tudi po domačih poklicih. Ko se leta 1958 vrne v domovino in Evropo, si nabere predvsem novih moči in sredstev, da bi začel veliko vzgojno delo duhovnih poklicev. V desetletju 1960-70 je predvsem ravnatelj in magister. Zbiral je kandidate-aspirante, daje lahko izmed njih izbral najboljše pokiice. Pravilnost
izbire je potrdila zgodovina. Kljub težkim političnim razmeram in prihodu komunizma je Vietnamu zagotovil toliko poklicev (130), da je že 1974. postala samostojna pravnaenota, prav letos tudi inšpektorija. In ko je moral 23. julija 1976 z bolečim srcem znova zapustiti svoj ljubljeni Vietnam, je že dodobra uvedel svoje sobrate v modrostodgovor-nosti in zvestobe don Bosku. Popolnoma izčrpan in bolan se jezdravil pri svojem velikem prijatelju dr. Janežu. Medtem ko seje mudil naTaivvanu, je napisal 14 zvezkov zgodovi ne naše navzočnosti v Vietnamu in jo leta 1979 ob prihodu v Evropo izročil vrhovnemu vodstvu v Rimu.
Po vrnitvi v Slovenijo je bival najprej dve leti v Želimljem, zatem ga je ljubezen do Marije Pomočnice pripeljala na Rakovnik. Tu je nadaljeval vse do 30. septembra letošnjega leta izjemno dragoceno misijonsko poslanstvo kot ne-prekosljiv mojster misijonske animacije in kot nadvse zaželen duhovni voditelj in spovednik. Vietnam pa se je dobesedno preselil v njegovo sobo. Od tu je naš častitljivi patriarh še naprej duhovno vodil svoje sobrate. Do konca je ostal cha Maisen - oče Majcen.
Kristalno čista poklicna zvestoba mu ni jemala širokopoteznosti in ne utesnjevala njegovega duha. Izrazito voditel jska osebnost se je znala vživeti v prav vsakega in zaradi drugačnosti drugih se ni nikdar čutil niti za las utesnjenega. Vsakodnevno zapisovanje sklepov premišljevanja, natančne mesečne duhovne obnove s konkretnimi sklepi ga niso napravljale moža robov in suhoparnega uradnika, marveč človeka poletov, navdušenja, ognja in os-vajajočega optimizma.
Ljubljanski nadškof dr. Franc Rode je gospodu Andreju v lastnoročnem kratkem pismu dejal: Vam, dragi gospod Andrej, izrekam vse priznanje in hvalež-nostslovenske Cerkve za dolgoletno požrtvovalno delo v/ misijonih na Kitajskem in v Vietnamu. Nedvomno ste eden naših največjih misijonarjev in naša Cerkev je na vas ponosna. Skupaj z Vami slavi Gospoda za vse dobro, ki ga je storil po Vas.
Gospod Andrej jezmogel prebiti vse zidove delitve s svojo duhovno jasnostjo in nepresegljivo prisrčnostjo. Tako je slovenska beseda in pesem donela v Hongkongu, na Kitajskem, v Vietnamu in na Formozi, a nikjer ranila, nikjer ločevala. Z dušo in srcem je bil Slovenec, kar je posebej podedoval po očetu, ven-
fijl 6 • 1999 novembcr-december
dar je bil s Kitajci Kitajec in z Vietnama Vietnamec. Skrivnost utelešenja in inkuturacije je živel, še preden je postal ta pojem predmet obširnih učbenikov.
Naš gospod Andrej je bil preprosto veliki animator; najprej duhovnega potem vzgojnega pastoralnega in misijonskega življenja. Koliko pogovorov, koliko pisem, koliko stiskov rok; predvsem pa koliko ur spovedovanja. In vedno odprta vrata njegovesobe. Naj je začel pisati še tako pomembno zadevo, če je prišel klic, da ga kdo čaka za spoved, je že bila v roki palica, da je odhitel v spovednico.
