Veliko razburjenja je povzročil med ljudstvom zakon z dne 27. julija 1917 zadevajoč preživnino rodbin, ki so dale v vojno službovanje svoje rednike. Krivic, ki se dogajajo posameznim rodbinam iz ljudstva, tukaj ne bom omenjal, ampak omeniti hočem le v kakem razmerju so te preživnine z našimi beraškimi plačami. Tudi nas učiteljev se je polastila nevolja, a ne rfiogoče iz zavisti, ampak iz skrbi, kako najpr eživimo sebe in svojce pri sedanji draginji, ki bo pa postala tem večja, ko bo toliko denarja med ljudem. Tukaj je kmetica, ki ima do 30 oralov zemlje, 10 glav goveje živine, 20 svinj ter dobi dnevno 12 K podpore, kar znaša letn o43 80 K, a nadučitelj z 20 službenimi leti dobiva letno 2 616 K plače, torej skoraj polovico manj. Navadne dninarice dobe tudi po 12 K na dan, letno tedaj 4380 K, a učitelj, ki je bil vsled bolezni upokojen, a za vojaško službo sposobnega spoznan, 1700 K letne pokojnine. Njegova žena mora shajati s to pokojnino, preživeti sebe in 7 otrok, katerih jeden povrh študira. Kako je t oživljenje, si lahko predstavljamo. Da si je ona vzela navadnega dninarja za možt, ima danes 4380 K letne podpore, ali dnevno 12 K sedaj pa nima n i t i 5 kron. Takih vnebokričečih krivic je še gotovo mnogo. Sedaj pa vprašamo, ali ne živimo vsi v isti državi ter se borimo za isto domovino, istega cesarja? S tem, da ni denarja, nas ne odpravijo več, ker denarja je, kakor razvidno od odmerjenih preživnin dovolj, samo za nas ga ni. Slavne oblasti naj vendar enkrat uvidijo, da tako ne gre dalje, da bi se ravno nam rezal kruh tako skopo! Poslanci, kje ste, pobrigajte se tudi za nas, ki smo vedno zvešto služili svoji domovini!