•f-Andrej Einspieler. Od dne 18. januvarija krije hladna zemlja na pokopališču v Celovcu. truplo, ,,očeta koroakili Slovencev"— msg. Andreja Einapielerja. 0 njem žaluje vse slov. ljudatvo in vzdihuje, kdo ga vtolaži? Kdor bi se tega lotil, poskuail bi nekaj, kar ni v moči človeka. V tem še nam ostane le zaupanje v Boga, in to nas ne ukani. Ljudstvo, ki izpoznava svoje može ter jih časti — tako ljudstvo ni za to, da se prepuati na miloat in nemilost tuji, kruti sili. In slov. ljudatvo je izpoznalo, kaj mu je ranjci Einapieler bil, že lani. ko je vrelo trumoma v Sveče, da počaati zlatomašnika in sedaj, ko je segla nemila amrt po tem izglednem možu, storilo je iato ter mu je izkazalo zadnjo čast apremljaje ga na večni pokoj. Pogreba, kakor ga je imel Einspieler uno sredo v Celovcu, ni ga bilo v kratkem na slov. zemlji, še manj pa v mrzlem Celovcu. To pripoznajo tudi listi, ki nimajo za Slovenca, ki ae žrtvuje za slov. ljudstvo, druge, kakor grde beaede. To je ranjci Einspielcr čutil, more biti huje, kakor pred njim kedaj kdo drugi. A blagi mož se tega ni uatrašil ter je atal trden, kakor akala na braniku, za blagostanje slov. Korošcev. Da-si ni doživel tega, za kar je njegovo blago srce gorelo, to tolažbo pa je vzel a seboj v grob, da ga je ljudstvo umelo in to mu je bilo v zadoščenje — nekaj, kar navdaja tudi nas z zaupanjem, da njegovo delovanje ni bilo in ne ostane brez uspeha. Seme, katero je vse.jal v srca alov. Korošcev, poganja in daje upanja; da bode bogata, prej ali slej arečna žetev. Ranjci Einapieler se je porodil dne 13. novembra 1813 pri ,,Mežnarju" v Svečah, lepi veai, ki leži v apodnji Rožni dolini na Koroškem. Njegovi stariši sicer niso bili bogati a za to srečni, ker so bili pobožni kriatjani in lehko ae umeje, da so tudi njih otroci bili taki, na.jbolj pa še morebiti mali Audrej. Šole še takrat ni bilo v Svečah in so se otroci učili najpotrebniših reči pri župuiku. Župnik Erkar je kmalu izpoznal, da ima mali Andrej bistro glavo ter ga je zato spravil brž, ko se je dalo, v Celovec v šole. Ondi se je tudi srečao izšolal ter je tudi leta 1834 prejel mašrriško posvečenje. Za kaplana je bil mladi Eiuspieler osem let na deželi, leta 1846 pa je prišel v Celovec na mestno župnijo. Tu je ostal do leta 1852; to leto pa je poatal profesor na tamošnji realki za veronauk in slov. jezik. Za oboje je bil ves yas življenja imel veliko veselje in lehko si mialimo, da je storil na tej šoli veliko za slov. ljudstvo. V tem času je nasel pa še le prav svoje delo, postal je učitelj ne samo v šoli iu cerkvi, arnpak tudi v pismu, slov. Korošcem. Leta 1851 je bil v vrati onili blagih mož; ki so vzbudili novo društvo, družbo sv. Mohorja. Einapieler jej je bil prvi predsednik in v odboru te družbe je ostal do konca ter mu je bil, kar smemo reči, duša. Poleg tega pa je izdajal še mnogo listov, deloma nemakih, deloma slovenskih. Od leta 1860 je pa še stopil na širje, na političino polje in leta 1863 je bil že poslanec v dež. zboru Koroškem. Zastopal je svoje volilce brez strabu in vztrajno a za to so iakali nasprotniki, kako da bi ga potianili v atran. To se jim je za nekaj časa tudi podalo, kajti spravili so ga za mesec dni v ječo, kriv je bil tega nek dopis, ki so ga njeniu vpisali v greh a tudi ječa ga ni ugnala. Leta 1871 so si ga izvolili kmetje Velikovskega okraja za poslauca iu leta 1880 so mu dali iato čast že v tretje. Da se je ves ta čas poganjal za koristi svojih volilcev in poprek slov. ljudstva na Koroškem, vztrajno in z velieim pogumom, ni treba da še posebej opomnimo. Ker je leta 1882 dovršil 30 let svoje službe na c. kr. realki, prosil je za pokojnino ali zato še ni šel v pokoj za alov. ljudstvo. Zaeel še je le sedaj prav delati za-nj v novem slov. listu, v ,,Miru". V njem je budil v Koroškem slov. ljudatva zavest, da je slovensko ter mu je lepo kazal, da ni dobro, če se prepusti napetim Nemcem za malovredno podlago. Zadnja leta jelo mu je pešati truplo in da ai mu je eno oko že bilo službo odreklo, zato še vse eno ni odložil peresa ter je še prej, kakor slej delal od jutra do večera — za slov. Ijudstvo. Lani meseca decembra pa ga je priklenila bolezen na postelj in blagi mož je v njej veliko trpel. Več pa, kakor bolezen, prizadejala mu je skrb, kaj bode za alov. Ijudstvo, če ne najde mož, ki ga bodo branili zoper hudo silo, katero mu dela ravno v teh dneh neareino strankarstvo — strankarstvo, ki je le mogoče pri ljudeh, ki nimajo ne vere; ne kršč. ljubezni. Se le. ko je vedel, da ostane njegov list, krepki ,,Mir", odleže mu nekaj, toda ne za dolgo. V ponedeljek. dne 16. januvarija vzdihae blagi mož svojo dušo ter se poda na večni pokoj Naj mu bodo v večni spominj njegove lastne besede. ,,Predragi", rekel je lani pri zlati maši. ,,predragi, kmalu, prej ali slej bote slišali: Einspielerja so pokopali! Oj prosim vas, kedar to slišite, tedaj nikar ne pozabite na me, tedaj molite za me in obljubim vam, da tudi jaz, ako pridem po božjem uamiljenju v nebeaa, ne pozabim vas v nebesih, ne pozabim slov. ljudstva, ki mi je nad vse predrago". Večnaja mu pamjet!