Pogreb pokojnega je bil v sredo 6. oktobra na Žalah. Pogreba seje udeležilo kakih 100 duhovnikov, prijatelji, sorodniki in predstavnik njegovih bivših gojencev iz Vietnama. Evharistično slavje je vodil škof Alojz Uran. Sožalno pismo z zahvalno vsebino za tako velikega misijonarja salezijanske družbe jeposlaltudi vrhovni predstojnik Družbe juan E. Vecchi in inšpektor vietnamskih salezijancev.
JAKOB TURŠIČ
Salezijanski duhovnik * 19. julij 1914126. september 1999
Salezijanski duhovnikjakob Turšičjeumrlv 85 letu starosti. Rodil se je 19. julija 1 914 v Brezovici,župnija Borovnica, očetu Janezu in materi Mariji rojeni Kržič. V družini je bilo devet otrok. Že naslednjega dne je prejel zakrament krsta. Po končani štiri razred ni osnovni šoli v domačem kraju se je vpisal na gimnazijo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvid nad Ljubljano. Ker so mu bili zelo pri srcu vedri in prisrčni medsebojni odnosi, je začutil v svojemsrcu poklicanostzadon Bosko-ve salezi jance. Tako je odšel po drugem razredu gimnazije v Veržej in po končanem 5. razredu zaprosil za vstop v noviciat, ki gaje opravljal naRadni pri Sevnici in tam 3. septembra 1932 naredil prve redovne zaobljube. V istem kraju je dokončal zadnje tri letnike gimnazije s poudarkom na modroslovju. Ob koncu triletnih začasnih zaobljub je na
praznik Marijinega rojstva (8.9.) izpovedal večne zaobljube, prav tako na Radni. Njegove prošnje so vedno napisane izjemno lepo in kratko. Dvoje ga vedno prevzema: zveličanje lastne duše in pomoč najbolj revni mladini. Vtem duhu je opravljal triletno vzgojno prakso, dve leti na Rakovniku v Ljubljani, tretje leto na Radni. Bil je praktičen in pobožen, pospeševal je vedro ozračje in dosledno uresničeval, za kar se je odločil. Pokazal je tudi, da zelo ceni in vztraja pri svojem mnenju.
Bogoslovje je študiral v salezijanski višji bogoslovni šoli na Rakovniku v Ljubljani in zadnje leto v Chieriju v Italiji. V diakona je bil posvečen 7. junija 1941 v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku v Ljubljani in 29. istega meseca že za duhovnika v Ljubljanski stolnici. Vse službe in redove mu je podelil tedanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rozman.
Po duhovniškem posvečenju 1941 pa vse do leta 1946 je bil vzgojitelj pri bogoslovcih. Naslednje šolsko leto je bil varuh svetišča Marije Pomočnice. Ko so morali tudi naši salezijanski bogo-slovci v skupno škofijsko bogoslovje v Ljubljani, je bil pokojnik zanje eno leto odgovoren, od leta 1948 do 1950 pa je bil ravnatelj v domu na Skrljevem, potem bil pet let kaplan v župniji Šentru-pert na Dolenjskem, od leta 1955 je bil
§ K Bogu
so odšli po plačilo
naročniki Salezijanskegavestnika, člani Masne zvezeinmolivcizaduhovne poklice
Arh Trančiška, Bodešče Arh Marija, Bodešče Bukovec Milica, Ljubljana Cengle Marija, Ribno Eesel Eranjo, Hajdina
oče duhovnika Eras Marija, Dokležovje larc Francka, Ljubljana jurca Katarina, Logatec Knehtl Matilda, Razkrižje Koščak Pepca, Vrhnika Kune Marija, Rovte Majcen Andrej, salez, duhovnik Prša Ana, Lendava Rančar Vera, Rakičan Šuštarič Ana, Lipovec Turšič Jakob, salez, duhovnik Voglar Fanika, Leskovec/Krško Vozelj Marija, Prežganje Wagner Ljudmila, Ljubljana
štiri leta župnijski upravitelj v Cerknici in štiri leta v Lj.-Moste. Od leta 196365 je bil ravnatelj na Rakovniku, potem pa eno leto redovni in župnijski predstojnik na Trsteniku. Nove razmere v Mostah v Ljubljani so svetovale, da ponovno prevzame to župnijo. V tem času je postal posebej opažen kot dobri pastir bolnih in trpečih in po smrti znanega bolniškega kurata Ignacija Slana, ki je to službo opravljal polnih 40 let, ga je tedanji ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik zaprosil, da prevzame on to službo. In tako se jezačelaz/afa doba njegovega duhovništva. Vzljubil je bolne in vabil sodelavce, ki so postopoma prevzemali skrb zato delo, on pa je bil do konca ves na voljo za to obliko služenja. Ko so povsem pojenjale njegove moči za to delo, se mu je dozdevalo, da so se mu tudi izmaknila tla. Zadnje leto je tako preživel na Trsteniku v iskanju pravega doma pri Očetu.
Pokojni sobrat Jakob bo v naših predstavah ostal kot značilni bolniški kurat, oskrbnik bolnih, trpečih, žalostnih in preizkušanih. Ljubezni do teh je več kot polnih trideset let podredil vse: dnevni red, ki se je začenjal zgodaj zjutraj; iskrena molitev, ki se je razcvetela v njem v pravo po-božnost; lahkotnost in prisrčnostv srečevanju in navezovanju stikov; sproščenost in hkrati maziljenost besede ob vsakem dogodku; pogum v iskanju in nagovarjanju vseh preizkušanih. Dardružabnosti in neposrednosti je topil led, ki ga je uvajal še posebej strogi in togi državni pravilnik za duhovnike, ki so želeli obiskovati bolnike. Tako je nezaupanje, ki ga je vnašal ta pravilnik med bolnike, bolniške sestre, zdravnike in drugo osebje presegal z nevsiljivo hudomušnostjo in pristno skrbjo za osebe. Zanj je bil v ospredju človek. Tako se je okoli njega zbiralo veliko prijateljev, še posebej ob kakih romanjih. Svojedu-hovniško delo (spovedovanje in obha-janje bolnih, mazil je nje) je opravljal zavzeto, z ljubeznijo in globokim spoštovanjem. Tako trdno upamo, da je po mesecih, ko je bil tudi sam tako odvisen od vsestranske pomoči drugih, popolnoma dozorel za nebeško gostijo, ki jo je sam tako rad obhajal in pri njej prepričevalno oznanjal.
Pogreb pokojnega je bil v četrtek 30. septembra na Žalah. Pogreba so se udeležili številni duhovniki, prijatelji in sorodniki. Evharistično slavje pa je vodil škof msgr. Jožef Kvas.
6*1999 november-december EjEfl
■V	W
WAiV^fA
UREJAMO
V novembru bo želimeljsko ustanovo obiskal vrhovni predstojnik Salezijanske družbe. Ob tej priložnosti bomo blagoslovili dograjene prostore in tako simbolično zaključili večletno delo prenove in razširitve te vzgojno -izobraževalne ustanove.
Čas počitnic je minil. Tudi v Zelimljem. Pravzapravje biloza-tišjezelo kratko. Večino julijskih n avgustovskih dni so se vrstile razne skupine, za katere smo pripravili različne duhovne in izobraževalne programe. Udeležilo se jih je okrog 500 otrok in mladine. Počitniška srečanja v Žel im-Ijem ostajajo še naprej vabljiva ponudba, ki pritegne mlade od blizu in daleč.
Začelo seje novo šolsko leto, šezadnje vtem tisočletju. Mladi so zopet sedli v šolske klopi, med njimi tudi prvošolci. Letosžedeveta generacija. Štiri leta priprave na visokošolski študij, pa tudi medsebojnega spoznavanja, druženja, odpiranjadrugemu in iskanja lastne podobe, kar je najpomembnejša naloga mladosti. Vse to je lažje, če čutiš ob sebi koga, ki te i ma rad, tud i v teh leti h. Tako so čutili mladi obdon Bosku,takočuti-jomladi vŽelimljem.
Ob delu z mladimi smo zavzeto načrtovali tudi nadaljnje urejanje ustanove. Odločili smo se, dato jesen uredimo še neurejeno okolico šole in doma: zunanja grišča, zelenice, drevesa ter krožno cesto. Velik zalogaj je tudi čistilna naprava, ki jo moramo dokončati pred zimo.
V notranjosti bi radi primerno uredili hišno kapelo, srce hiše, ki bo posvečena Mariji Pomočnici. Naročili smo podobo vstalega Kristusa in kip Marije Pomočnice, ki bo podoben kipu rakovniške Marije.Želimo,dabi se salezijanci in mladi radi zbirali ob njej in čutili, da imajo vsvoji sredi Mater, ki bdi nad njimi in h kateri se vedno lahko zatečejo. Vtej kapeli se bomo zbirali okrog oltarja ter molili tudi za dobrotnike in za vse, ki stez nami kakorkoli povezani. Hvala vsem, ki nambostepriskočili napomočpri uresničitvi teh načrtov. Ko vas bo pot pripeljala v našo dolino, vam bomo vse to z veseljem pokazali.
Z darovi iz Sklada pa ne urejamo le prostorov. Se naprej hočemo pomagati družinam, večkrat s številnimi otroki, ki ne zmorejo plačevati vseh stroškov šolanja in bivanja v domu.
Pred nami je mesec november. Za nas je pomemben zlasti 24.
november, ko nas bo obiskal vrhovni predstojnik Salezijanske družbe g. Juan Edmundo Vecchi z nekaterimi drugimi člani vrhovnega vodstva naše družbe. Ob tej priložnosti bomo blagoslovili dograjene prostore in stem simbolično zaključi I i večletno delo prenove in razširitve ustanove. K slovesnosti bomo povabili tudi nekatere predstavnike družbe in Cerkve.
Zavedamo se, da urejanje šole in doma ne bo nikoli povsem dokončano. Kjer so mladi, tam je življenje in zato vedno nove potrebe. Zato bomo tudi v prihodnje potrebovali pomoč številnih dobrih ljudi, ki se zavedajo pomena dobrevzgojemladine. Brezžrtve in nesebičnosti se ne poraja nič resnično dobrega in plemenitega.
Hvala, kerostajatez nami, nas na različne načine spodbujate in podpirate. Delo, ki gaopravljamo, ni lahko, je pa potrebno in dragoceno; danes morda bolj kot nekoč. V to smo prepričani in za to sečutimo poklicani kot nekoč don Bosko.
V želji, da bi skupaj z vami tudi v prihodnje storili veliko dobrega in tudi sebi vedno bolj odpirali vrata v nebesa, vas vbližinipraznika Vseh svetih najlepše pozdravljamo.
Lojze Dobravec
V SKLAD GIMNAZIJE ZELIMLJEste do 15.10.1999 darovali:
Ambrožič M., Antončič J., Bah I., Benet F., Beričič P., Božič A., Bračko A., Cankar Š., Cverlin M. 3x, Dobnik A., Dolenšek J., Družina Novak, Družina Tušek, Ferenčak R. in F„ Ferjančič F., Fiegar M., Gabrič S., Cogala F., Gostic D., Grašič N„ Iršič A., Janževnik M., Javoršek B., Jesenko M., Juteršek Z., Kahne V., Kapus A., Kastevc M., Kavčič A., Kavka T„ Kekec E., Kežman A., Knez J., Kocjan M., Korenjak V., Kosi M., Krajner E., Krajnik M., Kreslin I., Kunej F., Kunstek J., Kurbos F., Lapuh M., Lapuh N., Ledona d.o.o., Legat A., Lesjak F., Likar A., Luin B., Maher M., Mazij A. in S. 2x, Miklavžin I., NagodeJ., Narobe M., Novak A., Ogorevc M. 2x, Perčič V., Perša N., Pokom J., Polončič M., Preskar M., Rozman A., Skornšek M., Sodeč F. 3x, Špendal M., Špes I., Štangelj A., Vesel A., Vozelj M., Zalaznik V. in B., Zalokar M., Završnik E., Zelič K., Zorko H., Zupančič M. in več neimenovanih dobrotnikov, molivcev za duhovne poklice in bralcev Salezijanskega vestnika. Vsem darovalcem iskrena hvala in Bog povrni.
Kako prispevati v sklad Gimnazije Želimlje? Svoje prispevke v Sklad lahko izročite osebno ali nakažete na naslov:Salezijanski zavod,Zelimlje46,1291 Škofljica 'Številka žiro računa: 50100-620-133'sklic na številko: 051010115-1580175Nova Ljubljanska banka d.d. • Pri nakazilih na žiro račun navedite oznako Gimnazija'.
fijl 6 • 1999 novembcr-december
JANEZ
BOSKO - OČE SIROT ^H^^^^^HHHHBBI
O KOSTANJU, KI GA NI ZMANJKALO
»POKLICAL SEM GA PO IMENU: KAREL!«
Nekega dne je nekdo prišel iskat don Boska zaradi fanta, ki je redno zahajal v oratorij, a se je zdelo, daje hudo zbolel. Don Bosko je bil zdoma in se je vrnil v Turln šele čez dva dni.
K bolniku je mogel priti šele naslednji dan proti četrti uri popoldne. Ko je prišel do hiše, kjer je fant stanoval, je opazil na vratih črn prt z imenom fanta, ki ga je hotel obiskati. Vseeno je vstopil, da bi videl in potolažil uboge starše. Bili so objokani. Povedali so mu, da je sin umrl zjutraj. Don Bosko je vprašal, ali sme iti v sobo, kjer leži rajni, da bi ga še enkrat videl. Nekdo iz družine ga je pospremil.
»Ko sem vstopil v sobo,« je zatrdil don Bosko, »mi je prišla misel, da fant ni mrtev. Približal sem se postelji in ga poklical po imenu: 'Karel!1 Tedaj je odprl oči in me z začudenim nasmehom pozdravil. 'O, don Bosko,1 je dejal na glas, 'prebudili ste me iz grdih sanj!'«
Osebe, ki so bile tedaj v sobi, so prestrašene zbežale, kričeč in preobračajoč svečnike. Don Bosko je hitro potegnil rjuho, vkatero je bil zavit fant, in ta je nadaljeval pripoved: »Zdelo se mi je, da sem bil potisnjen v dolg in mračen rov, ki je bil tako ozek, da sem komaj dihal. Na dnu se je nekako razširil in bil svetlejši, tam so bile sojene številne duše. Strah in tesnoba sta rasla v meni, ker sem videl veliko pogubljenih. In glej, na vrsto sem prišel tudi jaz, da bi bil sojen kakor drugi, ves prestrašen, ker sem slabo opravil zadnjo spoved, tedaj pa ste me prebudili!«
Medtem sta pritekla oče in mati ob novici, da je fant
živ. Fant ju je prisrčno pozdravil, vendar jima je dejal, dane upa v ozdravljenje. Ko ju je objel, ju je prosil, da bi ostal sam z don Boskom. Povedal mu je, da je imel nesrečo, da je padel v greh, ki ga je imel za smrtnega. Ker mu je bilo zelo slabo, je poslal ponj, da bi se pri njem spovedal, a ga niso našli. Poklicali so drugega duhovnika, ki ga ni poznal, njemu pa ni upal povedati tistega greha ... Sedaj pa se je z velikim obžalovanjem spovedal pri don Bosku, in ko je prijel milost odveze, je zaprl oči in mirno izdihnil.
KOŠARA KOSTANJA, KI SE NI IZPRAZNILA
Na dan vernih duš je don Bosko peljal vse fante oratorija na pokopališče in molili so za rajne. Ob vrnitvi jim je obljubil kuhan kostanj. Kupil ga je tri velike vreče.
Mama Marjeta pa ni razumela don Boskove-ga namena in je skuhala samo tri ali štiri kile kostanja.
Mladi ekonom Jožef Buzzetti se je vrnil pred drugimi, videl, kako je in rekel: »Don Bosku bo hudo. Takoj ga je treba opozoriti.«
Ko so se lačni fantje vrnili, je nastala velika zmešnjava in Buzzettiju ni uspelo, da bi don Bosku razložil zadevo. Ta mu je iz rok vzel košarico in začel z veliko zajemalko deliti kostanj lačnim fantom. Med hrupom mu je Buzzetti vpil: »Ne tako, ne bo ga za vse.«
»Ne, samoto, samoto, kar je tu!« mu je skušal dopovedati Buzzetti, medtem ko so fantje v valovih pritiskali na don Boska. Osupnilo gaje.
»Kostanj sem vendar obljubil vsem. Nadaljujmo, dokler ga bo kaj!« In nadaljeval je deljenje, vsakemu veliko zajemalko. Buzzetti je živčno gledal tistih nekaj prgišč kostanja na dnu košare, vrsta fantov pa seje zdela veliko daljša. Nekdo drug je tudi začel gledati v košaro. Nenadoma je nastala tišina. Na stotine oči je začudeno strmelo v košaro, ki se ni in ni hotela izprazniti ... Koje bilo zadosti za vse. Tisti večer so fantje morda prvič, z rokami polnimi kostanja, vzklikali: »Don Bosko je svetnik!«
T. Bosco, Don Bosko, Ljubljana 1988, str. 179-180.
POGOVOR Z BRALCI
Srečanje z Jezusom
Morje. Ladja.
K meni pluje. Nekdo mi maha. K sebi me vabi. Jezus je.
Moj največji prijatelj.
Občudujemga.
Vidim ga.
Rada ga imam.
Jaz.
Jezus.
Imava skupno lastnost: Večno življenje.
Anita
LASTNO MNENJE
Rada bi se vam zahvalila za Salezijanski vestnik, ki mi ga pošiljate. V njem je toliko zanimivih stvari, ki so zelo aktualne za vso mladino. Čeprav se v Sloveniji širijo slabe stvari, se na srečo tudi dobre. In to po vaši zaslugi. Vaša revija mi pomaga, da si ustvarim lastno mnenje, kar pa je danes zelo težko, saj od vseh strani pritiska javno mnenje, ki je po navadi slabo. Vestnik sem pokazala prijateljem in jim je zelo všeč. Ena pa me je prosila če bi ga lahko tudi naročila. Prosim vas, če bi ji ga lahko pošiljali.
Srednješolka Nataša
	
	
Glasba...
Glasba je v meni. Jaz sem v glasbi.
Glasba je Bog. Bog je v glasbi.
Glasba sva jaz in Bog.
Bog je v meni. Jaz sem v njem.
Nataša
fijl 6 • 1999 novembcr-december
POGLED NA MARIJO
SV mi je kot živi prijatelj. Ko me preganjajo najtežje muke in mislim, da je me je Bog zapustil, sežem po Vestniku in se zavem, da so to le težke preizkušnje. Najprej, ko sem odprla Salezijanski vestnik; prav na sredini se mi je odprl, sem osupnila ob pogledu na Mater Božjo. Kot da bi me telo spraševalo s čim sem si to zaslužila. S čim sem zaslužila, da Marija meni nakloni tako lep pogled. Res se najlepše zahvaljujem za revijo in upam, da jo bom še kdaj prejela.
Osnovnošolka Tadeja
SPOMINI NA CELJE
Sem kmečka ženska, stara 81 let in žal mi je, da že prej nisem prosila, da mi ga pošiljate, ko je toliko lepega v njem napisanega. Moja mama so bili velika častilka Sv. Janeza Boska. Spominjam se, da je bila v Celju v neki hiši kapela tega svetnika, kamor smo večkrat šle pomolit. Nemci so vse pregnali, potem pa so zopet bili takšni časi, zdi se mi, da smo se kar preveč pehali za zemeljske dobrine in smo postali sužnji te naglice. Res je pa tudi, da smo morali garati če smo hoteli preživeti številno družino.
Spominjam se tudi, ko sem še hodila v šolo, da nam je g. katehet priporočal, naj zbiramo znamke za zamorčke. Takrat smo jih zbirali, v poznejših časih pa tega ni bilo več. V prvi št. SV sem brala, da jih še zbirate. Takoj sem jih začela zbirati.
Marija, Petrovče
ŽIRO RAČUN Hvala, da sem našla naslov v Vestniku, da bom za naprej vedela kam naj pošljem svoj skromni prispevek. V pismu ni tako zanesljivo. Sem članica Mašne zveze in tudi Vestnika. Hodim še vedno ob nedeljah k maši. Sem kmečka upokojenka, težka dela ne morem delati. Rada molim, berem Prijatelja, Vestnik, Ognjišče, Družino in Mohorjeve. Sem vesela in srečna, da vidim tudi kaj dobrega se godi med nami. Tudi radio Ognjišče je moj spremljevalec vsak dan. Zelo sem srečna kadar zvoni in kadar se moli rožni venec. Danes je res treba veliko moliti. Veliko je težav, bolezni in razočaranj. Zato smo dolžni moliti za dobre starše in duhovnike.
Marija
Glasbena šola Rakovnik
(ki so jo v župniji Rakovnik začeli salezijanci s sodelavci) . vabi dobrotnike, da bi podprli njeno poslanstvo; jjk in sicer tako, da bi jim podarili (ali posodili) določene I- t glasbene inštrumente (predvsem godala, trobila in klavir). ^ O svojem prispevku se lahko pogovorite
061/127-1459 (Metod Ogorevc, župnik).
V pripravi na leto 2000 vabljeni k
ADORACIJI
vsak četrtek od 17.30 do 18.30
v svetišču Marije Pomočnice na Rakovniku.
Salezijanci
SALEZiJANSICS KOLEDli
NOVEMBER
05. Spomin rajnih dobrotnikov 1. BI. Magdalena MoranoHMP
24.	Spomin Marije Pomočnice
25.	Spomin rajnih staršev SDB
30.	Spomin Janeza Boska
DECEMBER
05. bi. Filip Rinaldi
24. Spomin Marije Pomočnice
31.	Spomin Janeza Boska
MLADINSKA MAŠA Vsak prvi četrtek v mesecu ob 18.30na RAKOVNIKU
2. december 6. januar
Salezijanska mladinska pastorala
obvestila
SREČANJE MLADIH Z VRHOVNIM PREDSTOJNIKOM SALEZIJANCEV ZELIMLJE, 27. november, 20.00-22.00
DUHOVNE VAJE ZA ŠTUDENTE IN MLADE V POKLICIH K0PRIVNIK, 10.-12. december
Informacije in prijave: Lojze Dobravec, tel. N.C. 061/1702-100
DUHOVNE VAJE ZA MINISTRANTE (KAD 12 LIT)
TRSTENIK, 19.-21. november
Informacije in prijave: Marko Košnik, 061/1271-679
DUHOVNE VAJE-ŽELIMLJE 19.-21. november, fantje 4.-8. razreda 03.-05. december, fantje In dekleta 7.-8. razreda 10.-12. december, srednješolci/ke
Informacije in prijave: Peter Pole, tel. N. C. 061/1702-100,061/1702-115
SILVESTROVANJE ZA MLADE VERZEJ, 30.12.-2. januar Informacije in prijave: Rafo Pinosa
PROGRAMI PRI SESTRAH HMP - BLED 19.-21. november, uvajanje v molitev za mlade 03.-05. december, gospodinjski tečaj za študente 10.-12. december, priprava na božič za dekleta 5.-8. razreda 17.-19. december, priprava na božič za srednješolce 30.12.-1 januar, novoletne duhovne vaje za mlade 07.-09. januar, italijanščina ob filmu Informacije in prijave: s. IvankaBerčan, 064/741-075
22. - 28. november
VRHOVNI PREDSTOJH SALEZIJAIGEV NA OBISKU VSLOVENIJI
28. ROMARSKI SHOD
na Rakovniku ob 14.30.
Prijatelji J. Boska, častilci Marije Pomofinice in člani salezijanske družine: VABLJENI!
fijl 6 • 1999 novembcr-december
Žepni koledarček
dcn Beighe

Pripravi
°61/127.
Leto B
Otroci se pripravljajo V« V
| V« v
na bozic
M""H&r2000
Otroci se pripravljajo na božič
Naproti luči. Štirje tedni priprave otrok nižjih razredov na Jezusov prihod. On je Božja luč, ki bo prišla med nas. Cena: 450 SIT.
Prilika o sejalcu
Jezus je spregovoril v podobah, v prilikah in so ga vsi razumeli. Priliko o sejalcu s čudovitimi ilustracijami razumejo tudi otroci iz nižjih razredov osnovne šole. Cena: 450 SIT
Marijanski koledar